Zadeva T‑43/13

Beniamino Donnici

proti

Evropskemu parlamentu

„Odškodninska tožba – Člani Evropskega parlamenta – Preverjanje veljavnosti mandatov poslancev – Sklep Parlamenta o razglasitvi mandata evropskega poslanca za neveljavnega – Razglasitev ničnosti sklepa Parlamenta s sodbo Sodišča – Tožba, ki je delno očitno nedopustna in delno očitno brez pravne podlage“

Povzetek – Sklep Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 20. marca 2014

1.      Sodni postopek – Ugovor nedopustnosti – Rok za uveljavljanje – Začetek teka – Vročitev tožbe toženi stranki

(Poslovnik Splošnega sodišča, člena 46(1) in 114(1))

2.      Odškodninska tožba – Zastaralni rok – Začetek teka – Odgovornost za posamični akt – Datum nastanka škodljivih učinkov akta za zadevno osebo – Upoštevanje subjektivne presoje obstoja škode – Nedopustnost

(člen 340, drugi odstavek, PDEU; Statut Sodišča, člen 46)

3.      Odškodninska tožba – Zastaralni rok – Začetek teka – Neprekinjeno nastajajoča škoda – Datum, ki ga je treba upoštevati

(člen 340, drugi odstavek, PDEU; Statut Sodišča, člen 46)

4.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza – Neizpolnitev enega od pogojev – Zavrnitev odškodninske tožbe v celoti

(člen 340, drugi odstavek, PDEU)

1.      Rok za vložitev odgovora na tožbo je dva meseca. To je rok, odobren toženi instituciji za odgovor na tožbo, pri čemer ima ta v skladu s členom 114(1) Poslovnika Splošnega sodišča na izbiro, da odgovori vsebinsko z vložitvijo odgovora na tožbo ali da uveljavlja nedopustnost tožbe z vložitvijo ugovora v zvezi s tem. Zato je treba šteti, da je rok za vložitev ugovora nedopustnosti prav tako dva meseca.

Poleg tega rok iz člena 46(1) Poslovnika Splošnega sodišča za vložitev odgovora na tožbo začne teči šele z datumom, ko tožena stranka prejme tožbo. Treba je šteti, da se ta rešitev uporablja tudi za rok za vložitev ugovora nedopustnosti.

(Glej točke od 37 do 39, 41 in 42.)

2.      Člen 46 Statuta Sodišča določa, da tožbe proti Evropski uniji v zadevah, ki izhajajo iz nepogodbene odgovornosti, zastarajo po petih letih od nastanka kršitve. Ta rok začne teči, ko so izpolnjeni vsi pogoji, od katerih je odvisna obveznost povračila, in zlasti ko je škoda, ki jo je treba povrniti, konkretizirana. Vendar pogoji iz člena 340, drugi odstavek, PDEU, od katerih je odvisna obveznost povračila škode, in s tem pravila zastaranja, ki urejajo tožbe za povračilo navedene škode, lahko temeljijo le na strogo objektivnih merilih. Natančna in podrobna seznanitev z dejanskim stanjem zadeve tako ni pogoj, ki mora biti izpolnjen za začetek teka zastaralnega roka. Prav tako se subjektivna presoja oškodovane osebe glede obstoja škode ne upošteva pri določitvi začetka teka zastaralnega roka za tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti Unije.

V sporih, ki izvirajo iz posamičnih aktov, začne zastaralni rok teči, ko odločba začne učinkovati na osebe, ki jih zadeva. V tem okviru za začetek teka zastaralnega roka ni pomembno, da je bilo nezakonito ravnanje Unije ugotovljeno s sodno odločbo.

(Glej točke 46, 48, od 50 do 52 in 56.)

3.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 59 in 60.)

4.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 81 do 87.)