SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti senat)
z dne 30. maja 2006(*)
„Odškodninska tožba – Nepogodbena odgovornost – Mleko – Dodatna dajatev – Referenčna količina – Pridelovalci, ki so sprejeli obveznost netrženja – Pridelovalci SLOM 1983 – Nenadaljevanje pridelave po prenehanju obveznosti“
V zadevi T‑87/94,
J. C. Blom, s prebivališčem v Blokkerju (Nizozemska), in druge tožeče stranke, ki so navedene v prilogi k sodbi, ki sta jih sprva zastopala H. Bronkhorst in E. Pijnacker Hordijk, avocats, nato E. Pijnacker Hordijk,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki sta ga najprej zastopala A. Brautigam in A.-M. Colaert, zastopnika, nato M. Colaert,
tožena stranka,
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo je najprej zastopal T. van Rijn, zastopnik, skupaj s H.-J. Rabe, avocat, nato T. van Rijn, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
katere predmet je odškodnina ob uporabi člena 178 Pogodbe ES (sedaj člen 235 ES) in člena 215, drugi odstavek, Pogodbe ES (sedaj člen 288, drugi odstavek, ES) za škodo, ki jo je domnevno utrpela tožeča stranka, ker ji je bilo preprečeno trženje mleka ob uporabi Uredbe Sveta (EGS) št. 857/84 z dne 31. marca 1984 o določitvi splošnih pravil za uporabo dajatev iz člena 5c Uredbe (EGS) št. 804/68 v sektorju mleka in mlečnih izdelkov (UL L 90, str. 13), kot je bila dopolnjena z Uredbo Komisije (EGS) št. 1371/84 z dne 16. maja 1984 o določitvi podrobnih pravil za uporabo dodatne dajatve iz člena 5c Uredbe št. 804/68 (UL L 132, str. 11),
SODIŠČE PRVE STOPNJE
EVROPSKIH SKUPNOSTI (peti senat),
v sestavi M. Vilaras, predsednik, M. E. Martins Ribeiro in K. Jürimäe, sodnici,
sodni tajnik: J. Plingers, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 29. novembra 2005
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 Uredba Sveta (EGS) št. 1078/77 z dne 17. maja 1977 o vpeljavi določitve premij za netrženje mleka in mlečnih izdelkov za preusmeritev mlečnih čred (UL L 131, str. 1) je določila izplačilo premije za netrženje ali premijo za preusmeritev za pridelovalce, ki so sprejeli obveznost, da v obdobju petih let ne bodo prodajali mleka ali mlečnih izdelkov, ali da bodo črede preusmerili iz mlečnih krav v krave za zakol .
2 Pridelovalci mleka, ki so sprejeli obveznost netrženja na podlagi Uredbe št. 1078/77, se ponavadi imenujejo „pridelovalci SLOM“, ta kratica pa izhaja iz nizozemskega izraza „slachten en omschakelen“ (klati in preusmeriti), s katerim so opisane njihove obveznosti v okviru sistema netrženja ali preusmeritve.
3 Z Uredbo Sveta (EGS) št. 856/84 z dne 31. marca 1984 o spremembi Uredbe (EGS) št. 804/68 o skupni organizaciji trga mleka in mlečnih izdelkov (UL L 90, str. 10) in Uredbo Sveta (EGS) št. 857/84 z dne 31. marca 1984 o določitvi splošnih pravil za uporabo dajatev iz člena 5c Uredbe št. 804/68 v sektorju mleka in mlečnih izdelkov (UL L 90, str. 13) je bila s 1. aprilom 1984 uvedena dodatna dajatev na oddane količine mleka, ki so presegale referenčno količino, ki jo je bilo treba za vsakega kupca določiti v mejah celotne količine, ki je bila zagotovljena vsaki državi članici. Referenčna količina, oproščena dodatne dajatve, je bila enaka količini mleka ali ekvivalenta mleka, ki ga je pridelovalec bodisi oddal bodisi ga je odkupila mlekarna na podlagi izračuna, ki ga je izbrala država v referenčnem letu, ki je bilo za Kraljevino Nizozemsko leto 1983.
4 Podrobna pravila za uporabo dodatne dajatve iz člena 5c Uredbe št. 804/68 so bila določena z Uredbo Komisije (EGS) št. 1371/84 z dne 16. maja 1984 (UL L 132, str. 11).
5 Pridelovalci, ki zaradi obveznosti na podlagi Uredbe št. 1078/77 v referenčnem letu, ki ga je določila zadevna država članica, niso oddajali mleka, so bili izključeni od dodelitve referenčne količine.
6 Sodišče je s sodbama z dne 28. aprila 1988 v zadevi Mulder (120/86, Recueil, str. 2321, v nadaljevanju: sodba Mulder I) in v zadevi von Deetzen (170/86, Recueil, str. 2355, v nadaljevanju: sodba von Deetzen) razglasilo za neveljavno Uredbo št. 857/84, kot je bila dopolnjena z Uredbo št. 1371/84, kolikor ni določala dodelitve referenčne količine za pridelovalce, ki z izvajanjem obveznosti na podlagi Uredbe št. 1078/77 niso oddajali mleka v referenčnem letu, ki ga je določila zadevna država članica.
7 Svet je po sodbah Mulder I in von Deetzen, navedenih v točki 6 zgoraj, 20. marca 1989 sprejel Uredbo (EGS) št. 764/89 o spremembi Uredbe št. 857/84 (UL L 84, str. 2), ki je začela veljati 29. marca 1989, da bi kategoriji pridelovalcev iz teh sodb omogočil dodelitev posebne referenčne količine, ki je predstavljala 60 % njihove pridelave v obdobju dvanajstih mesecev, preden so se iz naslova Uredbe št. 1078/77 obvezali, da ne bodo prodajali mleka ali da bodo preusmerili vzrejo.
8 Pridelovalci, ki so sprejeli obveznost netrženja ali preusmeritve in ki so ob uporabi Uredbe št. 764/89 prejeli „posebno“ referenčno količino, se imenujejo „pridelovalci SLOM I“.
9 Člen 3(a)(1)(b) Uredbe št. 857/84, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 764/89, je dodeljevanje referenčne količine med drugim pogojeval s tem, da pridelovalec „za utemeljitev svojega predloga dokaže, [...] da [je bil] na svojem gospodarstvu sposoben pridelovati do višine zaprošene referenčne količine“.
10 Člen 3a(1), prva alinea, navedene uredbe je veljal za pridelovalca, „za katerega se je obdobje netrženja ali preusmeritve ob izvrševanju obveznosti na podlagi Uredbe […] št. 1078/77 [izteklo] po 31. decembru 1983 ali po 30. septembru 1983 v državah članicah, v katerih je zbiranje mleka od aprila do septembra vsaj dvakrat tolikšno kot od oktobra do marca naslednjega leta“.
11 Sodišče je s sodbo z dne 11. decembra 1990 v zadevi Spagl (C‑189/89, Recueil, str. I‑4539) člen 3a(1), prva alinea, Uredbe št. 857/84, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 764/89, razglasilo za neveljavnega v delu, v katerem je izključil dodelitev posebne referenčne količine na podlagi te določbe pridelovalcem, za katere se je obdobje netrženja ali preusmeritve ob izvrševanju obveznosti na podlagi Uredbe št. 1078/77 izteklo pred 31. decembrom 1983 oziroma pred 30. septembrom 1983.
12 Svet je po sodbi Spagl, točka 11 zgoraj, sprejel Uredbo (EGS) št. 1639/91 z dne 13. junija 1991 o spremembi Uredbe št. 857/84 (UL L 150, str. 35), ki je z ukinitvijo pogojev, ki jih je Sodišče razglasilo za neveljavne, zlasti ob prenehanju obveznosti netrženja obravnavanim pridelovalcem dovolila dodelitev posebne referenčne količine. Ti se imenujejo „pridelovalci SLOM II“. Pridelovalci, za katere je obveznost netrženja na podlagi Uredbe št. 1078/77 prenehala leta 1983, se kot podkategorija pridelovalcev SLOM II imenujejo „pridelovalci SLOM 1983“.
13 Sodišče je z vmesno sodbo z dne 19. maja 1992 v zadevi Mulder in drugi proti Svetu in Komisiji (C‑104/89 in C‑37/90, Recueil, str. I‑3061, v nadaljevanju: sodba Mulder II) izreklo, da je Skupnost odgovorna za škodo, ki so jo utrpeli nekateri mlečni pridelovalci, ki so sprejeli obveznost na podlagi Uredbe št. 1078/77 in jim je potem bilo onemogočeno prodajati mleko zaradi uporabe Uredbe št. 857/84. Sodišče je stranki pozvalo k sporazumni določitvi zneska za plačilo škode.
14 Po tej sodbi sta Svet in Komisija v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 5. avgusta 1992 objavila Obvestilo 92/C 198/04 (UL C 198, str. 4, v nadaljevanju: Obvestilo z dne 5. avgusta 1992). Instituciji sta po tem, ko sta opozorili na posledice sodbe Mulder II, točka 13 zgoraj, izrazili namen opredelitve podrobnosti odškodnine za obravnavane pridelovalce, da bi tej sodbi zagotovila polni učinek.
15 Instituciji sta se zavezali, da do sprejetja teh podrobnosti ne bosta uveljavljali zastaranja iz člena 46 Statuta Sodišča proti pridelovalcem, ki so izpolnjevali pogoje iz sodbe Mulder II, točka 13 zgoraj. Vendar je bila ta zaveza pogojena s tem, da pravica do odškodnine na dan objave Obvestila z dne 5. avgusta 1992 ali na dan, ko se je pridelovalec obrnil na eno od institucij, še ni zastarana.
16 Svet je nato omenjene podrobnosti določil s sprejetjem Uredbe (EGS) št. 2187/93 z dne 22. julija 1993 o ponudbi za odškodnino določenim pridelovalcem mleka ali mlečnih izdelkov, ki jim je bilo opravljanje dejavnosti začasno preprečeno (UL L 196, str. 6). Ta Uredba je za pridelovalce, ki so prejeli dokončno referenčno količino, določila ponudbo za pavšalno odškodnino za škodo, ki so jo utrpeli zaradi uporabe ureditve, na katero se nanaša sodba Mulder II, točka 13 zgoraj.
17 Člen 14, tretji odstavek, Uredbe št. 2187/93 določa:
„Nesprejem ponudbe v dveh mesecih od njenega prejema ima za posledico, da ponudba v prihodnosti ne zavezuje zadevnih institucij Skupnosti.“
18 Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 13. januarja 1999 v zadevi Böcker-Lensing in Schulze-Beiering proti Svetu in Komisiji (T‑1/96, Recueil, str. II‑1, v nadaljevanju: sodba Böcker-Lensing) razsodilo, da Skupnost ne more odgovarjati glede pridelovalcev, za katere je obveznost SLOM prenehala leta 1983 in ki niso nadaljevali pridelave mleka pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 857/84 niti niso dokazali, da so storili potrebno, da bi dokazali namen nadaljevati pridelavo po prenehanju obveznosti netrženja.
19 Sodišče prve stopnje je v sodbi Böcker-Lensing, točka 18 zgoraj, razsodilo tudi, da dejstvo, da so tožeče stranke od nacionalnih organov prejele referenčno količino, ne more ovreči sklepa, do katerega je prišlo glede uveljavljanja odgovornosti Skupnosti, saj dodelitev referenčne količine ni prejudicirala vprašanja obstoja pravice do odškodnine na podlagi člena 288, drugi odstavek, ES, ker ga ravnanje nacionalnih organov ne zavezuje.
20 S sodbo z dne 27. januarja 2000 v zadevi Mulder in drugi proti Svetu in Komisiji (C‑104/89 in C‑37/90, Recueil, str. I‑203, v nadaljevanju: sodba Mulder III) je Sodišče odločilo o znesku odškodnin, ki so jih zahtevale tožeče stranke v zadevah, na katere se nanaša sodba Mulder II, točka 13 zgoraj.
21 Komisija je z Odločbo z dne 28. novembra 2000 (C(2000)3592 konč.), ki je bila na podlagi člena 15 Uredbe Sveta (ES) št. 2330/98 z dne 22. oktobra 1998 o ponudbi za odškodnino določenim pridelovalcem mleka in mlečnih izdelkov, začasno omejenim pri opravljanju dejavnosti (UL L 291, str. 4), pooblaščena za odobritev posredovanja odškodninskih ponudb pridelovalcem, ki so izpolnjevali pogoje za uveljavljanje odgovornosti Skupnosti, vendar niso prejeli odškodnine na podlagi Uredbe št. 2187/93 ali drugih določb, sprejetih v okviru Uredbe št. 2330/98, določenim nizozemskim pridelovalcem ponudila odškodnino, ki je ustrezala odškodnini, ki jo je Sodišče določilo s sodbo Mulder III, točka 20 zgoraj.
22 Sodišče prve stopnje je s sodbama z dne 31. januarja 2001 v zadevah Bouma proti Svetu in Komisiji (T‑533/93, Recueil, str. II‑203, v nadaljevanju: sodba Bouma) in Beusmans proti Svetu in Komisiji (T‑73/94, Recueil, str. II‑223, v nadaljevanju: sodba Beusmans) zavrnilo tožbi v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo Skupnosti, ki sta ju ob uporabi člena 235 ES in člena 288, drugi odstavek, ES vložila mlečna pridelovalca na Nizozemskem, ki sta v okviru Uredbe št. 1078/77 sprejela obveznost netrženja, ki je prenehala veljati leta 1983.
23 V točki 45 sodbe Bouma (točka 44 sodbe Beusmans), točka 22 zgoraj, je Sodišče prve stopnje iz sodbe Spagl, točka 11 zgoraj, izpeljalo, da so pridelovalci, za katere je obveznost prenehala leta 1983, lahko uspešno utemeljili odškodninske tožbe na podlagi kršitve načela varstva legitimnega pričakovanja le, če so dokazali, da so bili razlogi, zaradi katerih v referenčnem letu niso nadaljevali pridelave mleka, povezani z dejstvom, da so jo za določen čas prekinili in da jim organizacijski razlogi niso omogočali, da bi jo takoj nadaljevali.
24 Sodišče prve stopnje se je v točki 46 sodbe Bouma (točka 45 sodbe Beusmans), točka 22 zgoraj, sklicevalo na sodbo Mulder II, točka 13 zgoraj, in ugotovilo:
„Poleg tega iz sodbe v zadevi Mulder II, natančneje iz točke 23, izhaja, da je odgovornost Skupnosti odvisna od pogoja, da so pridelovalci jasno izrazili namen nadaljevati mlečno pridelavo ob prenehanju obveznosti netrženja. Da bi namreč nezakonitost, ki je vodila do razglasitve neveljavnosti uredb, ki so bile vzrok za položaj pridelovalcev SLOM, omogočila odškodnino v njihovo korist, jim je moralo biti nadaljevanje mlečne pridelave onemogočeno. To pomeni, da so pridelovalci, za katere je obveznost prenehala pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 857/84, ponovno pričeli pridelavo ali v ta namen vsaj izvedli ukrepe, kot je izvedba investicij ali popravil, ali vzdrževanje potrebne opreme za omenjeno pridelavo (glede tega glej [...] sklepne predloge generalnega pravobranilca Van Gervna k sodbi Mulder II, Recueil, str. I‑3094, točka 30).“
25 Sodišče prve stopnje je glede položaja tožečih strank v točki 48 sodbe Bouma (točka 47 sodbe Beusmans), točka 22 zgoraj, ugotovilo:
„Tožeča stranka mora, upoštevajoč dejstvo, da ni nadaljevala pridelave mleka od dne, ko je njena obveznost netrženja prenehala, […] do 1. aprila 1984, ko je začel veljati sistem kvot, za to, da bi bil njen odškodninski zahtevek utemeljen, dokazati, da je imela namen nadaljevati pridelavo po prenehanju obveznosti netrženja in da ji je bilo to onemogočeno zaradi začetka veljavnosti Uredbe št. 857/84.“
26 S sodbo z dne 29. aprila 2004 v zadevi Bouma in Beusmans proti Svetu in Komisiji (C‑162/01 P in C‑163/01 P, Recueil, str. I‑4509, v nadaljevanju: sodba Bouma in Beusmans) je Sodišče zavrnilo pritožbe zoper sodbo Bouma, točka 22 zgoraj, in sodbo Beusmans, točka 22 zgoraj.
27 V točkah 62 in 63 sodbe Bouma in Beusmans, točka 26 zgoraj, je Sodišče razsodilo:
„62 Sodišče prve stopnje je v točki 45 sodbe Bouma [točka 44 sodbe Beusmans] iz sodbe Spagl, [točka 11 zgoraj], izpeljalo le, da so [morali] pridelovalci, za katere [je] obveznost prenehala v letu 1983, dokazati, da sta [bila] razloga, zaradi katerih v referenčnem letu [niso] nadaljevali mlečne pridelave, povezana z dejstvom da [so] to pridelavo za določen čas prekinili in da jim organizacijski razlogi niso omogočali, da bi jo takoj nadaljevali.
63 Ta razlaga sodbe Spagl [točka 11 zgoraj] ni napačna.“
28 V točki 72 sodbe Bouma in Beusmans, točka 26 zgoraj, je Sodišče ugotovilo:
„[…] pogoji, ki se zahtevajo, da bi E. Bouma in B. M. J. B. Beusmans kot pridelovalca SLOM 1983 lahko zahtevala odškodnino, lahko izhajajo le iz razlage, ki jo je dalo Sodišče za zadevna pravila. Uredba št. 1639/91 namreč spreminja člen 3a Uredbe št. 857/84, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 764/89 o dodelitvi posebne referenčne količine, vendar ne določa pogojev, ki so potrebni, da bi pridelovalec SLOM 1983 lahko zahteval odškodnino. Odškodnina na podlagi Uredbe št. 2187/93 ostaja samostojna, kolikor v njej določena ureditev pomeni alternativo sodni rešitvi spora in uvaja dodatno sredstvo za dosego odškodnine (sodba [Sodišča] z dne 9. oktobra 2001 v zadevi Flemmer in drugi, od C‑80/99 do C‑82/99, Recueil, str. I‑7211, točka 47)“.
29 Sodišče je v točkah 89 in 90 sodbe Bouma in Beusmans, točka 26 zgoraj, prišlo do sklepa:
„89 Sodišče prve stopnje bi, drugače od zatrjevanj E. Boume in B. M. J. B. Beusmansa, v točki 46 sodbe Bouma (točka 45 sodbe Beusmans) lahko iz tega izpeljalo splošen sklep, da je odgovornost Skupnosti odvisna od pogoja, da so pridelovalci ob prenehanju obveznosti netrženja jasno izrazili namen nadaljevanja mlečne pridelave.
90 Iz tega izhaja, da je Sodišče prve stopnje v točki 46 sodbe Bouma (točka 45 sodbe Beusmans) lahko zahtevalo, da pridelovalec SLOM 1983 ob prenehanju obveznosti na podlagi Uredbe št. 1078/77 izkaže namen nadaljevati mlečno pridelavo s tem, da bodisi ponovno začne pridelavo [bodisi] vsaj s tem, da po zgledu pridelovalcev SLOM I v ta namen izvede ukrepe, kot je izvedba investicij ali popravil ali vzdrževanje potrebne opreme za omenjeno pridelavo.“
30 Sodišče je v točkah 100 in 101 sodbe Bouma in Beusmans, točka 26 zgoraj, razsodilo:
„100 Glede tega je treba opozoriti, tako kot je ugotovila generalna pravobranilka v točki 125 sklepnih predlogov, da porazdelitev dokaznega bremena, ki jo je Sodišče prve stopnje določilo v izpodbijanih sodbah, ustreza ustaljeni sodni praksi, po kateri mora tožeča stranka dokazati, da so izpolnjeni različni pogoji za nepogodbeno odgovornost Skupnosti. Kolikor je mogoče to odgovornost uveljavljati le, če pridelovalec dokaže namen nadaljevanja trženja mleka bodisi z nadaljevanjem pridelave po prenehanju obveznosti netrženja bodisi z drugačnim izrazom te volje, mora tisti, ki zahteva odškodnino, dokazati resničnost svojega namena.
101 Glede očitka, da E. Bouma in B. M. J. B. Beusmans nista mogla predpostavljati posledic, ki bi jih lahko imelo nenadaljevanje pridelave pred 1. aprilom 1984, je treba poudariti, da sta morala kot vsak gospodarski subjekt, ki želi pričeti mlečno pridelavo, pričakovati, da bodo zanju veljali vmes sprejeti predpisi tržne politike. Tako nista mogla upravičeno pričakovati, da bosta lahko nadaljevala pridelavo pod istimi pogoji, kot so veljali prej (glej v tem smislu sodbo Mulder I, točka 23).“
Dejansko stanje
31 Tožeča stranka, pridelovalka mleka na Nizozemskem, je 1. oktobra 1978 v okviru Uredbe št. 1078/77 sprejela obveznost netrženja, ki je prenehala 1. oktobra 1983.
32 Tožeča stranka ni nadaljevala mlečne pridelave niti po prenehanju obveznosti niti pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 857/84.
33 Tožeča stranka je po sprejetju Uredbe št. 1639/91 pri nizozemskih organih vložila predlog za dodelitev začasne posebne referenčne količine, ki ji je bila dodeljena od 15. junija 1991 in ki je pozneje postala dokončna posebna referenčna količina.
34 Nizozemski organi so v imenu Skupnosti ob uporabi Uredbe št. 2187/93 na tožečo stranko naslovili ponudbo za odškodnino v znesku 114.778,61 nizozemskega guldna (NLG).
35 Tožeča stranka je, meneč, da je ocena škode za kilogram prenizka, in upoštevajoč dejstvo, da ponudba ni predvidevala nikakršnih kompenzacijskih obresti ali vsaj nadomestila za finančni izpad za obdobje do 19. maja 1992, zavrnila ponudbo za odškodnino, ponujeno na podlagi Uredbe št. 2187/93.
36 Na tožečo stranko v okviru Uredbe št. 2330/98 ni bila naslovljena nikakršna ponudba za odškodnino.
37 Po pogajanjih med zastopniki pridelovalcev SLOM in zastopniki Komisije v drugem polletju 2000 je prišlo do sporazuma o znesku, ki bi ga pridelovalci SLOM 1983, med katerimi je tudi tožeča stranka, lahko zahtevali iz naslova odškodnine, če bi se ugotovila odgovornost Skupnosti glede te skupine.
Postopek
38 Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 25. februarja 1994, so tožniki T. H. Clemens, N. J. G. M. Costongs, W. A. J. Derks, R. P. Geertsema, W. Hermsen, P. Hogenkamp, J. H. Kelder, B. A. Kokkeler, G. M. Kuijs, E. J. Liefting, J. H. Nieuwenhuizen, D. J. Preuter, H. Rossel, A. J. M. Sturkenboom, J. J. de Wit, J. C. Blom, A. J. Keurhorst, A. J. Scholten in G. E. J. Wilmink vložili to tožbo. Tožba je bila registrirana pod opravilno številko T‑87/94.
39 Sodišče prve stopnje je s sklepom predsednika drugega senata z dne 31. avgusta 1994 odločilo združiti zadeve od T‑530/93 do T‑533/93, od T‑1/94 do T‑4/94, T‑11/94, T‑53/94, T‑71/94, od T‑73/94 do T‑76/94, T‑86/94, T‑87/94, T‑91/94, T‑94/94, T‑96/94, od T‑101/94 do T‑106/94, od T‑118/94 do T‑124/94, T‑130/94 in T‑253/94.
40 Sodišče prve stopnje je s sklepom drugega senata z dne 31. avgusta 1994 prekinilo postopek v teh zadevah do razglasitve sodbe Mulder III, točka 20 zgoraj.
41 Sodišče prve stopnje je s sklepom predsednika prvega razširjenega senata z dne 24. februarja 1995 sklenilo združiti zadevi T‑372/94 in T‑373/94 z zadevami, navedenimi v točki 39 te sodbe.
42 Pri Sodišču prve stopnje je bil 30. septembra 1998 neformalni sestanek, na katerem so sodelovali zastopniki strank. Na tem sestanku so stranke imele priložnost predstaviti svoja stališča o analitični razvrstitvi zadev, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje glede pridelovalcev SLOM, ki je vsebovala kategorijo „C“, ki se je nanašala na pridelovalce SLOM, ki jim je bila ponujena odškodnina na podlagi Uredbe št. 2187/93 in so jo zavrnili iz razloga načina ocene škode in zastaranja, na katero sta se sklicevali instituciji.
43 Tožniki T. H. Clemens, N. J. G. M. Costongs, W. A. J. Derks, R. P. Geertsema, W. Hermsen, P. Hogenkamp, J. H. Kelder, G. M. Kuijs, E. J. Liefting, J. H. Nieuwenhuizen, D. J. Preuter, A. J. M. Sturkenboom in J. J. de Wit so z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 24. januarja 2001, umaknili tožbo v zadevi T‑87/94.
44 Sodišče prve stopnje je s sklepom predsednika četrtega razširjenega senata z dne 15. marca 2001 odredilo izbris imen zgoraj navedenih strank s seznama tožečih strank v zadevi T‑87/94.
45 Pri Sodišču prve stopnje je 17. januarja 2002 potekal neformalni sestanek, na katerem so sodelovali zastopniki strank. Med strankami je prišlo do sporazuma glede izbire vzorčne zadeve v okviru kategorije I pridelovalcev SLOM za primer, če bi Sodišče potrdilo sodbo Bouma, točka 22 zgoraj, in sodbo Beusmans, točka 22 zgoraj, in tožeči stranki J. Blom je bilo odobreno, da vloži ustrezno popravljeno tožbo v vzorčnem postopku.
46 Tožeča stranka, J. Blom, je 5. februarja 2003 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila spremenjeno tožbo in v priloženem dopisu predlagala, naj se postopek v zvezi z njeno tožbo ponovi in naj se ta zadeva izbere za vzorčno.
47 Svet in Komisija sta stališča do ponovitve postopka v zadevi T‑87/94 glede tožeče stranke predložila z dopisoma, vloženima 21. februarja oziroma 7. marca 2003.
48 Svet je predlagal, naj se postopek omeji na vprašanja, postavljena v spremenjeni tožbi, o katerih se ni razpravljalo v zadevah, ki jih obravnavata sodbi Bouma, točka 22 zgoraj, in Beusmans, točka 22 zgoraj. Komisija je soglasje glede izbire zadeve T‑87/94 kot vzorčne zadeve dala pod pogojem, da Sodišče prve stopnje pred razglasitvijo sodbe Bouma in Beusmans, točka 26 zgoraj, ne bo sprejelo nobene odločbe.
49 Sodišče prve stopnje je po tem, ko je zaslišalo stranke, s sklepom predsednika prvega senata z dne 26. marca 2003 odredilo izločitev zadeve T‑87/94 iz združenih zadev, navedenih v točki 39 te sodbe, kolikor se nanaša na tožečo stranko, in ponovitev postopka v zadevi T‑87/94 glede nje.
50 Sodišče prve stopnje je s sklepom občne seje z dne 2. julija 2003 odločilo, da to zadevo vrne senatu, sestavljenemu iz treh sodnikov, v tem primeru prvemu senatu.
51 Sodišče prve stopnje je s sklepom predsednika prvega senata z dne 28. maja 2004 ob uporabi člena 55(2) Poslovnika odločilo, da bo to zadevo obravnavalo prednostno.
52 Ker je bila sestava senatov Sodišča prve stopnje od novega sodnega leta naprej spremenjena, je bil sodnik poročevalec razporejen v peti senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.
53 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (peti senat) odločilo začeti ustni postopek brez izvedbe pripravljalnih ukrepov. Vendar je v okviru ukrepov procesnega vodstva pozvalo tožečo stranko, naj odgovori na pisna vprašanja, in Svet, naj odgovori na pisno vprašanje, kar sta storila v za to določenem roku. Sodišče prve stopnje je Komisijo prav tako pozvalo k predložitvi dokumenta. Komisija je to izpolnila v za to določenem roku.
54 Stranke so svoje ustne navedbe in odgovore na ustna vprašanja Sodišča prve stopnje podale na obravnavi 29. novembra 2005.
Predlogi strank
55 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– Skupnosti naloži plačilo zneska v višini 68.896,57 evra skupaj z 8‑odstotnimi letnimi obrestmi od 19. maja 1992 do dneva plačila;
– Skupnosti naloži plačilo stroškov.
56 Svet Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
57 Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
58 Tožeča stranka zatrjuje, da so pogoji za uveljavljanje odgovornosti Skupnosti izpolnjeni in da glede njenega zahtevka ni mogoče priznati delnega zastaranja, ki ga uveljavlja Svet, kar je vprašanje, ki naj bi sicer prestopilo meje pravne razprave v okviru tega postopka, kot so jih tožeče stranke opredelile s tožbenimi navedbami.
59 Sodišče prve stopnje sodi, da v obravnavanem primeru presoja vprašanja zastaranja zahteva predhodno ugotovitev, ali se lahko uveljavlja odgovornost Skupnosti na podlagi člena 215, drugi odstavek, Pogodbe ES (sedaj člen 288, drugi odstavek, ES) in v primeru pritrdilnega odgovora, do katerega dne (glej v tem smislu sodbe Sodišča prve stopnje Bouma, točka 22 zgoraj, točka 28; Beusmans, točka 22 zgoraj, točka 27, in z dne 7. februarja 2002 v zadevi Gosch proti Komisiji, T‑199/94, Recueil, str. II‑391, točka 40).
Odgovornost Skupnosti
Trditve strank
60 Utemeljevanje tožeče stranke gre v treh smereh. Prvič, tožeča stranka opozarja na pravice, ki naj bi izhajale iz njene lastnosti pridelovalca, in zatrjuje, da se ne sme razlikovati med različnimi kategorijami obravnavanih pridelovalcev SLOM glede priznavanja odgovornosti Skupnosti, ki zlasti izhaja iz ponudbe za odškodnino, ki je bila nanjo naslovljena na podlagi Uredbe št. 2187/93, in iz ravnanja institucij po sprejetju te uredbe. Drugič, tožeča stranka zatrjuje, da obstajajo razlike med njenim položajem in položajem tožečih strank v zadevah, ki so jih obravnavale sodbe Böcker-Lensing, točka 18 zgoraj, Bouma, točka 22 zgoraj, in Beusmans, točka 22 zgoraj. Tretjič, tožeča stranka izpodbija pogoje za predlagano dodelitev odškodnine na podlagi Uredbe št. 2330/98, kot sta jih predstavili toženi stranki.
61 Tožeča stranka najprej opozarja, da je pridelovalec SLOM, in da je vsem pridelovalcem SLOM skupno dejstvo, da jih je zakonodajalec Skupnosti namenoma izključil od možnosti pridobitve mlečne kvote, ki bi bila oproščena dodatne dajatve, imenovane „referenčna količina“, ko je leta 1984 uvedel sistem mlečnih kvot. Tožeča stranka pojasnjuje, da je bila v okviru tega sistema vsem pridelovalcem v Skupnosti dodeljena kvota, neposredno vezana na dejansko pridelavo v „referenčnem letu“, vendar skoraj noben od pridelovalcev SLOM ni prideloval mleka v referenčnem letu 1983 zaradi obveznosti netrženja, s katero se je obvezal v letih 1978 in naslednjih, tako da po prenehanju obveznosti netrženja niso mogli zahtevati mlečne kvote.
62 Tožeča stranka v nadaljevanju opozarja, da i izrek sodb Mulder I, točka 6 zgoraj, Spagl, točka 11 zgoraj, in Mulder II, točka 13 zgoraj, in dejstvo, da mora Skupnost v skladu s sodbo Mulder II, točka 13 zgoraj, povrniti škodo zaradi izgubljenega dobička, ki so jo utrpeli pridelovalci SLOM, h katerim spada tožeča stranka sama, za obdobje, za katero so bili protipravno izključeni od mlečne pridelave, to je od dneva, ko je prenehala obveznost netrženja, do trenutka, ko so lahko zahtevali posebno referenčno količino.
63 Tožeča stranka na koncu zatrjuje, da iz ponudb za odškodnino na podlagi Uredbe št. 2187/93, ki se nanaša na vse mlečne pridelovalce, ki po mnenju toženih strank lahko zahtevajo odškodnino na podlagi sodbe Mulder II, točka 13 zgoraj, med katerimi je tudi sama, izhaja, da je Skupnost izrecno priznala odgovornost glede pridelovalcev SLOM, ki so prejeli dokončno referenčno količino na podlagi uredb št. 764/89 in št. 1639/91, tožeča stranka pa naj bi sodila v kategorijo pridelovalcev, ki so prejeli referenčno količino na podlagi slednje uredbe.
64 Tožeča stranka za utemeljitev tega priznanja odgovornosti Skupnosti navaja ne samo trditve, ki se opirajo na sodbi Spagl, točka 11 zgoraj, in Mulder II, točka 13 zgoraj, izdani pred sprejetjem Uredbe št. 2187/93, na besedilo Obvestila z dne 5. avgusta 1992, na predlog Komisije z dne 21. aprila 1993 (COM (93) 161. konč. v nadaljevanju: Predlog z dne 21. aprila 1993) v zvezi z Uredbo št. 2187/93 in z Uredbo št. 2187/93, ampak tudi trditve, ki se nanašajo na ravnanje institucij in sodno prakso po sprejetju te uredbe, kar so trditve, ki naj bi nazorno pokazale, da se nikoli ni razlikovalo med pridelovalci SLOM 1983 in pridelovalci, ki jih opredeljuje kot SLOM 1984.
65 Tožeča stranka glede tega navaja naslednje.
66 Prvič, tožeča stranka glede dejstev, ki so se zgodila pred sprejetjem Uredbe št. 2187/93, zatrjuje, da je v sodbi Spagl, točka 11 zgoraj, katere glavni namen je določitev pravic in obveznosti kategorije pridelovalcev SLOM 1983, ki ji pripada tožeča stranka, Sodišče presodilo, da so imeli ti pridelovalci pravico do referenčne količine na isti podlagi kot pridelovalci SLOM 1984. Ta sodba naj bi bila eden od razlogov, ki so Svet spodbudili k razveljavitvi Uredbe št. 1639/91, na podlagi katere se je pridelovalce SLOM 1983 glede pravice do dodelitve referenčnih količin obravnavalo enako kot pridelovalce SLOM 1984, z eno samo razliko, da so se posebne referenčne količine dodeljevale pozneje.
67 Drugič, tožeča stranka poudarja, da je sodba Mulder II, točka 13 zgoraj, ki je bila vzorčna zadeva, tako kot sodba Spagl, točka 11 zgoraj, veljala za vse pridelovalce SLOM II, skupaj s pridelovalci SLOM 1983, ki so se sicer združili za obrambo svojih interesov (Stichting SLOM) in so jih skupaj zastopali odvetniki bodisi na formalnih ali neformalnih obravnavah pred Sodiščem in Sodiščem prve stopnje bodisi pri pogajanjih s toženima strankama o znesku odškodnin, ki jo je treba prisoditi glede na sodbo Mulder II, točka 13 zgoraj. Tako naj bi bilo tudi prepričanje toženih strank, ki glede tega nista nikoli razlikovali med pridelovalci SLOM 1983 in pridelovalci SLOM 1984.
68 Tretjič, tožeča stranka poudarja, da sta toženi stranki po sodbi Mulder II, točka 13 zgoraj, v Obvestilu z dne 5. avgusta 1992 naznanili, da bosta določili podrobnosti odškodnine, ki jo je treba plačati vsem pridelovalcem SLOM in ne samo tožečim strankam v tej tožbi, ker sodba Spagl, točka 11 zgoraj, glede tega ne razlikuje med pridelovalci SLOM 1983 in pridelovalci SLOM 1984.
69 Dejstvo, da je Komisija menila, da mora enako obravnavati pridelovalce SLOM I in SLOM II, naj bi brez dvoma izhajajo iz obrazložitve predloga z dne 21. aprila 1993.
70 Tožeča stranka glede tega poudarja naslednje besedilo zgoraj omenjenega predloga, ki je pod naslovom „Pravni vidiki: načelo“:
„Sprejeta rešitev je, da se s pomočjo držav članic pripravi poravnalna ponudba za vse obravnavane pridelovalce, ki jo je treba sprejeti kot dokončno poravnavo. Pridelovalec v primeru zavrnitve nima druge izbire, kot da pred Sodiščem dokaže, da je njegova škoda višja od ponudbe, pri čemer mora vzeti v zakup stroške, tveganje izgube spora in podaljšanje ustreznega plačilnega roka. Ker so zneski izračunani ugodno, pričakujemo, da bomo na tak način uredili večino primerov.“
71 Po mnenju tožeče stranke iz tega predloga izhaja, da sta si instituciji pridržali izključno pravico do izpodbijanja obsega škode, ne pa skupine „obravnavanih pridelovalcev“, če predlog ne bi bil sprejet.
72 Tožeča stranka poleg tega zatrjuje, da je imel, kot izhaja iz besedila uvodnih izjav Uredbe št. 2187/93, predlog lastnost predloga skupinske poravnave, ki je bila naslovljena na vse mlečne pridelovalce z dokončno referenčno količino, h katerim spada tudi sama, in da ni bilo nikakršnega razlikovanja med pridelovalci SLOM I in SLOM II, niti ne med pridelovalci SLOM 1983 in SLOM 1984.
73 Tožeča stranka glede ravnanja institucij in sodne prakse po sprejetju Uredbe št. 2187/93 poudarja, da predstavniki Komisije nikoli niti malo niso nakazali, ne v okviru rednih stikov, ki so jih več let imeli z odvetniki nizozemskih pridelovalcev SLOM, ne v okviru neformalnih srečanj pred Sodiščem prve stopnje, ne v okviru drugih odškodninskih tožb pred Sodiščem prve stopnje, niti, natančneje, v okviru „zastaralnih zadev“ in njihovih rešitev, in ne v okviru rešitve odškodninskih zahtevkov, glede katerih se je odgovornost Skupnosti priznala šele po letu 1993, da so si hoteli pridržati pravico do priznanja odgovornosti Skupnosti, kot izhaja iz Uredbe št. 2187/93, in do ponudb za odškodnino na podlagi te uredbe.
74 Tožeča stranka opozarja, prvič, da so se postopki v odškodninskih tožbah, ki so jih pred Sodiščem prve stopnje vložili pridelovalci, ki so zavrnili ponudbe za odškodnino na podlagi Uredbe št. 2187/93, med katerimi je tudi tožeča stranka, prekinili do razglasitve sodbe Mulder III, točka 20 zgoraj. Po njenem mnenju sta bili toženi stranki od začetka prepričani, da je bila zadeva, v kateri je bila izdana ta sodba, vzorčna zadeva za vse nizozemske pridelovalce SLOM, ki se jim je dodelila dokončna referenčna količina, kar naj bi izhajalo zlasti iz različnih neformalnih srečanj, ki jih je organiziralo Sodišče prve stopnje, da bi se razpravljalo o napredovanju postopka v številnih zadevah, ki so jih vložili pridelovalci SLOM. V tem okviru tožeča stranka zatrjuje, da toženi stranki ne izpodbijata dejstva, da se ni razlikovalo med pridelovalci SLOM 1983 in pridelovalci SLOM 1984. Sicer pa toženi stranki razen v njenem primeru nista izpodbijali odgovornosti Skupnosti glede pridelovalcev, ki so vložili tožbo po tem, ko so zavrnili ponudbo za odškodnino na podlagi Uredbe št. 2187/93, pri čemer gre za pridelovalce, glede katerih je bila odgovornost Skupnosti prej priznana.
75 Tožeča stranka dodaja, da sta toženi stranki od sprejetja Uredbe št. 2187/93 vedeli, da večina pridelovalcev SLOM ne bi mogla sprejeti predloga za odškodnino, določenega s to uredbo, zaradi razlogov, predstavljenih v vlogah postopka, v katerem je bila izdana sodba Mulder II, točka 13 zgoraj, in v številnih vlogah, ki so bile predložene Sodišču prve stopnje leta 1993 in 1994 v imenu nizozemskih pridelovalcev SLOM, med katerimi je tudi tožeča stranka sama. Poleg tega naj bi predhodno dogovarjanje z odvetniki tožečih strank v postopku, v katerem sta bili izdani sodba Mulder II, točka 13 zgoraj, in sodba Mulder III, točka 20 zgoraj, Komisiji zadostno pokazalo, da so zneski odškodnine iz Uredbe št. 2187/93 na kilogram prenizki, da bi nizozemskim pridelovalcem nadomestili škodo.
76 Po mnenju tožeče stranke je bil prav to razlog, zaradi katerega pridelovalci SLOM niso ugovarjali zoper prekinitev postopka glede tožb, ki so jih vložili pri Sodišču prve stopnje, dokler Sodišče ni izdalo sodbe Mulder III, točka 20 zgoraj, ker so menili, da lahko pričakujejo, da se jih bo obravnavalo popolnoma enako kot tožeče stranke Mulder II, točka 13 zgoraj, in iz sodbe Mulder III, točka 20 zgoraj. V stikih med predstavniki toženih strank z odvetniki nizozemskih pridelovalcev SLOM naj ne bi nikoli bilo izraženo mnenje, da bi toženi stranki glede dela nizozemskih pridelovalcev SLOM preklicali priznano odgovornost Skupnosti, ki je izhajala iz ponudb na podlagi Uredbe št. 2187/93.
77 Tožeča stranka zlasti zatrjuje, da se z ravnanjem toženih strank zaradi sodb Sodišča prve stopnje z dne 16. aprila 1997 v zadevah Hartmann proti Svetu in Komisiji (T‑20/94, Recueil, str. II‑595) in Saint in Murray proti Svetu in Komisiji (T‑554/93, Recueil, str. II‑563) ni razlikovalo med pridelovalci SLOM 1983 in pridelovalci SLOM 1984, tako da nobeno dejstvo ne dopušča razmišljanja, da bi na koncu lahko priznali odgovornost Skupnosti.
78 Tožeča stranka glede tega pojasnjuje, da je Komisija z dopisom z dne 27. februarja 1998 Sodišče prve stopnje obvestila, da je predvidela pripravo poravnalne ponudbe za tožeče stranke v vseh zadevah, ki se nanašajo na pridelovalce SLOM I in SLOM II vrste „Hartmann“, in da so vsi pridelovalci te kategorije brez razlikovanja dejansko prejeli spremenjeno ponudbo Komisije. Dodaja, da četudi drži, da se je poravnalna ponudba nanašala na nizozemske pridelovalce teh kategorij, ki so zavrnili ponudbe za odškodnino, ki so jim bila ponujene na podlagi Uredbe št. 2187/93, in ki so pozneje vložili odškodninsko tožbo pri Sodišču prve stopnje, je bilo to ravnanje v skladu s tem, kar je bilo dogovorjeno med strankami, in da je pomembno dejstvo, da se je pridelovalce SLOM 1983 in SLOM 1984 obravnavalo enako.
79 Svet naj bi tudi ustvaril pogoje, da bi se skupini v tej zadevi obravnavanih pridelovalcev poslal predlog skupne odškodnine na podlagi sodbe Sodišča prve stopnje z dne 9. decembra 1997 v zadevi Quiller in Heusmann proti Svetu in Komisiji (T‑195/94 in T‑202/94, Recueil, str. II‑2247, v nadaljevanju: sodba Quiller), s katerim naj se ne bi razlikovalo med pridelovalci SLOM 1983 in pridelovalci SLOM 1984, ker naj bi bil eden od pridelovalcev v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, pridelovalec SLOM 1983. Tožeča stranka priznava, da je obveznost netrženja obsegala njeno celotno gospodarstvo, medtem ko je bil g. Quiller hkrati prevzemnik dela gospodarstva z obveznostjo netrženja, ki je prenehala leta 1983, in lastnik drugega gospodarstva, na katerem je nadaljeval mlečno pridelavo. Vendar poudarja, da je Sodišče prve stopnje v zgoraj navedeni sodbi Quiller poudarilo samo, da g. Quillerju ni bilo treba upoštevati dejstva, da bi moral od leta 1983 nadaljevati mlečno pridelavo na delu gospodarstva, na katerem je bil prevzemnik, da ga ne bi prizadel sistem kvot, kot sicer ni tožeče stranke v postopku, v katerem je bila izdana sodba Spagl, točka 11 zgoraj.
80 Tožeča stranka med drugim opozarja, da iz zapisnika Sodišča prve stopnje z dne 30. septembra 1998 o neformalnem srečanju izhaja, da je sodnik poročevalec kot kategorijo „C“ opredelil pridelovalce, ki sta jim instituciji ponudili odškodnino, ki pa so jo zavrnili zaradi načina ocene škode. Ta kategorija je obsegala vse pridelovalce SLOM I in SLOM II, glede katerih so se po sodbi Mulder III, točka 20 zgoraj, s Komisijo vodila pogajala o poravnavi. Tožeča stranka zatrjuje, da toženi stranki nista nikoli predlagali, naj podskupina SLOM 1983 upošteva možnost, da bi instituciji lahko dokončno preklicali priznanje odgovornosti Skupnosti.
81 Drugič, tožeča stranka opozarja, da Svet v uvodnih izjavah Uredbe št. 2330/98, ki Komisijo pooblašča za urejanje različnih še nerešenih zahtevkov za odškodnino, poudarja, da sta se instituciji po sodbi Mulder II, točka 13 zgoraj, „obvezali, da popolnoma uveljavita navedeno odločitev“, in hkrati poudarja, „da so bili pridelovalci predvsem tisti, ki so imeli pravico zaprositi za posebno referenčno količino na podlagi določb, ki so se Uredbi Sveta […] št. 857/84 […] dodale z Uredbo […] št. 764/89 ali Uredbo […] št. 1639/91“. Tožeča stranka poudarja, da se v tem okviru pridelovalci SLOM I in SLOM II niso obravnavali enako in da nič ne nakazuje, da bi morali pridelovalci SLOM 1983 kot podskupina pridelovalcev SLOM II upoštevati možnost, da bi jim bila pravica do odškodnine dokončno odvzeta. Tožeča stranka prav tako poudarja, da je bilo stališče Komisije, ko je leta 2000 izpodbijala odgovornost Skupnosti glede nje in drugih pridelovalcev SLOM 1983 v okviru pogajanj o posledicah sodbe Mulder II, točka 13 zgoraj, da mora vsak pridelovalec SLOM, ki je pridobil dokončno referenčno količino, „najmanj enkrat“ prejeti ponudbo za odškodnino. Po njenem mnenju je videti, da Komisija tudi takrat pridelovalcev SLOM 1983 ni razlikovala od pridelovalcev SLOM 1984.
82 Tretjič, tožeča stranka ugotavlja, da je v sodbi Mulder III, točka 20 zgoraj, ugotovilo, da so vsi nizozemski pridelovalci SLOM, skupaj z njo, leta 1992 iz vsaj upravičenih razlogov zavrnili ponudbo za odškodnino, oblikovano na podlagi Uredbe št. 2187/93.
83 Po njenem mnenju je bilo v postopkih, v katerih sta bili izdani sodbi Mulder II, točka 13 zgoraj, in Mulder III, točka 20 zgoraj, nesporno, da bi morala slednja služiti kot model za skupni dogovor z vsemi drugimi nizozemskimi pridelovalci SLOM. Poleg tega so se po eni strani odvetnik pridelovalcev SLOM ter g. Kleinlangevelsloo, zastopnik Stichting SLOM, in po drugi strani zastopniki Komisije v drugem polletju leta 2000 intenzivno dogovarjali dejansko glede vseh pridelovalcev SLOM, ki jim je bila leta 1991 ali leta 1993 dodeljena dokončna referenčna količina SLOM in za katere je bil pripravljen poravnalni predlog na podlagi Uredbe št. 2187/93.
84 Po mnenju tožeče stranke so bili nizozemski pridelovalci SLOM ogorčeni zato, ker je Komisija leta 2000 s sklicevanjem na sodbo Böcker-Lensing, točka 18 zgoraj, zavrnila vsakršno priznanje odškodnine pridelovalcem SLOM 1983, čeprav so imeli dokončno referenčno količino, kot je bilo v primeru tožeče stranke. Komisija naj bi bila načeloma ravno še pripravljena priznati odgovornosti Skupnosti glede pridelovalcev SLOM 1983, ki so še lahko predložili pisen neizpodbojen dokaz, ki bi potrjeval, da so leta 1983 izvedli konkretne ukrepe za nadaljevanje mlečne pridelave po prenehanju obveznosti netrženja.
85 Tožeča stranka meni, da je treba dejstvo, da je Komisija pozno preklicala priznanje odgovornosti Skupnosti glede nje in preostalih nizozemskih pridelovalcev SLOM 1983, ki jim je bila dodeljena referenčna količina, šteti za nasprotno z najbolj temeljnimi načeli dobrega upravljanja. Tožeči stranki je vseeno, kako bo Sodišče prve stopnje opredelilo ravnanje toženih strank: kot kršitev načela dobrega upravljanja, kršitev načela enakosti, ravnanje v slabi veri, kršitev določb o prekluziji ali zastaranju pravice (rechtsverwerking), ali kako drugače. Kar želi tožeča stranka uveljaviti, je to, da je to ravnanje pravno nedopustno. Med drugim meni, da to ravnanje izhaja iz ravnanja v povsem slabi veri in da toženi stranki zlorabljata izjemno dolgotrajnost sodnega postopka v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi Mulder II, točka 13 zgoraj, in Mulder III, točka 20 zgoraj.
86 Po mnenju tožeče stranke iz tega izhaja, da je Komisija s svojim ustaljenim in doslednim ravnanjem ustvarila legitimno pričakovanje pridelovalcev SLOM s tem, da ni zanikala odgovornosti Skupnosti, priznane v Uredbi št. 2187/93, in da bi se Komisiji v teh okoliščinah morala zavrniti pravica do izpodbijanja te odgovornosti, ker je do njega prvič prišlo leta 2000. Po njenem mnenju Komisija zgolj dejstva, da je Sodišče prve stopnje izdalo sodbo Böcker-Lensing, točka 18 zgoraj, ne more imeti za posledico, da bi Komisija izpodbijala odgovornost Skupnosti glede pridelovalcev SLOM, saj je Komisija morala skleniti sporazum s tožečimi strankami o znesku odškodnine v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi Mulder II, točka 13 zgoraj, in Mulder III, točka 20 zgoraj, in ga tudi je sklenila.
87 Tožeča stranka na koncu poudarja, da Komisija ni izpodbijala dejstev iz vloge glede ravnanja svojih predstavnikov v večletnih stikih z nizozemskimi pridelovalci SLOM.
88 Drugič, tožeča stranka opozarja, da obstajajo razlike med njenim in položajem tožečih strank iz zadev, v katerih so bile izdane sodbe Böcker-Lensing, točka 18 zgoraj, Bouma, točka 22 zgoraj, in Beusmans, točka 22 zgoraj, v katerih je Sodišče prve stopnje razsodilo, da odgovornost Skupnosti glede nizozemskih pridelovalcev SLOM 1983 ni mogla nastati, ker ti niso zadostno izkazali, da so nameravali nadaljevati pridelavo po prenehanju obveznosti netrženja.
89 Tožeča stranka meni, da izid pritožb, vloženih zoper sodbi Bouma, točka 22 zgoraj, in Beusmans, točka 22 zgoraj, ni brez učinka za izid obravnavane zadeve. Po njenem mnenju bo, če Sodišče dokončno šteje, da je Skupnost odgovorna glede tožečih strank v teh dveh zadevah, iz tega izhajalo, da je Skupnost enako odgovorna glede tožeče stranke v obravnavani zadevi in splošneje glede vseh drugih pridelovalcev SLOM 1983, ki jim je bila dodeljena dokončna referenčna količina. Vendar pa tožeča stranka zatrjuje, da morebitna zavrnitev pritožbe s strani Sodišča ne bi pomenila, da Skupnost ne odgovarja tožeči stranki v obravnavani zadevi in drugim pridelovalcem SLOM 1983, ki so prejeli dokončno referenčno količino.
90 Po mnenju tožeče stranke se njen položaj razlikuje od položaja tožečih strank v zadevah, v katerih so bile izdane sodbe Böcker-Lensing, točka 18 zgoraj, Bouma, točka 22 zgoraj, in v Beusmans, točka 22 zgoraj. Poudarja, da ima od leta 1991 dokončno referenčno količino, ki jo je prejela v skladu z Uredbo št. 1639/91, in da se odgovornost Skupnosti glede nje od sodbe Mulder II, točka 13 zgoraj, ni nikoli zanikala. Poleg tega naj bi iz te sodbe ter iz Uredb št. 2187/93 in 2330/98 jasno izhajalo, da se nikakor ne bi smelo razlikovati med pridelovalci SLOM I in SLOM II. Nasprotno E. Bouma in B. M. J. B. Beusmans še vedno naj ne bi imela dokončne referenčne količine, medtem ko naj bi se g. Böcker-Lensingu dodelila referenčna količina šele v letu 1995. Tožeča stranka prav tako opozarja, da nobenemu od treh zgoraj omenjenih pridelovalcev ni bila ponujena sklenitev poravnave na podlagi Uredbe št. 2187/93. Toženi stranki naj ne bi nikoli priznali odgovornosti Skupnosti glede treh pridelovalcev iz treh prej navedenih sodb in Komisija naj torej v njihovem primeru ne bi izrecno priznala odgovornosti Skupnosti.
91 Na koncu tožeča stranka zatrjuje, da je pravno nedopustno presojati odgovornost Skupnosti glede pridelovalcev SLOM 1983 na drugačni podlagi kot za pridelovalce SLOM I in šteje, da je presoja Sodišča prve stopnje v sodbah Bouma, točka 22 zgoraj, in Beusmans, točka 22 zgoraj, napačna, ker je razsodilo, da mora biti več dokaznega bremena na pridelovalcih SLOM 1983 kot na pridelovalcih SLOM I, četudi je bil njihov položaj enak. Tožeča stranka povzema razloge, ki jih je E. Beusmans navedel v okviru pritožbe zoper sodbo Sodišča prve stopnje v zadevi T‑73/94, za katere pravi, da jih sprejema, vendar pojasnjuje, da se Sodišču prve stopnje ni treba ukvarjati z njihovo utemeljenostjo.
92 Tožeča stranka tako glede dokazovanja trdi, da upoštevajoč ravnanje toženih strank po sodbi Mulder I, točka 6 zgoraj, nobeden od pridelovalcev SLOM 1983 ni pomislil na to, da bi hranil listine o upravljanju svojega posestva v letu 1983. Tožeča stranka poudarja, da večina proizvajalcev SLOM 1983, skupaj z njo, leta 2000 ni mogla več dokazati, da so leta 1983 izvedli konkretne ukrepe za nadaljevanje mlečne pridelave, čeprav je določeno število pridelovalcev SLOM 1983, ki so po naključju še imeli nekaj dokazil, ta predložilo Komisiji, ne da bi to vplivalo na njihovo dolžnost, da to storijo. V tem okviru je Komisija dokazila ocenila za zadostna le v zelo malo primerih, v katerih je prišlo do plačila odškodnin brez drugega sodnega posredovanja.
93 Tožeča stranka na tem mestu poudarja, da v času nastanka dejanskega stanja ni bilo treba predložiti listin za utemeljitev predloga za kvoto in zahteve za odškodnino. Dodaja, da so bile poznejše zahteve po dokazih več kot deset let po nastanku dejanskega stanja oblikovane po izteku zakonske obveznosti pridelovalcev glede hrambe računovodskih listin in po več reorganizacijah nizozemskega Ministrstva za kmetijstvo, ki zaradi tega o tem ne more več posredovati informacij.
94 Tožeča stranka poleg tega opozarja, da Komisija navaja, da „je v preteklosti dopuščala“, da se je za pridelovalce z dokončno referenčno količino štelo, da so imeli namen nadaljevati mlečno pridelavo po prenehanju obveznosti netrženja. Pojasnjuje, da Komisija od pridelovalcev SLOM 1983 z dokončno referenčno količino nikoli ni zahtevala dopolnilih dokazov o njihovem namenu nadaljevanja mlečne pridelave, preden se ni z zagovornikom nizozemskih pridelovalcev SLOM začela pogajati o ureditvi posledic sodbe Mulder III, točka 20 zgoraj.
95 Tretjič, tožeča stranka izpodbija implicitno zatrjevanje Sveta, da ji odškodnina na podlagi Uredbe št. 2330/98 ni bila ponujena zato, ker ni dokazala namena nadaljevanja mlečne pridelave po prenehanju obveznosti netrženja. Uredba št. 2330/98, kolikor naj bi se nanašala samo na pridelovalce SLOM, glede katerih se prej odgovornost Skupnosti ni priznala, naj se ne bi mogla nanašati na tiste, glede katerih je Skupnost, tako kot glede tožeče stranke, že priznala odgovornost.
96 Tožeča stranka med drugim meni, da gre za napačno zatrjevanje. Po eni strani naj bi se predlagalo, naj bi izkaz namena nadaljevanja mlečne pridelave po prenehanju obveznosti netrženja učinkoval na odločitev o predlogu za ponudbe za odškodnino na podlagi Uredbe št. 2330/98.
97 Po drugi strani naj bi Komisija v nekaterih primerih celo po sodbi Böcker-Lensing, točka 18 zgoraj, ponudila odškodnino na podlagi Uredbe št. 2330/98, ne da bi nizozemskim pridelovalcem SLOM 1983, glede katerih je zavrnila priznanje odgovornosti Skupnosti zaradi neobstoja dokončne referenčne količine, postavila pogoje, zlasti glede dokazovanja namena nadaljevanja mlečne pridelave.
98 Tožeča stranka navaja, da je bilo tako zlasti v primeru tožečih strank J. I. M., W. Spikkerja in T. J. W. Kraaienvangra v zadevi T‑533/93, ki so ponudbe za odškodnino na podlagi Uredbe št. 2330/98 prejele 29. aprila 1999 oziroma maja 2000.
99 Komisija naj bi poleg tega pred sprejetjem Uredbe št. 2330/98 poslala ponudbe za odškodnino nekaterim nizozemskim pridelovalcem SLOM 1983, kot je tožeča stranka W. Brouwer (zadeva T‑533/93), ki je ponudbo za odškodnino prejela leta 1997, odškodnina pa ji je bila po sprejemu ponudbe izplačana aprila 1999.
100 Po mnenju tožeče stranke zgoraj navedena dejstva kažejo na to, da je Komisija v skladu z ustaljenimi smernicami celo po izteku roka iz Uredbe št. 2187/93 ter po sodbi v zadevi Böcker-Lensing, točka 18 zgoraj, nadaljevala pripravo novih ponudb za odškodnino za pridelovalce SLOM 1983, glede katerih je bila odgovornost Skupnosti priznana šele pozneje, ker so ti pridelovalci dokončno referenčno količino prejeli šele po izteku rokov, določenih z Uredbo št. 2187/93.
101 Svet in Komisija štejeta, da pogoji za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Skupnosti v tem primeru niso izpolnjeni, tako da je treba tožbo zavrniti.
Presoja Sodišča prve stopnje
102 Opozoriti je treba, da je po sodni praksi Skupnosti po členu 288, drugi odstavek, ES za škodo, ki jo povzročijo institucije, nepogodbeno odgovorna le, če so izpolnjeni vsi pogoji glede nezakonitosti očitanega ravnanja, resničnosti škode in vzročne zveze med nezakonitim ravnanjem in zatrjevano škodo (sodbi Sodišča z dne 28. aprila 1971 v zadevi Lütticke proti Komisiji, 4/69, Recueil, str. 325, točka 10, in z dne 17. decembra 1981, Ludwigshafener Walzmühle in drugi proti Svetu in Komisiji, od 197/80 do 200/80, 243/80, 245/80 in 247/80, Recueil, str. 3211, točka 18; sodbe Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 1995 v zadevi Exporteurs in Levende Varkens in drugi proti Komisiji, T‑481/93 in T‑484/93, Recueil, str. II‑2941, točka 80; Bouma, točka 22 zgoraj, točka 39, in Beusmans, točka 22 zgoraj, točka 38, potrjeni s sodbo Bouma in Beusmans, točka 26 zgoraj, točka 43, in sodbo Gosch proti Komisiji, točka 59 zgoraj, točka 41).
103 Kar zadeva položaj mlečnih pridelovalcev, ki so sprejeli obveznost netrženja, je Skupnost odgovorna glede vsakega pridelovalca, ki je utrpel škodo, ker mu je bilo ob uporabi Uredbe št. 857/84 preprečeno oddajanje mleka (sodba Mulder II, točka 13 zgoraj, točka 22). Ta odgovornost temelji na kršitvi načela varstva legitimnega pričakovanja (sodbi Bouma, točka 22 zgoraj, točka 40, in Beusmans, točka 22 zgoraj, točka 39, potrjeni s sodbo Bouma in Beusmans, točka 26 zgoraj, točke od 45 do 47, in sodbo Gosch proti Komisiji, točka 59 zgoraj, točka 42).
104 Vendar se je na to načelo proti zakonodaji Skupnosti mogoče sklicevati le, če je sama Skupnost prej ustvarila položaj, ki bi lahko ustvaril legitimno pričakovanje (sodba Sodišča z dne 10. januarja 1992 v zadevi Kühn, C‑177/90, Recueil, str. I‑35, točka 14; sodbi Bouma, točka 22 zgoraj, točka 41, in Beusmans, točka 22 zgoraj, točka 40, potrjeni s sodbama Bouma in Beusmans, točka 26 zgoraj, točke od 45 do 47, in Gosch proti Komisiji, točka 59 zgoraj, točka 43).
105 Tako lahko gospodarski subjekt, ki ga je akt Skupnosti spodbudil, da za določen čas v splošnem interesu in proti plačilu premije preneha tržiti mleko, upravičeno pričakuje, da ob prenehanju njegove obveznosti zanj ne bodo veljale omejitve, ki nanj vplivajo na poseben način prav zato, ker je izkoristil možnosti, ki jih je ponudila zakonodaja Skupnosti (sodbi Mulder I, točka 6 zgoraj, točka 24, in von Deetzen, točka 6 zgoraj, točka 13). Nasprotno načelo varstva legitimnega pričakovanja ne nasprotuje temu, da bi se v sistemu, kakršen je sistem za dodatno dajatev, omejitve naložile pridelovalcu, ker v določenem obdobju pred začetkom veljavnosti omenjenega sistema zaradi odločitve, ki jo je sprejel svobodno, ne da bi ga k temu spodbudil akt Skupnosti, ni tržil mleka ali ga je tržil le v omejeni količini (sodbe Kühn, točka 104 zgoraj, točka 15; Bouma, točka 22 zgoraj, točka 42, in Beusmans, točka 22 zgoraj, točka 41, potrjene s sodbama Bouma in Beusmans, točka 26 zgoraj, točke od 45 do 47, in Gosch proti Komisiji, točka 59 zgoraj, točka 44).
106 Poleg tega izhaja iz sodbe v zadevi Spagl, točka 11 zgoraj, da Skupnost od uvedbe kvot ni mogla avtomatično izključiti vseh pridelovalcev, katerih obveznost netrženja ali preusmeritve je prenehala leta 1983, zlasti tistih, ki tako kot g. Spagl niso mogli nadaljevati mlečne pridelave iz razlogov, povezanih z njihovo obveznostjo, ne da bi s tem kršila načelo varstva legitimnega pričakovanja (sodbi Bouma, točka 22 zgoraj, točka 43, in Beusmans, točka 22 zgoraj, točka 42, potrjeni s sodbama Bouma in Beusmans, točka 26 zgoraj, točka 53, in Gosch proti Komisiji, točka 59 zgoraj, točka 45). Sodišče je v točki 13 te sodbe razsodilo:
„[Z]akonodajalec Skupnosti je upravičeno smel določiti rok za prenehanje obdobja netrženja ali preusmeritve zainteresiranih, da za pridelovalce, ki v celotnem obravnavanem referenčnem letu ali delu leta niso oddajali mleka zaradi razlogov, ki niso povezani z obveznostjo netrženja ali preusmeritve, ne bi veljale ugodnosti [določb o dodelitvi posebne referenčne količine]. Nasprotno, načelo [varstva] legitimnega pričakovanja, kot ga razlaga zgoraj navedena sodna praksa, nasprotuje temu, da se za tovrstni rok določijo pogoji, zaradi katerih ne bi veljale ugodnosti [zgoraj navedenih določb] za pridelovalce, ki mleka niso oddajali v celotnem ali delu referenčnega leta, ker so izvajali obveznost na podlagi Uredbe št. 1078/77.“
107 Tako je iz te sodbe razumno izpeljati, da lahko pridelovalci, za katere je obveznost prenehala leta 1983, odškodninsko tožbo uspešno utemeljijo s kršitvijo načela varstva legitimnega pričakovanja le, če dokažejo, da so razlogi, zaradi katerih v referenčnem letu niso nadaljevali mlečne pridelave, povezani z dejstvom, da so s to pridelavo prekinili za določen čas in da jim je bilo zaradi organizacijskih vzrokov navedene pridelave onemogočeno, da bi jo takoj nadaljevali (sodbi Bouma, točka 22 zgoraj, točka 45, in Beusmans, točka 22 zgoraj, točka 44, potrjeni s sodbama Bouma in Beusmans, točka 26 zgoraj, točki 62 in 63, in Gosch proti Komisiji, točka 59 zgoraj, točka 47).
108 Poleg tega iz sodbe Mulder II, točka 13 zgoraj, točka 23, izhaja, da je odgovornost Skupnosti odvisna od pogoja, ali so pridelovalci ob prenehanju njihove obveznosti netrženja jasno izrazili namen nadaljevanja mlečne pridelave. Da bi zaradi nezakonitosti, ki je privedla do razglasitve neveljavnosti predpisov, ki so bili vzrok za njihov položaj, lahko nastala pravica do odškodnine v njihovo korist, je bilo treba pridelovalcem SLOM onemogočiti nadaljevanje mlečne pridelave. To pomeni, da so pridelovalci, za katere je obveznost prenehala pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 857/84, ponovno pričeli pridelavo ali v ta namen vsaj izvedli ukrepe, kot je izvedba investicij ali popravil ali vzdrževanje opreme, potrebne za omenjeno pridelavo (sodbi Bouma, točka 22 zgoraj, točka 46, in Beusmans, točka 22 zgoraj, točka 45, potrjeni s sodbama Bouma in Beusmans, točka 26 zgoraj, točke od 89 do 91, in Gosch proti Komisiji, točka 59 zgoraj, točka 48).
109 Če pridelovalec ni izrazil tega namena, ne more zatrjevati, da je upravičeno pričakoval možnost za nadaljevanje pridelave mleka kadarkoli v prihodnosti. V teh okoliščinah njegov položaj ne bi bil drugačen od položaja gospodarskih subjektov, ki ne bi pridelovali mleka in ki bi jim bilo po uvedbi sistema mlečnih kvot leta 1984 preprečeno, da bi pričeli tako pridelavo. Po ustaljeni sodni praksi gospodarski subjekti na področju skupne ureditve trga, katere cilj je stalno prilagajanje spremembam zaradi gospodarskih razmer, namreč ne morejo upravičeno pričakovati, da zanje ne bodo veljale omejitve iz morebitnih predpisov o tržni ali strukturni politiki (glej sodbi Bouma, točka 22 zgoraj, točka 47, Beusmans, točka 22 zgoraj, točka 46, in zgoraj navedeno sodno prakso, potrjeni s sodbo Bouma in Beusmans, točka 26 zgoraj, točke od 99 do 102, in sodbo Gosch proti Komisiji, točka 59 zgoraj, točka 49).
110 V obravnavanem primeru mora tožeča stranka ob upoštevanju dejstva, da ni nadaljevala mlečne pridelave od 1. oktobra 1983, ko je njena obveznost netrženja prenehala, do 1. aprila 1984, ko je začel veljati sistem kvot, za to, da bi bila njena zahteva za odškodnino utemeljena, dokazati, da je imela namen nadaljevati pridelavo po prenehanju obveznosti netrženja in da ji je bilo to onemogočeno zaradi začetka veljavnosti Uredbe št. 857/84 (sodbi Bouma, točka 22 zgoraj, točka 48, in Beusmans, točka 22 zgoraj, točka 47, potrjeni s sodbo Bouma in Beusmans, točka 26 zgoraj, točke od 99 do 102).
111 Prvič, glede tega je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni predložila dokazov, da naj bi stopila v stik z nacionalnimi organi, da bi prejela referenčno količino za leto 1984, ko je začel veljati sistem mlečnih kvot, niti, da naj bi storila potrebno, da bi dokazala namen nadaljevanja pridelave po prenehanju obveznosti netrženja.
112 Glede dokazov o namenu tožeče stranke, da nadaljuje dejavnost pridelovalca mleka po prenehanju obveznosti netrženja, je najprej treba ugotoviti, da svetovalec tožeče stranke v elektronski pošti z dne 20. januarja 2003, ki jo je poslal na zahtevo Sodišča prve stopnje, trdil, da je to zadevo izbral za vzorčno, ker tožeča stranka ni več mogla izkazati, da je leta 1983 izvedla ukrepe za nadaljevanje pridelave, tako da je rešitev obravnavane zadeve odvisna samo od vprašanja pravnega položaja pridelovalcev, ki so prejeli ponudbo za odškodnino in jo zavrnili.
113 Dalje, čeprav tožeča stranka v nasprotju s stališčem toženih strank meni, da zgoraj omenjenega dokaza ni več mogoče priskrbeti, ker zadevno nizozemsko ministrstvo ne more več posredovati informacij, je kljub temu v odgovoru na vprašanje, ki ga je postavilo Sodišče prve stopnje na obravnavi, pojasnila, da ni ničesar storila, da bi prejela te informacije.
114 Končno, tožeča stranka je na obravnavi navedla, da je po letu 1983 do konca leta 1984 še naprej vzdrževala hleve in pašnike, ker je hotela pozneje mlečno pridelavo nadaljevati. Dodala je, da je zaradi sistema mlečnih kvot dajala v zakup svoja zemljišča z letnimi pogodbami, ki so si sledile druga za drugo, ker je imela namen nadaljevati mlečno pridelavo poleti 1984.
115 Glede na vse zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da se morebiten namen tožeče stranke, nadaljevati mlečno pridelavo po prenehanju obveznosti netrženja, ne opira na nobeno objektivno dejstvo, ampak le na njene lastne izjave, in to čeprav je imela na voljo šest mesecev, da bi ukrepala v smeri nadaljevanja pridelave.
116 Drugič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke glede domnevnih razlik med njenim položajem in položajem tožečih strank v zadevah, v katerih so bile izdane sodbe Bouma, točka 22 zgoraj, Beusmans, točka 22 zgoraj, in Böcker-Lensing, točka 18 zgoraj, ki so v tem, da naj E. Bouma in B. M. J. B. Beusmans v nasprotju z njo še vedno ne bi imela dokončne referenčne količine, medtem ko naj bi se g. Böcker‑Lensingu dodelila referenčna količina šele v letu 1995, je treba opozoriti, da dejstvo, da je tožeča stranka ob začetku veljavnosti Uredbe št. 1639/91 prejela začasno referenčno količino, ne pomeni, da je imela pravico do odškodnine v okviru nepogodbene odgovornosti Skupnosti (sodbi Bouma, točka 22 zgoraj, točka 50, in Beusmans, točka 22 zgoraj, točka 49).
117 Glede tega je treba opozoriti, da so dodelitev kvot določile uredbe Sveta in Komisije, katerih cilj je bil popraviti položaj, ki ga je povzročil predhodni nezakoniti akt. Da bi kvote koristili tisti, ki so dejansko imeli namen pridelovati mleko, in da bi preprečil, da bi pridelovalci zanje zaprosili samo zato, da bi pridobili ekonomske koristi, je zakonodajalec za uvedbo kvot predpisal vrsto pogojev (sodbi Bouma, točka 22 zgoraj, točka 51, in Beusmans, točka 22 zgoraj, točka 50).
118 Dejstvo, da je bila pridelovalcu kvota zavrnjena, ker ob vložitvi predloga zanjo ni izpolnjeval pogojev, ki jih je določala zakonodaja Skupnosti, katere namen je bil popraviti neveljavnost Uredbe št. 857/84, ne izključuje, da bi ob prenehanju svoje obveznosti upravičeno pričakoval možnost nadaljevanja mlečne pridelave in da bi posledično imel pravico do odškodnine pod pogoji, navedenimi v sodbi Mulder II, točka 13 zgoraj. Nasprotno, mogoče bi bilo tudi, da pridelovalci ob prenehanju obveznosti ne bi hoteli nadaljevati mlečne pridelave in bi se jim referenčna količina dodelila nekaj let pozneje, če bi izpolnjevali pogoje, zahtevane v tistem trenutku (sodbi Bouma, točka 22 zgoraj, točka 52, in Beusmans, točka 22 zgoraj, točka 51).
119 Posledično, dejstvo, da so pozneje prejeli začasno referenčno količino, ki se je pozneje spremenila v dokončno referenčno količino, samo po sebi ne dokazuje, da je tožeča stranka ob prenehanju obveznosti imela namen nadaljevati mlečno pridelavo (sodbi Bouma, točka 22 zgoraj, točka 53, in Beusmans, točka 22 zgoraj, točka 52).
120 Tretjič, ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da se je Uredba št. 2187/93 nanašala na vse mlečne pridelovalce, ki bi lahko zahtevali odškodnino na podlagi sodbe Mulder II, točka 13 zgoraj, in da je z njo Skupnost izrecno priznala odgovornost glede pridelovalcev, ki so prejeli dokončno referenčno količino na podlagi uredb št. 764/89 in 1639/91 tako kot tožeča stranka sama, ki je povrhu prejela individualno ponudbo za odškodnino na podlagi Uredbe št. 2187/93.
121 Glede tega je treba ugotoviti, prvič, da v nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeča stranka, instituciji v Obvestilu z dne 5. avgusta 1992 nista naznanili, da sta nameravali poravnati škodo vsem obravnavanim pridelovalcem SLOM. Izrecno sta namreč omejili možnost odškodnine na „vse pridelovalce, […] ki so utrpeli nadomestljivo škodo v smislu sodbe (Mulder II, točka 13 zgoraj), ker niso mogli pravočasno prejeti mlečne kvote [zaradi] sodelovanja v sistemu, ki ga je uvedla Uredba […] št. 1078/77, in ki dejansko ustrezajo merilom in pogojem iz te sodbe.“
122 Drugič, namen Uredbe št. 2187/93 je bil vpeljati skupno ureditev v korist pridelovalcev SLOM, ki so izpolnjevali določena merila. V njej je v četrti uvodni izjavi izrecno navedeno, da se je zaradi števila potencialnih upravičencev izključilo upoštevanje vsakega posamičnega položaja, in v zadnji uvodni izjavi in v členu 14, da nesprejem ponudbe za odškodnino, ki je bila mlečnim pridelovalcem ponujena ob upoštevanju določb zgoraj navedene uredbe, pomeni zavrnitev ponudbe Skupnosti in zato v prihodnosti ne zavezuje več zadevnih institucij Skupnosti. V tem primeru bi moralo obveznost Skupnosti za plačilo odškodnine od primera do primera ugotavljati nacionalno sodišče.
123 Iz Uredbe št. 2187/93, zlasti iz omembe, da se posamični položaji ne morejo upoštevati zaradi znatnega števila potencialno obravnavanih pridelovalcev, nedvomno izhaja, da je v njej vsebovana ponudba za odškodnino ustrezala poskusu skupinske in pavšalne poravnave za vse položaje, ki so izhajali iz uporabe Uredbe št. 857/84, po splošnih parametrih iz sodbe Mulder II, točka 13 zgoraj. Ta ponudba kot taka po definiciji še ne pomeni priznanja odgovornosti glede vsakega potencialno obravnavanega pridelovalca.
124 Tako kot je razsodilo Sodišče prve stopnje, dejstvo, da je tožeča stranka prejela ponudbo za odškodnino na podlagi Uredbe št. 2187/93, ne more dokazati izpolnitve potrebnih pogojev, da bi bila Skupnosti za škodo, ki se zatrjuje v tem primeru, odgovorna v smislu sodne prakse, navedene v točki 102 te sodbe. Ta uredba je namreč imela naravo poravnave, ki je bila naslovljena na določene pridelovalce, njen sprejem pa je bil neobvezen in je bil alternativa sodni rešitvi spora. Če pridelovalec ni sprejel ponudbe, je obdržal pravico do odškodninske tožbe na podlagi člena 288, drugi odstavek, ES (glej sodbo Gosch proti Komisiji, točka 59 zgoraj, točka 69, in zgoraj navedeno sodno prakso).
125 Sodišče prve stopnje je torej štelo, da je tožeča stranka z zavrnitvijo ponudbe v okviru Uredbe št. 2187/93 prešla okvir te uredbe, in je zato moralo ugotoviti, da so bili izpolnjeni pogoji za uveljavljanje odgovornosti Skupnosti (glej v tem smislu sodbo Gosch proti Komisiji, točka 59 zgoraj, točka 70).
126 V teh okoliščinah se tožeča stranka v okviru obravnavanega sodnega postopka ne more utemeljeno sklicevati, da je Skupnost domnevno priznala odgovornost, ker je prejela ponudbo za odškodnino na podlagi Uredbe št. 2187/93. Tožeča stranka se torej ne more več uspešno sklicevati na ravnanje Sveta in Komisije med pogajanji z zastopniki pridelovalcev SLOM do leta 2000, da bi zatrjevala obstoj legitimnega pričakovanja, ki bi toženima strankama v obravnavanemu postopku preprečevalo izpodbijanje odgovornosti.
127 Tako ponudba za odškodnino kot tudi zgoraj navedeno ravnanje namreč sodita v okvir poskusa skupinske in mirne poravnave, na podlagi katere se je določenim pridelovalcem predlagala odškodnina. Vendar Sodišča prve stopnje pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za uveljavljanje nepogodbene odgovornost Skupnosti, glede na dani položaj pridelovalca SLOM ta skupinska in mirna poravnava nikakor ne more vezati.
128 Tožeča stranka torej ne more trditi, da sprejem ponudbe nizozemskih organov za odškodnino na podlagi Uredbe št. 2187/93 pomeni, da je Skupnost izrecno priznala odgovornost, in da se zaradi dejstva, da je v nasprotju s tožečimi strankami v zadevah, v katerih so bile izdane sodbe Bouma, točka 22 zgoraj, Beusmans, točka 22 zgoraj, in Böcker-Lensing, točka 18 zgoraj, prejela tako ponudbo, razlikuje od teh tožečih strank tako, da ni dolžna predložiti dokaza, da je imela namen nadaljevati mlečno pridelavo po prenehanju svoje obveznosti.
129 Glede na vse navedeno izhaja, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med Uredbo št. 857/84 in zatrjevano škodo. Posledično je treba zaključiti, da zaradi uporabe Uredbe št. 857/84 Skupnost ne more odgovarjati tožeči stranki, pri čemer ni treba preveriti, ali so bili izpolnjeni drugi pogoji za tako odgovornost.
130 Zato ni treba preučiti vprašanja zastaranja.
131 Iz tega izhaja, da je treba tožbo, ki jo je vložila J. C. Blom, zavrniti. Tožba v isti zadevi, ki so jo vložile tožeče stranke, ki so navedene v prilogi k sodbi, se zadrži.
Stroški
132 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka s tožbenimi razlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogoma Sveta in Komisije naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti senat)
razsodilo:
1) Tožba, ki jo je vložila J. C. Blom, se zavrne.
2) Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.
3) Tožba v isti zadevi, ki so jo vložile tožeče stranke, navedene v prilogi k sodbi, se zadrži.
Vilaras | Martins Ribeiro | Jürimäe |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 30. maja 2006.
PRILOGA
Imena drugih tožečih strank v zadevi T‑87/94
– B. A. Kokkeler, stanujoč v Denekampu (Nizozemska)
– H. Rossel, stanujoč v Zutphnu (Nizozemska)
– A. J. Keurhorst, stanujoč v Nijbroeku (Nizozemska)
– A. J. Scholten, stanujoč v De Krimu (Nizozemska)
– G. E. J. Wilmink, stanujoč v Ambt-Deldnu (Nizozemska)