SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji razširjeni senat)

z dne 22. novembra 2023(*)

„Ekonomska in monetarna unija – Bančna unija – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij (EMR) – Reševanje Banco Popular Español – Sklep EOR o zavrnitvi dodelitve nadomestila delničarjem in upnikom, na katere se nanašajo ukrepi za reševanje – Lastninska pravica – Pravica do izjave – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Vrednotenje razlik pri obravnavi – Neodvisnost ocenjevalca“

V združenih zadevah T‑302/20, T‑303/20 in T‑307/20,

Antonio Del Valle Ruíz, stanujoč v Ciudadu de Méxicu (Mehika), in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi(1), ki jih zastopajo B. Fernández García, J. Álvarez González in P. Rubio Escobar, odvetniki,

tožeče stranke v zadevi T‑302/20,

ob udeležbi

Aeris Invest Sàrl s sedežem v Luxembourgu (Luksemburg), ki jo zastopata R. Vallina Hoset in M. Varela Suárez, odvetnika,

intervenientka v zadevi T‑302/20,

José María Arias Mosquera, stanujoč v Madridu (Španija), in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi(2), ki jih zastopajo B. Fernández García, J. Álvarez González in P. Rubio Escobar,

tožeče stranke v zadevi T‑303/20,

Calatrava Real State 2015, SL s sedežem v Madridu, ki jo zastopajo B. Fernández García, J. Álvarez González in P. Rubio Escobar,

tožeča stranka v zadevi T‑307/20,

proti

Enotnemu odboru za reševanje (EOR), ki ga zastopajo M. Fernández Rupérez, A. Lapresta Bienz, L. Forestier in J. Rius Riu, agenti, skupaj s H.-G. Kamannom, F. Louisom, V. Del Pozo Espinosa de los Monteros in L. Hesse, odvetniki,

tožena stranka,

ob intervenciji

Kraljevine Španije, ki jo zastopa A. Gavela Llopis, agentka,

intervenientka v združenih zadevah T‑302/20, T‑303/20 in T‑307/20,

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat),

ob posvetovanju v sestavi M. van der Woude, predsednik, G. De Baere (poročevalec), sodnik, G. Steinfatt, sodnica, K. Kecsmár, sodnik, in S. Kingston, sodnica,

sodna tajnica: P. Nuñez Ruiz, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi obravnave z dne 7. septembra 2022

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeče stranke – Antonio Del Valle Ruíz in 36 drugih fizičnih ali pravnih oseb, katerih imena so navedena v prilogi, José María Arias Mosquera in 28 drugih fizičnih ali pravnih oseb, katerih imena so navedena v prilogi, ter družba Calatrava Real State 2015, SL – s tožbami na podlagi člena 263 PDEU predlagajo razglasitev ničnosti sklepa SRB/EES/2020/52 Enotnega odbora za reševanje (EOR) z dne 17. marca 2020, v katerem je določeno, ali je treba delničarjem in upnikom, v zvezi s katerimi so bili izvedeni ukrepi za reševanje v zvezi z Banco Popular Español SA, dodeliti nadomestilo (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

 Dejansko stanje

2        Tožeče stranke so fizične in pravne osebe, ki so bile delničarke družbe Banco Popular Español (v nadaljevanju: Banco Popular) pred sprejetjem sheme za reševanje v zvezi s to družbo.

3        Na izvršni seji EOR je bil 7. junija 2017 sprejet Sklep SRB/EES/2017/08 o shemi za reševanje Banco Popular (v nadaljevanju: shema za reševanje) na podlagi Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL 2014, L 225, str. 1).

4        EOR je 23. maja 2017, preden je bila sprejeta shema za reševanje, na podlagi opravljenega razpisnega postopka najel družbo Deloitte Réviseur d’Entreprises kot ocenjevalca (v nadaljevanju: družba ocenjevalka) v okviru priprave morebitnega reševanja Banco Popular. Družbi ocenjevalki je bila dodeljena posebna pogodba po opravljenem javnem razpisu v okviru večkratne okvirne pogodbe za storitve, ki jo je EOR podpisal s šestimi družbami, med katerimi je bila tudi družba ocenjevalka. V skladu s posebno pogodbo je naloga družbe ocenjevalke vključevala izvedbo vrednotenja družbe Banco Popular pred morebitnim reševanjem in vrednotenja razlik pri obravnavi iz člena 20, od (16) do (18), Uredbe št. 806/2014 po morebitnem reševanju.

5        EOR je 5. junija 2017 na podlagi člena 20(5)(a) Uredbe št. 806/2014 sprejel prvo vrednotenje, katerega cilj je bil zagotoviti elemente, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za reševanje, kot so opredeljeni v členu 18(1) Uredbe št. 806/2014.

6        Družba ocenjevalka je 6. junija 2017 EOR predložila drugo vrednotenje (v nadaljevanju: vrednotenje 2), pripravljeno na podlagi člena 20(10) Uredbe št. 806/2014. Namen vrednotenja 2 je bil oceniti vrednost sredstev in obveznosti družbe Banco Popular, zagotoviti oceno o obravnavi delničarjev in upnikov, če bi bil v zvezi z družbo Banco Popular uveden običajni insolvenčni postopek, ter predložiti elemente, na podlagi katerih bi bilo mogoče sprejeti odločitev o delnicah in lastniških instrumentih, ki se prenesejo, ter na podlagi katerih bi EOR lahko opredelil tržne pogoje za namene instrumenta prodaje poslovanja.

7        EOR je v shemi za reševanje, ker je menil, da so izpolnjeni pogoji iz člena 18(1) Uredbe št. 806/2014, odločil, da se za Banco Popular uporabi postopek reševanja. EOR se je odločil odpisati in konvertirati kapitalske instrumente družbe Banco Popular na podlagi člena 21 Uredbe št. 806/2014 ter uporabiti instrument prodaje poslovanja na podlagi člena 24 Uredbe št. 806/2014 s prenosom delnic na kupca.

8        EOR se je odločil razveljaviti 100 % delnic družbe Banco Popular, konvertirati in odpisati celoten znesek glavnice instrumentov dodatnega temeljnega kapitala, ki jih je izdala družba Banco Popular, in konvertirati celoten znesek glavnice instrumentov dodatnega kapitala, ki jih je izdala družba Banco Popular, v „nove delnice II“. Po preglednem in odprtem postopku prodaje, ki ga je izvedel španski organ za reševanje, Fondo de Reestructuración Ordenada Bancaria (FROB, sklad za urejeno prestrukturiranje bančnih institucij, Španija), so bile „nove delnice II“ prenesene na družbo Banco Santander SA v zameno za plačilo nakupne cene en euro. Družba Banco Santander je nato 28. septembra 2018 v okviru združitve s pripojitvijo postala univerzalna naslednica družbe Banco Popular.

9        Evropska komisija je 7. junija 2017 sprejela Sklep (EU) 2017/1246 o odobritvi sheme za reševanje za Banco Popular (UL 2017, L 178, str. 15).

10      Družba ocenjevalka je 14. junija 2018 EOR posredovala vrednotenje razlik pri obravnavi iz člena 20, od (16) do (18), Uredbe št. 806/2014, ki je bilo izvedeno, da bi se ugotovilo, ali bi bili delničarji in upniki deležni boljše obravnave, če bi bil za institucijo v postopku reševanja uveden običajen insolvenčni postopek (v nadaljevanju: vrednotenje 3). Družba ocenjevalka je 31. julija 2018 EOR poslala dodatek k temu vrednotenju, s katerim je popravila nekatere formalne napake.

11      Družba ocenjevalka je v vrednotenju 3 ocenila, kako bi bili obravnavani zadevni delničarji in upniki, če bi bil za družbo Banco Popular v času sprejetja sheme za reševanje uveden običajen insolvenčni postopek. To vrednotenje je opravila v okviru scenarija likvidacije, tako da je uporabila Ley 22/2003, Concursal (zakon 22/2003 o stečaju) z dne 9. julija 2003 (BOE št. 164 z dne 10. julija 2003, str. 26905).

12      Družba ocenjevalka je navedla, da je bil hipotetični scenarij likvidacije pripravljen na podlagi nerevidiranih finančnih informacij z dne 6. junija 2017 ali, če te informacije niso bile na voljo, na podlagi finančnih informacij z dne 31. maja 2017. Ocenila je, da bi uvedba običajnega insolvenčnega postopka za družbo Banco Popular 7. junija 2017 privedla do nenačrtovane likvidacije. Družba ocenjevalka je pri presoji vrednosti unovčenja sredstev upoštevala tri alternativne časovne scenarije likvidacije, in sicer 18 mesecev, 3 leta in 7 let, vsak od njih pa je vključeval najboljšo in najslabšo predpostavko. Ugotovila je, da se v primeru vsake od teh predpostavk za zadevne delničarje in podrejene upnike v okviru običajnega insolvenčnega postopka ne bi pričakovalo nobeno poplačilo in da torej ni razlik pri obravnavi v primerjavi z obravnavo, ki izhaja iz ukrepa za reševanje.

13      EOR je 6. avgusta 2018 na svojem spletnem mestu objavil obvestilo z dne 2. avgusta 2018 o predhodni odločitvi, ali odobriti nadomestilo delničarjem in upnikom glede na izvedene dejavnosti reševanja v zvezi z Banco Popular, ter o začetku postopka pravice do zaslišanja (SRB/EES/2018/132) (v nadaljevanju: predhodni sklep) ter tudi nezaupno različico vrednotenja 3. 7. avgusta 2018 je bilo v Uradnem listu Evropske unije (UL 2018, C 277 I, str. 1) objavljeno sporočilo o tem obvestilu EOR.

14      EOR je v predhodnem sklepu menil, da je iz vrednotenja 3 razvidno, da ni razlike med dejansko obravnavo zadevnih delničarjev in upnikov zaradi reševanja družbe Banco Popular ter obravnavo, ki bi je bili ti deležni, če bi bila zadnjenavedena družba na dan reševanja v običajnem insolvenčnem postopku. EOR je predhodno odločil, da zadevnim delničarjem in upnikom ni dolžan plačati nadomestila na podlagi člena 76(1)(e) Uredbe št. 806/2014.

15      Da bi EOR lahko sprejel končno odločitev o tem, ali naj se zadevnim delničarjem in upnikom plača nadomestilo, je te pozval, naj izrazijo interes glede izvrševanja svoje pravice do izjave na podlagi člena 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), kar zadeva predhodni sklep.

16      EOR je navedel, da bo postopek v zvezi s pravico do izjave potekal v dveh fazah.

17      V prvi fazi, ki je faza registracije, so bili zadevni delničarji in upniki pozvani, naj s posebnim spletnim obrazcem do 14. septembra 2018 izrazijo interes glede izvajanja svoje pravice do izjave. Nato je moral EOR preveriti, ali ima vsaka stranka, ki je izrazila svoj interes, status zadevnega delničarja ali upnika. Zainteresirani prizadeti delničarji in upniki so morali predložiti dokazilo o svoji identiteti in dokaz, da so bili 6. junija 2017 imetniki enega ali več kapitalskih instrumentov družbe Banco Popular, ki so bili odpisani ali konvertirani in preneseni v okviru reševanja.

18      V drugi fazi, tj. fazi posvetovanja, so lahko zadevni delničarji in upniki, ki so izrazili interes za uveljavljanje svoje pravice do izjave v prvi fazi in katerih status je EOR preveril, predložili pripombe k predhodnemu sklepu, ki mu je bilo priloženo vrednotenje 3.

19      EOR je 16. oktobra 2018 napovedal, da bodo upravičeni delničarji in upniki pozvani k predložitvi pisnih pripomb k predhodnemu sklepu od 6. novembra 2018. EOR je 6. novembra 2018 upravičenim delničarjem in upnikom poslal enotno osebno povezavo, ki jim je omogočala dostop na spletu do obrazca, z uporabo katerega so lahko do 26. novembra 2018 predložili pripombe glede predhodnega sklepa in nezaupne različice vrednotenja 3.

20      EOR je po koncu faze posvetovanja preučil upoštevne pripombe zadevnih delničarjev in upnikov v zvezi s predhodnim sklepom. Od družbe ocenjevalke je zahteval, naj mu predloži dokument, ki bo vseboval njeno oceno upoštevnih pripomb v zvezi z vrednotenjem 3, in preuči, ali je vrednotenje 3 ob upoštevanju teh pripomb še vedno veljavno.

21      Družba ocenjevalka je 18. decembra 2019 EOR predložila svojo oceno z naslovom „Dokument s pojasnili o vrednotenju razlik pri obravnavi“ (v nadaljevanju: dokument s pojasnili). Družba ocenjevalka je v dokumentu s pojasnili potrdila, da so strategija in različni hipotetični scenariji likvidacije, podrobno opisani v vrednotenju 3, ter uporabljene metodologije in opravljene analize še vedno veljavni.

22      EOR je 17. marca 2020 sprejel izpodbijani sklep. 20. marca 2020 je bilo v Uradnem listu Evropske unije (UL 2020, C 91, str. 2) objavljeno obvestilo v zvezi s tem sklepom.

23      EOR je v izpodbijanem sklepu ugotovil, da je bila družba ocenjevalka neodvisna v skladu z zahtevami, ki so določene v členu 20(1) Uredbe št. 806/2014 in v poglavju IV Delegirane uredbe Komisije (EU) 2016/1075 z dne 23. marca 2016 o dopolnitvi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta glede regulativnih tehničnih standardov, ki določajo vsebino načrtov sanacije, načrtov reševanja in načrtov reševanja skupine, minimalna merila, ki naj bi jih pristojni organ ocenil v zvezi z načrti sanacije in načrti sanacije skupine, pogoje za finančno podporo v skupini, zahteve o neodvisnih ocenjevalcih vrednosti, pogodbeno priznavanje pooblastil za odpis in konverzijo, postopke in vsebino zahtev v zvezi z obveščanjem in obvestilom o mirovanju ter operativno delovanje kolegijev za reševanje (UL 2016, L 184, str. 1).

24      EOR je pod naslovom 5, „vrednotenje 3“, izpodbijanega sklepa povzel vsebino vrednotenja 3 in menil, da je to vrednotenje v skladu z veljavnim pravnim okvirom ter da je dovolj obrazloženo in popolno, da je podlaga za odločitev, sprejeto na podlagi člena 76(1)(e) Uredbe št. 806/2014. Menil je, da so bili z vrednotenjem 3 ocenjeni potrebni elementi iz člena 20(17) Uredbe št. 806/2014 in iz Delegirane uredbe Komisije (EU) 2018/344 z dne 14. novembra 2017 o dopolnitvi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta glede regulativnih tehničnih standardov, ki določajo merila v zvezi z metodologijami za vrednotenje razlik pri obravnavi v postopku reševanja (UL 2018, L 67, str. 3).

25      EOR je pod naslovom 6 izpodbijanega sklepa predstavil „pripombe zadevnih delničarjev in upnikov ter njihovo oceno“. EOR je pod naslovom 6.1, „ocena upoštevnosti“, izpodbijanega sklepa pojasnil, da nekatere od teh pripomb, ki se niso nanašale niti na njegov predhodni sklep niti na vrednotenje 3, niso upoštevne, ker se niso umeščale v postopek v zvezi s pravico do zaslišanja. Pod naslovom 6.2 izpodbijanega sklepa je opravil „preučitev upoštevnih pripomb“, ki so jih predložili zadevni delničarji in upniki ter so se nanašale na neodvisnost družbe ocenjevalke in na vsebino vrednotenja 3, ki jih je združil v tematske sklope.

26      EOR je ugotovil, da iz vrednotenja 3 v povezavi z dokumentom s pojasnili in ugotovitvami, navedenimi pod naslovom 6.2 izpodbijanega sklepa, izhaja, da ni razlike med dejansko obravnavo zadevnih delničarjev in upnikov ter obravnavo, ki bi je bili ti deležni, če bi bila družba Banco Popular na datum reševanja v običajnem insolvenčnem postopku.

27      Zato je EOR odločil, da:

„Člen 1

Vrednotenje

Za ugotovitev, ali je treba delničarjem in upnikom, na katere vplivajo ukrepi za reševanje v zvezi z družbo Banco Popular […], dodeliti nadomestilo, se vrednotenje razlik pri obravnavi v okviru reševanja, določeno v členu 20(16) Uredbe št. 806/2014, določi v skladu s Prilogo I k temu sklepu v povezavi z dokumentom s pojasnili […] iz Priloge II k temu sklepu.

Člen 2

Nadomestilo

Delničarji in upniki, na katere vplivajo ukrepi za reševanje v zvezi z družbo Banco Popular […], niso upravičeni do nadomestila iz Enotnega sklada za reševanje na podlagi člena 76(1)(e) Uredbe št. 806/2014.

Člen 3

Naslovnik sklepa

Ta sklep je naslovljen na FROB kot nacionalni organ za reševanje v smislu člena 3(1), točka 3, Uredbe št. 806/2014.“

 Predlogi strank

28      Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen;

–        EOR in Kraljevini Španiji naloži plačilo stroškov.

29      EOR Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbe zavrne;

–        tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

30      V zadevi T‑302/20 intervenientka, družba Aeris Invest Sàrl, Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbi ugodi;

–        EOR naloži plačilo stroškov.

31      Kraljevina Španija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbe zavrne;

–        tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

 Pravo

32      Tožeče stranke v utemeljitev tožbe navajajo pet tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 15(1)(g) Uredbe št. 806/2014. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 20(16) Uredbe št. 806/2014. Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do izjave, zagotovljene s členom 41(2)(a) Listine. Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine. Peti tožbeni razlog se nanaša na kršitev lastninske pravice iz člena 17 in člena 52(1) Listine ter člena 1 Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisani 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP).

33      V uvodu je treba poudariti, da se je s sodno prakso omejil obseg nadzora, ki ga izvaja Splošno sodišče, tako v primerih, v katerih izpodbijani akt temelji na presoji zelo zapletenih znanstvenih in tehničnih dejstev, kot tudi v primerih, ki vključujejo zapletene ekonomske presoje.

34      Na eni strani mora biti v položajih, v katerih imajo organi Evropske unije široko diskrecijsko pravico, zlasti glede presoje zelo zapletenih znanstvenih in tehničnih dejstev za določitev narave in obsega ukrepov, ki jih sprejmejo, nadzor sodišča Unije omejen na preučitev, ali se pri izvajanju take pravice ni zgodila očitna napaka ali zloraba pooblastila, in tudi ali ti organi niso očitno prekoračili mej svoje diskrecijske pravice. V takem okviru namreč sodišče Unije ne sme s svojo presojo znanstvenih in tehničnih dejstev nadomestiti presoje organov Unije, ki jim je Pogodba DEU edinim podelila to nalogo (glej sodbi z dne 21. julija 2011, Etimine, C‑15/10, EU:C:2011:504, točka 60 in navedena sodna praksa, ter z dne 1. junija 2022, Algebris (UK) in Anchorage Capital Group/Komisija, T‑570/17, EU:T:2022:314, točka 105 in navedena sodna praksa).

35      Na drugi strani gre pri nadzoru, ki ga sodišča Unije izvajajo nad zapletenimi ekonomskimi presojami organov Unije, za omejen nadzor, ki je nujno omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in obrazložitve, pravilnosti dejanskega stanja ter morebitnega obstoja očitnih napak v presoji in zlorabe pooblastil. V okviru tega nadzora torej sodišče Unije prav tako s svojo gospodarsko presojo ne sme nadomestiti presoje pristojnega organa Unije (glej sodbi z dne 2. septembra 2010, Komisija/Scott, C‑290/07 P, EU:C:2010:480, točka 66 in navedena sodna praksa, ter z dne 1. junija 2022, Algebris (UK) in Anchorage Capital Group/Komisija, T‑570/17, EU:T:2022:314, točka 106 in navedena sodna praksa).

36      Odločitve EOR, katerih namen je ugotoviti, ali je treba delničarjem in upnikom, na katere vplivajo ukrepi za reševanje, izvedeni v zvezi s subjektom, dodeliti nadomestilo, temeljijo na zelo zapletenih ekonomskih in tehničnih presojah, zato je treba šteti, da se za nadzor, ki ga mora opraviti sodišče, uporabljajo načela, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene v točkah 35 in 36 zgoraj.

37      Vendar, čeprav je EOR priznano polje proste presoje na ekonomskem in tehničnem področju, to ne pomeni, da sodišče Unije ne sme izvesti nadzora nad razlago, ki jo je podal EOR v zvezi z ekonomskimi podatki, na katerih temelji njegova odločitev. Kot je razsodilo Sodišče, mora namreč sodišče Unije tudi v primeru zapletenih presoj preveriti ne le dejansko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in koherentnost, ampak tudi, ali ti dokazi pomenijo vse ustrezne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji kompleksnega položaja, in ali je z njimi mogoče utemeljiti iz njih izvedene sklepne ugotovitve (glej sodbi z dne 11. novembra 2021, Autostrada Wielkopolska/Komisija in Poljska, C‑933/19 P, EU:C:2021:905, točka 117 in navedena sodna praksa, ter z dne 1. junija 2022, Algebris (UK) in Anchorage Capital Group/Komisija, T‑570/17, EU:T:2022:314, točka 108 in navedena sodna praksa).

38      V zvezi s tem je za dokaz, da je EOR storil očitno napako pri presoji dejanskega stanja, ki bi upravičila razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, potrebno, da dokazi, ki jih predloži tožeča stranka, zadostujejo, da se presoja dejanskega stanja iz tega sklepa ne zdi verjetna (glej po analogiji sodbi z dne 7. maja 2020, BTB Holding Investments in Duferco Participations Holding/Komisija, C‑148/19 P, EU:C:2020:354, točka 72, in z dne 1. junija 2022, Algebris (UK) in Anchorage Capital Group/Komisija, T‑570/17, EU:T:2022:314, točka 109 in navedena sodna praksa).

39      Zato je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji, zavrniti, če je mogoče kljub dokazom, ki jih je predložila tožeča stranka, izpodbijano presojo sprejeti kot še vedno resnično ali veljavno (glej sodbi z dne 27. septembra 2018, Spiegel-Verlag Rudolf Augstein in Sauga/ECB, T‑116/17, neobjavljena, EU:T:2018:614, točka 39 in navedena sodna praksa, ter z dne 25. novembra 2020, BMC/Skupno podjetje Čisto nebo 2, T‑71/19, neobjavljena, EU:T:2020:567, točka 76 in navedena sodna praksa).

40      Poleg tega je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da je, kadar imajo institucije diskrecijsko pravico, spoštovanje jamstev, ki jih zagotavlja pravni red Unije v upravnih postopkih, še toliko bolj temeljnega pomena. Med temi jamstvi, ki so s pravnim redom Unije zagotovljena v upravnih postopkih, je zlasti načelo dobrega upravljanja, določeno v členu 41(2)(a) Listine, ki zajema obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente posamezne zadeve. Le tako lahko sodišče Unije preveri, ali so bili podani dejanski in pravni elementi, od katerih je odvisno izvrševanje diskrecijske pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 21. novembra 1991, Technische Universität München, C‑269/90, EU:C:1991:438, točka 14).

 Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 15(1)(g) Uredbe št. 806/2014

41      Tožeče stranke trdijo, da je iz njihovega izvedenskega poročila, priloženega k tožbam, razvidno, da vrednotenje 3 temelji na napačnih predpostavkah in da so v njem uporabljena merila, ki niso prilagojena vrednotenju družbe Banco Popular. Navajajo, da analiza v tem poročilu upravičuje 19 kritik v zvezi z vrednotenjem 3, ki so navedene v tožbah.

42      Tožeče stranke trdijo, da je bilo v izvedenskem poročilu, priloženem k tožbam, z opiranjem na lastno vrednotenje ugotovljeno, da je osnovni kapital družbe Banco Popular na datum reševanja znašal približno 5,974 milijarde EUR in da bi bile torej deležne boljše obravnave v okviru običajnega insolvenčnega postopka kot v okviru reševanja.

43      EOR trdi, da ta tožbeni razlog ni dopusten, ker se tožeče stranke sklicujejo na 19 napak v vrednotenju 3 v obliki 19 obtožb v enem samem stavku, ki pomenijo zelo splošne trditve, ki same po sebi niso razumljive in ki jih je mogoče razumeti le skupaj z izvedenskim poročilom, priloženim k tožbam. Tožbe naj ne bi vsebovale niti trditev niti dejstev, na katerih te trditve temeljijo.

44      V skladu s členom 21 Statuta Sodišča Evropske unije in členom 76(d) Poslovnika Splošnega sodišča morata biti v vsaki tožbi navedena predmet spora in kratek povzetek navajanih razlogov. Ta navedba mora biti dovolj jasna in natančna, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa, da odloči o tožbi, po potrebi brez dodatnih podatkov.

45      V skladu z ustaljeno sodno prakso je za dopustnost tožbe potrebno, da so bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih ta temelji, vsaj na kratko, vendar koherentno in razumljivo razvidni iz besedila same tožbe. Čeprav je besedilo tožbe glede posebnih vprašanj lahko podprto in dopolnjeno s sklicevanjem na določene odlomke iz dokumentov, ki so ji priloženi, splošno sklicevanje na druga pisanja – tudi če so tožbi priložena – ne more nadomestiti manjkajočih bistvenih elementov pravne utemeljitve, ki morajo biti na podlagi zgoraj navedenih določb zajeti v tožbi. Poleg tega Splošno sodišče ni dolžno v prilogah iskati ter prepoznavati tožbenih razlogov in trditev, ki bi jih lahko štelo za podlago za tožbo, ker imajo priloge le dokazno in pomožno funkcijo (glej sodbi z dne 3. marca 2022, WV/ESZD, C‑162/20 P, EU:C:2022:153, točki 68 in 70 ter navedena sodna praksa, in z dne 1. junija 2022, Algebris (UK) in Anchorage Capital Group/Komisija, T‑570/17, EU:T:2022:314, točka 299 in navedena sodna praksa).

46      Navesti je treba, da so tožeče stranke v prvem tožbenem razlogu, kot trdi EOR, oblikovale 19 zelo splošnih trditev v zvezi z nekaterimi presojami družbe ocenjevalke v vrednotenju 3. Prvih šest trditev se nanaša na scenarij likvidacije družbe Banco Popular, druge trditve pa se nanašajo na oceno različnih kategorij sredstev, ki je bila opravljena v vrednotenju 3.

47      Tožeče stranke navajajo le, da so te trditve utemeljene z analizo iz izvedenskega poročila, priloženega k tožbam. Tako na splošno napotujejo na izvedensko poročilo, priloženo k tožbam, ki ima 87 strani in vključuje 76 strani prilog, ter se nikjer ne sklicujejo na dele izvedenskega poročila, na katerih naj bi temeljila vsaka od teh 19 trditev.

48      Enako velja za ugotovitev tožečih strank, da je iz njihovega izvedenskega poročila razvidno, da bi bile deležne boljše obravnave v okviru običajnega insolvenčnega postopka kot v okviru reševanja.

49      V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 46 zgoraj, pa Splošno sodišče ni dolžno v tem izvedenskem poročilu iskati elementov, ki utemeljujejo vsako od teh trditev. Tako je treba poudariti, da formulacija tega tožbenega razloga Splošnemu sodišču ne omogoča odločitve, po potrebi brez drugih podatkov, in da bi bilo v nasprotju z izključno dokazno in pomožno funkcijo prilog, če bi te lahko pomenile natančen dokaz za obtožbo, ki v tožbah ni dovolj jasno in natančno predstavljena. Zato je treba trditve, ki na splošno napotujejo na izvedensko poročilo iz priloge k tožbam, zavreči kot nedopustne.

50      Iz tega izhaja, da Splošno sodišče na podlagi vsebine tožb ne more natančno opredeliti trditev, ki bi jih lahko štelo za podlago tega tožbenega razloga.

51      Iz tega sledi, da je ta tožbeni razlog zgolj naveden, ne da bi bil podprt s trditvami, kar je v nasprotju s pravilom iz člena 76(d) Poslovnika, in da ga je treba zavreči kot nedopustnega.

52      Poleg tega je treba dodati, da ta ugotovitev ne vpliva na dopustnost izvedenskega poročila, priloženega k tožbam, niti trditev, ki jih tožeče stranke navajajo v drugih tožbenih razlogih in ki bi temeljile na tem poročilu in bi bile zadostno podprte.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 20(16) Uredbe št. 806/2014

53      Tožeče stranke trdijo, da je EOR kršil dva pogoja iz člena 20(16) Uredbe št. 806/2014.

54      Člen 20(16) Uredbe št. 806/2014 določa:

„Za namene ocenjevanja, ali bi bili delničarji in upniki deležni boljše obravnave, če bi bil za institucijo v postopku reševanja uveden običajen insolvenčni postopek, [EOR] zagotovi, da neodvisna oseba iz odstavka 1 izvede vrednotenje kar se da hitro po izvedenem ukrepu ali ukrepih za reševanje.“

55      Tožeče stranke v prvem delu trdijo, da v izpodbijanem sklepu ni bilo določeno, ali bi bili nekdanji delničarji družbe Banco Popular deležni boljše obravnave v okviru običajnega insolvenčnega postopka, glede na to, da je bil običajen insolvenčni postopek izenačen z likvidacijo. V drugem delu trdijo, da vrednotenja 3 ni opravila neodvisna oseba.

 Prvi del: določitev hipotetičnega scenarija

56      Tožeče stranke izpodbijajo hipotetični scenarij, ki je bil uporabljen pri vrednotenju 3, da bi se ugotovila obravnava, ki bi je bili zadevni delničarji in upniki deležni, če bi bil v zvezi z družbo Banco Popular uveden običajen insolvenčni postopek, in sicer scenarij likvidacije. S prvim očitkom trdijo, da zakonodaja, ki se uporabi, daje prednost rešitvi, alternativni likvidaciji. Z drugim očitkom, navedenim podredno, trdijo, da ob predpostavki, da se uporabi scenarij likvidacije, španska zakonodaja ne določa, da se sredstva prodajo posamično ali po portfeljih.

–       Prvi očitek: izpodbijanje uporabe scenarija likvidacije

57      Tožeče stranke ob podpori družbe Aeris Invest trdijo, da je EOR napačno uporabil pravo, ker je menil, da je treba pri hipotetični obravnavi v okviru običajnega insolvenčnega postopka upoštevati scenarij likvidacije. Menijo, da je v skladu s špansko zakonodajo prisilna poravnava prednostna rešitev v primerjavi s stečajnim postopkom.

58      Tožeče stranke trdijo, da se v španski zakonodaji prisilna poravnava spodbuja z vrsto ukrepov, katerih namen je doseči poplačilo upnikov s sporazumom, vsebovanim v pravnem poslu. Menijo, da je EOR to zakonodajo razlagal na način, ki bi najbolje služil njegovim interesom, saj je vrednotenje družbe Banco Popular v scenariju likvidacije nižje od tistega, ki bi bilo dobljeno v okviru prisilne poravnave.

59      EOR je v izpodbijanem sklepu navedel, da je treba v skladu s členom 15(1)(g) Uredbe št. 806/2014 z vrednotenjem 3 ugotoviti, ali so bili zadevni delničarji in upniki v okviru reševanja obravnavani manj ugodno, kot bi bili, če bi če bi družba Banco Popular „preneha[la] po običajnem insolvenčnem postopku“. Enako kot družba ocenjevalka v dokumentu s pojasnili (točka 5.15) je navedel, da Ley 11/2015 de recuperación y resolución de entidades de crédito y empresas de servicios de inversión (zakon 11/2015 o sanaciji in reševanju kreditnih institucij in investicijskih podjetij) z dne 18. junija 2015 (BOE št. 146 z dne 19. junija 2015, str. 50797), s katerim je prenesena Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2014, L 173, str. 190), izrecno določa, da mora biti vrednotenje razlik pri obravnavi opravljeno na podlagi predpostavke, da je subjekt vključen v postopek prenehanja.

60      Na prvem mestu, v zvezi z upoštevnimi določbami Uredbe št. 806/2014 je treba opozoriti, da je namen vrednotenja iz člena 20(16) te uredbe ugotoviti, ali bi bili delničarji in upniki deležni boljše obravnave, če bi bil za institucijo, za katero je bil uporabljen postopek reševanja, uveden običajen insolvenčni postopek.

61      V skladu s členom 20(17) Uredbe št. 806/2014 se pri vrednotenju iz odstavka 16 tega člena določi razlika med dejansko obravnavo delničarjev in upnikov v okviru reševanja ter obravnavo, ki bi je bili deležni, če bi bil za subjekt uveden običajni insolvenčni postopek v trenutku, ko je bila sprejeta odločitev o ukrepu za reševanje.

62      Namen tega vrednotenja je izvajanje načela, da noben upnik ne sme biti na slabšem, iz člena 15(1)(g) Uredbe št. 806/2014, ki določa, da „noben upnik ne utrpi večjih izgub, kot bi jih, če bi prišlo do prenehanja subjekta iz člena 2 po običajnem insolvenčnem postopku v skladu z zaščitnimi ukrepi iz člena 29“.

63      Na podlagi tega načela člen 76(1)(e) Uredbe št. 806/2014 določa, da lahko EOR uporabi enotni sklad za reševanje (ESR) za „plačilo nadomestila delničarjem ali upnikom, če so po vrednotenju v skladu s členom 20(5) utrpeli večjo izgubo, kot bi jo utrpeli glede na vrednotenje v skladu s členom 20(16) v primeru prenehanja po običajnem insolvenčnem postopku“.

64      Tako je iz zgoraj navedenih določb Uredbe št. 806/2014 jasno razvidno, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, sklicevanje v členu 20, od (16) do (18), Uredbe št. 806/2014 na obravnavo, ki bi je bili delničarji in upniki subjekta deležni, če bi bil zanj uveden običajni insolvenčni postopek, napotuje na njihovo hipotetično obravnavo v primeru likvidacije subjekta.

65      Poleg tega je v skladu s členom 4(1) Delegirane uredbe 2018/334 metodologija za vrednotenje obravnave, ki bi je bili deležni delničarji in upniki, v zvezi s katerimi so bili izvedeni ukrepi reševanja, če bi bil subjekt v času odločitve o reševanju v običajnem insolvenčnem postopku, omejena na določanje diskontirane vrednosti pričakovanih denarnih tokov v običajnih insolvenčnih postopkih. Dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri oceni teh denarnih tokov, kot so določeni v členu 4(4) in (5) Delegirane uredbe 2018/344, so namenjeni določitvi vrednosti sredstev glede na to, ali se z njimi trguje na aktivnem trgu ali ne, v okviru hipotetične prodaje. Člen 4(8) Delegirane uredbe 2018/344 določa tudi, da se hipotetični prihodki od vrednotenja dodelijo delničarjem in upnikom glede na njihovo prednostno razvrstitev v skladu z veljavnim insolvenčnim pravom.

66      Iz tega izhaja, da metodologija vrednotenja obravnave, ki bi je bili delničarji in upniki deležni v okviru hipotetičnega običajnega insolvenčnega postopka, opredeljena v Delegirani uredbi 2018/344, ustreza unovčenju sredstev institucije in torej prenehanju, kot je opredeljeno v členu 3(1), točka 42, Uredbe št. 806/2014.

67      V zvezi z mehanizmom nadomestila delničarjem in upnikom subjekta, za katerega velja ukrep za reševanje, uveden z Uredbo št. 806/2014, je v uvodni izjavi 62 te uredbe navedeno:

„Poseganje v lastninske pravice ne bi smelo biti nesorazmerno. Posledično prizadeti delničarji in upniki ne bi smeli imeti večjih izgub od izgub, ki bi jih imeli, če bi subjekt prenehal poslovati v času sprejetja odločitve o reševanju. V primeru delnega prenosa sredstev institucije v postopku reševanja na zasebnega kupca ali premostitveno institucijo bi moral preostali del institucije v postopku reševanja prenehati poslovati po običajnem insolvenčnem postopku. Za zaščito delničarjev in upnikov subjekta med postopkom prenehanja bi morali ti imeti pravico do poplačila svojih terjatev v višini, ki ni nižja od tega, kar bi po oceni prejeli, če bi subjekt kot celota prenehal poslovati po običajnem insolvenčnem postopku.“

68      V skladu s členom 20(18)(a) in (b) Uredbe št. 806/2014 vrednotenje razlik pri obravnavi, ki je določeno v členu 20(16) te uredbe, izhaja iz predpostavke, da bi bil za institucijo v postopku reševanja, v zvezi s katero je bil izveden eden ali več ukrepov za reševanje, uveden običajni insolvenčni postopek v času, ko je bila sprejeta odločitev o ukrepu za reševanje, in iz predpostavke, da ukrep ali ukrepi za reševanje niso bili izvedeni.

69      Opozoriti je treba tudi, da se za sprejetje ukrepa za reševanje v zvezi s subjektom zahteva, da so izpolnjeni pogoji iz člena 18(1) Uredbe št. 806/2014, in sicer, da subjekt propada ali bo verjetno propadel, da ne obstajajo drugi ukrepi zasebnega sektorja ali nadzorni ukrepi, ki bi lahko v razumnem roku preprečili njegov propad, in da je ukrep za reševanje potreben zaradi javnega interesa. V skladu s členom 18(5) Uredbe št. 806/2014 se šteje, da je ukrep za reševanje v javnem interesu, če je potreben za uresničitev enega ali več ciljev reševanja in je sorazmeren z njimi ter če s prenehanjem subjekta v skladu z običajnim insolvenčnim postopkom teh ciljev reševanja ne bi bilo mogoče doseči v enaki meri.

70      Ukrep za reševanje je tako alternativa prenehanju subjekta, če to zahteva javni interes.

71      V skladu s členom 76(1)(e) Uredbe št. 806/2014, s katerim se izvaja načelo iz člena 15(1)(g) te uredbe, imajo delničarji in upniki v postopku reševanja pravico do povračila ali nadomestila za svoje terjatve, ki ni nižje od tistega, kar bi na podlagi ocene prejeli, če bi celotna institucija ali podjetje prenehalo po običajnem insolvenčnem postopku (glej po analogiji sodbo z dne 5. maja 2022, Banco Santander (Reševanje Banco Popular), C‑410/20, EU:C:2022:351, točka 48).

72      Iz tega sledi, da se za ugotovitev razlik pri obravnavi primerjava nanaša na dejansko obravnavo, ki so je bili zadevni delničarji in upniki deležni zaradi reševanja, ter na oceno njihovega položaja ob predpostavki, da ukrep za reševanje ne bi bil sprejet, tj. predpostavki, da bi subjekt prenehal.

73      Na drugem mestu, kar zadeva nacionalno zakonodajo, ki se uporablja, primerjava z obravnavo, ki bi je bili zadevni delničarji in upniki deležni, če bi bil za institucijo uveden običajen insolvenčni postopek, napotuje na nacionalni postopek, ki bi se za institucijo uporabil, če v zvezi z njo ne bil sprejet ukrep za reševanje.

74      V zvezi s tem člen 4(3) Delegirane uredbe 2018/344 določa:

„Cenilec pri določanju diskontirane vrednosti pričakovanih denarnih tokov v običajnih insolvenčnih postopkih upošteva naslednje:

(a)      veljavno insolvenčno pravo in prakso v ustrezni jurisdikciji, ki lahko vplivata na dejavnike, kot je pričakovano obdobje odtujitve ali stopnja izterjave;

[…].“

75      Zato družba Aeris Invest ne more utemeljeno trditi, da se špansko pravo ne uporablja v zvezi z določitvijo hipotetičnega scenarija za družbo Banco Popular.

76      Kot pa navaja Kraljevina Španija, španski zakonodajalec pri ureditvi ocene razlik pri obravnavi ni predvidel drugega primera od prenehanja po običajnem insolvenčnem postopku.

77      V zvezi s tem Real Decreto 1012/2015 por el que se desarrolla la Ley 11/2015, y por el que se modifica el Real Decreto 2606/1996, de 20 de diciembre, sobre fondos de garantía de depósitos de entidades de crédito (kraljeva uredba 1012/2015 o izvajanju zakona 11/2015 in spremembi kraljeve uredbe 2606/1996 z dne 20. decembra 1996 o skladih za zajamčene vloge kreditnih institucij) z dne 6. novembra 2015 (BOE št. 267 z dne 7. novembra 2015, str. 105911), s katero je bila prenesena Direktiva 2014/59, vsebuje posebne določbe za oceno razlik pri obravnavi.

78      Člen 10(2) kraljeve uredbe 1012/2015 namreč določa, da je treba pri vrednotenju določiti obravnavo, ki bi je bili delničarji in upniki deležni, če bi bil subjekt v postopku reševanja v času sprejetja odločitve o reševanju v postopku likvidacije.

79      V zvezi s tem je v členu 10(3)(a) kraljeve uredbe 1012/2015 določeno, da ocena temelji na predpostavki, da bi v času, ko je bila sprejeta odločitev o reševanju, subjekt, za katerega so se uporabili ukrepi za reševanje, prenehal v okviru postopka zaradi insolventnosti.

80      Tako špansko pravo v okviru presoje razlik pri obravnavi po reševanju, za katerega se je odločil FROB, določa, da je hipotetični scenarij scenarij prenehanja subjekta ob upoštevanju določb zakona 22/2003, ki se nanašajo na likvidacijo.

81      V zvezi s tem, kot poudarja Kraljevina Španija, pojem „likvidacija“ iz členov 148 in 149 zakona 22/2003 pomeni unovčenje premoženja in pravic propadlega podjetja, da bi se poplačali upniki s tem, kar je bilo pridobljeno, in ustreza opredelitvi iz člena 3(1), točka 42, Uredbe št. 806/2014.

82      Poleg tega je člen 100 zakona 22/2003, ki se nanaša na prisilno poravnavo, vključen v naslov V tega zakona, „Postopki likvidacije ali prisilne poravnave“. Iz tega izhaja, da zakon 22/2003, ki je splošni zakon o stečaju, določa, da prisilna poravnava pomeni alternativno rešitev za likvidacijo po koncu skupne faze stečajnega postopka. V zvezi s tem tožeče stranke priznavajo, da sta v skladu z določbami zakona 22/2003 prisilna poravnava in likvidacija rešitvi, ki se medsebojno izključujeta.

83      Zato je bila s kraljevo uredbo 1012/2015 s tem, da je v njej izrecno določeno, da je treba razlike pri obravnavi presojati ob upoštevanju predpostavke, da je subjekt prešel v fazo likvidacije, izključena možnost uporabe alternativne rešitve v obliki prisilne poravnave.

84      Iz tega sledi, da v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, določbe španske zakonodaje, ki se uporabljajo, določajo, da mora biti določitev razlik pri obravnavi oprta na scenarij likvidacije. Zato tožeče stranke in družba Aeris Invest napačno trdijo, da je bilo na podlagi pravnega okvira, ki se uporabi, mogoče predvidevati hipotetični scenarij, ki bi upošteval rešitev v obliki prisilne poravnave.

85      Trditev tožečih strank in družbe Aeris Invest, da ima v običajnem insolvenčnem postopku v Španiji rešitev v obliki prisilne poravnave z upniki prednost, zato ni upoštevna.

86      Iz tega sledi, da tožeče stranke in družba Aeris Invest napačno trdijo, da je EOR napačno uporabil pravo s tem, da je menil, da je treba pri hipotetični obravnavi v okviru običajnega insolvenčnega postopka upoštevati scenarij likvidacije.

87      Prvi očitek je zato treba zavrniti.

–       Drugi očitek: izpodbijanje prodaje sredstev posamično ali po portfeljih

88      Tožeče stranke trdijo, da je EOR tudi ob predpostavki, da je bilo treba predvidevati scenarij likvidacije, kršil zakonodajo, ki se uporabi, ker uporaba postopka likvidacije ne pomeni nujno prodaje sredstev posamično ali po portfeljih, kar je metodologija, ki jo je uporabila družba ocenjevalka v vrednotenju 3. Zakon 22/2003 naj bi dajal prednost ohranitvi in kontinuiteti podjetij ter torej prodaji teh kot celota ali po proizvodnih enotah.

89      Tožeče stranke in družba Aeris Invest trdijo, da bi družba Banco Popular ob upoštevanju svojega likvidnostnega položaja in dejstva, da ji dovoljenje za opravljanje bančnih storitev ni bilo odvzeto, lahko nadaljevala svojo dejavnost.

90      Tožeče stranke se sklicujejo na izvedensko poročilo, priloženo k tožbam, v skladu s katerim naj bi rezultat likvidacije družbe Banco Popular s prodajo institucije v celoti ali po proizvodnih enotah privedel do tega, da bi bil osnovni kapital te institucije višji od kapitala, ki je naveden v vrednotenju 3, ter iz katerega naj bi bilo razvidno, da bi bile v okviru običajnega insolvenčnega postopka deležne boljše obravnave, kot so je bile deležne v okviru reševanja.

91      V obravnavani zadevi je treba opozoriti, da če shema za reševanje ne bi bila sprejeta, je bila alternativa likvidacija družbe Banco Popular po običajnem insolvenčnem postopku (sodba z dne 1. junija 2022, Algebris (UK) in Anchorage Capital Group/Komisija, T‑570/17, EU:T:2022:314, točka 421).

92      V zvezi s tem je EOR v izpodbijanem sklepu navedel, da bi v skladu z vrednotenjem 3 glede na okoliščine obravnavane zadeve in zlasti nezmožnost družbe Banco Popular, da plača svoje dolgove, kot zapadejo v plačilo, to, da bi bil v času reševanja uveden običajni insolvenčni postopek, pripeljalo do likvidacije družbe Banco Popular, ki bi pomenila hitro unovčenje sredstev brez zavezujoče najnižje cene in plačilo neto realizacije upnikom v skladu s prednostnim vrstnim redom, vzpostavljenim z zakonom 22/2003.

93      Navesti je treba tudi, da so trditev tožeče stranke, da hipotetični scenarij glede na ukrep za reševanje ni nujno vključeval predpostavke likvidacije družbe Banco Popular, nekateri zadevni delničarji in upniki navedli že v okviru postopka v zvezi s pravico do izjave.

94      EOR je v izpodbijanem sklepu navedel, da so trdili bodisi to, da bi bilo mogoče najti rešitev iz zasebnega sektorja, bodisi da bi se moral hipotetični scenarij opreti na prodajo družbe Banco Popular kot delujočega podjetja, saj je ta ob sprejetju sheme za reševanje še vedno delovala na trgu. EOR je zlasti navedel, da so nekateri zadevni delničarji in upniki trdili, da bi upniki lahko sklenili sporazum (prisilno poravnavo), ki bi preprečil likvidacijo družbe Banco Popular. Drugi so opozorili, da je v španskem postopku zaradi insolventnosti predvidena možnost vnaprejšnje insolventnosti, s katero se donosna sredstva subjekta ločijo in prodajo kot delujoče podjetje. Trdili so, da bi morala družba ocenjevalka to rešitev upoštevati pri opredelitvi strategije likvidacije, saj bi omogočila boljšo ohranitev vrednosti franšize družbe Banco Popular.

95      EOR je navedel, da je – brez poseganja v zahteve iz Uredbe št. 806/2014 in iz nacionalnega prava, ki se uporablja – družba ocenjevalka v dokumentu s pojasnili navedla razloge, iz katerih v primeru družbe Banco Popular ni bilo mogoče izvesti prodaje kot delujočega podjetja (z uporabo postopka vnaprejšnje insolventnosti ali drugače) niti prisilne poravnave. V zvezi s tem je družba ocenjevalka na eni strani navedla, da družba Banco Popular glede na njen likvidnostni položaj na datum reševanja in oceno Evropske centralne banke (ECB) o položaju propada ali verjetnega propada družbe Banco Popular ne bo mogla še naprej delovati v obdobju, ko bi se začela pogajanja, kar bi povzročilo znatno uničenje vrednosti. EOR je dodal, da dopis generalnega direktorja družbe Banco Popular z dne 6. junija 2017 potrjuje ugotovitev, da likvidnostni položaj družbe Banco Popular tej družbi ni omogočal nadaljevanja njenih dejavnosti. Na drugi strani je družba ocenjevalka menila, da bi bilo družbi Banco Popular odvzeto dovoljenje za opravljanje bančnih storitev, ker bi bili izpolnjeni pogoji za odvzem tega dovoljenja, določeni v španski zakonodaji. Navedla je, da je dovoljenje za opravljanje bančnih storitev potrebno za sprejemanje vlog strank, ki so bistvene za nadaljevanje dejavnosti družbe Banco Popular ali njeno prodajo kot delujočega podjetja.

96      EOR je dodal, da je družba ocenjevalka v dokumentu s pojasnili navedla, da z zakonom 22/2003 ni predvidena ustanovitev „dobre banke“ in „slabe banke“ ter da bi bil za to ustanovitev vsekakor potreben čas, ki takrat ni bil na voljo.

97      EOR je na koncu ugotovil, da je družba ocenjevalka opravila ustrezno oceno scenarija likvidacije, uporabljenega pri vrednotenju 3.

98      Tožeče stranke in družba Aeris Invest trdijo, da bi moral hipotetični scenarij likvidacije temeljiti na predpostavki, da je družba Banco Popular lahko nadaljevala svoje dejavnosti.

99      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba v skladu s členom 20(17) in (18) Uredbe št. 806/2014 obravnavo, ki bi je bili zadevni delničarji in upniki deležni, če bi bil za družbo Banco Popular uveden običajen insolvenčni postopek, določiti ob sprejetju sheme za reševanje.

100    Tako je bilo treba hipotetični scenarij likvidacije, predviden v vrednotenju 3, opredeliti glede na položaj družbe Banco Popular na dan reševanja, in sicer glede na položaj propada ali verjetnega propada.

101    Opozoriti je namreč treba, da je EOR v shemi za reševanje štel, da so izpolnjeni pogoji iz člena 18(1) Uredbe št. 806/2014 in da je Komisija v Sklepu 2017/1246, ker je menila, da je shema za reševanje v skladu z določbami Uredbe št. 806/2014, to shemo odobrila. Tako je bilo na dan sprejetja sheme za reševanje podano, prvič, da družba Banco Popular propada ali bo verjetno propadla, drugič, da ni drugih ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče v razumnem roku preprečiti propad družbe Banco Popular, in tretjič, da je ukrep za reševanje v obliki instrumenta prodaje poslovanja družbe Banco Popular potreben zaradi javnega interesa.

102    Navesti pa je treba, da so trditve tožečih strank in družbe Aeris Invest, v skladu s katerimi bi morala družba ocenjevalka predvidevati scenarij likvidacije z upoštevanjem predpostavke, da bi lahko družba Banco Popular še naprej poslovala, v protislovju z ugotovljenimi dejanskimi elementi na dan reševanja in odločitvijo, da se za družbo Banco Popular začne postopek reševanja.

103    Če bi se namreč štelo, da bi lahko družba Banco Popular na dan reševanja še naprej poslovala, bi se omajalo dejstvo, da so bili pogoji iz člena 18(1) Uredbe št. 806/2014 izpolnjeni na dan sprejetja sheme za reševanje, in bi se zato izpodbila njena zakonitost. Zadostuje pa navesti, da shema za reševanje ni predmet te tožbe.

104    Iz tega sledi, da tožeče stranke ne morejo utemeljeno trditi, da je EOR storil očitno napako s tem, da je potrdil presojo družbe ocenjevalke, v skladu s katero zato, ker na dan reševanja družba Banco Popular ni mogla nadaljevati poslovanja, hipotetični scenarij, ki bi izhajal iz predpostavke delujočega podjetja, ni bil mogoč.

105    Vsekakor s trditvami tožečih strank in družbe Aeris Invest, katerih namen je dokazati, da bi na dan reševanja družba Banco Popular lahko še naprej poslovala ob upoštevanju njenega likvidnostnega položaja in dejstva, da ji dovoljenje za opravljanje bančnih storitev ni bilo odvzeto, ni mogoče uspeti.

106    Na prvem mestu, tožeče stranke in družba Aeris Invest trdijo, da bi družba Banco Popular ob upoštevanju njenega likvidnostnega položaja lahko nadaljevala poslovanje.

107    V zvezi s tem, prvič, družba Aeris Invest trdi, da je EOR kršil obveznost preučitve razpoložljivih informacij o nujni likvidnostni pomoči, ki jo je ECB odobrila in ki naj bi družbi Banco Popular omogočila, da razpolaga z zadostnimi likvidnimi sredstvi.

108    Opozoriti je treba, da se v skladu s členom 20(18) Uredbe št. 806/2014 pri vrednotenju 3 za določitev hipotetičnega scenarija predpostavlja, da bi bil za družbo Banco Popular uveden običajni insolvenčni postopek v času, ko je bila sprejeta odločitev o ukrepu za reševanje, in da ukrep za reševanje ni bil izveden ter se pri njem ne upošteva nobena eventualna izredna javna finančna podpora.

109    Zadostuje ugotoviti, da na dan sprejetja sheme za reševanje španska centralna banka družbi Banco Popular ni dodelila nujne likvidnostne pomoči, ki jo je odobrila ECB in ki jo je omenila družba Aeris Invest. Zato te nujne likvidnostne pomoči ni bilo mogoče upoštevati pri vrednotenju 3 za oceno položaja družbe Banco Popular, če bi bil zanjo istega dne uveden običajen insolvenčni postopek.

110    Drugič, tožeče stranke in družba Aeris Invest menijo, da se je EOR za trditev, da družba Banco Popular ne bi mogla nadaljevati poslovanja, napačno oprl na oceno položaja propada ali verjetnega propada družbe Banco Popular, ki jo je opravila ECB, ker ta ocena ni imela zavezujočih učinkov in ker v njej ni bilo določeno, da mora družba Banco Popular prenehati poslovanje.

111    Opozoriti je treba, da je ECB 6. junija 2017, to je dan pred sprejetjem sheme za reševanje, sprejela svojo oceno položaja propada ali verjetnega propada družbe Banco Popular. ECB je v tej oceni ob upoštevanju zlasti čezmernih odlivov vlog, hitrosti, s katero je banka izgubila likvidnost, in njene nezmožnosti ustvarjanja drugih likvidnih sredstev menila, da obstajajo objektivni elementi, ki kažejo, da družba Banco Popular v bližnji prihodnosti verjetno ne bo mogla poravnati svojih dolgov ali drugih obveznosti ob zapadlosti. ECB je na podlagi tega sklenila, da je izkazano, da družba Banco Popular propada oziroma bo vsekakor verjetno propadla v bližnji prihodnosti, kot je določeno v členu 18(1)(a) in (4)(c) Uredbe št. 806/2014.

112    Zadostuje navesti, da je ugotovitev položaja propada ali verjetnega propada družbe Banco Popular, ki jo je podala ECB, dejanski element, ki sta ga družba ocenjevalka in EOR lahko upoštevala pri presoji položaja družbe Banco Popular na dan reševanja. Poleg tega, kot je navedla družba ocenjevalka v vrednotenju 3, je to ugotovitev potrdil tudi upravni odbor družbe Banco Popular, ki je 6. junija 2017 ECB obvestil, da je ugotovil, da bo banka verjetno propadla.

113    Nazadnje, niti družba ocenjevalka niti EOR nista trdila, da ocena ECB zavezuje družbo Banco Popular, da preneha poslovati.

114    Tretjič, družba Aeris Invest trdi, da likvidnostna kriza družbe Banco Popular ni bila taka, da bi privedla do likvidacije, saj ni bil odprt noben preiskovalni spis zaradi neizpolnjevanja bonitetnih zahtev.

115    V zvezi s tem je treba na eni strani opozoriti, da je EOR v shemi za reševanje ugotovil, da se je 12. maja 2017 zahteva družbe Banco Popular glede likvidnostnega kritja (Liquidity Coverage Requirement, LCR) znižala pod minimalni prag 80 %, določen v členu 460(2)(c) Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2013, L 176, str. 1). Družba Aeris Invest pa tega dejstva ne izpodbija.

116    Na drugi strani se z ugotovitvijo, da družba Banco Popular ob upoštevanju svojega likvidnostnega položaja in dejstva, da ni mogla izpolniti svojih obveznosti ob zapadlosti, na datum reševanja ni mogla nadaljevati poslovanja, ni zahtevalo, da bi nacionalni organi sprejeli konkretne ukrepe zaradi nespoštovanja zahtev glede likvidnostnega kritja.

117    Ta trditev je zato brezpredmetna.

118    Na drugem mestu, tožeče stranke in družba Aeris Invest trdijo, da družbi Banco Popular ni bilo odvzeto dovoljenje za opravljanje bančnih storitev.

119    V zvezi s tem je treba navesti, da je družba ocenjevalka pri vrednotenju 3 in v dokumentu s pojasnili navedla, da bi bilo dovoljenje družbe Banco Popular za opravljanje bančnih storitev odvzeto na podlagi člena 8 Ley 10/2014 de ordenación, supervisión y solvencia de entidades de crédito (zakon 10/2014 o organizaciji, nadzoru in solventnosti kreditnih institucij) z dne 26. junija 2014 (BOE št. 156 z dne 27. junija 2014, str. 49412). V tej določbi je med drugim med primeri, v katerih se lahko dovoljenje, izdano kreditni instituciji, odvzame, določeno, prvič, dejstvo, da ta institucija ogrozi sposobnost vračila sredstev, ki so ji jih zaupali vlagatelji, ali ne ponuja jamstva, da lahko izpolni svoje obveznosti do upnikov, ter drugič, dejstvo, da je bila sprejeta sodna odločba o začetku postopka zaradi insolventnosti. Družba ocenjevalka je navedla, da bi tudi v malo verjetnem primeru, da španska centralna banka ne bi sprejela nobenega ukrepa za odvzem dovoljenja za opravljanje bančnih storitev družbi Banco Popular, tveganje bega vlog in odločitev EOR, da ne bo uporabil svojih pooblastil za reševanje, njene vodje prisilila, da vložijo predlog za likvidacijo, ki bi pripeljal do takega odvzema.

120    Zadošča opozoriti, da sta na dan reševanja tako ECB kot upravni odbor družbe Banco Popular menila, da je ta družba v položaju propada ali verjetnega propada, kar je na podlagi člena 18(4)(c) Uredbe št. 806/2014 pomenilo, da družba Banco Popular ni mogla poravnati svojih dolgov ali drugih obveznosti ob zapadlosti ali da obstajajo objektivni elementi, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo do tega prišlo v bližnji prihodnosti.

121    Tožeče stranke zgolj trdijo, da se je družba Banco Popular glede na položaj, v katerem je bila, lahko soočila s plačilom svojih dolgov, ne da bi predložile kakršen koli dokaz v podporo tej trditvi. Poleg tega se družba Aeris Invest iz razlogov, navedenih v točki 110 zgoraj, ne more opreti na nujno likvidnostno pomoč, ki jo je odobrila ECB, da bi trdila, da je družba Banco Popular lahko izpolnjevala svoje zaveze.

122    Iz tega izhaja, da tožeče stranke in družba Aeris Invest ne morejo utemeljeno trditi, da položaj družbe Banco Popular na dan reševanja ni ustrezal prvemu primeru iz člena 8 zakona 10/2014, navedenemu v točki 120 zgoraj, in da je EOR storil očitno napako s tem, da je menil, da bi bilo družbi Banco Popular odvzeto dovoljenje za opravljanje bančnih storitev.

123    Zato je treba kot brezpredmetno zavrniti tudi trditev družbe Aeris Invest, da ker družba Banco Popular v skladu s španskim pravom ni vstopila v fazo likvidacije, njen položaj ni ustrezal drugemu primeru iz člena 8 zakona 10/2014 v zvezi z začetkom faze likvidacije.

124    Iz tega sledi, da tožeče stranke ne morejo trditi, da bi morala družba ocenjevalka opraviti vrednotenje družbe Banco Popular tako, da bi predvidevala prodajo institucije v celoti ali po proizvodnih enotah, kar pomeni nadaljevanje poslovanja podjetja.

125    Zato tožeče stranke niso dokazale, da je družba ocenjevalka storila napako s tem, da je uporabila metodologijo, ki je temeljila na scenariju likvidacije in prodaji sredstev posamično ali po portfeljih.

126    Poleg tega tožeče stranke trdijo, da je bila z nacionalno zakonodajo, ki se uporablja, dovoljena strategija „dobra banka/slaba banka“ in da je šlo v skladu z izvedenskim poročilom, priloženem k tožbam, za najboljšo strategijo za uporabo načela, da noben upnik ne sme biti na slabšem. Navajajo, da je njihov izvedenec v tem poročilu predvideval likvidacijo banke po proizvodnih enotah v skladu s podobnim scenarijem kot ločitev sredstev z ustanovitvijo dveh novih družb, in sicer družbe, na katero bi se prenesla glavna dejavnost z dovoljenjem za opravljanje bančnih storitev, in družbe za upravljanje sredstev, na katero bi se prenesla nedonosna sredstva. Likvidacija družbe po proizvodnih enotah naj bi pomenila, da se ta likvidacija izvede kot delujoče podjetje s prenosom dovoljenja za opravljanje bančnih storitev, ki ga v skladu z izvedenskim poročilom ni treba odvzeti, in bi omogočila krajše obdobje likvidacije in s tem znižanje stroškov.

127    Zadostuje ugotoviti, da ta trditev in izvedensko poročilo, priloženo k tožbam, v delu, v katerem vsebuje vrednotenje družbe Banco Popular kot delujočega podjetja, nista upoštevna, ker se opirata na napačno predpostavko, da bi družba Banco Popular lahko nadaljevala poslovanje.

128    Vsekakor okoliščina, da se rezultat ocene vrednosti sredstev družbe Banco Popular v primeru hipotetičnega običajnega insolvenčnega postopka, naveden v izvedenskem poročilu tožečih strank, ne ujema s presojami iz vrednotenja 3, onkraj predpostavke tožečih strank, da te presoje niso verjetne, izhaja iz izpodbijanja, ki presega omejen nadzor Splošnega sodišča, določen v sodni praksi, navedeni v točkah 35 in 36 zgoraj (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 25. novembra 2020, BMC/Skupno podjetje Čisto nebo 2, T‑71/19, neobjavljena, EU:T:2020:567, točka 78).

129    Izvedensko poročilo, priloženo k tožbam, v delu, v katerem vsebuje vrednotenje družbe Banco Popular, ki temelji na predpostavki delujočega podjetja, ki se razlikuje od predpostavke pri vrednotenju 3, namreč ne more ovreči verjetnosti predpostavk, ki jih je pri tem vrednotenju uporabila družba ocenjevalka.

130    Iz tega sledi, da je treba drugi očitek in s tem prvi del zavrniti.

 Drugi del: neodvisnost družbe ocenjevalke

131    Tožeče stranke v tožbah trdijo, da je EOR kršil člen 20(16) Uredbe št. 806/2014, ker ni dovolj pazil na neodvisnost družbe ocenjevalke. Trdijo, da je glede na to, da je bila družba ocenjevalka zadolžena za vrednotenje 2, upravičeno dvomiti o tem, da bi se lahko pri vrednotenju 3 oddaljila od meril in ugotovitev iz vrednotenja 2 v zvezi z analizo razlik pri obravnavi. Poudarjajo, da velik del vrednotenja 3 sledi vrednotenju 2.

132    Tožeče stranke so na obravnavi v odgovor na vprašanja Splošnega sodišča pojasnile obseg svojih trditev. Tožeče stranke so priznale, da sta vrednotenje 3 in simulacija scenarija likvidacije iz vrednotenja 2 temeljila na drugačnih podatkih, vendar so poudarile, da je bila ugotovitev, do katere je prišla družba ocenjevalka, enaka, in sicer da zadevni delničarji in upniki niso bili upravičeni do nadomestila. Navedle so, da je družba ocenjevalka v vrednotenju 3 uporabila isto metodologijo kot v drugem delu vrednotenja 2, ki vsebuje simulacijo scenarija likvidacije, in sicer da je ovrednotila sredstva po portfeljih in ne kot za delujoče podjetje. Menile so, da bi imela družba Banco Popular zelo visoko vrednost, če bi bila vrednotena kot delujoče podjetje.

133    Tako je iz pojasnil, ki so jih tožeče stranke podale na obravnavi, razvidno, da trdijo, da je mogoče dvomiti o neodvisnosti družbe ocenjevalke, ker je ta pri vrednotenju 3 sredstva družbe Banco Popular ocenila po isti metodologiji, kot je bila uporabljena pri simulaciji scenarija likvidacije iz vrednotenja 2, in sicer po hipotetičnem scenariju likvidacije.

134    Iz analize prvega dela pa izhaja, da je bilo ob upoštevanju določb, ki se uporabljajo, in položaja družbe Banco Popular na dan reševanja oceno obravnave, ki bi je bili zadevni delničarji in upniki deležni, če bi bil za družbo Banco Popular uveden običajni insolvenčni postopek, mogoče izvesti le po scenariju likvidacije in da vrednotenje kot delujočega podjetja ni bilo mogoče.

135    Iz tega sledi, da bi vsak drug ocenjevalec, ki bi ga EOR imenoval za izvedbo vrednotenja 3, lahko uporabil samo isto metodologijo.

136    Zato tožeče stranke ne morejo utemeljeno trditi, da dejstvo, da je družba ocenjevalka pri vrednotenjih 2 in 3 uporabila isto metodologijo, in sicer vrednotenje družbe Banco Popular po hipotetičnem scenariju likvidacije, lahko dokazuje pomanjkanje njene neodvisnosti.

137    Drugi del in s tem drugi tožbeni razlog je treba zato zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev pravice do izjave iz člena 41(2) Listine

138    Tožeče stranke trdijo, da čeprav je EOR zadevnim delničarjem in upnikom dejansko omogočil, da pred sprejetjem izpodbijanega sklepa podajo pripombe, je omejil njihovo pravico do izjave, tako da je naložil uporabo obrazca, ki je vseboval sedem restriktivnih vprašanj z omejenim prostorom za odgovor. Trdijo, da je EOR le navidezno spoštoval svojo obveznost omogočiti zadevnim delničarjem in upnikom, da podajo izjavo pred sprejetjem izpodbijanega sklepa, ker je dejstvo, da je bilo treba odgovoriti na obrazec, ki ga je pripravil EOR in je bil prilagojen njegovim interesom, oviralo učinkovito izvrševanje pravice do izjave.

139    Menijo, da z uporabo obrazca, ki ga je pripravil EOR, ni bilo mogoče izpostaviti številnih vprašanj in da dejstvo, da so imele možnost predložiti vse dodatne pripombe v zvezi s predhodnim sklepom v največ 5000 znakih, ni omogočalo kritične analize vrednotenja 3 in predhodnega sklepa, zlasti ker ni bilo mogoče predložiti dokumentov.

140    Opozoriti je treba, da člen 41(2)(a) Listine določa, da pravica do dobrega upravljanja vključuje pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene.

141    Pravica do izjave vsakomur zagotavlja možnost, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku in pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njegove interese. Poleg tega ima v skladu z ustaljeno sodno prakso pravica do izjave dvojni cilj. Na eni strani je namenjena čim natančnejši in pravilnejši preučitvi spisa in ugotavljanju dejstev, na drugi strani pa omogoča zagotovitev učinkovitega varstva zadevne osebe. Namen pravice do izjave je zlasti zagotoviti, da se vsaka odločba, ki posega v položaj, sprejme ob polnem poznavanju zadeve in zlasti, da lahko pristojni organ popravi napako ali da zadevni naslovnik navede elemente v zvezi s svojim osebnim položajem, ki govorijo v prid sprejetju ali nesprejetju odločbe ali taki ali drugačni vsebini odločbe (glej sodbi z dne 21. oktobra 2021, Parlament/UZ, C‑894/19 P, EU:C:2021:863, točki 89 in 90 ter navedena sodna praksa, in z dne 1. junija 2022, Algebris (UK) in Anchorage Capital Group/Komisija, T‑570/17, EU:T:2022:314, točka 325 in navedena sodna praksa).

142    Ta določba se, kot je razvidno iz njenega besedila, uporablja splošno. Iz tega sledi, da je treba pravico do izjave spoštovati v vsakem postopku, v katerem se lahko izda akt, ki posega v položaj, tudi če se z ureditvijo, ki se uporablja, to ne zahteva izrecno (glej sodbi z dne 18. junija 2020, Komisija/RQ, C‑831/18 P, EU:C:2020:481, točka 67 in navedena sodna praksa, ter z dne 1. junija 2022, Algebris (UK) in Anchorage Capital Group/Komisija, T‑570/17, EU:T:2022:314, točka 326 in navedena sodna praksa).

143    Uporaba načela pravice do obrambe, ki vključuje pravico do izjave, glede na to, da gre za temeljno in splošno načelo prava Unije, ne more biti niti izključena niti omejena z določbo zakonodaje, zato je treba njeno spoštovanje zagotoviti tako ob popolnem neobstoju posebne ureditve kot ob ureditvi, ki sama ne bi upoštevala navedenega načela (glej sodbo z dne 1. junija 2022, Algebris (UK) in Anchorage Capital Group/Komisija, T‑570/17, EU:T:2022:314, točka 327 in navedena sodna praksa).

144    Najprej je treba poudariti, da Uredba št. 806/2014 ne določa posebnega postopka, katerega namen bi bil, da bi se delničarji in upniki, na katere je vplival ukrep za reševanje, izjavili pred sprejetjem odločitve o tem, ali se jim dodeli nadomestilo na podlagi člena 76(1)(e) te uredbe.

145    V obravnavani zadevi pa je EOR organiziral postopek v zvezi s pravico do izjave na podlagi člena 41(2)(a) Listine, ki je bil uveden za vse delničarje in upnike, na katere je vplivalo reševanje družbe Banco Popular, in katerega namen je bil tem omogočiti, da pred sprejetjem izpodbijanega sklepa predložijo pripombe v zvezi z vrednotenjem 3 in predhodnim sklepom.

146    V zvezi s tem velja, da čeprav je treba, kot je bilo opozorjeno v točki 144 zgoraj, spoštovanje pravice do izjave zagotoviti, tudi če ni ureditve, ki bi izrecno določala izvrševanje te pravice, pa niti Uredba št. 806/2014 niti člen 41 Listine ne določata posebnega postopka za izvajanje pravice do izjave. EOR je torej imel polje proste presoje pri organizaciji postopka, za katerega je menil, da je primeren za to, da se zadevnim delničarjem in upnikom omogoči izvrševanje njihove pravice do izjave, pri čemer pa je bilo treba zagotoviti, da lahko ti svojo pravico uresničujejo učinkovito in koristno.

147    Ker torej ni posebnih določb v zvezi s postopkom v zvezi s pravico do izjave, je odločitev EOR, da uporabi obrazec za zbiranje pripomb zadevnih delničarjev in upnikov, spadala v njegovo polje proste presoje pri organizaciji tega postopka.

148    Tožeče stranke ne izpodbijajo, da je bil namen tega postopka zadevnim delničarjem in upnikom zagotoviti pravico do izjave pred sprejetjem izpodbijanega sklepa. Ne postavljajo pod vprašaj izbire uporabe obrazca kot načina posvetovanja. Kot je razvidno iz točk 17 in 100 tožbe v zadevi T‑302/20 ter točk 18 in 101 tožb v zadevah T‑303/20 in T‑307/20, EOR očitajo, da je omejil izvrševanje njihove pravice do izjave, ker je ta obrazec omejeval vsebino in dolžino pripomb, ki bi jih bilo mogoče predložiti v zvezi z vrednotenjem 3 in predhodnim sklepom, ter ker torej pri uresničevanju te pravice niso imele „popolne svobode“.

149    V skladu s členom 52(1) Listine pa je uresničevanje pravice do izjave lahko predmet omejitev, pri čemer ta člen določa:

„Kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, mora biti predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.“

150    V zvezi s tem je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da temeljne pravice, kot je spoštovanje pravice do obrambe, vključno s pravico do izjave, niso absolutne pravice, ampak so lahko predmet omejitev, če te omejitve dejansko ustrezajo ciljem v splošnem interesu, ki jim sledi zadevni ukrep, in če glede na uresničevani cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi okrnil bistvo tako zagotovljenih pravic (glej sodbi z dne 15. julija 2021, Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev za sodnike), C‑791/19, EU:C:2021:596, točka 207 in navedena sodna praksa, ter z dne 1. junija 2022, Algebris (UK) in Anchorage Capital Group/Komisija, T‑570/17, EU:T:2022:314, točka 337 in navedena sodna praksa).

151    Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso kršitev pravice do obrambe, zlasti pravice do izjave, povzroči razglasitev ničnosti odločbe, sprejete v zadevnem upravnem postopku, le če bi bil izid tega postopka, če ne bi bilo storjene nepravilnosti, drugačen (glej sodbi z dne 18. junija 2020, Komisija/RQ, C‑831/18 P, EU:C:2020:481, točka 105 in navedena sodna praksa, ter z dne 16. junija 2021, ES/Odbor regij, T‑355/19, EU:T:2021:369, točka 101 in navedena sodna praksa).

152    Res je, da tožeči stranki ni mogoče naložiti, naj dokaže, da bi bila zadevna odločba drugačna, ampak le, da ta možnost ni v celoti izključena, ker bi lahko ta stranka bolje poskrbela za svojo obrambo, če ne bi bilo postopkovnih nepravilnosti (glej sodbo z dne 4. maja 2022, CRIA in CCCMC/Komisija, T‑30/19 in T‑72/19, EU:T:2022:266, točka 242 in navedena sodna praksa).

153    Vendar lahko obstoj nepravilnosti, ki se nanaša na pravico do obrambe, povzroči razglasitev ničnosti izpodbijanega akta le, če obstaja možnost, da bi se upravni postopek zaradi te nepravilnosti končal drugače, kar bi torej konkretno vplivalo na pravico tožeče stranke do obrambe (glej sodbi z dne 16. februarja 2012, Svet in Komisija/Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP, C‑191/09 P in C‑200/09 P, EU:C:2012:78, točka 79 in navedena sodna praksa, ter z dne 4. maja 2022, CRIA in CCCMC/Komisija, T‑30/19 in T‑72/19, EU:T:2022:266, točka 243 in navedena sodna praksa).

154    V okviru postopka v zvezi s pravico do izjave, opisanega v točkah od 16 do 21 zgoraj, so bili zadevni delničarji in upniki, ki so izpolnjevali merila iz faze registracije, povabljeni k izpolnitvi obrazca, ki je bil na voljo na spletnem mestu EOR in je vseboval devet splošnih vprašanj, in sicer sedem glavnih vprašanj, od katerih je bilo eno razdeljeno na tri podvprašanja, da so lahko predložili pripombe o predhodnem sklepu in o nezaupni različici vrednotenja 3. Natančneje, zadnje vprašanje je bilo odprte narave, tako da so lahko podale pripombe o kakršnem koli vidiku predhodnega sklepa, ki ni bil že vključen v obrazec.

155    Na prvem mestu, tožeče stranke in družba Aeris Invest očitajo EOR, da ni preučil nekaterih pripomb, ker „se niso umeščale v postopek“.

156    V zvezi s tem je EOR pod naslovom 6.1, „ocena upoštevnosti“, izpodbijanega sklepa navedel, da je glede na to, da so zadevni delničarji in upniki izpostavili nekatere elemente, ki se niso nanašali na predhodni sklep ali na njegovo razlogovanje, vsebovano v vrednotenju 3, najprej preučil upoštevnost teh pripomb. Menil je, da take pripombe ne morejo vplivati na odgovor na vprašanje, ali bi bili zadevni delničarji in upniki bolje obravnavani, če bi bil v zvezi z družbo Banco Popular uveden običajen insolvenčni postopek, da ne spadajo v okvir postopka v zvezi s pravico do izjave in da ne bodo upoštevane.

157    EOR je tako naštel pripombe, za katere je menil, da niso upoštevne, med katerimi so pripombe v zvezi s položajem družbe Banco Popular pred sprejetjem sheme za reševanje in v zvezi s tem, da ta družba ni izpolnjevala pogojev za reševanje, pripombe v zvezi z drugimi elementi sheme za reševanje in vrednotenjem 2, pripombe v zvezi s pomanjkanjem informacij glede sheme za reševanje in oceno ECB o položaju propada ali verjetnega propada družbe Banco Popular ter pripombe v zvezi z izvajanjem postopka v zvezi s pravico do izjave, zlasti v zvezi z značilnostmi obrazca.

158    Iz tega izhaja, da je EOR v nasprotju s trditvami tožečih strank in družbe Aeris Invest preučil vse prejete pripombe in v izpodbijanem sklepu pojasnil, zakaj nekatere od teh pripomb niso bile upoštevne za sprejetje izpodbijanega sklepa.

159    Ugotoviti pa je treba, da niti tožeče stranke niti družba Aeris Invest ne navajajo, katere pripombe, ki jih je EOR zavrnil kot neupoštevne, bi bilo treba preučiti. Ne pojasnijo, kako bi lahko te pripombe, ker se niso nanašale niti na vrednotenje 3 niti na predhodni sklep, vplivale na vsebino izpodbijanega sklepa.

160    Vsekakor je treba opozoriti, da je bil namen postopka v zvezi s pravico do izjave pridobiti pripombe glede predhodnega sklepa in vrednotenja 3, da bi EOR lahko sprejel odločitev o morebitnem nadomestilu zadevnim delničarjem in upnikom. V skladu s členom 20(17) Uredbe št. 806/2014, na katerega je opozorjeno v točki 62 zgoraj, ta sklep temelji na primerjavi dejanske obravnave zadevnih delničarjev in upnikov zaradi reševanja ter obravnave, ki bi je bili ti deležni v okviru hipotetične likvidacije družbe Banco Popular na dan reševanja.

161    Kot je razvidno iz točk od 100 do 104 zgoraj, je položaj družbe Banco Popular na dan reševanja dejanski element, ki ga ni mogoče izpodbijati v fazi določitve pravice do morebitnega nadomestila na podlagi člena 76(1)(e) Uredbe št. 806/2014. Zato pripombe v zvezi s položajem družbe Banco Popular pred reševanjem niso bile upoštevne za sprejetje izpodbijanega sklepa.

162    EOR zato ni mogoče očitati, da je kršil pravico tožečih strank do izjave, ker je izločil neupoštevne pripombe.

163    Na drugem mestu, tožeče stranke trdijo, da na obrazcu, ki ga je pripravil EOR, ni bilo mogoče izpostaviti številnih tem, kot so metodološki pristop, neodvisnost ocenjevalca, predpostavke, ki jih je oblikovala družba ocenjevalka, makroekonomski okvir, vpliv likvidacije družbe Banco Popular na druge družbe skupine in obseg rezervacij za pravna tveganja.

164    Vendar je treba po eni strani ugotoviti, da so teme, ki so jih omenile tožeče stranke, bile zajete z vprašanji iz obrazca. Vprašanje št. 1 je namreč napotovalo na točke predhodnega sklepa v zvezi z metodologijo, ki je bila uporabljena pri vrednotenju 3; vprašanje št. 3 je napotovalo na točko 3.2 predhodnega sklepa, ki se nanaša na najetje družbe ocenjevalke in zlasti na njeno neodvisnost; vprašanje št. 4 se je izredno nanašalo na predpostavke, ki jih je oblikovala družba ocenjevalka, vprašanje št. 6 pa se je nanašalo na rezervacije za pravna tveganja. Vprašanje št. 7 je bilo odprte narave in je tožečim strankam omogočalo, da izpostavijo makroekonomski okvir in vpliv likvidacije družbe Banco Popular na druge družbe skupine.

165    Po drugi strani je iz izpodbijanega sklepa in dokumenta s pojasnili razvidno, da sta EOR in družba ocenjevalka analizirala pripombe zadevnih delničarjev in upnikov v zvezi s temami, ki jih omenjajo tožeče stranke. Zadnjenavedene torej ne morejo trditi, da jih na obrazcu ni bilo mogoče izpostaviti.

166    V zvezi s tem je treba, kar zadeva dokument s pojasnili, navesti, da je v točki 5.1 odgovorjeno na pripombe v zvezi z metodologijo, ki jo je uporabila družba ocenjevalka, zlasti na pripombe v zvezi s predpostavkami, uporabljenimi pri vrednotenju 3, da je v točki 5.2 odgovorjeno na pripombe v zvezi z makroekonomskim okvirom, da je v točki 5.3 odgovorjeno na pripombe v zvezi s strategijo hipotetične likvidacije, uporabljeno pri vrednotenju 3, zlasti v zvezi z različnimi uporabljenimi hipotetičnimi scenariji, da je v točki 5.11 odgovorjeno na pripombe v zvezi z rezervacijami za pravna tveganja in da je v točki 5.3.4 odgovorjeno na pripombe v zvezi z vplivom likvidacije družbe Banco Popular na njene odvisne družbe. Kar zadeva izpodbijani sklep, je v naslovu 6.2.1 odgovorjeno na „pripombe v zvezi z neodvisnostjo družbe ocenjevalke“, v naslovu 6.2.2 pa je odgovorjeno na „pripombe v zvezi z vsebino vrednotenja 3“, zlasti na pripombe v zvezi z metodologijo, ki jo je uporabila družba ocenjevalka, in v zvezi z različnimi predpostavkami, oblikovanimi v vrednotenju 3, zlasti glede scenarijev likvidacije. EOR je na primer v okviru tega naslova odgovoril na pripombe v zvezi z makroekonomskim scenarijem, vplivom likvidacije družbe Banco Popular na druge subjekte skupine in rezervacijami za pravna tveganja.

167    Iz tega sledi, da tožeče stranke niso dokazale, da niso mogle podati pripomb o temah, ki niso bile predvidene s katerim od vprašanj iz obrazca in ki bi vplivale na izpodbijani sklep.

168    Na tretjem mestu, tožeče stranke trdijo, da je EOR obrazec pripravil na način, prilagojen njegovim interesom, ali da je bil njegov namen podkrepiti merila in ugotovitve iz vrednotenja 3.

169    V zvezi s tem lahko Splošno sodišče le ugotovi, da so bila na obrazcu vprašanja oblikovana nevtralno v obliki kratke predstavitve zadevne teme in napotila na zadevne dele predhodnega sklepa ali vrednotenja 3, čemur je sledilo vabilo zadevnim delničarjem in upnikom, naj podajo svoje pripombe ali mnenja o tej temi.

170    Na četrtem mestu, tožeče stranke in družba Aeris Invest trdijo, da je EOR kršil njihovo pravico do izjave s tem, da je dolžino njihovih pripomb omejil na 5000 znakov na vprašanje in ker ni dovolil, da se priložijo dokumenti.

171    V zvezi s tem je EOR v izpodbijanem sklepu navedel, da je na obrazec odgovorilo 2855 zadevnih delničarjev in upnikov, kar je ustrezalo približno 23.822 pripombam.

172    Pripombe, ki so jih predložili zadevni delničarji in upniki med postopkom v zvezi s pravico do izjave kot odgovor na obrazec, pa so bile podrobno analizirane v naslovu 6 izpodbijanega sklepa in so pripeljale do tega, da je družba ocenjevalka sprejela dokument s pojasnili. Tako sta EOR in družba ocenjevalka kljub temu, da je bila z obrazcem dolžina pripomb omejena, nanje podrobno odgovorila.

173    Poleg tega je treba poudariti, da tožeče stranke ne navajajo, katerih pripomb – razen tistih, ki so jih navedli zadevni delničarji in upniki v postopku v zvezi s pravico do izjave ter na katere sta EOR in družba ocenjevalka odgovorila – naj ne bi mogle podati zaradi velikosti obrazca. Prav tako ne pojasnjujejo, kateri naj bi bili dokumenti, ki bi jih želele priložiti obrazcu.

174    Iz tega izhaja, da je trditev tožečih strank v zvezi z omejitvijo dolžine odgovorov na obrazec povsem teoretična in z njo ni mogoče pravno zadostno dokazati, da bi bil izid postopka brez take omejitve lahko drugačen.

175    V zvezi s trditvijo družbe Aeris Invest, da v odgovoru na obrazec ni bilo mogoče predlagati alternativne metodologije vrednotenja, je treba ugotoviti, da je brezpredmetna. Cilj postopka v zvezi s pravico do izjave je bil namreč zbrati pripombe o predhodnem sklepu in vrednotenju 3, ki bi lahko vplivale na sklep, ki ga je nato sprejel EOR. Zgolj predstavitev drugačne metodologije vrednotenja od tiste, ki je vsebovana v vrednotenju 3, pa sama po sebi ne more omajati veljavnosti tega vrednotenja niti posledično ne more vplivati na zakonitost izpodbijanega sklepa.

176    Tretji tožbeni razlog je zato treba zavrniti.

 Četrti tožbeni razlog: kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine

177    Tožeče stranke trdijo, da je EOR kršil pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine, ker je bistvene dele vrednotenja 3 razglasil za zaupne, kar jim je preprečilo vložitev te tožbe s potrebnimi jamstvi in poseglo v njihovo pravico do obrambe. EOR očitajo, da je izpustil informacije o rezervacijah za pravna tveganja, navedene v vrednotenju 3.

178    Tožeče stranke trdijo, da okoliščine, zaradi katerih je EOR sprejel shemo za reševanje, ostajajo neznane in da EOR še naprej izpušča informacije, ki so bistvene za njihovo obrambo, zaradi česar naj bi morale dati pripraviti izvedensko poročilo v manj ugodnem položaju v primerjavi z družbo ocenjevalko, ki naj bi lahko pridobila informacije, ki niso bile objavljene. EOR naj bi bil tako v privilegiranem položaju v primerjavi s tožečimi strankami in naj bi kršil načelo enakosti orožij.

179    EOR in Kraljevina Španija trdita, da ta tožbeni razlog ni dopusten. EOR meni, da tožeče stranke izpodbijajo sklepe, ki so ločeni od izpodbijanega sklepa in niso upoštevni za ta postopek. Kraljevina Španija meni, da ta tožbeni razlog temelji na splošni trditvi brez utemeljitve.

180    Na prvem mestu, glede načela učinkovitega pravnega varstva člen 47, prvi odstavek, Listine določa, da ima vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu. Iz sodne prakse Sodišča je razvidno, da učinkovitost sodnega nadzora, ki ga zagotavlja ta določba, med drugim zahteva, da ima zadevna oseba možnost braniti svoje pravice v kar najboljših okoliščinah in se ob polnem poznavanju zadeve odločiti, ali je koristno pri pristojnem sodišču vložiti tožbo zoper določen subjekt (glej sodbo z dne 29. aprila 2021, Banco de Portugal in drugi, C‑504/19, EU:C:2021:335, točka 57 in navedena sodna praksa).

181    Vendar, kot je navedeno zgoraj v točki 151, je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da temeljne pravice niso absolutne, ampak so lahko predmet omejitev, če te omejitve dejansko ustrezajo ciljem v splošnem interesu, ki jim sledi zadevni ukrep, in če glede na uresničevani cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi okrnil bistvo tako zagotovljenih pravic (glej sodbo z dne 13. septembra 2018, UBS Europe in drugi, C‑358/16, EU:C:2018:715, točka 62 in navedena sodna praksa).

182    Take omejitve so lahko med drugim namenjene varovanju zahtev po zaupnosti ali varstvu poklicne tajnosti, ki bi jih lahko ogrozil dostop do nekaterih informacij in dokumentov (glej sodbo z dne 13. septembra 2018, UBS Europe in drugi, C‑358/16, EU:C:2018:715, točka 63 in navedena sodna praksa).

183    V primeru nasprotja med interesom osebe, na katero se nanaša akt, ki posega v njen položaj, da ima na voljo informacije, ki so potrebne, da lahko v celoti uresničuje svojo pravico do obrambe, na eni strani in interesi, povezanimi z ohranjanjem zaupnosti informacij, za katere velja obveznost varovanja poklicne tajnosti, na drugi morajo pristojni organi ali sodišča glede na okoliščine posameznega primera poiskati ravnovesje med temi nasprotujočimi si interesi (glej sodbo z dne 13. septembra 2018, UBS Europe in drugi, C‑358/16, EU:C:2018:715, točka 69 in navedena sodna praksa).

184    Navesti je treba, da člen 88(5) Uredbe št. 806/2014 določa:

„[EOR] pred razkritjem kakršnih koli informacij zagotovi, da te ne vsebujejo zaupne vsebine, tako da zlasti oceni učinek, ki bi ga razkritje teh informacij utegnilo imeti na javni interes v zvezi s finančno, monetarno ali ekonomsko politiko, na poslovni interes fizičnih in pravnih oseb, na namen inšpekcij, na preiskave ter na revizije. Postopek preverjanja učinkov razkritja informacij zajema posebno oceno učinkov morebitnega razkritja vsebine in podrobnosti načrtov reševanja iz členov 8 in 9 [Uredbe št. 806/2014], rezultatov morebitnega ocenjevanja, izvedenega v skladu s členom 10 [te uredbe], ali sheme za reševanje iz člena 18 [iste uredbe].“

185    Prvič, glede nerazkritja nekaterih informacij o rezervacijah za pravna tveganja, navedenih v vrednotenju 3, je EOR v izpodbijanem sklepu navedel, da so bili za namene objave nezaupne različice vrednotenja 3 potrebni določeni izpusti na podlagi člena 88(5) Uredbe št. 806/2014, da bi se zaščitile zaupne informacije v zvezi z družbo Banco Popular, za katere velja obveznost varovanja poklicne tajnosti. Navedel je, da je bil izpust informacij omejen na posamezne specifične ocene in trditve iz točke 4.9 vrednotenja 3, ki se nanaša na rezervacije za pravna tveganja, da pa informacije o naravi in viru specifičnih pritožb ter o ocenjenih skupnih realizacijah niso bile izpuščene. EOR je pojasnil, da izpuščene informacije še zdaleč niso javne informacije in so do neke mere predvidevane ter da bi njihovo razkritje lahko poseglo v pravico družbe Banco Popular do obrambe v okviru tekočih sodnih postopkov. EOR je navedel, da je na podlagi posvetovanja z družbo Banco Popular ter tehtanja interesov zadevnih delničarjev in upnikov ter svoje obveznosti, da ne razkrije informacij, za katere velja obveznost varovanja poklicne tajnosti, izpustil nekatere omejene informacije, ki so navedene v točki 4.9 vrednotenja 3.

186    Poudariti pa je treba, da tožeče stranke ne izpodbijajo presoje EOR, v skladu s katero so bili izpuščeni podatki v zvezi z rezervacijami za pravna tveganja, ki so bili vsebovani v vrednotenju 3, zajeti s poklicno tajnostjo in so bili zaupni. Ne postavljajo pod vprašaj obveznosti EOR, da varuje zaupne podatke, ki izhaja iz člena 88(5) Uredbe št. 806/2014.

187    Poleg tega tožeče stranke ne navajajo nobene trditve, s katero bi bilo mogoče dokazati, da bi moral njihov interes za razpolaganje s temi informacijami prevladati nad spoštovanjem poklicne tajnosti in da so zakriti podatki v vrednotenju 3 v zvezi z rezervacijami za pravna tveganja potrebni za razumevanje izpodbijanega sklepa ali uresničevanje njihove pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

188    Drugič, glede trditve v zvezi z nerazkritjem nekaterih informacij v zvezi s shemo za reševanje zadostuje navesti, da tožeče stranke niso navedle, katere informacije označujejo kot „bistvene“.

189    Poleg tega tožeče stranke ne pojasnijo, zakaj naj bi bile informacije v zvezi s shemo za reševanje, spisom v zvezi z njo ali okoliščinami, ki so pripeljale do njenega sprejetja, upoštevne za izpodbijanje izpodbijanega sklepa.

190    Iz tega sledi, da je treba trditev tožečih strank v zvezi s kršitvijo pravice do učinkovitega pravnega sredstva zavrniti.

191    Na drugem mestu, v skladu s sodno prakso načelo enakosti orožij, ki je sestavni del v členu 47 Listine vsebovanega načela učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, in ki tako kot med drugim načelo kontradiktornosti izhaja iz pojma poštenega sojenja, vključuje obveznost dati vsaki stranki razumno možnost, da predstavi svoje trditve, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je v primerjavi z nasprotno stranko ne postavljajo v bistveno slabši položaj (glej sodbi z dne 16. oktobra 2019, Glencore Agriculture Hungary, C‑189/18, EU:C:2019:861, točka 61 in navedena sodna praksa, ter z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet, C‑348/20 P, EU:C:2022:548, točka 128 in navedena sodna praksa).

192    Cilj tega načela je zagotoviti postopkovno ravnovesje med strankama sodnega postopka z zagotavljanjem enakih pravic in obveznosti teh strank zlasti glede pravil, ki urejajo izvajanje dokazov in kontradiktorno razpravo pred sodiščem, ter pravice teh strank do pravnega sredstva. Za izpolnitev zahtev, povezanih s pravico do poštenega sojenja, je potrebno, da stranke poznajo dejanske in pravne okoliščine, ki so odločilne za izid postopka, in da lahko tudi kontradiktorno razpravljajo o njih (glej sodbo z dne 16. oktobra 2019, Glencore Agriculture Hungary, C‑189/18, EU:C:2019:861, točka 62 in navedena sodna praksa).

193    Vendar zadostuje navesti, da ker postopek, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijanega sklepa, ni sodni postopek, ampak upravni postopek, in ker EOR ni sodišče v smislu člena 47 Listine, se ta določba v obravnavani zadevi ne uporablja in se tožeče stranke ne morejo utemeljeno sklicevati na kršitev načela enakosti orožij (glej po analogiji sodbo z dne 11. maja 2017, Deza/ECHA, T‑115/15, EU:T:2017:329, točka 213).

194    Tožeče stranke nikakor ne morejo trditi, da bi morale imeti enake informacije kot družba ocenjevalka za to, da bi dale pripraviti vrednotenje s strani izvedenca. Vrednotenje, ki ga opravi izvedenec, ki ga imenujejo tožeče stranke, v Uredbi št. 806/2014 namreč ni določeno, rezultat takega vrednotenja pa za EOR ni zavezujoč. Tožeče stranke torej ne morejo zahtevati enakega obravnavanja med družbo ocenjevalko in njihovimi izvedenci glede dostopa do zaupnih informacij in na podlagi tega ne morejo sklepati, da je EOR v tem postopku v boljšem položaju kot tožeče stranke.

195    Glede na navedeno je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.

 Peti tožbeni razlog: kršitev lastninske pravice iz člena 17 in člena 52(1) Listine ter člena 1 Protokola št. 1 k EKČP

196    Tožeče stranke trdijo, da je z izpodbijanim sklepom kršena lastninska pravica nekdanjih delničarjev družbe Banco Popular, ker niso prejeli pravične odškodnine za svojo izgubo. Trdijo, da s posegom v njihovo lastninsko pravico niso bile spoštovane zahteve iz člena 17 Listine, ker ta poseg ni bil določen v „primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon“. Menijo, da čeprav zakon določa pravico do pravične odškodnine, te niso prejele, čeprav naj bi izvedensko poročilo, priloženo k tožbam, dokazovalo, da bi bili nekdanji delničarji družbe Banco Popular v običajnem insolvenčnem postopku deležni boljše obravnave, kot so je bili deležni v okviru reševanja. Tožeče stranke menijo, da odvzem lastnine brez plačila zneska, ki je v razumnem sorazmerju z vrednostjo zadevnega premoženja, pomeni kršitev lastninske pravice iz člena 1 Protokola št. 1 k EKČP.

197    Opozoriti je treba, da člen 17(1) Listine določa:

„Vsakdo ima pravico imeti v posesti svojo zakonito pridobljeno lastnino, jo uporabljati, z njo razpolagati in jo komu zapustiti. Lastnina se nikomur ne sme odvzeti, razen v javno korist v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, vendar le proti pravični in pravočasni odškodnini za njeno izgubo. Uživanje lastnine se lahko uredi z zakonom, kolikor je to potrebno zaradi splošnega interesa.“

198    Načelo, da noben upnik ne sme biti na slabšem, določeno v členu 15(1)(g) Uredbe št. 806/2014, določa, da noben upnik ne utrpi večjih izgub, kot bi jih, če bi prišlo do prenehanja subjekta, v zvezi s katerim je bil sprejet ukrep za reševanje, po običajnem insolvenčnem postopku.

199    Če se po vrednotenju, opravljenem na podlagi člena 20(16) Uredbe št. 806/2014, ugotovi, da so delničarji ali upniki v okviru reševanja utrpeli večje izgube, kot bi jih imeli pri prenehanju po običajnem insolvenčnem postopku, člen 76(1)(e) iste uredbe določa, da lahko EOR za plačilo nadomestila uporabi ESR.

200    Iz tega sledi, da je z Uredbo št. 806/2014 vzpostavljen mehanizem, katerega namen je delničarjem ali upnikom subjekta v postopku reševanja zagotoviti pravično odškodnino v skladu z zahtevami iz člena 17(1) Listine (sodba z dne 1. junija 2022, Algebris (UK) in Anchorage Capital Group/Komisija, T‑570/17, EU:T:2022:314, točka 415).

201    V obravnavani zadevi morajo tožeče stranke, da bi dokazale eventualno kršitev njihove lastninske pravice, ki je posledica izpodbijanega sklepa, dokazati, da je EOR storil očitno napako pri presoji s tem, da je na podlagi vrednotenja 3 ugotovil, da zadevni delničarji in upniki družbe Banco Popular ne bi bili bolje obravnavani v okviru običajnega insolvenčnega postopka kot v okviru reševanja.

202    Iz zavrnitve prvih štirih tožbenih razlogov pa izhaja, da tožeče stranke niso dokazale obstoja take napake.

203    Družba Aeris Invest ne more utemeljeno trditi, da je EOR kršil člen 17 Listine, ker je bila vrednost nadomestila na podlagi načela, da noben upnik ne sme biti na slabšem, izračunana na podlagi najslabšega možnega scenarija za delničarje, in sicer postopka likvidacije družbe Banco Popular. Zadostuje namreč opozoriti, da iz analize prvega dela prvega tožbenega razloga izhaja, da je uporaba hipotetičnega scenarija likvidacije skladna z določbami, ki se uporabijo.

204    Poleg tega tožeče stranke v okviru petega tožbenega razloga trdijo le, da je bilo v izvedenskem poročilu, priloženem k tožbam, ugotovljeno, da bi bili zadevni delničarji in upniki v okviru običajnega insolvenčnega postopka deležni boljše obravnave od tiste, ki so je bili deležni v okviru reševanja.

205    Glede tega pa zadostuje ugotoviti, da izvedensko poročilo, priloženo k tožbam, v delu, v katerem vsebuje vrednotenje družbe Banco Popular kot delujočega podjetja, ni upoštevno, ker se opira na napačno predpostavko, da bi družba Banco Popular lahko nadaljevala poslovanje. S tem poročilom torej nikakor ni mogoče dokazati, da bi bili v hipotetičnem scenariju likvidacije po običajnem insolvenčnem postopku upniki družbe Banco Popular deležni boljše obravnave kot v okviru reševanja in da bi iz tega izhajale razlike pri obravnavi, ki zahtevajo plačilo nadomestila.

206    Poleg tega družba Aeris Invest trdi, da je treba za ugotovitev, ali je nadomestilo zadostno v smislu člena 17 Listine, preučiti sistem nadomestil, kot je določen z Uredbo št. 806/2014, kot celoto. Na eni strani naj bi člena 20(11) in (12) Uredbe št. 806/2014 določal nadomestilo, izračunano na podlagi neto vrednosti sredstev po dokončnem vrednotenju. Na drugi strani naj bi člen 20(16) in člen 76(1)(e) te uredbe določala nadomestilo na podlagi načela, da noben upnik ne sme biti na slabšem. Šlo naj bi za dve dopolnjujoči se fazi in nadomestilo na podlagi načela, da noben upnik ne sme biti na slabšem, naj ne bi bilo popolno brez nadomestila, izračunanega na podlagi neto vrednosti sredstev. V obravnavani zadevi pa naj bi EOR ob upoštevanju uporabljenega instrumenta za reševanje izključil možnost takega nadomestila.

207    Kot navaja EOR, temelji ta trditev družbe Aeris Invest na napačnem razumevanju Uredbe št. 806/2014. Člen 20(12) Uredbe št. 806/2014 ne določa mehanizma nadomestila, temveč predvideva spremembo ukrepov za reševanje, če naknadno vrednotenje, opravljeno na podlagi člena 20(11) iste uredbe, privede do drugačnega rezultata od tistega v začasnem vrednotenju. Nadomestilo na podlagi člena 76(1)(e) Uredbe št. 806/2014 in ukrepi iz člena 20(12) te uredbe imajo različne cilje in ne gre za dopolnjujoče se ukrepe.

208    Poleg tega je Sodišče razsodilo, da uporaba instrumenta prodaje poslovanja, ki je instrument za reševanje, ki je bil sprejet v zvezi z družbo Banco Popular, ne spada med primere iz člena 20(12) Uredbe št. 806/2014, v katerih je mogoče po naknadnem dokončnem vrednotenju plačati nadomestilo (sodbi z dne 21. decembra 2021, Aeris Invest/EOR, C‑874/19 P, EU:C:2021:1040, točka 81, ter z dne 21. decembra 2021, Algebris (UK) in Anchorage Capital Group/EOR, C‑934/19 P, EU:C:2021:1042, točka 92).

209    Vsekakor je treba ugotoviti, da družba Aeris Invest ne pojasnjuje, kako bi neobstoj naknadnega dokončnega vrednotenja na podlagi člena 20(11) Uredbe št. 806/2014 lahko spremenil presojo iz izpodbijanega sklepa v zvezi z neobstojem nadomestila za razlike pri obravnavi, ki je določeno v členu 76(1)(e) Uredbe št. 806/2014.

210    Zato ta trditev ne more vplivati na veljavnost izpodbijanega sklepa in je brezpredmetna.

211    Nazadnje, v nasprotju s trditvami družbe Aeris Invest izračun morebitnega nadomestila ni bil opravljen na poznejši datum, ki bi bil zelo oddaljen od razlastitve. V skladu s členom 20(18) Uredbe št. 806/2014 je namreč družba ocenjevalka pri vrednotenju 3 izhajala iz predpostavke, da bi bil ob sprejetju sheme za reševanje za družbo Banco Popular uveden običajen insolvenčni postopek, če ta shema ne bi bila izvedena. Družba ocenjevalka se torej ni oprla na vrednost družbe Banco Popular po reševanju.

212    Zato tožeče stranke in družba Aeris Invest niso dokazale, da je odločitev EOR, da jim ne dodeli nadomestila na podlagi člena 76(1)(e) Uredbe št. 806/2014, pomenila kršitev njihove lastninske pravice.

213    Glede na navedeno je treba peti tožbeni razlog zavrniti.

 Predlog za sprejetje pripravljalnih ukrepov

214    Tožeče stranke so v tožbah in v odgovor na ukrep procesnega vodstva Splošnemu sodišču predlagale, naj na podlagi člena 88(1) Poslovnika sprejme pripravljalni ukrep za zaslišanje avtorja izvedenskega poročila, priloženega k tožbam.

215    V zvezi s predlogi za odreditev ukrepov procesnega vodstva ali pripravljalnih ukrepov, ki jih vloži stranka v sporu, je treba opozoriti, da samo Splošno sodišče presodi morebitno potrebo po dopolnitvi podatkov, ki so mu na voljo o zadevi, o kateri odloča (glej sodbi z dne 4. marca 2021, Liaño Reig/EOR, C‑947/19 P, EU:C:2021:172, točka 98 in navedena sodna praksa, ter z dne 1, junija 2022, Algebris (UK) in Anchorage Capital Group/Komisija, T‑570/17, EU:T:2022:314, točka 435 in navedena sodna praksa).

216    Iz sodne prakse Sodišča je razvidno, da tudi če predlog za zaslišanje prič, podan v tožbi, natančno opredeljuje dejstva, o katerih je treba zaslišati priče, in razloge, zaradi katerih je njihovo zaslišanje upravičeno, Splošno sodišče presodi upoštevnost predloga glede na predmet spora in potrebo po zaslišanju predlaganih prič (glej sodbo z dne 26. januarja 2017, Mamoli Robinetteria/Komisija, C‑619/13 P, EU:C:2017:50, točka 118 in navedena sodna praksa; sodba z dne 22. oktobra 2020, Silver Plastics in Johannes Reifenhäuser/Komisija, C‑702/19 P, EU:C:2020:857, točka 29).

217    V obravnavani zadevi je treba navesti, da so elementi iz spisa in pojasnila, podana na obravnavi, zadostni, da se lahko Splošno sodišče izreče v zadevi, saj lahko učinkovito odloči na podlagi tožbenih predlogov, razlogov in trditev, podanih med postopkom, in na podlagi dokumentov, ki so jih predložile stranke.

218    Iz tega sledi, da je treba zavrniti predlog tožečih strank za sprejetje pripravljalnih ukrepov in tožbo v celoti.

 Stroški

219    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeče stranke niso uspele, se jim v skladu s predlogi EOR naloži, da nosijo svoje stroške in stroške EOR.

220    V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Kraljevina Španija torej nosi svoje stroške.

221    V skladu s členom 138(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče odloči, da intervenient, ki ni eden od subjektov iz odstavkov 1 in 2 tega člena, nosi svoje stroške. V obravnavani zadevi družba Aeris Invest, ki je intervenirala v podporo tožečim strankam v zadevi T‑302/20, nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožbe se zavrnejo.

2.      V zadevi T‑302/20 Antonio Del Valle Ruíz in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi, v zadevi T‑303/20 José María Arias Mosquera in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi, ter v zadevi T‑307/20 družba Calatrava Real State 2015, SL nosijo svoje stroške in stroške Enotnega odbora za reševanje (EOR).

3.      Kraljevina Španija nosi svoje stroške.

4.      Družba Aeris Invest Sàrl nosi svoje stroške.

van der Woude De Baere Steinfatt

Kecsmár       Kingston

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 22. novembra 2023.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Predlogi strank

Pravo

Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 15(1)(g) Uredbe št. 806/2014

Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 20(16) Uredbe št. 806/2014

Prvi del: določitev hipotetičnega scenarija

– Prvi očitek: izpodbijanje uporabe scenarija likvidacije

– Drugi očitek: izpodbijanje prodaje sredstev posamično ali po portfeljih

Drugi del: neodvisnost družbe ocenjevalke

Tretji tožbeni razlog: kršitev pravice do izjave iz člena 41(2) Listine

Četrti tožbeni razlog: kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine

Peti tožbeni razlog: kršitev lastninske pravice iz člena 17 in člena 52(1) Listine ter člena 1 Protokola št. 1 k EKČP

Predlog za sprejetje pripravljalnih ukrepov

Stroški

*      Jezik postopka: španščina.

1      Seznam drugih tožečih strank je priložen le različici, ki se vroči strankam.

2      Seznam drugih tožečih strank je priložen le različici, ki se vroči strankam.