Language of document : ECLI:EU:C:2019:573

Zadeva C543/17

Evropska komisija

proti

Kraljevini Belgiji

 Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 8. julija 2019

„Neizpolnitev obveznosti države – Člen 258 PDEU – Ukrepi za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti – Direktiva 2014/61/EU – Neopravljen prenos in/ali neobvestitev o ukrepih za prenos – Člen 260(3) PDEU – Predlog za naložitev plačila dnevne denarne kazni – Izračun zneska denarne kazni“

1.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Preizkus utemeljenosti, ki ga opravi Sodišče – Upoštevni položaj – Stanje po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju

(člen 258 PDEU)

(Glej točki 23 in 24.)

2.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Neizpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz direktive – Obveznost obvestitve o ukrepih za prenos – Obseg

(člen 260(3)PDEU)

(Glej točke od 48 do 59.)

3.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Neizpolnitev obveznosti obvestitve o ukrepih za prenos direktive – Denarne sankcije – Denarna kazen – Neizpolnitev, ki traja do preučitve dejanskega stanja s strani Sodišča – Naložitev plačila – Zahteva – Trajanje neizpolnitve obveznosti do razglasitve sodbe

(člen 260(3) PDEU)

(Glej točke 60, 61, od 78 do 82 in od 91 do 93.)

4.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Neizpolnitev obveznosti obvestitve o ukrepih za prenos direktive – Denarne sankcije – Denarna kazen – Določitev oblike in zneska – Diskrecijska pravica Sodišča – Merila

(člen 260(3) PDEU)

(Glej točki 83 in 84.)

5.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Neizpolnitev obveznosti obvestitve o ukrepih za prenos direktive – Denarne sankcije – Denarna kazen – Določitev zneska – Merila

(člen 260(3) PDEU)

(Glej točke od 85 do 89.)

Povzetek

Sodišče prvič razlaga in uporabi člen 260(3) PDEU, ki dopušča naložitev finančne sankcije za nespoštovanje „obveznosti obvestitve o ukrepih za prenos“ direktive Unije

Sodišče (veliki senat) je 8. julija 2019 razglasilo sodbo Komisija/Belgija (Člen 260(3) PDEU – Omrežja visokih napetosti) (C‑543/17), v kateri je prvič razložilo in uporabilo člen 260(3) PDEU.(1) Sodišče je namreč ugodilo tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jo je Komisija vložila proti Belgiji, in je tej državi članici naložilo plačilo dnevne denarne kazni v višini 5000 EUR od razglasitve sodbe zaradi delnega neprenosa Direktive 2014/61(2) o elektronskih komunikacijskih omrežjih visokih hitrosti in, a fortiori, zaradi neobvestitve Komisije o ustreznih nacionalnih ukrepih za prenos.

Države članice so morale prenesti Direktivo 2014/61 v svoje nacionalno pravo do 1. januarja 2016 in Komisijo obvestiti o ukrepih, sprejetih v zvezi s tem.

Komisija je 15. septembra 2017 pri Sodišču vložila tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti, ker je menila, da Belgija v roku, ki ji je bil določen, ni v celoti prenesla direktive niti ni Komisije obvestila o ustreznih nacionalnih ukrepih za prenos. Poleg tega je predlagala, naj se Belgiji naloži plačilo dnevne denarne kazni od razglasitve sodbe, ker ni izpolnila obveznosti obvestitve o ukrepih za prenos iste direktive. Znesek denarne kazni, ki je bil prvotno določen na 54.639,36 EUR, je bil znižan na 6071,04 EUR, ker je bil upoštevan napredek, ki ga je Belgija dosegla pri prenosu direktive po vložitvi tožbe. Komisija je namreč pojasnila, da so pomanjkljivosti obstajale le še na ravni regije Bruselj – glavno mesto.

Na prvem mestu, Sodišče je ugotovilo, da Belgija po izteku roka, ki ji je bil določen v obrazloženem mnenju in ki ga je Komisija podaljšala na njen predlog, ni sprejela nacionalnih ukrepov za prenos Direktive 2014/61 niti ni te institucije obvestila o takih ukrepih in da zato ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi te direktive.

Na drugem mestu, Sodišče je pri preučitvi obsega člena 260(3) PDEU opozorilo na besedilo in cilj te določbe, ki je bila uvedena z Lizbonsko pogodbo, ne le da se močneje spodbudi države članice, da bi prenašale direktive v določenih rokih, temveč tudi, da se olajša in pospeši postopek za naložitev denarnih sankcij državam članicam, ki niso izpolnile svoje obveznosti obvestitve o nacionalnih ukrepih za prenos direktive.

Sodišče je tako sprejelo razlago te določbe, ki sledi dvojnemu cilju. Po eni strani gre za zagotovitev prerogativ, ki jih ima Komisija za zagotavljanje učinkovite uporabe prava Unije, ter varstva pravice do obrambe in postopkovnega položaja, ki ga imajo države članice na podlagi uporabe člena 258 PDEU(3) v povezavi s členom 260(2) PDEU(4). Po drugi strani gre za to, da je Sodišče postavljeno v položaj, v katerem lahko izvaja svojo sodno funkcijo, v okviru katere mora v okviru enega samega postopka presoditi, ali je zadevna država članica izpolnila svoje obveznosti glede obvestitve, ter po potrebi oceniti resnost neizpolnitve obveznosti, ki je bila pri tem ugotovljena, in naložiti denarno sankcijo, za katero presodi, da je glede na okoliščine primera najustreznejša.

Sodišče je zato sklenilo, da se „obveznost       obvestitve o ukrepih za prenos“ v smislu člena 260(3) PDEU nanaša na obveznost držav članic, da posredujejo dovolj jasne in natančne informacije glede ukrepov za prenos direktive. Države članice morajo, da bi izpolnile obveznost pravne varnosti in zagotovile prenos vseh določb te direktive na celotnem zadevnem ozemlju, za vsako določbo navedene direktive navesti nacionalno določbo ali določbe, ki zagotavljajo njen prenos. Ko pride do te obvestitve, mora Komisija, da bi lahko predlagala, naj se zadevni državi članici naloži denarna sankcija iz te določbe, ugotoviti, da očitno ni nekaterih ukrepov za prenos ali da ti ne pokrivajo celotnega ozemlja zadevne države članice. Nasprotno, Sodišče v okviru sodnega postopka, začetega na podlagi člena 260(3) PDEU, ni pristojno za preučitev, ali je z nacionalnimi ukrepi, o katerih je bila obveščena Komisija, zagotovljen pravilen prenos zadevne direktive.

Sodišče je menilo, da se v obravnavanem primeru ta določba lahko uporabi, ker Belgija delno ni izpolnila svoje obveznosti obvestitve. Ker Belgija v času preučitve dejanskega stanja s strani Sodišča še vedno ni sprejela potrebnih ukrepov, da bi v svoje nacionalno pravo glede regije Bruselj – glavno mesto prenesla več določb Direktive 2014/61(5) niti ni o takih ukrepih za prenos obvestila Komisije, še vedno ni delno izpolnila svoje obveznosti.

Zato je Sodišče po ugotovitvi, da naložitev plačila denarne kazni Belgiji pomeni primerno finančno sredstvo za zagotovitev, da bo ta država članica spoštovala obveznosti, ki jih ima v skladu z Direktivo 2014/61 in Pogodbama, v okviru svoje diskrecijske pravice presodilo stopnjo resnosti in trajanje zadevne kršitve, da bi določilo znesek denarne kazni. Po opravljeni analizi je Sodišče Belgiji naložilo, naj Komisiji od datuma razglasitve sodbe do takrat, ko bo ta država članica odpravila ugotovljeno neizpolnitev obveznosti, plačuje dnevno denarno kazen v višini 5000 EUR.


1      Člen 260(3) PDEU Sodišču dopušča, da zadevni državi članici naloži finančno sankcijo (pavšalni znesek ali dnevno denarno kazen) v primeru nespoštovanja „obveznosti obvestitve o ukrepih za prenos direktive Unije“ Komisije.


2      Direktiva 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti (UL 2014, L 155, str. 1).


3      Člen 258 PDEU določa postopek zaradi neizpolnitve obveznosti, ki ga uvede Komisija.


4      Člen 260(2) PDEU določa postopek v primeru, kadar država članica ne izvrši sodbe o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti. Sodišče lahko naloži denarno sankcijo (pavšalni znesek ali denarno kazen).


5      In sicer, člen 2, od (7) do (9) in (11), člen 4(5) in člen 8 te direktive.