SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti senat)
z dne 27. septembra 2007(*)
„Nepogodbena odgovornost – Mleko – Dodatna dajatev – Referenčna količina – Uredba (EGS) št. 2187/93 – Odškodnina za pridelovalce – Zadržanje zastaralnega roka“
V združenih zadevah T-8/95 in T-9/95,
Wilhelm Pelle, stanujoč v Kluse-Ahlenu (Nemčija),
Ernst-Reinhard Konrad, stanujoč v Löllbachu (Nemčija),
ki ju zastopajo B. Meisterernst, M. Düsing, D. Manstetten, F. Schulze in W. Haneklaus, odvetniki,
tožeči stranki,
proti
Svetu Evropske unije, ki so ga najprej zastopali A. Brautigam in A.-M. Colaert, nato A.-M. Colaert, zastopniki,
in
Komisiji Evropskih skupnosti, ki sta jo najprej zastopala D. Booß in M. Niejahr, zastopnika, nato T. van Rijn in M. Niejahr, najprej skupaj s H.-J. Rabe, G. Berrisch in M. Núñez-Müller,
toženi stranki,
zaradi odškodninskih zahtevkov na podlagi člena 178 Pogodbe ES (sedaj člen 235 ES) in člena 215, drugi odstavek, Pogodbe ES (sedaj člen 288, drugi odstavek, ES) za škodo, ki sta jo domnevno utrpeli tožeči stranki zaradi uporabe Uredbe Sveta št. 857/84 z dne 31. marca 1984 o sprejetju splošnih pravil za uporabo dajatve iz člena 5c Uredbe (EGS) št. 804/68 v sektorju mleka in mlečnih proizvodov (UL L 90, str. 13), kot je bila dopolnjena z Uredbo Komisije (EGS) št. 1371/84 z dne 16. maja 1984 o določitvi podrobnih pravil za uporabo dodatne dajatve iz člena 5c Uredbe (EGS) št. 804/68 (UL L 132, str. 11),
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (peti senat),
v sestavi M. Vilaras, predsednik senata, M. E. Martins Ribeiro in K. Jürimäe, sodnici,
sodni tajnik: J. Plingers, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 23. januarja 2007
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
Sistem referenčnih količin
1 Uredba Sveta (EGS) št. 1078/77 z dne 17. maja 1977 o uvedbi sistema premij za netrženje mleka in mlečnih proizvodov in za preusmeritev mlečnih čred (UL L 131, str. 1) je določila izplačilo premije za netrženje ali premije za preusmeritev za pridelovalce, ki so sprejeli obveznost, da v obdobju netrženja petih let ne bodo prodajali mleka ali mlečnih izdelkov, ali da bodo v štiriletnem preusmeritvenem obdobju črede preusmerili iz mlečnih krav v krave za zakol.
2 Pridelovalci mleka, ki so sprejeli obveznost netrženja na podlagi Uredbe št. 1078/77, se ponavadi imenujejo „pridelovalci SLOM“, ta kratica pa izhaja iz nizozemskega izraza „slachten en omschakelen“ (klati in preusmeriti), s katerim so opisane njihove obveznosti v okviru sistema netrženja ali preusmeritve.
3 Z Uredbo Sveta (EGS) št. 856/84 z dne 31. marca 1984 o spremembi Uredbe (EGS) št. 804/68 o skupni organizaciji trgov v sektorju mleka in mlečnih izdelkov (UL L 90, str. 10) in Uredbo (EGS) št. 857/84 z dne 31. marca 1984 o splošnih pravilih za uporabo dajatve iz člena 5c Uredbe (EGS) št. 804/68 v sektorju mleka in mlečnih izdelkov (UL L 90, str. 13) je bila s 1. aprilom 1984 uvedena dodatna dajatev na količine dobavljenega mleka, ki so prekoračile referenčno količino, ki jo je bilo treba določiti za vsakega odkupovalca v okviru skupne količine, zagotovljene v vsaki državi članici. Referenčna količina, izvzeta iz dodatne dajatve, je bila enaka količini mleka ali ekvivalenta mleka, ki jo je dobavil pridelovalec ali jo je na podlagi formule, ki jo izbere država, kupila mlekarna med referenčnim letom, ki je bilo za Zvezno republiko Nemčijo leto 1983.
4 Podrobna pravila za uporabo dodatne dajatve iz člena 5c Uredbe Sveta (EGS) št. 804/68 z dne 27. junija 1968 o organizaciji trgov v sektorju mleka in mlečnih izdelkov (UL L 148, str. 13) so bila določena z Uredbo Komisije (EGS) št. 1371/84 z dne 16. maja 1984 (UL L 132, str. 11).
5 Pridelovalci, ki zaradi obveznosti na podlagi Uredbe št. 1078/77 v referenčnem letu, ki ga je določila zadevna država članica, niso oddajali mleka, so bili izključeni iz dodelitve referenčne količine.
6 S sodbama z dne 28. aprila 1988 v zadevi Mulder (120/86, Recueil, str. 2321, v nadaljevanju: sodba Mulder I) in Von Deetzen (170/86, Recueil, str. 2355) je Sodišče Uredbo št. 857/84, kot je bila dopolnjena z Uredbo Komisije (EGS) št. 1371/84, razglasilo za neveljavno, ker ni določala dodelitve referenčne količine za pridelovalce, ki z izvršitvijo obveznosti, sprejete na podlagi Uredbe št. 1078/77, niso dobavili mleka v referenčnem letu, ki ga je določila zadevna država članica.
7 Na podlagi zgoraj v točki 6 navedenih sodb Mulder I in von Deetzen je Svet 20. marca 1989 sprejel Uredbo (EGS) št. 764/89 o spremembi Uredbe št. 857/84 (UL L 84, str. 2), ki je začela veljati 29. marca 1989, da bi kategoriji pridelovalcev iz teh sodb omogočil dodelitev posebne referenčne količine, ki znaša 60 % njihove pridelave v dvanajstih mesecih pred njihovo zavezo na podlagi Uredbe št. 1078/77, da ne bodo prodajali mleka ali da bodo preusmerili vzrejo.
8 Pridelovalci, ki so sprejeli obveznost netrženja ali preusmeritve in so ob uporabi Uredbe št. 764/89 prejeli „posebno“ referenčno količino, se imenujejo „pridelovalci SLOM I“.
Ureditev odškodnin in zastaranja
9 Sodišče je z vmesno sodbo z dne 19. maja 1992 v zadevi Mulder in drugi proti Svetu in Komisiji (C-104/89 in C-37/90, Recueil, str. I-3061, v nadaljevanju: sodba Mulder II) razsodilo, da je Skupnost odgovorna za škodo, ki so jo utrpeli nekateri pridelovalci mleka, ki so sprejeli obveznost na podlagi Uredbe št. 1078/77 in jim je bilo potem onemogočeno prodajati mleko zaradi uporabe Uredbe št. 857/84, kot je bila dopolnjena z Uredbo 1371/84. Sodišče je stranki pozvalo k sporazumni določitvi zneskov za plačilo škode.
10 Zaradi te sodbe sta Svet in Komisija v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 5. avgusta 1992 objavila Obvestilo 92/C 198/04 (UL C 198, str. 4, v nadaljevanju: obvestilo z dne 5. avgusta 1992). To obvestilo navaja:
„Zaradi sodbe [Mulder II, navedene zgoraj v točki 9] […] institucije Skupnosti menijo, da je treba zainteresiranim osebam nujno sporočiti naslednje:
1. Sodišče je priznalo, da je Skupnost na podlagi člena [288 ES] nepogodbeno odgovorna glede vsakega pridelovalca, kot je opredeljen v členu 12(c) Uredbe (EGS) št. 857/84, ki je utrpel popravljivo škodo v smislu zgoraj navedene sodbe, ker zaradi udeležbe v ureditvi, ki jo je vzpostavila Uredba (EGS) št. 1078/77, ni mogel pravočasno prejeti mlečne kvote, ter ki dejansko ustreza merilom in pogojem, ki izhajajo iz te sodbe.
2. Institucije se glede vseh pridelovalcev iz točke 1 do izteka roka iz točke 3 odpovedujejo sklicevanju na ugovor zastaranja iz določb člena 43 Statuta Sodišča (sedaj člen 46 Statuta Sodišča), ker pravica do odškodnine na datum objave tega obvestila v Uradnem listu Evropskih skupnosti ali na datum, ko se je pridelovalec že obrnil na eno od institucij, še ni zastarala.
3. Da bo imela sodba [Mulder II, navedena zgoraj v točki 9] polni učinek, bodo institucije sprejele praktična pravila za izplačilo odškodnine zadevnim osebam, skupaj z vprašanjem obresti.
Institucije bodo določile, pri katerih organih in v kakšnem roku bo treba vložiti zahtevke. Pridelovalcem se zagotovi, da možnost uveljavljanja njihovih pravic ne bo v ničemer prizadeta, če pred začetkom tega roka pri institucijah Skupnosti ali nacionalnih organih ne vložijo zahtevkov.“
11 Zaradi obvestila z dne 5. avgusta 1992 je Svet sprejel Uredbo (EGS) št. 2187/93 z dne 22. julija 1993 o ponudbi odškodnine določenim pridelovalcem mleka ali mlečnih izdelkov, ki jim je bilo opravljanje dejavnosti začasno preprečeno (UL L 196, str. 6). Ta Uredba je za pridelovalce, ki so prejeli dokončno posebno referenčno količino, določila ponudbo pavšalne odškodnine za škodo, ki so jo utrpeli zaradi uporabe ureditve, na katero se nanaša zgoraj v točki 9 navedena sodba Mulder II.
12 Člen 10(2) Uredbe št. 2187/93 določa:
„Pridelovalec naslovi svoj [odškodninski] zahtevek na pristojni [nacionalni] organ. Zahtevek pridelovalca je treba predložiti pristojnemu organu najkasneje 30. septembra 1993, sicer se zavrne.
Zastaralni rok iz člena 43 Statuta Sodišča začne glede vseh pridelovalcev teči od datuma iz prvega pododstavka, če zahtevek iz prvega pododstavka ni bil predložen pred tem datumom, razen če tožba, vložena pri Sodišču v skladu s členom 43 Statuta, ni pretrgala zastaranja.“
13 Člen 14, prvi pododstavek, Uredbe št. 2187/93 določa:
„Pristojni organ iz člena 10 ponudi pridelovalcu v imenu in za račun Sveta in Komisije v roku največ štirih mesecev od prejema zahtevka odškodnino […]“
14 Člen 14, tretji pododstavek, Uredbe št. 2187/93 določa:
„Posledica zavrnitve ponudbe v dveh mesecih od njenega prejema je, da ponudba v prihodnosti zadevnih institucij Skupnosti ne zavezuje več.“
15 Člen 43 Statuta Sodišča (v nadaljevanju: Statut Sodišča) določa:
„Tožbe proti Skupnosti v zadevah, ki izhajajo iz nepogodbene odgovornosti, zastarajo po petih letih od nastanka dogodka, na katerem ta temelji. Zastaranje se pretrga, če se pred Sodiščem vloži tožba ali če je oškodovanec predhodno naslovil svojo zahtevo na pristojno institucijo Skupnosti. V tem primeru je treba vložiti tožbo v roku dveh mesecev iz člena 230 [ES] […]; določbe člena 232, drugi pododstavek, [ES] se uporabljajo glede na posamičen primer.“
Dejansko stanje
16 Tožeči stranki sta pridelovalca mleka v Nemčiji. V skladu z Direktivo št. 1078/77 sta sprejeli obveznost netrženja, ki je za tožečo stranko v zadevi T-8/95 prenehala 1. marca 1985, za tožečo stranko v zadevi T-9/95 pa 30. junija 1984. Kot pridelovalca SLOM sta na podlagi Uredbe št. 764/89 prejela posebno referenčno količino.
17 Tožeča stranka v zadevi T-8/95 je z dopisom z dne 23. decembra 1991, naslovljenim na toženi instituciji, od Skupnosti zahtevala svoje pravice do odškodnine. Tožeča stranka v zadevi T-9/95 je storila enako z dopisom z dne 4. decembra 1990. Svet z dopisoma z dne 13. januarja 1992 (zadeva T-8/95) in z dne 20. decembra 1990 (zadeva T-9/95) ter Komisija z dopisoma z dne 16. januarja 1992 (zadeva T-8/95) in z dne 19. decembra 1990 (zadeva T-9/95) sta tožečima strankama zavrnila plačilo odškodnine. Toženi instituciji sta v teh dopisih izjavili, da sta se do izteka trimesečnega roka po objavi zgoraj v točki 9 navedene sodbe Mulder II v Uradnem listu Evropskih Skupnosti pripravljeni odpovedati sklicevanju na ugovor zastaranja. Vendar ta časovno omejena odpoved velja le za zahtevke, ki na datum zgoraj navedenih dopisov še niso bili zastarani.
18 Tožeči stranki sta po sprejetju Uredbe št. 2187/93 pri pristojnem nemškem organu vložili odškodninska zahtevka na podlagi člena 10(2), prvi pododstavek, navedene uredbe.
19 Nemški organ je z dopisoma z dne 17. decembra 1993 (zadeva T-8/95) in z dne 2. decembra 1993 (zadeva T-9/95) na podlagi člena 14, prvi pododstavek, Uredbe št. 2187/93 tožečima strankama poslal ponudbi pavšalne odškodnine v imenu in na račun Skupnosti.
20 Tožeči stranki sta pustili, da se je dvomesečni rok, določen v členu 14, tretji pododstavek, Uredbe št. 2187/93 iztekel. Ponudbi odškodnine, navedeni v prejšnji točki, sta bili tako implicitno zavrnjeni.
Postopek
21 Tožeči stranki sta 23. januarja 1995 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložili tožbi.
22 Sodišče prve stopnje je s sklepom prvega senata z dne 3. julija 1995 prekinilo postopka do razglasitve sodbe Sodišča v zadevi Mulder in drugi proti Svetu in Komisiji (C-104/89 in C-37/90). S sodbo Sodišča z dne 27. januarja 2000 v zadevi Mulder in drugi proti Svetu in Komisiji (C-104/89 in C-37/90, Recueil, str. I-203) se je postopek nadaljeval.
23 S sklepom predsednika prvega senata z dne 6. julija 1995 so bile zadeve T-366/94, T-3/95, T-7/95, T-8/95, T-9/95, T-14/95, T-16/95, T-20/95, T-22/95, T-100/95, T-120/95 in T-124/95 združene. Zadeve T-366/94, T-3/95, T-7/95, T-14/95, T-16/95, T-20/95, T-22/95, T-100/95, T-120/95 in T-124/95 so bile medtem izbrisane iz vpisnika Sodišča prve stopnje.
24 Sodišče prve stopnje je s sklepom četrtega senata z dne 10. aprila 2000 prekinilo postopke do razglasitve sodbe Sodišča prve stopnje v zadevi Rudolph proti Svetu in Komisiji (T-187/94). S sodbo Sodišča prve stopnje z dne 7. februarja 2002 v zadevi Rudolph proti Svetu in Komisiji (T-187/94, Recueil, str. II-367) se je postopek nadaljeval.
25 Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 2. junija 2003 odločilo, da se ti zadevi odstopita v odločanje senatu, sestavljenemu iz treh sodnikov, v obravnavani zadevi prvemu senatu.
26 Po spremembi sestave senata Sodišča prve stopnje je bil sodnik poročevalec razporejen v peti senat. Obravnavani zadevi sta bili torej dodeljeni petemu senatu.
27 Stranki sta bili s pisnim vprašanjem z dne 20. septembra 2006 pozvani, naj se opredelita v zvezi z vplivom sodbe Sodišča z dne 28. oktobra 2004 v zadevi van den Berg proti Svetu in Komisiji (C-164/01 P, ZOdl., str. I-10225, v nadaljevanju: sodba van den Berg) na izračun zastaralnega roka v obravnavanih zadevah. Stranki sta na to vprašanje odgovorili v določenem roku.
28 Stranki sta bili na obravnavi 23. januarja 2007 zaslišani in sta odgovarjali na vprašanja, ki jima jih je zastavilo Sodišče prve stopnje.
Predlogi strank
29 Tožeča stranka v zadevi T-8/95 Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– toženima institucijama solidarno naloži plačilo odškodnine SLOM za obdobje od 2. marca 1985 do 29. marca 1989 v znesku 81.159,764 nemških mark (DEM), povišanem za zamudne obresti po 8-odstotni letni obrestni meri od 19. maja 1992 naprej;
– toženima institucijama solidarno naloži plačilo stroškov.
30 V isti zadevi tožeča stranka v repliki zahteva odškodnino za obdobje od 31. decembra 1986 do 29. marca 1989.
31 Tožeča stranka v zadevi T-9/95 Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– toženima institucijama solidarno naloži, naj ji povrneta odškodnino SLOM za obdobje od 1. julija 1984 do 29. marca 1989 v znesku 83.670,155 nemških mark (DEM), povišanem za zamudne obresti po 8-odstotni letni obrestni meri od 19. maja 1992 naprej;
– toženima institucijama solidarno naloži plačilo stroškov.
32 V isti zadevi tožeča stranka v repliki zahteva odškodnino za obdobje od 7. decembra 1985 do 29. marca 1989.
33 V obeh zadevah tožeči stranki poleg tega zahtevata, naj Sodišče prve stopnje obravnavani zadevi združi z zadevo Hülseberg in drugi proti Svetu in Komisiji (T-77/93) in naj Sodišče prve stopnje prekine postopek do razglasitve sodbe v tej zadevi. Vendar je bila zadnja zadeva s sklepom z dne 4. februarja 1997 izbrisana iz vpisnika Sodišča prve stopnje.
34 Toženi instituciji v zadevah T-8/95 in T-9/95 Sodišču prve stopnje predlagata, naj:
– tožbo razglasi za nedopustno;
– podredno, zavrne tožbo kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Trditve strank
35 Tožeči stranki se sklicujeta na zgoraj v točki 9 navedeno sodbo Mulder II in zatrjujeta, da sta kot pridelovalca SLOM upravičeni do odškodnine za njuno škodo. Dejstvo, da so nacionalni organi predložili ponudbo odškodnine na podlagi člena 14, prvi pododstavek, Uredbe št. 2187/93, naj bi potrjevalo odgovornost Skupnosti. Zavrnitev tožečih strank, da bi sprejeli to ponudbo, naj v nobenem primeru ne bi vplivala na njune odškodninske pravice.
36 Tožeči stranki v zvezi z domnevno utrpelo škodo trdita, da zaradi pomanjkanja prostora na njunih posestvih alternativna pridelava ni bila mogoča, tako da naj bi bila utrpljena škoda bistveno večja od odškodnine, določene v Uredbi št. 2187/93.
37 Tožeči stranki menita, da njuna zahtevka nista zastarala. Glede tega najprej zatrjujeta – pri čemer se sklicujeta na zastaralne pogoje iz člena 43 Statuta Sodišča –, da ni mogoče šteti, da bi kot navadna državljana morala pred razglasitvijo zgoraj v točki 9 navedene sodbe Mulder II vedeti, da so bili izpolnjeni pogoji za vložitev odškodninske tožbe.
38 Drugič, tožeči stranki trdita, da iz člena 10(2) Uredbe št. 2187/93 izhaja, da je začel petletni zastaralni rok iz člena 43 Statuta Sodišča ponovno teči 30. septembra 1993 za vse pridelovalce mleka, ki pred tem datumom niso vložili svojega zahtevka ali tožbe. Zastaralni rok naj bi zato iztekel šele leta 1998, tako da tožbi, vloženi 23. januarja 1995, naj ne bi bili prepozni.
39 Tretjič, tožeči stranki zatrjujeta, da dvomesečni rok iz člena 43, tretji stavek, Statuta Sodišča velja le pri odločbi institucije o zavrnitvi prvega zahtevka. Tožeči stranki menita, da ponudba odškodnine, ki sta jo prejeli na podlagi člena 14, prvi pododstavek, Uredbe št. 2187/93, ne pomeni zavrnitve. Njuna prva zahtevka z dne 23. decembra 1991 (zadeva T-8/95) in z dne 4. decembra 1990 (zadeva T-9/95) naj torej še ne bi bila predmet odločbe o zavrnitvi, ki sta jo sprejeli toženi instituciji. Poleg tega zahtevek na podlagi člena 10(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 2187/93 naj ne bi bil prvi zahtevek v smislu člena 43 Statuta Sodišča, zato niti ponudba na podlagi člena 14, prvi pododstavek, Uredbe št. 2187/93 niti iztek dvomesečnega roka, določenega v tretjem pododstavku te določbe, naj ne bi pomenila odločbe o zavrnitvi, kot je določena v členu 43 Statuta Sodišča. Dvomesečni rok iz člena 43 Statuta Sodišča za vložitev tožbe naj torej ne bi veljal.
40 Četrtič, podredno, tožeči stranki trdita, da sta se pri izračunu roka za vložitev tožbe upravičeno zmotili. Toženi instituciji naj bi namreč ravnali tako, da je lahko že samo njuno ravnanje ali njuno ravnanje v določeni meri povzročilo dopustno zmedo pri tožečih strankah, ki naj bi bili v dobri veri in naj bi izkazali potrebno skrbnost, ki se zahteva od običajno obveščenega gospodarskega subjekta (sodba Sodišča prve stopnje z dne 29. maja 1991 v zadevi Bayer proti Komisiji, T-12/90, Recueil, str. II-219, točka 29, in sklep Sodišča prve stopnje z dne 29. septembra 1999 v zadevi Evans in drugi proti Komisiji, T-148/98 in T-162/98, Recueil, str. II-2837, točka 31).
41 Zatrjujeta, da sta toženi instituciji od pridelovalcev mleka, ki so utrpeli škodo, zahtevali, naj ne vložijo niti odškodninskega zahtevka niti odškodninske tožbe, pri čemer sta izpostavili sprejetje sistema pavšalne odškodnine. To naj bi storili s sprejetjem obvestila z dne 5. avgusta 1992 in Uredbe št. 2187/93. Toženi instituciji naj bi vedeli, da je med letoma 1984 in 1985 pogosto nastala škoda, vendar naj bi večkrat izjavili, da sta se pripravljeni odpovedati sklicevanju na ugovor zastaranja. Tožeči stranki menita, da bi običajno obveščeni gospodarski subjekt torej lahko verjel in pričakoval, da naj bi odlog uveljavljanja njegove pravice do odškodnine ne povzročil ugasnitve njegove pravice do pravnega sredstva.
42 Poleg tega, ker je v členu 10(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 2187/93 določeno, da začne novi rok teči 30. septembra 1993, naj običajno obveščeni gospodarski subjekt ne bi mogel predvideti razvoja sodne prakse iz sodbe Sodišča prve stopnje z dne 25. novembra 1998 v zadevi Steffens proti Svetu in Komisiji (T-222/97, Recueil, str. II-4175).
43 Petič, v skladu z načeli evropskega pogodbenega prava (Principles of European Contract Law, Parts 1 and 2, O. Lando in H. Beale (izd.), 2000; ZEuP 1995, str. 8644, in ZEuP 2000, str. 675) se Skupnost naj ne bi več utemeljeno sklicevala na zastaranje, ker je s sprejetjem Uredbe št. 2187/93 priznala, da so pridelovalci mleka, ki so utrpeli škodo, upravičeni do odškodnine.
44 Tožeči stranki sta v odgovor na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje (glej zgoraj navedeno točko 27) v dopisih z dne 5. oktobra 2006 zatrjevali, da bi bilo treba zgoraj v točki 27 navedeno sodbo van den Berg razlagati tako, da časa, ki je pretekel od pretrganja zastaranja do 30. septembra 1993, pri izračunu petletnega zastaralnega roka ni bilo mogoče upoštevati. Uporaba načel, določenih v tej sodbi, bi privedla do ugotovitve, da naj bi bila pravica tožečih strank do odškodnine le delno zastarana.
45 Toženi instituciji ne izpodbijata tega, da tožeči stranki pripadata skupini pridelovalcev, ki imajo načeloma, glede na zgoraj v točki 9 navedeno sodbo Mulder II, pravico do odškodnine zaradi začasne izključitve iz mlečne pridelave. Menita torej, da iz zgoraj v točki 42 navedene sodbe Steffens proti Svetu in Komisiji, zgoraj v točki 24 navedene sodbe Rudolph proti Svetu in Komisiji in sodbe Sodišča prve stopnje z dne 7. februarja 2002 v zadevi Kustermann proti Svetu in Komisiji (T-201/94, Recueil, str. II-415) jasno izhaja, da so pravice tožečih strank do odškodnine v celoti zastarale. Ti tožbi naj zato ne bi bili dopustni.
46 Toženi instituciji opozarjata, da začne petletni zastaralni rok iz člena 43 Statuta Sodišča teči, ko so izpolnjeni vsi pogoji, od katerih je odvisna obveznost povračila Skupnosti. V primeru, kot je v obravnavani zadevi in v katerem odgovornost izhaja iz zakonodajnega akta, bi morale nastati škodljive posledice tega akta (zgoraj v točki 42 navedena sodba Steffens proti Svetu in Komisiji, točka 31). V zvezi s tem trdita, da so bili navedeni pogoji glede pridelovalcev SLOM I izpolnjeni, ko jim je Uredba št. 857/84 prvič preprečila nadaljevanje mlečne pridelave, in sicer dan po prenehanju njihove obveznosti netrženja oziroma preusmeritve, vendar najprej 1. aprila 1984 (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 16. aprila 1997 v zadevi Saint et Murray proti Svetu in Komisiji, T-554/93, Recueil, str. II-563, točka 87, ter Hartmann proti Svetu in Komisiji, T-20/94, Recueil, str. II-595, točki 2 in 130). Ker naj bi obveznost netrženja ali preusmeritve tožečih strank v zadevah T-8/95 in T-9/95 prenehala 1. marca 1985 oziroma 30. junija 1984, naj bi začel zastaralni rok v zadevi T-8/95 teči 2. marca 1985 in v zadevi T-9/95 1. julija 1984.
47 Vendar naj bi se škoda, ki jo je Skupnost povzročila pridelovalcem mleka, dnevno ponavljala, dokler pridelovalcem niso bile dodeljene referenčne količine. V obravnavani zadevi naj bi bilo pridelovalcem SLOM I, kot sta tožeči stranki, preprečeno pridelovanje mleka do začetka veljavnosti Uredbe št. 764/89, in sicer 29. marca 1989.
48 Za oceno, glede katere škode, utrpljene med 2. marcem 1985 in 29. marcem 1989 (zadeva T-8/95) oziroma 1. julijem 1984 in 29. marcem 1989 (zadeva T-9/95), naj bi odškodninski zahtevki zastarali, toženi instituciji opozarjata, da sta se v njunih odgovorih na odškodninska zahtevka tožečih strank v zadevah T-8/95 in T-9/95 z dne 23. decembra 1991 oziroma 4. novembra 1990 odpovedali sklicevanju na ugovor zastaranja do izteka trimesečnega roka po objavi zgoraj v točki 9 navedene sodbe Mulder II v Uradnem listu. Ker je bila sodba v Uradnem listu objavljena 17. junija 1992, naj bi ta odpoved prenehala veljati 17. septembra 1992. Vendar naj bi se toženi instituciji v obvestilu z dne 5. avgusta 1992 v zvezi z vsemi pridelovalci SLOM, na katere se nanaša zgoraj v točki 9 navedena sodba Mulder II, odpovedali sklicevanju na ugovor zastaranja do sprejetja podrobnih pravil v zvezi z njihovo odškodnino. Za pridelovalce, kot sta tožeči stranki, glede katerih sta toženi instituciji izrazili pripravljenost, da se odpovesta sklicevanju na ugovor zastaranja do 17. septembra 1992, naj bi se veljavnost te odpovedi podaljšala do sprejetja podrobnih pravil v zvezi z njihovimi odškodninami. Podrobna pravila, določena v obvestilu z dne 5. avgusta 1992, naj bi bila sprejeta z Uredbo št. 2187/93.
49 Toženi instituciji poleg tega poudarjata dejstvo, da tožeči stranki nista niti sprejeli ponudbe odškodnine, ki jima je bila dana na podlagi člena 14, prvi pododstavek, Uredbe št. 2187/93, v roku dveh mesecev, določenem v tretjem pododstavku navedene določbe, niti vložili odškodninske tožbe v dveh mesecih po izteku tega roka. Ob upoštevanju teh okoliščin obvestilo z dne 5. avgusta 1992 ter tudi zahtevek tožečih strank v dopisih z dne 23. decembra 1991 (zadeva T-8/95) in z dne 4. decembra 1990 (zadeva T-9/95) naj ne bi pretrgali zastaralnega roka iz člena 43 Statuta Sodišča (zgoraj v točki 46 navedena sodba Hartmann proti Svetu in Komisiji, točka 137, zgoraj v točki 42 navedena sodba Steffens proti Svetu in Komisiji, točke od 37 do 40, zgoraj v točki 24 navedena sodba Rudolph proti Svetu in Komisiji, točke od 60 do 64, in zgoraj v točki 45 navedena sodba Kustermann proti Svetu in Komisiji, točke od 72 do 76). Zastaralni rok naj bi se pretrgal šele z vložitvijo tožbe, in sicer 23. januarja 1995.
50 Toženi instituciji menita, da iz tega izhaja, da so pravice tožečih strank do odškodnine, ki so nastale več kot pet let pred pretrganjem zastaranja, zastarale. Ker naj bi se zastaranje pretrgalo šele z vložitvijo tožbe 23. januarja 1995, naj bi vse pravice, nastale pred 23. januarjem 1990, zastarale. Ker bi tožeči stranki lahko uveljavljali odškodnino le za obdobje od 2. marca 1985 (zadeva T-8/95) oziroma 1. julija 1984 (zadeva T-9/95) do 29. marca 1989, naj bi zato njune pravice v celoti zastarale. Tožbi bi bilo treba torej v celoti zavreči kot nedopustni.
51 Toženi instituciji sta v dupliki najprej dodali, da razlaga člena 10(2) Uredbe št. 2187/93, v skladu s katero naj bi 30. septembra 1993 začel teči novi petletni zastaralni rok, ni združljiva s členom 43 Statuta Sodišča.
52 Drugič, tožeči stranki s trditvijo, ki temelji na dvomesečnem roku iz člena 43, tretji stavek, Statuta Sodišča, naj ne bi obrazložili, zakaj naj bi bili pri zavrnitvi ponudbe odškodnine upravičeni do novega zastaralnega roka. V zvezi s tem Komisija opozarja, da iz zgoraj v točki 42 navedene sodbe Steffens proti Svetu in Komisiji (točka 40) izhaja, da je odpoved toženih institucij, da bi se sklicevali na ugovor zastaranja, enostranski akt, ki je prenehal veljati ob preteku obdobja za sprejetje ponudbe odškodnine.
53 Tretjič, toženi instituciji menita, da napaka tožečih strank v zvezi z začetkom zastaranja ni upravičena. Tožeči stranki naj bi bili namreč malomarni.
54 Četrtič, toženi instituciji menita, da se v obravnavani zadevi ne bi smela uporabiti načela evropskega pogodbenega prava. Komisija v zvezi s tem poudarja, da med toženima institucijama in tožečima strankama ne obstaja nobena pogodbena vez.
55 Toženi instituciji v odgovor na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje (glej zgoraj navedeno točko 27) v svojih dopisih z dne 5. oktobra 2006 ugovarjata upoštevnosti zgoraj v točki 27 navedene sodbe van den Berg za izračun zastaralnega roka v tej zadevi. Komisija v zvezi s tem trdi, da se navedena sodba van den Berg (točka 100) izrecno nanaša na primer, v katerem ni bilo zahtevka v smislu člena 10(2) Uredbe št. 2187/93. Pridelovalca v obravnavanih zadevah naj bi vložila takšen zahtevek, zato rešitev, sprejeta v navedeni sodbi van den Berg, naj ne bi bila prenesena nanju in bi bilo treba zastaralni rok izračunati le ob upoštevanju sodne prakse Sodišča prve stopnje, navedene zgoraj v točki 49.
56 Komisija dodaja, da če bi bilo treba uporabiti pristop iz navedene sodbe van den Berg bi bilo treba pri izračunu zastaralnega roka upoštevati zadržanje zastaralnega roka, ki naj bi se začelo na dan, ko je Komisija poslala odgovor na prvi zahtevek tožečih strank z dne 23. decembra 1991 v zadevi T-8/95 in z dne 4. decembra 1990 v zadevi T-9/95. Datum, na kateri je bil zastaralni rok zadržan, bi bil v zadevi T-8/95 torej 16. januar 1992 in v zadevi T-9/95 19. december 1990. Vendar je Komisija na obravnavi priznala, da bi se lahko zadržanje zastaranja začelo tudi na dan, ko sta toženi instituciji prejeli prvi zahtevek tožečih strank, in sicer 31. decembra 1991 v zadevi T-8/95 in 7. decembra 1990 v zadevi T-9/95. Zadnji dan zadržanja zastaranja v smislu navedene sodbe van den Berg bi bil 30. september 1993 v obeh zadevah ali dan izteka roka za sprejetje ponudbe odškodnine na podlagi člena 14, prvi pododstavek, Uredbe št. 2187/93. Vse odškodninske pravice, nastale pred 5. majem 1988 ali pred 18. decembrom 1987, naj bi zastarale na podlagi zadnjih dveh predpostavk in ob upoštevanju datuma prejema odgovora Komisije na prvi zahtevek kot začetka zadržanja zastaranja v zadevi T-8/95. Enako naj bi v zadevi T-9/95 veljalo za odškodninske pravice, nastale pred 12. aprilom 1987 ali pred 8. decembrom 1986.
Presoja Sodišča prve stopnje
57 Iz zgoraj v točki 9 navedene sodbe Mulder II izhaja, da je Skupnost odgovorna glede vsakega pridelovalca, ki je utrpel škodo, ker se mu je zaradi uporabe Uredbe št. 857/84 preprečilo oddajanje mleka (zgoraj v točki 46 navedena sodba Hartmann proti Svetu in Komisiji, točka 71, in zgoraj v točki 24 navedena sodba Rudolph proti Svetu in Komisiji, točka 45).
58 Ni sporno, da sta tožeči stranki v položaju pridelovalcev, na katere se nanaša zgoraj v točki 9 navedena sodba Mulder II.
59 Iz tega izhaja, da imata tožeči stranki pravico, da jima toženi instituciji povrneta škodo, razen če njuna zahtevka nista zastarala.
60 Preizkusiti je torej treba, ali in v kolikšni meri sta ta zahtevka zastarala.
61 Poudariti je treba, da zastaralni rok iz člena 43 Statuta Sodišča ne začne teči, preden so izpolnjeni vsi pogoji, ki se zahtevajo za obveznost povračila, in zlasti v primerih, v katerih odgovornost izhaja iz zakonodajnega akta, preden nastanejo škodljive posledice tega akta. Ti pogoji so povezani z nezakonitim ravnanjem institucij Skupnosti, resničnostjo škode in obstojem vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in utrpelo škodo (zgoraj v točki 46 navedena sodba Hartmann proti Svetu in Komisiji, točka 107).
62 Poleg tega je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso škoda zaradi nezmožnosti izkoriščanja referenčne količine nastane na dan, ko naj bi zadevni pridelovalec po prenehanju obveznosti netrženja začel ponovno dobavljati mleko, ne da bi moral plačati dodatno dajatev, če mu dodelitev referenčne količine ni bila zavrnjena. Pogoji za vložitev odškodninske tožbe proti Skupnosti so bili torej izpolnjeni na ta datum (sklep Sodišča prve stopnje z dne 19. septembra 2001 v zadevi Jestädt proti Svetu in Komisiji, T-332/99, Recueil, str. II-2561, točka 41, glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 46 navedeni sodbi Saint et Murray proti Svetu in Komisiji, točka 87, ter Hartmann proti Svetu in Komisiji, točka 130).
63 Zato je v obravnavani zadevi zastaralni rok začel teči 2. marca 1985 v zadevi T-8/95 in 1. julija 1984 v zadevi T-9/95, kar je dan po prenehanju obveznosti netrženja tožečih strank. Uredba št. 857/84, kot je dopolnjena z Uredbo št. 1371/84, je namreč na ta dneva začela povzročati škodljive posledice za tožeči stranki, s tem da jima je preprečevala trženje mleka (glej v tem smislu zgoraj v točki 46 navedeno sodbo Hartmann proti Svetu in Komisiji, točka 130, in zgoraj v točki 24 navedeno sodbo Rudolph proti Svetu in Komisiji, točka 50, ter zgoraj v točki 62 navedeni sklep Jestädt proti Svetu in Komisiji, točka 42).
64 Dejstvo, da tožeči stranki pred razglasitvijo zgoraj v točki 9 navedene sodbe Mulder II nista vedeli, da so bili pogoji za vložitev odškodninske tožbe proti Skupnosti izpolnjeni, nikakor ne vpliva na začetni datum za izračun zastaralnega roka, ker v obravnavani zadevi tožeči stranki v zadevah T-8/95 in T-9/95 nista mogli dvomiti, da je bila preprečitev dobave mleka od 2. marca 1985 oziroma 1. julija 1984 posledica veljavnosti Uredbe št. 857/84, kot je bila dopolnjena z Uredbo št. 1371/84 (glej v tem smislu zgoraj v točki 46 navedeni sodbi Saint et Murray proti Svetu in Komisiji, točka 85, ter Hartmann proti Svetu in Komisiji, točka 112).
65 Da bi določili obdobje, v katerem je nastala škoda, je treba ugotoviti, da škoda ni nastala takoj. Škoda je nastajala v določenem obdobju, dokler tožeči stranki nista mogli prejeti referenčne količine, in sicer v obravnavani zadevi do 28. marca 1989, torej en dan pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 764/89, s katero se je pridelovalcem SLOM I omogočila dodelitev posebnih referenčnih količin, s čimer je tožečima strankama prenehala škoda, ki sta jo utrpeli. Gre za škodo, ki je nastajala dnevno in se neprekinjeno ponavljala (glej v tem smislu zgoraj v točki 46 navedeno sodbo Hartmann proti Svetu in Komisiji, točki 132 in 140, zgoraj v točki 45 navedeno sodbo Kustermann proti Svetu in Komisiji, točki 63 in 77, ter zgoraj v točki 24 navedeno sodbo Rudolph proti Svetu in Komisiji, točka 65).
66 Obdobje, v katerem sta tožeči stranki utrpeli škodo zaradi veljavnosti Uredbe št. 857/84, kot je bila dopolnjena z Uredbo št. 1371/84, je za tožečo stranko v zadevi T-8/95 obdobje med 2. marcem 1985 in 28. marcem 1989, za tožečo stranko v zadevi T-9/95 pa obdobje med 1. julijem 1984 in 28. marcem 1989.
67 Da bi ocenili, za katero škodo, utrpelo v obdobjih iz prejšnje točke, sta zastarala odškodninska zahtevka, je treba poudariti, da se v skladu s členom 43 Statuta Sodišča zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe pri enem od sodišč Skupnosti ali s poprejšnjim uveljavljanjem zahtevka proti pristojni instituciji Skupnosti, pri čemer v zadnjem primeru pretrganje zastaranja učinkuje le, če se po zahtevku v roku iz člena 230 ES ali člena 232 ES vloži tožba (sodba Sodišča z dne 5. aprila 1973 v zadevi Giordano proti Komisiji, 11/72, Recueil, str. 417, točka 6, zgoraj v točki 42 navedena sodba Steffens proti Svetu in Komisiji, točki 35 in 42, ter zgoraj v točki 45 navedena sodba Kustermann proti Svetu in Komisiji, točka 67).
68 V obravnavani zadevi je treba najprej ugotoviti, da sta tožeči stranki vložili prvi zahtevek v smislu člena 43 Statuta Sodišča z dopisoma z dne 23. decembra 1991 (zadeva T-8/95) in z dne 4. decembra 1990 (zadeva T-9/95) ter da je Svet ta zahtevek zavrnil z dopisoma z dne 13. januarja 1992 (zadeva T-8/95) in z dne 20. decembra 1990 (zadeva T-9/95). Komisija je storila enako z dopisoma z dne 16. januarja 1992 (zadeva T-8/95) in z dne 19. decembra 1990 (zadeva T-9/95).
69 Nadalje je treba ugotoviti, da sta toženi instituciji v dopisih iz prejšnje točke izjavili, da sta se pripravljeni odpovedati sklicevanju na ugovor zastaranja proti tožečima strankama do izteka trimesečnega roka po objavi zgoraj v točki 9 navedene sodbe Mulder II v Uradnem listu. Vendar je bila odpoved pred prenehanjem njene veljavnosti podaljšana z obvestilom z dne 5. avgusta 1992. Toženi instituciji sta se namreč v navedenem obvestilu zavezali, da se proti pridelovalcem mleka, ki izpolnjujejo pogoje, določene v navedeni sodbi Mulder II, in katerih odškodninska pravica pred 5. avgustom 1992 še ni bila zastarana, odpovedujeta sklicevanju na ugovor zastaranja iz člena 43 Statuta Sodišča do določitve podrobnih praktičnih pravil v zvezi z odškodnino zadevnih pridelovalcev (zgoraj v točki 46 navedena sodba Saint et Murray proti Svetu in Komisiji, točka 90).
70 Ta podrobna pravila so bila sprejeta z Uredbo št. 2187/93. Na podlagi člena 10(2), drugi pododstavek, te uredbe je samoomejitev pravice do sklicevanja na ugovor zastaranja, ki sta si jo instituciji naložili, prenehala 30. septembra 1993 glede vseh pridelovalcev, ki niso vložili odškodninskega zahtevka v okviru te uredbe (zgoraj v točki 46 navedeni sodbi Hartmann proti Svetu in Komisiji, točka 137, in Saint et Murray proti Svetu in Komisiji, točka 91). Nasprotno pa je glede pridelovalcev, ki so vložili zahtevek na podlagi člena 10(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 2187/93, ta samoomejitev prenehala po izteku roka za sprejetje ponudbe odškodnine na podlagi člena 14, prvi pododstavek, Uredbe št. 2187/93 (zgoraj v točki 46 navedeni sodbi Hartmann proti Svetu in Komisiji, točka 137, in Saint et Murray proti Svetu in Komisiji, točka 91, ter zgoraj v točki 42 navedena sodba Steffens proti Svetu in Komisiji, točka 40, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 7. februarja 2002 v zadevi Schulte proti Svetu in Komisiji, T-261/94, Recueil, str. II-441, točka 67). Ta rok naj bi se v skladu s členom 14, tretji pododstavek, Uredbe št. 2187/93 iztekel dva meseca po sprejetju ponudbe odškodnine, kar bi v skladu s členom 14, prvi pododstavek, navedene uredbe moralo biti v štirih mesecih po prejemu zahtevka.
71 V nasprotju s trditvami tožečih strank zaradi obvestila z dne 5. avgusta 1992 od 30. septembra 1993 naprej ne začne teči novi petletni zastaralni rok (zgoraj v točki 27 navedena sodba van den Berg, točka 100, in glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 42 navedeno sodbo Steffens proti Svetu in Komisiji, točka 36).
72 Kljub temu odpoved toženih institucij pravici do sklicevanja na ugovor zastaranja, določena v obvestilu z dne 5. avgusta 1992 in predhodnem dopisovanju na podlagi predhodnih odškodninskih zahtevkov, vpliva na izračun zastaralnega roka.
73 V zvezi s tem iz zgoraj v točki 27 navedene sodbe van den Berg izhaja, da zadržanje zastaralnega roka zaradi enostranske odpovedi institucij sklicevanju na ugovor zastaranja, določene v obvestilu z dne 5. avgusta 1992 in morda tudi v predhodnem dopisovanju, učinkuje ne glede na to, kdaj je tožeča stranka vložila odškodninsko tožbo pri Sodišču prve stopnje (zgoraj v točki 27 navedena sodba van den Berg, točki 100 in 101).
74 V tej zadevi sta toženi instituciji v zvezi z vprašanjem, ali se rešitev iz zgoraj v točki 27 navedene sodbe van den Berg uporabi, poudarili, da sta tožeči stranki v obravnavanih zadevah v nasprotju s tožečo stranko v zadevi, ki je bila povod za navedeno sodbo, vložili zahtevek v smislu člena 10(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 2187/93. Toženi instituciji menita, da iz tega izhaja, da pristopa, ki ga je Sodišče izbralo v zgoraj v točki 27 navedeni sodbi van den Berg, ni mogoče preprosto prenesti na obravnavani zadevi.
75 V zvezi s tem je treba poudariti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je posledica tega, da je bil na institucijo Skupnosti naslovljen odškodninski zahtevek, le odlog izteka petletnega roka, ne pa skrajšanje petletnega zastaranja iz člena 43 Statuta Sodišča (zgoraj v točki 67 navedena sodba Giordano proti Komisiji, točki 6 in 7, ter sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. septembra 1995 v zadevi Nölle proti Svetu in Komisiji, T-167/94, Recueil, str. II-2589, točka 30). Iz tega sledi, da pridelovalca mleka, kot sta tožeči stranki v obravnavani zadevi, ki sta vložila odškodninski zahtevek na podlagi člena 10(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 2187/93, pri izračunu zastaranja nista v manj ugodnem položaju, kot je položaj pridelovalca, ki takega odškodninskega zahtevka ni vložil.
76 V teh okoliščinah je treba šteti, da Sodišče v zgoraj v točki 27 navedeni sodbi van den Berg ni želelo omejiti prednosti brezpogojnega zadržanja zastaranja na podlagi enostranske odpovedi toženih institucij le na pridelovalce, ki niso vložili zahtevka v smislu člena 10(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 2187/93. Šteti je namreč treba, da se je v točki 100 te sodbe sklicevalo na neobstoj tega zahtevka le zato, da bi določilo končni datum zadržanja zastaranja, ki je posledica te odpovedi, ki je odvisna od tega, ali je bil vložen zahtevek na podlagi člena 10(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 2187/93 (glej zgoraj navedeno točko 70).
77 Toženi instituciji sta na obravnavi tudi poudarili, da tožeča stranka v zadevi, ki je bila povod za zgoraj v točki 27 navedeno sodbo van den Berg ni mogla vložiti zahtevka na podlagi člena 10(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 2187/93, ker se navedena uredba ni nanašala na njen položaj. Toženi instituciji torej menita, da je Sodišče v navedeni sodbi van den Berg odločilo, da bi lahko bila tožeča stranka v navedeni zadevi upravičena do zadržanja zastaranja do 30. septembra 1993, ker ni bila v položaju, v katerem bi lahko predvidela, da se Uredba št. 2187/93 ne bo nanašala na njen položaj.
78 Vendar ta okoliščina ne upraviči neuporabe rešitve iz navedene sodbe van den Berg za položaj tožečih strank v obravnavani zadevi. Tako kot tožeča stranka v zadevi, ki je bila povod za zgoraj v točki 27 navedeno sodbo van den Berg, tudi tožeči stranki v obravnavani zadevi nista mogli predvideti področja uporabe Uredbe št. 2187/93 pred njenim sprejetjem.
79 Ob upoštevanju navedene sodbe van den Berg je treba določiti, za katero škodo, nastalo med 2. marcem 1985 in 28. marcem 1989 (zadeva T-8/95) oziroma med 1. julijem 1984 in 28. marcem 1989 (zadeva T-9/95), so zastarali odškodninski zahtevki v času, ko sta bili vloženi tožbi, in sicer 23. januarja 1995.
80 Prvič, v ta namen je treba ugotoviti, da sta tožeči stranki na toženi instituciji naslovili prvi zahtevek, s katerim je bilo petletno zastaranje pretrgano, ko je ena izmed teh institucij ta zahtevek prejela. Iz člena 43 Statuta Sodišča in sodne prakse namreč izhaja, da je za pretrganje zastaranja odločilen datum prejema zahtevka, ne pa datum, ko sta toženi instituciji odgovorili na ta zahtevek, kot sta zatrjevali ti instituciji (glej v tem smislu sodbi van den Berg, točka 27 zgoraj, točka 101, ter Hartmann proti Svetu in Komisiji, točka 46 zgoraj, točka 139).
81 Tožeča stranka v zadevi T-8/95 je ta zahtevek vložila z dopisom z dne 23. decembra 1991, naslovljenim na toženi instituciji. Svet je ta dopis prejel 31. decembra 1991. Datuma, ko je dopis prejela Komisija, ni mogoče določiti z gotovostjo. Vendar so se stranke na obravnavi strinjale, da je mogoče šteti, da je tudi Komisija prejela dopis 31. decembra 1991. V teh okoliščinah je ob prejemu predhodnega zahtevka pravica do odškodnine za obdobje pred 31. decembrom 1986 zastarala (glej v tem smislu zgoraj v točki 46 navedeno sodbo Hartmann proti Svetu in Komisiji, točki 139 in 140). Ugotoviti je tudi treba, da je tožeča stranka v zadevi T-8/95 v repliki izjavila, da je uveljavljala pravico do odškodnine za obdobje od 31. decembra 1986 do 29. marca 1989.
82 V zadevi T-9/95 je tožeča stranka predhodni zahtevek naslovila na toženi instituciji z dopisom z dne 4. decembra 1990. Svet je ta dopis prejel 7. decembra 1990. Datuma, na kateri je prejela dopis Komisija, ni mogoče določiti z gotovostjo. Vendar so se stranke na obravnavi strinjale, da je mogoče šteti, da je tudi Komisija prejela dopis 7. decembra 1990. V teh okoliščinah je ob prejemu predhodnega zahtevka pravica do odškodnine za obdobje pred 7. decembrom 1985 zastarala (glej v tem smislu zgoraj v točki 46 navedeno sodbo Hartmann proti Svetu in Komisiji, točki 139 in 140). Ugotoviti je tudi treba, da je tožeča stranka v zadevi T-9/95 v repliki izjavila, da je uveljavljala pravico do odškodnine za obdobje od 7. decembra 1985 do 29. marca 1989.
83 Drugič, v skladu z rešitvijo iz zgoraj v točki 27 navedene sodbe van den Berg (točki 100 in 101) se pri izračunu zastaralnega roka ne bi smelo upoštevati obdobje med 31. decembrom 1991 (zadeva T-8/95) oziroma 7. decembrom 1990 (zadeva T-9/95) in med datumom prenehanja obveznosti toženih institucij, da se odpovedujeta sklicevanju na ugovor zastaranja.
84 Vendar sta tožeči stranki v nasprotju z zadevo, ki je bila povod za zgoraj v točki 27 navedeno sodbo van den Berg, zahtevek vložili na podlagi člena 10(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 2187/93 in prejeli ponudbo odškodnine na podlagi člena 14, prvi pododstavek, navedene uredbe, ki sta jo implicitno zavrnili s tem, da sta pustili, da se je rok za sprejetje ponudbe iztekel. V teh okoliščinah je treba pri preteku obdobja zadržanja zastaranja upoštevati iztek roka za sprejetje odškodnine, ki je bila ponujena na podlagi člena 14, prvi pododstavek, Uredbe št. 2187/93 (zgoraj v točki 46 navedeni sodbi Hartmann proti Svetu in Komisiji, točka 137, ter Saint et Murray proti Svetu in Komisiji, točka 91, zgoraj v točki 42 navedena sodba Steffens proti Svetu in Komisiji, točka 40, in zgoraj v točki 70 navedena sodba Schulte proti Svetu in Komisiji, točka 67).
85 Ugotoviti je treba, da je bila odškodnina na podlagi člena 14, prvi pododstavek, Uredbe št. 2187/93 ponujena tožeči stranki v zadevi T-8/95 z dopisom z dne 17. decembra 1993, ki ga je prejela 18. decembra 1993. Datuma, na kateri je tožeča stranka v zadevi T-9/95 z dopisom z dne 2. decembra 1993 prejela ponudbo odškodnine, ni mogoče določiti z gotovostjo. Vendar so se stranke na obravnavi strinjale, da je mogoče šteti, da je tožeča stranka v zadevi T-9/95 to ponudbo odškodnine prejela 3. decembra 1993.
86 Ker je bil v skladu s členom 14, tretji pododstavek, Uredbe št. 2187/93 rok za sprejetje ponudbe odškodnine na podlagi člena 14, prvi pododstavek, navedene uredbe dva meseca po prejemu ponudbe, je treba šteti, da za izračun petletnega zastaralnega roka v zadevi T-8/95 ni mogoče upoštevati obdobja med 31. decembrom 1991 in 18. februarjem 1994, v zadevi T-9/95 pa obdobja med 7. decembrom 1990 in 3. februarjem 1994.
87 Tožeči stranki sta na obravnavi v odgovor na vprašanje Sodišča prve stopnje trdili, da je treba obdobje zadržanja zastaranja na podlagi načel iz zgoraj v točki 24 navedene sodbe Rudolph proti Svetu in Komisiji ter zgoraj v točki 45 navedene sodbe Kustermann proti Svetu in Komisiji podaljšati za dodatna dva meseca.
88 Vendar je treba poudariti, da je Sodišče prve stopnje v teh sodbah želelo olajšati posledice pristopa, tako da je treba šteti, da zadržanje zastaranja ne učinkuje, če odškodninska tožba pri Sodišču ni bila vložena v obdobju, v katerem sta se toženi instituciji lahko odpovedali sklicevanju na ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je tako v teh sodbah odločilo, da za pridelovalce, ki so zaradi zaveze institucij, da jim dasta ponudbo odškodnine, čakali, nato pa so pri Sodišču prve stopnje vložili odškodninsko tožbo v dveh mesecih po izteku roka za sprejetje ponudbe iz člena 14, tretji pododstavek, Uredbe št. 2187/93, še naprej velja zaveza institucij, da se odpovedujeta sklicevanju na ugovor zastaranja (zgoraj v točki 45 navedena sodba Kustermann proti Svetu in Komisiji, točka 76, ter zgoraj v točki 24 navedena sodba Rudolph proti Svetu in Komisiji, točka 64).
89 Vendar ob upoštevanju dejstva, da v skladu z zgoraj v točki 27 navedeno sodbo van den Berg zadržanje zastaranja – zaradi enostranske odpovedi institucij sklicevanju na ugovor zastaranja – učinkuje ne glede na to, kdaj je tožeča stranka vložila tožbo, v obravnavanih zadevah ni treba uporabiti sodne prakse, navedene v prejšnji točki.
90 Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je v zvezi z zadevo T-8/95 obdobje zadržanja zastaralnega roka obdobje med 31. decembrom 1991 in 18. februarjem 1994. Gre za obdobje dveh let, enega meseca in osemnajstih dni. S tem da to obdobje prištejemo obdobju petih let pred vložitvijo tožbe 23. januarja 1995, je treba ugotoviti, da so pravice tožeče stranke v zadevi T-8/95 do odškodnine za obdobje pred 5. decembrom 1987 zastarale. Ker je tožeči stranki škoda prenehala nastajati 28. marca 1989 (glej zgoraj navedeno točko 65), mora tožeča stranka v zadevi T-8/95 prejeti odškodnino za škodo, nastalo zaradi uporabe Uredbe št. 857/84, kot je bila dopolnjena z Uredbo št. 1371/84, v obdobju med 5. decembrom 1987 in 28. marcem 1989.
91 V zadevi T-9/95 se za izračun zastaralnega roka ne sme upoštevati obdobje med 7. decembrom 1990 in 3. februarjem 1994. Gre za obdobje treh let, enega meseca in šestindvajsetih dni. S tem da temu obdobju prištejemo obdobje petih let pred vložitvijo tožbe 23. januarja 1995, je treba ugotoviti, da so pravice tožeče stranke v zadevi T-9/95 do odškodnine za obdobje pred 27. novembrom 1987 zastarale. Ker je tožeči stranki škoda prenehala nastajati 28. marca 1989 (glej zgoraj navedeno točko 65), mora tožeča stranka v zadevi T-9/95 prejeti odškodnino za škodo, nastalo zaradi uporabe Uredbe št. 857/84, kot je bila dopolnjena z Uredbo št. 1371/84, za obdobje med 27. novembrom in 28. marcem 1989.
92 Ker sta odškodninska zahtevka delno zastarala, je treba preizkusiti tudi podredno trditev tožečih strank, da sta se pri izračunu zastaralnega roka upravičeno zmotili.
93 Opozoriti je treba, kot izhaja iz sodne prakse, da je treba pojem upravičena zmota razlagati restriktivno in da se lahko nanaša le na izredne okoliščine, v katerih je lahko že ravnanje zadevnih institucij ali njihovo ravnanje v določeni meri povzročilo dopustno zmedo dobroverne zadevne stranke, ki je izkazala potrebno skrbnost, ki se zahteva od obveščenega gospodarskega subjekta. V teh okoliščinah se uprava namreč ne more sklicevati na to, da je kršila načela pravne varnosti in zaupanja v pravo, iz česar izhaja strankina zmota (zgoraj v točki 40 navedena sodba Bayer proti Komisiji, točka 29, potrjena s sodbo Sodišča 15. decembra 1994 v zadevi Bayer proti Komisiji, C-195/91 P, Recueil, str. I-5619, točka 26, in sklep Sodišča prve stopnje z dne 19. septembra 2005 v zadevi Air Bourbon proti Komisiji, T-321/04, ZOdl., str. II-3469, točka 38).
94 Čeprav sta v obravnavani zadevi toženi instituciji želeli omejiti število sodnih sporov s tem, da sta v obvestilu z dne 5. avgusta 1992 navedli, da se začasno odpovedujeta sklicevanju na ugovor zastaranja, nista nikdar prizadeli pravice zadevnih gospodarskih subjektov, da pri sodiščih Skupnosti vložijo odškodninsko tožbo. Trditev tožečih strank, da naj bi toženi instituciji zahtevali, naj pridelovalci mleka, ki so utrpeli škodo, ne vložijo tožbe, je treba zavrniti.
95 Poleg tega toženi instituciji nista nikoli prispevali k zmedi v zvezi s trajanjem njune zaveze, da se ne bosta sklicevali na ugovor zastaranja iz člena 43 Statuta Sodišča. V obvestilu z dne 5. avgusta 1992 sta namreč izjavili, da naj bi odpoved veljala do določitve podrobnih pravil v zvezi z odškodnino zadevnih pridelovalcev.
96 Podredne trditve torej ni mogoče sprejeti.
97 Nazadnje trditve v zvezi z načeli evropskega pogodbenega prava ni mogoče upoštevati, ker se tožba nanaša na nepogodbeno škodo.
98 V zvezi z zneskom odškodnine, ki jo morata plačati toženi instituciji, je treba poudariti, da ti nista menili, da je treba to vprašanje preučiti med pisnim postopkom, ker sta šteli, da sta tožbi v celoti zastarali in da sta v vsakem primeru tožeči stranki izjavili, da sta pripravljeni sprejeti sporazum na podlagi načel iz Uredbe št. 2187/93. Na obravnavi sta Sodišče prve stopnje pozvali, naj pri odločitvi, da tožbi nista v celoti zastarali, z vmesno sodbo določi obdobja nezastaranja, da bi stranke lahko dosegle sporazumno rešitev glede zneska odškodnine.
99 Ob upoštevanju tega je Sodišče prve stopnje stranke pozvalo, naj v šestih mesecih dosežejo sporazum glede odškodnine, ki jo morata toženi instituciji plačati tožečima strankama. Če sporazum ne bo dosežen, bodo stranke v tem roku Sodišču prve stopnje predložile predloge glede zneskov.
Stroški
100 Glede na navedeno v točki 99 te sodbe se odločitev o stroških pridrži.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti senat)
razsodilo:
1) Svet in Komisija morata povrniti škodo, ki sta jo utrpela Wilhelm Pelle in Ernst-Reinhard Konrad zaradi uporabe Uredbe Sveta (EGS) št. 857/84 z dne 31. marca 1984 o sprejetju splošnih pravil za uporabo dajatve iz člena 5c Uredbe (EGS) št. 804/68 v sektorju mleka in mlečnih proizvodov, kot je bila dopolnjena z Uredbo Komisije (EGS) št. 1371/84 z dne 16. maja 1984 o določitvi podrobnih pravil za uporabo dodatne dajatve iz člena 5c Uredbe (EGS) št. 804/68, ker ti uredbi nista določali dodelitve referenčne količine za pridelovalce, ki z izvršitvijo zaveze, sprejete na podlagi Uredbe (EGS) št. 1078/77 z dne 17. maja 1977 o uvedbi sistema premij za netrženje mleka in mlečnih proizvodov in za preusmeritev mlečnih kravjih čred, v referenčnem letu, ki ga je določila zadevna država članica, niso dobavili mleka.
2) W. Pelle, tožeča stranka v zadevi T-8/95, prejme odškodnino za škodo, nastalo v obdobju, ki se začne 5. decembra in konča 28. marca 1989, zaradi uporabe Uredbe št. 857/84.
3) E.-R. Konrad, tožeča stranka v zadevi T-9/95, prejme odškodnino za škodo, nastalo v obdobju, ki se začne 27. novembra in konča 28. marca 1989, zaradi uporabe Uredbe št. 857/84.
4) Stranke v šestih mesecih od razglasitve te sodbe Sodišču prve stopnje posredujejo zneske, ki jih je treba plačati in so jih sporazumno določile.
5) Če ta sporazum ne bo dosežen, bodo stranke Sodišču prve stopnje v tem roku predložile predloge glede zneskov.
6) Odločitev o stroških se pridrži.
Vilaras | Martins Ribeiro | Jürimäe |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 27. septembra 2007.