SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti senat)
z dne 28. novembra 2019(*)
„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenci – Osebni prejemki – Odločba o zavrnitvi izselitvenega dodatka – Člen 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom – Dela, opravljena za drugo državo – Diplomatski status – Petletno referenčno obdobje“
V zadevi T‑592/18,
Katarzyna Wywiał-Prząda, stanujoča v Wezembeek-Oppemu (Belgija), ki jo zastopata S. Orlandi in T. Martin, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata T. Bohr in D. Milanowska, agenta,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 270 PDEU za razveljavitev odločbe Komisije z dne 23. novembra 2017, s katerim je bil tožeči stranki zavrnjen izselitveni dodatek,
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat),
v sestavi D. Gratsias, predsednik, A. Marcoulli in R. Frendo (poročevalki), sodnici,
sodni tajnik: L. Ramette, upravni uslužbenec,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 9. julija 2019
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka ima poljsko državljanstvo. V Belgijo se je preselila 22. septembra 2010, po tem, ko je bil njen mož imenovan za diplomatskega svetovalca stalnega predstavništva Republike Poljske pri Organizaciji severnoatlantske pogodbe (Nato).
2 Tožeča stranka je imela od 2. julija 2010 diplomatski potni list, ki ga je izdalo poljsko ministrstvo za zunanje zadeve.
3 Tožeča stranka je od 7. januarja 2011 do 31. decembra 2011 delala kot tajnica pri stalnem predstavništvu Republike Poljske pri Evropski uniji.
4 V obdobju od 9. novembra 2012 do 11. januarja 2013 je v Bruslju (Belgija) vodila okrogle mize za neprofitno združenje, za kar je izdala račun.
5 Tožeča stranka je vrnila svoj diplomatski potni list in se 7. junija 2013 vpisala v register tujcev v kraju Woluwe-Saint-Pierre (Belgija).
6 V obdobju od 16. junija 2014 do 31. decembra 2015 in nato od 4. januarja 2016 do 31. avgusta 2017 je bila zaposlena pri belgijskih družbah, ki sta opravljali storitve za Evropsko komisijo.
7 Mož tožeče stranke se je po koncu opravljanja diplomatske službe 9. septembra 2016 vrnil na Poljsko. Tožeča stranka je ostala v Belgiji s svojim sinom.
8 1. septembra 2017 se je zaposlila pri Komisiji kot pogodbena uslužbenka.
9 Organ Komisije, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP), je z odločbo z dne 23. novembra 2017 zavrnil zahtevek tožeče stranke za izselitveni dodatek (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
10 Tožeča stranka je 21. februarja 2018 vložila pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pritožba je bila zavrnjena z odločbo OPSP z dne 18. junija 2018, ki je bila vročena istega dne. OPSP je najprej določil „obdobj[e] petih let, ki se je končalo šest mesecev pred začetkom dela“ (v nadaljevanju: referenčno obdobje), iz člena 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), ki se uporablja za pogodbene uslužbence na podlagi členov 21 in 92 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije. OPSP je za to referenčno obdobje določil obdobje od 1. marca 2012 do 28. februarja 2017. Nato je OPSP zavrnitev pritožbe tožeče stranke utemeljil s tem, da je od 22. septembra 2010 prebivala v Belgiji, kjer je izvajala poklicno dejavnost in kjer je živela tudi po odselitvi moža septembra 2016.
Postopek in predlogi strank
11 Tožeča stranka je 28. septembra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
12 Komisija je 14. decembra 2018 vložila odgovor na tožbo.
13 Tožeča stranka je 14. februarja 2019 vložila repliko.
14 Komisija je 1. aprila 2019 vložila dupliko.
15 Splošno sodišče (peti senat) je na predlog sodnice poročevalke odločilo, da bo izvedlo ustni postopek, in je v okviru ukrepov procesnega vodstva, ki so določeni v členu 89 njegovega poslovnika, strankama pisno postavilo vprašanja in ju pozvalo, naj nanje odgovorita na obravnavi.
16 Stranki sta na obravnavi 9. julija 2019 ustno podali navedbe ter odgovorili na pisna in ustna vprašanja, ki jih je postavilo Splošno sodišče.
17 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
18 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
19 Tožeča stranka navaja en sam tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom. Razdeliti ga je mogoče na dva dela, pri čemer se prvi nanaša na neupoštevanje diplomatskega statusa, drugi pa na napačno uporabo pojma običajnega prebivališča.
Prvi del: neupoštevanje diplomatskega statusa tožeče stranke
20 Tožeča stranka trdi, da je imela kot soproga diplomata diplomatski status, in sicer od 22. septembra 2010, ko je prispela v Belgijo, do 16. junija 2013, ko je vrnila svoj diplomatski potni list. Po njenem mnenju zaradi dejstva, da je imela diplomatski status, in na podlagi drugega stavka druge alinee člena 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom tega časovnega obdobja ne bi smeli upoštevati. Posledično bi moralo referenčno obdobje začeti teči 1. maja 2009, ko je stalno prebivala in delala na Poljskem ter ni imela nikakršne navezne okoliščine z Belgijo. Uslužbenec naj bi izgubil pravico do izselitvenega dodatka le, če je imel običajno prebivališče ali je opravljal glavno poklicno dejavnost v državi kraja zaposlitve v celotnem referenčnem obdobju. Ker v obravnavanem primeru ni bilo tako, tožeča stranka meni, da bi ji moral biti izselitveni dodatek dodeljen.
21 Člen 4(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom določa:
„Izselitveni dodatek v višini 16 % celotnega zneska osnovne plače, gospodinjskega dodatka in otroškega dodatka se izplača uradniku:
(a) uradnikom:
– ki niso in nikoli niso bili državljani države, na katere ozemlju je kraj, v katerem so zaposleni in,
– ki v obdobju petih let, ki se je končalo šest mesecev pred začetkom dela, niso stalno prebivali ali opravljali svoje glavne poklicne dejavnosti na evropskem ozemlju te države. Pri uporabi te določbe se ne upoštevajo okoliščine, ki izhajajo iz dela za drugo državo ali mednarodno organizacijo;
(b) uradnikom, ki so ali so bili državljani države, na ozemlju katere je kraj njihove zaposlitve, vendar so v desetih letih pred datumom začetka svoje službe stalno prebivali zunaj evropskega ozemlja te države zaradi razlogov, ki niso povezani z opravljanjem dela v državni službi ali v službi mednarodne organizacije.“
22 Člen 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom torej sestavljata dva dela. Prvi del določa dva kumulativna pogoja, ki morata biti načeloma izpolnjena, da je uradnik upravičen do izselitvenega dodatka: nikoli ni bil državljan države, na ozemlju katere je kraj, v katerem je zaposlen, in v obdobju petih let, ki se je končalo šest mesecev pred začetkom dela, ni stalno prebival ali opravljal svoje glavne poklicne dejavnosti na evropskem ozemlju te države; drugi del kot izjemo od tega načela določa, da se položaj, ki izhaja iz dela, opravljenega za drugo državo ali mednarodno organizacijo, ne upošteva. Obdobja opravljanja takega dela se torej ne upoštevajo.
23 Poleg tega zadevni uradnik ali uslužbenec v skladu s členom 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom izgubi pravico do izselitvenega dodatka le, če je v državi kraja opravljanja dela običajno prebival ali opravljal glavno poklicno dejavnost v celotnem referenčnem obdobju (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2015, Pondichie/Komisija, F‑50/14, EU:F:2015:62, točka 35). V obravnavani zadevi pa naj bi se zaradi neupoštevanja obdobja od 22. septembra 2010 do 16. junija 2013, ko je tožeča stranka prebivala v Belgiji kot imetnica diplomatskega statusa, do katerega je bila upravičena kot žena diplomata, referenčno obdobje začelo 6. junija 2009, in ne 1. maja 2009, kot trdi tožeča stranka, torej v času, ko je stalno prebivala in delala na Poljskem ter ni imela nobene navezne okoliščine z Belgijo.
24 Zato je treba odločiti o tem, ali je treba pojem „okoliščine, ki izhajajo iz dela za drugo državo“, ki je naveden v drugi alinei člena 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, razlagati tako, da zajema obdobje, v katerem je tožeča stranka imela diplomatski status kot žena diplomata.
25 Neupoštevanje obdobja, ki ustreza okoliščinam, ki so posledica opravljanja dela v državi zaposlitve za drugo državo ali mednarodno organizacijo, je mogoče pojasniti z dejstvom, da je posledica opravljanja takega dela ohranitev posebne navezne okoliščine zadevne osebe s to drugo državo ali to mednarodno organizacijo, kar ovira vzpostavitev trajne navezne okoliščine z državo zaposlitve in torej zadostno vključitev zadevne osebe v družbo države zaposlitve (sodba z dne 13. julija 2018, Quadri di Cardano/Komisija, T‑273/17, EU:T:2018:480, točka 49).
26 Ob upoštevanju tega tožeča stranka trdi, da je bila kot žena diplomata upravičena do različnih privilegijev in imunitet na podlagi Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih z dne 18. aprila 1961 (v nadaljevanju: Dunajska konvencija). Po mnenju tožeče stranke diplomatski status sam po sebi preprečuje vzpostavitev trajne navezne okoliščine z državo zaposlitve. Zato je torej treba to opredeliti kot „okoliščine, ki izhajajo iz dela za drugo državo“, v smislu druge alinee člena 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom.
27 Sodišče je v točki 14 sodbe z dne 2. maja 1985, De Angelis/Komisija (246/83, EU:C:1985:165), razsodilo, da se ta določba nanaša le na okoliščine, ki izhajajo iz dela, ki ga opravlja uradnik sam, in da je ni mogoče razširiti na drugo osebo.
28 Vendar tožeča stranka trdi, da ta sodna praksa zanjo ne velja, ker v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 2. maja 1985, De Angelis/Komisija (246/83, EU:C:1985:165), zadevna oseba, ki je v Belgiji spremljala svojega moža, uradnika Evropske skupnosti, iz tega naslova ni bila upravičena do diplomatskega statusa.
29 Vendar je treba ugotoviti, da se Sodišče v sodbi z dne 2. maja 1985, De Angelis/Komisija (246/83, EU:C:1985:165), pri zavrnitvi pravice do izselitvenega dodatka na noben način ni sklicevalo na neobstoj diplomatskega statusa.
30 Res je, da se je Sodišče v sodbi z dne 21. junija 2007, Komisija/Hosman‑Chevalier (C‑424/05 P, EU:C:2007:367, točki 42 in 43), ki jo navaja tožeča stranka, sklicevalo na privilegije, imunitete in poseben status zadevne osebe, da bi priznalo, da je imela zadevna oseba posebno navezno okoliščino z drugo državo, kar je pomenilo oviro za njeno vključitev v družbo države zaposlitve. Vendar je bilo treba v tej zadevi odgovoriti na vprašanje, ali je tožeča stranka, ki je delala v uradu zveznih dežel za povezave dežel Republike Avstrije, opravljala delo za to državo in je bila zato z njo povezana. V zadevni sodbi je Sodišče ugotovilo povezavo na podlagi več okoliščin. Prva okoliščina je bila, da je treba osebje stalnega predstavništva zaradi pripadnosti tega osebja strukturam tega predstavništva obravnavati, kot da je v službi zadevne države članice in posledično v položaju izselitve. Druga okoliščina je bila dejstvo, da je bila zadevna oseba kljub temu, da je bila zaposlena pri uradu zveznih dežel za povezave dežel, članica osebja stalnega predstavništva Republike Avstrije in je bil njen nadrejeni avstrijski veleposlanik, zato je treba šteti, kot da bi opravljala delo za avstrijsko državo. Nazadnje, tretja okoliščina je bila posledica tega, da je bil njen status enak statusu drugih zaposlenih pri tem predstavništvu (sodba z dne 21. junija 2007, Komisija/Hosman-Chevalier, C‑424/05 P, EU:C:2007:367, točki 41 in 42). Poleg tega ni mogoče šteti, da poseben status, na katerega se je sklicevalo Sodišče v točki 43 navedene sodbe, izhaja zgolj iz privilegijev in imunitet, ki jih je imela zadevna oseba. Nasprotno, Sodišče je poudarilo, da je zadevna oseba opravljala delo za Republiko Avstrijo v okviru njenega stalnega predstavništva.
31 Sodišče je v poznejši sodbi z dne 29. novembra 2007, Salvador García/Komisija (C‑7/06 P, EU:C:2007:724, točka 51), na katero se je prav tako sklicevala tožeča stranka, sklicevalo na sodbo z dne 21. junija 2007, Komisija/Hosman-Chevalier (C‑424/05 P, EU:C:2007:367), v kateri je ugotovilo, da je bil poseben status zadevne stranke kot članice osebja stalnega predstavništva temelj za njeno posebno navezno okoliščino z zadevno državo članico ter da je ta privilegirani status, ki ji je omogočal uživanje različnih privilegijev in imunitet, sam po sebi ustvaril oviro, ki je preprečevala, da bi lahko zadevna stranka ustvarila trajno navezno okoliščino z državo, kjer opravlja delo, in da bi se zadostno vključila v družbo te države. Vendar je Sodišče v točki 50 sodbe z dne 29. novembra 2007, Salvador García/Komisija (C‑7/06 P, EU:C:2007:724), prav tako ob upoštevanju sodbe z dne 21. junija 2007, Komisija/Hosman-Chevalier (C‑424/05 P, EU:C:2007:367), presodilo, da je funkcionalna vključenost v okviru stalnega predstavništva odločilni element za ugotovitev, da je oseba opravljala storitve za drugo državo (glej v tem smislu tudi sodbo z dne 24. januarja 2008, Adam/Komisija, C‑211/06 P, EU:C:2008:34, točka 45).
32 Nazadnje, Sodišče je po logiki sodbe z dne 29. novembra 2007, Salvador García/Komisija (C‑7/06 P, EU:C:2007:724) v sodbi z dne 24. januarja 2008, Adam/Komisija (C‑211/06 P, EU:C:2008:34, točka 49), razsodilo, da je treba za namene razlage pojma „dela za drugo državo“ iz druge alinee člena 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom šteti, da je edino upoštevno dejstvo to, da je bilo delo opravljeno v okviru stalnega predstavništva države, ki ni država zaposlitve.
33 Iz tega izhaja, da je tudi v sodni praksi, ki jo navaja tožeča stranka, edini element, ki preprečuje vzpostavitev navezne okoliščine z državo zaposlitve, opravljanje dela v okoliščinah, v katerih gre za funkcionalno vključenost v okviru diplomatskega predstavništva druge države ali mednarodne organizacije.
34 Vendar tožeča stranka ugovarja temu, da pojem „okoliščine, ki izhajajo iz dela za drugo državo ali mednarodno organizacijo“ iz drugega stavka druge alinee člena 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom zajema druge okoliščine, ki niso povezane z opravljanjem dela v državni službi ali v službi mednarodne organizacije.
35 Sodna praksa dejansko določa, da ta določba ne more biti omejena samo na osebe, ki so bile uslužbenci druge države ali mednarodne organizacije, ker se nanaša na vse „okoliščine, ki izhajajo iz dela“ za drugo državo ali organizacijo (sodbi z dne 25. oktobra 2005, Salazar Brier/Komisija, T‑83/03, EU:T:2005:371, točka 45, in z dne 25. oktobra 2005, De Bustamante Tello/Svet, T‑368/03, EU:T:2005:372, točka 42). Kot navaja tožeča stranka, je mogoče to sodno prakso pojasniti z okoliščino, da imajo ti izrazi širši pomen kot „opravljanje dela“ iz člena 4(1)(b) Priloge VII h Kadrovskim predpisom (sodba z dne 30. marca 1993, Vardakas/Komisija, T‑4/92, EU:T:1993:29, točka 36).
36 Iz tega izhaja, da zadnji stavek druge alinee člena 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom ne zajema le primerov, v katerih je zadevna oseba v delovnem razmerju v ožjem pomenu (glej v tem smislu sodbo z dne 3. maja 2001, Liaskou/Svet, T‑60/00, EU:T:2001:129, točka 50). To ne spremeni dejstva, da v skladu z isto sodno prakso pojem „okoliščine, ki izhajajo iz dela za drugo državo ali mednarodno organizacijo“, ustreza le okoliščinam, v katerih delo izhaja iz neposredne pravno povezavo med zadevno osebo in državo ali mednarodno organizacijo, na primer v okviru pripravništva ali na podlagi pogodbe o opravljanju strokovnih storitev (glej v tem smislu sodbi z dne 25. oktobra 2005, Salazar Brier/Komisija, T‑83/03, EU:T:2005:371, točka 45, in z dne 25. oktobra 2005, De Bustamante Tello/Svet, T‑368/03, EU:T:2005:372, točka 42).
37 Zato zadnjega stavka druge alinee člena 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom ni mogoče razširiti na ženo diplomata, ki je v tej vlogi upravičena do nekaterih privilegijev in imunitet v skladu z Dunajsko konvencijo, ne more pa se sklicevati na tako neposredno pravno povezavo. V zvezi s tem Komisija pravilno poudarja, da pravica tožeče stranke do diplomatskega statusa ni bila njena lastna pravica, temveč izvedena pravica, namenjena olajšanju družinskega življenja diplomatskih uslužbencev, ki ji je bila dodeljena zaradi funkcije njenega moža.
38 Tožeča stranka tudi trdi, da pri preučitvi stopnje vključenosti v Belgijo, na podlagi katere se sprejme dokončna odločitev o dodelitvi izselitvenega dodatka, ni mogoče zanemariti okoliščine, da v skladu z Dunajsko konvencijo in okrožnico Belgijske države z dne 15. maja 2014 o poklicni ali pridobitni dejavnosti, ki jo opravljajo člani diplomatskih ali konzularnih predstavništev ali njihovi družinski člani (v nadaljevanju: okrožnica Belgijske države), v Belgiji ne bi mogla opravljati nobene poklicne dejavnosti, razen če bi vrnila diplomatski potni list in bi se tako odrekla diplomatskemu statusu, ki je odobren družinskim članom diplomatov.
39 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je pojem izselitve odvisen zlasti od subjektivnega položaja uradnika, to je od stopnje njegove vključitve v državo zaposlitve, ki pa izhaja, na primer, iz predhodnega opravljanja poklicne dejavnosti v tej državi (glej v tem smislu sodbi z dne 24. januarja 2008, Adam/Komisija, C‑211/06 P, EU:C:2008:34, točka 38, in z dne 13. julija 2018, Quadri di Cardano/Komisija, T‑273/17, EU:T:2018:480, točka 44). Posledično bi nezmožnost opravljanja takšne poklicne dejavnosti, če bi bila dokazana, lahko pomenila okoliščino, na podlagi katere bi bilo mogoče to vključenost izpodbiti in ki a contrario dokazuje obstoj izselitve.
40 Vendar je treba poudariti, da člen 42 Dunajske konvencije določa, da „[d]iplomat v državi sprejemnici ne sme opravljati poklicne ali pridobitne dejavnosti za osebno korist“ in da nobena določba ne razširja področja uporabe te prepovedi na družinske člane tega diplomata. Zato lahko družinski člani za razliko od diplomatov v državi sprejemnici opravljajo poklicno ali pridobitno dejavnost v okviru zakonov in drugih predpisov te države, pri čemer morajo pridobiti dovoljenja, ki se zahtevajo od vsakega tujca z istim državljanstvom, na primer delovno dovoljenje. Vendar je bila tožeča stranka kot državljanka države članice Unije celo oproščena te obveznosti. Poleg tega družinski člani diplomatov kljub opravljanju poklicne ali pridobitne dejavnosti načeloma ohranijo svoje privilegije in imunitete, kot so določeni v členih od 29 do 36 navedene konvencije, ki se zanje uporabljajo na podlagi njenega člena 37(1) Konvencije. Dejansko se na podlagi člena 31(1)(c) Dunajske konvencije imuniteta odvzame le v civilnih in upravnih zadevah pri vseh tožbah, ki se nanašajo na poklicno ali pridobitno dejavnost. To ne velja samodejno za imuniteto v kazenskih zadevah.
41 Okrožnica belgijske vlade potrjuje zgoraj navedeno, čeprav je bila izdana po preteku obdobja, ki se po mnenju tožeče stranke ne bi smelo upoštevati.
42 Glede na vse navedeno je treba ugotoviti tudi, da za razliko od tožeče stranke njen mož v nobenem primeru ne more opravljati poklicne ali pridobitne dejavnosti v Belgiji. Tožeča stranka in njen mož torej nista bila v enakem pravnem položaju.
43 Poleg tega se tožeča stranka sklicuje na člen 57 Dunajske konvencije o konzularnih odnosih z dne 24. aprila 1963. Vendar je po opisu tožeče stranke njen mož delal kot diplomat oziroma, natančneje, kot „svetovalec stalnega predstavništva Republike Poljske pri Natu“. Ker ni mogoče utemeljiti, kako naj bi te naloge spadale na področje uporabe zadevne konvencije, je torej treba šteti, da v obravnavani zadevi ni upoštevna.
44 Tožeča stranka tudi trdi, da ni nobene obrazložitve, zakaj bi za uslužbenca, ki v državi zaposlitve opravlja delo za državo ali mednarodno organizacijo, bolj veljalo, da je izseljen, kot za njegovega zakonca, ki prav tako živi v tej državi, a ne opravlja takih nalog, vendar ima vseeno diplomatski status.
45 Kot je bilo že navedeno (točka 39 zgoraj), je pojem izselitve odvisen zlasti od stopnje vključenosti zadevne osebe v državo zaposlitve. Čeprav je mogoče domnevati, da oseba zaradi opravljanja dela za predstavništvo ali veleposlaništvo ohranja posebno navezno okoliščino s svojo državo izvora in da ta okoliščina ovira vzpostavitev trajne navezne okoliščine z državo zaposlitve (glej v tem smislu sodbi z dne 21. junija 2007, Komisija/Hosman-Chevalier, C‑424/05 P, EU:C:2007:367, točka 38, in z dne 13. julija 2018, Quadri di Cardano/Komisija, T‑273/17, EU:T:2018:480, točka 49), to ne velja nujno za zakonca, ki ne deluje v istem poklicnem okolju za to državo in ima zato več možnosti za vključitev v družbo države gostiteljice.
46 Nazadnje, tožeča stranka zaman trdi, da če bi se njen mož pri institucijah Unije zaposlil istega dne kot ona, se obdobje, v katerem je imel diplomatski status, ne bi upoštevalo. V nasprotju s trditvami tožeče stranke iz točk od 27 do 37 in od 40 do 45 zgoraj izhaja, da tožeča stranka in njen mož nista bila v enakem pravnem in dejanskem položaju.
47 Skratka, izselitev osebe, na podlagi česar ta pridobi pravico do izselitvenega dodatka, ni povezana z diplomatskim statusom, do katerega je ta oseba upravičena na podlagi mednarodnega prava (glej v tem smislu sodbo z dne 30. marca 1993, Vardakas/Komisija, T‑4/92, EU:T:1993:29, točka 40). To velja še toliko bolj, kadar je – kot tožeča stranka v obravnavani zadevi – ta oseba upravičena do tega statusa, čeprav ni zaposlena pri mednarodni organizaciji ali predstavništvu države, ki ni država njene zaposlitve.
48 Zato OPSP ni kršil zadnjega stavka druge alinee člena 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ko je za referenčno obdobje določil obdobje od 1. marca 2012 do 28. februarja 2017 in kot začetnega datuma za to obdobje ni določil 6. junija 2009.
49 Iz navedenega torej izhaja, da je treba prvi del tožbenega razloga tožeče stranke zavrniti.
Drugi del: napaka pri uporabi pojma običajnega prebivališča
50 Tožeča stranka podredno trdi, da tudi če bi se obdobje, v katerem je imela poseben diplomatski status, moralo upoštevati, v tem obdobju ni imela želje, da bi njena prisotnost v Belgiji postala stalna, kar bi bilo potrebno za to, da bi se zanjo uporabljal prvi stavek druge alinee člena 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom. V zvezi s tem navaja materialne okoliščine, ki naj bi nakazovale njeno izselitev.
51 Prvič, tožeča stranka trdi, da je bilo njeno prebivanje v Belgiji neločljivo povezano z diplomatskim delom njenega moža in da je bila zato njena prisotnost na belgijskem ozemlju negotova in začasna. Zaradi negotove in začasne prisotnosti na ozemlju Belgije torej ni imela interesa, da bi poskušala vzpostaviti trajne vezi z Belgijo.
52 Vendar če je uporaba druge alinee člena 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom odvisna od stopnje vključenosti zadevne osebe v državo zaposlitve pred nastopom funkcije (točka 39 zgoraj) in če stopnja vključenosti ni odvisna od diplomatskega statusa, do katerega je ta oseba upravičena na podlagi mednarodnega prava (točka 47 zgoraj), okoliščina, da je tožeča stranka prebivala v Belgiji, ker je njen mož delal za diplomatsko predstavništvo, sama po sebi ni upoštevna.
53 V zvezi z domnevno negotovostjo in začasnostjo tega prebivanja je treba opozoriti, da je naloga tožeče stranke, da dokaže izpolnjevanje pogojev iz člena 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom (glej sodbo z dne 13. julija 2018, Quadri di Cardano/Komisija, T‑273/17, EU:T:2018:480, točka 51 in navedena sodna praksa). Dejstvo, da morajo diplomati občasno spremeniti kraj delovnega mesta, ne pomeni, da vključenosti ni bilo. Razen v izjemnih primerih diplomati prebivajo v državi napotitve več let. V obravnavanem primeru je bil mož tožeče stranke napoten v Bruselj za obdobje šestih let.
54 Drugič, tožeča stranka se sklicuje na posebno naravo stalnega prebivališča v Belgiji, ker je bila z družino nastanjena v stanovanju, ki ga je priskrbelo stalno predstavništvo Republike Poljske pri Natu, ki je plačevalo stroške najemnine in porabe električne energije.
55 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se pojem običajnega prebivališča v sodni praksi ustaljeno razlaga kot kraj, v katerem je zadevna oseba v želji, da bi mu podelila stalnost, določila stalno ali običajno središče svojih interesov. Poleg tega pojem prebivališča ne glede na popolnoma količinski podatek o času, ki ga oseba preživi na ozemlju ene ali druge države, poleg fizičnega dejstva bivanja na nekem kraju zajema namen, da se temu dejstvu podeli neprekinjenost, ki izhaja iz življenjskih navad in običajnih družbenih odnosov (glej sodbo z dne 13. julija 2018, Quadri di Cardano/Komisija, T‑273/17, EU:T:2018:480, točka 48).
56 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je tožeča stranka prebivala v Belgiji od 22. septembra 2010. Dejstvo, da je bila upravičena do materialnih ugodnosti v obliki službenega stanovanja, za katero je stroške najemnine in porabe električne energije plačevalo stalno predstavništvo Republike Poljske pri Natu, ne more biti dokaz, da je bila ohranjena navezna okoliščina z izvorno državo, ki bi izključevala možnost kakršne koli vključenosti te osebe v družbo Belgije. Z drugimi besedami, dejstvo, da je Republika Poljska plačevala te stroške, ne pomeni, da to stanovanje ne bi moglo biti trajno ali običajno središče interesov tožeče stranke v Belgiji.
57 Plačilo teh stroškov poleg tega tožeči stranki ni preprečilo vzpostavitve socialnih odnosov z Belgijo. Dejstvo, da je tožeča stranka po vrnitvi moža na Poljsko ostala v Belgiji s sinom, da bi ta lahko nadaljeval šolanje, je znak vključenosti. Drugi znak vključenosti je tudi dejstvo, da je tožeča stranka kljub temu, da je še vedno imela diplomatski status, nekaj časa sodelovala z bruseljskim združenjem, dejavnim na področju izobraževanja, torej je sodelovala v mreži, ki jo povezuje z državo njene prihodnje zaposlitve.
58 Tretjič, tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da vodenje okroglih miz ne pomeni poklicne dejavnosti v smislu člena 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom in da na podlagi te dejavnosti ni mogoče domnevati, da namerava trajno središče svojih interesov prenesti v Belgijo. Obseg te dejavnosti je bil zelo omejen in z njo je bila povezana le povrnitev stroškov. Komisija, nasprotno, meni, da je šlo za plačano dejavnost.
59 Vendar ni mogoče zanemariti, da je poklicna dejavnost sicer objektivno merilo, navedeno v členu 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ki se uporablja za razumevanje položaja uradnikov in novozaposlenih uslužbencev (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2019, Pozza/Parlament, T‑216/18, še neobjavljena, EU:T:2019:118, točka 25), pri čemer pa je navedeno le kot primer (sodbi z dne 21. junija 2007, Komisija/Hosman-Chevalier, C‑424/05 P, EU:C:2007:367, točka 35, in z dne 13. julija 2018, Quadri di Cardano/Komisija, T‑273/17, EU:T:2018:480, točka 44). V nekaterih okoliščinah je lahko tudi sodelovanje uradnika ali uslužbenca pri dejavnostih združenja v državi njegove prihodnje zaposlitve eden od znakov njegove vključenosti v to državo.
60 Četrtič, tožeča stranka opozarja, da je bila registrirana v belgijskih registrih prebivalstva šele po tem, ko je 16. junija 2013 vrnila svoj diplomatski potni list.
61 Čeprav vpis v register prebivalcev občine kaže na zavestno voljo zadevne osebe in njeno namero, da tam vzpostavi stalno in trajno središče svojega bivališča in interesov (sklep z dne 26. septembra 2007, Salvador Roldán/Komisija, F‑129/06, EU:F:2007:166, točka 60), je ta vpis še vedno formalnost, na podlagi katere v obravnavanem primeru ni mogoče sklepati, da tožeča stranka prej ni imela dejanskega prebivališča v Belgiji, zlasti v okoliščinah obravnavane zadeve, v katerih obstoj tega prebivališča ni sporen.
62 Petič, tožeča stranka trdi, da je v obdobju, ko je njen mož v Belgiji delal kot uslužbenec veleposlaništva, ohranila trajne navezne okoliščine s Poljsko.
63 Tožeča stranka trdi, da je še vedno lastnica nepremičnine na Poljskem in da je ohranila poljsko telefonsko številko. Prav tako je do leta 2013 še vedno delala kot učiteljica in prevajalka ter je na Poljskem še naprej plačevala davke.
64 Vendar dejstvo, da je tožeča stranka davčna rezidentka države izvora in da ima tam svoje interese in premoženje, ne dokazuje, da ima običajno prebivališče v tej državi (glej v tem smislu sklep z dne 26. septembra 2007, Salvador Roldán/Komisija, F‑129/06, EU:F:2007:166, točka 59). To velja še toliko bolj, če dohodki, za katere je bilo ugotovljeno, da so za davčne namene prijavljeni v državi izvora, izvirajo iz poklicne dejavnosti, opravljene v tujini. Tožeča stranka je na obravnavi jasno navedla, da je v Belgiji opravljala poklic samostojne sodne tolmačke za poljska sodišča in da je iz tega naslova za leto 2012 prijavila dohodek v višini 2664,64 poljskih zlotov (PLN) (približno 650 EUR). Tožeča stranka je na obravnavi prav tako navedla, da je leta 2014 zahtevala izbris iz poljskega registra gospodarskih družb in da je znesek 54.289,16 PLN (približno 12.700 EUR), prijavljen za to leto, predstavljal plačo, ki jo je v Belgiji prejela v tem letu od belgijske družbe, ki zagotavlja storitve za Komisijo.
65 Dejstvo, da je tožeča stranka ohranila poljsko telefonsko številko, prav tako ne pomeni, da je ohranila središče svojih interesov na Poljskem, in to še toliko bolj, ker je šlo, kot je tožeča stranka navedla na obravnavi, za mobilno telefonsko številko, ki jo je mogoče uporabljati tudi na belgijskem ozemlju.
66 Šestič, tožeča stranka navaja, da je vedno delala v mednarodnem javnem sektorju, najprej pri stalnem predstavništvu Republike Poljske pri EU od 7. januarja do 31. decembra 2011, nato pa pri Komisiji od 16. junija 2014 do 31. avgusta 2017. Trdi, da naj bi dejstvo, da je delala v mednarodnem okolju in da ni nikoli opravljala dejavnosti v zasebnem sektorju, zmanjšalo vsakršno domnevo o vključenosti v belgijsko družbo.
67 Vendar pa, kot priznava tudi tožeča stranka, je poklicno dejavnost pri Komisiji opravljala izključno na podlagi dveh zaporednih pogodb z belgijskima družbama, ki opravljata storitve za to institucijo. V skladu s sodno prakso pa so s področja uporabe zadnjega stavka druge alinee člena 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom izključene tristranske okoliščine, v katerih je novi uradnik ali novi uslužbenec v preteklosti delal za institucije Unije, vendar prek zasebnih družb, pri katerih je bil zaposlen (sodba z dne 28. februarja 2019, Pozza/Parlament, T‑216/18, še neobjavljena, EU:T:2019:118, točka 51). V teh okoliščinah dejstva, da je tožeča stranka opravljala poklicno dejavnost za Komisijo, ni mogoče šteti za znak, da tožeča stranka v referenčnem obdobju ni bila vključena v družbo Belgije.
68 Tožeča stranka je storitve v okviru stalnega predstavništva Republike Poljske pri Uniji opravljala v obdobju pred referenčnim obdobjem. Zato niso mogle odločilno vplivati na presojo OPSP o tem, ali je bila tožeča stranka v navedenem obdobju vključena v družbo Belgije ali ne.
69 Glede na navedeno je treba drugi del tožbenega razloga zavrniti v celoti.
70 Zato je treba tožbo zavrniti.
Stroški
71 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka z zahtevkom ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov postopka.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Katarzyni Wywiał-Prząda se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 28. novembra 2019.
Podpisi