SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)

z dne 8. maja 2008

Zadeva F-119/06

Petrus Kerstens

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Dopustnost – Organizacijski načrt – Akt, ki posega v položaj – Sprememba razporeditve – Sprememba delovnih nalog – Interes službe – Enakovrednost delovnih mest – Prikrita disciplinska sankcija – Zloraba pooblastil“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero P. Kerstens predlaga, naj se za nično razglasi odločba upravnega odbora Urada za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO) z dne 8. decembra 2005 o spremembi organizacijskega načrta PMO in naj se Komisiji naloži, da mu plača odškodnino za domnevno utrpelo škodo.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Reorganizacija služb, s katero so bile spremenjene delovne naloge tožeče stranke – Vključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Organizacija služb – Zaposlovanje osebja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 7(1); Priloga IX)

1.      Dopustna je tožba, ki jo vodja oddelka vloži zoper odločbo o reorganizaciji, s katero se spreminja naloga in naziv njegovega oddelka in ki hkrati določa, da bo še vedno vodja tega oddelka. Sprememba delovnih nalog, čeprav ne vpliva na stvarne interese in/ali položaj uradnika, namreč lahko, ker spreminja pogoje izvajanja in naravo delovnih nalog, škodi moralnim interesom in prihodnjim možnostim tega uradnika ter torej posega v njegov položaj, saj lahko ob enaki razvrstitvi nekatere delovne naloge zaradi narave izvajanih odgovornosti prej vodijo do napredovanja kot druge. Torej ni mogoče a priori sklepati, da taka sprememba ne more posegati v položaj zadevnega uradnika.

(Glej točke 45, 46 in 48.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 28. maj 1998, W proti Komisiji, združeni zadevi T-78/96 in T-170/96, RecFP, str. I-A-239 in II-745, točka 47; 16. april 2002, Fronia proti Komisiji, T-51/01, RecFP, str. I-A-43 in II-187, točka 24.

2.      Institucije Skupnosti imajo široko diskrecijsko pravico pri organizaciji svojih služb glede na delovne naloge, ki so jim dodeljene, in pri razporejanju zaposlenih, ki jih imajo na voljo, glede na te naloge, vendar pod pogojem, da se zaposleni razporedijo v interesu službe in da se pri razporejanju upošteva enakovrednost delovnih mest.

Glede prvega pogoja in ob upoštevanju obsega diskrecijske pravice institucij pri ocenjevanju interesa službe mora biti nadzor Sodišča za uslužbence omejen na vprašanje, ali je organ za imenovanja deloval v razumnih in nespornih mejah in ni očitno napačno uporabil svoje diskrecijske pravice.

Kar zadeva drugi pogoj, v primeru spremembe delovnih nalog, dodeljenih uradniku, pravilo ujemanja med nazivom in delovnim mestom, ki je posebej določeno v členu 7 Kadrovskih predpisov, ne zahteva primerjave med sedanjimi in prejšnjimi delovnimi nalogami zainteresirane osebe, temveč med njenimi sedanjimi delovnimi nalogami in nazivom v hierarhiji. Zato nič ne nasprotuje temu, da odločba privede do dodelitve novih delovnih nalog, ki so – čeprav se razlikujejo od delovnih nalog, ki jih je zainteresirana oseba opravljala prej, in jih ta oseba dojema kot zmanjšanje njenih pooblastil – vseeno skladne z delovnim mestom, ki ustreza njenemu nazivu. Tako je z dejanskim zmanjšanjem pooblastil uradnika kršeno pravilo ujemanja med nazivom in delovnim mestom le, če so te delovne naloge kot celota resnično manj pomembne od tistih, ki ustrezajo njegovemu nazivu in delovnemu mestu, ob upoštevanju njihove narave, pomembnosti in obsega.

Če odločba o spremembi delovnih nalog, dodeljenih uradniku, ni v nasprotju z interesom službe ali enakovrednostjo delovnih mest, ne more iti za prikrito disciplinsko sankcijo ali zlorabo pooblastil, saj uradnik upravi ne more očitati, da v zvezi z njim ni začela disciplinskega postopka, ki bi mu omogočil uporabo postopkovnih jamstev iz Priloge IX h Kadrovskim predpisom.

(Glej točke 82, 84, 96, 97 in 103.)

Napotitev na:

Sodišče: 23. marec 1988, Hecq proti Komisiji, 19/87, Recueil, str. 1681, točka 7; 7. marec 1990, Hecq proti Komisiji, združeni zadevi C-116/88 in C-149/88, Recueil, str. I-599, točka 11; 14. december 2006, Meister proti UUNT, C-12/05 P, neobjavljena v ZOdl., točki 45 in 47;

Sodišče prve stopnje: 23. oktober 1990, Pitrone proti Komisiji, T-46/89, Recueil, str. II-577, točka 35; 19. junij 1997, Forcat Icardo proti Komisiji, T-73/96, RecFP, str. I-A-159 in II-485, točka 39; 22. januar 1998, Costacurta proti Komisiji, T-98/96, RecFP, str. I-A-21 in II-49, točka 36; zgoraj navedena sodba Fronia proti Komisiji, točka 53; 26. november 2002, Cwik proti Komisiji, T‑103/01, RecFP, str. I-A-229 in II-1137, točka 30; 25. julij 2006, Fries Guggenheim proti Cedefopu, T-373/04, ZOdl. JU, str. I-A-2-169 in II-A-2-819, točka 67; 7. februar 2007, Clotuche proti Komisiji, T-339/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑297 in II-1423, točke 47, 62, 91 in 126; Caló proti Komisiji, združeni zadevi T-118/04 in T-134/04, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 101.