Language of document : ECLI:EU:T:2019:377

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 6. junija 2019(*)

„Model Skupnosti – Postopek za ugotovitev ničnosti – Registriran model Skupnosti, ki upodablja motorno vozilo – Prejšnji model Skupnosti – Razlog za ničnost – Neobstoj individualne narave – Člen 6 in člen 25(1)(b) Uredbe (ES) št. 6/2002“

V zadevi T‑209/18,

Dr. Ing. h.c. F. Porsche AG s sedežem v Stuttgartu (Nemčija), ki jo zastopa C. Klawitter, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopa S. Hanne, agent,

tožena stranka,

druga stranka v postopku pred odborom EUIPO za pritožbe, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je

Autec AG s sedežem v Nürnbergu (Nemčija), ki jo zastopa M. Krogmann, odvetnik,

zaradi tožbe zoper odločbo tretjega odbora EUIPO za pritožbe z dne 19. januarja 2018 (zadeva R 945/2016-3) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med družbama Autec AG in Dr. Ing. h.c. F. Porsche AG,

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi S. Frimodt Nielsen, predsednik, N. Półtorak, sodnica, in E. Perillo (poročevalec), sodnik,

sodna tajnica: R. Ūkelytė, administratorka,

na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 22. marca 2018,

na podlagi odgovora EUIPO na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 13. julija 2018,

na podlagi odgovora intervenientke na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 4. julija 2018,

na podlagi odločbe z dne 7. avgusta 2018 o zavrnitvi vložitve dopisa tožeče stranke z dne 23. julija 2018 v spis,

na podlagi odločbe z dne 23. avgusta 2018 o zavrnitvi vložitve dopisa tožeče stranke z dne 13. avgusta 2018 v spis,

na podlagi sklepa z dne 20. septembra 2018 o zavrnitvi združitve zadev T‑43/18, T‑191/18, T‑192/18, T‑209/18 in T‑210/18,

po določitvi drugega sodnika za dopolnitev senata zaradi zadržanosti enega od članov senata,

na podlagi odločbe z dne 14. januarja 2019 o zavrnitvi združitve zadev T‑209/18 in T‑210/18 za ustni del postopka,

na podlagi obravnave z dne 12. februarja 2019

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeča stranka, družba Dr. Ing. h.c. F. Porsche AG, je 20. avgusta 2010 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 27, str. 142) vložila zahtevo za registracijo modela Skupnosti pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO).

2        Model Skupnosti, za katerega je bila vložena zahteva za registracijo, je predstavljen tako (v nadaljevanju: izpodbijani model ali model serije 991 vozila „Porsche 911“):

Image not foundImage not found

Image not foundImage not foundImage not found

/Image not found

3        Izdelki, na katerih naj bi se izpodbijani model uporabljal, spadajo v razred 12.08 v smislu Locarnskega aranžmaja o ustanovitvi mednarodne klasifikacije za industrijske vzorce in modele z dne 8. oktobra 1968, kakor je bil spremenjen, in ustrezajo temu opisu: „motorna vozila“.

4        Izpodbijani model je bil objavljen v Biltenu modelov Skupnosti št. 2010/200 z dne 6. septembra 2010 z datumom prednostne pravice 27. aprila 2010, pogledi na navedeni model pa so bili objavljeni v Biltenu modelov Skupnosti št. 2012/172 z dne 7. septembra 2012.

5        Intervenientka, družba Autec AG, je 8. julija 2014 pri EUIPO vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti izpodbijanega modela. Ta zahteva je bila vložena na podlagi člena 25(1)(b) Uredbe št. 6/2002 v povezavi s členom 4(1) ter členoma 5 in 6 iste uredbe.

6        Intervenientka je v bistvu menila, da model serije 991 vozila „Porsche 911“ ni nov in nima individualne narave, kar naj bi preprečevalo njegovo varstvo. V podporo zahtevi je v bistvu trdila, da se izpodbijani model ne razlikuje bistveno od drugih modelov vozila „Porsche 911“, ki so bili dani na trg po originalni različici iz leta 1963.

7        V zvezi s tem je intervenientka zlasti izpostavila ta modela Skupnosti:

–        model Skupnosti št. 735428-0001 (v nadaljevanju: prejšnji model ali model serije 997 vozila „Porsche 911“), registriran za „motorna vozila“ in objavljen 23. junija 2008, ki je ponazorjen tako:

//Image not found

/Image not found

/Image not found

–        model Skupnosti št. 633748-0001, registriran za „osebne avtomobile“ in objavljen 9. januarja 2007, ki je ponazorjen tako:

/Image not found

//Image not found

/Image not found

8        Intervenientka je zahtevi za ugotovitev ničnosti priložila tudi različne časopisne članke o dizajnu vozila „Porsche 911“.

9        Oddelek EUIPO za izbris je 10. maja 2016 ugodil zahtevi za ugotovitev ničnosti in ugotovil ničnost izpodbijanega modela zaradi neobstoja individualne narave.

10      Tožeča stranka je 23. maja 2016 na podlagi členov od 55 do 60 Uredbe št. 6/2002 pri EUIPO vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris.

11      Tretji odbor EUIPO za pritožbe je z odločbo z dne 19. januarja 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnil pritožbo zaradi neobstoja individualne narave v smislu člena 6(1) Uredbe št. 6/2002.

12      Oddelek za pritožbe je najprej menil, da je pri osebnih avtomobilih svoboda oblikovalca omejena s tehničnimi značilnostmi zadevnega izdelka, kot so te, da ima karoserijo in kolesa, in z zakonskimi predpisi, med drugim tistimi s področja varnosti cestnega prometa, na primer to, da ima izdelek žaromete, vzvratna ogledala in zadnje luči.

13      Ta organ je nato menil, da po drugi strani glede zasnove takih značilnosti, ki so zahtevane zaradi tehnike ali zakonskih predpisov, za svobodo oblikovalca kot tako ne veljajo nikakršne omejitve. Prav tako je pojasnil, da je uporabnik zadevnih izdelkov uporabnik, ki je seznanjen z osebnimi avtomobili na splošno, torej oseba, ki vozi, uporablja in pozna modele vozil, ki so na voljo na trgu.

14      V teh okoliščinah je odbor za pritožbe štel, da se nasprotujoči si modeli po bistvenih značilnostih, kot so oblika ali silhueta njihove karoserije, vrat in stekel, dejansko prekrivajo.

15      Odbor za pritožbe je tako sklenil, da obstoj modela serije 997 vozila „Porsche 911“ pomeni oviro za individualno naravo modela serije 991 istega vozila in da zato ni treba nadaljevati preizkusa modela Skupnosti št. 633748-0001, na katerega se sklicuje intervenientka, niti preveriti novosti izpodbijanega modela.

 Predlogi strank

16      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razveljavi;

–        zahtevo za ugotovitev ničnosti „modela […] št. 198387‑0001“ zavrne.

17      EUIPO in intervenientka Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        tožbo zavrne;

–        plačilo stroškov naloži tožeči stranki.

 Pravo

18      Tožeča stranka v podporo tožbi v bistvu navaja en sam tožbeni razlog, in sicer kršitev člena 25(1)(b) Uredbe št. 6/2002 v povezavi s členoma 5 in 6 iste uredbe.

19      V tem okviru v bistvu trdi, da se celotni vtis, ki ga izpodbijani izdelek naredi na seznanjenega uporabnika tega tipa vozila, razlikuje od celotnega vtisa, ki ga naredi prejšnji model, na katerega se sklicuje intervenientka v podporo zahtevi za ugotovitev ničnosti. Nasprotujoča si modela naj bi se „znatno“ in „tako očitno“ razlikovala po „zunanjem videzu“, da naj odbor za pritožbe ne bi mogel šteti, ne da bi storil napako pri presoji, da izpodbijani model nima individualne narave.

20      Po povzetem prikazu tega tožbenega razloga je treba spomniti, da se na podlagi člena 25(1)(b) Uredbe št. 6/2002 ugotovi ničnost modela Skupnosti, če ne izpolnjuje zahtev iz členov od 4 do 9 iste uredbe.

21      V zvezi s tem člen 4(1) Uredbe št. 6/2002 določa, da je videz izdelka varovan z modelom Skupnosti le, če je nov in ima individualno naravo.

 Prvi del edinega tožbenega razloga: kršitev člena 25(1)(b) Uredbe št. 6/2002 v povezavi s členom 6 iste uredbe

22      Iz besedila člena 6(1)(b) Uredbe št. 6/2002 je razvidno, da je treba individualno naravo registriranega modela Skupnosti najprej presojati glede na celotni vtis, ki ga naredi na zadevnega seznanjenega uporabnika (glej sodbo z dne 25. oktobra 2013, Merlin in drugi/EUIPO – Dusyma (Igre), T‑231/10, neobjavljena, EU:T:2013:560, točka 28 in navedena sodna praksa). Ta celotni vtis mora biti drugačen od celotnega vtisa modela, ki je bil dostopen javnosti pred datumom vložitve zahteve za registracijo ali – če se zahteva prednostna pravica – datumom prednostne pravice.

23      Poleg tega je v členu 6(2) Uredbe št. 6/2002 pojasnjeno, da je treba pri presoji zadevne individualne narave upoštevati stopnjo svobode oblikovalca pri razvijanju zadevnega modela.

24      Potem ko je bilo opozorjeno na te pravne zahteve, je treba navesti, da je z upoštevno sodno prakso glede tega pojasnjeno, da mora biti individualna narava modela z vidika seznanjenega potrošnika posledica celotnega vtisa različnosti ali neobstoja „že videnega – déjà vu“ glede na vse prejšnje modele. S tega vidika ni mogoče upoštevati razlik, ki niso dovolj izstopajoče, da bi vplivale na navedeni celotni vtis, saj so lahko odločilne zgolj razlike, ki so dovolj izstopajoče, da ustvarijo drugačen celotni vtis (glej sodbo z dne 7. novembra 2013, Budziewska/EUIPO – Puma (Mačka v skoku), T‑666/11, neobjavljena, EU:T:2013:584, točka 29 in navedena sodna praksa).

25      Glede na zgoraj navedena merila je treba zato preučiti, ali je s stališča seznanjenega uporabnika in upoštevajoč stopnjo svobode, ki je lahko dana oblikovalcu modela, celotni vtis, ki ga daje izpodbijani model, drugačen od vtisa, ki ga daje prejšnji model.

 Seznanjeni uporabnik

26      Pri razlagi pojma seznanjenega uporabnika je treba najprej upoštevati, da to, da je nekdo „seznanjeni uporabnik“, pomeni, da zadevna oseba uporablja izdelek, v katerega je vgrajen model, v skladu z uporabo, za katero je namenjen ta izdelek. Oznaka „seznanjen“ poleg tega nakazuje na to, da zadevni uporabnik, ne da bi bil nujno tehnični strokovnjak, pozna različne modele, ki obstajajo v zadevnem sektorju, ima nekaj znanja o sestavnih delih, ki jih ti modeli običajno vsebujejo, in je zaradi zanimanja za zadevne izdelke izkazal relativno visoko stopnjo pozornosti pri njihovi uporabi (sodbi z dne 20. oktobra 2011, PepsiCo/Grupo Promer Mon Graphic, C‑281/10 P, EU:C:2011:679, točka 59, in z dne 28. septembra 2017, Rühland/EUIPO – 8 seasons design (Lučka v obliki zvezde), T‑779/16, neobjavljena, EU:T:2017:674, točka 19).

27      Pojem seznanjenega uporabnika je torej mogoče razumeti kot vmesni pojem med pojmom povprečnega potrošnika – ki se uporablja na področju znamk – od katerega se ne zahteva posebno znanje in ki praviloma ne primerja neposredno nasprotujočih si znamk, in pojmom izvedenca, torej strokovnjaka s poglobljeno tehnično usposobljenostjo. Pojem seznanjenega uporabnika je tako mogoče razumeti, kot da opredeljuje uporabnika, ki ni le povprečno pozoren, temveč je posebno pazljiv v zvezi z zadevnimi izdelki bodisi zaradi osebnih izkušenj bodisi zaradi obsežnega poznavanja zadevnega področja (glej v tem smislu sodbo z dne 20. oktobra 2011, PepsiCo/Grupo Promer Mon Graphic, C‑281/10 P, EU:C:2011:679, točka 53).

28      V obravnavani zadevi je odbor za pritožbe v točkah od 19 od 21 izpodbijane odločbe menil, da seznanjeni uporabnik izdelkov, na katere se nanašata nasprotujoča si modela, ni uporabnik vozila „Porsche 911“, ampak uporabnik avtomobilov na splošno, ki pozna modele, ki so na voljo na trgu, ter kaže povečano stopnjo pozornosti in interesa. Poleg tega naj bi poznavanje zadevnega trga takemu seznanjenemu uporabniku omogočalo, da mu je na splošno znano, da proizvajalci avtomobilov ne oblikujejo stalno novih modelov, ampak se glede na visoke stroške snovanja vsaj na začetku zadovoljijo s posodobitvijo obstoječih modelov.

29      Vendar je tožeča stranka, da bi izpodbila presojo odbora za pritožbe, v tožbi in na obravnavi trdila, da je v obravnavani zadevi seznanjeni uporabnik izkazal višjo raven pozornosti, kot jo je upošteval odbor za pritožbe, in da je njegovo znanje več kot povprečno, zaradi česar naj bi bil še posebej pozoren na različne variante modelov vozil „Porsche 911“.

30      Tako naj bi bilo zato, ker naj bi bila interes uporabnika za vozila, na katerih naj bi se uporabljala nasprotujoča si modela, in znanje o zadevnem poslovnem sektorju še posebej velika, saj gre za „limuzine“ ali „draga športna vozila“, in prav za to naj bi šlo v obravnavani zadevi pri modelu vozila „Porsche 911“, ki je na trgu prisotno že desetletja. Zato naj seznanjeni potrošnik – v nasprotju z mnenjem odbora za pritožbe – ne bi bil „fiktivna oseba“ ali nedoločen osebek, ampak naj bi ga bilo treba „glede na izdelek, za katerega konkretno gre, empirično“ določiti.

31      EUIPO in intervenientka izpodbijata trditve tožeče stranke.

32      Po povzetem prikazu očitkov tožeče stranke je treba najprej opozoriti, da slednja večkrat trdi, da naj bi izdelki, na katere se nanašajo nasprotujoči si modeli, zajemali zgolj „športna vozila“ ali zgolj „limuzine“ ali celo zgolj vozilo „Porsche 911“, in ne, kot je želel šteti odbor za pritožbe, „avtomobilov“ na splošno ali „motornih vozil“.

33      Vendar je treba zvezi s tem spomniti, prvič, da je treba pri presoji izdelka, v katerega naj bi bil vgrajen ali na katerem naj bi se uporabljal izpodbijani model, najprej upoštevati upoštevno navedbo iz zahteve za registracijo (sodba z dne 18. julija 2017, Chanel/EUIPO – Jing Zhou in Golden Rose 999 (Prikaz ornamenta), T‑57/16, EU:T:2017:517, točka 41).

34      Drugič, prav tako je treba po potrebi upoštevati model sam, če ta pojasnjuje naravo, namen ali funkcijo izdelka. Tako upoštevanje lahko namreč omogoči, da se zadevni izdelek umesti v širšo kategorijo izdelkov, kot je ta, navedena ob registraciji (glej v tem smislu sodbo z dne 18. marca 2010, Grupo Promer Mon Graphic/EUIPO – PepsiCo (Okrogel promocijski izdelek), T‑9/07, EU:T:2010:96, točka 56).

35      Čeprav med strankami ni sporno, da je namen izpodbijanega modela uporaba na motornih vozilih, pa enostavna opredelitev „športnih vozil“ ali „limuzin“, kot jo podaja tožeča stranka, za izdelke, na katerih naj bi se izpodbijani model uporabljal, ne more zadostovati – ob neobstoju pojasnil v tem smislu – za dokaz, da bi tak model, ki upodablja model serije 991 vozila „Porsche 911“, omogočal opredelitev posebne kategorije avtomobilov, ker bi se taka vozila razlikovala od avtomobilov na splošno po svoji naravi, namenu ali funkciji.

36      Po eni strani namreč taka posebna kategorija ne obstaja v veljavni mednarodni klasifikaciji industrijskih modelov (glej točko 3 zgoraj), po drugi strani pa je tožeča stranka sama predlagala in dosegla registracijo izpodbijanega modela za izdelka razreda 12.08, ki ustrezajo temu opisu: „Avtomobili, avtobusi in tovorna vozila“.

37      V teh okoliščinah tožeča stranka tudi ne more uspešno očitati odboru za pritožbe, da je štel, da se pojem seznanjenega uporabnika nanaša na „fiktivno osebo“, ker je tak pravni pojem, ki je bil ustvarjen prav zaradi potreb analize individualne narave modela na podlagi člena 6 Uredbe št. 6/2002, mogoče opredeliti zgolj na splošno, kot sklicevanje na osebo, ki ima običajne lastnosti, ne pa za vsak primer posebej glede na ta ali oni model (glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 2013, Mačka v skoku, T‑666/11, neobjavljena, EU:T:2013:584, točka 32).

38      V zvezi s tem se je odbor za pritožbe za zavrnitev trditev tožeče stranke o neobstoju konkretne analize seznanjenega uporabnika (glej točko 30 zgoraj) res omejil na opredelitev iz zgoraj navedene sodne prakse, ne da bi torej pojasnil, v čem zaradi dejstva, da naj bi bili nekateri modeli prisotni na trgu že desetletja, ni mogoče šteti, da je uporabnik takih modelov, tako kot v primeru vozila „Porsche 911“, posebej pozoren in ima, kot poudarja tožeča stranka, več kot povprečno znanje.

39      Vendar taka okoliščina ne more pomeniti, da izpodbijana odločba ni dovolj obrazložena, ker je odbor za pritožbe v točki 20 izpodbijane odločbe natančno pojasnil, da je treba glede na že navedeno sodno prakso v obravnavani zadevi upoštevati kategorijo izdelkov, in ne konkretnega izdelka, tako da ni treba upoštevati uporabnika, ki je seznanjen z vozilom „Porsche 911“, ampak uporabnika, ki je seznanjen z avtomobili na splošno.

40      Čeprav se tožeča stranka ne strinja s tako analizo, to ne spremeni dejstva, da je sklepanje odbora za pritožbe glede tega predstavljeno jasno in nedvoumno, tako da se lahko tožeča stranka pravno zadostno seznani z utemeljitvijo sprejetega ukrepa.

41      Zato je odbor za pritožbe pri presoji pojma potrošnika, ki je seznanjen z izdelki, za katere sta bila namenjena nasprotujoča si modela, tudi lahko – ne da bi napačno uporabil pravo ali kršil postopek – zanemaril javnomnenjske raziskave, opravljene pri javnosti, ki pozna športna vozila, če se je tožeča stranka dejansko želela v podporo svojih trditev sklicevati na take raziskave. Če bi tožeča stranka poskušala očitati odboru za pritožbe, da ni opravil takih raziskav, tak očitek vsekakor ne bi bil upošteven, ker pozornosti na splošno opredeljenega normalnega uporabnika ni mogoče empirično preveriti.

42      Poleg tega – ob domnevi, da se je tožeča stranka želela sklicevati tudi na kršitev pravice do obrambe, ker se ji ni dovolilo „predložiti nasprotnega dokaza“ – zgolj sklicevanje v tožbi na navedbe „javnomnenjskih raziskav“ in časopisne članke o „GOLFU VIII“ ne zadostuje, da bi se jasno dokazale trditve tožeče stranke, da je stopnja pozornosti in znanja uporabnika, seznanjenega s športnimi vozili, višja od tiste, ki jo izkazuje uporabnik vozil na splošno, pri čemer se tožeča stranka v zvezi s tem omejuje na trditve, da je vozilo „Porsche 911“ „zagotovo“ predmet „bistveno večje“ pozornosti kot „običajna vozila“, ki nimajo posebnih značilnosti in ki jih je mogoče „bolj ali manj medsebojno zamenjati“.

43      Glede na vse navedeno je treba zato očitek, da je odbor za pritožbe storil napake pri opredelitvi pojma seznanjenega uporabnika, zavrniti.

 Svoboda oblikovalca

44      Iz veljavne sodne prakse izhaja, da je svoboda oblikovalca med drugim opredeljena z omejitvami, povezanimi z značilnostmi, ki jih narekujejo tehnično delovanje zadevnega izdelka ali zakonski predpisi, ki veljajo za ta izdelek. Te omejitve namreč vodijo do standardizacije – ali jo celo zahtevajo – nekaterih sestavnih delov zadevnih izdelkov, ki tako postanejo skupni – ali celo neizogibni – za številne modele, ki se uporabijo za zadevni izdelek (sodba z dne 10. septembra 2015, H&M Hennes & Mauritz/EUIPO – Yves Saint Laurent (Ročne torbice), T‑525/13, EU:T:2015:617, točka 28; glej tudi sodbo z dne 15. oktobra 2015, Promarc Technics/EUIPO – PIS (Del vrat), T‑251/14, neobjavljena, EU:T:2015:780, točka 51 in navedena sodna praksa).

45      Zato večja kot je svoboda oblikovalca pri razvijanju modela, manj verjetno bodo majhne razlike med nasprotujočima si modeloma pri seznanjenem uporabniku zadoščale za drugačen celotni vtis. Nasprotno pa, bolj kot je svoboda oblikovalca pri razvijanju modela omejena – zlasti z zgoraj navedenimi omejitvami – bolj manjše razlike med nasprotujočima si modeloma zadoščajo za drugačen celotni vtis na to kategorijo uporabnikov.

46      Zato visoka stopnja svobode oblikovalca pri razvijanju modela potrjuje ugotovitev, da modeli, med katerimi ni pomembnih razlik, pri seznanjenem uporabniku ustvarijo enak celotni vtis (glej sodbo z dne 15. oktobra 2015, Del vrat, T‑251/14, neobjavljena, EU:T:2015:780, točka 52 in navedena sodna praksa).

47      Vendar pa je treba opozoriti, da svoboda oblikovalca ne more biti edini dejavnik, ki vpliva na presojo individualne narave modela, ampak pomeni, nasprotno, element, ki ga je treba pri tej presoji upoštevati.

48      Svoboda oblikovalca je v tem smislu dejavnik, ki prej omogoča, da se ublaži presoja individualne narave izpodbijanega modela, ne pa samostojen dejavnik, ki določa razliko, ki se med modeloma zahteva za to, da bi eden on njiju imel individualno naravo. Povedano drugače, dejavnik, ki se nanaša na stopnjo svobode oblikovalca, lahko okrepi ali – nasprotno – ublaži ugotovitev o celotnem vtisu vsakega zadevnega modela (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 2015, H&M Hennes & Mauritz/EUIPO – Yves Saint Laurent (Ročne torbice), T‑526/13, neobjavljena, EU:T:2015:614, točki 33 in 35).

49      Nazadnje, za model ni mogoče šteti, da je kot tak reprodukcija prejšnjega modela ali enostaven figurativni razvoj izvirne zamisli, ki se je prvič udejanjila v tem modelu (glej sodbo z dne 18. julija 2017, Prikaz ornamenta, T‑57/16, EU:T:2017:517, točka 32 in navedena sodna praksa).

50      V obravnavani zadevi je odbor za pritožbe menil, da je pri avtomobilih svoboda oblikovalca omejena s tehnično funkcijo takih vozil, ki so namenjena za prevoz oseb in tovora ter ki morajo nujno imeti na primer kolesa in karoserijo. Prav tako je štel, da je svoboda oblikovalca omejena s pravnimi predpisi, zlasti s področja varnosti cestnega prometa, kot so na primer obvezna prisotnost žarometov, zadnjih luči ali stranskih vzvratnih ogledal. Nasprotno pa je odbor za pritožbe menil, da za svobodo oblikovalca glede zasnove teh sestavnih delov, ki so obvezni zaradi namena teh prevoznih sredstev in pravnih predpisov o varnosti, ki morajo biti upoštevani, ne veljajo nikakršne omejitve.

51      Vendar tožeča stranka, da bi omajala to presojo, trdi, da naj bi bila svoboda oblikovalca v obravnavani zadevi omejena s pričakovanji trga, ker naj bi potrošniki pričakovali, da bo „ustvarjalna zamisel“ ali prvotna oblika vozila „Porsche 911“, ki se dojema kot „ikonična“, ohranjena v prihodnjih modelih in da bo zato razvita le do določene meje. Zato bi moral odbor za pritožbe v pravni analizi „prepoznati in pretehtati“ majhne razlike med zaporednimi serijami vozila „Porsche 911“.

52      EUIPO in intervenientka izpodbijata trditve tožeče stranke.

53      V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da trditve tožeče stranke izhajajo iz predpostavke, da je treba pri stopnji svobode oblikovalca za presojo individualne narave izpodbijanega modela upoštevati temu modelu lastne značilnosti, ne pa značilnosti izdelkov, na katerih naj bi se uporabljal.

54      Vendar, kot je že bilo navedeno v točki 34 zgoraj, bi lahko bilo tako le tedaj, če bi se z izpodbijanim modelom pojasnjevala narava, namen ali funkcija izdelka, na katerem naj se uporablja tak model, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre prav iz razlogov, navedenih v točki 35 zgoraj. Zato na podlagi sodne prakse, navedene v točkah 45 in 46 zgoraj, v obravnavani zadevi ne gre za presojo stopnje svobode oblikovalca serije 991 vozila „Porsche 911“, ampak stopnje svobode oblikovalca avtomobilov na splošno.

55      Tako je lahko odbor za pritožbe upravičeno menil, da trditev tožeče stranke ni upoštevna in se zato pri preizkusu individualne narave izpodbijanega modela ne upošteva za presojo stopnje svobode oblikovalca.

56      Vsekakor je stopnja svobode oblikovalca v smislu člena 6 Uredbe št. 6/2002 v skladu s sodno prakso iz točke 44 zgoraj opredeljena z omejitvami, ki bi lahko vodile do standardizacije nekaterih sestavnih delov izdelkov, na katerih naj bi se uporabljal zadevni model, namreč z – v bistvu – normativnimi omejitvami, naloženimi objektivno in ex lege, vsem oblikovalcem modelov, ki naj bi se uporabljali na zadevnih izdelkih.

57      Pričakovanja potrošnikov, kot so tista, na katera se sklicuje tožeča stranka – in sicer da najdejo „ustvarjalno zamisel“ ali obliko prvotnega modela vozila „Porsche 911“ v naslednjih serijah – ne morejo pomeniti normativne omejitve, ki nujno omejuje svobodo oblikovalca avtomobila, če niso povezane ne z naravo ne z namenom takega izdelka, v katerega je vgrajen izpodbijani model, in tudi ne z industrijskim sektorjem, v katerega spada ta izdelek.

58      Nasprotno, ta pričakovanja po besedah same tožeče stranke navezujejo izključno na „ikoničnost“ dizajna vozila „Porsche 911“, torej na domnevno voljo potrošnikov, da mu bodo ostali zvesti, ne da bi bil njegov oblikovalec – ne glede na estetske ali komercialne premisleke – te premisleke dolžan upoštevati za zagotovitev delovanja izdelka, na katerem naj bi se uporabljal zadevni model.

59      Tako je bilo mogoče razsoditi, da splošnega trenda pri oblikovanju, ki lahko zadovolji pričakovanja zainteresiranih potrošnikov, ni mogoče šteti za dejavnik, ki omejuje svobodo oblikovalca (glej v tem smislu sodbo z dne 17. novembra 2017, Ciarko/EUIPO – Maan (Kuhinjska napa), T‑684/16, neobjavljena, EU:T:2017:819, točki 29 in 30 ter navedena sodna praksa), in to zato, ker taka svoboda oblikovalcu omogoča odkrivanje novih oblik in linij ali inovacijo v okviru obstoječega figurativnega trenda (sodba z dne 13. novembra 2012, Antrax It/EUIPO – THC (Radiatorji), T‑83/11 in T‑84/11, EU:T:2012:592, točka 95).

60      V tem smislu se je lahko torej odbor za pritožbe v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, učinkovito skliceval na tako sodno prakso za zavrnitev očitka slednje in v analizi svobode oblikovalca pri razvijanju izpodbijanega modela zavrnil upoštevanje posebnosti vozila „Porsche 911“.

61      V teh okoliščinah je torej odbor za pritožbe upravičeno menil, da ni treba upoštevati morebitnih pričakovanj trga za to, da se v obravnavani zadevi opredeli stopnja svobode oblikovalca.

62      Tožeča stranka poleg tega ne more izpodbiti takega sklepa s sklicevanjem na sodbo Oberlandesgericht Stuttgart (višje deželno sodišče v Stuttgartu, Nemčija). Zakonitost odločb odborov za pritožbe je namreč treba presojati zgolj na podlagi Uredbe št. 6/2002, kot jo razlaga Sodišče Unije, in ne na podlagi nacionalne sodne prakse, in to tudi če bi ta temeljila na enakih določbah, kot so določbe te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 4. julija 2017, Murphy/EUIPO – Nike Innovate (Elektronska urna zapestnica), T‑90/16, neobjavljena, EU:T:2017:464, točka 72 in navedena sodna praksa).

63      Iz istega razloga tožeča stranka tudi ne more prisiliti EUIPO k spoštovanju premislekov iz zelene knjige Komisije o pravnem varstvu industrijskih modelov – pod predpostavko, da je tak dokument lahko pravno zavezujoč.

 Primerjava celotnih vtisov, ki ju naredita nasprotujoča si modela

64      Odbor za pritožbe je menil, da izpodbijani model pri seznanjenem uporabniku ne ustvari celotnega vtisa, ki se razlikuje od celotnega vtisa, ki ga je ustvaril prejšnji model. Štel je namreč, da se pogledi na ta modela prekrivajo po obliki ali silhueti karoserije, zlasti glede dimenzij in proporcev ter oblike in razporeditve stekel in vrat, oblike zadnjega pokrova, zadnjega spojlerja ter oblike in razporeditve prednjih žarometov. Sklenil je, da majhnih razlik v pogledu na ta modela s sprednje in zadnje strani – zlasti izbočenosti prednjega pokrova, oblike zunanjih vzvratnih ogledal, oblike in razporeditve zadnjih luči ali izvedbe zadnjega odbijača ali oblike izpušnih cevi – ni mogoče šteti za dovolj izstopajoče značilnosti, da bi bistveno vplivale na celotni vtis, ki ga ima na seznanjenega uporabnika.

65      Tožeča stranka pa, da bi omajala navedeno presojo odbora za pritožbe, najprej trdi, da je ta odbor pri preučitvi individualne narave izpodbijanega modela večkrat napačno uporabil pravo in kršil postopek.

66      Tako naj bi odbor za pritožbe moral upoštevati predstavitev izdelka v reklami in fotografskih reprodukcijah, priloženih spisu, ki bi prikazale pogoje konkretne uporabe tega izdelka, in ne le poglede, predstavljene v podporo zahtevama za registracijo in za ugotovitev ničnosti. Taki elementi naj bi namreč omogočili, da bi se upoštevala uporaba izdelka v skladu z njegovim namenom, kar bi moral odbor za pritožbe upoštevati v okviru neposredne primerjave nasprotujočih si izdelkov.

67      Dalje, tožeča stranka odboru za pritožbe očita, da ni upošteval posebnosti ravnanja seznanjenega uporabnika pri nakupu in še posebej dejstva, da bo ta uporabnik kot potencialni potrošnik nujno pozoren na razlike, četudi zelo majhne, med serijami istega modela, če je prek oglaševanja in medijev seznanjen s tem, kar ponuja trg, in modnimi trendi, ter zato s tem, v čem se novi model vozila razlikuje od predhodnih modelov. Ker naj bi tako v obravnavani zadevi šlo za primerjavo podobnih izdelkov, naj bi bilo treba presojati individualno naravo izpodbijanega modela ob upoštevanju zahtev trga.

68      Poleg tega naj bi odbor za pritožbe napačno uporabil pravo s tem, da je za priznanje individualne narave modela postavil „bistveno strožje zahteve“, kot so zahtevane s sodno prakso pri presoji novosti takega modela. Taka novost naj bi bila namreč dovoljena celo tedaj, ko je mogoče razlike med izpodbijanim modelom in prejšnjim modelom šteti za majhne, če le niso nepomembne.

69      Nazadnje, odbor za pritožbe naj ne bi opravil celovite analize, ampak naj bi sprejel „bolj tehnično in razdrobljeno“ stališče ter se omejil zgolj na to, da je ugotovil prekrivanja in razlike med nasprotujočima si modeloma, ne da bi dokončno primerjal celotna vtisa, ki bi iz tega izhajala.

70      EUIPO in intervenientka izpodbijata vse te trditve.

71      V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da iz sodne prakse, ki se uporablja v zadevi, izhaja, da mora biti primerjava celotnih vtisov, ki jih naredijo modeli, sintetična in ne sme biti omejena na analitično primerjavo naštetih podobnosti in razlik (sodba z dne 29. oktobra 2015, Roca Sanitario/EUIPO – Villeroy & Boch (Enoročna pipa), T‑334/14, neobjavljena, EU:T:2015:817, točka 58).

72      Za preučitev individualne narave modela je torej treba primerjati celoten vtis, ki ga daje izpodbijani model Skupnosti, in celoten vtis, ki ga daje vsak prejšnji model, na katerega se je vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti veljavno skliceval (sodba z dne 22. junija 2010, Shenzhen Taiden/EUIPO – Bosch Security Systems (Komunikacijska oprema), T‑153/08, EU:T:2010:248, točka 24).

73      Poleg tega se mora ta primerjava nanašati samo na elemente, ki so dejansko varovani, brez upoštevanja značilnosti, ki so iz varstva izključene. Tako se mora navedena primerjava nanašati na modele, kot so bili registrirani, ne da bi se od vlagatelja zahteve za ugotovitev ničnosti smelo zahtevati grafični prikaz modela, na katerega se sklicuje, ki bi bil podoben prikazu iz zahteve za registracijo izpodbijanega modela (glej sodbo z dne 7. novembra 2013, Mačka v skoku, T‑666/11, neobjavljena, EU:T:2013:584, točka 30 in navedena sodna praksa).

74      Obveznost primerjave med celotnimi vtisi, ki jih naredijo zadevni modeli, pa ne izključuje tega, da se upoštevajo elementi, ki so bili na različne načine dostopni javnosti, posebno s predstavitvijo javnosti izdelka, v katerega je vgrajen registrirani model.

75      Namen registracije modela je pridobitev izključne pravice zlasti za izdelavo in trženje izdelka, v katerega je model vgrajen, kar pomeni, da so upodobitve na zahtevi za registracijo ponavadi tesno povezane z videzom trženega izdelka (sodba z dne 22. junija 2010, Shenzhen Taiden/EUIPO – Bosch Security Systems (Komunikacijska oprema), T‑153/08, EU:T:2010:248, točka 25).

76      V teh okoliščinah je mogoče dejansko tržene izdelke – tudi za ponazoritev pri navedeni primerjavi – upoštevati le, če izdelki ustrezajo modelom, kot so bili registrirani (glej v tem smislu sodbo z dne 20. oktobra 2011, PepsiCo/Grupo Promer Mon Graphic, C‑281/10 P, EU:C:2011:679, točki 73 in 74).

77      Po navedbi teh primerov sodne prakse je treba najprej opozoriti, da je odbor za pritožbe menil, kot je razvidno iz točke 30 izpodbijane odločbe, da celotni vtis, ki ga daje izpodbijani model, kot je predstavljen v specializiranem tisku, na katerega se je sklicevala tožeča stranka, ni potrjen v zvezi s pogledi na ta model, vloženimi v spis.

78      Prav tako je odbor za pritožbe – v nasprotju s tem, kar je mogoče razbrati iz trditev tožeče stranke – kot je razvidno iz točke 23 izpodbijane odločbe, neposredno primerjal celotni vtis, ki ga naredi izpodbijani model, in celotni vtis, ki ga naredi prejšnji model. V zvezi s tem tudi ni mogoče trditi, da je bila taka primerjava opravljena brez upoštevanja uporabe zadevnega izdelka v skladu z njegovim namenom, ker je odbor za pritožbe v točki 21 izpodbijane odločbe izrecno navedel, da je seznanjeni uporabnik uporabnik, ki vozi in uporablja avtomobile.

79      Poleg tega tožeča stranka tudi ne more veljavno trditi, da odbor za pritožbe ni upošteval okoliščin, značilnih za zadevni trg. V točki 21 izpodbijane odločbe je namreč tudi pojasnil, da je treba šteti, da ta uporabnik ne more ne vedeti, da proizvajalci zaradi visokih stroškov ne oblikujejo stalno novih modelov, ampak raje redno posodabljajo obstoječe modele, zlasti če so jih seznanjeni uporabniki na upoštevnem trgu dobro sprejeli, pri čemer tako posodabljanje modelov omogoča, da se hkrati sledi splošnim modnim smernicam in se ob tem ne opustijo tipične značilnosti vsakega modela zadevnega vozila.

80      Dalje, kar zadeva domnevno napačno uporabo prava s strani odbora za pritožbe s tem, da naj bi glede priznanja individualne narave izpodbijanega modela postavil „bistveno strožje zahteve“ od tistih, ki so nujne za priznanje njegovih „novosti“, je treba spomniti, da se – kot je na obravnavi pravilno poudarila tožeča stranka – čeprav se lahko pogoj novosti iz člena 5 Uredbe št. 6/2002 in pogoj individualne narave iz člena 6 iste uredbe v določeni meri prekrivata, teh pogojev v pravnem smislu vendarle ne sme zamenjevati, ker se njuno spoštovanje nanaša na dva ločena razloga ničnosti, ki posledično izpolnjujeta različna pravna merila.

81      Iz člena 5(2) Uredbe št. 6/2002 je namreč razvidno, da se modela štejeta za enaka, če se njune značilnosti razlikujejo le po nepomembnih podrobnostih, torej po podrobnostih, katerih posledica niso razlike – četudi majhne – med navedenima modeloma. Nasprotno pa je za presojo novosti modela treba preveriti, ali obstajajo razlike med starimi in novimi modeli, ki niso nepomembne, čeprav so majhne (sodba z dne 6. junija 2013, Kastenholz/EUIPO – Qwatchme (Urne številčnice), T‑68/11, EU:T:2013:298, točka 37).

82      Zato besedilo in obseg uporabe člena 6, kot je bilo opozorjeno v točki 22 zgoraj, ne ustrezata besedilu in obsegu uporabe člena 5 Uredbe št. 6/2002, kar je želela trditi tožeča stranka, pri čemer pa je sicer napačno razlagala sodbo z dne 6. junija 2013, Urne številčnice (T‑68/11, EU:T:2013:298). Zato bo mogoče model šteti za nov v smislu člena 5 Uredbe št. 6/2002, tudi če nima individualne narave v smislu člena 6 navedene uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 14. marca 2018, Gifi Diffusion/EUIPO – Crocs (Čevlji), T‑424/16, neobjavljena, EU:T:2018:136, točka 48).

83      Iz navedenega izhaja, da dejstva, da je odbor za pritožbe zavrnil kot „nezadostne“ razlike, ki se – tudi če se štejejo za majhne – ne morejo šteti za zanemarljive, ni mogoče šteti za napačno uporabo prava.

84      Prav tako zadevnega očitka ni mogoče sprejeti, ker tožeča stranka ni pojasnila, katere „bistveno strožje zahteve“ naj bi po njenih navedbah uporabil odbor za pritožbe.

85      Nazadnje, odbor za pritožbe je v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, na primeren način preučil vse razlike in podobnosti med nasprotujočima si modeloma, ko je neposredno primerjal celotni vtis, ki ga naredi izpodbijani model, in celotni vtis, ki ga na seznanjenega uporabnika naredi prejšnji model.

86      Sicer pa odbor za pritožbe ni zgolj analiziral pogledov na nasprotujoča si modela s sprednje in zadnje strani, kot se „presojata posamično“, ampak jih je analiziral tudi „povezano“, kot je razvidno iz točke 29 izpodbijane odločbe, na koncu pa je sklenil, da razlike, ki se kažejo v teh pogledih, ne morejo bistveno vplivati na celotni vtis na seznanjenega uporabnika. Zadevni očitek je torej napačen tudi glede dejanskega stanja.

87      Poleg tega niti primerjava pogledov na izpodbijani model s strani, kot so bili registrirani in predloženi v podporo zahtevi za ugotovitev ničnosti, ne omogoča potrditve stališča, ki ga zastopa tožeča stranka, da so glavni žarometi izpodbijanega modela „izbočeni“ in se „jasno“ razlikujejo od glavnih žarometov prejšnjega modela, niti tega, da so ročaji vrat „popolnoma preoblikovani“. Pogledi s strani, ki predstavljajo silhueto vsakega modela kot celote, namreč ne omogočajo, da bi natančno ali „jasno“ dojeli nasprotujoča si modela s takšno ravnjo natančnosti.

88      Tudi ob predpostavki, da bi lahko seznanjen uporabnik opazil take razlike, nikakor ne morejo biti tako izstopajoče, da bi same po sebi omajale presojo odbora za pritožbe. Po mnenju tega organa namreč vsi pogledi na zadevne modele, in ne samo pogledi s strani, kažejo, da se ti modeli prekrivajo po obliki in silhueti karoserije tako glede dimenzij in proporcev kot oblike in razporeditve stekel in vrat.

89      Isto velja za trditev, da se med modeloma razlikujejo tudi meglenke ali da je pri izpodbijanem modelu vzvratno ogledalo pomaknjeno nazaj in odslej pritrjeno neposredno na vrata. Poleg tega v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, kolesa izpodbijanega modela niso toliko večja, da bi spremenila pogled na nasprotujoča si modela s strani. Nazadnje, oblika in položaj smernih kazalcev pri enem in drugem modelu sta zelo primerljiva.

90      Poleg tega, kar zadeva po eni strani primerjavo pogledov z zadnje strani, je res, tako kot je na obravnavi priznal EUIPO in kot je v točki 28 izpodbijane odločbe poudaril odbor za pritožbe, da se ti nekoliko razlikujejo, zlasti na ravni oblike ali razporeditve zadnjih luči, odbijačev, izpušnih cevi ali, kot je pravilno opazila tožeča stranka, spojlerja ali zadnjega pokrova.

91      Po drugi strani, kar zadeva primerjavo pogledov s sprednje strani, je seveda tudi točno, da je izbočenost prednjega pokrova bolj izrazita pri modelu serije 991 kot pri modelu serije 997 vozila „Porsche 911“, „tako da se zdi prednji del kot celota ravnejši in širši“, kot poleg tega v točki 27 izpodbijane odločbe opozarja odbor za pritožbe.

92      Čeprav vse take razlike – in druge, na katere je opozorila tožeča stranka – lahko okrepijo vtis, da so bile podrobnosti prenovljene, pa vendarle niso dovolj izstopajoče, da bi omajale vtis celotne podobnosti med pogledi na ta modela, zlasti glede na zelo podobno splošno strukturo nasprotujočih si modelov, ki se močno prekrivata po obliki in silhueti.

93      Nazadnje, iz razlogov, ki so že bili navedeni v točkah 62 in 63 zgoraj, se tožeča stranka v podporo svojim trditvam ne more učinkovito sklicevati na sodno prakso Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) ali Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija) ali na zeleno knjigo Komisije o pravnem varstvu industrijskih modelov.

94      V teh okoliščinah in glede na to, da je odbor za pritožbe v nasprotju s tem, kar je trdila tožeča stranka, na objektiven način upošteval vse razlike med nasprotujočima si modeloma, kot je razvidno iz točk od 26 do 28 izpodbijane odločbe, je ta organ, ne da bi storil napako pri presoji, lahko v točki 29 izpodbijane sodbe sklenil, da so vse razlike med različnimi pogledi na nasprotujoča si modela, pa naj se presojajo posamično ali povezano, premajhne, da bi lahko bistveno vplivale na celotni vtis na seznanjenega uporabnika, saj na tak vtis najbolj vplivajo bistvene značilnosti navedenih modelov, in sicer oblika karoserije, vrat in oken.

95      V zvezi s tem se tožeča stranka ne more učinkovito sklicevati na članke v specializiranem tisku ali mnenja žirij s področja oblikovanja, da bi omajala tak sklep, ker gre za presojo celotnega vtisa s stališča seznanjenega uporabnika, ki – čeprav pozna različne modele ali dizajne v zadevnem poslovnem sektorju in ima določeno znanje, ki mu omogoča izkazati relativno visoko stopnjo pozornosti – ni tehnični strokovnjak ali specialist za oblikovanje.

96      Tako se med drugim ni mogoče učinkovito sklicevati na okoliščino, da je žirija „red dot award: product design 2012“ poudarila, da je oblika izpodbijanega modela „popolnoma nova“ ali da „[so bili] proporci močno spremenjeni“, zato da bi se izpodbila presoja odbora za pritožbe glede individualne narave navedenega modela glede na določbe člena 6 Uredbe št. 6/2002. Poleg tega je intervenientka navedla članke iz tiska, ki ponujajo nasproten sklep od tistega, na katerega se poskuša sklicevati tožeča stranka, in v katerih je med drugim nekdanji predsednik upravnega odbora tožeče stranke navedel, da je ta nameravala unovčiti „silhueto, ki še naprej ostaja enaka, in jo prilagoditi duhu časa“.

97      Glede na vse navedeno je treba prvi del edinega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi del edinega tožbenega razloga: kršitev člena 25(1)(b) Uredbe št. 6/2002 v povezavi s členom 5 iste uredbe

98      Tožeča stranka trdi, da bi bilo treba izpodbijani model šteti za nov v smislu člena 5 Uredbe št. 6/2002.

99      Vendar je treba opozoriti, da so te trditve v obravnavanem sporu vsekakor neupoštevne, ker odbor za pritožbe ni uporabil take določbe, saj je lahko upravičeno menil, da preučitev novosti izpodbijanega modela ni potrebna, ker je že neobstoj individualne narave zadostna ovira za njegovo varstvo v skladu s členom 4(1) Uredbe št. 6/2002.

100    Glede na navedeno je treba drugi del edinega tožbenega razloga zavrniti in zato zavrniti tožbo v celoti.

 Stroški

101    V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

102    Ker v obravnavanem primeru tožeča stranka s svojimi predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi EUIPO in intervenientke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbi Dr. Ing. h.c. F. Porsche AG se naloži plačilo stroškov.

Frimodt Nielsen

Półtorak

Perillo

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. junija 2019.

Podpisi


*      Jezik postopka: nemščina.