SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 7. aprila 2022(*)
„Predhodno odločanje – Kmetijstvo – Skupna kmetijska politika – Sheme neposrednih podpor – Skupna pravila – Shema enotnega plačila na površino – Uredba (EU) št. 1307/2013 – Člen 4(1)(a) in (c) ter (2)(b) – Nacionalna ureditev, ki neposredno podporo pogojuje s tem, da kmet poseduje svoje lastne živali – Člen 9(1) – Pojem ,aktivni kmet‘ – Uredba (EU) št. 1306/2013 – Člen 60 – Klavzula o izogibanju – Pojem ,umetno ustvarjeni pogoji‘“
V zadevi C‑176/20,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Curtea de Apel Alba Iulia (višje sodišče v Albi Iulii, Romunija) z odločbo z dne 11. februarja 2020, ki je na Sodišče prispela 7. aprila 2020, v postopku
SC Avio Lucos SRL
proti
Agenţia de Plăţi şi Intervenţie pentru Agricultură – Centrul judeţean Dolj,
Agenţia de Plăţi şi Intervenţie pentru Agricultură (APIA) – Aparat Central,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi A. Arabadjiev, predsednik prvega senata v funkciji predsednika drugega senata, I. Ziemele (poročevalka), sodnica, T. von Danwitz, P. G. Xuereb in A. Kumin, sodniki,
generalni pravobranilec: A. Rantos,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za SC Avio Lucos SRL M. Gornoviceanu, avocate,
– za Agenţia de Plăţi şi Intervenţie pentru Agricultură – Centrul judeţean Dolj N. S. Răducan, agent,
– za Agenţia de Plăţi şi Intervenţie pentru Agricultură (APIA) – Aparat Central A. Pintea, agent,
– za romunsko vlado E. Gane in A. Rotăreanu, agentki,
– za češko vlado M. Smolek, J. Pavliš in J. Vláčil, agenti,
– za Evropsko komisijo A. Sauka in A. Biolan, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 2. septembra 2021
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago, prvič, člena 4(1)(a) in (c) in (2)(b) ter člena 9(1) Uredbe (EU) št. 1307/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o pravilih za neposredna plačila kmetom na podlagi shem podpore v okviru skupne kmetijske politike ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 637/2008 in Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009 (UL 2013, L 347, str. 608) ter, drugič, člena 60 Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (EC) No 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008 (UL 2013, L 347, str. 549).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo SC Avio Lucos SRL na eni strani ter Agenția de Plăți și Intervenție pentru Agricultură – Centrul județean Dolj (agencija za plačila in posege v kmetijstvu – okrožni center v Dolju, Romunija) in Agenția de Plăți și Intervenție pentru Agricultură (APIA) – Aparat Central (agencija za plačila in posege v kmetijstvu – centrala, Romunija) (v nadaljevanju skupaj: APIA) na drugi strani v zvezi s odločbo APIA, s katero je bil zavrnjen zahtevek družbe Avio Lucos za plačilo iz naslova sheme enotnega plačila na površino za leto 2015.
Pravni okvir
Pravo Unije
Uredba (ES) št. 1782/2003
3 Člen 29 Uredbe Sveta (ES) št. 1782/2003 z dne 29. septembra 2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike in o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete ter o spremembi uredb (EGS) št. 2019/93, (ES) št. 1452/2001, (ES) št. 1453/2001, (ES) št. 1454/2001, (ES) 1868/94, (ES) št. 1251/1999, (ES) št. 1254/1999, (ES) št. 1673/2000, (EGS) št. 2358/71 in (ES) št. 2529/2001 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 40, str. 269), naslovljen „Omejitve plačila“, določa:
„Brez vpliva na kakršne koli posebne določbe v posameznih shemah podpore se plačilo ne izplača upravičencem, za katere se ugotovi, da so umetno ustvarili pogoje, ki so potrebni za pridobitev takih plačil, da bi pridobili korist v nasprotju s cilji zadevne sheme podpore.“
Uredba št. 1306/2013
4 Člen 60 Uredbe št. 1306/2013, naslovljen „Klavzula o izogibanju“, določa:
„Brez poseganja v posebne določbe se nobena ugodnost na podlagi področne kmetijske zakonodaje ne odobri fizičnim ali pravnim osebam, v zvezi s katerimi je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšnih ugodnosti ustvarjeni umetno in v nasprotju s cilji te zakonodaje.“
Uredba št. 1307/2013
5 V uvodni izjavi 3 Uredbe št. 1307/2013 je navedeno:
„Vse temeljne elemente v zvezi s plačilom podpore Unije kmetom bi bilo treba vključiti v to uredbo, ki bi morala določati tudi pogoje dostopa do teh plačil, ki so neločljivo povezani s temi temeljnimi elementi.“
6 Člen 4 te uredbe, naslovljen „Opredelitev pojmov in z njimi povezane določbe“, določa:
„1. V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
(a) ,kmet‘ pomeni fizično ali pravno osebo oziroma združenje fizičnih ali pravnih oseb, ne glede na pravni status, ki je takemu združenju in njegovim članom dodeljen z nacionalno zakonodajo, katerih kmetijsko gospodarstvo je na ozemlju uporabe Pogodb, opredeljenem v členu 52 PEU v povezavi s členoma 349 in 355 PDEU, in ki opravlja kmetijsko dejavnost;
(b) ,kmetijsko gospodarstvo‘ pomeni vse enote, ki se uporabljajo za kmetijske dejavnosti in s katerimi upravlja kmet ter se nahajajo na ozemlju iste države članice;
(c) ,kmetijska dejavnost‘ pomeni:
(i) proizvodnjo, rejo ali gojenje kmetijskih proizvodov, vključno z žetvijo, molžo, vzrejo živali in kmetijsko rejo živali,
(ii) vzdrževanje kmetijske površine v stanju, primernem za pašo ali pridelavo brez pripravljalnih ukrepov, ki presegajo uporabo običajnih kmetijskih metod in strojev, na podlagi meril, ki jih določijo države članice v skladu z okvirom, ki ga vzpostavi Komisija, ali
(iii) izvajanje minimalne aktivnosti, ki jo opredeli država članica, na kmetijskih površinah, ki se naravno vzdržujejo v stanju, primernem za pašo ali pridelavo;
[…]
2. Države članice:
[…]
(b) kadar je ustrezno v državi članici, določijo minimalne aktivnosti, ki jih je treba izvesti na kmetijskih površinah, ki se naravno vzdržujejo v stanju, primernem za pašo ali pridelavo, kot je navedeno v točki (c)(iii) odstavka 1;
[…]
3. Da bi zagotovili pravno varnost, se na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 70, ki določajo:
[…]
(b) okvir, v katerem države članice določijo minimalno dejavnost, ki jo je treba izvesti na kmetijskih površinah, ki se naravno vzdržujejo v stanju, primernem za pašo ali pridelavo, kot je navedeno v točki (c)(iii) odstavka 1;
[…]“
7 Člen 9 navedene uredbe, naslovljen „Aktivni kmet“, v odstavku 1 določa:
„Neposredna plačila se ne odobrijo fizičnim ali pravnim osebam ali skupinam fizičnih ali pravnih oseb, katerih kmetijske površine so predvsem površine, ki se naravno vzdržujejo v stanju, primernem za pašo ali pridelavo, in ki na teh površinah ne izvajajo minimalnih dejavnosti, ki jih opredelijo države članice v skladu s točko (b) člena 4(2).“
8 Uredba št. 1307/2013 se v skladu s svojim členom 74 uporablja od 1. januarja 2015.
Delegirana uredba (EU) št. 639/2014
9 V uvodnih izjavah 4 in 16 Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 639/2014 z dne 11. marca 2014 o dopolnitvi Uredbe št. 1307/2013 ter o spremembi Priloge X k navedeni uredbi (UL 2014, L 181, str. 1) je navedeno:
„(4) V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije […] bi bilo primerno pojasniti, da bi države članice pri sprejemanju ukrepov za izvajanje prava Unije morale diskrecijsko pravico izvajati v skladu z določenimi načeli, zlasti z načelom nediskriminacije.
[…]
(16) V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije […] bi morali plačilne pravice dodeliti osebi, ki ima pristojnosti odločanja, uživa ugodnosti in nosi finančna tveganja v zvezi s kmetijsko dejavnostjo na zemljišču, za katero se zahteva takšna dodelitev. Treba bi bilo pojasniti, da to načelo velja še zlasti, kadar za upravičeni hektar vlogo za dodelitev plačilnih pravic vloži več kmetov.“
10 Člen 5 te delegirane uredbe, naslovljen „Okvir za minimalne aktivnosti na kmetijskih površinah, ki se naravno vzdržujejo v stanju, primernem za pašo ali pridelavo“, določa:
„Za namene točke (iii) člena 4(1)(c) [Uredbe št. 1307/2013] je minimalna aktivnost, ki jo določi država članica in se izvaja na kmetijskih površinah, ki se naravno vzdržujejo v stanju, primernem za pašo ali pridelavo, vsaj ena letna aktivnost, ki jo izvede kmet. Države članice se lahko odločijo tudi, da priznajo aktivnosti, ki se izvajajo le vsako drugo leto, če je to utemeljeno z okoljskimi razlogi.“
Romunsko pravo
Izredna uredba vlade št. 34/2013
11 Člen 2 Ordonanța de urgență a Guvernului nr. 34/2013 privind organizizarea, administrarea și exporatarea pajiștilor Tratru amencarea și completarea Legii fondului funciar nr. 18/1991 (izredna uredba vlade št. 34/2013 o organizaciji, upravljanju in izkoriščanju trajnega travinja ter o spremembi in dopolnitvi zakona o zemljiški posesti št. 18/1991) z dne 23. aprila 2013 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 267 z dne 13. maja 2013) določa:
„V smislu te izredne uredbe:
[…]
(c) ,glava velike živine (GVŽ)‘ pomeni standardno mersko enoto, določeno na podlagi prehranskih potreb vsake vrste živali, ki omogoča pretvorbo med različnimi kategorijami živali. [...] “
OUG št. 3/2015
12 Člen 2 Ordonanța de urgență a Guvernului nr. 3/2015 pentru aprobarea schemelor de plăți care se aplică în agricultură în perioada 2015 - 2020 și pentru modificarea articolului 2 din Legea nr. 36/1991 privind societățile agricole și alte forme de asociere în agricultură (izredna uredba vlade št. 3/2015 o odobritvi shem plačil, ki se uporabljajo v kmetijstvu za obdobje 2015–2020, in o spremembi člena 2 zakona št. 36/1991 o kmetijskih družbah in drugih oblikah združevanja na področju kmetijstva) z dne 18. marca 2015 v različici, ki je veljala 1. julija 2015 (Monitorul Oficial al României, del I, što191 z dne 23. marca 2015) (v nadaljevanju: OUG št.o3/2015), določa:
„(1) V smislu te izredne uredbe so ti izrazi opredeljeni tako:
[…]
(f) ‚kmet‘ je fizična ali pravna oseba oziroma združenje fizičnih ali pravnih oseb, ne glede na pravni status, katerega kmetijsko gospodarstvo je na ozemlju Romunije in ki opravlja kmetijsko dejavnost;
[…]
(2) V smislu odstavka 1(f) izraz ‚kmetijska dejavnost‘ pomeni glede na posamezen primer:
[…]
(d) opravljanje minimalne dejavnosti na kmetijskih površinah, navadno vzdrževanih v stanju, primernem za pašo ali pridelavo, s pašo, z zagotavljanjem minimalne obremenitve 0,3 GVŽ/[hektar] z živalmi, ki jih redi kmet, ali letno košnjo trajnega travinja v skladu z določbami posebne zakonodaje o travinju. [...] “
13 Člen 7(1) te uredbe določa:
„Upravičenci do plačila so aktivni kmeti, ki so fizične in/ali pravne osebe, ki opravljajo kmetijsko dejavnost kot uporabniki površin kmetijskih zemljišč in/ali zakoniti imetniki živali, v skladu z veljavno zakonodajo. [...] “
14 Člen 8 navedene uredbe določa:
„(1) Za upravičenost do neposrednih plačil […] morajo kmeti:
[…]
(c) uporabljati kmetijska zemljišča s površino vsaj enega hektara; površina kmetijskih parcel mora biti vsaj 0,3 hektara ter v primeru rastlinjakov, sončnih rastlinjakov, vinogradov, sadovnjakov, pridelovalnih površin za hmelj, drevesnic in sadnih drevesnic mora biti kmetijska parcela velika vsaj 0,1 hektara in/ali, odvisno od primera, na njej mora biti prisotno določeno najmanjše število živali. [...]
[…]
(n) ob vložitvi zahtevka za enotno plačilo ali ob spremembi tega zahtevka predložiti potrebne dokumente, ki dokazujejo zakonito uporabo kmetijskih zemljišč, vključno z območji z ekološkim pomenom, in živali. [...]
[…]
(6) Dokumenti, ki dokazujejo zakonito uporabo kmetijskih zemljišč in posedovanje živine, se določijo z odredbo [ministra za kmetijstvo in razvoj podeželja], predložijo pa jih, odvisno od primera, vsi prosilci ob vložitvi zahtevkov za enotno plačilo. Za površine ali živino, za katere se ti dokumenti ne predložijo, ni upravičenosti do plačila.“
Odredba št. 619/2015
15 Člen 2 Ordinul ministrului agriculturii și dezvoltării rurale nr. 619/2015 pentru aprobarea criteriilor de eligibilitate, condițiilor specifice și a modului de implementare a schemelor de plăți prevăzute la articolul 1 alineatele (2) și (3) din [OUG št. 3/2015], precum și a condițiilor specifice de implementare pentru măsurile compensatorii de dezvoltare rurală aplicabile pe terenurile agricole, prevăzute în Programul Național de Dezvoltare Rurală 2014 - 2020 (odredba ministra za kmetijstvo in razvoj podeželja št. 619/2015 o odobritvi meril za upravičenost, posebnih pogojev in načinov izvajanja shem plačil iz člena 1(2) in (3) [OUG št. 3/2015] ter posebnih pogojev za izvajanje izravnalnih ukrepov za razvoj podeželja, ki se uporabljajo za kmetijska zemljišča v okviru nacionalnega programa za razvoj podeželja 2014–2020) z dne 6. aprila 2015 v različici, ki je veljala 1. julija 2015 (Monitorul Oficial al României, del I, št.o234 z dne 6. aprila 2015) (v nadaljevanju: odredba št. 619/2015), določa:
„V tej odredbi:
[…]
(m) ,imetnik živali‘ pomeni osebo, ki ima živali v trajni posesti kot lastnik živali in/ali lastnik kmetijskega gospodarstva ali ima živali v začasni posesti kot oseba, ki so ji bile živali zaupane v varstvo za celotno obdobje leta zahtevka na podlagi dokumenta, pripravljenega pod pogoji iz veljavne zakonodaje;
[…]“
16 Člen 7(3) te odredbe določa:
„Uporabniki trajnega travinja, ki so fizične ali pravne osebe zasebnega prava, ki niso navedene v odstavku 1 in členu 6(1), ter ki opravljajo vsaj eno minimalno kmetijsko dejavnost na trajnem travinju, ki jim je na razpolago v skladu zakonskimi pogoji, kot je opredeljena v členu 2(2)(d) [OUG št. 3/2015], kot aktivni kmeti ob vložitvi zahtevka za enotno plačilo pri APIA priložijo dokumente iz člena 5(1) in (2)(a), (b)(i), (c) in (d) ter, odvisno od primera:
(a) kopijo identifikacijskega dokumenta živinorejskega podjetja, v katerem so registrirane živali, ali potrdilo pristojnega veterinarja, iz katerega je razvidna matična številka kmetijskega gospodarstva, registriranega pri nacionalnem registru gospodarstev, ki je veljavno ob vložitvi zahtevka za enotno plačilo, če lastnik trajnega travinja razpolaga z živalmi, s katerimi zagotavlja minimalno obremenitev 0,3 GVŽ/[hektar];
[…]“
Civilni zakonik
17 Člen 2.146 Codul Civil (civilni zakonik), sprejet z zakonom št. 287 z dne 17. julija 2009 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 505 z dne 15. julija 2011), v zvezi s posodbeno pogodbo določa:
„Posodbena pogodba je neodplačna pogodba, s katero ena stranka, imenovana ,posodnik‘, izroči premičnino ali nepremičnino v rabo drugi stranki, imenovani ,izposojevalec‘, z obveznostjo, da jo ta po določenem času vrne.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
18 Družba Avio Lucos je pri APIA vložila zahtevek za finančno podporo na podlagi sheme enotnega plačila na površino za leto 2015, ki se je nanašal na površino 170,36 ha pašnikov. Za to je predložila nekaj dokumentov, med katerimi je bila koncesijska pogodba, sklenjena 28. januarja 2013 s Consiliul Local al Comunei Podari (lokalni svet občine Podari, Romunija), ki se je nanašala na pašnik v tej občini, in posodbene pogodbe, ki so bile aprila 2015 sklenjene med družbo Avio Lucos in različnimi lastniki živali in na podlagi katerih se te živali uporabljajo za pašo ter tako prispevajo k prijavljeni kmetijski dejavnosti.
19 APIA je z odločbo z dne 20. oktobra 2017 ta zahtevek zavrnila, ker družba Avio Lucos ni zagotovila minimalne obremenitve 0,3 GVŽ/ha za celotno pašno površino 170,36 ha. Po mnenju te agencije naj pašnik dejansko ne bi uporabljale živali družbe Avio Lucos, ampak živali lastnikov, s katerimi je ta družba sklenila posodbene pogodbe. Družba Avio Lucos je zoper to odločbo vložila pritožbo, ki jo je APIA 4. januarja 2018 zavrnila.
20 Družba Avio Lucos je zoper to odločbo vložila tožbo pri Tribunalul Dolj (okrožno sodišče v Dolju, Romunija), ki je to tožbo 28. januarja 2018 zavrnilo. To sodišče je v bistvu najprej menilo, da je bila koncesijska pogodba sklenjena v nasprotju z nacionalnim pravom, ker družba Avio Lucos ob sklenitvi te pogodbe med drugim ni bila rejec živali in ker bi bilo treba na ta datum spoštovati obremenitev 0,3 GVŽ/ha. Zato naj ta družba ne bi bila zakonito pooblaščena za prevzem koncesije na zadevnih pašnikih, tako da naj njen zahtevek za plačilo ne bi bil dopusten. Dalje, družba Avio Lucos naj bi, kljub formalnemu izpolnjevanju pogojev, določenih z nacionalno ureditvijo, ki se uporablja, umetno ustvarila pogoje za pridobitev finančne podpore. Nazadnje, široka razlaga pojma „rejec“ živali, kot jo predlaga družba Avio Lucos, naj bi bila v nasprotju s pravom Unije, saj naj bi se lahko nacionalni organi za zavrnitev zaprošene pomoči oprli izključno na podatke iz nacionalnega sistema individualne identifikacije in registracije živali, ne da bi bilo treba nujno opraviti druga preverjanja.
21 Družba Avio Lucos je zoper to sodbo vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču, Curtea de Apel Alba Iulia (višje sodišče v Albi Iulii, Romunija). V utemeljitev pritožbe med drugim trdi, da je v navedeni sodbi napačno ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogoja v zvezi s statusom rejca živali.
22 Predložitveno sodišče navaja, da v skladu s členom 4(1)(a) in (c) Uredbe št. 1307/2013 pojem „kmet“ zajema med drugim fizično ali pravno osebo, ki opravlja „kmetijsko dejavnost“, ki v skladu s členom 4(1)(c)(iii) te uredbe lahko zajema opravljanje minimalne dejavnosti, ki jo opredelijo države članice, na kmetijskih površinah, ki se naravno vzdržujejo v stanju, primernem za pašo ali pridelavo. Člen 4(2) navedene uredbe naj bi državam članicam puščal možnost, da ta koncept minimalne dejavnosti opredelijo. Vendar naj bi romunski zakonodajalec v zvezi s tem določil, da je treba kmetijsko dejavnost opravljati z živalmi, ki jih vzreja kmet sam, kar izključuje dodelitev finančne podpore kateri koli pravni osebi, ki tako dejavnost opravlja s posredovanjem, kar je po mnenju APIA primer družbe Avio Lucos.
23 To sodišče meni, da odgovor na vprašanje, ali člen 4(1)(a) in (c) Uredbe št. 1307/2013 nasprotuje taki nacionalni ureditvi in, če je ta nikalen, ali je mogoče na podlagi iste določbe in člena 9(1) te uredbe šteti, da pravna oseba, ki je sklenila koncesijsko pogodbo in posodbene pogodbe v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, spada pod pojem „aktivni kmet“, ni nedvomen. Poleg tega, ker je družba Avio Lucos s formalnega vidika izpolnjevala merila za upravičenost, določena v nacionalnem pravu, isto sodišče sprašuje, ali je sklenitev koncesijske pogodbe in posodbenih pogodb, kot so te iz spora o glavni stvari, lahko zajeta s pojmom „umetno ustvarjeni pogoji“ iz člena 60 Uredbe št. 1306/2013.
24 V teh okoliščinah je Curtea de Apel Alba Iulia (višje sodišče v Albi Iulii) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali Uredba [št. 1307/2013] nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da minimalna dejavnost, ki jo je treba izvajati na kmetijskih površinah, ki so navadno vzdrževane v stanju, primernem za pašo, pomeni pašo z živalmi, ki jih redi kmet?
2. Če zgoraj navedeno pravo Unije ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, navedeni v prvem vprašanju, ali je mogoče določbe iz člena 4(1)(a) in (c) ter člena 9(1) Uredbe [št. 1307/2013] razlagati tako, da se za ,aktivnega kmeta‘ lahko šteje pravna oseba, ki je sklenila pogodbo o koncesiji v okoliščinah, kakršne so v sporu o glavni stvari, in ki razpolaga z živalmi na podlagi posodbenih pogodb, sklenjenih s fizičnimi osebami, to je pogodb, s katerimi posodniki izposojevalcem neodplačno predajo živali v svoji lasti za uporabo za pašo na pašnih površinah, ki so jih dali na razpolago izposojevalci, in sicer za dogovorjeno časovno obdobje?
3. Ali je treba določbe člena 60 Uredbe [št. 1306/2013] razlagati tako, da se za ,pogoje, ustvarjene umetno‘ šteje tudi primer pogodbe o koncesiji in posodbenih pogodb, kakršne so v sporu o glavni stvari?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
25 Najprej je treba opozoriti, da mora Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, določenega v členu 267 PDEU, nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki temu sodišču omogoča odločitev v sporu, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena (sodba z dne 18. novembra 2021, A. S.A., C‑212/20, EU:C:2021:934, točka 36 in navedena sodna praksa).
26 V obravnavanem primeru je treba najprej poudariti, da je ne glede na to, da predložitveno sodišče ne navaja določb Uredbe št. 1307/2013, katerih razlago zahteva, iz obrazložitve predložitvene odločbe razvidno, da se dvomi tega sodišča nanašajo specifično na razlago člena 4 te uredbe, zlasti odstavka 1(c)(iii) in odstavka 2(b) tega člena.
27 Dalje je, kot je romunska vlada poudarila v pisnih stališčih, izraz „kmetijske površine, navadno vzdrževane“ iz besedila prvega vprašanja uporabljen v členu 2(2)(d) OUG št. 3/2015, ki po mnenju te vlade v bistvu ustreza izrazu „kmetijske površine, ki se naravno vzdržujejo“ iz člena 4(1)(c)(iii) in (2)(b) Uredbe št. 1307/2013.
28 Nazadnje, predložitveno sodišče je v odgovoru na zahtevo Sodišča za podrobnejše podatke pojasnilo, da izraz „živali, ki jih redi kmet“, ki je prav tako uporabljen v besedilu prvega vprašanja in je vsebovan v členu 2(2)(d) OUG št. 3/2015, v nacionalnem pravu ni opredeljen. Vendar naj bi se ta izraz prekrival s pojmom „posedovanje“ živali, določenim v členu 8(6) OUG št. 3/2015, in pojmom „imetnik živali“ iz člena 2(m) odredbe št. 619/2015.
29 V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4(1)(c)(iii) in (2)(b) Uredbe št. 1307/2013 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da mora minimalno dejavnost na kmetijskih površinah, ki se naravno vzdržujejo v stanju, primernem za pašo ali pridelavo, iz teh določb opravljati kmet z živalmi, ki jih poseduje sam.
30 Najprej je treba poudariti, da v skladu s členom 4(1)(c)(iii) Uredbe št. 1307/2013 „kmetijska dejavnost“ med drugim pomeni izvajanje minimalne aktivnosti, ki jo opredeli država članica, na kmetijskih površinah, ki se naravno vzdržujejo v stanju, primernem za pašo ali pridelavo. Poleg tega je v odstavku 2(b) tega člena natančneje določeno, da države članice „določijo minimalne aktivnosti, ki jih je treba izvesti na kmetijskih površinah, ki se naravno vzdržujejo v stanju, primernem za pašo ali pridelavo, kot je navedeno v točki (c)(iii) odstavka 1“.
31 Kot jasno izhaja iz besedila teh določb, ti državam članicam dajeta polje proste presoje pri opredelitvi vrste minimalne dejavnosti, ki jo je treba opravljati med drugim na kmetijskih površinah, naravno prilagojenih za pašo.
32 Glede vprašanja, ali to polje proste presoje vključuje možnost, da države članice v svojih nacionalnih zakonodajah določijo pogoj, v skladu s katerim mora to minimalno dejavnost opravljati kmet z živalmi, ki jih poseduje, je treba poudariti, da člen 4(3)(b) Uredbe št. 1307/2013 določa, da se za zagotovitev pravne varnosti na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov za določitev okvira, v katerem države članice opredelijo navedeno minimalno dejavnost.
33 Vendar pa Delegirana uredba št. 639/2014, ki je bila sprejeta za to, v uvodni izjavi 4 sicer določa, da bi države članice pri sprejemanju ukrepov za izvajanje prava Unije morale diskrecijsko pravico izvajati v skladu z določenimi načeli, zlasti z načelom nediskriminacije, a se v zvezi s tem omejuje na to, da v svojih določbah glede opredelitev iz Uredbe št. 1307/2013 in zlasti v svojem členu 5, ki razmejuje okvir iz prejšnje točke, predpisuje, da je „za namene točke (iii) člena 4(1)(c) Uredbe (EU) št. 1307/2013 […] minimalna aktivnost, ki jo določi država članica in se izvaja na kmetijskih površinah, ki se naravno vzdržujejo v stanju, primernem za pašo ali pridelavo, vsaj ena letna aktivnost, ki jo izvede kmet“, pri čemer so države članice proste, da priznajo aktivnosti, ki se izvajajo le vsako drugo leto, če je to utemeljeno z okoljskimi razlogi.
34 Iz tega po eni strani sledi, da je treba minimalno dejavnost na teh kmetijskih površinah načeloma opravljati vsaj enkrat na leto. Po drugi strani mora to minimalno dejavnost opravljati „kmet“.
35 V zvezi s tem člen 4(1)(a) Uredbe št. 1307/2013, ki opredeljuje pojem „kmet“, ne pojasnjuje narave pravice, ki jo mora ta imeti na živalih, ki jih glede na okoliščine primera pase na takih kmetijskih površinah.
36 Vendar je v tej določbi v bistvu navedeno, da je kmet oseba, katere kmetijsko gospodarstvo spada na ozemeljsko področje uporabe Pogodb in ki opravlja kmetijsko dejavnost. Pojem „kmetijsko gospodarstvo“, opredeljen v členu 4(1)(b) te uredbe, pa zajema vse proizvodne enote, „s katerimi upravlja“ kmet in ki so na ozemlju iste države članice. Tako je treba ugotoviti, da proizvodne enote, s katerimi upravlja zadevni kmet, vključujejo živali, ki se uporabljajo za pašo, če ima na teh živalih zadostno pravico razpolaganja za opravljanje svoje kmetijske dejavnosti, kar mora ob upoštevanju vseh okoliščin primera presoditi pristojno nacionalno sodišče (glej po analogiji sodbi z dne 14. oktobra 2010, Landkreis Bad Dürkheim, C‑61/09, EU:C:2010:606, točki 61 in 62, ter z dne 2. julija 2015, Demmer, C‑684/13, EU:C:2015:439, točka 58).
37 Tako razlago potrjuje uvodna izjava 16 Delegirane uredbe št. 639/2014, v kateri je v bistvu navedeno, da bi morali plačilne pravice dodeliti osebi, ki ima pristojnosti odločanja, uživa ugodnosti in nosi finančna tveganja v zvezi s kmetijsko dejavnostjo na zemljišču, za katero se takšna dodelitev zahteva.
38 V obravnavanem primeru je predložitveno sodišče, kot je razvidno iz točke 28 te sodbe, v bistvu poudarilo, da je „imetnik živali“ v smislu člena 2(m) odredbe št. 619/2015 bodisi oseba, ki ima živali v trajni posesti kot lastnik živali in/ali lastnik kmetijskega gospodarstva, ali oseba, ki ima živali v začasni posesti na podlagi pogodbe, sklenjene pod pogoji, ki jih določa veljavna nacionalna zakonodaja, kot oseba, ki so ji bile živali zaupane v varstvo za celotno obdobje leta, za katero je bil vložen zahtevek.
39 APIA je v pisnih stališčih v zvezi s tem na eni strani pojasnila, da sta v Romuniji identifikacija in registracija prašičev, ovc, koz in goveda zagotovljeni z nacionalno informacijsko bazo podatkov ter nacionalnim sistemom za identifikacijo in registracijo živali ter da je na drugi strani treba status lastnika živali in/ali začasnega imetnika živali dokazati s „potrdilom o pravici izkoriščanja“, to je z dokumentom za identifikacijo živinorejskega gospodarstva, saj mora biti vsako kmetijsko gospodarstvo v Romuniji registrirano v nacionalnem registru kmetijskih gospodarstev ter prejme edinstveno in trajno alfa numerično kodo. Z zahtevkom za enotno plačilo na površino pa naj družba Avio Lucos ne bi na ta način dokazala svojega statusa lastnika ali začasnega imetnika živali.
40 V zvezi s tem lahko države članice, kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča, ob upoštevanju svojega polja proste presoje v zvezi s shemami podpor v okviru skupne kmetijske politike (SKP), podajo pojasnila glede dokazov, ki jih je treba predložiti v utemeljitev zahtevka za pomoč, med drugim s sklicevanjem na običajne prakse na področju kmetijstva na svojem ozemlju, ki se nanašajo na posedovanje živali, uporabljenih za pašo s strani kmeta (glej po analogiji sodbo z dne 24. junija 2010, Pontini in drugi, C‑375/08, EU:C:2010:365, točka 82).
41 V tem okviru je Sodišče že razsodilo, da je namen baze podatkov sistema za identifikacijo in registracijo živali zagotoviti njihovo učinkovito sledljivost v realnem času, ki je bistvena iz razlogov javnega zdravja, in da taka baza lahko dokazuje dejstvo, da so izpolnjeni pogoji za upravičenost do pomoči, kot je ta, ki se nanaša na gostoto živine (glej v tem smislu sodbo z dne 21. julija 2011, Nagy, C‑21/10, EU:C:2011:505, točka 42).
42 Vendar pa ostaja dejstvo, da morajo države članice, kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča, pri udejanjanju svojega polja proste presoje glede dokazov, ki jih je treba predložiti v utemeljitev zahtevka za pomoč, spoštovati cilje zadevne ureditve Unije in splošna načela prava Unije, zlasti načelo sorazmernosti, ki zahteva, da so sredstva, ki se udejanjajo z določbo, primerna za uresničitev zastavljenega cilja in ne presegajo tega, kar je potrebno za njegovo uresničitev (glej v tem smislu sodbi z dne 24. junija 2010, Pontini in drugi, C‑375/08, EU:C:2010:365, točki 86 in 87, ter z dne 17. decembra 2020, Land Berlin (Plačilne pravice v zvezi s SKP), C‑216/19, EU:C:2020:1046, točka 35).
43 Predložitveno sodišče mora najprej preveriti, ali je bilo to načelo spoštovano v okviru nacionalne zakonodaje, ki se uporablja v zadevi v glavni stvari (glej v tem smislu sodbo z dne 24. junija 2010, Pontini in drugi, C‑375/08, EU:C:2010:365, točka 89).
44 Romunska vlada je v pisnih stališčih med drugim navedla, da je romunski zakonodajalec s tem, da je določil minimalne dejavnosti za kmetijske površine, ki se naravno vzdržujejo v stanju, primernem za pašo, želel olajšati neposreden dostop do zadevnih pašnikov čim večjemu številu lastnikov in posestnikov živali, ne pa osebam, ki kmetijske dejavnosti opravljajo prek posredništva.
45 V zvezi s tem, kot je v bistvu generalni pravobranilec navedel v točki 50 sklepnih predlogov, tak cilj spoštuje cilje, ki jim sledi zadevna ureditev Unije. Člen 39(1)(b) PDEU namreč določa, da sheme podpore v okviru SKP predvidevajo neposredno dohodkovno podporo, katere cilj je zagotoviti primerno življenjsko raven kmetijske skupnosti, zlasti s povečanjem individualnega zaslužka oseb, ki se ukvarjajo s kmetijstvom.
46 Glede primernosti zadevne nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari za uresničitev cilja, ki mu sledi, zadostuje ugotovitev – s pridržkom preveritev, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – da se zdi, da je ta ureditev primerna za uresničitev tega cilja, ki je, kot je razvidno iz točke 44 te sodbe, olajšati neposreden dostop do zadevnih pašnikov čim večjemu številu lastnikov ali posestnikov živali.
47 Poleg tega v teh okoliščinah ni razvidno, da bi ta nacionalna ureditev presegala to, kar je nujno za dosego navedenega cilja, kar mora preveriti predložitveno sodišče. Vendar je treba opozoriti, da je treba sorazmernost preučiti ob upoštevanju zlasti ciljev SKP, kar zahteva tehtanje med temi cilji in ciljem, ki se uresničuje s to ureditvijo (glej v tem smislu sodbo z dne 23. decembra 2015, Scotch Whisky Association in drugi, C‑333/14, EU:C:2015:845, točki 28 in 40).
48 Glede na vse zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4(1)(c)(iii) in (2)(b) Uredbe št. 1307/2013 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da mora minimalno dejavnost na kmetijskih površinah, ki se naravno vzdržujejo v stanju, primernem za pašo ali pridelavo, iz teh določb opravljati kmet z živalmi, ki jih poseduje sam.
Drugo vprašanje
49 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4(1)(a) in (c) ter člen 9(1) Uredbe št. 1307/2013 razlagati tako, da pojem „aktivni kmet“ v smislu te druge določbe zajema pravno osebo, ki je sklenila koncesijsko pogodbo, ki se nanaša na pašno površino, ki je v lasti občine, in ki tam pase živali, ki so ji jih v posodbo dale fizične osebe, ki so njihovi lastniki.
50 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določb prava Unije upoštevati ne le njihovo besedilo v skladu z njihovim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku, ampak tudi kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del so (glej v tem smislu sodbi z dne 24. junija 2010, Pontini in drugi, C‑375/08, EU:C:2010:365, točka 58, in z dne 29. julija 2019, Pelham in drugi, C‑476/17, EU:C:2019:624, točka 28 in navedena sodna praksa).
51 Na prvem mestu je glede besedila člena 9 Uredbe št. 1307/2013, ki se v skladu s svojim naslovom nanaša na pojem „aktivni kmet“, treba poudariti, prvič, da ta določba v odstavku 1 izrecno predpisuje, da se neposredna plačila ne odobrijo osebam, katerih kmetijske površine so predvsem površine, ki se naravno vzdržujejo v stanju, primernem za pašo ali pridelavo, in ki na teh površinah ne izvajajo minimalnih dejavnosti, ki jih opredelijo države članice v skladu s točko (b) člena 4(2) te uredbe, pri čemer sta ta pogoja, kot izhaja iz uporabe veznika „in“ v tem členu 9(1), kumulativna.
52 V obravnavanem primeru ni sporno, da so kmetijske površine iz postopka v glavni stvari predvsem površine, ki se naravno vzdržujejo v stanju, primernem za pašo ali pridelavo, v skladu s prvim pogojem iz te določbe.
53 Glede drugega pogoja, ki ga ta določa, je iz besedila člena 9(1) Uredbe št. 1307/2013 razvidno, da kmeta, ki na zadevnih kmetijskih površinah ne opravlja minimalne dejavnosti, ki so jo določile države članice v skladu s členom 4(1)(c)(iii) te uredbe, ni mogoče šteti za „aktivnega kmeta“ in mu je zato treba zavrniti vsakršno neposredno plačilo.
54 Drugič, da bi oseba lahko spadala pod pojem „aktivni kmet“ v smislu člena 9(1) Uredbe št. 1307/2013, mora najprej izpolnjevati zahteve iz tega člena 4(1)(a) te uredbe, v skladu s katerim se pojem „kmet“ nanaša na osebo, „katere kmetijsko gospodarstvo je na ozemlju uporabe Pogodb[…] in ki opravlja kmetijsko dejavnost“.
55 V zvezi s tem, kot je razvidno iz točke 36 te sodbe, pojem „kmetijsko gospodarstvo“, opredeljen v členu 4(1)(b) te uredbe, zajema vse proizvodne enote, s katerimi upravlja kmet.
56 Na eni strani pa je Sodišče v zvezi z zahtevo, da mora proizvodno enoto „upravljati“ kmet, že razsodilo, da pojem upravljanja ne pomeni, da ima kmet neomejeno pravico do razpolaganja z zadevno površino v okviru njene uporabe za kmetijske dejavnosti. Vendar pa mora imeti zadevni kmet glede te površine zadostno avtonomijo za opravljanje svoje kmetijske dejavnosti, kar mora nacionalno sodišče presoditi ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve, ki mu je predložena v presojo (glej v tem smislu sodbi z dne 14. oktobra 2010, Landkreis Bad Dürkheim, C‑61/09, EU:C:2010:606, točki 61 in 62, ter z dne 2. julija 2015, Demmer, C‑684/13, EU:C:2015:439, točka 58).
57 Iz tega sledi, da okoliščina, da so bile površine, ki se uporabljajo za opravljanje kmetijske dejavnosti, predmet koncesijske pogodbe, ki se nanaša na pašno površino v lasti občine, ni upoštevna za ugotovitev, ali kmet spada pod pojem „aktivni kmet“, če ima zadevni kmet glede te površine dovolj avtonomije za opravljanje svoje kmetijske dejavnosti.
58 Na drugi strani, kot je razvidno iz točke 36 te sodbe, „proizvodne enote“ iz člena 4(1)(b) te uredbe vključujejo živali, ki se uporabljajo za pašo, če ima zadevni kmet na teh živalih zadostno pravico razpolaganja za opravljanje svoje kmetijske dejavnosti, kar mora presoditi nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve, ki mu je predložena v presojo.
59 Iz tega sledi, da v postopku v glavni stvari okoliščina, da družba Avio Lucos pase živali, ki so ji jih v posodbo dale fizične osebe, ki so njihovi lastniki, ravno tako ni upoštevna za ugotovitev, ali ta pravna oseba spada pod pojem „aktivni kmet“ v smislu člena 9(1) Uredbe št. 1307/2013, če ima ta oseba, kot je razvidno iz prejšnje točke, na teh živalih zadostno pravico razpolaganja za opravljanje svoje kmetijske dejavnosti.
60 Na drugem mestu, razlago člena 4(1)(a) in (c) ter člena 9(1) Uredbe št. 1307/2013, kot izhaja iz točk od 50 do 59 te sodbe, potrjuje kontekst teh določb. Kot je bilo namreč navedeno v točki 37 te sodbe, je v uvodni izjavi 16 Delegirane uredbe št. 639/2014 v bistvu navedeno, da je treba plačilne pravice dodeliti osebi, ki ima pristojnosti odločanja, uživa ugodnosti in nosi finančna tveganja v zvezi s kmetijsko dejavnostjo na zemljišču, za katero se zahteva dodelitev.
61 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da če ima kmet zadostno pravico razpolaganja z živalmi na svojem kmetijskem gospodarstvu za opravljanje svoje kmetijske dejavnosti, če uživa ugodnosti in nosi finančna tveganja v zvezi s kmetijsko dejavnostjo na zemljiščih, za katera je vložen zahtevek za pomoč, okoliščina, da kmet opravlja kmetijsko dejavnost z živalmi, ki so mu na voljo v okviru posodbene pogodbe, ne izključuje, da se ta kmet šteje za „aktivnega kmeta“ v smislu člena 9(1) Uredbe št. 1307/2013.
62 Na tretjem mestu, taka razlaga je v skladu s ciljem, ki mu sledi ta uredba. Natančneje, sheme podpore v okviru SKP zagotavljajo neposredno dohodkovno podporo, katere cilj je zagotoviti primerno življenjsko raven kmetijske skupnosti, zlasti s povečanjem individualnega zaslužka oseb, ki se ukvarjajo s kmetijstvom.
63 Kot pa je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 66 sklepnih predlogov, ker se neposredna podpora dodeli kmetom, ki imajo na živalih, ki se uporabljajo za pašo, zadostno pravico razpolaganja v okviru njihove uporabe za kmetijske namene, če uživajo ugodnosti in nosijo finančna tveganja v zvezi s kmetijsko dejavnostjo na zemljiščih, za katera se zahteva ta dodelitev, okoliščina, da se te živali uporabljajo v okviru posodbene pogodbe, ni odločilna.
64 V obravnavanem primeru iz odgovora na prvo vprašanje izhaja, da – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – pravo Unije ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da mora minimalno dejavnost na kmetijskih površinah, ki se naravno vzdržujejo v stanju, primernem za pašo ali pridelavo, iz člena 4(1)(c)(iii) in (2)(b) Uredbe št. 1307/2013, opravljati kmet z živalmi, ki jih poseduje. V zvezi s tem, kot je razvidno iz točke 38 te sodbe, v obravnavani zadevi „imetnik živali“, kot je opredeljen v členu 2(m) odredbe št. 619/2015, ni le oseba, ki ima živali v trajni posesti kot lastnik živali in/ali lastnik kmetijskega gospodarstva, ampak tudi oseba, ki ima živali v začasni posesti kot oseba, ki so ji bile živali zaupane v varstvo za celotno obdobje leta, za katero je bil vložen zahtevek, saj so živali posedovane na podlagi dokumenta, izdanega pod pogoji, ki jih določa veljavna zakonodaja. V zvezi s tako opredelitvijo pa načeloma ni razvidno, da bi bila iz pojma „imetnik živali“ izključena oseba, ki poseduje živali, ki so ji jih v posodbo dale fizične osebe, ki so njihovi lastniki, in ki ima zadostno pravico do razpolaganja nad temi živalmi za izvajanje svoje kmetijske dejavnosti. Ker taka ugotovitev pomeni razlago nacionalnega prava, jo mora po potrebi opraviti predložitveno sodišče.
65 Glede na vse zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4(1)(a) in (c) ter člen 9(1) Uredbe št. 1307/2013 razlagati tako, da pojem „aktivni kmet“ v smislu te druge določbe zajema pravno osebo, ki je sklenila koncesijsko pogodbo, ki se nanaša na pašno površino, ki je v lasti občine, in ki tam pase živali, ki so ji jih v posodbo dale fizične osebe, ki so njihovi lastniki, če ta oseba na tej pašni površini opravlja „minimalno dejavnost“ v smislu člena 4(1)(c)(iii) te uredbe.
Tretje vprašanje
66 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 60 Uredbe št. 1306/2013 razlagati tako, da je položaj, v katerem vlagatelj zahtevka za finančno podporo na podlagi sheme enotnega plačila na površino v utemeljitev tega zahtevka predloži koncesijsko pogodbo, ki se nanaša na pašne površine, in neodplačne posodbene pogodbe, ki se nanašajo na živali, ki naj bi se pasle na teh zemljiščih, lahko zajet s pojmom „umetno ustvarjeni pogoji“ v smislu te določbe.
67 V skladu s členom 60 Uredbe št. 1306/2013 se brez poseganja v posebne določbe nobena ugodnost na podlagi področne kmetijske zakonodaje ne odobri fizičnim ali pravnim osebam, v zvezi s katerimi je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšnih ugodnosti ustvarjeni umetno in v nasprotju s cilji te zakonodaje.
68 Glede na to besedilo je navedeni člen 60 v bistvu ponovitev člena 29 Uredbe št. 1782/2003, v katerem je bila izvedena kodifikacija obstoječe sodne prakse, v skladu s katero se posamezniki ne morejo sklicevati na predpise Unije za goljufijo ali zlorabo.
69 Iz ustaljene sodne prakse je namreč razvidno, da uporabe uredb Unije ni mogoče razširiti tako, da bi zajemale zlorabe gospodarskih subjektov (sodba z dne 12. septembra 2013, Slancheva sila, C‑434/12, EU:C:2013:546, točka 27 in navedena sodna praksa).
70 Sodišče pa je že presodilo, da je za dokaz o zlorabi potencialnega prejemnika pomoči po eni strani potreben skupek objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da čeprav so bili formalno spoštovani pogoji, določeni v zadevni ureditvi, cilj, ki mu ta ureditev sledi, ni bil dosežen, in po drugi strani subjektivni element, ki sestoji iz namena pridobiti korist, ki izhaja iz ureditve Unije, tako da se umetno ustvarijo pogoji, zahtevani za pridobitev te koristi (sodba z dne 12. septembra 2013, Slancheva sila, C‑434/12, EU:C:2013:546, točka 29 in navedena sodna praksa).
71 Poleg tega je Sodišče navedlo, da mora nacionalno sodišče v skladu s pravili dokazovanja nacionalnega prava, če to ne ogroža učinkovitosti prava Unije, ugotoviti obstoj teh dveh elementov (sodba z dne 12. septembra 2013, Slancheva sila, C‑434/12, EU:C:2013:546, točka 30 in navedena sodna praksa).
72 V tem okviru je treba razložiti pojem „umetno ustvarjeni pogoji“ v smislu člena 60 Uredbe št. 1307/2013.
73 Na eni strani je treba v zvezi z objektivnim elementom iz točke 70 te sodbe opozoriti, da iz člena 39(1)(b) PDEU izhaja, da sheme podpore v okviru SKP zagotavljajo neposredno dohodkovno podporo, katere cilj je zagotoviti primerno življenjsko raven kmetijske skupnosti, zlasti s povečanjem individualnega zaslužka oseb, ki se ukvarjajo s kmetijstvom. Kot je v bistvu navedel generalni pravobranilec v točki 73 sklepnih predlogov, lahko dodelitev take podpore osebi, ki naj bi sklenila koncesijsko pogodbo za pašne površine in ki ob tem, da nima potrebnega števila živali za izkoriščanje teh pašnikov, sklene posodbene pogodbe za živali, ki naj bi se pasle na teh zemljiščih, pomeni zlorabo te podpore v škodo dela kmetijske skupnosti, v tem primeru oseb, ki na teh površinah pasejo svoje lastne živali.
74 Na drugi strani mora v tem primeru predložitveno sodišče, kot je ravno tako poudaril generalni pravobranilec v točki 74 sklepnih predlogov, iz naslova subjektivnega elementa iz točke 70 te sodbe upoštevati vse upoštevne elemente spora o glavni stvari, da bi ugotovilo, ali je družba Avio Lucos želela pridobiti korist, ki izhaja iz ureditve Unije, tako da je umetno ustvarila pogoje, zahtevane za pridobitev te koristi. Med dejstva, ki jih je tako mogoče upoštevati, spadata sklenitev koncesijske pogodbe v nasprotju z nacionalnim pravom, ki se uporabi, pa tudi vsebina posodbenih pogodb iz postopka v glavni stvari, zlasti če iz njih izhaja, da paše z izposojenimi živalmi ne izvaja družba Avio Lucos, ampak lastniki teh živali.
75 Glede na zgornje preudarke je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 60 Uredbe št. 1306/2013 razlagati tako, da je položaj, v katerem vlagatelj zahtevka za finančno podporo na podlagi sheme enotnega plačila na površino v utemeljitev tega zahtevka predloži koncesijsko pogodbo, ki se nanaša na pašne površine, in posodbene pogodbe za živali, ki naj bi se na teh površinah pasle, lahko zajet s pojmom „umetno ustvarjeni pogoji“ v smislu te določbe, prvič, če iz vseh objektivnih okoliščin izhaja, da čeprav so bili formalno spoštovani pogoji, določeni v upoštevni ureditvi, cilj, ki mu ta ureditev sledi, ni bil dosežen, in drugič, če se dokaže volja pridobiti korist, ki izhaja iz ureditve Unije, s tem, da se umetno ustvarijo pogoji, zahtevani za pridobitev te koristi.
Stroški
76 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1. Člen 4(1)(c)(iii) in (2)(b) Uredbe (EU) št. 1307/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o pravilih za neposredna plačila kmetom na podlagi shem podpore v okviru skupne kmetijske politike ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 637/2008 in Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da mora minimalno dejavnost na kmetijskih površinah, ki se naravno vzdržujejo v stanju, primernem za pašo ali pridelavo, iz teh določb opravljati kmet z živalmi, ki jih poseduje sam.
2. Člen 4(1)(a) in (c) ter člen 9(1) Uredbe št. 1307/2013 je treba razlagati tako, da pojem „aktivni kmet“ v smislu te druge določbe zajema pravno osebo, ki je sklenila koncesijsko pogodbo, ki se nanaša na pašno površino, ki je v lasti občine, in ki tam pase živali, ki so ji jih v posodbo dale fizične osebe, ki so njihovi lastniki, če ta oseba na tej pašni površini opravlja „minimalno dejavnost“ v smislu člena 4(1)(c)(iii) te uredbe.
3. Člen 60 Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (EC) No 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008 je treba razlagati tako, da je položaj, v katerem vlagatelj zahtevka za finančno podporo na podlagi sheme enotnega plačila na površino v utemeljitev tega zahtevka predloži koncesijsko pogodbo, ki se nanaša na pašne površine, in posodbene pogodbe za živali, ki naj bi se na teh površinah pasle, lahko zajet s pojmom „umetno ustvarjeni pogoji“ v smislu te določbe, prvič, če iz vseh objektivnih okoliščin izhaja, da čeprav so bili formalno spoštovani pogoji, določeni v upoštevni ureditvi, cilj, ki mu ta ureditev sledi, ni bil dosežen, in drugič, če se dokaže volja pridobiti korist, ki izhaja iz ureditve Unije, s tem, da se umetno ustvarijo pogoji, zahtevani za pridobitev te koristi.
Podpisi