Zadeva T-191/07

Anheuser-Busch, Inc.

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava besedne znamke Skupnosti BUDWEISER – Prejšnji mednarodni besedni in figurativni znamki BUDWEISER in Budweiser Budvar – Relativni razlogi za zavrnitev – Člen 8(1)(a) in (b) Uredbe (ES) št. 40/94 – Resna in dejanska uporaba prejšnje znamke – Člen 43(2) in (3) Uredbe (ES) št. 40/94 – Kršitev pravice do obrambe – Obrazložitev – Člen 73 Uredbe (ES) št. 40/94 – Prepozna predložitev dokumentov – Diskrecijska pravica na podlagi člena 74(2) Uredbe št. 40/94“

Povzetek sodbe

1.      Znamka Skupnosti – Pritožbeni postopek – Odločitev o pritožbi – Spoštovanje pravice do obrambe

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 73)

2.      Znamka Skupnosti – Postopkovne določbe – Postopek z ugovorom

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 74(2))

3.      Znamka Skupnosti – Pripombe tretjih in ugovor – Preizkus ugovora – Dokaz o uporabi prejšnje znamke – Resna in dejanska uporaba

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 43(2))

4.      Znamka Skupnosti – Pripombe tretjih in ugovor – Preizkus ugovora – Dokaz o uporabi prejšnje znamke – Resna in dejanska uporaba

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 43(2))

5.      Znamka Skupnosti – Postopkovne določbe – Obrazložitev odločb

(Člen 253 ES; Uredba Sveta št. 40/94, člen 73)

1.      V skladu s členom 73, drugi stavek, Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti lahko odbor za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) utemelji svojo odločbo le z dejanskimi ali pravnimi elementi, glede katerih so stranke lahko predstavile svoja stališča.

Z navedeno določbo je bilo v pravu znamk Skupnosti določeno splošno načelo varstva pravice do obrambe, na podlagi katerega je treba naslovnikom odločb javnih organov, s katerimi se občutno vpliva na njihove interese, dati priložnost, da podajo svoje pripombe. Poleg tega se pravica do izjave nanaša na dejstva in dokaze, na katerih temelji akt, s katerim se odloči, in ne na končno stališče, ki ga namerava sprejeti uprava. Zato odbor za pritožbe ni zavezan dati možnosti pritožniku, da se izreče glede dejanske presoje, ki je del končnega stališča.

(Glej točke od 33 do 35.)

2.      Iz člena 74(2) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti je razvidno, da je na splošno in če ni nasprotne določbe predložitev dejstev in dokazov strank mogoča tudi po izteku rokov, ki jim je podrejena taka predložitev v skladu z določbami Uredbe št. 40/94, in da Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) nič ne prepoveduje, da bi upošteval dejstva in dokaze, navedene ali predložene prepozno. V nasprotju s tem je iz navedenega besedila prav tako brez dvoma razvidno, da to prepozno navajanje dejstev ali predložitev dokazov stranki, ki tako ravna, ne podeli brezpogojne pravice, da od Urada zahteva upoštevanje takih dejstev ali dokazov. Člen 74(2) Uredbe št. 40/94 s tem, da pojasnjuje, da se ta „lahko“ v takem primeru odloči, da ne bo upošteval takih dejstev ali dokazov, namreč daje Uradu široko diskrecijsko pravico, pri čemer mora na tej točki obrazložiti svojo odločitev, ali jih bo upošteval ali ne. Tako upoštevanje, ki ga kaže Urad, kadar odloča pri postopku z ugovorom, je lahko zlasti upravičeno takrat, kadar, po eni strani, meni, da prepozno predloženi dokazi lahko zelo vplivajo na izid pri njemu vloženega ugovora, in kadar, po drugi strani, faza postopka, v kateri je prišlo do te prepozne predložitve, in njegove okoliščine ne nasprotujejo upoštevanju teh dejstev in dokazov.

(Glej točko 82.)

3.      Pri razlagi pojma resne in dejanske uporabe v smislu člena 43(2) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti je treba upoštevati, da je ratio legis zahteve – v skladu s katero mora biti prejšnja znamka predmet resne in dejanske uporabe, da bi se bilo mogoče uspešno sklicevati nanjo zoper prijavljeno znamko Skupnosti – v zmanjševanju števila sporov med dvema znamkama, kadar iz dejanskega delovanja znamke na trgu ne izhaja upravičen ekonomski razlog. Po drugi strani pa ni namen navedene določbe presojanje gospodarskega uspeha ali nadzorovanje poslovne strategije podjetja niti rezervirati varstvo znamk samo za njihovo obsežno tržno uporabo.

Znamka se resno in dejansko uporablja, če se uporablja v skladu s svojo bistveno funkcijo zagotavljanja istovetnosti izvora blaga ali storitev, za katere je bila registrirana, da bi se ustvaril oziroma ohranil trg za to blago in storitve, za razliko od simbolične uporabe, katere edini cilj je ohranjanje pravic, ki so podeljene z registracijo. V zvezi s tem pogoj resne in dejanske uporabe znamke zahteva, da se znamka, taka kot je zaščitena na zadevnem ozemlju, uporablja javno in navzven.

(Glej točki 99 in 100.)

4.      Pri presoji resne in dejanske uporabe znamke v smislu člena 43(2) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti je treba upoštevati vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev, ali se znamka resnično uporablja na trgu, in zlasti, ali se v zadevnem gospodarskem sektorju taka uporaba šteje za upravičeno za ohranjanje ali ustvarjanje deleža na trgu za blago ali storitve, ki jih varuje znamka, naravo tega blaga ali storitev, značilnosti trga ter obseg in pogostost uporabe znamke.

V zvezi z obsegom uporabe prejšnje znamke je treba upoštevati zlasti, koliko so znamko na trgu uporabljali, dolžino obdobja, v katerem se je znamka uporabljala, ter pogostost njene uporabe.

Odgovor na vprašanje, ali se znamka uporablja dovolj, da ohrani oziroma ustvari tržni delež za blago ali storitve, ki jih varuje, je odvisen od več dejavnikov in od presoje v posameznem primeru. Lastnosti teh proizvodov ali storitev, pogostost ali rednost uporabe znamke, dejstvo, da se znamka uporablja za trženje bodisi vseh enakih proizvodov ali storitev imetnika bodisi le za njihov del, oziroma dokazi o uporabi znamke, ki jih lahko priskrbi imetnik, so le nekateri od številnih dejavnikov, ki jih je mogoče upoštevati.

Da bi se v neki zadevi preizkusilo, ali je uporaba prejšnje znamke resna in dejanska, je treba opraviti celovito presojo vseh upoštevnih dejavnikov obravnavanega primera.

Poleg tega resna in dejanska uporaba znamke ne more biti izkazana z verjetnostjo ali domnevami, temveč mora temeljiti na konkretnih in objektivnih elementih, ki dokazujejo resnično in zadostno uporabo znamke na zadevnem trgu.

(Glej točke od 101 do 105.)

5.      V skladu s prvim stavkom člena 73 Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti morajo biti v odločbah Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) navedeni razlogi, na katerih odločbe temeljijo. Ta obveznost ima enak obseg kot obveznost iz člena 253 ES.

Obveznost obrazložitve posameznih odločb ima dvojni namen: po eni strani ta, da se lahko zainteresirana stranka seznani z razlogi za sprejetje ukrepa, da bi lahko branila svoje pravice, in po drugi strani ta, da lahko Sodišče opravi svoj nadzor glede zakonitosti odločbe. Vprašanje, ali obrazložitev odločbe izpolnjuje te zahteve, je treba presojati ne le glede na besedilo akta, ampak tudi glede na okoliščine in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje.

Zlasti če Urad zavrne registracijo znaka kot znamke Skupnosti, mora za obrazložitev svoje odločitve navesti absolutni ali relativni razlog za zavrnitev oziroma zakaj nasprotuje tej registraciji in določbo, na kateri temelji ta razlog, ter navesti okoliščine, ki jih je sprejel kot dokazane in ki po njegovem mnenju utemeljujejo uporabo določbe, na katero se sklicuje.

Vendar od odborov za pritožbe ni mogoče zahtevati, naj podajo natančno obrazložitev, ki bi izčrpno in dosledno sledila vsem trditvam strank v postopku pred njimi. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, zaradi katerih je bila sprejeta odločba odbora za pritožbe, in pristojnemu sodišču, da ima na voljo dovolj elementov za izvajanje nadzora.

(Glej točke od 125 do 128.)