Language of document :

Tožba, vložena 19. aprila 2007 - Aughinish Alumina proti Komisiji

(Zadeva T-130/07)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Aughinish Alumina Ltd (Askeaton, Irska) (zastopnika: J. Handoll, C. Waterson, Solicitors)

Tožena stranka: Komisija Evropskih skupnosti

Predlogi tožeče stranke

naj se razglasi za nično Odločba Komisije z dne 7. februarja 2007 o oprostitvi plačila trošarine za mineralna olja, ki se uporabljajo kot gorivo pri proizvodnji aluminijevega oksida v regiji Gardanne, v regiji Shannon in na Sardiniji, v delu ki zadeva AAL;

Komisiji naj se naloži plačilo stroškov, ki so nastali AAL v teh postopkih.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

S to tožbo tožeča stranka zahteva delno razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2007)286, konč. z dne 7. februarja 2007 o oprostitvi plačila trošarine za mineralna olja, ki se uporabljajo kot gorivo pri proizvodnji aluminijevega oksida v regiji Gardanne, v regiji Shannon in na Sardiniji, ki jo je uvedla Francija, Irska oziroma Italija, v delu, ki zadeva Aughinish Alumina Ltd (v nadaljevanju: AAL).

AAL trdi, da obstaja osem tožbenih razlogov v podporo razglasitve ničnosti.

Prvič, po mnenju tožeče stranke Komisija ni upoštevala, da je oprostitev v skladu z naravo in sistematiko irskega davčnega sistema, in zato ni pomoč.

Drugič, tožeča stranka trdi, da Komisija ni pravilno analizirala upoštevnih trgov in njihove konkurenčne strukture. Glede na okoliščine, da je prej Komisija sama priznala, da ni bilo izkrivljanja konkurence, in ob upoštevanju tega, da je Svet odobril oprostitve do 31. decembra 2006, tožeča stranka zatrjuje, da je bila Komisija zavezana dokazati, da je izvršila temeljito ekonomsko analizo, ki bi jasno kazala na to, da je obstajalo dejansko ali potencialno izkrivljanje konkurence. Tožeča stranka zato trdi, da Komisija ni dokazala, da je oprostitev pomoč.

Tretjič, tožeča stranka trdi, da če bi se oprostitev vseeno obravnavala kot pomoč, potem bi Komisija morala obravnavati zadevno pomoč kot obstoječo pomoč, ki spada pod člen 88(1) ES. Pomoč je bila predmet zavezujočih obveznosti, danih pred pristopom Irske k Evropskim skupnostim, in je bila priglašena januarja 1983. Ker Komisija ni ukrepala do 17. julija 2000, je desetletni zastaralni rok potekel in povrnitev je bila zato preprečena. Tožeča stranka tako trdi, da pomoči ni mogoče opredeliti kot program pomoči.

Četrtič, tožeča stranka trdi, da bi Komisija morala upoštevati celoten acquis o usklajevanju trošarin, da bi določila, ali in kako naj izvršuje svoja pooblastila na podlagi določb o državnih pomočeh v Pogodbi ES. Izpodbijana odločba pomeni resno kršitev načela pravne varnosti, saj naj bi oslabila odobritve, ki jih je dal Svet na podlagi predloga Komisije v skladu s členom 93 ES. Poleg tega, naj Komisija ne bi upoštevala tega, da so ukrepi Sveta, sprejeti na podlagi člena 93 ES, lex specialis, ki bi morali prevladati nad kakršno koli nedosledno uporabo pravil o državnih pomočeh. Dalje glede na trditve tožeče stranke, Komisija ni uporabila postopkov, ki so ji na razpolago na podlagi člena 8 Direktive 92/81/EGS za razrešitev zadev v zvezi z državnimi pomočmi in drugih zadev, ali vsekakor ni zahtevala razglasitve ničnosti upoštevnih odločb Sveta, in je zato oslabila effet utile ukrepov Sveta.

Petič, tožeča stranka trdi, da Komisija s tem, da je sprejela izpodbijano odločbo, ni upoštevala temeljnih zahtev člena 3 in 157 ES za krepitev konkurenčnosti industrije Skupnosti in za zagotovitev obstoja pogojev, ki so potrebni za konkurenčnost industrije Skupnosti.

Šestič, s tem da je Komisija ugotovila, da je 20 % oprostitve pomoč, naj Komisija ne bi upoštevala tega, da je bila tožeča stranka podvržena številnim okoljskim obveznostim, in ni upoštevala ukrepov, ki bi imeli enak spodbujevalni učinek kot zahteva, da se plača večji del nacionalnega davka.

Sedmič, tožeča stranka zatrjuje, da izpodbijana odločba krši načelo legitimnih pričakovanj in pravne varnosti.

Osmič, prekomerna dolžina postopka na podlagi člena 88(2) ES nasprotuje načelu dobrega upravljanja ter pravne varnosti, kar je po mnenju tožeče stranke še resneje, saj Komisija, preden je začela postopek, že ni delovala v zvezi s priglasitvijo iz leta 1983.

____________