SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji razširjeni senat)
z dne 1. junija 2022(*)
„Ekonomska in monetarna unija – Bančna unija – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in nekaterih investicijskih podjetij (EMR) – Postopek reševanja, ki se uporablja, ko subjekt propada ali bo verjetno propadel – Shema za reševanje, ki jo je EOR sprejel za banko Banco Popular Español – Pravica do izjave – Obveznost obrazložitve – Člena 18 in 20 Uredbe (EU) št. 806/2014 – Nepogodbena odgovornost“
V zadevi T‑523/17,
Eleveté Invest Group, SL, s sedežem v Madridu (Španija) in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi,(1) ki jih zastopajo B. Cremades Roman, J. López Useros, S. Cajal Martín in P. Marrodán Lázaro, odvetniki,
tožeče stranke,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata L. Flynn in A. Steiblytė, agenta, skupaj z J. Rivasom Andrésom, odvetnikom,
in
Enotnemu odboru za reševanje (EOR), ki ga zastopata J. King in M. Fernández Rupérez, agentki, skupaj z B. Meyringom, S. Schelom, F. Fernándezom de Trocónizom Roblesom, T. Klupschem in S. Iancom, odvetniki,
toženi stranki,
ob intervenciji
Kraljevine Španije, ki jo zastopata J. Rodríguez de la Rúa Puig in L. Aguilera Ruiz, agenta,
ter
Banco Santander, SA, s sedežem v Santanderju (Španija), ki jo zastopajo J. Rodríguez Cárcamo, A. M. Rodríguez Conde, D. Sarmiento Ramírez‑Escudero in J. Remón Peñalver, odvetniki,
intervenientke,
zaradi, prvič, predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti sklepa SRB/EES/2017/08 izvršne seje EOR z dne 7. junija 2017 o sprejetju sheme za reševanje v zvezi z Banco Popular Español, SA, in Sklepa Komisije (EU) 2017/1246 z dne 7. junija 2017 o odobritvi sheme za reševanje za Banco Popular Español (UL 2017, L 178, str. 15), drugič, predloga na podlagi člena 268 PDEU za povračilo škode, ki naj bi nastala tožečim strankam zaradi teh sklepov, in tretjič, predloga za ugotovitev ničnosti začasnega vrednotenja in za pridobitev nadomestila,
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat),
v sestavi M. van der Woude, predsednik, M. Jaeger, V. Kreuschitz, G. De Baere (poročevalec), sodniki, in G. Steinfatt, sodnica,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 16. junija 2021
izreka naslednjo
Sodbo
I. Pravni okvir
1 Po finančni krizi leta 2008 je bila sprejeta odločitev, da se v Evropski uniji ustanovi bančna unija, ki temelji na celovitih in podrobnih enotnih pravilih za finančne storitve za notranji trg kot celoto, sestavljajo pa jo enotni mehanizem nadzora in novi okviri za jamstva za vloge in reševanje.
2 Prvi korak k ustanovitvi bančne unije je bila vzpostavitev enotnega mehanizma nadzora (EMN) z Uredbo Sveta (EU) št. 1024/2013 z dne 15. oktobra 2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Evropsko centralno banko (UL 2013, L 287, str. 63). V skladu z uvodno izjavo 12 te uredbe bi moral EMN zagotavljati, da se politika Unije, ki se nanaša na bonitetni nadzor kreditnih institucij, izvaja usklajeno in učinkovito, da se enotna pravila za finančne storitve uporabljajo enako za kreditne institucije v vseh zadevnih državah članicah ter da so te kreditne institucije predmet nadzora najvišje kakovosti, ki ga ne ovirajo drugi pomisleki, ki niso bonitetne narave. Za to so se z Uredbo št. 1024/2013 na Evropsko centralno banko (ECB) prenesle posebne naloge, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora nad kreditnimi institucijami, da bi se prispevalo k varnosti in trdnosti kreditnih institucij ter k stabilnosti finančnega sistema v Uniji in vsaki državi članici.
3 Nato je bila sprejeta Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2014, L 173, str. 190). V njeni uvodni izjavi 1 je navedeno:
„Med finančno krizo se je pokazalo, da na ravni Unije ni ustreznih instrumentov za učinkovito obravnavanje nestabilnih ali propadajočih kreditnih institucij in investicijskih družb […]. Takšni instrumenti so potrebni predvsem za preprečevanje insolventnosti ali, kadar se ta pojavi, za zmanjšanje negativnih posledic z ohranitvijo sistemsko pomembnih funkcij zadevne institucije. Te težave so med krizo bistveno prispevale k temu, da so morale države članice reševati institucije z denarjem davkoplačevalcev. Cilj verodostojnega okvira za sanacijo in reševanje je v čim večji možni meri preprečiti potrebo po takšnem ukrepu.“
4 Cilj Direktive 2014/59 je uvesti splošna minimalna harmonizacijska pravila nacionalnih določb, ki urejajo reševanje bank po vsej Uniji, in zagotavlja sodelovanje med organi za reševanje pri obravnavanju propadov čezmejnih bank. V zvezi s tem Direktiva 2014/59 določa med drugim v členu 3(1), da vsaka država članica določi en ali, izjemoma, več organov za reševanje, ki so pristojni za uporabo instrumentov za reševanje in izvajanje pooblastil za reševanje.
5 Vendar ob upoštevanju, na eni strani, tega, da Direktiva 2014/59 ni prinesla centralizacije odločanja na področju reševanja, da je v osnovi določala skupne instrumente za reševanje in pooblastila za reševanje, ki so na voljo nacionalnim organom vsake države članice, in da je nacionalnim organom prepuščala, da sami presodijo glede uporabe teh instrumentov in nacionalnih shem za financiranje reševanja, ter ob upoštevanju, na drugi strani, tega, da ta direktiva državam članicam ni v celoti preprečevala, da bi sprejemale ločene in potencialno neskladne odločitve glede reševanja čezmejnih skupin, je bila sprejeta odločitev, da se vzpostavi enotni mehanizem za reševanje (EMR).
6 Tako je bil drugi korak k ustanovitvi bančne unije sprejetje Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL 2014, L 225, str. 1).
7 V uvodni izjavi 12 Uredbe št. 806/2014 je navedeno:
„Zagotavljanje učinkovitih odločitev za reševanje propadajočih bank znotraj Unije, vključno z uporabo sredstev, ki se zberejo na ravni Unije, je bistveno za dokončno vzpostavitev notranjega trga za finančne storitve. Znotraj notranjega trga, lahko propad bank v eni državi članici vpliva na stabilnost finančnih trgov celotne Unije. Zagotavljanje učinkovitih in enotnih pravil reševanja in enakih pogojev financiranja reševanja po vseh državah članicah je v interesu ne le držav članic, v katerih te banke delujejo, ampak tudi vseh držav članic na splošno, in sicer kot sredstvo za zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev in za izboljšanje delovanja notranjega trga. Bančni sistemi na notranjem trgu so med seboj zelo povezani, skupine bank so mednarodne narave in aktive bank vsebujejo velik delež tujih sredstev. Brez EMR bi imele krize bank v državah članicah, ki sodelujejo v EMN, močnejši negativen sistemski učinek tudi v nesodelujočih državah članicah. Vzpostavitev EMR bo zagotovila nevtralen pristop pri obravnavanju propadajočih bank in bo tako povečala stabilnost bank sodelujočih držav članic in preprečila prelivanje učinkov kriz v nesodelujoče države članice, s tem pa olajšala delovanje notranjega trga kot celote. Mehanizmi za sodelovanje z institucijami, ustanovljenimi v sodelujočih in nesodelujočih državah članicah, bi morali biti jasni, nobena država članica ali skupina držav članic pa ne bi smela biti posredno ali neposredno diskriminirana kot kraj izvajanja finančnih storitev.“
8 V skladu s členom 1, prvi odstavek, Uredbe št. 806/2014 je predmet urejanja te uredbe določiti enotna pravila in enotni postopek za reševanje subjektov iz člena 2 s sedežem v sodelujočih državah članicah, in sicer bank, katerih matični nadzornik je ECB ali pristojni nacionalni organ v državah članicah, katerih valuta je euro, ali v državah članicah, katerih valuta ni euro, ki so vzpostavile tesno sodelovanje v skladu s členom 7 Uredbe št. 1024/2013 (glej uvodno izjavo 15 Uredbe št. 806/2014).
9 Člen 1, drugi odstavek, Uredbe št. 806/2014 določa, da ta enotna pravila in ta enotni postopek izvaja enotni odbor za reševanje (EOR), ustanovljen v skladu s členom 42 iste uredbe, skupaj s Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo ter nacionalnimi organi za reševanje v okviru EMR, ustanovljenega s to uredbo. Določa tudi, da je EMR podprt z enotnim skladom za reševanje (ESR).
10 V skladu s členom 16(1) Uredbe št. 806/2014 EOR odloči o ukrepu za reševanje v zvezi s finančno institucijo s sedežem v sodelujoči državi članici, kadar so izpolnjeni trije pogoji iz člena 18(1) iste uredbe.
11 S prvim pogojem se zahteva, da subjekt propada ali bo verjetno propadel. Oceno tega pogoja sprejme ali ECB po posvetovanju z EOR ali EOR, za ta pogoj pa se šteje, da je izpolnjen, kadar nastopi vsaj ena od okoliščin iz člena 18(4) Uredbe št. 806/2014.
12 Z drugim pogojem se domneva, da ne obstaja razumna verjetnost, da bi lahko kakršni koli alternativni ukrepi zasebnega sektorja ali nadzorna dejavnost preprečili propad tega subjekta v razumnem času.
13 Tretji pogoj določa, da je ukrep za reševanje potreben zaradi javnega interesa, in sicer za uresničitev enega ali več ciljev reševanja ter če s prenehanjem subjekta v skladu z običajnim insolvenčnim postopkom teh ciljev reševanja ne bi bilo mogoče doseči v enaki meri.
14 V členu 14 Uredbe št. 806/2014 so kot cilji reševanja našteti: zagotoviti kontinuiteto kritičnih funkcij; izogniti se resnim negativnim vplivom na finančno stabilnost zlasti s preprečevanjem širjenja negativnega vpliva; zaščititi javna sredstva s čim večjim zmanjšanjem odvisnosti od izredne javne finančne podpore; zaščititi vlagatelje in investitorje ter zaščititi kapital in sredstva strank.
15 Člen 20(1) Uredbe št. 806/2014 določa, da preden se EOR odloči za ukrep za reševanje ali za izvajanje pooblastila za odpis ali konverzijo zadevnih lastniških instrumentov, zagotovi, da oseba, neodvisna od vseh javnih organov, vključno z EOR in nacionalnim organom za reševanje, in od zadevnega subjekta, opravi pošteno, preudarno in realno vrednotenje sredstev in obveznosti zadevnega subjekta.
16 V skladu s členom 20(15) Uredbe št. 806/2014 je vrednotenje sestavni del odločitve o uporabi instrumenta za reševanje ali izvajanju pooblastila za reševanje ali odločitve o pooblastilu za odpis ali konverzijo lastniških instrumentov.
17 Kadar so pogoji iz člena 18(1) Uredbe št. 806/2014 izpolnjeni, EOR sprejme shemo za reševanje.
18 Pri ukrepanju v okviru postopka reševanja morajo EOR, Svet in Komisija sprejeti vse primerne ukrepe za zagotavljanje, da se ukrep za reševanje sprejme v skladu z nekaterimi načeli, naštetimi v členu 15 Uredbe št. 806/2014, med katerimi sta načelo, v skladu s katerim delničarji institucije v postopku reševanja prevzamejo prve izgube, in načelo, v skladu s katerim noben upnik ne utrpi večjih izgub, kot bi jih, če bi prišlo do prenehanja subjekta, na katerega se nanaša ukrep za reševanje, po običajnem insolvenčnem postopku.
19 EOR v shemi za reševanje določi uporabo instrumentov za reševanje. V členu 22(2) Uredbe št. 806/2014 so našteti različni razpoložljivi instrumenti za reševanje, in sicer instrument prodaje poslovanja, instrument premostitvene institucije, instrument izločitve sredstev in instrument za reševanje s sredstvi upnikov.
20 V shemi za reševanje lahko EOR izvaja tudi pooblastilo za odpis ali konverzijo lastniških instrumentov zadevnega subjekta pod pogoji iz člena 21 Uredbe št. 806/2014. V skladu s členom 19 Uredbe št. 806/2014 lahko ukrep za reševanje vključuje tudi odobritev državne pomoči ali uporabo ESR.
21 V skladu s členom 18(7) Uredbe št. 806/2014 EOR shemo za reševanje takoj po njenem sprejetju pošlje Komisiji. Komisija v 24 urah po tem, ko ji EOR pošlje shemo za reševanje, to shemo podpre ali ji nasprotuje glede njenih diskrecijskih vidikov v primerih, ki niso zajeti v tretjem pododstavku, in sicer upoštevanje merila javnega interesa ali bistvena sprememba zneska ESR. V zvezi z zadnjenavedenimi diskrecijskimi vidiki Komisija v 12 urah po tem, ko ji EOR pošlje shemo za reševanje, Svetu priporoči, naj shemi za reševanje, ki jo je sprejel EOR, nasprotuje zato, ker ne izpolnjuje merila javnega interesa, ali naj odobri bistveno spremembo zneska ESR, ki je določen v shemi za reševanje, ki jo je sprejel EOR, ali tej spremembi nasprotuje. Shema za reševanje lahko začne veljati le, če ji Svet ali Komisija v 24 urah po tem, ko jo je EOR poslal, ne nasprotujeta.
22 Člen 18(9) Uredbe št. 806/2014 določa, da EOR zagotovi, da se sprejmejo potrebni ukrepi za reševanje, da lahko zadevni nacionalni organi za reševanje izvajajo shemo za reševanje. Shema za reševanje se naslovi na te organe in jim daje navodila, ti organi pa sprejmejo vse potrebne ukrepe za njeno izvedbo v skladu s členom 29 te uredbe, tako da izvajajo pooblastila za reševanje.
23 Po sprejetju ukrepa za reševanje EOR v skladu s členom 20(16) Uredbe št. 806/2014 zagotovi, da neodvisna oseba izvede vrednotenje, namenjeno ocenjevanju, ali bi bili delničarji in upniki deležni boljše obravnave, če bi bil za institucijo v postopku reševanja uveden običajni insolvenčni postopek. V skladu s členom 76(1)(e) Uredbe št. 806/2014 lahko to vrednotenje privede do plačila nadomestila delničarjem ali upnikom, če so ti v okviru reševanja utrpeli večjo izgubo, kot bi jo utrpeli v primeru prenehanja po običajnem insolvenčnem postopku.
II. Dejansko stanje spora in dejstva po vložitvi tožbe
24 Tožeče stranke, družba Eleveté Invest Group, SL, in 19 fizičnih ali pravnih oseb, katerih imena so navedena v prilogi, so bile delničarke ali imetnice instrumentov dodatnega temeljnega kapitala ali instrumentov dodatnega kapitala banke Banco Popular Español, SA (v nadaljevanju: Banco Popular), preden je bila v zvezi z njo sprejeta shema za reševanje.
A. Položaj banke Banco Popular pred sprejetjem sheme za reševanje
25 Skupina Banco Popular, katere matična družba je bila banka Banco Popular, je bila na datum reševanja šesta španska bančna skupina.
26 Leta 2016 je banka Banco Popular povečala kapital za 2,5 milijarde EUR.
27 Na izvršni seji EOR je bil 5. decembra 2016 sprejet načrt reševanja za skupino Banco Popular (v nadaljevanju: načrt reševanja iz leta 2016). V načrtu reševanja iz leta 2016 je bil prednostni instrument za reševanje instrument za reševanje s sredstvi upnikov iz člena 27 Uredbe št. 806/2014.
28 Banka Banco Popular je 3. februarja 2017 objavila svoje letno poročilo za leto 2016, v katerem je napovedala potrebo po izrednih rezervacijah v znesku 5,7 milijarde EUR, posledica katere bodo konsolidirane izgube v znesku 3,485 milijarde EUR, in imenovanje novega predsednika.
29 Družba DBRS Ratings Limited (DBRS) (zdaj DBRS Morningstar) je 10. februarja 2017 znižala oceno banke Banco Popular z negativnimi obeti glede na oslabljen položaj kapitala banke Banco Popular po večjih neto izgubah, kot so bile predvidene v njenem letnem poročilu, navedenem v točki 28 zgoraj, ter prizadevanja banke Banco Popular za zmanjšanje še vedno velikega deleža nedonosnih sredstev.
30 Banka Banco Popular je 3. aprila 2017 objavila rezultate notranjih revizij, pri čemer je navedla, da bodo morda potrebni popravki letnega poročila za leto 2016. Te prilagoditve so bile opravljene v finančnem poročilu banke Banco Popular za prvo četrtletje leta 2017.
31 Predsednik upravnega odbora je na letni skupščini delničarjev 10. aprila 2017 napovedal, da banka zaradi položaja skupine, kar zadeva kapital in raven nedonosnih sredstev, načrtuje bodisi povečanje kapitala bodisi korporacijsko dejanje. Glavni izvršni direktor banke Banco Popular je bil nadomeščen manj kot eno leto po prevzemu položaja.
32 Po objavi z dne 3. aprila 2017 o potrebi po prilagoditvi finančnih rezultatov za leto 2016, je družba DBRS 6. aprila znižala oceno banke Banco Popular, pri čemer je ohranila negativne obete. Družbi Standard & Poor’s in Moody’s Investors service (v nadaljevanju: Moody’s) sta 7. aprila oziroma 21. aprila 2017 prav tako znižali oceno banke Banco Popular z negativnimi obeti.
33 Banka Banco Popular je aprila 2017 sprožila postopek zasebne prodaje s ciljem prodaje močnemu konkurentu, s čimer bi se ponovno vzpostavil njen finančni položaj. Rok za predložitev ponudb morebitnih zainteresiranih kupcev za nakup banke Banco Popular je bil 10. junij 2017, nato pa je bil ta rok podaljšan do konca junija 2017.
34 Banka Banco Popular je 5. maja 2017 predstavila svoje finančno poročilo za prvo četrtletje leta 2017, v katerem je objavila izgube v znesku 137 milijonov EUR.
35 Zahteva glede likvidnostnega kritja (Liquidity Coverage Requirement) za banko Banco Popular je 12. maja 2017 padla pod najnižji prag 80 %, določen v členu 460(2)(c) Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2013, L 176, str. 1).
36 Banka Banco Santander, SA je banko Banco Popular z dopisom z dne 16. maja 2017 obvestila, da ne more predložiti zavezujoče ponudbe v okviru postopka zasebne prodaje.
37 Banka Banco Popular je 16. maja 2017 v predložitvi dejstva, upoštevnega za Comisión nacional del mercado de valores (CNMV, nacionalna komisija za trg vrednostnih papirjev, Španija), navedla, da so potencialni kupci izrazili interes v postopku zasebne prodaje, vendar ni bila prejeta nobena zavezujoča ponudba.
38 Agencija FITCH je 19. maja 2017 znižala dolgoročno oceno banke Banco Popular.
39 Predsednica EOR, Elke König, je 23. maja 2017 s televizijo Bloomberg opravila intervju, v katerem so ji med drugim postavili vprašanje glede položaja banke Banco Popular.
40 Maja 2017 se je v številnih medijskih člankih poročalo o težavah banke Banco Popular. Kot primer je treba navesti članek z dne 11. maja 2017, objavljen na spletnem mestu elconfidencial.com in naslovljen „Saracho odredil nujno prodajo banke Popular družbama JP Morgan in Lazard zaradi tveganja stečaja“ (Saracho encarga la venta urgente del Popular a JP Morgan y Lazard por riesgo de quiebra). V tem članku je navedeno, da je predsednik banke družbi JP Morgan in Lazard pooblastil za organizacijo nujne prodaje banke zaradi tveganja stečaja zaradi velikega odliva vlog zasebnih in institucionalnih strank ter da je menil, da je edini način za zagotovitev sposobnosti preživetja banke popolna in takojšnja prodaja celotne skupine. V članku je navedeno, da „bi zaradi nadaljnjega odliva vlog in zaprtja zunanjih virov financiranja za banko obstajalo resno tveganje stečaja ter da je bil [njen predsednik] zato prisiljen uporabiti najbolj drastičen ukrep in postopoma opustiti prodajo njenih sredstev, da bi izboljšal kapitalske količnike in izpolnil zahteve ECB“.
41 V članku, ki je bil 15. maja 2017 objavljen na spletnem mestu elconfidencial.com in naslovljen „ECB sredi postopka prodaje banke Banco Popular dva meseca izvajala preglede“ (El BCE inspecciona a Banco Popular durante dos meses en pleno proceso de venta), se je poročalo, da je do načrta prodaje banke Banco Popular, ki ga je začel njen predsednik, prišlo po pregledu ECB, ki je potrdila primanjkljaj rezervacij. V skladu s tem člankom so inšpektorji ECB ugotovili, da so težave banke Banco Popular povezane s primanjkljajem rezervacij za kritje izpostavljenosti na trgu nepremičnin in da se je treba izogniti občasnim odlivom vlog. Ti inšpektorji so prav tako izrazili svoje nezadovoljstvo v zvezi s predstavitvijo računovodskih izkazov za leto 2016.
42 Agencija Reuters je 31. maja 2017 objavila članek z naslovom „EU opozorjena na nevarnost reševanja banke Banco Popular“ (La UE, advertida de riesgo de una resolución ordenada en Banco Popular). V tem članku je med drugim navedeno, da je po navedbah visokega uradnika Unije, ki je ostal anonimen, eden od glavnih nadzornikov bank v Evropi uradnike Unije opozoril, da bi banka Banco Popular lahko potrebovala reševanje, če ji ne bi uspelo najti kupca. V skladu s tem člankom je ta uradnik navedel tudi, da je predsednica EOR pred kratkim izdala „zgodnje opozorilo“ in izjavila, da EOR s posebno pozornostjo spremlja postopek (banke Banco Popular) zaradi morebitnega posredovanja.
43 EOR je istega dne objavil sporočilo za javnost, v katerem je nasprotoval vsebini tega članka.
44 Banka Banco Popular se je v prvih dneh junija 2017 soočila z množičnim dvigovanjem likvidnih sredstev.
45 Banka Banco Popular je 5. junija 2017 zjutraj pri Banco de España (banka Španije) vložila prvo prošnjo za nujno likvidnostno pomoč, popoldne pa še drugo prošnjo, ki je vsebovala povišanje zahtevanega zneska zaradi znatnih denarnih tokov. Na podlagi prošnje banke Španije in po oceni ECB z istega dne v zvezi s prošnjo banke Banco Popular za nujno likvidnostno pomoč Svet ECB ni nasprotoval temu, da se banki Banco Popular odobri nujna likvidnostna pomoč za obdobje do 8. junija 2017. Banka Banco Popular je prejela del te nujne likvidnostne pomoči, nato pa je banka Španije navedla, da banki Banco Popular ne more zagotoviti dodatne nujne likvidnostne pomoči.
46 Družbi DBRS in Moody’s sta 6. junija 2017 znižali oceno banke Banco Popular.
B. Druga dejstva pred sprejetjem sheme za reševanje
47 EOR je 23. maja 2017 družbo Deloitte kot neodvisnega izvedenca pooblastil za vrednotenje banke Banco Popular v skladu s členom 20 Uredbe št. 806/2014.
48 EOR je 24. maja 2017 od banke Banco Popular na podlagi člena 34 Uredbe št. 806/2014 zahteval informacije, potrebne za izvedbo njenega vrednotenja. 2. junija 2017 je od banke Banco Popular zahteval tudi, naj predloži informacije o postopku zasebne prodaje in naj zagotovi dostop do varne virtualne podatkovne sobe, ki jo je zadnjenavedena vzpostavila v okviru tega postopka.
49 Na izvršni seji EOR je bil 3. junija 2017 sprejet Sklep SRB/EES/2017/06, naslovljen na Fondo de Reestructuración Ordenada Bancaria (FROB, sklad za urejeno prestrukturiranje bank, Španija), o trženju banke Banco Popular. EOR je FROB odobril takojšnji začetek postopka prodaje banke Banco Popular in mu sporočil zahteve v zvezi s prodajo v skladu s členom 39 Direktive 2014/59. EOR je med drugim navedel, da mora FROB stopiti v stik s petimi potencialnimi kupci, ki so bili v okviru postopka zasebne prodaje povabljeni k predložitvi ponudbe.
50 Od petih potencialnih kupcev sta se dva odločila, da ne bosta sodelovala v postopku prodaje, enega pa je ECB izključila iz bonitetnih razlogov.
51 Potencialna kupca, ki sta se odločila, da bosta sodelovala v postopku prodaje, banki Banco Santander in Banco Bilbao Vizcaya Argentaria, SA (BBVA), sta 4. junija 2017 podpisala sporazum o nerazkrivanju podatkov, 5. junija 2017 pa sta dobila dostop do virtualne podatkovne sobe.
52 EOR je 5. junija 2017 na podlagi člena 20(5)(a) Uredbe št. 806/2014 sprejel prvo vrednotenje (v nadaljevanju: vrednotenje 1), katerega namen je bil prispevati k ugotovitvi, ali so izpolnjeni pogoji za reševanje, kakor so opredeljeni v členu 18(1) Uredbe št. 806/2014.
53 ECB je 6. junija 2017 po posvetovanju z EOR v skladu s členom 18(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 806/2014 sprejela oceno, ali banka Banco Popular propada ali bo verjetno propadla.
54 V tej oceni je ECB navedla, da se je likvidnostni položaj banke Banco Popular v preteklih mesecih močno poslabšal predvsem zaradi znatnega izčrpanja njene depozitne osnove. Banka Banco Popular se je soočila z znatnimi denarnimi odlivi v vseh segmentih strank. ECB je naštela dogodke, ki so privedli do likvidnostnih težav, s katerimi se je morala soočiti banka Banco Popular.
55 V zvezi s tem je ECB ugotovila, da je banka Banco Popular februarja 2017 ob predložitvi letnih računovodskih izkazov izrazila potrebo po izrednih rezervacijah za znesek 5,7 milijarde EUR, ki je privedla do izgub v znesku 3,485 milijarde EUR v letu 2016, ter naznanila zamenjavo svojega dolgoletnega predsednika, ki je opravil revizijo strategije banke. Objava dodatnih rezervacij in izgub ob koncu poslovnega leta je povzročila znižanje ocene, ki jo je banki Banco Popular 10. februarja 2017 dodelila družba DBRS, ter vzbudila resno zaskrbljenost strank banke Banco Popular, ki se je izrazila v znatnem in nepričakovanem dvigovanju vlog ter povečanem obisku strank v podružnicah banke.
56 ECB je navedla tudi, da je to, da je banka Banco Popular 3. aprila 2017 objavila ad hoc javno izjavo, v kateri so bili navedeni rezultati več notranjih revizij, ki bi lahko pomembno vplivali na računovodske izkaze institucije, ter potrdila, da bo glavni izvršni direktor zamenjan manj kot leto dni po prevzemu dolžnosti, sprožilo nov val dvigovanja vlog. ECB je ugotovila, da je ta val dvigovanja vlog spodbudilo tudi:
– znižanje ocene banke Banco Popular s strani družbe Standard & Poor’s 7. aprila 2017;
– obvestilo banke Banco Popular z dne 10. aprila 2017, da ne bo izplačala dividend in da bo morda potrebno povečanje kapitala ali korporacijsko dejanje zaradi negotovega stanja kapitala in potrebne uskladitve s primerljivimi podjetji pri kritju nedonosnih sredstev;
– znižanje ocene banke Banco Populari s strani družbe Moody’s 21. aprila 2017;
– razkritje rezultatov prvega četrtletja leta 2017, ki so bili slabši od predvidenih;
– nenehno negativno poročanje medijev, kot sta članka z dne 11. in 15. maja 2017, navedena v točkah 40 in 41 zgoraj, iz katerih izhaja, da je predsednik banke Banco Popular odredil nujno prodajo banke zaradi neposrednega tveganja stečaja ali pomanjkanja likvidnostnih sredstev ter da se je morala banka soočiti s potrebo po znatnih dodatnih rezervacijah zaradi inšpekcijskega pregleda nadzornika na kraju samem.
57 ECB je ugotovila tudi, da so bile vloge, izgubljene od 31. maja 2017, še posebej upoštevne, potem ko je bilo v medijih razkrito, da bi lahko prišlo do prenehanja banke, če postopek prodaje v teku ne bi bil uspešen v zelo kratkem času.
58 Poleg tega je ECB opozorila, da čeprav je banka Banco Popular v preteklih tednih razvila različne ukrepe, ki ustvarjajo dodatno likvidnost, in jih začela izvajati, obseg realiziranih in še vedno pričakovanih prilivov ni zadostoval, da bi se odpravilo zmanjšanje likvidnostnega položaja banke Banco Popular na datum ocene. Prav tako je navedla, da tudi z uporabo nujne likvidnostne pomoči, ki ji Svet ECB 5. junija 2017 ni nasprotoval, likvidnostni položaj na ta datum ni zadostoval za zagotovitev, da bo banka Banco Popular lahko izpolnila svoje obveznosti najpozneje 7. junija 2017.
59 ECB je menila, da ukrepi, ki jih je banka Banco Popular že sprejela, niso bili dovolj učinkoviti za izboljšanje njenega likvidnostnega položaja. Ugotovila je, da je banka Banco Popular kot alternativni ukrep za zagotovitev, da bo lahko izpolnila svoje obveznosti, ko zapadejo v plačilo, poskusila izvesti korporacijsko dejanje, in sicer svojo prodajo močnejšemu konkurentu. Vendar je ECB menila, da – glede na slabšanje likvidnostnega položaja banke Banco Popular – neobstoj dokazov, da je ta zmožna obrniti svoj likvidnostni položaj v bližnji prihodnosti, in dejstvo, da pogajanja do tedaj niso prinesla pozitivnih rezultatov, potrditve take zasebne transakcije ni bilo mogoče predvideti v roku, ki bi banki Banco Popular omogočil, da bi odplačala svoje dolgove ali druge obveznosti do njihove zapadlosti.
60 ECB je ugotovila, da hkrati ni bilo na voljo nadzornih ukrepov ali ukrepov za zgodnje posredovanje, ki bi omogočili takojšnjo ureditev likvidnostnega položaja banke Banco Popular in ji zagotovili dovolj časa, da bi izvedla korporacijsko dejanje ali našla drugo rešitev. Z ukrepi, ki so na voljo ECB kot pristojnemu organu na podlagi prenosa člena 104 Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL 2013, L 176, str. 338) ter členov od 27 do 29 Direktive 2014/59 ali člena 16 Uredbe št. 1024/2013 v nacionalno zakonodajo, ni bilo mogoče zagotoviti, da bi banka Banco Popular glede na ugotovljeni obseg in hitrost slabšanja likvidnosti lahko odplačala svoje dolgove ali druge obveznosti do njihove zapadlosti.
61 Nazadnje je ECB ob upoštevanju zlasti čezmernega odliva vlog, hitrosti, s katero je banka izgubila likvidnost, in njene nezmožnosti ustvarjanja drugih likvidnosti menila, da obstajajo objektivni elementi, ki dokazujejo, da banka Banco Popular verjetno ni zmožna v bližnji prihodnosti odplačati svojih dolgov ali drugih obveznosti do njihove zapadlosti. ECB je ugotovila, da je mogoče šteti, da banka Banco Popular propada oziroma da bo verjetno propadla v bližnji prihodnosti v skladu s členom 18(1)(a) in (4)(c) Uredbe št. 806/2014.
62 Upravni odbor banke Banco Popular je 6. junija 2017 ECB obvestil, da je ugotovil, da bo banka verjetno propadla.
63 FROB je istega dne sprejel dopis z informacijami o postopku prodaje (v nadaljevanju: dopis o postopku), v katerem je bil rok za predložitev ponudb določen na 6. junij 2017 ob polnoči.
64 Prav tako je istega dne banka BBVA, ena od potencialnih kupcev banke Banco Popular, FROB obvestila, da ne bo predložila ponudbe.
65 Družba Deloitte EOR je prav tako 6. junija 2017 predložila drugo vrednotenje (v nadaljevanju: vrednotenje 2), pripravljeno na podlagi člena 20(10) Uredbe št. 806/2014. Namen vrednotenja 2 je bil oceniti vrednost sredstev in obveznosti banke Banco Popular, zagotoviti oceno obravnave, ki bi je bili delničarji in upniki deležni, če bi bil za banko Banco Popular uveden običajni insolvenčni postopek, ter prispevati k odločitvi o sredstvih in lastniških instrumentih, ki se prenesejo, in k temu, kako EOR razume tržne pogoje v smislu instrumenta prodaje poslovanja. V tem vrednotenju je bila med drugim ekonomska vrednost banke Banco Popular ocenjena na 1,3 milijarde EUR v najboljšem primeru, na minus 8,2 milijarde EUR v najslabšem primeru in na minus 2 milijardi EUR pri najboljši oceni.
66 Banka Banco Santander je 7. junija 2017 predložila zavezujočo ponudbo.
67 FROB je z dopisom z dne 7. junija 2017 EOR obvestil, da je banka Banco Santander predložila ponudbo 7. junija ob 3.12 in da je bila cena, ki jo je banka Banco Santander ponudila za prodajo delnic banke Banco Popular, en euro. FROB je navedel, da je njegov pripravljalni odbor banko Banco Santander izbral kot uspešnega ponudnika v konkurenčnem postopku prodaje banke Banco Popular in odločil, da EOR predlaga, naj banko Banco Santander opredeli kot kupca v sklepu EOR o sprejetju sheme za reševanje za banko Banco Popular.
C. Shema za reševanje za banko Banco Popular z dne 7. junija 2017
68 Na izvršni seji EOR je bil 7. junija 2017 sprejet Sklep SRB/EES/2017/08 o shemi za reševanje za banko Banco Popular (v nadaljevanju: shema za reševanje) na podlagi Uredbe št. 806/2014.
69 V skladu s členom 1 sheme za reševanje je EOR glede na to, da so bili pogoji iz člena 18(1) Uredbe št. 806/2014 izpolnjeni, odločil, da bo za banko Banco Popular uvedel postopek za reševanje od datuma reševanja.
70 EOR je tako menil, prvič, da banka Banco Popular propada ali bo verjetno propadla, drugič, da ni drugih ukrepov, ki bi lahko preprečili propad banke Banco Popular v razumnem času, in tretjič, da je ukrep za reševanje v obliki instrumenta prodaje poslovanja banke Banco Popular potreben zaradi javnega interesa. V zvezi s tem je EOR navedel, da je reševanje potrebno za uresničevanje dveh ciljev iz člena 14(2) Uredbe št. 806/2014, in sicer zagotoviti kontinuiteto kritičnih funkcij banke in izogniti se resnim negativnim vplivom na finančno stabilnost, ter je sorazmerno z njima.
71 V členu 5.1 sheme za reševanje je EOR odločil:
„Instrument za reševanje, ki se uporablja za družbo Banco Popular, pomeni, da se s prenosom delnic na kupca poslovanje proda na podlagi člena 24 Uredbe št. 806/2014. Odpis in konverzija kapitalskih instrumentov se izvedeta neposredno pred uporabo instrumenta prodaje poslovanja.“
72 Člen 6 sheme za reševanje se nanaša na odpis lastniških instrumentov in instrument prodaje poslovanja. V členu 6.1 je EOR navedel ukrepe, ki jih je sprejel na podlagi svojega pooblastila za odpis iz člena 21 Uredbe št. 806/2014.
73 Tako je EOR v členu 6.1 sheme za reševanje odločil:
– najprej, da se odpiše nominalni znesek osnovnega kapitala banke Banco Popular v višini 2.098.429.046 EUR, kar pomeni razveljavitev 100 % delnic banke Banco Popular;
– nato, da se celotna glavnica instrumentov dodatnega temeljnega kapitala, ki jih je izdala banka Banco Popular in so bili ob sprejetju sheme za reševanje v obtoku, konvertira v novo izdane delnice banke Banco Popular, „nove delnice I“;
– dalje, da se nominalna vrednost „novih delnic I“ odpiše na vrednost nič, kar pomeni razveljavitev 100 % teh „novih delnic I“;
– nazadnje, da se celotna glavnica instrumentov dodatnega kapitala, ki jih je izdala banka Banco Popular in so bili ob sprejetju sklepa o reševanju v obtoku, konvertira v novo izdane delnice banke Banco Popular, „nove delnice II“.
74 Člen 6.3 sheme za reševanje določa, da ti ukrepi za odpis in konverzijo temeljijo na vrednotenju 2, ki ga potrjujejo rezultati preglednega in odprtega postopka prodaje, ki ga je izvedel španski organ za reševanje, FROB.
75 EOR je v členu 6.5 sheme za reševanje navedel, da izvaja pooblastila, ki so mu podeljena s členom 24(1)(a) Uredbe št. 806/2014 v zvezi z instrumentom prodaje poslovanja, in odredil, da se „nove delnice II“ prenesejo na banko Banco Santander tako, da so prosto prenosljive in neobremenjene s pravicami tretjih, proti plačilu kupnine v višini 1 EUR. Pojasnjeno je bilo, da je kupec s prenosom že soglašal.
76 EOR je navedel tudi, da je treba prenos „novih delnic II“ izvesti na podlagi zavezujoče ponudbe kupca z dne 7. junija 2017 ter da mora to storiti FROB na podlagi Ley 11/2015 de recuperación y resolución de entidades de crédito y empresas de servicios de inversión (zakon 11/2015 o sanaciji in reševanju kreditnih institucij in investicijskih družb) z dne 18. junija 2015 (BOE št. 146 z dne 19. junija 2015, str. 50797, v nadaljevanju: zakon 11/2015).
77 Shema za reševanje je bila 7. junija 2017 ob 5.13 predložena Komisiji v odobritev.
78 Komisija je 7. junija 2017 ob 6.30 sprejela Sklep (EU) 2017/1246 o odobritvi sheme za reševanje za Banco Popular Español (UL 2017, L 178, str. 15) in o njem uradno obvestila EOR. Shema za reševanje je zato začela veljati na isti dan.
79 V uvodni izjavi 4 Sklepa 2017/1246 je navedeno:
„Komisija se strinja s shemo za reševanje. Zlasti se strinja z razlogi, ki jih je navedel Enotni odbor za reševanje, zakaj je reševanje potrebno zaradi javnega interesa v skladu s členom 5 Uredbe (EU) št. 806/2014.“
80 FROB je istega dne sprejel ukrepe, potrebne za izvajanje sheme za reševanje, v skladu s členom 29 Uredbe št. 806/2014. V tem okviru se je FROB strinjal s prenosom novih delnic banke Banco Popular, ki so posledica konverzije instrumentov dodatnega kapitala („nove delnice II“), na banko Banco Santander.
D. Dejstva po sprejetju sklepa o reševanju
81 Družba Deloitte je 14. junija 2018 EOR posredovala vrednotenje razlik v obravnavi v skladu s členom 20, od (16) do (18), Uredbe št. 806/2014, namenjeno ocenjevanju, ali bi bili delničarji in upniki deležni boljše obravnave, če bi bil za banko Banco Popular uveden običajni insolvenčni postopek (v nadaljevanju: vrednotenje 3). Družba Deloitte je 31. julija 2018 EOR poslala dodatek k temu vrednotenju, v katerem je popravila nekatere formalne napake.
82 Banka Banco Santander je 28. septembra 2018 po združitvi s pripojitvijo postala univerzalna pravna naslednica banke Banco Popular.
83 EOR je 17. marca 2020 sprejel Sklep SRB/EES/2020/52 o določitvi, ali je treba delničarjem in upnikom, v zvezi s katerimi so bili izvedeni ukrepi za reševanje v zvezi z banko Banco Popular, dodeliti nadomestilo. V zvezi s tem sklepom je bilo 20. marca 2020 objavljeno sporočilo v Uradnem listu Evropske unije (UL 2020, C 91, str. 2). V tem sklepu je EOR menil, da delničarji in upniki, ki jih je prizadelo reševanje banke Banco Popular, niso upravičeni do nadomestila iz ESR na podlagi člena 76(1)(e) Uredbe št. 806/2014.
III. Postopek in predlogi strank
84 Tožeče stranke so 7. avgusta 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile to tožbo.
85 EOR je z vlogo, ki jo je v sodnem tajništvu vložil 31. oktobra 2017, Splošnemu sodišču predlagal, naj v skladu s členom 92(3) Poslovnika Splošnega sodišča odredi pripravljalne ukrepe glede predložitve nekaterih dokumentov, navedenih v prilogi. Splošno sodišče je s sklepom z dne 28. novembra 2017 odločilo, da v tej fazi postopka ne ugodi temu predlogu za sprejetje pripravljalnih ukrepov.
86 Banka Banco Santander in Kraljevina Španija sta 6. novembra oziroma 5. decembra 2017 vložili predloga za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Komisije in EOR.
87 Splošno sodišče je 16. februarja 2018 v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika EOR pozval, naj predloži zadnjo nezaupno različico sheme za reševanje in nezaupno različico vrednotenja 2, objavljeni na njegovem spletnem mestu. EOR je dokumenta predložil v predpisanem roku.
88 Splošno sodišče je 6. julija 2018 v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika postavilo pisna vprašanja glavnim strankam. Glavne stranke so se na to zahtevo odzvale v predpisanem roku.
89 Tožeče stranke so z aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 1. avgusta 2018, vložile prošnjo za zaupno obravnavo – glede banke Banco Santander in Kraljevine Španije – nekaterih prilog k tožbi.
90 Predsednik osmega senata Splošnega sodišča je s sklepi z dne 12. aprila 2019 dopustil intervencijo Kraljevine Španije in banke Banco Santander ter ugodil prošnjama za zaupno obravnavo, ki so ju v zvezi z njima vložile tožeče stranke.
91 Tožeče stranke so z dopisom, ki so ga v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile 16. aprila 2019, predlagale spremembo predlogov za sprejetje pripravljalnih ukrepov iz tožbe in replike. Komisija in EOR ter Kraljevina Španija in banka Banco Santander so vložili svoja stališča glede tega predloga v predpisanih rokih.
92 Tožeče stranke so z dopisom, ki so ga v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile 6. maja 2019, predložile nov dokazni predlog v skladu s členom 85(3) Poslovnika. Komisija in EOR sta vložila stališča glede tega novega dokaza v predpisanih rokih.
93 Kraljevina Španija in banka Banco Santander sta vsaka svojo intervencijsko vlogo vložili 4. julija 2019, tožeče stranke in EOR pa so stališča o teh vlogah vložili v predpisanem roku.
94 Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila, je bil sodnik poročevalec na podlagi člena 27(5) Poslovnika razporejen v tretji senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.
95 Splošno sodišče je na predlog tretjega senata na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.
96 Tožeče stranke so z dopisom, ki so ga v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile 9. oktobra 2020, predložile nov dokazni predlog v skladu s členom 85(3) Poslovnika. Komisija in EOR ter Kraljevina Španija in banka Banco Santander so vložili stališča glede tega novega dokaza v predpisanih rokih.
97 Splošno sodišče je 16. marca 2021 v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika EOR pozvalo, naj predloži več dokumentov. EOR je z dopisom z dne 30. marca 2021 odgovoril, da so zahtevani dokumenti deloma zaupni in da jih lahko predloži, če Splošno sodišče sprejme pripravljalni ukrep.
98 Splošno sodišče je z dopisom z dne 12. maja 2021 na podlagi člena 24, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije na eni strani ter člena 91(b), člena 92(3) in člena 103 Poslovnika na drugi strani EOR odredilo, naj predloži popolne različice sheme za reševanje, vrednotenja 2, ocene ECB z dne 6. junija 2017 glede tega, ali banka Banco Popular propada ali bo verjetno propadla, in dopisa, ki ga je ECB 18. maja 2017 poslala banki Banco Popular. Splošno sodišče je EOR tudi EOR odredilo, naj predloži nezaupno različico dopisa, ki ga je ECB 18. maja 2017 poslala banki Banco Popular.
99 Splošno sodišče je s sklepom z dne 9. junija 2021 iz spisa izločilo zaupne različice dokumentov, ki jih je predložil EOR v skladu s sklepom z dne 12. maja 2021.
100 Ker sta bila dva člana tretjega razširjenega senata zadržana, je predsednik Splošnega sodišča za dopolnitev senata določil dva druga sodnika.
101 Stranke so na obravnavi 16. junija 2021 ustno podale navedbe in odgovorile na ustna vprašanja Splošnega sodišča.
102 Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:
– razglasi ničnost sheme za reševanje in Sklepa 2017/1246 (v nadaljevanju: skupaj: izpodbijana sklepa) ter posledično Komisiji in EOR naloži, naj jim povrneta naložbe v banko Banco Popular, ali jima, podredno, naloži, naj jim povrneta škodo na podlagi njune nepogodbene odgovornosti;
– Komisiji in EOR naloži, naj jim plača odškodnino iz naslova nepogodbene odgovornosti,
– ugotovi ničnost vrednotenja 2 ter Komisiji in EOR naloži, naj jim plača nadomestilo;
– plačilo stroškov naloži Komisiji in EOR;
– odredi, da se dodeljeni zneski povečajo za kompenzacijske obresti od 23. maja 2017 ali, podredno, od 7. junija 2017 do datuma razglasitve sodbe, skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe, razen stroškov tega postopka, od katerih se bodo zamudne obresti plačale šele od dneva izreka sodbe;
– jim odobri kakršno koli drugo dodatno odškodnino, za katero meni, da je primerna;
103 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– ničnostno tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti zavrže kot nedopustno ali, podredno, zavrne kot neutemeljeno;
– tožbo zoper vrednotenje 2 zavrže kot nedopustno;
– plačilo stroškov naloži tožečim strankam.
104 EOR Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– plačilo stroškov naloži tožečim strankam.
105 Banka Banco Santander in Kraljevina Španija Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– plačilo stroškov naloži tožečim strankam.
IV. Pravo
106 Tožba se v bistvu deli na tri predloge. Prvi tožbeni predlog tožečih strank se nanaša na razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov, drugi tožbeni predlog vsebuje odškodninske zahtevke, tretji tožbeni predlog pa se nanaša na razglasitev ničnosti vrednotenja 2 in na plačilo nadomestila.
A. Predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov
107 Tožeče stranke v podporo predlogu za razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov navajajo štiri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 18 Uredbe št. 806/2014. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 20 Uredbe št. 806/2014. Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do izjave in pravice do vpogleda v spis, ki sta določeni v členu 41(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve. Tožeče stranke v stališčih glede intervencijskih vlog navajajo nov tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 24 Uredbe št. 806/2014.
108 Najprej je treba v zvezi z obsegom nadzora, ki ga izvaja Splošno sodišče, ugotoviti, da EOR trdi, da mora sodišče Unije v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v primeru zapletenih tehničnih vprašanj preučiti dejanske in pravne ugotovitve organa, preveriti, ali sprejeti ukrep ni neveljaven zaradi očitne napake ali zlorabe pooblastil, ter preveriti, da organ ni očitno prekoračil meja svoje diskrecijske pravice.
109 Tožeče stranke menijo, da se omejitve sodnega nadzora, na katere se sklicuje EOR, v obravnavani zadevi ne uporabljajo.
110 V zvezi s tem se je s sodno prakso omejil obseg nadzora, ki ga izvaja Splošno sodišče, tako v primerih, v katerih izpodbijani akt temelji na presoji zelo zapletenih znanstvenih in tehničnih dejstev, kot tudi v primerih, ki vključujejo zapletene gospodarske ocene.
111 Po eni strani se mora nadzor sodišča Unije v zvezi s primeri, v katerih imajo organi Unije široko diskrecijsko pravico, zlasti glede presoje zelo zapletenih znanstvenih in tehničnih dejstev za določitev narave in obsega ukrepov, ki jih sprejmejo, omejiti na preučitev, ali se pri izvajanju take pravice ni zgodila očitna napaka ali zloraba pooblastila, oziroma tudi na to, ali ti organi niso očitno prekoračili mej svoje diskrecijske pravice. V takem okviru sodišče Unije ne sme s svojo presojo znanstvenih in tehničnih dejstev nadomestiti presoje organov Unije, ki jim je Pogodba DEU edinim podelila to nalogo (sodbi z dne 21. julija 2011, Etimine, C‑15/10, EU:C:2011:504, točka 60, in z dne 7. marca 2013, Bilbaína de Alquitranes in drugi/ECHA, T‑93/10, EU:T:2013:106, točka 76; glej tudi sodbo z dne 11. maja 2017, Deza/ECHA, T‑115/15, EU:T:2017:329, točka 163 in navedena sodna praksa).
112 Po drugi strani je nadzor, ki ga sodišča Unije izvajajo nad zapleteno gospodarsko presojo organov Unije, omejen, in sicer nujno omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in obrazložitve, pravilnosti dejanskega stanja ter morebitnega obstoja očitnih napak v presoji in zlorabe pooblastil. V okviru tega nadzora torej sodišče Unije gospodarske presoje pristojnega organa Unije ne sme nadomestiti s svojo (glej v tem smislu sodbe z dne 11. julija 1985, Remia in drugi/Komisija 42/84, EU:C:1985:327, točka 34; z dne 10. decembra 2020, Comune di Milano/Komisija, C‑160/19 P, EU:C:2020:1012, točka 100 in navedena sodna praksa, in z dne 16. januarja 2020, Iberpotash/Komisija, T‑257/18, EU:T:2020:1, točka 96 in navedena sodna praksa).
113 Ker odločitve, ki jih mora sprejeti EOR v okviru postopka reševanja, temeljijo na zelo zapletenih gospodarskih in tehničnih presojah, je treba šteti, da se načela, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene v točkah 111 in 112 zgoraj, uporabljajo za nadzor, ki ga mora izvesti sodišče.
114 Vendar čeprav je EOR priznana diskrecijska pravica na gospodarskem in tehničnem področju, to ne pomeni, da sodišče Unije ne sme izvajati nadzora nad tem, kako EOR razlaga gospodarske podatke, na katerih temelji njegova odločitev. Kot je razsodilo Sodišče, mora namreč sodišče Unije tudi v primeru zapletenih presoj preveriti ne le vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji zapletenega položaja, ter ali je na njihovi podlagi mogoče utemeljiti zaključke, ki iz njih izhajajo (glej sodbe z dne 22. novembra 2007, Španija/Lenzing, C‑525/04 P, EU:C:2007:698, točka 57 in navedena sodna praksa; z dne 26. marca 2019, Komisija/Italija, C‑621/16 P, EU:C:2019:251, točka 104 in navedena sodna praksa, in z dne 10. decembra 2020, Comune di Milano/Komisija, C‑160/19 P, EU:C:2020:1012, točka 115 in navedena sodna praksa).
115 V zvezi s tem morajo biti dokazi, ki jih predloži tožeča stranka za ugotovitev, ali je EOR storil očitno napako pri presoji dejanskega stanja, ki je taka, da upravičuje razglasitev ničnosti sheme za reševanje, zadostni, da se presoja v tej shemi ne zdi verodostojna (glej po analogiji sodbe z dne 14. junija 2018, Lubrizol France/Svet, C‑223/17 P, neobjavljena, EU:C:2018:442, točka 39; z dne 12. decembra 1996, AIUFFASS in AKT/Komisija, T‑380/94, EU:T:1996:195, točka 59, in z dne 13. decembra 2018, Comune di Milano/Komisija, T‑167/13, EU:T:2018:940, točka 108 in navedena sodna praksa).
1. Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 18 Uredbe št. 806/2014
116 Tožeče stranke trdijo, da je EOR kršil člen 18 Uredbe št. 806/2014, ker trije pogoji, ki so v tem členu določeni za sprejetje sheme za reševanje, niso bili izpolnjeni. Ta tožbeni razlog je razdeljen na tri dele, ki se nanašajo na kršitev člena 18(1), od (a) do (c), Uredbe št. 806/2014.
117 Člen 18(1) Uredbe št. 806/2014 določa, da EOR sprejme shemo za reševanje le, če meni, da so izpolnjeni naslednji pogoji:
„(a) da subjekt propada ali bo verjetno propadel;
(b) ob upoštevanju časovnega razporeda in drugih relevantnih okoliščin ne obstaja razumna verjetnost, da bi lahko kakršni koli alternativni ukrepi zasebnega sektorja, vključno z ukrepi v okviru institucionalne sheme za zaščito vlog, ali nadzorna dejavnost, vključno z ukrepi zgodnjega posredovanja, odpisom ali konverzijo zadevnih kapitalskih instrumentov v skladu s členom 21, sprejeta v zvezi s subjektom, preprečila propad tega subjekta v razumnem času;
(c) ukrep za reševanje je potreben zaradi javnega interesa v skladu z odstavkom 5.“
a) Prvi del: kršitev člena 18(1)(a) Uredbe št. 806/2014
118 Tožeče stranke navajajo, da je EOR ugotovil, da je pogoj iz člena 18(1)(a) Uredbe št. 806/2014 izpolnjen zaradi likvidnostnih težav banke Banco Popular, in ne zaradi težav v solventnosti. Tožeče stranke v bistvu navajajo tri očitke. Trdijo, da EOR in Komisija nista mogla ugotoviti, da je banka Banco Popular propadala ali bi verjetno propadla, prvič, ker bi morala banka, ki se sooča z likvidnostnimi težavami, prednostno dobiti likvidnostno pomoč, drugič, ker je ta položaj izhajal iz kršitve obveznosti zaupnosti, ki jo je imel EOR, in tretjič, ker je bil ta položaj posledica kršitve načela dobrega upravljanja EOR in Komisije.
119 Najprej je treba preučiti, ali je bil v obravnavani zadevi uporabljen pogoj iz člena 18(1)(a) Uredbe št. 806/2014, v skladu s katerim subjekt propada ali bo verjetno propadel.
120 V zvezi s tem je, prvič, ECB 6. junija 2017 po posvetovanju z EOR v skladu s členom 18(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 806/2014 sprejela oceno, ali banka Banco Popular propada ali bo verjetno propadla. V tej oceni je ECB ob upoštevanju zlasti čezmernega odliva vlog, hitrosti, s katero je banka izgubila likvidnost, in njene nezmožnosti ustvarjanja drugih likvidnosti menila, da obstajajo objektivni elementi, ki dokazujejo, da banka Banco Popular verjetno ni bila zmožna v bližnji prihodnosti odplačati svojih dolgov ali drugih obveznosti do njihove zapadlosti. ECB je ugotovila, da je mogoče šteti, da banka Banco Popular propada oziroma da bo verjetno propadla v bližnji prihodnosti v skladu s členom 18(1)(a) in (4)(c) Uredbe št. 806/2014.
121 Drugič, z dopisom z dne 6. junija 2017 je upravni odbor banke Banco Popular ECB obvestil, da je ugotovil, da bo banka verjetno propadla.
122 Banka Banco Popular se v dopisu ECB z dne 6. junija 2017 sklicuje na obvestilo ECB v skladu s členom 414 Uredbe št. 575/2013 o kršitvi minimalnih zahtev glede likvidnostnega kritja in napotuje na oceno upravnega odbora, navedeno v prilogi, v skladu s katero banka Banco Popular propada, ter na informacije in analize, na katere se je zadnjenavedeni oprl pri sprejemanju te ugotovitve.
123 V tem dopisu je navedeno:
„V skladu s členom 21.4 zakona 11/2015 in s členoma 45 in 46 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2016/1075 [z dne 23. marca 2016 o dopolnitvi Direktive 2014/59 glede regulativnih tehničnih standardov, ki določajo vsebino načrtov sanacije, načrtov reševanja in načrtov reševanja skupine, minimalna merila, ki naj bi jih pristojni organ ocenil v zvezi z načrti sanacije in načrti sanacije skupine, pogoje za finančno podporo v skupini, zahteve o neodvisnih ocenjevalcih vrednosti, pogodbeno priznavanje pooblastil za odpis in konverzijo, postopke in vsebino zahtev v zvezi z obveščanjem in obvestilom o mirovanju ter operativno delovanje kolegijev za reševanje (UL 2016, L 184, str. 1)] banka Banco Popular obvešča, da je upravni odbor ocenil, da banka verjetno propada.“
124 V zvezi s tem tožeče stranke trdijo, da je upravni odbor banke Banco Popular v delnem zapisniku z dne 6. junija 2017, priloženem k temu dopisu, navedel, da banka propada, ampak tudi, da bo še naprej storil vse, kar je v njegovi moči, da bi to popravil, dokler ne bo zagotovljena nujna likvidnostna pomoč.
125 Ugotoviti je treba, da je upravni odbor banke Banco Popular v tem delnem zapisniku z dne 6. junija 2017 poudaril težave, s katerimi se je srečevala banka Banco Popular, in sicer deleže kapitala skupine, nižje od deležev njenih glavnih konkurentov, visoko izpostavljenost nedonosnim sredstvom in manjše kritje teh sredstev v primerjavi z glavnimi španskimi institucijami ter še posebej medijske članke, objavljene v predhodnih mesecih, o finančni trdnosti skupine in njihove učinke na njen likvidnostni položaj. Navedel je tudi znižanje bonitetnih ocen bonitetnih agencij, padec tečaja delnic banke Banco Popular leta 2017 ter poslabšanje likvidnostnega položaja in financiranja banke. Upravni odbor je menil, da se je likvidnostni položaj banke Banco Popular tako poslabšal, da je nevzdržen ter da nespoštovanje zahteve glede likvidnostnega kritja ni bilo več začasno in je bilo pomembno za presojo njenega propada. Ugotovil je torej, da se je za banko Banco Popular na ta datum štelo, da propada.
126 Te ugotovitve ni mogoče omajati z dejstvom, da je upravni odbor dodal, da bo, dokler pristojni organi ne sprejmejo odločitve po tem, ko je ECB sporočil svojo ugotovitev, še naprej iskal zasebno rešitev za sedanji položaj s podjetniško transakcijo in nadaljeval delo na drugih akcijskih načrtih, ki bi instituciji lahko omogočili pridobivanje kapitala.
127 Tretjič, EOR je v členu 2 sheme za reševanje opozoril na ugotovitev ocenjevanja ECB in v členu 2.2 ugotovil, da je v skladu z oceno ECB pogoj iz člena 18(1)(a) Uredbe št. 806/2014 izpolnjen.
128 V obravnavani zadevi je bil torej propad ali verjetni propad banke Banco Popular ugotovljen na podlagi člena 18(4)(c) Uredbe št. 806/2014, v skladu s katerim se v smislu odstavka 1(a) istega člena šteje, da je propad subjekta dokazan ali verjeten, če je v naslednjem položaju:
„subjekt ni zmožen plačevati svojih dolgov ali drugih obveznosti, ko zapadejo v plačilo, ali obstajajo objektivni elementi, ki potrjujejo ugotovitev, da bo v bližnji prihodnosti do tega prišlo“.
129 Na prvem mestu je treba ugotoviti, da se niti ECB niti EOR nista oprla na položaj iz člena 18(4)(b) Uredbe št. 806/2014, v skladu s katerim se šteje, da subjekt propada ali bo verjetno propadel, če so „sredstva subjekta […] manjša od njegovih obveznosti ali obstajajo objektivni elementi, ki potrjujejo ugotovitev, da bodo manjša v bližnji prihodnosti“.
130 Tako insolventnost subjekta ni pogoj za ugotovitev, da subjekt propada ali bo verjetno propadel, na podlagi člena 18(4)(c) Uredbe št. 806/2014 in zato ni pogoj za sprejetje ukrepa za reševanje.
131 V zvezi s tem je, kot ugotavlja EOR, iz uvodne izjave 57 Uredbe št. 806/2014 razvidno, da:
„Odločitev, da se subjekt začne reševati, bi bilo treba sprejeti, preden je iz bilance stanja finančnega subjekta razvidna insolventnost in preden se ves kapital izčrpa. Reševanje bi bilo treba začeti po ugotovitvi, da subjekt propada ali bo verjetno propadel in da propada v razumnem obdobju ne bi preprečili nobeni alternativni ukrepi zasebnega sektorja.“
132 Iz tega izhaja, da insolventnost banke Banco Popular ni bila edini primer, v katerem bi se lahko štelo, da je bila v položaju propada ali verjetnega propada v smislu člena 18(1)(a) Uredbe št. 806/2014.
133 Ker za položaj iz člena 18(4)(c) Uredbe št. 806/2014 ni potrebno, da je zadevni subjekt insolventen, so trditve tožečih strank, s katerimi poudarjata, da je bila banka Banco Popular na dan sheme za reševanje solventna, brezpredmetne. Dejstvo, da je podjetje solventno glede na svojo bilanco stanja, namreč ne pomeni, da ima na voljo zadostna denarna sredstva, torej sredstva, ki so na voljo za poravnavo dolgov ali drugih obveznosti, ko zapadejo v plačilo.
134 Na drugem mestu, tožeče stranke priznavajo, da je imela banka Banco Popular na dan sheme za reševanje likvidnostne težave. Poleg tega ne navajajo nobene trditve, s katero bi izpodbijale dejstvo, da je bila banka Banco Popular na dan sheme za reševanje v položaju iz člena 18(4)(c) Uredbe št. 806/2014, in sicer, da banka Banco Popular v bližnji prihodnosti verjetno ne bo mogla plačati svojih dolgov ali drugih obveznosti, ko zapadejo v plačilo.
135 V zvezi s tem je treba navesti, da je EOR v uvodni izjavi 23 sheme za reševanje ob sklicevanju na oceno, ki jo je izvedla ECB, ugotovil, da se je likvidnostni položaj banke Banco Popular od oktobra 2016 zaradi dvigov vlog v vseh segmentih strank znatno poslabšal. Ugotovil je, da banka ni imela dovolj možnosti za ponovno vzpostavitev svojega likvidnostnega položaja, da bi si zagotovila stabilen položaj za izpolnjevanje obveznosti, ko zapadejo v plačilo.
136 V shemi za reševanje je EOR navedel različne dogodke, ki so od februarja 2017 povzročili hitro poslabšanje likvidnostnega položaja banke Banco Popular. EOR se sklicuje zlasti na objavo letnega poročila banke Banco Popular za leto 2016 februarja 2017, v katerem so bili objavljeni konsolidirana izguba v višini 3,485 milijarde EUR, potreba po izrednih rezervacijah v višini 5,7 milijarde EUR in imenovanje novega predsednika, ter na objavo finančnega poročila za prvo četrtletje leta 2017 maja 2017, v katerem so bili objavljeni rezultati, ki so bili slabši od pričakovanj trga. EOR je navedel, da so različne bonitetne agencije februarja, aprila in junija 2017 znižale ocene banke Banco Popular. Ugotovil je tudi, da so se zaradi nenehnega negativnega poročanja medijev o finančnih rezultatih in domnevno neposredni nevarnosti stečaja ali nelikvidnosti banke Banco Popular povečali dvigi vlog.
137 Poleg tega je EOR navedel, da je 12. maja 2017 zahteva glede likvidnostnega kritja banke Banco Popular padla pod spodnjo mejo 80 %, določeno v členu 460(2)(c) Uredbe št. 575/2013, in da banka Banco Popular do dneva sheme za reševanje ni ponovno zagotovila skladnosti s to omejitvijo.
138 ECB je v poročilu z dne 5. junija 2017 v zvezi s prošnjo banke Banco Popular za nujno likvidnostno pomoč prav tako navedla, da je banka Banco Popular zaradi množičnih dvigov vlog in velikega zmanjšanja visokokakovostnih likvidnih sredstev (high quality liquid assets) 12. maja 2017, kršila prag 80 % likvidnostnega kritja in od takrat ni mogla ponovno vzpostaviti skladnosti z zakonsko določenimi mejnimi vrednostmi.
139 Člen 412(1) Uredbe št. 575/2013 zahtevo glede likvidnostnega kritja opredeljuje tako:
„Institucije imajo likvidna sredstva, katerih vsota vrednosti krije likvidnostne odlive, zmanjšane za likvidnostne prilive v stresnih pogojih, s čimer se zagotovi, da institucije vzdržujejo zadostne ravni likvidnostnih blažilnikov za pokritje vsakega morebitnega neravnotežja med likvidnostnimi prilivi in odlivi v zelo stresnih pogojih za obdobje tridesetih dni. Institucije lahko v stresnih razmerah uporabijo svoja likvidna sredstva, da bi krile svoje neto likvidnostne odlive.“
140 Ti različni elementi so navedeni v smernicah Evropskega bančnega organa (EBA) z dne 6. avgusta 2015 o razlagi različnih situacij, v katerih se šteje, da institucija propada ali bo verjetno propadla v skladu s členom 32(6) Direktive 2014/59 (EBA/GL/2015/07) (v nadaljevanju: smernice EBA).
141 Namen teh smernic, ki se uporabljajo od 1. januarja 2016, je zagotoviti niz objektivnih elementov za ugotavljanje, ali subjekt propada ali bo verjetno propadel v skladu z okoliščinami iz člena 32(4), od (a) do (c), Direktive 2014/59. Besedilo člena 32(4)(c) Direktive 2014/59 je enako besedilu člena 18(4)(c) Uredbe št. 806/2014.
142 Člen 5(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 806/2014 določa, da si EOR, Svet in Komisija na vsak način prizadevajo za spoštovanje smernic in priporočil EBA, ki se nanašajo na takšne naloge, ki jih morajo opravljati ti organi.
143 V skladu s smernicami EBA je treba za institucijo šteti, da propada ali bo verjetno propadla v smislu člena 32(4)(c) Direktive 2014/59, če krši regulativne zahteve glede likvidnosti, če ni zmožna plačevati svojih dolgov ali drugih obveznosti, ko zapadejo v plačilo, ali če obstajajo objektivni elementi, ki potrjujejo ugotovitev, da bo v bližnji prihodnosti do tega prišlo.
144 Med elementi, ki jih je treba upoštevati, so v smernicah EBA med drugim navedeni: prvič, pomembni neugodni dogodki, ki vplivajo na razvoj likvidnostnega položaja institucije in vzdržnost njenega profila financiranja ter na njeno zmožnost izpolnjevanja minimalnih likvidnostnih zahtev iz Uredbe št. 575/2013 in dodatnih zahtev iz člena 105 te uredbe ali nacionalnih minimalnih likvidnostnih zahtev; drugič, pomemben neugoden razvoj dogodkov sedanjih in prihodnjih obveznosti institucije, pri oceni katerega je treba po potrebi upoštevati pričakovane in nujne likvidnostne odlive, vključno z znaki morebitnih množičnih dvigov na bankah; tretjič, dogodki, ki lahko resno škodujejo ugledu institucije, zlasti pomembno znižanje bonitetnih ocen, podano od ene ali več bonitetnih agencij, ki vodi do znatnih odlivov ali nezmožnosti obnovitve financiranja ali aktiviranja pogodbenih sprožilnih dejavnikov na podlagi zunanjih ocen.
145 Iz tega izhaja, da je v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, pomanjkanje likvidnih sredstev pomenilo zadostno okoliščino, ki upravičuje reševanje banke Banco Popular, in to še toliko bolj, ker ta položaj ni bil več začasen.
146 Na podlagi različnih elementov, ki sta jih ECB in EOR upoštevala v skladu s smernicami EBA in ki jih tožeče stranke poleg tega ne izpodbijajo, je bilo ugotovljeno, da je banka Banco Popular na dan sprejetja sheme za reševanje v položaju propada ali verjetnega propada v smislu člena 18(4)(c) Uredbe št. 806/2014.
147 EOR in Komisija zato s tem, da sta menila, da je pogoj iz člena 18(1)(a) Uredbe št. 806/2014 izpolnjen, nista storila očitne napake pri presoji. Te ugotovitve ni mogoče ovreči z očitki tožečih strank.
1) Prvi očitek: nujnost zagotovitve likvidnosti
148 Tožeče stranke trdijo, da bi morala v skladu z uvodno izjavo 57 Uredbe št. 806/2014, kadar je mogoče zagotoviti likvidnost, ta rešitev prevladati nad ugotovitvijo, da banka propada. Potreba po zagotovitvi likvidnih sredstev naj bi bila nujna, kadar so, kot v obravnavani zadevi, pomanjkanje likvidnih sredstev banke Banco Popular povzročile evropske institucije in španske uprave. Sklicujejo se na izjavo predsednice EOR z dne 23. maja 2017 med intervjujem s televizijo Bloomberg, članek agencije Reuters z dne 31. maja 2017 in dejstvo, da so španske uprave umaknile za več milijard eurov vlog pri banki Banco Popular, kar naj bi povzročilo padec cene delnice banke Banco Popular in množično dvigovanje vlog. Tožeče stranke tako v bistvu trdijo, da EOR ni mogel ugotoviti, da je banka Banco Popular propadala ali bi verjetno propadla, ker bi morala banka, ki ima likvidnostne težave, prednostno prejeti likvidnostno pomoč.
149 Ta očitek temelji na napačnem razumevanju dela uvodne izjave 57 Uredbe št. 806/2014, v skladu s katerim „[p]otreba po izredni likvidnostni pomoči centralne banke sama po sebi ne bi smela biti pogoj, ki zadostno dokazuje, da subjekt ni sposoben ali bo v bližnji prihodnosti verjetno postal nesposoben plačevati svoje obveznosti ob zapadlosti“.
150 To uvodno izjavo je treba razlagati tako, da dejstvo, da subjekt zaprosi za nujno likvidnostno pomoč in da mu jo nacionalna centralna banka odobri, ne privede samodejno do ugotovitve, da propada ali bo verjetno propadel v smislu člena 18(1)(a) Uredbe št. 806/2014.
151 Kot navaja Komisija, pa propad banke Banco Popular ni bil ugotovljen le na podlagi dejstva, da je subjekt prejel nujno likvidnostno pomoč ali potreboval dodatno nujno likvidnostno pomoč.
152 V nasprotju s trditvijo tožečih strank iz uvodne izjave 57 Uredbe št. 806/2014 ni mogoče sklepati, da je treba banki, ki se sooča z likvidnostnimi težavami, ob ugotovitvi njenega propada prednostno zagotoviti nujno likvidnostno pomoč.
153 Poleg tega je EOR v uvodni izjavi 26(c) sheme za reševanje ugotovil, da je banka Banco Popular 5. junija 2017 prejela prvo nujno likvidnostno pomoč, potem ko ECB ni nasprotovala, vendar ji Banka Španije ni mogla zagotoviti dodatne nujne likvidnostne pomoči.
154 V zvezi s tem je treba navesti, da je Banka Španije v dopisu z dne 5. junija 2017 ECB zaprosila za soglasje, da se banki Banco Popular zagotovi nujna likvidnostna pomoč, da bi se spopadla s hudo likvidnostno krizo, v kateri se je znašla zadnjenavedena. Istega dne pa je Banka Španije ECB poslala nov dopis, v katerem je zaprosila za razširitev nujne likvidnostne pomoči za banko Banco Popular, saj jo je zadnjenavedena obvestila o izjemno velikih likvidnostnih tokovih. Ta dopisa, ki sta bila ECB poslana istega dne, razkrivata hitrost, s katero se je poslabšal likvidnostni položaj banke Banco Popular.
155 Kot navajajo tožeče stranke, je množično in neprekinjeno dvigovanje vlog pomenilo, da je bila nujna likvidnostna pomoč, ki jo je odobrila Banka Španije, izčrpana v enem samem dnevu.
156 Opozoriti je treba tudi, da sta ECB in upravni odbor banke Banco Popular 6. junija 2017 zaradi obsega in hitrosti dvigov likvidnih sredstev sklenila, da banka ne bo več sposobna poravnati svojih dolgov ali drugih obveznosti, ko zapadejo 7. junija. Ker je bilo ugotovljeno, da banka Banco Popular propada, dodatna nujna likvidnostna pomoč ni bila več mogoča.
157 EOR je v členu 3.2(d) sheme za reševanje prav tako ugotovil, da nujna likvidnostna pomoč zaradi hitrega poslabšanja likvidnostnega položaja banke Banco Popular ne bi bila zadostna.
158 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da EOR nima nobene vloge pri zagotavljanju nujne likvidnostne pomoči, za kar so pristojne nacionalne centralne banke, kar tožeče stranke priznavajo.
159 Zato je lahko EOR v shemi za reševanje le ugotovil, da je ECB po eni strani v svoji oceni, ali banka Banco Popular propada ali bo verjetno propadla, menila, da nujna likvidnostna pomoč, ki jo je odobrila, ne bi rešila likvidnostne krize banke Banco Popular, in da po drugi strani Banka Španije banki Banco Popular ni odobrila nobene dodatne nujne likvidnostne pomoči.
160 Zato je treba prvi očitek zavrniti.
2) Drugi očitek: kršitev obveznosti zaupnosti
161 Tožeče stranke trdijo, da je propad banke Banco Popular posledica tega, da je EOR kršil obveznosti zaupnosti iz člena 339 PDEU ter členov 88 in 89 Uredbe št. 806/2014. Nelikvidnost banke Banco Popular naj bi povzročile izjave in uhajanje informacij EOR z dne 23. in 31. maja 2017, ki naj bi povzročili množično dvigovanje vlog in padec tečaja delnice banke Banco Popular. Tožeče stranke trdijo, da EOR ni mogel ugotoviti, da je banka Banco Popular propadala ali bi verjetno propadla, ker naj bi ta položaj izhajal iz kršitve obveznosti zaupnosti EOR.
162 Komisija in EOR trdita, da se z veljavnostjo sheme za reševanje in Komisijino odobritvijo te sheme zahteva le, da subjekt propada in da so drugi pogoji za reševanje ob sprejetju reševanja izpolnjeni. Razlogi, ki so privedli do tega položaja, naj ne bi bili upoštevni.
163 Poudariti je treba, da tudi če bi tožeče stranke dokazale, da je EOR razkril zaupne informacije medijem, lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso taka nepravilnost povzroči razglasitev ničnosti zadevne odločbe, če se dokaže, da bi imela brez te nepravilnosti odločba drugačno vsebino (glej sodbe z dne 6. julija 2000, Volkswagen/Komisija, T‑62/98, EU:T:2000:180, točka 283 in navedena sodna praksa; z dne 5. aprila 2006, Degussa/Komisija, T‑279/02, EU:T:2006:103, točka 416 in navedena sodna praksa, in z dne 3. marca 2011, Siemens/Komisija, T‑110/07, EU:T:2011:68, točka 402 in navedena sodna praksa).
164 V zvezi s tem je, kot trdita Komisija in EOR, shema za reševanje veljavno sprejeta, če so pogoji iz člena 18 Uredbe št. 806/2014 izpolnjeni, ne glede na razloge, na podlagi katerih zadevni subjekt propada ali bo verjetno propadel.
165 EOR je tako, potem ko je menil, da so pogoji iz člena 18(1) Uredbe št. 806/2014 izpolnjeni, sprejel shemo za reševanje, Komisija pa je, potem ko je menila, da je bila shema za reševanje v skladu z določbami Uredbe št. 806/2014, to shemo odobril. Okoliščine, zaradi katerih je banka Banco Popular izpolnjevala pogoje za sprejetje sheme za reševanje, med drugim pogoj, da je propadala ali bi verjetno propadla, niso upoštevne.
166 Iz tega izhaja, da trditve tožečih strank, da sta izjava predsednice EOR z dne 23. maja 2017 in članek agencije Reuters z dne 31. maja 2017, naveden v točki 42 zgoraj, vzrok za likvidnostno krizo banke Banco Popular, niso upoštevne za ugotovitev, ali je bil pogoj iz člena 18(1)(a) Uredbe št. 806/2014 izpolnjen, in torej za presojo veljavnosti sheme za reševanje.
167 V zvezi s tem domnevna vzročna zveza med temi razkritji in likvidnostno krizo banke Banco Popular, ki jo navajajo tožeče stranke, ni pomembna in ne more povzročiti razglasitve ničnosti sheme za reševanje. Nasprotno, ker tožeče stranke trdijo, da izjava predsednice EOR z dne 23. maja 2017 in članek agencije Reuters z dne 31. maja 2017 pomenita, da je EOR kršil obveznost zaupnosti, ki naj bi bila vzrok za njihovo škodo, bo njuna vsebina preučena v okviru drugega odškodninskega zahtevka.
168 Tožeče stranke izpodbijajo trditev, da razlogi, iz katerih se je banka znašla v položaju propada, niso upoštevni. Trdijo, da naj bi EOR, Komisija in FROB v takem primeru imeli diskrecijsko pravico, ki ni določena v Uredbi št. 806/2014, in da bi bilo to v nasprotju z načelom nemo auditur propriam turpitudinem allegans.
169 V zvezi s sklicevanjem tožečih strank na to načelo, v skladu s katerim se nihče ne more sklicevati na svoje protipravno ravnanje zoper drugega, da bi pridobil ugodnost, zadostuje ugotoviti, kot je to storil EOR, da tega načela v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti. Kot ugotavlja EOR, se to načelo uporablja, kadar stranka poskuša neupravičeno izkoristiti svoje nezakonito ravnanje. Vendar tožeče stranke ne navajajo, kakšno prednost naj bi EOR ali Komisija imela zaradi sprejetja sheme za reševanje.
170 Zato je treba drugi očitek zavrniti.
3) Tretji očitek: kršitev načela dobrega upravljanja
171 Tožeče stranke trdijo, da sta morala EOR, ker je povzročil likvidnostno krizo banke Banco Popular, in Komisija čim bolj zmanjšati povzročeno škodo na podlagi načela dobrega upravljanja, določenega v členu 41 Listine. Menijo, da sta EOR in Komisija kršila načelo dobrega upravljanja, ker nista skrbno in nepristransko preučila domnevnega propada banke Banco Popular, ker nista vedela, da naj bi jo povzročile izjave EOR in množično dvigovanje vlog španskih uprav, ter ker nista upoštevala dejstva, da bi se položaj lahko rešil z nujno likvidnostno pomočjo. Trdijo tudi, da sta EOR in Komisija kršila načelo skrbnega ravnanja, ker naj ne bi storila ničesar za odpravo te krize in preprečitev reševanja, med drugim z dodelitvijo nujne likvidnostne pomoči, pri čemer sta vedela, da naj bi izjave EOR povzročile likvidnostno krizo banke Banco Popular.
172 Tožeče stranke v repliki pojasnjujejo, da s tem očitkom trdijo, da bi morala EOR in Komisija v skladu z načelom dobrega upravljanja pri reševanju banke Banco Popular ravnati drugače, tako da bi zmanjšala škodo, povzročeno s položajem, ki sta ga povzročila.
173 Ugotoviti je treba, da povezava, ki so jo opravile tožeče stranke, med domnevno kršitvijo načela dobrega upravljanja in kršitvijo pogoja iz člena 18(1)(a) Uredbe št. 806/2014, ni jasna. Prav tako je sklicevanje na škodo, ki bi jo morala EOR in Komisija zmanjšati, težko razumljivo v okviru analize izpolnjevanja tega pogoja.
174 Poleg tega je treba opozoriti, da iz analize drugega očitka izhaja, da razlogi, zaradi katerih je bila Banco Popular v položaju propada ali verjetnega propada, niso upoštevni za ugotovitev, ali je bil pogoj iz člena 18(1)(a) Uredbe št. 806/2014 izpolnjen, in torej za presojo zakonitosti izpodbijanih sklepov. V zvezi s tem tožeče stranke na eni strani ne pojasnjujejo, v kolikšni meri – če bi EOR in Komisija te okoliščine upoštevala – ne bi bilo mogoče niti ugotoviti propada ali verjetnega propada banke Banco Popular, ki temelji na njenem pomanjkanju likvidnostnih sredstev, niti ugotoviti, da je bil pogoj iz člena 18(1)(a) Uredbe št. 806/2014 izpolnjen. Na drugi strani tožeče stranke v trditvah prav tako ne upoštevajo dejstva, da ugotovitev propada ali verjetnega propada banke Banco Popular izhaja iz ocene, ki jo je opravila ECB.
175 V zvezi s trditvijo, da EOR in Komisija nista upoštevala dejstva, da je bilo mogoče položaj banke Banco Popular popraviti z nujno likvidnostno pomočjo Banke Španije, zadostuje napotiti na analizo prvega očitka in opozoriti, da tak ukrep spada v pristojnost nacionalnih centralnih bank.
176 V zvezi s trditvijo, da bi morala EOR in Komisija položaj banke Banco Popular rešiti z ukrepi za zgodnje posredovanje v skladu s členom 13 Uredbe št. 806/2014, zadostuje ugotovitev, da tožeče stranke ne pojasnijo, na katero vrsto ukrepov, ki spadajo v pristojnost EOR ali Komisije, se sklicujejo. Sprejetje ukrepov za zgodnje posredovanje iz člena 13 Uredbe št. 806/2014 je v pristojnosti ECB in pristojnih nacionalnih organov.
177 Zato je treba tretji očitek in posledično prvi del zavrniti.
b) Drugi del: kršitev člena 18(1)(b) Uredbe št. 806/2014
178 Tožeče stranke trdijo, da je bil člen 18(1)(b) Uredbe št. 806/2014 kršen, ker EOR ni pravilno ocenil rešitev, alternativnih reševanju. Trdijo, da je obstajalo več izvedljivih ukrepov, ki bi bili alternativni reševanju.
179 Tožeče stranke na prvem mestu menijo, da bi dodelitev celotne nujne likvidnostne pomoči, ki jo je prvotno odobrila ECB, in trud banke Banco Popular za pridobitev sredstev do 16. junija 2017 omogočila opravljanje dejavnosti do 21. junija 2017 in izvedbo postopka zasebne prodaje ali povečanja kapitala.
180 Opozoriti je treba, da je iz analize prvega očitka prvega dela razvidno, da je EOR v shemi za reševanje ugotovil, da Banka Španije, potem ko je 5. junija 2017 banki Banco Popular dodelila prvo nujno likvidnostno pomoč, tej banki ni mogla dodeliti dodatne nujne likvidnostne pomoči. Ker je dodelitev nujne likvidnostne pomoči v pristojnosti nacionalnih centralnih bank, se je EOR lahko le seznanil z nerazpoložljivostjo dodatne nujne likvidnostne pomoči.
181 V zvezi s tem tožeče stranke trdijo, da je bilo mogoče povišanje nujne likvidnostne pomoči v korist banke Banco Popular, čeprav je Banka Španije zavrnila dodelitev nove nujne likvidnostne pomoči banki Banco Popular. Trdijo, da bi bolj realistična ocena jamstev omogočila dodelitev dodatne nujne likvidnostne pomoči, za katero je zaprosila banka Banco Popular, in da bi lahko tudi v primeru nezadostnih jamstev banke Banco Popular španska država dala to jamstvo. Menijo, da bi tudi FROB lahko zagotovil likvidna sredstva banki Banco Popular.
182 Zadostuje ugotovitev, da te trditve temeljijo zgolj na domnevah v zvezi s pomočjo, ki bi jo banki Banco Popular lahko dodelile tretje osebe in med drugim španski organi.
183 Navesti je treba tudi, da v skladu s členom 6(6) Uredbe št. 806/2014 „[o]dločitve ali ukrepi [EOR], Sveta ali Komisije ne zahtevajo od držav članic, da zagotovijo izredno javno finančno podporo, niti ne posegajo v proračunsko suverenost in v fiskalne obveznosti držav članic“. Niti EOR niti Komisija torej nista imela možnosti, da bi španskim organom naložila, naj banki Banco Popular zagotovijo finančno podporo v obliki likvidnih sredstev ali jamstev.
184 Poleg tega je treba ugotoviti, da je ECB v oceni o propadu ali verjetnem propadu banke Banco Popular navedla, da tudi z uporabo nujne likvidnostne pomoči, ki ji Svet ECB 5. junija 2017 ni nasprotoval, likvidnostni položaj na datum ocenjevanja ni zadostoval za zagotovitev, da bo banka Banco Popular lahko izpolnila svoje obveznosti najpozneje 7. junija 2017.
185 Tako je treba predpostavko, na kateri temeljijo trditve tožečih strank, da bi lahko banka Banco Popular prejela celotno nujno likvidnostno pomoč, ki jo je prvotno odobrila ECB, zavrniti. Zato ni bilo mogoče predvideti drugih alternativnih rešitev, ki so jih navedle tožeče stranke, ker so pogojene z dodelitvijo te dodatne nujne likvidnostne pomoči. Poleg tega je trditev tožečih strank, da bi dodelitev celotne nujne likvidnostne pomoči banki Banco Popular omogočila opravljanje dejavnosti do 21. junija 2017, zgolj domneva, s katero se ne upoštevajo niti posledice nadaljevanja odliva vlog niti njegovega obsega.
186 Tožeče stranke na drugem mestu v bistvu trdijo, da EOR v členu 3 sheme za reševanje ni zadostno obrazložil razlogov, iz katerih ni bilo mogoče predvideti drugih ukrepov.
187 V zvezi s tem je treba navesti, da je EOR v členu 3 sheme za reševanje ob upoštevanju ocene ECB ugotovil, da ni alternativnih ukrepov, ki bi lahko preprečili propad banke Banco Popular v razumnem času, in da je pogoj iz člena 18(1)(b) Uredbe št. 806/2014 izpolnjen.
188 Natančneje je EOR v členu 3.2 sheme za reševanje navedel, da ni bilo razumne verjetnosti, da bi drugi ukrepi zasebnega sektorja lahko preprečili propad banke Banco Popular. Neobstoj takih ukrepov je mogoče izpeljati med drugim iz naslednjih okoliščin:
– banka je v dopisu, ki ga je 6. junija 2017 poslala ECB, sama priznala, da verjetno propada;
– postopek zasebne prodaje ni prinesel pozitivnega rezultata v roku, ki bi banki omogočil, da poravna svoje dolgove ali druge obveznosti, ko zapadejo v plačilo;
– malo verjetno je bilo, da bi banka v nujnih rokih lahko zbrala dovolj dodatnih likvidnih sredstev s transakcijami na trgu, operacijami centralne banke ali z ukrepi, predvidenimi v rezervnem skladu in v načrtih za okrevanje;
– nujna likvidnostna pomoč ne bi bila zadostna zaradi hitrosti poslabšanja likvidnostnega položaja.
189 EOR je v členu 3.3 sheme za reševanje menil, da ne obstaja razumna verjetnost, da bi nadzorniški ukrepi, vključno z ukrepi za zgodnje posredovanje, lahko preprečili propad banke Banco Popular. EOR je ugotovil, da je ECB v svoji oceni, ali banka Banco Popular propada ali bo verjetno propadla, potrdila, da ne obstajajo nobeni nadzorniški ukrepi ali ukrepi za zgodnje posredovanje, s katerimi bi lahko banka takoj ponovno vzpostavila svoj likvidnostni položaj in imela dovolj časa za izvedbo korporacijskega dejanja ali druge rešitve. Z ukrepi, ki jih ima ECB kot pristojni organ na voljo na podlagi prenosa člena 104 Direktive 2013/36 in členov od 27 do 29 Direktive 2014/59 v nacionalno zakonodajo ali v skladu s členom 16 Uredbe št. 1024/2013, zaradi ugotovljenega obsega in hitrosti poslabšanja likvidnostnega položaja ni bilo mogoče zagotoviti, da bi banka lahko poravnala svoje obveznosti in druge dolgove, ko zapadejo v plačilo.
190 EOR je v členu 3.4 sheme za reševanje menil, da prav tako ni bilo razumne možnosti, da bi izvajanje pooblastila za odpis in konverzijo lastniških instrumentov v skladu s členom 21 Uredbe št. 806/2014 preprečilo propad banke Banco Popular v razumnem času. Natančneje, EOR je menil, da glede na to, da je banka Banco Popular zaradi likvidnostnega položaja propadala ali bi verjetno propadla, odpis in konverzija kapitala ne bi zadostovala za ponovno vzpostavitev likvidnostnega položaja banke.
191 Te določbe so v celoti navedene v različici, ki je bila na spletnem mestu EOR objavljena 2. februarja 2018 in je priložena k repliki. Iz tega je razvidno, da tožeče stranke ne morejo trditi, da EOR v shemi za reševanje ni utemeljil razlogov, iz katerih alternativni nadzorniški ukrepi, vključno z ukrepi za zgodnje posredovanje, ali ukrepi zasebnega sektorja niso bili mogoči.
192 Poleg tega, kot poudarjata Komisija in EOR, se je EOR glede na besedilo člena 18(1)(b) Uredbe št. 806/2014 lahko omejil na presojo alternativnih ukrepov, ki bi lahko preprečili propad banke Banco Popular v razumnem času, ob upoštevanju razpoložljivega časa in okoliščin.
193 Tožeče stranke na tretjem mestu trdijo, da je bilo povečanje kapitala banke Banco Popular mogoče. Ob predpostavki, da je bilo pomanjkanje likvidnih sredstev banke Banco Popular posledica dekapitalizacije, trdijo, da je banka Banco Popular potrebovala od 2 do 5 milijard EUR. Poudarjajo, da so po navedbah v tisku investicijske banke delale za povečanje kapitala za 4 ali 5 milijard EUR. Po mnenju specializiranih analitikov naj bi bilo to povečanje kapitala izvedljivo iz dveh razlogov. Po eni strani naj bi bilo približno 31,5 % osnovnega kapitala banke Banco Popular v lasti velikih vlagateljev, ki naj bi bili pripravljeni sodelovati pri povečanju kapitala v letu 2017. Po drugi strani naj bi analitiki maja 2017 pred izjavami predsednice EOR ocenili, da je bila delnica banke Banco Popular podcenjena in naj bi torej obstajalo zaupanje v prevrednotenje te delnice. Sklicujejo se na dopis banke Barclays Bank z dne 3. junija 2017 in dopis banke Deutsche Bank z dne 5. junija 2017, naslovljena na banko Banco Popular, v katerih je navedeno, da sta pripravljeni sodelovati pri povečanju kapitala.
194 Navesti je treba, kot navajajo tožeče stranke same, da ta rešitev temelji na domnevi, da naj bi bilo pomanjkanje likvidnostnih sredstev banke Banco Popular posledica dekapitalizacije. Vendar je dovolj opozoriti, da je pomanjkanje likvidnostnih sredstev banke Banco Popular posledica množičnega odliva vlog, ki ga je povzročila izguba zaupanja vlagateljev, in da je treba samo ukrep, ki lahko hitro ustvari dovolj likvidnih sredstev, da bi banka Banco Popular 7. junija 2017 lahko poravnala svoje zapadle obveznosti, šteti za izvedljivo alternativno rešitev. Tožeče stranke niso dokazale, da bi bilo tako pri povečanju kapitala, na katero se sklicujejo, ki je poleg tega povsem hipotetično in bi bilo vsekakor poznejše od tega datuma.
195 Tožeče stranke so v zvezi z dopisom banke Barclays Bank z dne 3. junija 2017 in dopisom banke Deutsche Bank z dne 5. junija 2017 predložile izvlečke iz teh dopisov v prilogi k repliki. Tožeče stranke so z dopisom, ki so ga v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile 6. maja 2019, predložile nov dokazni predlog v skladu s členom 85(3) Poslovnika, s katerim so predlagale predložitev celotne različice teh dveh dopisov po njuni objavi na spletnem mestu družbe Diario 16 9. aprila 2019. V okviru članka z naslovom „Reševanje in prodaja banke Banco Popular nista bila v skladu z zakonskimi zahtevami“ je bilo na spletnem mestu dnevnika Diario 16 razkritih nekaj dokumentov, vključno s celotnima dopisom banke Barclays Bank z dne 3. junija 2017 in dopisom banke Deutsche Bank z dne 5. junija 2017.
196 V zvezi s tem člen 85(3) Poslovnika določa, da lahko glavne stranke izjemoma predložijo dokaze ali podajo dokazne predloge še pred koncem ustnega dela postopka ali pred odločitvijo Splošnega sodišča, da bo odločilo brez ustnega dela postopka, če upravičijo zamudo pri njihovi predložitvi oziroma podaji.
197 Tožeče stranke so s tem, da so navedle, da niso imele dostopa do celotne različice teh dopisov pred njuno objavo na internetu 9. aprila 2019, upravičile razloge, zaradi katerih ju niso mogle predložiti v prilogi k svojim prejšnjim pisanjem. Zato je treba te nove dokaze šteti za dopustne.
198 V zvezi z vsebino teh dveh dopisov je treba ugotoviti, da se v njiju banki Barclays Bank ali Deutsche Bank nista trdno zavezali k sodelovanju pri povečanju kapitala banke Banco Popular, temveč sta zgolj razpravljali o morebitnem prihodnjem povečanju kapitala. Iz teh dopisov je razvidno, da je bilo na dan, ko sta bila poslana, načrtovano povečanje kapitala banke Banco Popular šele v zelo zgodnji fazi priprave.
199 Tako se banka Barclays Bank v svojem dopisu banki Banco Popular z dne 3. junija 2017 sklicuje le na nedavne razprave o povečanju kapitala, katerega namen bi bil, da bi banka Banco Popular pokrila potrebe po dodatnih rezervacijah in dosegla bistveno višjo raven kapitala, da bi ublažila izzive, ki izhajajo iz posebne izpostavljenosti na trgu nepremičnin in drugih nedonosnih sredstev, s katerimi se je morala soočati.
200 Banka Barclays Bank je v tem dopisu ponovno potrdila svojo podporo banki Banco Popular in navedla, da ji lahko pomaga pri tej pomembni transakciji. Banka Barclays Bank je izrazila interes, da bi prevzela vlogo globalnega koordinatorja ali knjigovodje za 50 % transakcije po tržnih pogojih. Navedla je pravne zadržke, in sicer, da bi „vsaka zaveza ali ponudba v zvezi s tako vlogo pomenila ločeno pogodbo ali ločene pogodbe, ki bi jih sklenili banka Banco Popular in [banka], če bi bili tržni pogoji zadovoljivi, če bi bil predhodni pregled uspešen, če bi se stranki takrat dogovorili o pogojih in cenah […] ter pridobili vsa potrebna notranja soglasja“. Nazadnje, banka Barclays Bank je poudarila, da ta dopis ni bil ponudba za sklenitev posla ali kakršnega koli financiranja in ni bil namenjen nastanku pravnega razmerja med njo in banko Banco Popular.
201 Tako v tem dopisu po eni strani nič ne kaže na to, da je bila banka Barclays Bank pripravljena finančno sodelovati pri tem povečanju kapitala, po drugi strani pa zadnjenavedena ne navaja likvidnostne krize, s katero se je soočala banka Banco Popular, in ne predlaga nobene rešitve za njeno odpravo.
202 Banka Deutsche Bank v svojem dopisu banki Banco Popular z dne 5. junija 2017 le navaja svoj interes za zagotovitev 50 % morebitnega povečanja kapitala v višini 4 milijard EUR. Banka Deutsche Bank navaja le, da „seveda obstajajo določeni pogoji, vendar [da] dopis temelji na našem prepričanju, da bi bilo v okoliščinah, za katere menimo, da jih je mogoče realistično izpolniti, mogoče doseči povečanje [kapitala], ki bi stabiliziralo banko“. Banka Deutsche Bank je navedla, da je navezala stik z različnimi vlagatelji in da je menila, da je „seveda brez absolutne gotovosti“ mogoče povečati kapital.
203 Zato tega dopisa ni mogoče razlagati tako, da vsebuje trdno zavezo banke Deutsche Bank za sodelovanje pri povečanju kapitala banke Banco Popular, in se ne nanaša na rešitev likvidnostne krize banke Banco Popular.
204 Poleg tega tožeče stranke navajajo, da je banka Banco Popular v kapitalskem načrtu iz aprila 2017 predvidela, da se lahko povečanje kapitala izvede v enem mesecu. Dovolj je ugotoviti, da je banka Banco Popular v tem dokumentu navedla rok od enega do treh mesecev za izvedbo povečanja kapitala in da se predvideni enomesečni rok računa od podpisa pogodbe o vpisu. Ker pa ni bila podana nobena zavezujoča ponudba za povečanje kapitala, te trditve ni mogoče sprejeti.
205 Poleg tega je možnost, da povečanje kapitala omogoča zagotovitev dovolj likvidnih sredstev, da bi se preprečilo reševanje banke Banco Popular, v nasprotju z dejstvom, da je upravni odbor banke Banco Popular 6. junija 2017 ugotovil, da banka verjetno propada.
206 Zato tožeče stranke ne pojasnijo, kako bi se to povečanje kapitala lahko uresničilo v dovolj kratkem času, da bi se lahko zagotovila likvidna sredstva, s katerimi bi se bilo mogoče izogniti propadu banke Banco Popular, ali kako bi se z njim zajezil odliv vlog in dolgoročno ponovno vzpostavil likvidnostni položaj banke Banco Popular. Tožeče stranke torej niso dokazale, da je povečanje kapitala izvedljiva alternativna rešitev za reševanje banke Banco Popular.
207 Tožeče stranke na četrtem mestu trdijo, da je bila mogoča izločitev sredstev banke Banco Popular. Navajajo, da je banka Banco Popular pripravljala prodajo svojih nepremičnin za 6 milijard EUR in da je 5. maja 2017 navedla, da je bil v tem smislu dosežen napredek. Po njihovem mnenju naj bi bilo s poznejšimi dejstvi potrjeno, da je bila mogoča izločitev vseh nedonosnih sredstev banke Banco Popular ali njihovega dela. Banka Banco Santander naj bi po nakupu banke Banco Popular dala v prodajo 51 % zaseženih sredstev in problematičnih terjatev, mednarodni skladi pa naj bi izrazili zanimanje za nakup teh sredstev. Poleg tega naj bi banka Banco Popular maja 2017 izjavila, da namerava prodati svoja nestrateška sredstva, in naj bi prejela zavezujoče ponudbe za več od teh sredstev. Tožeče stranke trdijo, da tudi če ne bi bilo neposrednega kupca za nedonosna sredstva in nestrateška sredstva banke Banco Popular, bi jih bilo mogoče prenesti na premostitveno institucijo. Ločena prodaja sredstev naj bi banki Banco Popular omogočila kratkoročno pridobitev likvidnih sredstev, da bi nekaj tednov opravljala dejavnosti in tako uspešno izvedla zasebno prodajo ali povečanje kapitala.
208 Ugotoviti je treba, da se trditve tožečih strank opirajo zgolj na domneve, da je bila prodaja sredstev mogoča. Navajajo, da bi banka Banco Popular lahko prodala nedonosna sredstva ali nestrateška sredstva, ne da bi pojasnile, katera sredstva naj bi to bila, za kakšen znesek bi se lahko prodala, niti ali so bili kupci zainteresirani za te nakupe ali celo, ali so bile transakcije v teku. V zvezi s tem je treba poudariti, da se tožeče stranke same sklicujejo na predpostavko, da naj za ta sredstva ne bi bilo neposrednega kupca. Iz tega izhaja, da tožeče stranke niso dokazale, da je bila prodaja sredstev dejansko izvedljiva v zadostnem času, da bi banka Banco Popular lahko zagotovila dovolj likvidnih sredstev za soočenje z množičnimi dvigi vlog in za izognitev položaju propada ali verjetnega propada 6. junija 2017.
209 V zvezi z možnostjo, na katero se sklicujejo tožeče stranke, če ne bi bilo neposrednega kupca, da se nedonosna sredstva ali nestrateška sredstva prenesejo na premostitveno institucijo, da bi se nato prodala v skladu s členoma 25 in 26 Uredbe št. 806/2014, zadostuje ugotovitev, da ne gre za rešitve, alternativne reševanju v smislu člena 18(1)(b) Uredbe št. 806/2014, ampak za druge instrumente za reševanje, z uporabo katerih se po definiciji predpostavlja, da subjekt propada ali bo verjetno propadel.
210 V zvezi z dejstvom, ki ga navajajo tožeče stranke, da je banka Banco Popular 5. maja 2017 sporočila, da je bil dosežen napredek pri izvedbi prodaje nepremičnin, zadostuje ugotovitev, da tožeče stranke niso dokazale, da bi bil ta načrt lahko uspešen pred ugotovitvijo o propadu banke Banco Popular.
211 Glede domneve tožečih strank, da je banka Banco Popular prejela zavezujoče ponudbe za več svojih sredstev, je treba navesti, da ni podprta z nobenim dokazom. Tožeče stranke zgolj s sklicevanjem na medijske članke omenjajo prodajo banke Targo Bank družbi Crédit mutuel 2. junija 2017 in razprave o prodaji banke TotalBank za 500 milijonov EUR. Vendar je dovolj navesti, da po eni strani prodaja banke Targo Bank ni preprečila propada banke Banco Popular in da po drugi strani tožeče stranke niso dokazale, da bi bila prodaja banke TotalBank lahko izvedena v razumnem času, da bi banka Banco Popular lahko zbrala zadostna likvidna sredstva za izpolnitev svojih obveznosti 7. junija 2017.
212 V zvezi z dejstvom, ki ga navajajo tožeče stranke, da je banka Banco Santander po prodaji banke Banco Popular izvedla prodajo sredstev, zadostuje ugotovitev, da ni upoštevno za presojo zakonitosti sheme za reševanje.
213 Nazadnje je treba poudariti, kot je to storil EOR, da je povsem špekulativno trditi, da bi bilo te transakcije prodaje sredstev mogoče izvesti uspešno, tudi če bi imela banka Banco Popular več časa. Vsekakor tožeče stranke ne pojasnjujejo, tudi če bi se ta prodaja sredstev lahko izvedla v dovolj kratkem času, da bi se omogočila nova zagotovitev likvidnosti, kako bi bilo mogoče s takšnimi ukrepi zajeziti dvig vlog in ponovno vzpostaviti zaupanje trga ter posledično prekiniti uhajanje likvidnih sredstev ter ponovno vzpostaviti dolgoročno sposobnost preživetja banke Banco Popular.
214 Tožeče stranke trdijo tudi, da je ECB 5. junija 2017 ugotovila, da je banka Banco Popular predvidela povečanje kapitala s prodajo nestrateških sredstev in načrt prodaje sredstev ter da ni trdila, da teh rešitev ni bilo mogoče izvesti.
215 Tožeče stranke se s to trditvijo sklicujejo na oceno ECB z dne 5. junija 2017 o prošnji za nujno likvidnostno pomoč banke Banco Popular, v kateri je ECB opisala objektivne elemente v zvezi z razvojem likvidnostnega položaja banke Banco Popular, kot so razvoj zahteve likvidnostnega kritja, njena sekundarna likvidnost (counterbalancing capacity) in odlivi vlog ter izvajanje ukrepov, ki ustvarjajo dodatna likvidna sredstva, ki jih je sprejela banka in so še potekali. ECB je v zvezi s tem navedla, da je bila glede na informacije, ki jih je predložila banka Banco Popular, pričakovana pridobitev dodatnih likvidnih sredstev do sredine junija z zmanjšanjem dolga, prodajo obveznic in prodajo nedonosnih sredstev.
216 Ugotoviti je treba, da je ECB zgolj dejansko opisala razvoj likvidnostnega položaja banke Banco Popular, kot pojasnjuje, na podlagi podatkov, ki jih je predložila banka sama. ECB se ni izrekla o izvedljivosti ukrepov, ki jih je predvidela banka. Poleg tega je pojasnjeno, da bi morali ti ukrepi banki Banco Popular zagotoviti nova likvidna sredstva sredi junija, to je po reševanju.
217 Nasprotno pa je treba ugotoviti, da je ECB 6. junija 2017 v oceni o propadu ali verjetnem propadu banke Banco Popular menila, da čeprav je banka Banco Popular v preteklih tednih razvila različne ukrepe, ki ustvarjajo dodatna likvidna sredstva, in jih začela izvajati, obseg realiziranih in še vedno pričakovanih prilivov ni zadostoval, da bi se odpravilo poslabšanje likvidnostnega položaja banke Banco Popular na datum ocene. Navedla je tudi, da ima banka Banco Popular le zelo omejene možnosti za pridobitev sredstev z rednimi transakcijami na trgu ali s transakcijami nacionalne centralne banke ter da z ukrepi, predvidenimi v njenih kriznih načrtih financiranja in načrtih za okrevanje, ni sposobna zbrati dovolj dodatnih likvidnih sredstev. ECB je ugotovila, da je banka Banco Popular že uvedla različne ukrepe, da bi popravila svoj likvidnostni položaj, vendar ti ukrepi nazadnje niso zadostovali za odpravo poslabšanja njenega denarnega položaja.
218 Tožeče stranke na petem mestu trdijo, da bi bila zasebna prodaja banke Banco Popular tretji osebi lahko izvedena. EOR naj bi to rešitev zavrnil zaradi težave v zvezi z rokom ob upoštevanju pomanjkanja likvidnostnih sredstev, ne pa zaradi sposobnosti preživetja. Medtem ko naj bi več institucij predložilo ponudbe in tako izrazilo zanimanje za nakup banke Banco Popular, naj bi evropski organi k sodelovanju v postopku prodaje v začetku junija 2017 povabili le dva potencialna kupca. Dodajajo, da je napačno trditi, da postopek zasebne prodaje maja 2017 ni uspel, ker so imeli subjekti, zainteresirani za nakup banke Banco Popular, čas za predložitev ponudbe do konca junija 2017.
219 Ugotoviti je treba, da ta trditev temelji na napačnem razumevanju dejstev.
220 Kot je navedeno v točki 59 zgoraj, je ECB v oceni o propadu ali verjetnem propadu banke Banco Popular ugotovila, da pogajanja v okviru postopka zasebne prodaje še niso privedla do pozitivnega rezultata in da uresničitve te prodaje ni bilo mogoče predvideti v roku, ki bi banki Banco Popular omogočal poravnavo dolgov ali drugih obveznosti ob zapadlosti v plačilo.
221 Prav tako je treba šteti, da je upravni odbor banke Banco Popular, ker je priznal, da je banka 6. junija 2017 propadala ali bi verjetno propadla, s tem priznal, da izvedba zasebne prodaje takrat ni bila več mogoča rešitev.
222 EOR je tako v uvodni izjavi 26 sheme za reševanje opisal ukrepe, ki jih je sprejela banka Banco Popular, da bi poskusila odpraviti likvidnostne težave, med katerimi je bil postopek zasebne prodaje, ki se je začel aprila 2017. EOR je navedel, da je bil rok za predložitev ponudb potencialnih kupcev prvotno določen na 10. junij 2017 in da je bil na začetku junija prestavljen na konec junija 2017. Vendar je ugotovil, da ta postopek na dan sprejetja sheme za reševanje ni bil končan.
223 EOR je v členu 3.2 sheme za reševanje navedel, da ni nobene razumne možnosti, da bi drugi ukrepi zasebnega sektorja lahko preprečili propad banke Banco Popular, in da je mogoče neobstoj takih ukrepov med drugim izpeljati iz dejstva, da postopek zasebne prodaje ni privedel do pozitivnega rezultata v roku, ki bi banki omogočil poravnavo dolgov ali drugih obveznosti ob zapadlosti v plačilo. EOR je v členu 6.6 sheme za reševanje prav tako ugotovil, da je banka Banco Popular v obdobju neposredno pred reševanjem izvedla postopek zasebne prodaje in da je v tednu od 29. maja 2017 postalo jasno, da ta postopek ne bo uspešen.
224 EOR je tako ugotovil, da na dan sheme za reševanje postopek zasebne prodaje, ki ga je začela Banco Popular, ni uspel. V nasprotju s trditvami tožečih strank nobeden od potencialnih kupcev, ki je sodeloval v tem postopku, ni predložil zavezujoče ponudbe za nakup banke Banco Popular.
225 Ker postopek zasebne prodaje, ki ga je banka začela aprila 2017, ni privedel do nobene zavezujoče ponudbe in je bilo potrebno podaljšanje roka za predložitev ponudb, ni bilo mogoče, da bi se lahko končal, preden se za banko Banco Popular razglasi, da propada ali verjetno propada. Te ugotovitve ni mogoče omajati z dejstvom, da imajo potencialni kupci čas do konca junija, da predložijo ponudbo. Tožeče stranke torej niso dokazale, da je bil postopek zasebne prodaje rešitev, alternativna reševanju.
226 Tožeče stranke na šestem mestu trdijo, da če nobeden od zgoraj navedenih alternativnih ukrepov ne bi bil izvedljiv, bi se z dodelitvijo državne pomoči ali financiranja ESR lahko preprečil zlom banke Banco Popular. Menijo, da španski državi nič ni preprečevalo, da bi začasno investirala v kapital banke Banco Popular.
227 V zvezi s tem na eni strani zadostuje ugotovitev, da lahko EOR na podlagi člena 76(1)(b) Uredbe št. 806/2014 v okviru sheme za reševanje pri uporabi instrumentov za reševanje uporabi ESR le, kolikor je potrebno za učinkovito uporabo instrumentov za reševanje, med drugim za dajanje posojil instituciji, zoper katero je uveden postopek reševanja. Iz tega je jasno razvidno, da se ta možnost lahko obravnava le v okviru ukrepa za reševanje in nikakor ni alternativni ukrep temu.
228 Na drugi strani iz točke 183 zgoraj izhaja, da se lahko le pristojni nacionalni organi odločijo, ali bodo pomoč dodelili ali ne, in da niti EOR niti Komisija ne moreta državi članici naložiti, naj subjektu dodeli pomoč.
229 Poleg tega, kot poudarja Komisija, bi bila taka rešitev v nasprotju s cilji reševanja, katerih namen je omejiti stroške davkoplačevalcev. Opozoriti je treba, da je v skladu s členom 14(2)(c) Uredbe št. 806/2014 eden od ciljev reševanja zaščititi državna sredstva s čim večjim zmanjšanjem izredne javne finančne podpore.
230 Iz navedenega izhaja, da tožeče stranke niso dokazale obstoja izvedljivih alternativnih rešitev, ki bi jih EOR moral upoštevati.
231 EOR in Komisija zato s tem, da sta menila, da je pogoj iz člena 18(1)(b) Uredbe št. 806/2014 izpolnjen, nista storila očitne napake pri presoji, tako da je treba drugi del zavrniti.
c) Tretji del: kršitev člena 18(1)(c) Uredbe št. 806/2014
232 Tožeče stranke trdijo, da je EOR kršil člen 18(1)(c) Uredbe št. 806/2014, ker z javnim interesom ni mogoče kršiti temeljnih načel prava Unije in ker bi EOR moral pretehtati različne interese. EOR naj bi torej moral ugotoviti, da z javnim interesom ni upravičena niti kršitev načela sorazmernosti niti diskriminatornega in samovoljnega posredovanja.
233 Člen 18(5) Uredbe št. 806/2014 določa, da se v smislu odstavka 1(c) tega člena šteje, da je ukrep za reševanje v javnem interesu, če je potreben za uresničitev enega ali več ciljev reševanja iz člena 14 te uredbe in je sorazmeren z njimi ter če s prenehanjem subjekta v skladu z običajnim insolvenčnim postopkom teh ciljev reševanja ne bi bilo mogoče doseči v enaki meri.
234 Cilji reševanja, našteti v členu 14(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 806/2014, so naslednji: zagotoviti kontinuiteto kritičnih funkcij; izogniti se resnim negativnim vplivom na finančno stabilnost zlasti s preprečevanjem širjenja negativnega vpliva; zaščititi javna sredstva s čim večjim zmanjšanjem odvisnosti od izredne javne finančne podpore; zaščititi vlagatelje in investitorje; ter zaščititi kapital in sredstva strank.
235 Za spoštovanje pogoja iz člena 18(1)(c) Uredbe št. 806/2014 je treba preveriti, ali se cilji iz člena 14 te uredbe, med drugim zagotavljanje kontinuitete kritičnih funkcij in ohranitev finančne stabilnosti, bolje dosežejo z ukrepom reševanja kot s prenehanjem subjekta.
236 V obravnavani zadevi je EOR, ki je v členu 4 sheme za reševanje pretehtal cilje reševanja, navedene v členu 14(2) Uredbe št. 806/2014, z naravo in okoliščinami tega primera, ugotovil, da je reševanje v obliki instrumenta prodaje poslovanja potrebno zaradi javnega interesa v smislu člena 18(1)(c) in (5) Uredbe št. 806/2014.
237 V členu 4.2 sheme za reševanje je EOR navedel, da je reševanje potrebno v skladu s ciljema iz člena 14(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 806/2014, in sicer zagotoviti kontinuiteto kritičnih funkcij in izogniti se resnim negativnim vplivom na finančno stabilnost, zlasti s preprečevanjem širjenja negativnega vpliva, tudi na tržne infrastrukture, in ohranjanjem tržne discipline, ter je sorazmerno z njima. Navedel je, da s prenehanjem banke Banco Popular po običajnem insolvenčnem postopku ti cilji ne bi bili doseženi v enaki meri. EOR je nato v členu 4.4 sheme za reševanje izvedel analizo ob upoštevanju ciljev reševanja glede na takratne okoliščine.
238 Poleg tega je treba opozoriti, da je Komisija v uvodni izjavi 4 Sklepa 2017/1246 o odobritvi sheme za reševanje izrecno navedla, da se strinja s shemo za reševanje in zlasti z razlogi, ki jih je navedel EOR, zakaj je reševanje potrebno zaradi javnega interesa v skladu s členom 5 Uredbe št. 806/2014.
239 S trditvami tožečih strank ni mogoče ovreči ugotovitev EOR in Komisije, da je bil pogoj iz člena 18(1)(c) Uredbe št. 806/2014 izpolnjen.
240 Po eni strani tožeče stranke ne trdijo, da shema za reševanje ne izpolnjuje ciljev javnega interesa, določenih v členu 14(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 806/2014, katerih namen je zaščititi kritične funkcije banke Banco Popular in ohraniti finančno stabilnost. Po drugi strani tožeče stranke ne navajajo nobene trditve, s katero bi bilo mogoče dokazati, da bi bili ti cilji doseženi, če bi bila banka Banco Popular v postopku prenehanja po običajnem insolvenčnem postopku.
241 Tožeče stranke na prvem mestu trdijo, da je shema za reševanje v nasprotju z načelom sorazmernosti. Omejitve lastninske pravice, določene v členu 17 Listine, tako kot v primeru reševanja, bi morale biti potrebne in sorazmerne z zastavljenim ciljem. Zahteve sorazmernosti naj bi bile določene v členu 18(5) Uredbe št. 806/2014. Sklicujejo se na člen 14(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 806/2014, v skladu s katerim se je treba z ukrepom za reševanje izogniti zniževanju vrednosti.
242 Tožeče stranke v bistvu trdijo, da ukrep za reševanje ne spoštuje merila javnega interesa iz člena 18(1)(c) Uredbe št. 806/2014, ker povzroča nesorazmeren poseg v njihovo lastninsko pravico in nepotrebno zniževanje vrednosti.
243 Poudariti pa je treba, da v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, spoštovanje pogoja iz člena 18(1)(c) Uredbe št. 806/2014 EOR ne privede do tehtanja različnih interesov, na katere se sklicujejo, in sicer na eni strani javnega interesa za reševanje banke in na drugi strani zasebnih interesov delničarjev.
244 Ugotoviti je treba, da se tožeče stranke opirajo na napačno razlago člena 14(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 806/2014, ki določa, da „[p]ri prizadevanju za dosego ciljev iz prvega pododstavka [EOR], Svet, Komisija in, kadar je to ustrezno, nacionalni organi za reševanje poskušajo čim bolj zmanjšati stroške reševanja in preprečiti zniževanje vrednosti, razen če je to potrebno za uresničitev ciljev reševanja“.
245 Iz te določbe namreč izhaja, da je treba cilje reševanja iz člena 14(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 806/2014, kolikor je mogoče, doseči z instrumentom za reševanje, ki povzroči najmanjše znižanje vrednosti. Vendar – kot je pojasnjeno v tej določbi – če je zniževanje vrednosti, ki ga povzroči izbrani instrument za reševanje, potrebno za uresničitev teh ciljev in torej za javni interes, reševanja ni mogoče šteti za nesorazmerno.
246 Poleg tega, kot poudarja Komisija, se zniževanje vrednosti v smislu člena 14(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 806/2014 ne nanaša le na premoženjske interese delničarjev in imetnikov lastniških instrumentov subjekta, ampak tudi na interese njegovih vlagateljev, zaposlenih in drugih upnikov.
247 Poleg tega je treba navesti, da je EOR v členu 4.5 sheme za reševanje ugotovil, da je reševanje prispevalo tudi k zmanjšanju zniževanja vrednosti, pri čemer je upošteval dejstvo, da bi prenehanje banke Banco Popular povzročilo večje izgube za upnike kot reševanje. EOR je v členu 4.6 sheme za reševanje menil tudi, da bi bile nevšečnosti in stroški, povezani s sprejetjem ukrepa za reševanje, predvsem izgube delničarjev in podrejenih upnikov, uravnotežene z ugodnostmi, ki iz tega izhajajo, in sicer z ohranitvijo kritičnih funkcij, omejitvijo negativnih učinkov na gospodarstvo in finančno stabilnost ter preprečevanjem izgub, ki bi jih lahko utrpeli drugi upniki.
248 Poleg tega tožeče stranke prav tako trdijo, da se na podlagi člena 6(3) in člena 15(2) Uredbe št. 806/2014 instrumenti za reševanje uporabljajo tako, da se čim bolj zmanjša vpliv na skupino kot celoto.
249 V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da je EOR v členu 4.7 sheme za reševanje v skladu s členom 6(3) in (5) Uredbe št. 806/2014 ob upoštevanju tega, da je imela banka Banco Popular hčerinsko družbo na Portugalskem, menil, da uporaba instrumenta prodaje poslovanja ne bi vplivala na portugalsko hčerinsko družbo, medtem ko bi prenehanje banke Banco Popular imelo negativne posledice zanjo.
250 Tožeče stranke trdijo tudi, da je bilo ob predpostavki, da je bilo reševanje banke Banco Popular potrebno, mogoče uporabiti enega ali več alternativnih ukrepov, navedenih v drugem delu tega tožbenega razloga, namesto odpisa lastniških instrumentov in prodaje banke Banco Popular, s čimer naj bi se preprečilo zniževanje vrednosti vlagateljev in poseganje v njihovo lastninsko pravico.
251 Zadostuje ugotovitev, da iz analize drugega dela izhaja, da alternativni ukrepi, na katere se sklicujejo tožeče stranke, niso bili mogoči. S temi trditvami, s katerimi tožeče stranke dejansko izpodbijajo sorazmernost ukrepa za reševanje glede na alternativne ukrepe, ki jih navajajo v zvezi s posegom v njihovo lastninsko pravico, nikakor ni mogoče omajati presoje EOR in Komisije v zvezi s spoštovanjem pogoja iz člena 18(1)(c) Uredbe št. 806/2014.
252 Tožeče stranke na drugem mestu trdijo, da je shema za reševanje diskriminatorna in samovoljna. Prepoved diskriminacije naj bi bila navedena v uvodni izjavi 46 in členu 6(1) Uredbe št. 806/2014 ter določena v členu 21(1) Listine in členu 18 PDEU. Trdijo, da so bila posredovanja EOR in španskih organov diskriminatorna in samovoljna v razmerju do banke Banco Popular, ker so banko zapustili, ker je bil njen osnovni kapital v lasti zasebnih interesov, med katerimi je velik delež tujih vlagateljev.
253 Ugotoviti je treba, da teh trditev tožečih strank ni mogoče razlagati tako, da je njihov namen dokazati kršitev pogoja iz člena 18(1)(c) Uredbe št. 806/2014. Gre za povsem špekulativne trditve, ki nimajo nobene zveze s spoštovanjem merila javnega interesa.
254 Vsekakor glede trditev, s katerimi se španskim organom očita, da banki Banco Popular niso dodelili pomoči, čeprav so to storili v drugih položajih, zadostuje ugotovitev, da so brezpredmetne, ker se ne nanašajo niti na EOR niti na Komisijo. V zvezi s trditvijo, da je Komisija odobrila dodelitev državnih pomoči italijanskim bankam in da EOR v teh primerih ni uporabil Uredbe št. 806/2014, je treba po eni strani ugotoviti, da so položaji, v katerih je država članica uporabila javna sredstva za prestrukturiranje institucije v težavah, tesno povezani s posebnimi okoliščinami in niso primerljivi s položajem v obravnavani zadevi, in da je po drugi strani EOR, kot trdijo tožeče stranke same, menil, da reševanje teh italijanskih bank ni bilo upravičeno zaradi javnega interesa, ker niso opravljale kritičnih funkcij in ker njihovo prenehanje ne bi imelo znatnih negativnih učinkov na finančno stabilnost. Poleg tega, kot je poudarila Komisija, ker je obravnavana zadeva prvi primer reševanja subjekta, torej ne more biti diskriminacije glede na druge primere, kar zadeva uporabo Uredbe št. 806/2014.
255 Iz navedenega izhaja, da EOR in Komisija s tem, da sta menila, da je pogoj iz člena 18(1)(c) Uredbe št. 806/2014 izpolnjen, nista storila očitne napake pri presoji in da je treba torej tretji del zavrniti.
256 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
257 Poleg tega tožeče stranke, po eni strani, v okviru tretjega dela prvega tožbenega razloga prvič v točkah 47 in 48 replike navajajo trditve, s katerimi izpodbijajo postopek prodaje banke Banco Popular, ker naj ne bi bil v skladu z določbami člena 24(2) Uredbe št. 806/2014 ter členov 38 in 39 Direktive 2014/59. Po drugi strani tožeče stranke v stališčih glede intervencijskih vlog navajajo nov tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 24 Uredbe št. 806/2014, v katerem izrecno ponovno navajajo trditve iz točk 47 in 48 replike.
258 Tožeče stranke v stališčih o intervencijskih vlogah navajajo, da so se v svojih predhodnih vlogah sklicevale na nezakonitost postopka prodaje kot na podredni razlog kršitve načela sorazmernosti. Ugotoviti pa je treba, da tožeče stranke v delu tožbe, v katerem trdijo, da je ukrep za reševanje v nasprotju z načelom sorazmernosti in, splošneje, v delu, ki se nanaša na kršitev člena 18(1)(c) Uredbe št. 806/2014, niso navedle nobene trditve, s katero bi izpodbijale postopek prodaje. Čeprav se tožeče stranke v zvezi s tem izrecno sklicujejo na točke replike, pa ne omenjajo točke tožbe, v kateri naj bi bila ta trditev že navedena.
259 Poleg tega je treba poudariti, da povezava, ki so jo tožeče stranke vzpostavile med temi trditvami, s katerimi izpodbijajo postopek prodaje, in kršitvijo načela sorazmernosti v okviru uporabe člena 18(1)(c) Uredbe št. 806/2014, ni razumljiva. Te trditve je torej treba obravnavati kot nov tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 24 Uredbe št. 806/2014.
260 V zvezi s tem je treba opozoriti, da na podlagi člena 84 Poslovnika navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.
261 Ta tožbeni razlog pa je bil prvič naveden v repliki in povzet v stališčih o intervencijskih vlogah, ne da bi tožeče stranke utemeljile, zakaj pravilnosti postopka prodaje niso izpodbijale v fazi tožbe. Ta novi tožbeni razlog ni oprt na dejanske in pravne okoliščine, s katerimi tožeče stranke niso bile seznanjene ob vložitvi tožbe, in namena tožečih strank, da odgovorijo na trditve, navedene v intervencijski vlogi, ni mogoče šteti za utemeljitev prepozne predložitve tega tožbenega razloga.
262 Zato je treba trditve tožečih strank v zvezi s pravilnostjo postopka prodaje, navedene v repliki, in novi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 24 Uredbe št. 806/2014 in ki je bil prvič naveden v stališčih o intervencijskih vlogah, zavreči kot nedopustne.
2. Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 20 Uredbe št. 806/2014
263 Tožeče stranke trdijo, da je EOR kršil člen 20 Uredbe št. 806/2014. Ta tožbeni razlog je razdeljen na pet delov, ki se nanašajo, prvič, na kršitev člena 20(11) Uredbe št. 806/2014, drugič, na kršitev člena 20(5), od (a) do (c) in (f), te uredbe, tretjič, na neobstoj neodvisnosti družbe Deloitte, četrtič, na kršitev člena 20(1) Uredbe št. 806/2014, ker vrednotenje 2 ni bilo „pravično, preudarno in realno“, in petič, na kršitev člena 20(7) in (9) te uredbe.
264 Člen 20(1) Uredbe št. 806/2014 določa:
„Preden se odbor odloči za ukrep za reševanje ali za izvajanje pooblastila za odpis ali konverzijo zadevnih kapitalskih instrumentov, zagotovi, da oseba, neodvisna od vseh javnih organov, vključno z odborom in nacionalnim organom za reševanje, in od subjekta iz člena 2, opravi pošteno, preudarno in realno vrednotenje sredstev in obveznosti zadevnega subjekta.“
265 V obravnavani zadevi je treba opozoriti, da vrednotenje banke Banco Popular, izvedeno pred sprejetjem sheme za reševanje, vključuje dve poročili, ki sta priloženi k shemi za reševanje.
266 Vrednotenje 1 z dne 5. junija 2017 je v skladu s členom 20(5)(a) Uredbe št. 806/2014 pripravil EOR in je bilo namenjeno predložitvi elementov za ugotavljanje, ali so izpolnjeni pogoji za začetek postopka reševanja, kot so opredeljeni v členu 18(1) Uredbe št. 806/2014.
267 Vrednotenje 2 z dne 6. junija 2017 je v skladu s členom 20(10) Uredbe št. 806/2014 pripravila družba Deloitte kot neodvisni izvedenec.
268 V shemi za reševanje je navedeno, da je bil ob upoštevanju nujnosti namen vrednotenja 2, izvedenega v skladu s členom 20(10) Uredbe št. 806/2014, oceniti vrednost sredstev in obveznosti banke Banco Popular, zagotoviti oceno obravnave, ki bi je bili delničarji in upniki deležni, če bi bil za banko Banco Popular uveden običajni insolvenčni postopek, ter prispevati k odločitvi o sredstvih in lastniških instrumentih, ki se prenesejo, in k temu, kako EOR razume tržne pogoje v smislu instrumenta prodaje poslovanja.
269 Družba Deloitte je v vrednotenju 2 navedla, da se je oprla na zahteve iz člena 36 Direktive 2014/59 (ki ustreza členu 20 Uredbe št. 806/2014) in na poglavje 3 končnega osnutka regulativnih tehničnih standardov št. 2017/05 in 2017/06 EBA z dne 23. maja 2017 o vrednotenju za namene reševanja in vrednotenju za namene ugotavljanja razlike v obravnavi po reševanju v skladu z Direktivo 2014/59 (v nadaljevanju: tehnični standardi EBA).
270 Člen 36(15) Direktive 2014/59 EBA omogoča, da pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, da se določijo merila, na podlagi katerih je treba izvesti vrednotenja v postopku reševanja.
271 Poglavje 3 tehničnih standardov EBA se nanaša na osnutek regulativnih tehničnih standardov št. 2017/05 o vrednotenju za namene reševanja (v nadaljevanju: regulativni tehnični standardi) in med drugim v skladu s členom 36(15) Direktive 2014/59 vsebuje osnutek delegirane uredbe Komisije o dopolnitvi Direktive 2014/59 z regulativnimi tehničnimi standardi, ki določajo merila za metodologijo za ocenjevanje vrednosti sredstev in obveznosti institucij ali subjektov.
272 Poleg tega je treba navesti, da na dan sprejetja sheme za reševanje ti regulativni tehnični standardi niso bili zavezujoči, saj člen 5(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 806/2014 določa, da za EOR, Svet in Komisijo veljajo zavezujoči regulativni in izvedbeni tehnični standardi, ki jih je pripravil EBA, ko jih je Komisija sprejela. Ti regulativni tehnični standardi so bili vključeni v Delegirano uredbo Komisije (EU) 2018/345 z dne 14. novembra 2017 o dopolnitvi Direktive 2014/59 glede regulativnih tehničnih standardov, ki določajo merila v zvezi z metodologijo za ocenjevanje vrednosti sredstev in obveznosti institucij ali subjektov (UL 2018, L 67, str. 8).
273 V členu 6.3 sheme za reševanje je EOR navedel, da se je pri odločanju o odpisu in konverziji lastniških instrumentov banke Banco Popular oprl na vrednotenje 2, kot je bilo dopolnjeno in potrjeno z rezultati postopka prodaje, ki ga je izvedel FROB.
274 Ker vrednotenje 2 vsebuje zapletene tehnične in gospodarske presoje, je treba EOR dati široko diskrecijsko pravico, ker je menil, da je vrednotenje 2 veljavna podlaga za odločanje o ukrepih za reševanje.
275 Zato je na podlagi sodne prakse, navedene v točkah od 110 do 115 zgoraj, nadzor, ki ga izvaja Splošno sodišče, omejen na preverjanje neobstoja očitne napake pri presoji EOR, ko je menil, da je vrednotenje 2 v skladu z zahtevami iz člena 20 Uredbe št. 806/2014. Tožeče stranke morajo predložiti zadostne dokaze, s katerimi bi bilo mogoče zavrniti verodostojnost vrednotenja 2.
a) Prvi del: kršitev člena 20(11) Uredbe št. 806/2014
276 Tožeče stranke zatrjujejo kršitev člena 20(11) Uredbe št. 806/2014, ker je EOR zavrnil predložitev dokončnih različic vrednotenj 1 in 2. EOR naj bi v odgovoru z dne 30. julija 2018 na ukrep procesnega vodstva Splošnega sodišča z dne 6. julija 2018 trdil, da ne bo objavil dokončnih različic teh vrednotenj. Družba Deloitte naj bi priznala, da sta dokončni različici vrednotenj potrebni in da je bila pooblaščena za njuno pripravo. Tožeče stranke se sklicujejo na svoja stališča z dne 21 septembra 2018 glede odgovora EOR na ta ukrep procesnega vodstva in trdijo, da mora EOR na podlagi uvodne izjave 64 in člena 20(11) Uredbe št. 806/2014 predložiti dokončni različici vrednotenj 1 in 2.
277 V zvezi z vrednotenjem 1 tožeče stranke glede na njegov namen, opredeljen v točki 266 zgoraj, in glede na to, da je bil njegov namen prispevati k ugotovitvi, ali je banka Banco Popular propadala ali bo verjetno propadla v smislu člena 18(1)(a) Uredbe št. 806/2014, ne pojasnjujejo, kakšna bi bila uporabnost izvedbe takega vrednotenja po sprejetju sheme za reševanje. Poleg tega je treba poudariti, da je vrednotenje 1, katerega namen je bil ugotoviti, ali je banka Banco Popular propadala ali bo verjetno propadla, zastarelo po oceni, ki jo je 6. junija 2017 opravila ECB o propadu ali verjetnem propadu banke Banco Popular.
278 V zvezi z vrednotenjem 2 je EOR namreč 30. julija 2018 v odgovoru na vprašanja Splošnega sodišča v okviru ukrepa procesnega vodstva navedel, da temu ne bo sledilo naknadno dokončno vrednotenje. Menil je, da je zaradi posebnosti tega primera prišel do ugotovitve, da naknadno dokončno vrednotenje ne bi imelo niti nobenega praktičnega namena v skladu s členom 20(11) Uredbe št. 806/2014 niti ne bi privedlo do odločbe o pobotu v skladu s členom 20(12) iste uredbe.
279 Ugotoviti je treba, da se naknadno dokončno vrednotenje iz člena 20(11) Uredbe št. 806/2014 po definiciji izvede po sprejetju sheme za reševanje in sklepa Komisije.
280 Poleg tega je na podlagi člena 20(13) Uredbe št. 806/2014 začasno vrednotenje, kakršno je vrednotenje 2, veljavna podlaga za sprejetje sheme za reševanje. V zvezi s tem tožeče stranke ne izpodbijajo, da je bila ob upoštevanju nujnosti uporaba začasnega vrednotenja v smislu člena 20(10) Uredbe št. 806/2014 upravičena.
281 Zadostuje ugotovitev, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso zakonitost akta Unije presoja glede na dejanske in pravne okoliščine, ki so obstajale ob sprejetju akta (glej sodbo z dne 3. septembra 2015, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Komisija, C‑398/13 P, EU:C:2015:535, točka 22 in navedena sodna praksa). Iz tega sledi, da pri presoji zakonitosti tega akta okoliščin, ki so nastale po sprejetju akta Unije, ni mogoče upoštevati (glej sodbo z dne 17. decembra 2014, Si.mobil/Komisija, T‑201/11, EU:T:2014:1096, točka 64 in navedena sodna praksa).
282 Iz tega izhaja, da to, ali se naknadno dokončno vrednotenje izvede ali ne, kar sledi sprejetju sheme za reševanje, ne more vplivati na veljavnost izpodbijanih sklepov in da so trditve tožečih strank brezpredmetne.
283 Poleg tega v zvezi s trditvijo tožečih strank, da je to, da je EOR zavrnil predložitev dokončnih različic vrednotenj 1 in 2, dokazovalo netočnost začasnih različic in da reševanja banke Banco Popular ne bi bilo treba izvesti, zadostuje ugotovitev, da gre zgolj za špekulacijo, ki nima nobene podlage.
284 Nazadnje, v nasprotju s trditvami tožečih strank člena 20(15) Uredbe št. 806/2014, v skladu s katerim je „vrednotenje sestavni del odločitve o uporabi instrumenta za reševanje ali izvajanju pooblastila za reševanje ali odločitve o pooblastilu za odpis ali konverzijo kapitalskih instrumentov“, ni mogoče razlagati tako, da je naknadno dokončno vrednotenje sestavni del sklepa o reševanju. Vrednotenje iz te določbe je tisto, na katero se je EOR oprl pri sprejetju sheme za reševanje, in sicer v obravnavani zadevi vrednotenje 2.
285 Zato je treba prvi del zavrniti.
b) Drugi del: kršitev člena 20(5), od (a) do (c) in (f), Uredbe št. 806/2014
286 Tožeče stranke zatrjujejo kršitev člena 20(5) Uredbe št. 806/2014, ker neodvisni izvedenec pri vrednotenju 2 ni opravil analize ciljev iz točk od (a) do (c) in (f) te določbe. Sprejetje sheme za reševanje, pri katerem se ne upoštevajo smernice iz člena 20(5) Uredbe št. 806/2014, naj bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti. Trdijo, da mora neodvisni izvedenec, in ne EOR, presoditi, ali so pogoji iz člena 18(1) Uredbe št. 806/2014 izpolnjeni, ter predložiti elemente, na podlagi katerih je mogoče odločiti o najprimernejšem ukrepu za reševanje in njegovem obsegu. To naj bi bilo predvideno z načrtom reševanja iz leta 2016 in dejstvom, da naj bi moral vrednotenji 1 in 2 izvesti neodvisni izvedenec.
287 Po mnenju tožečih strank EOR v uvodnih izjavah 42 in 43 sheme za reševanje ne omenja, da je družba Deloitte pri vrednotenju 2 uresničila cilje, določene v členu 20(5), od (a) do (c) in (f), Uredbe št. 806/2014. Družba Deloitte naj bi potrdila, da ni opravila analize iz teh določb. Prav tako naj analize, predvidene s temi določbami, ne bi bilo niti pri vrednotenju 1. EOR naj bi določil najnižjo prodajno ceno banke Banco Popular, ne da bi se oprl na vrednotenje. Vrednotenje 1 naj bi bilo omejeno na ugotovitev, da je bila banka Banco Popular solventna, ne da bi se analizirala njena likvidnost. EOR naj bi se skliceval na analizo ECB glede propada ali verjetnega propada banke Banco Popular. Vendar naj analize člena 20(5) Uredbe št. 806/2014 ne bi bilo mogoče prenesti na tretjo osebo, kot je ECB.
288 Najprej je treba navesti, da v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, iz člena 18(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 806/2014 izrecno izhaja, da mora EOR, in ne neodvisni ocenjevalec, na izvršni seji oceniti, ali so pogoji iz te določbe izpolnjeni.
289 Poleg tega dejstvo, da je bilo v načrtu reševanja iz leta 2016 navedeno, da mora neodvisni ocenjevalec izvesti vrednotenji 1 in 2, ni upoštevno, ker ta načrt v obravnavani zadevi ni bil uporabljen.
290 Tožeče stranke trdijo, da neodvisni izvedenec pri vrednotenju 2 ni opravil analize ciljev iz člena 20(5), od (a) do (c) in (f), Uredbe št. 806/2014.
291 Prvič, člen 20(5)(a) Uredbe št. 806/2014 določa, da je namen vrednotenja „prispevati k ugotovitvi, ali so izpolnjeni pogoji za reševanje oziroma za odpis ali konverzijo kapitalskih instrumentov“.
292 Opozoriti je treba, da je EOR 5. junija 2017 sprejel vrednotenje 1, katerega namen je bil ugotoviti, ali je banka Banco Popular izpolnjevala pogoje za reševanje oziroma za odpis ali konverzijo lastniških instrumentov na podlagi člena 20(5)(a) Uredbe št. 806/2014. Natančneje, EOR je navedel, da je bil namen vrednotenja 1 prispevati k ugotovitvi, ali je banka Banco Popular v položaju propada ali verjetnega propada v smislu člena 18(1)(a) Uredbe št. 806/2014.
293 Iz tega izhaja, da je EOR pri vrednotenju 1 analiziral cilj iz člena 20(5)(a) Uredbe št. 806/2014. Tožeče stranke napačno trdijo, da bi to analizo moral opraviti neodvisni izvedenec, ker je EOR s členom 20(3) Uredbe št. 806/2014 pooblaščen za izvedbo vrednotenja 1. Poleg tega je lahko družba Deloitte, ker je EOR to analizo opravil, v svojem poročilu navedla, da je ne bo vključila v vrednotenje 2.
294 Vsekakor je treba pojasniti, da je vrednotenje 1, katerega namen je bil ugotoviti, ali je bila Banco Popular v položaju propada ali verjetnega propada, postalo zastarelo po oceni, ki jo je ECB opravila 6. junija 2017. EOR je namreč v vrednotenju 1 navedel, da je bila banka Banco Popular na referenčni datum ocenjevanja, to je 31. marca 2017, solventna. Nasprotno pa se je ECB pri ugotovitvi, da je banka Banco Popular 6. junija 2017 propadala ali bo verjetno propadla, oprla na obsežna dvigovanja vlog banke Banco Popular od aprila in maja 2017 naprej ter na njeno nezmožnost ustvarjanja novih likvidnostnih sredstev. Trditve, s katerimi se izpodbija vrednotenje 1, so torej brezpredmetne.
295 Poleg tega člen 18(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 806/2014 določa, da ECB po posvetovanju z EOR sprejme oceno pogoja iz prvega pododstavka, točka (a), in sicer, ali subjekt propada ali bo verjetno propadel.
296 V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da člen 18(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 806/2014 ECB daje prednostno vlogo, čeprav ta vloga ni izključna, saj je na splošno ECB tista, ki mora oceniti propad ali verjeten propad subjekta. Sicer lahko tako oceno opravi tudi EOR, vendar lahko to stori šele po tem, ko je ECB obvestil o svoji nameri, da bo opravil oceno, in le, če zadnjenavedena v treh dneh po prejemu te informacije ocene ne opravi. ECB je torej priznana prednostna pristojnost za opravo take ocene, ki temelji na strokovnem mnenju, ki ga ima kot nadzorni organ, ker ima kot taka dostop do vseh bonitetnih informacij v zvezi z zadevnim subjektom, zato je v najboljšem položaju, da ob upoštevanju opredelitve propada ali verjetnega propada iz člena 18(4) te uredbe, ki se med drugim nanaša na elemente, povezane z bonitetnim položajem, kot so pogoji za dovoljenje, znesek sredstev v primerjavi z zneskom obveznosti ali trenutna ali prihodnja zadolženost, ugotovi, ali je ta pogoj izpolnjen (sodba z dne 6. maja 2021, ABLV Bank in drugi/ECB, C‑551/19 P in C‑552/19 P, EU:C:2021:369, točka 62).
297 Tožeče stranke torej napačno trdijo, da bi morala biti analiza cilja iz člena 20(5)(a) Uredbe št. 806/2014 navedena v vrednotenju 2 in da je ni mogla opraviti ECB.
298 Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeče stranke v tožbi in repliki navajajo, da cilj iz člena 20(5)(a) Uredbe št. 806/2014 ustreza ciljem iz člena 20(5)(a) in (c), ne da bi podale posebno trditev v zvezi s ciljem iz točke (c).
299 Drugič, člen 20(5)(f) Uredbe št. 806/2014 določa, da je namen valorizacije, „kadar se uporabi instrument prodaje poslovanja, prispevati k odločitvi o sredstvih, pravicah, obveznostih ali lastniških instrumentih, ki se prenesejo, in k temu, kako [EOR] razume tržne pogoje za namene člena 24(2)(b)“.
300 V nasprotju s trditvami tožečih strank je v uvodni izjavi 42(c) sheme za reševanje izrecno navedeno, da je bilo začasno vrednotenje opravljeno zato, da bi se zbrali elementi, ki omogočajo sprejetje odločitve o delnicah ali lastniških instrumentih, ki jih je treba prenesti, in ki EOR omogočajo, da ugotovi, kaj so tržni pogoji v smislu instrumenta prodaje poslovanja.
301 Poleg tega družba Deloitte pojasnjuje, da je bilo njeno poročilo pripravljeno, da bi se zagotovilo neodvisno vrednotenje v skladu s cilji iz člena 36(4)(b), (f) in (g) Direktive 2014/59. Te določbe Direktive 2014/59 pa ustrezajo določbam člena 20(5)(b), (f) in (g) Uredbe št. 806/2014.
302 Vsekakor je treba poudariti, da se na podlagi člena 20(10) Uredbe št. 806/2014, kadar so okoliščine primera tako nujne, da ni mogoče izpolniti zahtev iz odstavkov 7 in 9, izvede začasno vrednotenje. V tej določbi je izrecno navedeno, da se pri začasnem vrednotenju upoštevajo zahteve iz odstavka 4 ter, kolikor je to glede na okoliščine razumno izvedljivo, zahteve iz odstavkov 1, 7 in 9. Poleg tega člen 20(11) Uredbe št. 806/2014 določa, da vrednotenje, ki ne izpolnjuje vseh zahtev iz odstavkov 1 ter od 4 do 9, velja za začasno.
303 Iz tega izhaja, da v primerih, kakršen je ta v obravnavani zadevi, kadar je treba nujno izvesti vrednotenje, to pomeni začasno vrednotenje, ki mu ni treba izpolniti vseh ciljev iz člena 20(5) Uredbe št. 806/2014.
304 Zato je treba drugi del zavrniti.
c) Tretji del: neobstoj neodvisnosti družbe Deloitte
305 Tožeče stranke trdijo, da je EOR kršil člen 20(1) in člen 44 Uredbe št. 806/2014 v povezavi s členi od 38 do 41 Delegirane uredbe 2016/1075 zaradi neobstoja neodvisnosti družbe Deloitte.
306 Člen 20(1) Uredbe št. 806/2014 določa, da mora vrednotenje opraviti oseba, neodvisna od vseh javnih organov, vključno z EOR, nacionalnim organom za reševanje, in od zadevnega subjekta.
307 Zahteve glede neodvisnosti ocenjevalcev so določene v členih od 37 do 41 Delegirane uredbe 2016/1075. Člen 38 Delegirane uredbe 2016/1075 določa tri kumulativne pogoje, da se ocenjevalec šteje za neodvisnega od katerega koli zadevnega javnega organa in zadevnega subjekta. Prvič, ocenjevalec vrednosti ima potrebne kvalifikacije, izkušnje, sposobnost, znanje in vire ter lahko zagotovi učinkovito vrednotenje brez prevelikega zanašanja na kateri koli zadevni javni organ ali zadevni subjekt. Drugič, ocenjevalec vrednosti je pravno ločen od zadevnih javnih organov ali zadevnega subjekta. Tretjič, ocenjevalec vrednosti nima pomembnih skupnih ali navzkrižnih interesov v smislu člena 41 iste delegirane uredbe.
308 Navesti pa je treba, da tožeče stranke ne trdijo, da družba Deloitte nima potrebnih kvalifikacij, izkušenj, sposobnosti, znanja in virov za učinkovito izvedbo vrednotenja v smislu prvega pogoja iz člena 38 Delegirane uredbe 2016/1075. Prav tako ne trdijo, da družba Deloitte ni pravno ločena od zadevnih javnih organov, to je od EOR in FROB, ter od banke Banco Popular v smislu drugega pogoja iz člena 38 Delegirane uredbe 2016/1075.
309 Tožeče stranke na prvem mestu trdijo, da je EOR izvajal neupravičen vpliv na družbo Deloitte v nasprotju s členom 39(3)(a) Delegirane uredbe 2016/1075, ker ji je naložil, naj ne izda mnenja o členu 20(5), od (a) do (c) in (f), Uredbe št. 806/2014, in naj tako odstopa od obveznosti, ki jih je imela kot neodvisni izvedenec. Družba Deloitte naj bi po navodilu EOR izhajala iz načela, da naj bi se uporabil instrument prodaje poslovanja, namesto da bi predložila elemente, na podlagi katerih bi bilo mogoče odločiti o instrumentu za reševanje. EOR naj bi družbi Deloitte dal navodilo, naj ne pripravi dokončnega vrednotenja. Čeprav se organ za reševanje lahko posvetuje z izvedencem, mu ne bi smel dajati navodil.
310 Člen 39(3)(a) Delegirane uredbe 2016/1075 glede izvedbe vrednotenja določa, da neodvisni ocenjevalec ne sme zahtevati ali prejemati navodil ali smernic od katerega koli zadevnega javnega organa ali zadevnega subjekta.
311 Poudariti je treba tudi, da člen 39(4)(a) Delegirane uredbe 2016/1075 določa, da „[o]dstavek 3 ne preprečuje zagotavljanja navodil, smernic, prostorov, tehnične opreme ali drugih oblik podpore, če je glede na oceno organa za imenovanje ali drugega organa, ki je lahko pooblaščen za izvajanje te naloge v zadevni državi članici, to potrebno za dosego ciljev vrednotenja“.
312 Pojasnila v zvezi s tem so navedena v uvodni izjavi 35 Delegirane uredbe 2016/1075, v kateri je navedeno:
„Poleg tega bi bilo treba zagotoviti, da je neodvisni ocenjevalec vrednosti sposoben učinkovito izvesti vrednotenje brez nepotrebnega zanašanja na zadevne javne organe, vključno z organi za reševanje, in na institucijo ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) Direktive 2014/59/EU. Kljub temu pa zagotovitve navodil ali smernic, potrebnih za izvedbo vrednotenja, na primer glede metodologije na podlagi zakonodaje Unije na področju vrednotenja za namene v zvezi z reševanjem, ne bi smeli razumeti kot nepotrebno zanašanje, kadar so takšna navodila ali smernice potrebne za pomoč pri izvedbi vrednotenja […]“
313 Iz tega izhaja, da v nasprotju s trditvami tožečih strank člena 39 Delegirane uredbe 2016/1075 ni mogoče razlagati tako, da organu za reševanje prepoveduje dajanje kakršnih koli navodil neodvisnemu ocenjevalcu.
314 Poleg tega je treba poudariti, da so v členu 20(5) Uredbe št. 806/2014 cilji vrednotenja opredeljeni glede na uporabljeni instrument za reševanje. Natančneje, člen 20(5)(f) Uredbe št. 806/2014 določa cilje vrednotenja, kadar se uporabi instrument prodaje poslovanja, ki se razlikujejo od ciljev iz člena 20(5)(d) in (e) iste uredbe, ki se nanašajo na primere, ko se uporabi bodisi instrument za reševanje s sredstvi upnikov bodisi instrument premostitvene institucije ali izločitve sredstev.
315 Člen 20(5)(b) Uredbe št. 806/2014, ki določa, da če so izpolnjeni pogoji za začetek postopka reševanja, je namen vrednotenja prispevati k odločitvi o ustreznem ukrepu za reševanje v zvezi s subjektom, je treba razlagati tako, da mora vrednotenje EOR zagotoviti tehnične in gospodarske elemente, ki omogočajo izvajanje instrumenta za reševanje, ki ga izbere zadnjenavedeni.
316 Iz te določbe ne izhaja, da bi moral ocenjevalec sam opredeliti najprimernejši instrument za reševanje. Odločitev o tem, kateri instrument za reševanje bo uporabljen, sprejme organ za reševanje, in ne neodvisni ocenjevalec.
317 To, da se neodvisnemu ocenjevalcu predlaga, naj izvede vrednotenje, namenjeno uporabi posebnega instrumenta, če je to potrebno za doseganje ciljev vrednotenja, ne more pomeniti njegovega nepotrebnega zanašanja na organ za reševanje. Zato je treba to, da je EOR menil, da je bil instrument prodaje poslovanja najprimernejši za doseganje ciljev reševanja, in da je družbi Deloitte naročil izvedbo vrednotenja, ki je ustrezalo ciljem tega instrumenta, vplivalo na neodvisnost družbe Deloitte, šteti za obliko navodila v skladu s členom 39(4)(a) Delegirane uredbe 2016/1075, ki ne posega v neodvisnost ocenjevalca.
318 V zvezi s trditvijo, da je EOR družbo Deloitte pooblastil, naj ne izda mnenja o členu 20(5), od (a) do (c) in (f), Uredbe št. 806/2014, se napotuje na analizo drugega dela tega tožbenega razloga.
319 V zvezi s trditvijo, da je EOR družbi Deloitte dal navodilo, naj ne pripravi dokončnega vrednotenja, zadostuje opozoriti, da to dejstvo, ki je nastalo po sprejetju sheme za reševanje, nikakor ne more omajati njene zakonitosti.
320 Iz navedenega izhaja, da tožeče stranke niso dokazale, da je EOR družbi Deloitte dal navodila v nasprotju s členom 39(3)(a) Delegirane uredbe 2016/1075.
321 Tožeče stranke na drugem mestu trdijo, da je imel ocenjevalec zaradi tega vpliva EOR na družbo Deloitte pomemben skupni ali navzkrižni interes z javnim organom v smislu člena 41(1) Delegirane uredbe 2016/1075, kar je v nasprotju s členom 38 te delegirane uredbe. Tožeče stranke trdijo tudi, da je družba Deloitte kršila člen 39(3)(b) Delegirane uredbe 2016/1075, ker je po reševanju usmerjala vključitev banke Banco Popular v banko Banco Santander.
322 Najprej, kot je razvidno iz točk od 310 do 320 zgoraj, je treba to trditev v delu, v katerem se z njo iz dejstva, da naj bi EOR v nasprotju s členom 39(3)(a) Delegirane uredbe 2016/1075 neupravičeno vplival na družbo Deloitte, izpeljuje obstoj pomembnega skupnega ali navzkrižnega interesa, zavrniti.
323 Poleg tega člen 41(1) Delegirane uredbe 2016/1075 v zvezi s kršitvijo tretjega pogoja iz člena 38 te delegirane uredbe določa, da neodvisni ocenjevalec vrednosti ne sme imeti dejanskih ali potencialnih pomembnih interesov, ki so skupni ali v navzkrižju s katerim koli zadevnim javnim organom ali zadevnim subjektom.
324 V skladu s členom 41(2) Delegirane uredbe 2016/1075 se v smislu odstavka 1 dejanski ali potencialni interes šteje za pomemben, kadar koli bi lahko glede na oceno organa za imenovanje ali drugega organa, ki je lahko pooblaščen za izvajanje te naloge v zadevni državi članici, vplival, oziroma bi se lahko utemeljeno razumelo, da vpliva, na presojo neodvisnega ocenjevalca vrednosti pri vrednotenju. Odstavek 3 tega člena podrobneje določa, da so upoštevni skupni ali navzkrižni interesi s člani subjekta ali njegovimi upniki.
325 Zadostuje ugotovitev, da tožeče stranke ne navajajo, kakšen naj bi bil v obravnavani zadevi ta pomembni skupni ali navzkrižni interes med družbo Deloitte in EOR ali med družbo Deloitte in banko Banco Popular.
326 Nazadnje, člen 39(3)(b) Delegirane uredbe 2016/1075 določa, da neodvisni ocenjevalec vrednosti pri izvajanju vrednotenja ne sme zahtevati ali prejemati finančnih ali drugih koristi od katerega koli zadevnega javnega organa ali zadevnega subjekta.
327 Tako kot Komisija in EOR je treba ugotoviti, da morebitne poslovne zaveze, ki sta jih družba Deloitte in banka Banco Santander sklenili po reševanju, niso upoštevne in ne morejo dokazovati navzkrižja interesov družbe Deloitte ob izvedbi vrednotenja 2.
328 Iz tega izhaja, da z nobeno od trditev tožečih strank ni mogoče dokazati neobstoja neodvisnosti družbe Deloitte.
329 Zato je treba tretji del zavrniti.
d) Četrti del: kršitev člena 20(1) Uredbe št. 806/2014, ker vrednotenje 2 ni bilo „pošteno, preudarno in realno“
330 Tožeče stranke trdijo, da je EOR kršil člen 20(1) Uredbe št. 806/2014, v skladu s katerim mora zagotoviti pošteno, preudarno in realno vrednotenje sredstev in obveznosti subjekta. S to določbo naj EOR ne bi bila podeljena široka diskrecijska pravica in naj bi moral dokazati, da so vrednotenja v skladu z določbami, ki se uporabljajo. Ta del je v bistvu razdeljen na tri očitke.
1) Prvi očitek: vrednotenje 2 je temeljilo na napačnih merilih
331 Tožeče stranke trdijo, da se vrednotenje 2 sklicuje le na Direktivo 2014/59 in zakon 11/2015 ter da torej ni v skladu z Uredbo št. 806/2014. Družba Deloitte naj bi priznala, da vrednotenje 2 ni temeljilo na predpostavki nadaljevanja poslovanja, temveč je izvedla vrednotenje v okviru prenehanja. Družba Deloitte naj torej ne bi upoštevala vrednosti sredstev, ki bi jih kupec upošteval, če bi imel namen nadaljevati poslovanje banke Banco Popular, kar se je dejansko zgodilo. Njihovo izgubo naj bi bilo napačno enačiti s tistim, kar bi prejeli v običajnem insolvenčnem postopku. Družba Deloitte naj bi morala izračunati vrednost nadaljevanja poslovanja. Družba Deloitte naj bi z uporabo likvidacijske vrednosti podcenila vrednost sredstev banke Banco Popular.
332 Pojasniti je treba, da Direktiva 2014/59, navedena v vrednotenju 2, vsebuje določbe, ki so enakovredne določbam Uredbe št. 806/2014.
333 Poleg tega je treba ugotoviti, da te trditve temeljijo na napačnem razumevanju metodologije, uporabljene pri vrednotenju 2. Vrednotenje 2 je namreč sestavljeno iz dveh delov, pri čemer prvi vsebuje začasno vrednotenje banke Banco Popular, drugi pa simulacijo scenarija likvidacije. Namen prvega dela je določiti ekonomsko vrednost banke Banco Popular v okviru uporabe instrumenta prodaje poslovanja. Namen drugega dela je ugotoviti, ali bi bili delničarji in upniki deležni boljše obravnave, če bi bil za banko Banco Popular v skladu s špansko zakonodajo uveden običajni insolvenčni postopek.
334 EOR je sprejel shemo za reševanje ob upoštevanju prvega dela vrednotenja 2, ki je vseboval vrednotenje sredstev in obveznosti banke Banco Popular kot take. Nasprotno, ker je družba Deloitte pojasnila, da v tej fazi nima niti vseh potrebnih informacij niti dovolj časa, da bi lahko pripravila več kot zgolj okvirno oceno, drugi del vrednotenja 2 ustreza prvi simulaciji v skladu s členom 20(9) Uredbe št. 806/2014. Vrednotenje 3, ki je dokončno vrednotenje za ugotovitev, ali bi bili delničarji in upniki deležni boljše obravnave, če bi bil za banko Banco Popular uveden običajni insolvenčni postopek, na podlagi člena 20(16) Uredbe št. 806/2014, je bilo izvedeno po reševanju.
335 Likvidacijska vrednost, ki jo je uporabila družba Deloitte in jo tožeče stranke izpodbijajo, pa ustreza drugemu delu vrednotenja 2.
336 Če tožeče stranke s svojo trditvijo izpodbijajo drugi del vrednotenja 2, zadostuje ugotovitev, da je brezpredmetna. Ugotovitev razlike med obravnavo delničarjev banke Banco Popular v okviru reševanja in obravnavo, ki bi je bili deležni v okviru običajnega insolvenčnega postopka, namreč spada v vrednotenje 3, dokončna presoja izgube delničarjev pa spada na področje sklepa EOR z dne 17. marca 2020, sprejetega na podlagi vrednotenja 3.
337 Čeprav tožeče stranke s svojo trditvijo izpodbijajo to, da je družba Deloitte v prvem delu vrednotenja 2 uporabila likvidacijsko vrednost za oceno sredstev banke Banco Popular, zadostuje navesti, da je družba Deloitte v okviru tega prvega dela upoštevala vrednost ob odtujitvi banke Banco Popular, in ne likvidacijske vrednosti.
338 Glede uporabljene metodologije je družba Deloitte v vrednotenju 2 navedla, da je bil scenarij, uporabljen za določitev ekonomske vrednosti, prodaja banke v okviru instrumenta prodaje poslovanja. V skladu s členom 20(5)(f) Uredbe št. 806/2014 je bil namen vrednotenja prispevati k odločitvi o sredstvih, pravicah, obveznostih ali lastniških instrumentih, ki se prenesejo, in k temu, kako EOR razume tržne pogoje v smislu člena 24(2)(b) iste uredbe.
339 Družba Deloitte je pojasnila, da je „namen [njenega] ekonomskega vrednotenja prispevati k oceni vrednosti, ki bi jo potencialni kupec lahko ponudil za banko kot celoto po odprtem, poštenem in konkurenčnem postopku dražbe (‚vrednost ob odtujitvi‘ v skladu s členom 11 regulativnih tehničnih standardov […])“.
340 Iz uvodne izjave 6 regulativnih tehničnih standardov izhaja, da bi bilo treba za določene ukrepe za reševanje, ki jih obravnava organ za reševanje, izbrati najustreznejšo podlago za merjenje (vrednost ob posedovanju ali vrednost ob odtujitvi).
341 Glede izbire podlage za merjenje člen 11(4) regulativnih tehničnih standardov, ki je povzet v členu 11(4) Delegirane uredbe 2018/345, določa:
„Kadar ukrepi za reševanje iz člena 10(1) zahtevajo, da sredstva in obveznosti zadrži subjekt, ki se ohrani kot delujoče podjetje, cenilec kot ustrezno podlago za merjenje uporabi vrednost ob posedovanju. Vrednost ob posedovanju lahko, če se šteje za pošteno, preudarno in realno, predvideva normalizacijo tržnih pogojev.
Vrednost ob posedovanju se ne uporabi kot podlaga za merjenje, kadar se sredstva prenesejo na nosilca upravljanja sredstev v skladu s členom 42 Direktive 2014/59/EU ali premostitveno institucijo v skladu s členom 40 Direktive ali kadar se uporabi instrument prodaje poslovanja v skladu s členom 38 Direktive 2014/59/EU.“
342 V skladu s členom 12(4) regulativnih tehničnih standardov, ki je povzet v členu 12(4) Delegirane uredbe 2018/345, „[k]adar razmere subjektu preprečujejo posedovanje sredstva ali nadaljevanje poslovanja ali kadar organ za reševanje meni, da je odtujitev potrebna za doseganje ciljev reševanja, se za pričakovane denarne tokove upoštevajo vrednosti ob odtujitvi, pričakovane v danem obdobju odtujitve“.
343 Dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri določanju vrednosti ob odtujitvi v smislu instrumenta prodaje poslovanja, so določeni v členu 12, od (5) do (7), regulativnih tehničnih standardov, ki so povzeti v členu 12, od (5) do (7), Delegirane uredbe 2018/345.
344 Iz tega izhaja, da tožeče stranke ne morejo trditi, da vrednost ob odtujitvi ni bila pravilna metodologija za oceno vrednosti banke Banco Popular v okviru vrednotenja 2.
345 Zato je treba prvi očitek zavrniti.
2) Drugi očitek: vrednotenji 1 in 2 sta zelo špekulativni
346 Tožeče stranke na prvem mestu trdijo, da je EOR navedel, da vrednotenje 1 ne daje nobenega jamstva glede točnosti rezultatov, navedenih v poročilu, in da je družba Deloitte v vrednotenju 2 izrazila številne zadržke glede njegove zanesljivosti in zadostnosti preverjenih informacij.
347 Opozoriti je treba, da so iz istega razloga, kot je naveden v točki 294 zgoraj, trditve, s katerimi se izpodbija vrednotenje 1, brezpredmetne.
348 Družba Deloitte je v zvezi z vrednotenjem 2 v dopisu, priloženem k obvestilu EOR o tem vrednotenju, navedla, da je bila glede na težek likvidnostni položaj banke Banco Popular pozvana, naj svoje vrednotenje izvede v izjemno kratkem roku. Glavno delo je bilo omejeno na 12 dni od dneva, ko je dobila dostop do dokumentacije, medtem ko bi tak projekt običajno trajal šest tednov. Družba Deloitte je ugotovila, da so bile v razpoložljivih informacijah številne vrzeli in nedoslednosti. Družba Deloitte je navedla, da je treba vrednotenje šteti za zelo negotovo in začasno v skladu s členom 36 Direktive 2014/59 ter da je bil v vrednotenje vključen blažilnik za dodatne izgube v skladu s členom 36(9) Direktive 2014/59, ki ustreza členu 20(10) Uredbe št. 806/2014.
349 Kot poudarjajo tožeče stranke, družba Deloitte omenja tudi omejitve v zvezi s časom in razpoložljivimi informacijami v delu priloge k vrednotenju 2 z naslovom „Obseg, podlage za delo in omejitve“ (scope, basis of work and limitations), v katerem je opozorjeno na pogoje, pod katerimi je morala izvesti vrednotenje 2.
350 Člen 20(10) Uredbe št. 806/2014 izrecno določa primer, ko zaradi nujnosti položaja ni mogoče izpolniti zahtev iz odstavkov 7 in 9 tega člena, in sicer med drugim primer, ko vrednotenja ni mogoče dopolniti z nekaterimi informacijami iz računovodskih obračunov in evidenc. Poleg tega je s to določbo priznan obstoj negotovosti, ki so neločljivo povezane z vsakim začasnim vrednotenjem, s tem, da ta v drugem pododstavku določa, da vključuje blažilnik za dodatne izgube.
351 Tako je družba Deloitte v skladu s to določbo navedla le, da se je morala glede na kratek čas za vrednotenje opreti na nepopolne podatke, in pojasnila, da je treba vrednotenje, ki ga je izvedla, šteti za začasno vrednotenje v skladu s členom 36(9) Direktive 2014/59.
352 Iz člena 20(13) Uredbe št. 806/2014 je poleg tega razvidno, da se je EOR ob upoštevanju nujnosti položaja za sprejetje sheme za reševanje lahko oprl na vrednotenje 2, izvedeno na podlagi člena 20(10) Uredbe št. 806/2014.
353 Poleg tega so negotovosti, neločljivo povezane z vrednotenjem 2, poudarjene v regulativnih tehničnih standardih, iz katerih je razvidno, da mora cenilec pri ocenjevanju in diskontiranju denarnih tokov, ki jih subjekt lahko pričakuje iz obstoječih sredstev in obveznosti, uporabiti poštene, preudarne in realne predpostavke ter upoštevati različne dejavnike in okoliščine.
354 Natančneje, v zvezi z ocenami vrednosti ob odtujitvi člen 12(5) regulativnih tehničnih standardov, ki je povzet v členu 12(5) Delegirane uredbe 2018/345, določa:
„Cenilec določi vrednost ob odtujitvi na podlagi denarnih tokov, neto stroškov odtujitve in neto pričakovane vrednosti vseh izdanih jamstev, ki jih lahko subjekt razumno pričakuje v trenutno prevladujočih tržnih razmerah, z redno prodajo ali prenosom sredstev ali obveznosti. Če je ustrezno, lahko cenilec ob upoštevanju ukrepov, ki bodo sprejeti v okviru sheme za reševanje, vrednost ob odtujitvi določi z znižanjem opazovane tržne cene te prodaje ali prenosa v višini morebitnega popusta za pospešeno prodajo. Kadar sredstva nimajo likvidnega trga, cenilec vrednost ob odtujitvi določi ob upoštevanju opazovanih cen na trgih, na katerih se trguje s podobnimi sredstvi, ali modelnih izračunov, pri čemer uporabi opazovane tržne parametre in ustrezno upošteva popuste za nelikvidnost.“
355 V členu 12(6) regulativnih tehničnih standardov, ki je povzet v členu 12(6) Delegirane uredbe 2018/345, so navedeni različni dejavniki, ki jih mora upoštevati cenilec in ki lahko vplivajo na vrednosti ob odtujitvi in obdobja odtujitve.
356 Iz tega izhaja, da vrednotenje 2 temelji na predpostavkah in je odvisno od številnih dejavnikov. Tako se je družba Deloitte v skladu z regulativnimi tehničnimi standardi pri določanju vrednosti ob odtujitvi banke Banco Popular na datum reševanja v okviru vrednotenja 2 oprla na morebitne ocene in vrednotenja ter svoj rezultat predstavila v obliki razpona vrednosti.
357 Zato je treba ugotoviti, da so glede na časovne omejitve in razpoložljive informacije določene negotovosti in približki neločljivo povezani z vsakim začasnim vrednotenjem, izvedenim v skladu s členom 20(10) Uredbe št. 806/2014, in da pridržki družbe Deloitte ne pomenijo, da vrednotenje 2 ni bilo „pošteno, preudarno in realno“ v smislu člena 20(1) Uredbe št. 806/2014.
358 Tožeče stranke na drugem mestu trdijo, da člen 20(1), (4) in (12) Uredbe št. 806/2014 zahteva, da vrednotenje zajema vsa sredstva in obveznosti zadevnega subjekta. Družba Deloitte pa naj bi navedla, da se je osredotočila na nekatere razrede sredstev, katerih vrednotenje je zelo negotovo.
359 Tožeče stranke se sklicujejo na trditev družbe Deloitte iz spremnega dopisa k poročilu o vrednotenju 2, da je morala glede na kratko obdobje, ki je bilo na voljo za pripravo vrednotenja 2, dati strogo prednost preučitvi razpoložljivih informacij, pri čemer se je osredotočila le na ključna sredstva in obveznosti, katerih vrednotenje je bilo zelo negotovo.
360 Zadostuje navesti, da je ta pristop v skladu z določbami člena 8 regulativnih tehničnih standardov, ki določajo:
„Cenilec se osredotoči zlasti na področja, na katerih je vrednotenje zelo negotovo in ki pomembno vplivajo na splošno vrednotenje. Cenilec rezultate vrednotenja za ta področja predloži v obliki najboljših ocen vrednosti in po potrebi razponov vrednosti […]“
361 Tožeče stranke na tretjem mestu trdijo, da ocena razredov sredstev v vrednotenju 2 ne izpolnjuje minimalnih zahtev iz člena 20(4) in (6) Uredbe št. 806/2014. Izpodbijajo oceno družbe Deloitte v vrednotenju 2 za različne razrede sredstev.
362 Tožeče stranke za več razredov sredstev trdijo, da družba Deloitte ni imela zadostnih informacij in da se rezultat njene ocene razlikuje od rezultata v vrednotenju 1.
363 V zvezi s tem po eni strani iz zgoraj navedenega izhaja, da so negotovosti po definiciji povezane z vsakim začasnim vrednotenjem in da glede na zelo kratek rok, ki ga je imela družba Deloitte, ni mogla razpolagati z nekaterimi informacijami. Ta negotovost se kaže zlasti v tem, da je družba Deloitte v vrednotenju 2 v skladu z regulativnimi tehničnimi standardi navedla, da so bili rezultati vrednotenja zagotovljeni v obliki razpona vrednosti, ki vključuje najboljši in najslabši scenarij ter najboljše možno vrednotenje.
364 Po drugi strani dejstvo, da se ocena teh sredstev v vrednotenju 2 razlikuje od ocene iz vrednotenja 1, ni upoštevno, ker sta imeli ti vrednotenji različne cilje in temeljita na različnih metodah za izračun. Namen vrednotenja 2 je bil določiti vrednost ob odtujitvi sredstev za potencialnega kupca, kar je zahtevalo prilagoditve glede na njihovo knjigovodsko vrednost. V zvezi s tem je treba pojasniti, da je družba Deloitte v vrednotenju 2 na podlagi konsolidirane bilance stanja banke Banco Popular 31. marca 2017 izvedla prilagoditve vrednosti vsakega razreda sredstev.
365 Tako primerjave tožečih strank med vrednostjo prilagoditev, izračunanih v vrednotenju 2 v zvezi s posojili in terjatvami, nepremičninami in terjatvami za davek, ter vrednostjo teh razredov sredstev v vrednotenju 1, niso upoštevne.
366 Preučiti je treba druge trditve tožečih strank, ki se nanašajo na vsak razred sredstev.
367 Tožeče stranke v zvezi z vrednotenjem posojil in terjatev trdijo, da je družba Deloitte, ker ni mogla analizirati diskontiranih denarnih tokov (Discounting Cash Flows), izvedla zelo špekulativna vrednotenja, kar naj bi pripeljalo do prenizke ocene teh elementov sredstev s prilagoditvijo v višini 3,5 milijarde EUR v temeljnem scenariju v primerjavi s prilagoditvijo med 501 in 774 milijoni EUR v vrednotenju 1.
368 Družba Deloitte je v vrednotenju 2 navedla, da je njena metoda za izračun ekonomske vrednosti posojil in terjatev zajemala oceno pričakovane kreditne izgube. Tako je prišla do razpona prilagoditev od 2,7 milijarde EUR v najboljšem scenariju do 6,9 milijarde EUR v najslabšem scenariju ter najboljše ocene 3,5 milijarde EUR.
369 Poudariti je treba, da je ta metoda v skladu z regulativnimi tehničnimi standardi.
370 V zvezi s tem je treba navesti, da so posojila in terjatve del elementov, za katere obstaja velika negotovost in ki jim cenilec posveti posebno pozornost v skladu s členom 8(a) regulativnih tehničnih standardov, ki določa:
„[P]osojila ali portfelje posojil, katerih pričakovani denarni tokovi so odvisni od sposobnosti, pripravljenosti ali spodbude nasprotne stranke za izpolnjevanje njene obveznosti, če ta pričakovanja temeljijo na predpostavkah v zvezi s stopnjami kršitev, verjetnostjo neplačila, izgubo ob neplačilu ali značilnostmi instrumenta, zlasti če to dokazujejo vzorci izgube za portfelj posojil“.
371 Poleg tega je družba Deloitte na straneh od 4 do 11 priloge k vrednotenju 2 pojasnila prilagoditve, ki jih je opravila pri vrednotenju posojil in terjatev, zlasti v zvezi s tveganji neplačila. Tožeče stranke ne navajajo nobene trditve, s katero bi izpodbijale te prilagoditve. Tožeče stranke razen sklicevanja na vrednotenje 1 ne pojasnjujejo, zakaj naj bi bilo vrednotenje prilagoditev, ki ga je izvedla družba Deloitte v najboljši oceni, prenizko.
372 Tožeče stranke glede vrednotenja nepremičnin trdijo, da se je družba Deloitte omejila na preučitev vzorca 112 ocenjevalnih poročil, da ni upoštevala likvidnosti portfelja in da ni upoštevala drugih nepremičnin v vrednosti 1,043 milijarde EUR, kar naj bi privedlo do veliko prenizke ocene.
373 Ugotoviti je treba, da te trditve izhajajo iz napačnega razumevanja vrednotenja 2.
374 V zvezi s tem je družba Deloitte na strani 5 poročila o vrednotenju 2 navedla, da njeno vrednotenje temelji na informacijah, ki zajemajo 93 % nepremičninskega portfelja banke Banco Popular, ekstrapolirane za kritje vseh sredstev. Navaja dejstvo, da je uporabila svojo metodologijo vrednotenja in da je za preverjanje pridobljenih rezultatov uporabila drugo metodologijo z navzkrižnim preverjanjem za najpomembnejše nepremičnine, ki temelji na vzorcu 112 ocenjevalnih poročil, ki so jih pripravile tretje osebe, da bi prilagodila svoje predpostavke in zagotovila natančnejše vrednotenje od zgoraj navzdol. Tožeče stranke torej ne morejo trditi, da je vrednotenje nepremičnin v vrednotenju 2 temeljilo le na teh 112 poročilih.
375 Poleg tega dejstvo, da je družba Deloitte navedla, da je bila likvidnost analiziranega nepremičninskega portfelja omejena, ne more pomeniti, kot trdijo tožeče stranke, da ni preučila te likvidnosti. Na straneh 15 in 16 priloge k vrednotenju 2 je družba Deloitte pri presoji nepremičninskega portfelja banke Banco Popular po vrstah sredstev na primer večkrat navedla njihovo omejeno likvidnost.
376 Poleg tega je iz tabele s strani 26 priloge k vrednotenju 2 z naslovom „Rezultat vrednotenja (struktura bilance stanja)“ razvidno, da je družba Deloitte v bilanci stanja banke Banco Popular upoštevala nepremičnine, ki so bile opredeljene kot „druge“, v vrednosti 1,043 milijarde EUR. Družba Deloitte je s tem, da je na strani 12 priloge k vrednotenju 2 navedla, da te nepremičnine, opredeljene kot „druge“, niso bile ocenjene, zgolj navedla, da zanje ni izvedla nobene prilagoditve. Zato v nasprotju s trditvami tožečih strank iz tega ni mogla izhajati prenizka ocena.
377 V zvezi z vrednotenjem terjatev za davek se tožeče stranke opirajo na izračun, ki ga je po reševanju izvedla banka Banco Santander, in trdijo, da je družba Deloitte izvedla prenizko oceno.
378 V zvezi s tem zadostuje opozoriti, da je bil namen analize, ki jo je izvedla družba Deloitte, določiti vrednost različnih razredov sredstev za vsakega potencialnega kupca. Vrednost, ki jo je banka Banco Santander dala tem sredstvom po nakupu banke Banco Popular in je odvisna od sinergij med tema subjektoma, torej ni upoštevna za presojo veljavnosti vrednotenja 2.
379 Poleg tega je družba Deloitte v poročilu o vrednotenju 2 navedla, da naj bi bila ocena nezaščitenih odloženih terjatev za davek odvisna od obdavčljivega dobička, ki ga je vnaprej predvidel kupec (poslovni načrt), in od ravni obstoječih davčnih dobropisov. Med drugim je na strani 32 priloge k vrednotenju 2 navedla, da je vrednotenje nezaščitenih odloženih terjatev za davek odvisno od kupca, med drugim od tega, ali gre za španski ali tuji subjekt, in ali sta, če bi bil kupec španska banka, njihova izterljivost in računovodenje v bilanci stanja odvisni od poslovnega načrta banke Banco Popular in poslovnega načrta kupca. V poročilu o vrednotenju je navedeno, da ocena družbe Deloitte upošteva te različne predpostavke.
380 Glede vrednotenja rezervacij za pravna tveganja tožeče stranke trdijo, da družba Deloitte ni preučila pravnega mnenja o utemeljenosti zahtevkov, ki so privedli do teh rezervacij.
381 Družba Deloitte je v vrednotenju 2 navedla, da se je oprla na izračune, ki jih je opravila uprava banke Banco Popular, s prilagoditvami na podlagi lastnih izkušenj in trendov sektorja. Ugotoviti je treba, da ta metoda omogoča „pošteno, skrbno in realno“ vrednotenje v smislu člena 20(1) Uredbe št. 806/2014.
382 Tožeče stranke v zvezi z vrednotenjem skupnih podjetij, hčerinskih družb in povezanih podjetij trdijo, da je družba Deloitte uporabila metodo, ki temelji na tržni vrednosti, in naj svojega rezultata ne bi potrdila z oceno na podlagi drugih metod. Poleg tega naj bi bil rezultat vrednotenja 2 v nasprotju z vrednotenjem 3, ki so ga opravili drugi tržni analitiki, in poznejšim prenosom nekaterih od teh elementov sredstev.
383 Po eni strani je treba opozoriti, da je družba Deloitte upravičeno uporabila metodo, ki temelji na vrednosti ob odtujitvi banke Banco Popular, ki v skladu z regulativnimi tehničnimi standardi ustreza ceni, ki bi jo bilo mogoče dobiti na trgu za dano sredstvo ali skupino sredstev ob upoštevanju ustreznega diskontiranja. Z dejstvom, da je družba Deloitte navedla, da ni mogla opraviti navzkrižnega preverjanja z drugimi metodami, ni mogoče omajati rezultata vrednotenja 2, ki temelji na ustrezni metodi analize.
384 Po drugi strani ocene, opravljene po reševanju, niso upoštevne. Poleg tega tožeče stranke napačno primerjajo vrednost 1,9 milijarde EUR, upoštevano pri vrednotenju 2, in znesek 7,496 milijarde EUR, naveden v vrednotenju 3. Družba Deloitte je v okviru vrednotenja 2 pojasnila, da njena analiza temelji na konsolidirani podlagi in da je bil ta del njene ocene omejen na skupna podjetja in povezana podjetja, medtem ko je vrednotenje 3 vključevalo hčerinske družbe.
385 Tožeče stranke v zvezi z vrednotenjem neopredmetenih sredstev trdijo, da je družba Deloitte določila vrednost nič za poslovna sredstva banke Banco Popular in omejeno vrednost za znamko Banco Pastor, kar naj ne bi ustrezalo dejanskemu stanju. Družba Deloitte naj bi trdila, da nima testov za odpis, tako da naj ne bi mogla potrditi dejanske vrednosti neopredmetenih sredstev.
386 Ugotoviti je treba, da je družba Deloitte v poročilu o vrednotenju 2 v zvezi s poslovnimi sredstvi pojasnila, da potencialni kupec ne bi pripisal nobene vrednosti že obstoječim poslovnim sredstvom, ker ne gre za sredstva, ki bi jih bilo mogoče opredeliti v okviru poslovne združitve. Navedla je, da ima znamka Banco Pastor zaradi močne prisotnosti te znamke v Galiciji vrednost za tretjo osebo in da je razpon vrednosti ocenila z uporabo metode licenčnine, ki je najpogosteje uporabljena metoda za vrednotenje znamk. Tožeče stranke ne navajajo nobene posebne trditve, s katero bi bilo mogoče izpodbiti ta pojasnila.
387 Družba Deloitte je v poročilu o vrednotenju 2 navedla, da ji testi za odpis niso bili predloženi, tako da ni mogla analizirati nosilca, ki ga je za ta sredstva uporabila banka Banco Popular, ampak je bilo slabo poslovanje banke Banco Popular v zadnjih letih pokazatelj morebitnih odpisov neopredmetenih sredstev. Iz tega izhaja, da če bi banka Banco Popular predložila te informacije, bi to nujno privedlo do znižanja vrednosti v primerjavi s konsolidirano bilanco stanja marca 2017, ki jo je upoštevala družba Deloitte.
388 Tožeče stranke v zvezi s sredstvi in dolžniškimi vrednostnimi papirji, trdijo, da je družba Deloitte svoje ocene opravila, ker ni imela zadostnih informacij o lastnostih sredstev tretje stopnje.
389 Tožeče stranke s to trditvijo ponovno le navajajo stavke poročila o vrednotenju 2, v katerih je družba Deloitte navedla vire negotovosti pri svoji oceni, ki so neločljivo povezani z začasnim vrednotenjem. Vendar ne navajajo nobene trditve, s katero bi izpodbijale te ocene.
390 Nazadnje, tožeče stranke v zvezi s sinergijami in drugimi ključnimi dejavniki trdijo, da zaradi prikritja izračuna, ki ga je opravila družba Deloitte, ni mogoče preveriti, ali njena ocena ustreza donosnosti, ki jo je banka Banco Santander navedla po nakupu banke Banco Popular.
391 Družba Deloitte je v zvezi s tem v poročilu o vrednotenju 2 navedla, da je oceno opravila ob upoštevanju razpoložljivih javnih informacij v zvezi z združitvami in nakupi v bančnem sektorju v Španiji, da „se sinergije lahko razlikujejo glede na kupca in so zlasti odvisne od prekrivanja hčerinskih družb“ ter da „večje kot je prekrivanje hčerinskih družb, večje so lahko pridobljene sinergije“. Navedla je, da so sinergije močno odvisne od kupca. Družba Deloitte pa je morala opraviti svojo oceno ob upoštevanju vseh potencialnih kupcev. Rezultata tega vrednotenja ni mogoče primerjati s sinergijami banke Banco Santander po nakupu banke Banco Popular.
392 Iz navedenega izhaja, da tožeče stranke niso navedle nobene trditve, s katero bi bilo mogoče izpodbijati vrednotenje sredstev banke Banco Popular, ki ga je izvedla družba Deloitte v vrednotenju 2.
393 Zato je treba drugi očitek zavrniti.
3) Tretji očitek: vrednotenje 2 ni „pošteno, preudarno in realno“
394 Prvič, tožeče stranke trdijo, da razpona, ki ga je družba Deloitte ocenila glede vrednosti banke Banco Popular, ni mogoče sprejeti zaradi znatne razlike, ki ločuje različne scenarije.
395 Družba Deloitte je v vrednotenju 2 navedla, da je bil rezultat njene ocene v razponu med 1,3 milijarde EUR in minus 8,2 milijarde EUR, pri čemer je bila najboljša ocena v tem razponu minus 2 milijardi EUR.
396 Po eni strani je treba ugotoviti, da tožeče stranke zgolj izpodbijajo verodostojnost tega razpona, ne da bi navedle kakršno koli posebno trditev. Po drugi strani pa je treba ugotoviti, da je obseg razpona upravičen z metodologijo, uporabljeno pri vrednotenju 2.
397 V zvezi s tem je družba Deloitte glede metodologije, uporabljene pri vrednotenju 2, navedla, da je uporabila pristop po posameznih razredih in prilagodila knjigovodske vrednosti vsakega razreda sredstev in obveznosti, da bi ocenila izgube ali dobičke in druge prilagoditve, ki bi jih potencialni kupec uporabil pri vrednosti. Pripravila je razpon ocene za vsako skupino sredstev in obveznosti.
398 Ta metodologija je v skladu s členom 2(3) regulativnih tehničnih standardov, povzetem v členu 2(3) Delegirane uredbe 2018/345, v skladu s katerim:
„Cenilec zagotovi najboljšo oceno vrednosti danega sredstva, obveznosti ali njune kombinacije. Po potrebi rezultate vrednotenj zagotovi tudi v obliki razponov vrednosti.“
399 Tako je seštevanje najnižjih vrednosti za vsak razred sredstev in obveznosti dalo najnižjo oceno razpona, seštevanje najvišjih vrednosti pa najvišjo oceno razpona. S to metodo je torej pojasnjen obseg razpona, uporabljenega v vrednotenju 2.
400 Poleg tega, kot poudarja EOR, glede na obseg bilance stanja banke Banco Popular, ki presega 130 milijard EUR, razlika med obema vrednostma v razponu predstavlja le približno 7 % bilance stanja. Ta razlika tako odraža stopnjo negotovosti, ki je neločljivo povezana s postopkom vrednotenja.
401 Drugič, tožeče stranke trdijo, da negativno vrednotenje banke Banco Popular v vrednotenju 2 ni v skladu z ocenami ECB, EOR in španskih organov, ki so menili, da je banka solventna. Vrednotenje 2 naj ne bi bilo v skladu z vrednotenjem 1, v katerem je EOR menil, da je banka Banco Popular tudi s prilagoditvami še vedno solventna. Razlogi za vrednotenji 1 in 2 naj bi bili v zvezi s propadom ali verjetnim propadom banke Banco Popular protislovni.
402 V uvodnem povzetku tehničnih standardov EBA je opredeljena potreba po razlikovanju med dvema vrstama vrednotenja pred reševanjem, in sicer na eni strani vrednotenjem 1, izvedenim v skladu s členom 36(4)(a) Direktive 2014/59, ki ustreza členu 20(5)(a) Uredbe št. 806/2014, ter na drugi strani vrednotenjem 2, izvedenim v skladu s členom 36(4), od (b) do (g), Direktive 2014/59, ki ustreza členu 20(5), od (b) do (g), Uredbe št. 806/2014.
403 V uvodni izjavi 1 regulativnih tehničnih standardov, ki je povzeta v uvodni izjavi 1 Delegirane uredbe 2018/345, je opozorjeno na to razlikovanje med začetnim vrednotenjem, pri katerem se oceni, ali so bili izpolnjeni pogoji za odpis in konverzijo lastniških instrumentov oziroma pogoj za reševanje, na eni strani in poznejšim vrednotenjem, na katerem temelji odločitev o uporabi enega ali več instrumentov za reševanje, na drugi strani. Regulativni tehnični standardi določajo različna merila za izvedbo vrednotenja 1 in vrednotenja 2.
404 V zvezi z vrednotenjem 1 je v regulativnih tehničnih standardih navedeno, da je ustrezno merilo to, ali subjekt propada ali bo verjetno propadel.
405 V nasprotju s trditvami tožečih strank namen vrednotenja 2 ni bil ugotoviti, ali je banka Banco Popular propadala ali bo verjetno propadla, zato se v zvezi s tem ne morejo sklicevati na protislovje z vrednotenjem 1.
406 Poleg tega je treba navesti, da so razlike v ugotovitvah med vrednotenjem 1 in vrednotenjem 2 posledica dejstva, da zaradi različnih ciljev temeljita na različnih merilih za ocenjevanje, opredeljenih v tehničnih standardih EBA. Tako je v skladu s tehničnimi standardi EBA namen vrednotenja 1 predvsem ugotoviti, ali skupna vrednost sredstev subjekta presega vrednost njegovih obveznosti, povedano drugače, ali je subjekt glede na bilanco stanja solventen, medtem ko mora vrednotenje 2 temeljiti na ekonomski vrednosti, in ne na knjigovodski vrednosti subjekta.
407 V zvezi s trditvijo tožečih strank, da so ugotovitve iz vrednotenj 1 in 2 protislovne, vsekakor zadostuje ugotovitev, da je brezpredmetna, saj ugotovitve iz vrednotenja 1 po oceni ECB 6. junija 2017 iz razloga iz točke 294 zgoraj niso več upoštevne.
408 Poleg tega je treba opozoriti, da se ECB pri svoji oceni ni oprla na insolventnost banke Banco Popular za ugotovitev, da je ta banka propadala ali bi verjetno propadla. Ugotovitev ECB, da banka Banco Popular zaradi svojega likvidnostnega položaja in nezmožnosti ustvarjanja novih likvidnih sredstev v bližnji prihodnosti ne bi mogla poravnati svojih dolgov ali drugih obveznosti ob zapadlosti, ni v nasprotju z dejstvom, da je bila banka Banco Popular z računovodskega vidika solventna.
409 Ker je treba pri vrednotenju 2 upoštevati ekonomsko vrednost, in ne knjigovodske vrednosti banke Banco Popular, tožeče stranke ne morejo trditi, da obstaja protislovje med ugotovitvijo, da je bila banka Banco Popular solventna, opravljeno v vrednotenju 1, v oceni ECB ali Banke Španije, in ugotovitvijo iz vrednotenja 2.
410 Zato njihove trditve v zvezi z izračunom neto vrednosti sredstev banke Banco Popular ob upoštevanju prilagoditev nedonosnih sredstev, ki sta jih prevideli ECB in banka Banco Popular, prav tako niso upoštevne za presojo veljavnosti vrednotenja 2, ker se nanašajo le na knjigovodsko vrednost banke Banco Popular.
411 Iz navedenega izhaja, da je treba tretji očitek in zato četrti del zavrniti.
e) Peti del: kršitev člena 20(7) in (9) Uredbe št. 806/2014
412 Tožeče stranke zatrjujejo kršitev člena 20(7) Uredbe št. 806/2014, ki določa, da se vrednotenje med drugim dopolni s posodobljeno bilanco stanja in poročilom o finančnem položaju subjekta. Družba Deloitte naj bi priznala, da ni opravila analize strukture podjetja in bilanc stanja posameznih subjektov. Družba Deloitte naj bi zaradi neobstoja bilance stanja za vsak subjekt skupine Banco Popular svojo oceno opravila na konsolidirani podlagi. Toda družba Deloitte naj bi trdila, da je analiza vsakega subjekta posebej ključnega pomena.
413 Tožeče stranke zatrjujejo tudi kršitev člena 20(9) Uredbe št. 806/2014, ker je družba Deloitte priznala, da ni mogla prikazati delitve upnikov na razrede glede na prednostno razvrstitev terjatev. Vendar naj bi družba Deloitte hierarhično razvrstitev upnikov vključila v vrednotenje 3 z uporabo informacij, ki so bile na voljo 6. junija 2017.
414 Opozoriti je treba, da glede na to, da je v obravnavani zadevi vrednotenje 2 začasno vrednotenje, izvedeno na podlagi člena 20(10) Uredbe št. 806/2014, iz te določbe, navedene v točki 302 zgoraj, izrecno izhaja, da je bilo treba v njem spoštovati zahteve iz člena 20(7) in (9) te uredbe le, če je bilo to razumno izvedljivo glede na okoliščine.
415 Poleg tega v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, člen 20(7) Uredbe št. 806/2014 ne določa, da je treba vrednotenje dopolniti s posodobljeno bilanco stanja in s poročilom o finančnem položaju vsakega subjekta, ki sestavlja skupino, ki je predmet reševanja. Pojem „subjekt“ iz tega člena se nanaša na pojem, opredeljen v členu 2 Uredbe št. 806/2014. Vrednotenje 2 je temeljilo na konsolidirani bilanci stanja skupine Banco Popular.
416 Poleg tega se tožeče stranke opirajo na izvlečke iz vrednotenja 2, ki niso upoštevni.
417 Družba Deloitte je v izvlečku iz priloge k vrednotenju 2, na katero se sklicujejo tožeče stranke, navedla, da je bil njen scenarij likvidacije – ker ji struktura podjetja in bilance stanja posameznih subjektov niso bili predloženi – pripravljen na konsolidirani podlagi za ponazoritev in da je to v nasprotju s špansko zakonodajo. V drugem izvlečku iz te priloge, ki ga prav tako navajajo tožeče stranke, je družba Deloitte potrdila, da je analiza po subjektih ključna za simulacijo scenarija likvidacije. Tožeče stranke se sklicujejo tudi na izvlečke, v katerih družba Deloitte navaja, da ni imela dovolj podatkov ali časa, da bi lahko upnike razvrstila glede na njihov položaj, in da bi dejstvo, da so bili izračuni opravljeni na ravni skupine Banco Popular, lahko imelo pomembne posledice z vidika vrednosti za upnike nekaterih subjektov, ki prejmejo izterjavo v višini 100 % v škodo upnikov drugih subjektov.
418 Toda ti izvlečki, ki so v drugem delu priloge k vrednotenju 2, ki se nanaša na simulacijo scenarija likvidacije, in ne v prvem delu te priloge, ki se nanaša na začasno vrednotenje banke Banco Popular, niso upoštevni. Opozoriti je treba namreč, da je bila shema za reševanje sprejeta ob upoštevanju prvega dela priloge k vrednotenju 2, ki vsebuje začasno vrednotenje banke Banco Popular, pripravljeno za uporabo instrumenta prodaje poslovanja.
419 Kot je navedeno v točki 3 poročila o vrednotenju 2, je bil namen simulacije scenarija likvidacije ugotoviti, ali bi bili delničarji in upniki banke Banco Popular deležni boljše obravnave, če bi bil za banko Banco Popular uveden običajni insolvenčni postopek na podlagi španske zakonodaje.
420 Po eni strani je družba Deloitte v drugem delu priloge k vrednotenju 2, ki vsebuje to simulacijo, pojasnila, da bi lahko z več podatki o bilanci stanja vsakega subjekta in več časa izboljšala svoje likvidacijske hipoteze in pripravila strategijo scenarija likvidacije. Tako je pojasnila, da je bila simulacija scenarija likvidacije iz priloge k vrednotenju 2 podana okvirno.
421 Tako je družba Deloitte v skladu s členom 20(10) Uredbe št. 806/2014 opravila oceno iz člena 20(9) te uredbe le, kolikor je bilo to glede na okoliščine razumno mogoče.
422 Po drugi strani vprašanje obravnave delničarjev in upnikov v okviru scenarija likvidacije spada v vrednotenje 3, katerega namen je v skladu s členom 20(16) Uredbe št. 806/2014 ugotoviti, ali bi bili delničarji in upniki deležni boljše obravnave, če bi bil za institucijo v postopku reševanja uveden običajni insolvenčni postopek. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je družba Deloitte posredovala EOR vrednotenje 3 14. junija 2018, po sprejetju sheme za reševanje.
423 Poleg tega trditev tožečih strank, da je družba Deloitte v vrednotenje 3 vključila hierarhično razvrstitev upnikov zgolj na podlagi informacij, ki so bile na voljo 6. junija 2017, ni upoštevna za presojo zakonitosti sheme za reševanje. Ta trditev je vsekakor napačna, saj – čeprav je iz vrednotenja 3 razvidno, da temelji na finančnih informacijah, ki so bile na voljo 6. junija 2017 – je v njem tudi pojasnjeno, da temelji na številnih informacijah, pridobljenih po sprejetju sheme za reševanje, in ki torej ob pripravi vrednotenja 2 niso bile na voljo.
424 Zato je treba peti del zavrniti.
425 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da EOR s tem, da je menil, da je bilo vrednotenje 2 v skladu s členom 20 Uredbe št. 806/2014, ni storil očitne napake pri presoji. Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti v celoti.
3. Tretji tožbeni razlog: kršitev pravice do izjave in pravice do vpogleda v spis, določenih v členu 41(2) Listine
426 Tožeče stranke trdijo, da je EOR kršil pravico do izjave, določeno v členu 41(2)(a) Listine, ker niso bile zaslišane in ker niso imele dostopa do spisa pred sprejetjem sheme za reševanje. Ta tožbeni razlog je v bistvu razdeljen na dva dela.
a) Prvi del: kršitev pravice do izjave
427 Tožeče stranke trdijo, da se pravica do izjave, določena v členu 41(2)(a) Listine, uporablja za vsak ukrep, ki bi lahko vplival na osebo, in zlasti v primeru reševanja institucije, v kateri ima ta oseba delnice. Izpodbijana sklepa naj bi se nanašala na reševanje ene same banke, zadevne osebe pa naj bi bili delničarji in upniki te banke. Imetnike kapitalskih instrumentov banke naj bi bilo treba zaslišati, preden bi jim bila odvzeta lastnina.
428 Komisija trdi, da sklep o reševanju, kar zadeva tožeče stranke, ni posamičen ukrep, ampak splošni ukrep in da se člen 41 Listine ne uporablja. Meni, da tudi če bi tožeče stranke imele pravico do izjave pred sprejetjem sheme za reševanje, bi ta pravica lahko vsebovala omejitve.
429 EOR trdi, da je omejitev pravice do izjave, če bi se uporabljala, upravičena z nujnostjo zagotovitve učinkovitosti sklepov o reševanju in stabilnosti finančnih trgov.
430 Opozoriti je treba, da člen 41(2)(a) Listine določa, da pravica do dobrega upravljanja vključuje pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene.
431 Pravica do izjave zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese. Poleg tega je treba pojasniti, da ima pravica do izjave dvojen cilj. Na eni strani je namenjena čim natančnejši in pravilnejši preučitvi spisa in ugotavljanju dejstev, na drugi strani pa omogoča zagotovitev učinkovitega varstva zadevne osebe. Natančneje, namen pravice do izjave je zagotoviti, da se vsaka odločba, ki posega v položaj, sprejme ob polnem poznavanju dejstev, njen cilj pa je zlasti omogočiti pristojnemu organu, da popravi napako, ali zadevni osebi, da navede elemente v zvezi s svojim osebnim položajem, ki govorijo v prid sprejetju ali nesprejetju odločbe ali taki ali drugačni vsebini odločbe (glej sodbo z dne 4. junija 2020, ESZD/De Loecker, C‑187/19 P, EU:C:2020:444, točki 68 in 69 ter navedena sodna praksa).
432 Navesti je treba, da je Sodišče potrdilo pomen pravice do izjave in njen zelo širok obseg v pravnem redu Unije, pri čemer je menilo, da se mora ta pravica uporabljati v vsakem postopku, v katerem je lahko izdan akt, ki posega v položaj. V skladu s sodno prakso Sodišča se spoštovanje pravice do izjave zahteva, čeprav zakonodaja, ki se uporabi, ne določa izrecno take postopkovne zahteve (glej sodbe z dne 22. novembra 2012, M., C‑277/11, EU:C:2012:744, točki 85 in 86 ter navedena sodna praksa; z dne 18. junija 2020, Komisija/RQ, C‑831/18 P, EU:C:2020:481, točka 67 in navedena sodna praksa, in z dne 7. novembra 2019, ADDE/Parlament, T‑48/17, EU:T:2019:780, točka 89 in navedena sodna praksa).
433 Uporaba načela pravice do obrambe, ki vključuje pravico do izjave, zato glede na to, da gre za temeljno in splošno načelo prava Unije, ne more biti niti izključena niti omejena z določbo zakonodaje in njeno spoštovanje je treba zagotavljati tako ob popolnem neobstoju posebne ureditve kot ob ureditvi, ki sama navedenega načela ne bi upoštevala (glej sodbo z dne 18. junija 2014, Španija/Komisija, T‑260/11, EU:T:2014:555, točka 62 in navedena sodna praksa).
434 Najprej je treba ugotoviti, da se shema za reševanje, ki jo je sprejel EOR, nanaša na reševanje banke Banco Popular, ki jo je zato treba obravnavati kot osebo, v zvezi s katero je bil sprejet posamični ukrep in ki ji člen 41(2)(a) Listine zagotavlja pravico do izjave.
435 Tako je treba upoštevati dejstvo, da tožeče stranke niso naslovnice niti sheme za reševanje, ki ni posamični sklep, sprejet zoper njih, niti Sklepa 2017/1246 o odobritvi te sheme za reševanje.
436 Vendar je treba navesti, da je EOR v skladu s členom 21(1) Uredbe št. 806/2014 izvajal pooblastilo za odpis ali konverzijo lastniških instrumentov banke Banco Popular.
437 Zato lahko postopek, ki ga EOR uporabi za sprejetje sheme za reševanje, čeprav ni posamičen postopek, uveden zoper tožeče stranke, privede do sprejetja ukrepa, ki bi lahko negativno vplival na njihove interese kot na delničarje ali imetnike lastniških instrumentov banke Banco Popular.
438 Toda v sodni praksi Sodišča, navedeni v točki 432 zgoraj, je bila sprejeta široka razlaga pravice do izjave, ki je zagotovljena vsem osebam med postopkom, ki lahko privede do sprejetja akta, ki posega v njihov položaj.
439 Poleg tega Uredba št. 806/2014 po eni strani v skladu z uvodno izjavo 121 spoštuje temeljne pravice ter pravice, svoboščine in načela, priznane zlasti v Listini, vključno s pravico do obrambe, in bi jo bilo treba izvajati v skladu s temi pravicami in načeli. Po drugi strani, čeprav člen 18 Uredbe št. 806/2014 ne določa, da EOR med postopkom reševanja zasliši delničarje ali imetnike lastniških instrumentov zadevnega subjekta, nobena določba Uredbe št. 806/2014 takemu zaslišanju izrecno ne nasprotuje.
440 V zvezi s tem je treba navesti, da tožeče stranke ne uveljavljajo ugovora nezakonitosti zoper Uredbo št. 806/2014, ker ne določa predhodnega zaslišanja delničarjev ali imetnikov lastniških instrumentov pred sprejetjem sheme za reševanje. Trdijo, da bi jim morala biti pravica do izjave priznana v okviru postopka reševanja banke Banco Popular na podlagi člena 41(2)(a) Listine, čeprav ureditev, ki se uporablja, tega ne določa.
441 Vendar če bi se delničarji in upniki subjekta, na katerega se nanaša ukrep za reševanje, lahko sklicevali na pravico do izjave v okviru postopka reševanja, je lahko ta pravica predmet omejitev v skladu s členom 52(1) Listine.
442 Člen 52(1) Listine določa:
„Kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, mora biti predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.“
443 Sodišče je že odločilo, da temeljne pravice, kot je spoštovanje pravice do obrambe, niso absolutne, ampak so lahko predmet omejitev, če te omejitve dejansko ustrezajo ciljem v splošnem interesu, ki jim sledi zadevni ukrep, in če glede na uresničevani cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi okrnil bistvo tako zagotovljenih pravic (glej sodbi z dne 10. septembra 2013, G. in R., C‑383/13 PPU, EU:C:2013:533, točka 33 in navedena sodna praksa, in z dne 20. decembra 2017, Prequ'Italia, C‑276/16, EU:C:2017:1010, točka 50 in navedena sodna praksa).
444 Iz tega izhaja, da bi lahko bilo upravičeno, da EOR ali Komisija v okviru postopka reševanja nista zaslišala tožečih strank kot delničarjev ali imetnikov lastniških instrumentov banke Banco Popular.
445 Opozoriti je treba, da je EOR v členu 4.2 sheme za reševanje navedel, da je reševanje banke Banco Popular v skladu z javnim interesom, ker je bilo potrebno za uresničevanje dveh ciljev iz člena 14(2) Uredbe št. 806/2014, in sicer izogniti se resnim negativnim vplivom na finančno stabilnost in zagotoviti kontinuiteto kritičnih funkcij banke Banco Popular, ter je sorazmerno z njima. V Sklepu 2017/1246 je Komisija izrecno odobrila razloge, ki jih je navedel EOR, zakaj je reševanje potrebno zaradi javnega interesa.
446 V obravnavani zadevi je omejitev pravice tožečih strank do izjave po eni strani mogoče upravičiti z uresničevanjem ciljev iz člena 14 Uredbe št. 806/2014 in po drugi strani z nujnostjo zagotovitve učinkovitosti reševanja banke Banco Popular, ki ga je bilo treba izvesti hitro.
447 Na prvem mestu je treba poudariti, da je v več uvodnih izjavah Uredbe št. 806/2014, med drugim v uvodnih izjavah 12, 58 in 61, navedeno, da je stabilnost finančnih trgov eden od ciljev mehanizmov za reševanje, vzpostavljenih s to uredbo.
448 Poleg tega je v skladu s členom 18(5) Uredbe št. 806/2014 ukrep za reševanje v javnem interesu, če je potreben za uresničitev enega ali več ciljev reševanja iz člena 14 te uredbe in je sorazmeren z njimi ter če s prenehanjem subjekta v skladu z običajnim insolvenčnim postopkom teh ciljev reševanja ne bi bilo mogoče doseči v enaki meri. Med cilji reševanja iz člena 14 Uredbe št. 806/2014 je med drugim cilj „izogniti se resnim negativnim vplivom na finančno stabilnost zlasti s preprečevanjem širjenja negativnega vpliva, tudi na tržne infrastrukture, in ohranjanjem tržne discipline“, ter cilj „zaščititi javna sredstva s čim večjim zmanjšanjem odvisnosti od izredne javne finančne podpore“.
449 V zvezi s tem je Sodišče ugotovilo, da imajo finančne storitve osrednjo vlogo v gospodarstvu Unije. Banke in kreditne institucije so za podjetja, dejavna na različnih trgih, bistven vir financiranja. Poleg tega so banke pogosto med seboj povezane in veliko jih posluje na mednarodni ravni. Zato obstaja tveganje, da se propad ene ali več bank hitro razširi na druge banke, bodisi v zadevni državi članici bodisi v drugih državah članicah. To pa lahko povzroči prelivanje negativnih učinkov v druge sektorje gospodarstva (sodbe z dne 19. julija 2016, Kotnik in drugi, C‑526/14, EU:C:2016:570, točka 50; z dne 20. septembra 2016, Ledra Advertising in drugi/Komisija in ECB, od C‑8/15 P do C‑10/15 P, EU:C:2016:701, točka 72, in z dne 25. marca 2021, Balgarska narodna banka, C‑501/18, EU:C:2021:249, točka 108).
450 Sodišče je razsodilo, da cilj zagotovitve stabilnosti finančnega sistema ob izogibanju čezmernemu javnemu trošenju in ob čim manjšem izkrivljanju konkurence pomeni tak prevladujoč javni interes (sodba z dne 19. julija 2016, Kotnik in drugi, C‑526/14, EU:C:2016:570, točka 69).
451 Poleg tega je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v sodbi z dne 1. aprila 2004, Camberrow MM5 AD proti Bolgariji (CE:ECHR:2004:0401DEC005035799, točka 6), menilo, da imajo države na gospodarsko občutljivih področjih, kot je stabilnost bančnega sistema, široko polje proste presoje in da zato nemožnost delničarja, da sodeluje v postopku, ki vodi do prodaje banke, ni nesorazmerna glede na legitimne cilje zaščite pravic upnikov in dobrega upravljanja stanja insolventnosti banke.
452 Prav tako je treba omeniti sodbo z dne 8. novembra 2016, Dowling in drugi (C‑41/15, EU:C:2016:836), ki je bila izdana v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe o razlagi členov 8, 25 in 29 Druge direktive Sveta 77/91/EGS z dne 13. decembra 1976 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v skladu z drugim odstavkom člena [54, drugi odstavek, PDEU] glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 8). Ta zadeva se je nanašala na izreden ukrep nacionalnih organov, s katerim naj bi se s povečanjem kapitala preprečil propad družbe, ki bi po navedbah predložitvenega sodišča ogrožal finančno stabilnost Unije. Sodišče je presodilo, da se zaščita, ki jo Druga direktiva 77/91 zagotavlja delničarjem in upnikom delniške družbe, kar zadeva njen kapital, ne vključuje takega nacionalnega ukrepa, sprejetega v položaju, v katerem obstajajo resne motnje v gospodarstvu in finančnem sistemu države članice, s katerim naj bi se odpravila sistemska nevarnost za finančno stabilnost Unije, ki je posledica nezadostnosti lastnih sredstev zadevne družbe (sodba z dne 8. novembra 2016, Dowling in drugi, C‑41/15, EU:C:2016:836, točka 50). Sodišče je dodalo, da določbe Druge direktive 77/91 torej ne nasprotujejo izrednemu ukrepu v zvezi s kapitalom delniške družbe, ki so ga nacionalni organi sprejeli v položaju, v katerem obstajajo resne motnje v gospodarstvu in finančnem sistemu države članice, brez soglasja skupščine delničarjev te družbe ter s ciljem preprečiti sistemsko tveganje in zagotoviti finančno stabilnost Unije (glej sodbo z dne 8. novembra 2016, Dowling in drugi, C‑41/15, EU:C:2016:836, točka 51 in navedena sodna praksa).
453 Ti preudarki se po analogiji uporabljajo za položaj nekdanjih delničarjev ali imetnikov lastniških instrumentov banke, za katero je bil v skladu z Uredbo št. 806/2014 uveden postopek reševanja, kakršne so tožeče stranke.
454 Iz navedenega izhaja, da se s postopkom reševanja, uvedenim z Uredbo št. 806/2014 in opisanim v njenem členu 18, uresničuje cilj javnega interesa v smislu člena 52(1) Listine, in sicer cilj zagotavljanja stabilnosti finančnih trgov, s katerim se lahko upraviči omejitev pravice do izjave.
455 V obravnavani zadevi je treba poudariti, da tožeče stranke ne izpodbijajo, da je bil postopek reševanja banke Banco Popular v skladu s ciljem zagotavljanja finančne stabilnosti iz člena 14 Uredbe št. 806/2014.
456 V zvezi s tem je EOR v členu 4.4.2 sheme za reševanje pojasnil, da je na podlagi različnih elementov ugotovil, da je položaj banke Banco Popular pomenil naraščajoče tveganje znatnih negativnih učinkov na finančno stabilnost v Španiji. Med temi elementi je, prvič, velikost in pomembnost banke Banco Popular, ki je matična družba šeste največje bančne skupine v Španiji s skupno vrednostjo sredstev 147 milijard EUR in ki jo je Banka Španije leta 2017 označila za sistemsko pomembno institucijo. EOR je med drugim ugotovil, da je bila banka Banco Popular eden od glavnih tržnih akterjev v Španiji s pomembnim tržnim deležem v segmentu malih in srednje velikih podjetij (MSP) ter da je imela razmeroma velik tržni delež vlog (skoraj 6 %) in številne majhne neprofesionalne stranke (približno 1,4 milijona) po vsej Španiji. Drugič, EOR je upošteval naravo poslovanja banke Banco Popular, ki se je vrtela okoli dejavnosti komercialnega bančništva in se je osredotočala predvsem na ponudbe financiranja, upravljanje s prihranki in storitev za posameznike, družine in podjetja (zlasti MSP). EOR meni, da bi podobnost poslovnega modela banke Banco Popular s poslovnim modelom drugih španskih komercialnih bank lahko prispevala k morebitnemu posrednemu širjenju negativnih učinkov na te banke, za katere bi se lahko štelo, da se soočajo z istimi težavami.
457 Poleg tega je treba navesti, da je del cilja javnega interesa zaščite stabilnosti finančnih trgov tudi drugi cilj, ki se uresničuje z reševanjem, in sicer zagotavljanje kontinuitete kritičnih funkcij banke Banco Popular.
458 V skladu s členom 2(1), točka 35, Direktive 2014/59 so kritične funkcije institucije opredeljene kot „aktivnosti, storitve ali dejavnosti, katerih prenehanje bo v eni ali več državah članicah verjetno povzročilo motnje ključnih storitev v realnem gospodarstvu ali težave s finančno stabilnostjo zaradi velikosti, tržnega deleža, zunanje in notranje medsebojne povezanosti, kompleksnosti ali čezmejnih dejavnosti institucije ali skupine, zlasti v zvezi z nadomestljivostjo teh aktivnosti, storitev ali dejavnosti“.
459 V zvezi s tem člen 6(1) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2016/778 z dne 2. februarja 2016 o dopolnitvi Direktive 2014/59 v zvezi z okoliščinami in pogoji, pod katerimi se lahko plačilo izrednih naknadnih prispevkov deloma ali v celoti odloži, ter o merilih za določitev aktivnosti, storitev in dejavnosti, kar zadeva kritične funkcije, ter merilih za določitev poslovnih področij in z njimi povezanih storitev, kar zadeva glavna poslovna področja (UL 2016, L 131, str. 41) določa merila za določitev kritičnih funkcij. To so funkcije, ki jih institucija zagotavlja tretjim osebam, ki niso pridružene instituciji ali skupini, in katerih nenadna motnja bi verjetno bistveno negativno vplivala na tretje osebe, povzročila širjenje negativnih vplivov ali ogrozila splošno zaupanje udeležencev na trgu zaradi sistemskega pomena funkcij za tretje osebe in sistemskega pomena institucije ali skupine pri zagotavljanju teh funkcij.
460 Tako je namen cilja zagotavljanja kontinuitete kritičnih funkcij subjekta, na katerega se nanaša ukrep reševanja, določen v členu 14(2)(a) Uredbe št. 806/2014, preprečiti prekinitev teh funkcij, ki bi lahko povzročila motnje ne le na zadevnem trgu, ampak tudi za celotno finančno stabilnost Unije.
461 Ker je namen ukrepa za reševanje ohraniti ali ponovno vzpostaviti finančni položaj kreditne institucije, med drugim zato, ker je alternativa njenemu prenehanju, je zato treba zanj šteti, da dejansko ustreza cilju javnega interesa, ki ga priznava Unija (glej po analogiji sodbo z dne 25. marca 2021, Balgarska Narodna Banka, C‑501/18, EU:C:2021:249, točka 108).
462 V zvezi s tem je EOR v členu 4.2 sheme za reševanje navedel, da je bilo reševanje banke Banco Popular nujno in sorazmerno glede na uresničitev med drugim cilja iz člena 14(2) Uredbe št. 806/2014, ki je zagotoviti kontinuiteto kritičnih funkcij banke Banco Popular.
463 EOR je v členu 4.4 sheme za reševanje opredelil tri kritične funkcije banke Banco Popular v smislu člena 6 Delegirane uredbe 2016/778, in sicer zbiranje vlog od gospodinjstev in nefinančnih družb, posojila MSP in gotovinske plačilne storitve.
464 Tožeče stranke ne navajajo nobene trditve, s katero bi izpodbijale to presojo.
465 Iz navedenega je razvidno, da je bil cilj postopka reševanja banke Banco Popular v javnem interesu v smislu člena 52(1) Listine, in sicer cilj zagotavljanja stabilnosti finančnih trgov, kar lahko upraviči omejitev pravice do izjave.
466 Na drugem mestu se z javnim interesom Unije, med drugim uresničevanjem ciljev ohranitve stabilnosti finančnih trgov in zagotavljanja kontinuitete kritičnih funkcij banke Banco Popular, zahteva, da se, ko so pogoji iz člena 18(1) Uredbe št. 806/2014 izpolnjeni, čim prej sprejme ukrep za reševanje.
467 Navesti je treba, da iz več uvodnih izjav Uredbe št. 806/2014 izhaja, da je treba ukrep za reševanje, kadar je potreben, sprejeti hitro. Gre med drugim uvodne izjave 26, 31 in 53 ter zlasti uvodno izjavo 56 te uredbe, ki določa, da je treba za čim večje zmanjšanje motenj na finančnih trgih in v gospodarstvu postopek reševanja izvesti hitro.
468 V zvezi s tem je Sodišče menilo, da je cilj Uredbe št. 806/2014 v skladu z njeno uvodno izjavo 8 vzpostaviti učinkovitejše mehanizme za reševanje, ki morajo biti bistveno sredstvo za preprečevanje škode, ki so jo v preteklosti povzročili propadi bank, in da tak cilj predpostavlja hitro odločitev, kot ponazarjajo kratki roki iz člena 18 navedene uredbe, da finančna stabilnost ne bi bila ogrožena (sodba z dne 6. maja 2021, ABLV Bank in drugi/ECB, C‑551/19 P in C‑552/19 P, EU:C:2021:369, točka 55).
469 Tako člen 18(1) Uredbe št. 806/2014 med drugim določa, da kadar ECB meni, da subjekt propada ali bo verjetno propadel, o svoji oceni nemudoma obvesti Komisijo in EOR. Odstavek 2 istega člena določa, da če EOR sam opravi oceno, se ta nemudoma sporoči ECB. Kadar so pogoji iz odstavka 1 tega člena izpolnjeni, EOR sprejme shemo za reševanje, ki se v skladu s členom 18(7) Uredbe št. 806/2014 takoj po sprejetju pošlje Komisiji. Komisija ima nato na voljo 24 ur, da to shemo za reševanje podpre ali ji nasprotuje.
470 Iz tega izhaja, da ko subjekt izpolni pogoje za sprejetje ukrepa za reševanje, in sicer, prvič, da propada ali bo verjetno propadel, drugič, da ne obstaja razumna verjetnost, da bi lahko kakršni koli alternativni ukrepi zasebnega sektorja ali nadzorniška dejavnost preprečila propad tega subjekta v razumnem času, in tretjič, da je njegovo reševanje potrebno za doseganje enega ali več ciljev iz člena 14 Uredbe št. 806/2014, člen 18 iste uredbe določa, da je treba odločitev sprejeti v zelo kratkem času.
471 Tako je bilo treba v obravnavani zadevi od trenutka, ko je ECB ugotovila, da banka Banco Popular propada ali bo verjetno propadla, in ko je EOR menil, da so pogoji iz člena 18 Uredbe št. 806/2014 izpolnjeni, čim prej sprejeti shemo za reševanje.
472 To hitro odločanje je bilo utemeljeno s potrebo, da se zagotovi kontinuiteta kritičnih funkcij banke Banco Popular in da se preprečijo znatni negativni učinki njenega položaja na finančne trge, zlasti s preprečevanjem tveganj širjenja negativnih vplivov. V obravnavani zadevi je bilo treba glede na to, da je do propada banke Banco Popular prišlo na delovni dan, postopek zaključiti in odločbo sprejeti pred odprtjem trgov 7. junija 2017 zjutraj.
473 Kot je generalni pravobranilec M. Campos Sánchez‑Bordona poudaril v točki 80 sklepnih predlogov v združenih zadevah ABLV Bank in drugi/ECB (C‑551/19 P in C‑552/19 P, EU:C:2021:16), je hitrost, s katero morajo te institucije in te agencije Unije sprejemati odločitve, nujna, da bi preprečile negativen učinek reševanja bančne ustanove na finančne trge, zaradi te hitrosti pa morajo de facto imeti „pripravljeno“ odločbo, preden začnejo postopek, s čimer se izkoristi dejstvo, da so trgi vrednostnih papirjev zaprti.
474 Hitrost sprejetja odločitve je torej pogoj za njeno učinkovitost.
475 Tako je Sodišče že odločilo, da nujnost, ki zahteva takojšnje ukrepanje pristojnega organa, upravičuje omejitev pravice do izjave oseb, na katere se nanašajo ukrepi, sprejeti na področju okoljske odgovornosti (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2010, ERG in drugi, C‑379/08 in C‑380/08, EU:C:2010:127, točka 67) in na področju kmetijstva (glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 2006, Dokter in drugi, C‑28/05, EU:C:2006:408, točka 76).
476 Poleg tega je Sodišče na področju ukrepov zamrznitve sredstev razsodilo, da bi sporočitev razlogov, na katerih temelji prvotna vključitev imena osebe ali subjekta na seznam oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi, pred vključitvijo na ta seznam lahko ogrozila učinkovitost ukrepov za zamrznitev sredstev in gospodarskih virov, ki jih zahteva pravo Unije. Za dosego cilja, ki mu sledi uredba, ki se uporablja, morajo imeti taki ukrepi po svoji naravi učinek presenečenja in se izvesti s takojšnjim učinkom (glej v tem smislu sodbe z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija, C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točke od 338 do 340; z dne 21. decembra 2011, Francija/People's Mojahedin Organization of Iran, C‑27/09 P, EU:C:2011:853, točka 61, in z dne 12. februarja 2020, Amisi Kumba/Svet, T‑163/18, EU:T:2020:57, točka 51).
477 Tudi iz razlogov, povezanih s ciljem prava Unije in učinkovitostjo ukrepov, ki jih določa, organom Unije ni treba opraviti zaslišanja tožečih strank pred prvotno vključitvijo njihovih imen na seznam oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi (glej v tem smislu sodbi z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija, C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točka 341, in z dne 25. aprila 2013, Gbagbo/Svet, T‑119/11, neobjavljena, EU:T:2013:216, točka 103).
478 To še toliko bolj velja v primerih, kakršen je obravnavani, v katerem se omejitev pravice do izjave ne na nanaša na subjekt v postopku reševanja, to je banko Banco Popular, temveč na tožeče stranke kot delničarje ali imetnike lastniških instrumentov te banke.
479 Navesti je treba tudi, da je ESČP v sodbi z dne 1. aprila 2004, Camberrow MM5 AD proti Bolgariji (EC:ECHR:2004:0401DEC005035799), ugotovilo, da je bila prodaja banke v stečaju kot delujočega podjetja izvedena zaradi hitrejšega in zanesljivejšega poplačila njenih upnikov, ki so več let čakali na svoje terjatve, ter hitrega zaključka stečajnega postopka. Zato je bila potreba po enostavnosti in hitrosti postopka prodaje banke ključnega pomena. Če bi zakon določal, da se mora stečajno sodišče posvetovati z vsemi delničarji in upniki banke, bi to povzročilo znatno upočasnitev postopka in posledično dodatno zamudo pri plačilu dolgovanih zneskov upnikom in zaključku stečajnega postopka.
480 ESČP je v sodbi z dne 24. novembra 2005, Capital Bank AD proti Bolgariji (CE:ECHR:2005:1124JUD004942999, točka 136), razsodilo, da lahko na gospodarsko občutljivem področju, kot je stabilnost bančnega sistema, in v nekaterih primerih obstaja nujna potreba po ukrepanju z največjo skrbnostjo in brez predhodnega obvestila, da se prepreči nepopravljiva škoda banki, njenim vlagateljem in drugim upnikom ali bančnemu in finančnemu sistemu kot celoti.
481 Poleg tega dejstvo, da lahko ureditev reševanja privede do posega v lastninsko pravico tožečih strank, ne more upravičiti obveznosti, da se jim prizna pravica do izjave pred njenim sprejetjem.
482 V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 282 sodbe z dne 13. julija 2018, K. Chrysostomides & Co. in drugi/Svet in drugi (T‑680/13, EU:T:2018:486), že poudarilo, da je treba v postopkih, ki se uporabijo, zadevni osebi nuditi ustrezno priložnost, da predstavi svojo zadevo pristojnim organom. Da se zagotovi spoštovanje tega pogoja, ki je zahteva, neločljivo povezana s členom 1 Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisani 4. novembra 1950 v Rimu, je treba postopke, ki se uporabijo, upoštevati na splošno (glej v tem smislu sodbe z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija, C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točka 368 in navedena sodna praksa; z dne 25. aprila 2013, Gbagbo/Svet, T‑119/11, neobjavljena, EU:T:2013:216, točka 119, ter ESČP, 20. julij 2004, Bäck proti Finski, CE:ECHR:2004:0720JUD003759897, točka 56). Navedene zahteve torej ni mogoče razlagati tako, da je treba zadevni osebi v vseh okoliščinah omogočiti, da uveljavlja svoje stališče pri pristojnih organih pred sprejetjem ukrepov, ki posegajo v njeno lastninsko pravico (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 19. septembra 2006, Maupas in drugi proti Franciji, CE:ECHR:2006:0919JUD001384402, točki 20 in 21).
483 Splošno sodišče je menilo, da to velja zlasti v primerih, ko zadevni ukrepi, tako kot v obravnavani zadevi, niso sankcija in so sprejeti v posebno nujnem kontekstu. V zvezi z zadnjenavedenim je Splošno sodišče ugotovilo, da je šlo za preprečitev neposrednega tveganja zloma zadevnih bank, da bi se ohranila stabilnost finančnega sistema države članice in bi se tako preprečila širitev negativnih vplivov na druge države članice euroobmočja. Izvedba postopka predhodnega posvetovanja, v okviru katerega bi lahko na tisoče vlagateljev in delničarjev zadevnih bank učinkovito uveljavljalo svoja stališča pred sprejetjem škodljivih shem, bi neizogibno zakasnila izvedbo ukrepov za preprečitev takega zloma. Uresničitev cilja, da se ohrani stabilnost finančnega sistema te države članice in s tem prepreči širitev negativnih vplivov na druge države članice euroobmočja, bi bila zelo ogrožena (glej sodbo z dne 13. julija 2018, K. Chrysostomides loni Co. in drugi/Svet in drugi, T‑680/13, EU:T:2018:486, točka 282 in navedena sodna praksa).
484 To presojo je potrdilo Sodišče, ki je menilo, da je Splošno sodišče svoje razlogovanje pravilno oprlo na sodbo ESČP z dne 21. julija 2016, Mamatas in drugi proti Grčiji (CE:ECHR:2016:0721JUD006306614), iz katere izhaja, da zahteve, da mora biti vsako omejevanje lastninske pravice določeno z zakonom, ni mogoče razlagati tako, da je bilo treba zadevnim osebam omogočiti, da se predhodno posvetujejo o sprejetju tega zakona, zlasti kadar bi tako predhodno posvetovanje neizogibno zakasnilo izvedbo ukrepov za preprečitev zloma zadevnih bank (sodba z dne 16. decembra 2020, Svet in drugi/K. Chrysostomides & Co. in drugi, C‑597/18 P, C‑598/18 P, C‑603/18 P in C‑604/18 P, EU:C:2020:1028, točka 159).
485 Poleg tega je treba upoštevati, da je namen potrebe po hitrem ukrepanju, ne da bi bili delničarji in upniki subjekta obveščeni, da se bo začel postopek reševanja v zvezi z njim, preprečitev poslabšanja položaja tega subjekta, ki bi ogrozilo učinkovitost ukrepa za reševanje. Obvestitev delničarjev ali imetnikov obveznic banke, da bo ta lahko predmet postopka reševanja in da se je zanjo torej štelo, da propada ali bo verjetno propadla, bi lahko te delničarje ali imetnike spodbudila k prodaji svojih vrednostnih papirjev na trgih in povzročila tudi množičen dvig vlog, kar bi povzročilo poslabšanje finančnega položaja banke in otežilo ali celo onemogočilo sprejetje rešitve, ki bi lahko preprečila njeno prenehanje.
486 V zvezi s tem, kot izhaja iz uvodne izjave 116 Uredbe št. 806/2014, je treba za vse informacije o odločitvah, preden so te sprejete, in sicer glede izpolnjevanja pogojev za reševanje, uporabe posameznega instrumenta ali drugih ukrepov v okviru postopka, domnevati, da bodo vplivale na javne in zasebne interese, na katere se ukrep nanaša.
487 Ugotoviti je treba torej, da bi zaslišanje tožečih strank kot delničarjev in imetnikov obveznic banke Banco Popular pred sprejetjem sheme za reševanje ali pred sprejetjem Sklepa 2017/1246 povzročilo znatno upočasnitev postopka in s tem ogrozilo uresničitev ciljev ukrepa in njegovo učinkovitost.
488 Iz navedenega po eni strani izhaja, da bi predhodno zaslišanje tožečih strank, s katerim bi bile obveščene o obstoju morebitnega ukrepa za reševanje, povzročilo tveganje, da bodo na trgu ravnale tako, da bi poslabšale finančni položaj banke Banco Popular. Tako zaslišanje bi tako lahko škodilo učinkovitosti predvidenega ukrepa za reševanje.
489 Po drugi strani naj se ob upoštevanju nujnosti sprejetja sheme za reševanje ne bi bilo mogoče predhodno posvetovati s tožečimi strankami, tako kot z drugimi delničarji ali imetniki lastniških instrumentov banke Banco Popular, ne le zaradi težav, povezanih z njihovo identifikacijo, ampak tudi zaradi nemožnosti učinkovite analize njihovih stališč pred sprejetjem sheme za reševanje.
490 Tožeče stranke trdijo, da banka Banco Popular, če bi bile zaslišane pred sprejetjem sheme za reševanje, ne bi bila predmet reševanja, saj bi pojasnile, da pogoji niso bili izpolnjeni, ali da bi do reševanja prišlo pod drugačnimi pogoji, saj bi se lahko sklicevale na to, da je treba počakati na nujno likvidnostno pomoč, predlagale uporabo alternativnega ukrepa ali uporabo drugega instrumenta za reševanje.
491 V zvezi s tem zadostuje opozoriti, da iz preučitve prvega tožbenega razloga po eni strani izhaja, da tožeče stranke niso dokazale, da pogoji iz člena 18 Uredbe št. 806/2014 niso bili izpolnjeni. Po drugi strani je bilo ugotovljeno, da je Banka Španije zavrnila dodelitev nujne likvidnostne pomoči, zato EOR torej ni imel nobenega razloga za čakanje na njeno dodelitev, in da alternativne rešitve, na katere se sklicujejo tožeče stranke, kratkoročno niso bile mogoče. Tožeče stranke torej niso dokazale, da bi njihovo zaslišanje v okviru postopka reševanja spremenilo vsebino sheme za reševanje.
492 Iz vsega navedenega je razvidno, da bi zaslišanje tožečih strank pred sprejetjem sheme za reševanje ogrozilo cilje zaščite stabilnosti finančnih trgov in kontinuitete kritičnih funkcij subjekta ter zahteve po hitrosti in učinkovitosti postopka reševanja.
493 Zato dejstvo, da tožeče stranke niso bile zaslišane v okviru postopka reševanja banke Banco Popular, pomeni omejitev pravice do izjave, ki je bila upravičena in potrebna za izpolnitev cilja v javnem interesu in v skladu z načelom sorazmernosti v skladu s členom 52(1) Listine.
494 Zato je treba prvi del zavrniti.
b) Drugi del: kršitev pravice do vpogleda v spis
495 Tožeče stranke trdijo, da imajo kot osebe, zoper katere je bil sprejet sklep EOR, pravico do vpogleda v spis na podlagi člena 90(4) Uredbe št. 806/2014 in člena 41(2) Listine.
496 Na prvem mestu trdijo, da institucija pred sprejetjem akta, ki posega v položaj, ne sme upoštevati informacij ali dokumentov, ne da bi naslovniku akta pred tem dala možnost, da izrazi svoje stališče, kar vključuje dostop do upravnega spisa. Shemo za reševanje bi bilo treba razglasiti za nično v delu, v katerem temelji na začasnem vrednotenju, ki tožečim strankam ni bilo dano na voljo.
497 Pravica do vpogleda v spis je določena v členu 90(4) Uredbe št. 806/2014, v skladu s katerim:
„[je] [o]sebam, za katere velja odločitev odbora, [….] zagotovljena pravica do vpogleda v spis [EOR], pri čemer se upošteva legitimni interes drugih oseb glede varstva njihovih poslovnih skrivnosti. Pravica dostopa do spisa ne velja za zaupne informacije ali notranje pripravljalne dokumente [EOR].“
498 V zvezi s tem je treba opozoriti, prvič, da je v zadevah, ki se nanašajo na konkurenco, namen vpogleda v spis zlasti naslovnikom obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah omogočiti, da se seznanijo z dokazi iz spisa Komisije, da bi lahko na podlagi teh dokazov učinkovito izrazili stališča o njenih sklepih v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Ta pravica do vpogleda v spis pomeni, da mora Komisija zadevnemu podjetju dati možnost, da preuči vse dokumente v preiskovalnem spisu, ki so morda pomembni za obrambo tega podjetja. K temu spadajo obremenilni in razbremenilni dokumenti, razen poslovne skrivnosti drugih podjetij, interni dokumenti Komisije in drugi zaupni podatki (glej sodbo z dne 14. maja 2020, NKT Verwaltung in NKT/Komisija, C‑607/18 P, neobjavljena, EU:C:2020:385, točki 261 in 262 ter navedena sodna praksa).
499 Drugič, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča spoštovanje pravice do obrambe v postopku pred Komisijo, katerega predmet je naložitev globe podjetju zaradi kršitve pravil o konkurenci, zahteva, da se zadevnemu podjetju da možnost ustrezno predstaviti svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter o dokumentih, ki jih Komisija navaja v utemeljitev svoje trditve o obstoju kršitve. Na to pravico se nanaša člen 41(2)(a) in (b) Listine (glej sodbo z dne 28. novembra 2019, Brugg Kabel in Kabelwerke Brugg/Komisija, C‑591/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:1026, točka 26 in navedena sodna praksa).
500 Tretjič, kar splošneje zadeva spoštovanje pravice do obrambe, ki je določena v členu 41(2) Listine, ta vključuje pravico do izjave in pravico do dostopa do spisa, ob upoštevanju legitimnih interesov zaupnosti (glej sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 99 in navedena sodna praksa; sodba z dne 2. decembra 2020, Kalai/Svet, T‑178/19, neobjavljena, EU:T:2020:580, točka 73).
501 Četrtič, opozoriti je treba, da je kršitev pravice do vpogleda v spis v postopku pred sprejetjem odločbe načeloma lahko razlog za razglasitev ničnosti te odločbe, če je bila kršena pravica do obrambe (glej sodbi z dne 25. oktobra 2011, Solvay/Komisija, C‑109/10 P, EU:C:2011:686, točka 55 in navedena sodna praksa, in z dne 15. julija 2015, Akzo Nobel in drugi/Komisija, T‑47/10, EU:T:2015:506, točka 349 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).
502 Iz sodne prakse, navedene v točkah od 498 do 501, izhaja, da se tako pravica do vpogleda v spis iz člena 41(2)(b) Listine kot, natančneje, vpogled v spis v zadevah konkurence nanašata na osebe ali podjetja, ki so predmet odprtih postopkov ali zoper njih sprejetih odločitev.
503 V obravnavani zadevi je iz člena 90(4) Uredbe št. 806/2014 razvidno, da se pravica do vpogleda v spis nanaša na subjekt, ki je predmet sheme za reševanje, torej na banko Banco Popular, in ne na njene delničarje ali upnike.
504 Zato se tožeče stranke ne morejo sklicevati na pravico do vpogleda v spis.
505 Poleg tega člen 41(2)(b) Listine in člen 90(4) Uredbe št. 806/2014 določata, da se lahko nekateri podatki zaščitijo, če so zaupni.
506 Iz tega izhaja, da tožeče stranke ne morejo trditi, da je to, da EOR med upravnim postopkom, ki je privedel do sprejetja sheme za reševanje, ni posredoval vrednotenja 2, kršitev pravice do vpogleda v spis.
507 Tožeče stranke na drugem mestu v repliki trdijo, da po reševanju ni obveznosti zaupnosti v razmerju do delničarjev in upnikov, ker ukrep za reševanje vpliva na njihovo premoženje in ker morajo imeti možnost seznaniti se z razlogi za reševanje. Poleg tega naj bi člen 88 Uredbe št. 806/2014 določal izjemo od poslovne skrivnosti, če bi bilo razkritje potrebno v sodnih postopkih. V skladu z uvodno izjavo 116 Uredbe št. 806/2014 bi lahko zagotavljanje informacij pred sprejetjem sheme za reševanje vplivalo na postopek reševanja, medtem ko po sprejetju sklepa o reševanju cilj reševanja s tem zagotavljanjem ne bi bil več ogrožen.
508 Ugotoviti je treba, da se te trditve ne nanašajo na pravico do vpogleda v spis med upravnim postopkom v smislu člena 90(4) Uredbe št. 806/2014, temveč na pravico do dostopa do dokumentov, na katere se je EOR oprl za sprejetje sheme za reševanje, po njenem sprejetju.
509 Poleg tega je treba ugotoviti, da mora EOR v skladu s členom 339 PDEU, členom 41(2)(b) Listine ter členom 88(5) Uredbe št. 806/2014 varovati zaupne podatke vseh subjektov, vključno s poslovnimi skrivnostmi.
510 V zvezi s tem je iz člena 34(1) Uredbe št. 806/2014 razvidno, da lahko EOR za namen opravljanja svojih nalog na podlagi te uredbe neposredno ali prek nacionalnih organov za reševanje, potem ko jih je ob uporabi vseh informacij, ki so na voljo ECB ali pristojnim nacionalnim organom, obvestil, med drugim od subjektov, na katere se nanaša ukrep za reševanje, zahteva, naj zagotovijo vse informacije, potrebne za opravljanje nalog, ki se nanj prenesejo s to uredbo. Odstavek 2 tega člena določa, da zahteve varovanja poslovne skrivnosti teh subjektov ne izvzamejo iz dolžnosti, da posredujejo te informacije. Člen 34(4) Uredbe št. 806/2014 določa, da EOR lahko, in sicer tudi redno, pridobiva vse informacije, ki jih potrebuje za izvajanje svojih nalog v skladu s to uredbo, zlasti o kapitalu, likvidnosti, sredstvih in obveznostih, ki se nanašajo na vsako institucijo, za katero veljajo njegova pooblastila za reševanje.
511 Člen 88(5) Uredbe št. 806/2014 določa:
„[EOR] pred razkritjem kakršnih koli informacij zagotovi, da te ne vsebujejo zaupne vsebine, tako da zlasti oceni učinek, ki bi ga razkritje teh informacij utegnilo imeti na javni interes v zvezi s finančno, monetarno ali ekonomsko politiko, na poslovni interes fizičnih in pravnih oseb, na namen inšpekcij, na preiskave ter na revizije. Postopek preverjanja učinkov razkritja informacij zajema posebno oceno učinkov morebitnega razkritja vsebine in podrobnosti načrtov reševanja iz členov 8 in 9, rezultatov morebitnega ocenjevanja, izvedenega v skladu s členom 10, ali sheme za reševanje iz člena 18.“
512 V tej določbi je izrecno določena obveznost EOR, da pred objavo ali posredovanjem sheme za reševanje tretji osebi zagotovi, da ta ne vsebuje zaupnih informacij, ki jih je lahko pridobil med drugim na podlagi člena 34 Uredbe št. 806/2014. Ta obveznost se uporablja tudi za vrednotenje 2, ki je priloga k shemi za reševanje in je njen sestavni del v skladu s členom 12.2 navedene sheme.
513 Tožeče stranke trdijo, da se v skladu z uvodno izjavo 116 Uredbe št. 806/2014 poslovna skrivnost uporablja le med postopkom reševanja, dokler sklep o reševanju ni javno objavljen.
514 V uvodni izjavi 116 Uredbe št. 806/2014 je navedeno:
„O ukrepih za reševanje bi bilo treba ustrezno obveščati, ob upoštevanju omejenih izjem iz te uredbe pa bi jih bilo treba tudi objaviti. Ker pa so informacije, ki jih odbor, nacionalni organi za reševanje in njihovi strokovni svetovalci pridobijo med postopkom reševanja, verjetno občutljive, bi morale za te informacije pred javno objavo odločitve o reševanju veljati zahteve o varovanju poslovne skrivnosti. Upoštevati je treba, da imajo lahko informacije o vsebini in podrobnostih načrtov reševanja ter rezultati morebitnih ocen teh načrtov daljnosežne vplive, zlasti na zadevna podjetja. Za vse informacije o odločitvah, preden so te sprejete, in sicer glede izpolnjevanja pogojev za reševanje, uporabe posameznega instrumenta ali drugih ukrepov v okviru postopka, je treba domnevati, da bodo vplivale na javne in zasebne interese, na katere se ukrep nanaša. Že informacija o tem, da [EOR] in nacionalni organi za reševanje preučujejo določen subjekt, pa bi lahko imela negativne vplive za ta subjekt. Zato je treba zagotoviti ustrezne mehanizme za ohranjanje zaupnosti takih informacij, kot so vsebina in podrobnosti načrtov reševanja ter rezultati morebitnih ocen, ki se opravijo v zvezi s tem.“
515 Po eni strani iz te uvodne izjave izhaja, da so nekatere informacije, ki jih ima EOR in jih vsebujejo shema za reševanje, vrednotenje 2 in dokumenti, na katere se je oprl, poslovna skrivnost in so zaupne.
516 V zvezi s tem je Sodišče v zvezi z Direktivo 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 263), da je za učinkovito delovanje sistema nadzora dejavnosti investicijskih podjetij, ki temelji na nadzornih dejavnostih, ki se izvajajo v državi članici, in na izmenjavi informacij med pristojnimi organi več držav članic, tako nujno, da se lahko nadzorovana podjetja in pristojni organi zanesejo na to, da bodo posredovane zaupne informacije načeloma ostale zaupne (glej sodbo z dne 19. junija 2018, Baumeister, C‑15/16, EU:C:2018:464, točka 31 in navedena sodna praksa).
517 Sodišče je menilo, da bi lahko tako neobstoj takega zaupanja posegal v nemoteno posredovanje zaupnih informacij, ki so potrebne za izvajanje dejavnosti nadzora. Člen 54(1) Direktive 2004/39 torej kot splošno pravilo določa dolžnost ohranitve poklicne skrivnosti za varstvo ne le posebnih interesov neposredno vpletenih podjetij, temveč tudi splošnega interesa, povezanega z normalnim delovanjem trgov finančnih instrumentov Unije (glej sodbo z dne 19. junija 2018, Baumeister, C‑15/16, EU:C:2018:464, točki 32 in 33 ter navedena sodna praksa).
518 Poudariti pa je treba, da člen 88(1) Uredbe št. 806/2014 v zvezi z zahtevami varovanja poslovne skrivnosti članov EOR vsebuje določbo, ki je enakovredna členu 54(1) Direktive 2004/39.
519 Po drugi strani so v uvodni izjavi 116 Uredbe št. 806/2014 res navedene obveznosti varovanja poslovne skrivnosti EOR pred sprejetjem sklepa o reševanju. V njej je navedeno, da glede na to, da so nekatere informacije, ki jih ima EOR, občutljive in so poslovna skrivnost, se jih ne sme posredovati javnosti pred sprejetjem ukrepa za reševanje. Posredovanje informacij o tem, da subjekt propada ali bo verjetno propadel in da je lahko predmet ukrepa za reševanje, bi namreč lahko med drugim spodbudilo delničarje k prodaji vrednostnih papirjev na trgih in privedlo tudi do množičnega dvigovanja vlog, zaradi česar bi se poslabšal finančni položaj banke, s čimer bi bila ogrožena učinkovitost ukrepanja EOR in delovanje trga.
520 Vendar je tej uvodni izjavi izrecno navedeno tudi, da bi bilo treba o ukrepih za reševanje „ustrezno obveščati, ob upoštevanju omejenih izjem iz te uredbe pa bi jih bilo treba tudi objaviti“. Opozoriti pa je treba, da člen 88(5) Uredbe št. 806/2014, naveden v točki 511 zgoraj, izrecno določa obveznost EOR, da pred razkritjem sheme za reševanje tretji osebi zagotovi, da ta ne vsebuje zaupnih informacij.
521 Zato uvodne izjave 116 Uredbe št. 806/2014 ni mogoče razlagati tako, kot so to storile tožeče stranke, da se pravila o zaupnosti in poslovni skrivnosti uporabljajo le, dokler sklep o reševanju ni sprejet.
522 Tožeče stranke se sklicujejo tudi na člen 88(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 806/2014, v skladu s katerim se „[i]nformacije, ki so predmet zahtev varovanja poklicne skrivnosti, […] ne razkrijejo drugemu javnemu ali zasebnemu subjektu, razen kadar je razkritje potrebno za namene sodnega postopka“.
523 Ta določba pa ne more pomeniti, da mora EOR od trenutka, ko se začne sodni postopek, razkriti celoten sklep o reševanju. Ta določba napotuje na možnost sodišča, da odredi predložitev dokumentov, vključno s tistimi, ki vsebujejo zaupne informacije.
524 V zvezi s tem lahko Splošno sodišče s pripravljalnim ukrepom na podlagi člena 91(b) in člena 92(3) Poslovnika EOR odredi predložitev vseh dokumentov, za katere meni, da so upoštevni za odločanje o sporu. Vendar lahko Splošno sodišče v skladu s členom 103(1) istega poslovnika meni, da so nekatere informacije iz teh dokumentov zaupne, in zato odloči, da se ne smejo posredovati drugim strankam, med drugim tožečim strankam.
525 Iz tega izhaja, da odločitev Splošnega sodišča, da odredi predložitev dokumentov, tožečim strankam ne zagotavlja dostopa do vseh teh dokumentov, če Splošno sodišče meni, da vsebujejo zaupne podatke.
526 Poleg tega je Splošno sodišče v okviru tega postopka 12. maja 2021 s sklepom o pripravljalnem ukrepu od EOR zahtevalo, naj predloži nekatere dokumente, med katerimi so zaupne različice sheme za reševanje, vrednotenja 2 in ocene ECB o propadu ali verjetnem propadu banke Banco Popular. Splošno sodišče je v skladu s členom 103 Poslovnika po preučitvi vsebine teh dokumentov menilo, da elementi, ki so v različicah teh dokumentov, objavljenih na spletnih mestih EOR in ECB, ostali prikriti, niso upoštevni za rešitev obravnavanega spora. Zato je Splošno sodišče s sklepom z dne 9. junija 2021 zaupne različice teh dokumentov odstranilo iz spisa.
527 Iz navedenega izhaja, da tožeče stranke ne morejo trditi niti, da po sprejetju sheme za reševanje v zvezi z njimi ne obstaja obveznost zaupnosti, niti da imajo pravico do posredovanja celotnega spisa, na katerega se je oprl EOR.
528 Zato je treba drugi del in posledično tretji tožbeni razlog v celoti zavrniti.
4. Četrti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
529 Tožeče stranke trdijo, da izpodbijana sklepa nista zadostno obrazložena.
530 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Ne zahteva se, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbi z dne 8. maja 2019, Landeskreditbank Baden-Württemberg/ECB, C‑450/17 P, EU:C:2019:372, točki 85 in 87 ter navedena sodna praksa, in z dne 21. oktobra 2020, ECB/Estate of Espírito Santo Financial Group, C‑396/19 P, neobjavljena, EU:C:2020:845, točka 41 in navedena sodna praksa).
531 Poleg tega mora biti stopnja podrobnosti obrazložitve akta sorazmerna z materialnimi možnostmi in tehničnimi pogoji ali rokom, v katerem mora biti ta akt sprejet (glej sodbi z dne 6. novembra 2012, Éditions Odile Jacob/Komisija, C‑551/10 P, EU:C:2012:681, točka 48 in navedena sodna praksa, in z dne 23. maja 2019, KPN/Komisija, T‑370/17, EU:T:2019:354, točka 139 in navedena sodna praksa; sodba z dne 27. januarja 2021, KPN/Komisija, T‑691/18, neobjavljena, EU:T:2021:43, točka 162).
532 Tožeče stranke na prvem mestu navajajo, da shema za reševanje v več točkah ni zadostno obrazložena.
533 Uvodoma je treba opozoriti, da je v obravnavani zadevi EOR 7. junija 2017 na svojem spletnem mestu objavil obvestilo o sprejetju sheme za reševanje, ki mu je priložil dokument s povzetkom učinkov reševanja v skladu s členom 29(5) Uredbe št. 806/2014. EOR je 11. julija 2017 objavil nezaupno različico sheme za reševanje. Poleg tega je EOR 2. februarja 2018 in nato 31. oktobra 2018, to je pred vložitvijo replike, na svojem spletnem mestu objavil manj redigirani nezaupni različici sheme reševanja in vrednotenja 2.
534 Prvič, nekatere trditve tožečih strank se nanašajo na postopek prodaje banke Banco Popular. Tožeče stranke trdijo, da razlogi, iz katerih naj bi bila k podpisu sporazumov o nerazkritju pozvana samo dva potencialna kupca in da je le eden od njiju predložil ponudbo, v shemi za reševanje niso pojasnjeni. Ta okoliščina naj bi bila pomembna za ugotovitev, ali je bila banka Banco Popular prodana v skladu z določbami Uredbe št. 806/2014.
535 Opozoriti je treba, da je postopek prodaje banke Banco Popular vodil FROB. FROB je v dopisu o postopku, sprejetem 6. junija 2017, v okviru morebitnega reševanja banke Banco Popular pozval potencialne kupce k sodelovanju v postopku prodaje in k predložitvi ponudbe za nakup 100 % kapitala banke Banco Popular v skladu s pogoji, opisanimi v tem dopisu.
536 V členu 6.6 sheme za reševanje je EOR menil, da je FROB s svojimi prizadevanji za trženje v zvezi z banko Banco Popular pred sprejetjem sheme za reševanje izpolnil zahteve iz člena 24 Uredbe št. 806/2014 v povezavi s členom 39 Direktive 2014/59. EOR je ugotovil, da je banka Banco Popular v obdobju neposredno pred reševanjem izvedla postopek zasebne prodaje in da je v tednu od 29. maja 2017 postalo jasno, da ta postopek ne bo uspešen. Navedel je, da je bila odločitev o omejitvi trženja na banke, ki so že izrazile splošni interes za nakup banke Banco Popular v postopku zasebne prodaje, v skladu z zahtevami člena 39 Direktive 2014/59. EOR je navedel, da sta bili po tem, ko je FROB izvedel postopek prodaje, k sodelovanju pri prodaji nazadnje povabljeni dve banki. Navedel je, da je bil stik z obema potencialnima kupcema vzpostavljen na isti dan, da sta imela dostop do iste virtualne podatkovne sobe ter da sta bili njuni ponudbi predloženi pod enakimi pogoji in v enakem roku. EOR je prav tako ugotovil, da je od dveh potencialnih kupcev prejel eno veljavno ponudbo ter da je bilo glede na to, da je bil kupec edini, ki je predložil ponudbo, preudarno sprejeti njegove pogoje in tako preprečiti nenadzorovano insolventnost banke Banco Popular, ki bi lahko med drugim vplivala na njene kritične funkcije.
537 Ti različni elementi v različici sheme za reševanje, priloženi k repliki, zadostujejo za razumevanje poteka postopka prodaje banke Banco Popular. Ker je postopek prodaje vodil FROB, se je EOR lahko omejil na ugotovitev, da je bila predložena le ena ponudba, in upošteval rezultat te prodaje. Poleg tega razlogi, iz katerih drugi potencialni kupci niso predložili ponudbe, niso upoštevni.
538 Tožeče stranke trdijo tudi, da ni bilo podano nobeno pojasnilo v zvezi z določitvijo prodajne cene banke Banco Popular za 1 EUR, niti o tem, ali ta cena odraža tržno vrednost banke Banco Popular, in da ne vedo, zakaj banki BBVA ni bil odobreno podaljšanje roka za predložitev ponudbe.
539 V delu, v katerem se te trditve nanašajo na postopek prodaje, ki ga je vodil FROB, tožeče stranke ne pojasnjujejo niti tega, zakaj bi morali biti ti elementi zajeti v shemi za reševanje, niti tega, zakaj naj bi bili ti elementi bistveni za razumevanje te sheme.
540 Poleg tega te trditve izhajajo iz napačnega razumevanja dejstev. Po eni strani je treba opozoriti, da prodajne cene 1 EUR ni določil EOR. FROB je namreč v dopisu o postopku navedel, da mora biti cena, ponujena v ponudbah, enaka ali višja od 1 EUR. Prodajna cena 1 EUR, navedena v shemi za reševanje, je rezultat postopka prodaje, ki ga je vodil FROB, in cene, ki jo je ponudila banka Banco Santander. Zato ta cena po definiciji odraža tržno vrednost banke Banco Popular. Po drugi strani, ker je banka BBVA 6. junija 2017 FROB obvestila, da se je odločila, da ne bo oddala ponudbe, v shemi za reševanje ni bilo treba navesti posebnega razloga, zaradi katerega ji FROB ni odobril novega roka.
541 Drugič, nekatere trditve tožečih strank se nanašajo na obrazložitev spoštovanja pogojev za reševanje. Tožeče stranke trdijo, da razlogi, iz katerih je bilo v členu 2.1 sheme za reševanje ugotovljeno, da banka Banco Popular v bližnji prihodnosti ne bi mogla poravnati svojih dolgov ali drugih obveznosti ob zapadlosti, niso predstavljeni. Med drugim naj ne bi bilo pojasnjeno, ali so vzrok za to izjave in uhajanje informacij ali dvigovanje vlog španskih organov ali neobstoj nujne likvidnostne pomoči. EOR naj bi v členu 3.1 sheme za reševanje ugotovil, da ni alternativnih ukrepov, s katerimi bi se bilo mogoče izogniti propadu banke Banco Popular v razumnem času, ne da bi preučil alternativne rešitve, navedene v drugem delu prvega tožbenega razloga. Razlogi, iz katerih je bil med temi drugimi ukrepi izbran instrument prodaje poslovanja, naj ne bi bili pojasnjeni.
542 Po eni strani je treba ugotoviti, da je EOR v členu 2 sheme za reševanje navedel, da je ECB menila, da banka Banco Popular v skladu z določbami člena 18(1)(a) in (4)(c) Uredbe št. 806/2014 propada ali bo verjetno propadla. Navedel je, da je iz različnih elementov razvidno, da banka Banco Popular v bližnji prihodnosti ne bi mogla poravnati svojih dolgov ali drugih obveznosti ob zapadlosti.
543 EOR je v uvodni izjavi 23 sheme za reševanje navedel, da se je likvidnostni položaj banke Banco Popular, kot ga je v svoji oceni opisala ECB, bistveno poslabšal, in v uvodni izjavi 24 naštel okoliščine, ki so privedle do tega položaja. Poleg tega je treba opozoriti, da so razlogi, iz katerih je ECB menila, da banka Banco Popular propada ali bo verjetno propadla, jasno navedeni v njeni oceni, ki je del okvira, v katerem je bila sprejeta shema za reševanje. Nezaupna različica ocene ECB je bila 14. avgusta 2017 objavljena na njenem spletnem mestu.
544 Zato tožeče stranke ne morejo trditi, da EOR ni zadostno obrazložil razlogov, iz katerih je bila Banco Popular v položaju propada ali verjetnega propada.
545 Po drugi strani je iz analize drugega dela prvega tožbenega razloga (glej točke od 188 do 192 zgoraj) razvidno, da je EOR v členu 3 sheme za reševanje zadostno obrazložil neobstoj drugih zasebnih ali nadzorniških rešitev, ki bi lahko preprečile propad banke Banco Popular. Poleg tega je EOR v členu 5 sheme za reševanje, zlasti v členu 5.3 te sheme, utemeljil izbiro instrumenta prodaje poslovanja kot instrumenta za reševanje in pojasnil, zakaj drugi instrumenti, našteti v členu 22(2) Uredbe št. 806/2014, ne omogočajo uresničitve ciljev reševanja v enaki meri.
546 Tožeče stranke ne trdijo, da te določbe sheme za reševanje ne zadostujejo za razumevanje njenega obsega, temveč EOR zgolj očitajo, da ni preučil alternativnih rešitev, ki jih navajajo v prvem tožbenem razlogu.
547 V zvezi s tem je dovolj opozoriti, da EOR ni bil dolžan preučiti rešitev, ki jih navajajo tožeče stranke in ki niso bile izvedljive, kot je razvidno iz točk od 193 do 230 zgoraj.
548 Tretjič, tožeče stranke v repliki navajajo trditve v zvezi z obrazložitvijo vrednotenja 2. Trdijo, da ne vedo, zakaj je bilo uporabljeno vrednotenje 2, čeprav je v njem navedeno, da je zgolj ponazoritveno in se ne sme uporabljati za sprejetje sklepa; zakaj v poročilih o vrednotenju ni izvedena analiza, ki se zahteva s členom 20(5), od (a) do (c) in (f), Uredbe št. 806/2014; zakaj sta vrednotenji 1 in 2 nedosledni v zvezi s solventnostjo banke Banco Popular in zakaj se vrednotenje nedonosnih sredstev banke Banco Popular, ki ga je opravila ECB, ni uporabilo, medtem ko naj bi EOR izjavil, da gre za najboljšo oceno.
549 Ugotoviti je treba, da so te trditve le ponovitev trditev, ki so jih tožeče stranke navedle v okviru drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev člena 20 Uredbe št. 806/2014. Vendar tožeče stranke ne pojasnijo, zakaj bi morala biti pojasnila o vprašanjih, na katera lahko odgovorijo le same, vključena v shemo za reševanje in v kolikšni meri so potrebna za njeno razumevanje.
550 Četrtič, tožeče stranke EOR očitajo, da v shemi za reševanje ni pojasnil, ali družba Deloitte izpolnjuje pogoje neodvisnosti, določene v členih od 37 do 41 Delegirane uredbe 2016/1075.
551 V zvezi s tem je EOR v uvodni izjavi 41 sheme za reševanje navedel, da je za izvedbo vrednotenja 2 zaposlil neodvisnega ocenjevalca. Zadostuje ugotovitev, da predmet sheme za reševanje ni pojasniti, zakaj je ta ocenjevalec izpolnil zahteve Delegirane uredbe 2016/1075, in da tožeče stranke ne pojasnijo, v kolikšnem obsegu naj bi bila ta pojasnila potrebna za razumevanje ukrepa za reševanje, ki ga je sprejel EOR.
552 Petič, tožeče stranke trdijo, da EOR ni opredelil niti strategije za reševanje niti instrumenta za reševanje iz načrta reševanja iz leta 2016 in da ni navedel razlogov, iz katerih ta načrt ni bil uresničen.
553 Zadostuje ugotoviti, da je EOR v uvodnih izjavah od 44 do 46 sheme za reševanje, ki so v celoti navedene v različici sheme za reševanje, ki je bila na spletnem mestu EOR objavljena 2. februarja 2018 in priložena k repliki, pojasnil, zakaj instrument za reševanje, predviden v načrtu reševanja iz leta 2016, ni bil ustrezen glede na okoliščine na datum reševanja. Tako je navedel, da je načrt reševanja iz leta 2016 temeljil na predpostavki, da je propad banke Banco Popular povezan s poslabšanjem njenega kapitalskega položaja. Ker pa je propad banke Banco Popular izhajal iz poslabšanja njenega likvidnostnega položaja, je EOR navedel, da ni bilo zagotovljeno, da bi instrument reševanja s sredstvi upnikov, predviden v tem načrtu, omogočil takojšnjo in učinkovito odpravo likvidnostne krize banke Banco Popular.
554 Ta pojasnila zadostujejo za utemeljitev razlogov, iz katerih načrt reševanja iz leta 2016 ni bil uporabljen v okviru sheme za reševanje.
555 Šestič, tožeče stranke trdijo, da ne vedo, zakaj EOR pred uvedbo reševanja banke Banco Popular ni počakal na dodelitev celotne nujne likvidnostne pomoči, ki jo je ECB že odobrila.
556 Zadostuje opozoriti, da je iz analize prvega očitka prvega dela prvega tožbenega razloga razvidno, da je EOR v okviru sheme za reševanje ugotovil, da Banka Španije, potem ko je 5. junija 2017 banki Banco Popular dodelila prvo nujno likvidnostno pomoč, tej banki ni mogla dodeliti dodatne nujne likvidnostne pomoči. Ker je bila dodelitev nujne likvidnostne pomoči v pristojnosti nacionalnih centralnih bank, je EOR lahko le ugotovil, da nujna likvidnostna pomoč ni bila na voljo.
557 EOR torej ni imel nobenega razloga za to, da bi počakal na dodelitev te nujne likvidnostne pomoči, zato mu ga v shemi za reševanje ni bilo treba utemeljiti.
558 V zvezi s trditvijo, da so številni deli sheme za reševanje in vrednotenja redigirani, zaradi česar naj jih tožeče stranke ne bi mogle razumeti, zadostuje ugotovitev, da gre zgolj za splošen preudarek, ki zaradi nenatančnosti glede delov sheme za reševanje ali vrednotenja 2, ki naj jih tožeče stranke ne bi mogle razumeti, ne omogoča ugotovitve obstoja kršitve obveznosti obrazložitve.
559 Iz navedenega izhaja, da z nobeno od trditev tožečih strank ni mogoče dokazati, da je EOR kršil obveznost obrazložitve.
560 Tožeče stranke na drugem mestu trdijo, da so prejele le delno „nezaupno“ kopijo sheme za reševanje in da niso imele dostopa do njenih prilog in do upravnega spisa. Trdijo, da torej niso bile seznanjene z obrazložitvijo izpodbijanih sklepov. V repliki dodajajo, da obveznost obrazložitve varuje vsako osebo, na katero se akt nanaša, in ne le njegovega naslovnika, in da imajo torej pravico do popolne obrazložitve izpodbijanih sklepov. Poleg tega tožeče stranke v repliki navajajo, da ne zahtevajo splošne objave dokumentov, saj se zdi, da člen 88(5) Uredbe št. 806/2014 to preprečuje, temveč posredovanje obrazložene odločbe in dovoljenje za zaupen dostop do spisa med tem postopkom.
561 Ugotoviti je treba, da tožeče stranke s to trditvijo EOR v bistvu očitajo, da jim ni posredoval celotne sheme za reševanje in vrednotenja 2.
562 V zvezi s tem iz analize drugega dela tretjega tožbenega razloga izhaja, da tožeče stranke po sprejetju sheme za reševanje nimajo pravice do posredovanja celotnega spisa, na katerega se je oprl EOR, ker mora zadnjenavedeni varovati zaupne podatke, ki jih vsebuje. To razlogovanje velja tudi za shemo za reševanje in vrednotenje 2, ki vsebujeta zaupne podatke.
563 Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeče stranke niso naslovniki sheme za reševanje, ki je naslovljena na FROB. Tožeče stranke je treba šteti za tretje osebe in torej nimajo pravice do posredovanja celotne sheme za reševanje.
564 Ugotoviti je treba, da je Sodišče že razsodilo, da je sklep Komisije, s katerim se ugotovi neobstoj državne pomoči, ki jo očita pritožnik, lahko glede na obveznost spoštovanja poslovne skrivnosti zadostno obrazložen, ne da bi vseboval vse številčne podatke, na katere se opira razlogovanje te institucije (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, EU:C:2008:375, točke od 108 do 111). Zato nezaupna različica takega sklepa, kadar jasno in nedvoumno izraža razlogovanje navedene institucije in metodologijo, ki jo je uporabila, tako da se lahko zainteresirane stranke seznanijo z njenimi utemeljitvami, Splošno sodišče pa opravi njihov nadzor, zadostuje za izpolnitev obveznosti obrazložitve, ki jo ima ta institucija (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2016, Club Hotel Loutraki in drugi/Komisija, C‑131/15 P, EU:C:2016:989, točka 55).
565 Poleg tega v zvezi z ekonomskimi elementi, ki jih je družba Deloitte uporabila pri vrednotenju 2 in jih je EOR upošteval v shemi za reševanje, ni sporno, da gre za zapletene tehnične presoje. Ker iz sheme za reševanje jasno izhaja razlogovanje EOR, ki bi omogočilo poznejše izpodbijanje utemeljenosti pri pristojnem sodišču, bi bilo čezmerno zahtevati podrobno obrazložitev za vsako tehnično izbiro ali vsakega od dejavnikov, ki je podlaga za to razlogovanje (glej po analogiji sodbo z dne 1. julija 2008 Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, EU:C:2008:375, točka 108 in navedena sodna praksa).
566 Tožeče stranke po eni strani priznavajo, da člen 88(5) Uredbe št. 806/2014 preprečuje objavo celotne sheme za reševanje. Ta določba, navedena v točki 511 zgoraj, s tem, da določa, da se mora EOR prepričati, da informacije ne vsebujejo zaupnih elementov, preden jih razkrije, se ne nanaša le na njihovo objavo, ampak tudi na njihovo posredovanje tretjim osebam.
567 Po drugi strani pa tožeče stranke niso pojasnile, v kolikšni meri so bili podatki, ki so ostali prikriti v nezaupnih različicah sheme za reševanje in vrednotenja 2, potrebni za razumevanje sheme za reševanje.
568 Tožeče stranke torej niso dokazale, da EOR ni izpolnil svoje obveznosti obrazložitve, ker je prikril ekonomske podatke v nezaupnih različicah sheme za reševanje in vrednotenja 2.
569 Zato je treba ugotoviti, da tožeče stranke ne morejo uveljavljati pravice do posredovanja celotne sheme za reševanje in vrednotenja 2.
570 Tožeče stranke na tretjem mestu trdijo, da lahko na podlagi sodbe z dne 13. junija 1958, Meroni/Visoka oblast (9/56, EU:C:1958:7), le Komisija nadzira diskrecijske vidike sheme za reševanje. Toda Sklep 2017/1246 naj bi bil povsem tih in brez kakršne koli obrazložitve.
571 Opozoriti je treba, da je v uvodni izjavi 4 Sklepa 2017/1246 navedeno:
„Komisija se strinja s shemo za reševanje. Zlasti se strinja z razlogi, ki jih je navedel [CRU], zakaj je reševanje potrebno zaradi javnega interesa v skladu s členom 5 Uredbe […] št. 806/2014.“
572 Poleg tega se je Komisija po eni strani v uvodni izjavi 2 Sklepa 2017/1246 sklicevala na dejstvo, da je EOR v shemi za reševanje navedel, da so bili v zvezi z banko Banco Popular izpolnjeni vsi pogoji za začetek postopka reševanja iz člena 18(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 806/2014 in da je ocenil razloge, iz katerih je ukrep za reševanje potreben zaradi javnega interesa. Po drugi strani je Komisija v uvodni izjavi 3 Sklepa 2017/1246, s katerim je bila odobrena shema za reševanje, navedla, da je bil s shemo za reševanje v skladu s členom 18(6) Uredbe št. 806/2014 za banko Banco Popular uveden postopek reševanja in določena uporaba instrumenta prodaje poslovanja ter da so v njem navedeni tudi razlogi, iz katerih so vsi ti elementi zadostni.
573 Iz tega izhaja, da se je Komisija v Sklepu 2017/1246 izrecno sklicevala na razloge, iz katerih je EOR menil, da so pogoji za sprejetje sheme za reševanje izpolnjeni in da je primerno uporabiti instrument prodaje poslovanja. Tako je treba odobritev sheme za reševanje iz uvodne izjave 4 Sklepa 2017/1246 razlagati ob upoštevanju drugih uvodnih izjav in se nanaša na vse te razloge. Komisija je v tej uvodni izjavi izrecno navedla, da se strinja z razlogi iz sheme za reševanje, iz katerih je upravičeno sprejetje ukrepa za reševanje banke Banco Popular, zlasti kar zadeva merilo javnega interesa.
574 Zato je treba shemo za reševanje in njeno obrazložitev šteti za del okvira, v katerem je bil sprejet Sklep 2017/1246, v smislu sodne prakse, navedene v točki 530 zgoraj.
575 Poleg tega je treba opozoriti, da na podlagi člena 18(7) Uredbe št. 806/2014 Komisija shemo za reševanje podpre ali ji nasprotuje glede njenih diskrecijskih vidikov.
576 Iz tega je razvidno, da se lahko Komisija, kadar kot v obravnavani zadevi potrdi shemo za reševanje, v obrazložitvi svojega sklepa omeji na navedbo, da se strinja z razlogi, ki jih ta vsebuje. Kakršna koli dodatna utemeljitev za njeno potrditev bi lahko pomenila le ponovitev elementov, ki so že vsebovani v shemi za reševanje. Toda v skladu s členom 18(7) Uredbe št. 806/2014 Komisiji v svojem sklepu ni treba ponoviti analize EOR, temveč jo mora le odobriti.
577 Poleg tega je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 531 zgoraj, upoštevati zelo kratko obdobje, ki ga ima Komisija v skladu s členom 18(7) Uredbe št. 806/2014 na voljo za sprejetje svojega sklepa od trenutka, ko ji EOR posreduje shemo za reševanje.
578 Iz tega izhaja, da je treba obrazložitev, v kateri Komisija za utemeljitev odobritve navaja, da se strinja z vsebino sheme za reševanje in razlogi, ki jih je EOR navedel v shemi za reševanje, šteti za zadostno za utemeljitev sprejetja te sheme.
579 Tožeče stranke v repliki trdijo, da nobeden od dokumentov, za katere Komisija trdi, da so del njenega upravnega spisa, ne potrjuje njenega sodelovanja v postopku po sprejetju njenega sklepa. Tožeče stranke trdijo, da je namen te trditve dokazati, da Komisija ni izpolnila obveznosti iz člena 291 PDEU in sodbe z dne 13. junija 1958, Meroni/Visoka oblast (9/56, EU:C:1958:7).
580 Tožeče stranke s to trditvijo ne trdijo, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve, temveč se sklicujejo na kršitev načel v zvezi s prenosom pooblastil, določenih v sodbi z dne 13. junija 1958, Meroni/Visoka oblast (9/56, EU:C:1958:7). Tožeče stranke v repliki navajajo, da se s to trditvijo napotuje na točko 153 tožbe. Vendar so tožeče stranke v tej točki tožbe zgolj omenile, da Komisija ni obrazložila nadzora, ki ga je izvedla nad diskrecijskimi vidiki sheme za reševanje, in jo je le odobrila.
581 Ugotoviti je torej treba, da je ta trditev prvič navedena v repliki in jo je treba razlagati kot nov tožbeni razlog.
582 Člen 84 Poslovnika določa, da navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih ali dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.
583 Tožeče stranke pa ne trdijo, da se ta nova trditev opira na dejanske okoliščine, s katerimi ob vložitvi tožbe niso bile seznanjene, zato je treba to trditev zavreči kot nedopustno.
584 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.
585 Ker so bili vsi tožbeni razlogi zavrnjeni oziroma zavrženi, je treba predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov zavrniti.
586 Zato je treba zavrniti tudi predlog tožečih strank iz prvega tožbenega predloga, naj Splošno sodišče zaradi razglasitve ničnosti izpodbijanih sklepov „EOR in Komisiji naloži, naj jim povrneta naložbe v banko Banco Popular“, ne da bi se bilo treba izreči o dopustnosti tega predloga. V zvezi s podredno zahtevo iz prvega tožbenega predloga, naj Splošno sodišče EOR in Komisiji naloži, „naj jim povrneta škodo na podlagi njune nepogodbene odgovornosti“, je treba šteti, da se prekriva s prvim odškodninskim zahtevkom, obravnavanim v nadaljevanju.
B. Odškodninski zahtevki
587 Tožeče stranke z drugim tožbenim predlogom predlagajo, naj se EOR in Komisiji naloži plačilo odškodnine na podlagi njune nepogodbene odgovornosti. Tožeče stranke navajajo dva ločena odškodninska zahtevka, od katerih prvi temelji na razglasitvi ničnosti izpodbijanih sklepov, drugi pa je neodvisen od te razglasitve ničnosti.
1. Prvi odškodninski zahtevek
588 Tožeče stranke v zvezi s prvim odškodninskim zahtevkom trdijo, da če bi Splošno sodišče izpodbijana sklepa razglasilo za nična, zahtevajo odškodnino na podlagi nepogodbene odgovornosti in potrditev učinkov teh sklepov na podlagi člena 264 PDEU.
589 Trdijo, da lahko Splošno sodišče v skladu s členom 264 PDEU navede, da je treba učinke izpodbijanega sklepa, ki je razglašen za ničnega, šteti za dokončne, in v tem primeru Splošnemu sodišču podredno predlagajo, naj EOR in Komisiji naloži plačilo odškodnine na podlagi njune nepogodbene odgovornosti. Glede povrnitve škode, nastale v primeru razglasitve ničnosti izpodbijanih sklepov, naj bi člen 266, drugi odstavek, PDEU določal, da obveznost sprejeti vse potrebne ukrepe za vzpostavitev prejšnjega položaja tožečih strank, ne vpliva na obveznost, ki lahko izhaja iz uporabe člena 340, drugi odstavek, PDEU.
590 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba predloge za povrnitev premoženjske ali nepremoženjske škode zavrniti, če so tesno povezani s predlogi za razglasitev ničnosti, ki so bili zavrženi kot nedopustni ali zavrnjeni kot neutemeljeni (glej sodbo z dne 29. aprila 2020, Tilly-Sabco/Svet in Komisija, T‑707/18, neobjavljena, EU:T:2020:160, točka 115 in navedena sodna praksa).
591 V zvezi s tem zadostuje navesti, da je prvi odškodninski zahtevek tožečih strank odvisen od ugotovitve nezakonitosti izpodbijanih sklepov. Ker pa je bil predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov zavrnjen, je treba prvi odškodninski zahtevek tožečih strank zavrniti.
2. Drugi odškodninski zahtevek
592 Tožeče stranke zahtevajo odškodnino na podlagi nepogodbene odgovornosti EOR in Komisije v skladu s členom 87 Uredbe št. 806/2014, ki določa odgovornost EOR pri izvajanju njegovih nalog reševanja, ter na podlagi členov 266, 268 in 340 PDEU, ki se uporabljajo tako za EOR kot za Komisijo.
593 Tožeče stranke trdijo, da je treba ne glede na to, ali sta izpodbijana sklepa razglašena za nična ali ne, EOR in Komisiji naložiti, naj jim plačata odškodnino na podlagi njune nepogodbene odgovornosti zaradi njunega nezakonitega ravnanja, opisanega v tožbenih razlogih za razglasitev ničnosti, in sicer izjav in razkritij EOR, ki so privedli do reševanja banke Banco Popular, pasivnosti evropskih institucij v zvezi z zlomom banke Banco Popular ter neobstoja dobrega upravljanja in zgodnjega posredovanja ter nezakonitosti postopka reševanja. Trdijo, da če ne bi prišlo do nobenega od teh nezakonitih ravnanj EOR, za banko Banco Popular ne bi bilo treba uvesti reševanja ali vsaj ne pod enakimi pogoji.
594 Opozoriti je treba, da člen 340, drugi odstavek, PDEU določa, da Unija v primeru nepogodbene odgovornosti v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.
595 V skladu z ustaljeno sodno prakso nepogodbena odgovornost Unije v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU odvisna od izpolnitve več pogojev, in sicer mora biti ravnanje, ki se očita instituciji Unije, nezakonito, škoda mora biti dejanska, med ravnanjem te institucije in zatrjevano škodo pa mora obstajati vzročna zveza (glej sodbi z dne 20. septembra 2016, Ledra Advertising in drugi/Komisija in ECB, od C‑8/15 P do C‑10/15 P, EU:C:2016:701, točka 64 in navedena sodna praksa; z dne 16. decembra 2020, Svet in drugi/K. Chrysostomides & Co. in drugi, C‑597/18 P, C‑598/18 P, C‑603/18 P in C‑604/18 P, EU:C:2020:1028, točka 79 in navedena sodna praksa, in z dne 25. februarja 2021, Dalli/Komisija, C‑615/19 P, EU:C:2021:133, točka 41 in navedena sodna praksa).
596 Tožbo je treba v celoti zavrniti, če eden od teh pogojev ni izpolnjen, ne da bi bilo treba preučiti druge pogoje za nepogodbeno odgovornost Unije. Poleg tega sodišče Unije teh pogojev ni dolžno preučiti v določenem vrstnem redu (glej sodbe z dne 5. septembra 2019, Evropska unija/Guardian Europe in Guardian Europe/Evropska unija, C‑447/17 P in C‑479/17 P, EU:C:2019:672, točka 148 in navedena sodna praksa, in z dne 10. marca 2021, AM/EIB, T‑134/19, EU:T:2021:119, točka 84 in navedena sodna praksa).
597 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba v zvezi s prvim pogojem glede nezakonitosti ravnanja, ki se očita institucijam, dokazati dovolj resno kršitev pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom (glej sodbi z dne 20. septembra 2016, Ledra Advertising in drugi/Komisija in ECB, od C‑8/15 P do C‑10/15 P, EU:C:2016:701, točka 65 in navedena sodna praksa, in z dne 25. februarja 2021, Dalli/Komisija, C‑615/19 P, EU:C:2021:133, točka 55 in navedena sodna praksa, ter sklep z dne 24. oktobra 2019, Liaño Reig/EOR, T‑557/17, neobjavljen, EU:T:2019:771, točka 62 in navedena sodna praksa).
598 Namen zahteve po dovolj resni kršitvi pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom, je, da se ne glede na naravo zadevnega nezakonitega akta izogne tveganju, da obveznost plačila škode, ki jo zatrjujejo zadevne osebe, povzroči oviranje zmožnosti zadevne institucije, da v celoti izvršuje svoje pristojnosti v splošnem interesu, tako v okviru svoje normativne dejavnosti in dejavnosti, ki zajemajo odločitve ekonomske politike, kot tudi glede svoje upravne pristojnosti, pri čemer pa posamezniki ne nosijo posledic očitnih in neopravičljivih kršitev (glej sodbe z dne 3. marca 2010, Artegodan/Komisija, T‑429/05, EU:T:2010:60, točka 55 in navedena sodna praksa; z dne 23. novembra 2011, Sison/Svet, T‑341/07, EU:T:2011:687, točka 34 in navedena sodna praksa, in z dne 14. decembra 2018, East West Consulting/Komisija, T‑298/16, EU:T:2018:967, točka 124 in navedena sodna praksa).
599 Taka kršitev je podana, kadar zadevna institucija očitno in resno krši meje svoje proste presoje, pri čemer sta dejavnika, ki ju je treba v zvezi s tem upoštevati, zlasti zapletenost položajev, ki jih je treba urediti, stopnja jasnosti in natančnosti kršenega pravila ter obseg polja proste presoje, ki ga kršeno pravilo dopušča organu Unije (glej sodbi z dne 10. septembra 2019, HTTS/Svet, C‑123/18 P, EU:C:2019:694, točka 33 in navedena sodna praksa, in z dne 18. novembra 2020, H/Svet, T‑271/10 RENV II, EU:T:2020:548, točka 101 in navedena sodna praksa). Samo če ima ta institucija le precej omejeno polje proste presoje ali ga celo nima, lahko že kršitev prava Unije zadostuje za ugotovitev obstoja dovolj resne kršitve (glej sodbi z dne 20. januarja 2021, Komisija/Printeos, C‑301/19 P, EU:C:2021:39, točka 103 in navedena sodna praksa, in z dne 20. septembra 2019, Dehousse/Sodišče Evropske unije, T‑433/17, EU:T:2019:632, točka 165 in navedena sodna praksa).
a) Zatrjevana nezakonitost
600 Tožeče stranke v zvezi z ravnanjem Komisije in EOR trdijo, da so izjave in razkritja EOR z dne 23. in 31. maja 2017 ter v naslednjih dneh povzročili splošno paniko, ki je privedla do padca cene delnic banke Banco Popular in množičnega dvigovanja vlog njenih strank. EOR naj bi kršil svoje obveznosti zaupnosti. EOR in Komisija bo naj bi ob začetku uhajanja informacij, namesto da bi sprejela ukrepe za zmanjšanje škode, ravnala pasivno v nasprotju s pravico do dobrega upravljanja in pravico do zgodnjega posredovanja. Tožeče stranke menijo, da je EOR, ker je menil, da banka Banco Popular propada ali bo verjetno propadla, sprejel shemo za reševanje, ne da bi upošteval zanje manj omejevalne ukrepe, s čimer je kršil Uredbo št. 806/2014 in temeljna načela, kot so načela sorazmernosti, prepovedi diskriminacije in samovoljnega ravnanja, pravica do izjave in pravica do obrazložitve odločb.
601 Tožeče stranke menijo, da je kršitev prava Unije EOR in Komisije jasno dokazana, kar zadostuje za ugotovitev obstoja dovolj resne kršitve. Šlo naj bi za neopravičljivo napako EOR, zaradi katere je podana njegova nepogodbena odgovornost. Ne bi smel podajati izjav in razkriti informacij in ker naj bi banka Banco Popular utrpela škodo, bi jo morala EOR in Komisija poskusiti ublažiti, če pa bi bil propad nepopravljiv, bi se morala odločiti za shemo za reševanje, ki bi bila v skladu z zakonom in temeljnimi načeli.
602 Trditve tožečih strank v zvezi z ravnanjem Komisije in EOR se delijo na dva očitka, ki se nanašata na kršitev obveznosti zaupnosti na eni strani ter na pasivnost EOR in Komisije na drugi.
1) Prvi očitek: kršitev obveznosti zaupnosti
603 Tožeče stranke trdijo, da je iz uvodne izjave 116, členov 88 in 90 Uredbe št. 806/2014 ter člena 339 PDEU razvidno, da je merilo skrbnosti in preudarnosti izjemno visoko. Menijo, da je napačno trditi, da na podlagi intervjuja, ki ga je predsednica EOR 23. maja 2017 dala televiziji Bloomberg, javnost ni mogla sklepati, da je bila banka Banco Popular preučena v smislu uvodne izjave 116 Uredbe št. 806/2014.
604 Tožeče stranke trdijo, da je izjave in uhajanje informacij z dne 23. in 31. maja 2017 mogoče pripisati EOR ali vsaj uradnikom Unije, ki so sodelovali v postopku reševanja. EOR naj ne bi zanikal, da naj bi medijski članek, ki ga je agencija Reuters objavila 31. maja 2017, povzročil uhajanje informacij. Komisija in EOR naj ne bi zanikala, da so španski upravni organi, zlasti FROB, dvigovali vloge. EOR in Komisija naj ne bi predložila notranje preiskave, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da nista bila vzrok za uhajanje informacij. EOR naj ne bi izvedel postopka nadzora posledic kakršnega koli razkritja informacij iz člena 88(5) Uredbe št. 806/2014, kar naj bi pomenilo dovolj resno kršitev.
605 Člen 339 PDEU določa:
„Člani institucij Unije, člani odborov ter uradniki in drugi uslužbenci Unije tudi po prenehanju opravljanja svojih dolžnosti ne smejo razkrivati informacij, za katere velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti, zlasti informacij o podjetjih, njihovih poslovnih odnosih ali sestavinah stroškov.“
606 V skladu s sodno prakso se ta določba sicer nanaša predvsem na informacije, ki so bile pridobljene od podjetij, vendar prislov „zlasti“ kaže na to, da gre za splošno načelo, ki se uporablja tudi za druge zaupne informacije (glej po analogiji sodbo z dne 3. marca 2011, Siemens/Komisija, T‑110/07, EU:T:2011:68, točka 400 in navedena sodna praksa).
607 Člen 88(1) Uredbe št. 806/2014 določa:
„Za člane [EOR], podpredsednika, člane [EOR] iz člena 43(1)(b), uslužbence [EOR] in uslužbence, izmenjane s sodelujočimi državami članicami ali napotene z njihove strani, ki izvajajo naloge reševanja, veljajo zahteve varovanja poslovne skrivnosti v skladu s členom 339 PDEU in ustreznimi določbami v zakonodaji Unije, tudi po prenehanju njihovih nalog. Zlasti se jim prepove razkrivanje zaupnih informacij, ki so jih prejeli med opravljanjem svojih poklicnih dejavnosti ali od pristojnega organa ali organa za reševanje v zvezi z nalogami iz te uredbe, kateri koli osebi ali organu, razen kadar gre za izvajanje nalog v skladu s to uredbo ali za tako obliko povzetka ali zbirno obliko, da posameznih subjektov iz člena 2 ni mogoče identificirati, oziroma so pridobili izrecno in predhodno soglasje organa ali subjekta, ki je predložil informacije.“
608 Navesti je treba tudi uvodno izjavo 116 Uredbe, navedeno v točki 514 zgoraj, ki se nanaša na zaupnost informacij, ki jih ima EOR pred sprejetjem sklepa o reševanju.
609 V obravnavani zadevi je treba navesti, da tožeče stranke v tožbi omenjajo „izjave in razkritja EOR z dne 23. in 31. maja 2017 ter v naslednjih dneh“. Tožeče stranke se v repliki sklicujejo le na intervju predsednice EOR 23. maja 2017 in članek, ki ga je agencija Reuters objavila 31. maja 2017.
610 Ker tožeče stranke ne opredelijo, katere naj bi bile druge domnevne izjave EOR, se bo Splošno sodišče omejilo na preučitev vsebine izjav predsednice EOR 23. maja 2017 in članka agencije Reuters z dne 31. maja 2017, na katera se tožeče stranke opirajo pri zatrjevanju kršitve obveznosti zaupnosti.
611 Na prvem mestu, v intervjuju, ki ga je predsednica EOR 23. maja 2017 dala televiziji Bloomberg, jo je novinar vprašal:
„Vas lahko popeljem v Španijo? Našim gledalcem bi želel pokazati nekaj, kar je na našem radarskem zaslonu na televiziji Bloomberg zelo prisotno, gre za banko Banco Popular in konvertibilne dodatne obveznosti, ki so v tem trenutku nekoliko pod pritiskom. Ta institucija ima nekaj več kot 7 % navadnega lastniškega temeljnega kapitala. Je tudi ta na vašem radarskem zaslonu?“ (Can I take you to Spain? I want to show our audience something that is very much on our radar screen here at Bloomberg and that is Banco Popular and the CoCos (Contingent Convertibles) which are under a little bit of pressure right now. This is an institution with a CET 1 just north of 7 per cent. Is it on your radar screen as well?)
612 Predsednica EOR je odgovorila:
„Nikoli ne govorim o posameznih bankah. Na našem radarskem zaslonu je veliko več kot ena banka in seveda je banka Banco Popular prav tako primer, ki ga spremljamo, vendar to ni edini primer.“ (Well, I am never talking about individual banks. There are more banks than just one on our radar screen and of course, Banco Popular is also a case we are watching but it is not the only one we are watching.)
613 Na eni strani je treba ugotoviti, kot navaja EOR, da so te navedbe splošne, saj je nadzor institucij del njegove naloge v sodelovanju z ECB. Informacija, da je banka Banco Popular kot kreditna institucija, ki je vključena v enotni mehanizem nadzora, „nadzorovana“, ni zaupna.
614 Poleg tega je iz članka z dne 15. maja 2017, ki ga je objavil spletni časopis elconfidencial.com in je naveden v točki 41 zgoraj, razvidno, da je bila informacija, da je bila banka Banco Popular predmet pregleda ECB, že objavljena.
615 Po drugi strani predsednica EOR med tem intervjujem ne omenja predpostavke o reševanju banke Banco Popular. Iz teh navedb ni mogoče izpeljati nobene ugotovitve glede skorajšnjega reševanja banke Banco Popular in še manj glede instrumenta za reševanje, ki bi ga lahko izvajal EOR.
616 Poleg tega, ker teh navedb ni mogoče razlagati tako, da bo banka Banco Popular predmet postopka reševanja, ne spadajo med primere iz uvodne izjave 116 Uredbe št. 806/2014 o posredovanju vseh informacij v zvezi s sklepom o reševanju, preden bo ta sprejet.
617 Poleg tega glede drugega izvlečka iz tega intervjuja, navedenega v točki 16 tožbe, zadostuje navesti, da so navedbe predsednice EOR splošne, ki se ne nanašajo na posebni položaj banke Banco Popular. V tem izvlečku je namreč predsednica EOR na vprašanje v zvezi z prihodnostjo institucij, kakršna je banka Banco Popular, ki so pred kratkim pridobile sredstva na trgu in naj bi to težko storile znova, odgovorila:
„No ja, še enkrat, ne bom govorila o banki Banco Popular. Kot lahko razumete, menim, da se z obravnavo teme vrnemo prav k vprašanju, kaj je temeljni vzrok, to pa je posamično vprašanje, značilno za vsak primer posebej, ali boste lahko razbremenili portfelj nedonosnih kreditov v slabi banki? Ali jo lahko poskusite prodati? Kako jo lahko prestrukturirate? Združitev je vedno možnost. Menim, da je moje jasno sporočilo to, da smo v zadnjih dveh letih trdo delali, da bi poskusili vzpostaviti načrte reševanja, ki, upajmo, prav tako ponujajo bolj zasebne rešitve. Tako je banka, preden bi prišli do točke, ko ne bi bili poslovno uspešni in bi bili predmet reševanja, strukturirana tako, da bi lahko našli alternativne rešitve, zasebne. Menim, da bi bilo vedno treba, tudi po našem mnenju, najti rešitev, ki bi bila bolj zaželena. In ni enotne rešitve.“
618 Zato je treba ugotoviti, da navedbe predsednice EOR v intervjuju z dne 23. maja 2017 ne vsebujejo zaupnih informacij in ne pomenijo kršitve načela zaupnosti in obveznosti varovanja poslovne skrivnosti iz člena 88 Uredbe št. 806/2014 in člena 339 PDEU.
619 Na drugem mestu, v članku, ki ga je agencija Reuters objavila 31. maja 2017 in je naslovljen „EU opozorjena na nevarnost reševanja banke Banco Popular“ (La UE, advertida de riesgo de una resolución ordenada en Banco Popular), je navedeno, da je po mnenju visokega uradnika Unije, ki je ostal anonimen, eden glavnih nadzornikov bank v Evropi uradnike Unije opozoril, da bi banka Banco Popular lahko potrebovala reševanje, če ji ne bi uspelo najti kupca, in da je predsednica EOR pred kratkim izdala „zgodnje opozorilo“. V skladu s tem člankom je ta visoki uradnik navedel tudi, da je predsednica EOR izjavila, da bo EOR s posebno pozornostjo spremljal postopek (banke Banco Popular) zaradi morebitnega posredovanja, in dodal, da bi bila lahko ponudba združitve banke neuspešna.
620 Agencija Reuters v tem članku navaja tudi, da po navedbah drugega vira, prav tako anonimnega, potekajo splošne priprave, čeprav konkretni ukrepi še niso bili sprejeti. V skladu s tem člankom je predstavnik banke Banco Popular izjavil, da banka pripravlja več načrtov, vključno z združitvijo, povečanjem kapitala in prodajo sredstev.
621 Navesti je treba tudi, da je v tem članku omenjeno sporočilo za javnost EOR z istega dne, v katerem je EOR navedel, da ne komentira posebnih težav banke, da ne more potrditi razlag v zvezi z domnevnimi navedbami njegove predsednice in da ni nikoli izdal opozorila v zvezi z bankami.
622 Tožeče stranke omenjajo izvleček iz tega članka, v skladu s katerim „so potekale splošne priprave“. Zadostuje ugotovitev, da naj bi v skladu s člankom te izjave podal „drugi vir“, prav tako anonimen, v zvezi s katerim ni pojasnjeno, ali naj bi šlo za uradnika Unije. Teh navedb torej ni mogoče pripisati uradniku Komisije ali članu osebja EOR. Poleg tega je obseg sklicevanja na „splošne priprave“ zelo nejasen in ne daje nobenega podatka, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, ali se nanašajo na postopek reševanja, ki naj bi bil uveden zoper banko Banco Popular, ali pa naj bi se sklicevale na načrte, ki jih je predvidela banka sama in ki so prav tako omenjeni v tem članku.
623 Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeče stranke ne pojasnjujejo, niti katere informacije iz tega članka naj bi bile zaupne niti v kolikšnem obsegu bi njihovo razkritje pomenilo kršitev zahtev varovanja poslovne skrivnosti EOR ali Komisije. Vsekakor se navedbe tega uradnika Unije, navedene v tem članku, niso nanašale na zaupne informacije, s katerimi bi bili lahko seznanjeni le člani EOR ali Komisije, in z njimi ni mogoče dokazati obstoja domnevnega uhajanja informacij, na katero se sklicujejo tožeče stranke.
624 Tako naj bi uradnik, prvič, omenil „zgodnje opozorilo“, ki naj bi ga izdala predsednica EOR. Navesti pa je treba, da ta trditev ne ustreza pristojnosti EOR, na kar je zadnjenavedeni poleg tega opozoril v sporočilu za javnost z dne 31. maja 2017.
625 Drugič, v zvezi s trditvijo tega uradnika, da „je predsednica EOR izjavila, da bo EOR s posebno pozornostjo spremljal postopek (banke Banco Popular) zaradi morebitnega posredovanja“, zadostuje ugotoviti, da te navedbe povzemajo bistvo tega, kar je predsednica EOR javno potrdila v intervjuju, ki ga je dala televiziji Bloomberg 23. maja 2017, to je, da je bila banka Banco Popular „nadzorovana“. Poleg tega je EOR v sporočilu za javnost zanikal široko razlago teh navedb.
626 Dejstvo, da so v tem članku navedene domnevne besede predsednice EOR, poleg tega ne zadostuje za dokaz njihove verodostojnosti, še toliko bolj, ker sama oseba, ki naj bi poročala o teh besedah, ni identificirana.
627 Tretjič, glede trditve tega uradnika, da bi bila lahko ponudba združitve banke neuspešna, je iz istega članka razvidno, da je banka Banco Popular sama navedla, da je rok, ki je bil prvotno določen na 10. junij 2017 za predložitev ponudb v okviru postopka zasebne prodaje, prilagodljiv.
628 V zvezi s tem so tožeče stranke k tožbi priložile članek časopisa El País z dne 31. maja 2017, naslovljen „Banka Banco Popular podaljšuje rok za oddajo ponudb do konca junija“ (El Popular amplía el plazo para presentar ofertas hasta fin de junio), v katerem je potrjeno, da je banka rok za predložitev ponudb z dne 10. junija preložila na zadnji teden tega meseca.
629 Tako možnosti, da postopek zasebne prodaje, ki se je začel aprila 2017, ne bi bil uspešen, ni mogoče šteti za zaupno informacijo, temveč kot preprosto sklepanje, ki izhaja iz okoliščin, in sicer, da banka Banco Popular 31. maja 2017 še vedno ni našla kupca v okviru tega postopka in da je bil datum zaključka tega postopka odložen.
630 Četrtič, v zvezi s trditvijo, da je po navedbah visokega uradnika Unije, ki je ostal anonimen, eden od glavnih nadzornikov bank v Evropi uradnike Unije opozoril, da bi banka Banco Popular lahko potrebovala reševanje, če ji ne bi uspelo najti kupca, je treba navesti, da je bilo v več medijskih člankih že maja navedeno, da je bila banka Banco Popular v težavah in da je začela postopek zasebne prodaje.
631 Tako je iz članka z dne 11. maja 2017, objavljenega na spletnem mestu elconfidencial.com, navedenega v točki 40 zgoraj, razvidno, da je predsednik banke Banco Popular odredil nujno prodajo banke zaradi tveganja stečaja. Navedba v članku agencije Reuters z dne 31. maja 2017, da je uradnike EU obvestil „eden od glavnih nadzornikov bank v Evropi“, se zdi v skladu z informacijami iz tega članka z dne 11. maja 2017, da je bil predsednik banke Banco Popular zaradi resne nevarnosti stečaja, med drugim zaradi nenehnega uhajanja vlog, prisiljen začeti postopek prodaje, da bi izpolnil zahteve ECB. Poleg tega je bilo v članku z dne 15. maja 2017, objavljenem na spletnem mestu elconfidencial.com, navedenem v točki 41 zgoraj, navedeno, da je predsednik banke Banco Popular po pregledu ECB sprožil načrt njene prodaje.
632 Tako je bilo dejstvo, da bi se morala banka Banco Popular soočiti s tveganjem stečaja, če ob koncu postopka prodaje, ki ga je začela, ne bi našla kupca, javna informacija od sredine maja 2017.
633 Iz tega izhaja, da v nasprotju s trditvami tožečih strank, navedbe uradnika Unije, ki je ostal anonimen, v tem članku ne vsebujejo zaupnih informacij glede izvajanja postopka reševanja v zvezi z banko Banco Popular, kakršne so te iz uvodne izjave 116 Uredbe št. 806/2014, s katerimi bi bili lahko seznanjeni le uradniki Komisije ali člani EOR.
634 Poleg tega se ta članek agencije Reuters opira na izjave domnevnega uradnika Unije, ki je ostal anonimen in glede katerega ni pojasnjeno, kateri instituciji ali organu Unije naj bi pripadal.
635 Kot trdi EOR, bi lahko take navedbe podale številne druge osebe, ki niso člani EOR ali uradniki Komisije, zlasti ob upoštevanju možnosti izmenjave informacij, ki so med drugim določene v členu 88(6) Uredbe št. 806/2014.
636 V skladu s sodno prakso pa mora v okviru odškodninske tožbe tožeča stranka dokazati, da so pogoji za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije v smislu člena 340 PDEU izpolnjeni. Ker naj tožeče stranke v obravnavani zadevi ne bi dokazale, da je do objave informacij v medijih prišlo zaradi razkritja informacij Komisije ali EOR, se tema načeloma ne bi moglo očitati take objave (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 2008, Franchet in Byk/Komisija, T‑48/05, EU:T:2008:257, točka 182 in navedena sodna praksa).
637 V zvezi s tem je treba navesti, da tožeče stranke niso predložile nobenega dokaza, da je uradnik, naveden v tem članku, uradnik Komisije ali član osebja EOR.
638 Tožeče stranke trdijo le, da ta članek dokazuje obstoj uhajanja informacij in da EOR ni zanikal, da je prišlo do uhajanja informacij. Trdijo, da EOR in Komisija niti nista predložila poročila niti nista opravila notranje preiskave, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da nista vir uhajanja informacij iz članka agencije Reuters. Trdijo, da ta notranja preiskava ni bila opravljena, zato EOR in Komisija ne moreta predložiti nobenega dokaza, na podlagi katerega bi lahko obrnila domnevo, ki izhaja iz uvodne izjave 116 ter členov 88 in 91 Uredbe št. 806/2014.
639 Ob predpostavki, da so navedbe iz tega članka posledica uhajanja informacij od uradnika Unije, ker ni dokazano, da so službe Komisije ali EOR odgovorne za uhajanje informacij, o katerem pričajo medijski članki, na katere se sklicujejo tožeče stranke, pa iz sodne prakse izhaja, da takega vira uhajanja informacij ni mogoče domnevati (glej v tem smislu sodbo z dne 15. marca 2006, BASF/Komisija, T‑15/02, EU:T:2006:74, točka 605).
640 Poleg tega je treba ugotoviti, da tudi če je verjetno, da bi za to razkritje lahko bila odgovorna Komisija ali EOR, pa ta verjetnost v nasprotju s trditvami tožečih strank ne zadostuje, da se jima naloži, da morata dokazati nasprotno (glej v tem smislu sodbo z dne 5. aprila 2006, Degussa/Komisija, T‑279/02, EU:T:2006:103, točka 412).
641 V nasprotju s trditvami tožečih strank niti uvodne izjave 116 niti člena 88 Uredbe št. 806/2014, ki prepovedujeta razkritje zaupnih informacij kateri koli osebi ali organu, ni mogoče razlagati tako, da vsebujeta domnevo, da je izvor vsakega uhajanja informacij v zvezi z reševanjem subjekta član osebja EOR, kar pomeni prevalitev dokaznega bremena.
642 Ker v obravnavani zadevi ni domneve, da naj bi Komisija ali EOR povzročila domnevno uhajanje informacij, jima ni treba dokazati, da ga nista.
643 Poleg tega iz neizvedbe notranje preiskave nikakor ni mogoče sklepati na dokaz, da sta EOR ali Komisija kršila svoje obveznosti zaupnosti. Tako je treba ugotoviti, da to, da EOR in Komisija nista izvedla notranje preiskave za ugotovitev izvora morebitnega uhajanja informacij po sprejetju sklepa o reševanju, ni upoštevno pri presoji nezakonitega ravnanja, ki naj bi bilo vzrok za škodo, na katero se sklicujejo tožeče stranke.
644 V zvezi s tem so tožeče stranke z dopisom, ki so ga v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile 9. oktobra 2020, predložile nov dokazni predlog v skladu s členom 85(3) Poslovnika. Ta dokazni predlog se nanaša na dva elektronska dopisa EOR z dne 10. in 18. avgusta 2017 v zvezi z morebitnim uhajanjem informacij, na katerih temelji članek agencije Reuters z dne 31. maja 2017. Tožeče stranke navajajo, da so imele dostop do teh dokumentov na podlagi sklepa pritožbene komisije EOR z dne 15. aprila 2020 glede njihove prošnje za dostop do dokumentov, vložene na podlagi člena 90 Uredbe št. 806/2014, in da jim je EOR 27. avgusta 2020 poslal ti elektronski sporočili. Trdijo, da ti elektronski sporočili dokazujeta, da EOR ni izvedel notranje preiskave v zvezi z domnevnim uhajanjem informacij, na katerem temelji članek z dne 31. maja 2017.
645 Dovolj je opozoriti, da tožeče stranke niso dokazale, da navedbe iz članka agencije Reuters z dne 31. maja 2017 izvirajo iz uhajanja informacij od člana EOR, in da dejstvo, da EOR ni izvedel notranje preiskave, ni upoštevno za presojo, ali je ta kršil svoje obveznosti zaupnosti. Ugotoviti je torej treba, da ta novi dokaz za to, da EOR ni izvedel notranje preiskave v zvezi z domnevnim uhajanjem informacij, na katerih temelji članek z dne 31. maja 2017, ni upošteven.
646 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da tožeče stranke niso dokazale obstoja kršitve načela zaupnosti in obveznosti varovanja poslovne skrivnosti EOR ali Komisije.
2) Drugi očitek: pasivnost EOR in Komisije
647 Tožeče stranke trdijo, da sta EOR in Komisija ob začetku uhajanja informacij, namesto da bi sprejela ukrepe za zmanjšanje škode, ravnala pasivno v nasprotju s pravico do dobrega upravljanja in pravico do zgodnjega posredovanja. Ko je EOR menil, da banka Banco Popular propada ali bo verjetno propadla, naj bi sprejel shemo za reševanje brez upoštevanja manj omejevalnih ukrepov za tožeče stranke, s čimer naj bi kršil Uredbo št. 806/2014 in temeljna načela, kot so načela sorazmernosti, prepovedi diskriminacije in samovoljnega ravnanja ter pravica do izjave in pravica do obrazložitve odločb. Menijo, da bi morala EOR in Komisija, ker sta ustvarila negotov položaj, ki je povzročil stečaj banke Banco Popular, ravnati tako, da bi zmanjšala povzročeno škodo.
648 Ugotoviti je treba, da tožeče stranke ne pojasnijo niti tega, kaj točno očitajo Komisiji in EOR, ko omenjajo njuno „pasivnost“, niti tega, katere ukrepe bi morala sprejeti za „zmanjšanje škode“.
649 Kot navaja Komisija, v skladu s sodno prakso opustitve institucij Unije lahko utemeljijo odgovornost Unije zgolj, če je institucija kršila zakonito obveznost delovanja, ki izhaja iz določbe prava Unije (sodba z dne 15. septembra 1994, KYDEP/Svet in Komisija, C‑146/91, EU:C:1994:329, točka 58; glej tudi sodbi z dne 14. decembra 2005, Beamglow/Parlament in drugi, T‑383/00, EU:T:2005:453, točka 166 in navedena sodna praksa, in z dne 16. novembra 2017, Acquafarm/Komisija, T‑458/16, neobjavljena, EU:T:2017:810, točka 47 in navedena sodna praksa). Tožeče stranke pa ne pojasnijo, na podlagi katerih določb naj bi EOR in Komisija morala ukrepati, da bi se izognila sprejetju sklepa o reševanju.
650 V delu, v katerem naj bi se tožeče stranke sklicevale na trditve, ki so jih navedle že v okviru predloga za razglasitev ničnosti, zadostuje navesti, da so bile zavrnjene v okviru analize prvega tožbenega razloga. Natančneje, trditve v zvezi s pasivnim ravnanjem EOR in Komisije v nasprotju z načelom dobrega upravljanja so bile zavrnjene v okviru analize tretjega očitka prvega dela prvega tožbenega razloga v točkah od 173 do 176 zgoraj, trditve v zvezi z neupoštevanjem manj omejevalnih ukrepov za tožeče stranke pa so bile zavrnjene v okviru drugega in tretjega dela prvega tožbenega razloga.
651 Iz navedenega izhaja, da tožeče stranke niso dokazale obstoja nezakonitega ravnanja EOR ali Komisije in da zato niso dokazale obstoja dovolj resne kršitve pravnega pravila, katerega namen je podeliti pravice posameznikom. Ker prvi pogoj za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti EOR ali Komisije ni izpolnjen, je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 596 zgoraj, drugi odškodninski zahtevek zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti druge pogoje.
652 Vendar Splošno sodišče meni, da je treba v interesu pravilnega izvajanja sodne oblasti preučiti tudi trditve tožečih strank v zvezi z obstojem vzročne zveze med domnevnim nezakonitim ravnanjem EOR in Komisije ter škodo, ki naj bi jim nastala.
b) Vzročna zveza
653 Tožeče stranke trdijo, da je vzročna zveza v zvezi z razkritjem zaupnih informacij navedena v uvodni izjavi 116 Uredbe št. 806/2014, ker bi lahko povzročile, da bi se za bančno institucijo uvedel postopek reševanja. Uporaba izraza „je treba domnevati“ v tej uvodni izjavi 116 naj bi pomenila, da morata instituciji Unije v primeru kršitve obveznosti zaupnosti dokazati neobstoj vzročne zveze.
654 Tožeče stranke opozarjajo, da sta izjava predsednice EOR 23. maja 2017, da je EOR preučeval banko Banco Popular, in članek agencije Reuters z dne 31. maja 2017, v katerem je bilo navedeno, da bo EOR začel postopek reševanja, povzročila splošno paniko, ki je privedla do padca kotacije banke Banco Popular na borzi in množičnega dvigovanja vlog. Po tem uhajanju informacij naj EOR in Komisija ne bi storila ničesar za izboljšanje položaja, zato naj bi EOR menil, da je banka Banco Popular propadala, in začel postopek reševanja. EOR naj bi poleg tega pri sprejetju sheme za reševanje storil več kršitev. Vse te kršitve naj bi tožečim strankam povzročile škodo. Tožeče stranke menijo, da EOR in Komisija ne bi smela sprejeti ukrepa za reševanje banke Banco Popular, saj bi v tem primeru še vedno razpolagale s svojimi naložbami, ali da bi ga morala sprejeti pod drugimi pogoji, saj v tem primeru morda ne bi utrpele premoženjske škode.
655 Glede pogoja, ki se nanaša na obstoj vzročne zveze med navedenim ravnanjem in škodo, mora biti ta škoda dovolj neposredna posledica očitanega ravnanja, pri čemer mora biti to ravnanje odločilni vzrok za škodo, ni pa treba odpraviti vseh, tudi oddaljenih škodljivih posledic nezakonitega položaja. Tožeča stranka mora predložiti dokaz o obstoju vzročne zveze med očitanim ravnanjem in navedeno škodo (glej sodbo z dne 11. julija 2019, BP/FRA, T‑838/16, neobjavljena, EU:T:2019:494, točka 217 in navedena sodna praksa).
656 Tožeče stranke trdijo, da sta izjava predsednice EOR 23. maja 2017 in članek agencije Reuters z dne 31. maja 2017 povzročila likvidnostno krizo banke Banco Popular.
657 Te trditve temeljijo na delni in napačni predstavitvi dejstev, ki so povzročila likvidnostno krizo banke Banco Popular, in vzrokov, ki so privedli do njenega propada ali verjetnega propada.
658 Tako je treba opozoriti, da je ECB v svoji oceni o propadu ali verjetnem propadu banke Banco Popular navedla, da je banka Banco Popular pritegnila njeno pozornost zaradi nizke donosnosti, slabe kakovosti sredstev in nizke stopnje kritja v primerjavi z drugimi bankami, ter da je bila od januarja 2017 predmet negativnega medijskega poročanja. ECB je navedla, da je banka Banco Popular februarja 2017 ob napovedi svojih letnih rezultatov za leto 2016 razkrila potrebo po izrednih rezervacijah in zamenjavo svojega predsednika. Ugotovila je, da so te napovedi povzročile, da je družba DBRS znižala oceno banke Banco Popular, zaradi česar je prišlo do precejšnje zaskrbljenosti strank banke Banco Popular, kar se je odražalo v nepričakovanem dvigovanju vlog.
659 ECB je ugotovila tudi, da je banka Banco Popular s tem, da je 3. aprila 2017 objavila ad hoc javno izjavo, v kateri so bili navedeni izidi več notranjih revizij, sprožila drugi val dvigovanja vlog, ki so ga okrepili drugi dogodki, navedeni v točki 56 zgoraj.
660 EOR je v uvodni izjavi 24 sheme za reševanje navedel več okoliščin, ki so privedle do hitrega poslabšanja likvidnostnega položaja banke Banco Popular, in sicer:
– banka Banco Popular je februarja 2017 napovedala potrebo po izrednih rezervacijah v znesku 5,7 milijarde EUR, posledica katere bodo konsolidirane izgube v znesku 3,485 milijarde EUR, ter imenovala novega predsednika;
– družba DBRS je 10. februarja 2017 znižala oceno banke Banco Popular;
– banka Banco Popular je 3. aprila 2017 izdala ad hoc javno izjavo, v kateri so bili navedeni izidi notranjih revizij, ki bi lahko pomembno vplivali na njene računovodske izkaze, ter potrdila zamenjavo glavnega izvršnega direktorja manj kot leto dni po prevzemu dolžnosti;
– družbi Standard & Poor’s in Moody’s sta 7. aprila oziroma 21. aprila 2017 znižali oceno banke Banco Popular;
– banka Banco Popular je 12. maja 2017 kršila zahtevo glede likvidnostnega kritja 80 % in pozneje ni mogla ponovno vzpostaviti skladnosti z zakonsko določenimi mejnimi vrednostmi;
– zaradi nenehnega negativnega poročanja medijev o finančnih rezultatih banke Banco Popular in domnevno neposredni nevarnosti stečaja ali nelikvidnosti so se povečali dvigi vlog;
– družbi DBRS in Moody’s sta 6. junija 2017 znižali oceno banke Banco Popular.
661 EOR je navedel, da so vse te okoliščine povzročile znatno dvigovanje vlog.
662 Poudariti je treba tudi, da upravni odbor banke Banco Popular v zapisniku sestanka z dne 6. junija 2017, na koncu katerega je izjavil, da banka propada, navaja razloge, ki so privedli do položaja banke Banco Popular, vključno z medijskimi članki, objavljenimi v predhodnih mesecih, o finančnem stanju skupine na splošno in banke Banco Popular posebej ter o njihovih učinkih na likvidnostni položaj. Upravni odbor je navedel, da je bilo obdobje resnega finančnega stresa, ki je prizadelo banko Banco Popular, posledica več dejavnikov, med drugim manjše solventnosti, kakovosti sredstev in njihovega kritja glede na izbor primerljivih subjektov ter stalnega in izredno negativnega medijskega poročanja o skupini v nekaterih medijih. Iz tega izhaja, da čeprav upravni odbor priznava, da so informacije o finančnih težavah skupine, ki so bile v medijih objavljene že pred več meseci, prispevale k položaju banke Banco Popular, jih navaja le kot enega od dejavnikov in ne omenja niti izjave predsednice EOR z dne 23. maja 2017 niti članka agencije Reuters z dne 31. maja 2017.
663 Iz teh dejstev, ki jih tožeče stranke ne izpodbijajo, izhaja, da se je položaj banke Banco Popular poslabšal že precej pred 23. majem 2017 in da je likvidnostno krizo banke Banco Popular povzročilo več dejavnikov, ki so izhajali iz slabih rezultatov banke, objavljenih februarja in aprila 2017. Natančneje, zahteva glede likvidnostnega kritja banke Banco Popular od 12. maja 2017 ni bila v skladu z zakonskimi zahtevami.
664 Navesti je treba, da tožeče stranke ne morejo prezreti vseh objektivnih okoliščin, ki so povzročile likvidnostne težave banke Banco Popular, zlasti od aprila 2017. Ne morejo utemeljeno trditi, da sta bila izjava z dne 23. maja 2017 in članek z dne 31. maja 2017, tudi ob predpostavki, da sta EOR in Komisija z njima kršila načelo zaupnosti, vzrok za likvidnostno krizo banke Banco Popular in s tem za njihovo škodo.
665 Zato iz tega izhaja, da tožeče stranke niso dokazale vzročne zveze med zatrjevanimi nezakonitostmi, ki naj bi jih storila EOR in Komisija, ter likvidnostno krizo banke Banco Popular ter torej med njimi in zatrjevano škodo.
666 Te ugotovitve ni mogoče ovreči z drugimi trditvami tožečih strank.
667 Tožeče stranke trdijo, da je ECB pri oceni o propadu ali verjetnem propadu banke Banco Popular navedla, da so bile izgube vlog od 31. maja 2017 še posebej velike, potem ko so mediji razkrili, da bi banka lahko prenehala, če postopek zasebne prodaje, ki je v teku, ne bi bil uspešen v zelo kratkem času.
668 Iz njene ocene je razvidno, da je po mnenju ECB objava neuspeha postopka zasebne prodaje in tveganja prenehanja podjetja povečala izgube vlog banke Banco Popular. Vendar gre le za en element od številnih drugih, ki jih navaja ECB in ki so vzrok za to uhajanje vlog. Tožeče stranke ne morejo trditi, da je ECB priznala, da je bil članek agencije Reuters vzrok za likvidnostno krizo banke Banco Popular.
669 ECB je opozorila na obsežno negativno medijsko poročanje o banki Banco Popular v tem obdobju in navedla celo primere medijskih člankov, objavljenih 11. in 15. maja 2017, navedenih v točkah 40 in 41 zgoraj. Tožeče stranke iz vseh teh člankov ne morejo izločiti edinega članka, v katerem je omenjen uradnik Unije, da bi trdile, da naj bi samo ta članek povzročil uhajanje likvidnih sredstev banke Banco Popular.
670 Tožeče stranke trdijo tudi, da sta EOR v vrednotenju 1 in ECB v oceni z dne 5. junija 2017 v zvezi s prošnjo banke Banco Popular za nujno likvidnostno pomoč navedla, da sta bila 23. in 31. maj 2017 pomembna datuma v likvidnostni krizi banke Banco Popular.
671 ECB je v zvezi s tem v oceni z dne 5. junija 2017 glede prošnje banke Banco Popular za nujno likvidnostno pomoč navedla:
„Banka Banco Popular se je soočila z obsežnim dvigovanjem vlog v vseh segmentih strank med 31. marcem in 1. junijem 2017, kar je privedlo do resnega poslabšanja njene depozitne osnove […] in njene sekundarne likvidnosti (CBC […]). Zaradi poslabšanja ugleda banke, ki je posledica medijskega poročanja, in napovedi banke, da bo izvedla bodisi povečanje kapitala bodisi združitev-pripojitev zaradi poslabšanja njenega finančnega položaja v povezavi z vplivom znatnih znižanj njene ocene, je dvigovanje vlog v zadnjih tednih večkrat preseglo 500 milijonov na dan (12. maja, 16. maja, 22. maja, 23. maja, 31. maja in 1. junija) v okviru nenehnega zmanjševanja sredstev z omejenim likvidnostnim blažilnikom.“
672 EOR je v vrednotenju 1 povzel isto analizo in navedel, da se je oprl na informacije, ki jih je predložila ECB.
673 Iz tega izhaja, da sta ECB in EOR datuma 23. in 31. maj 2017 omenila le med drugimi datumi, ki ustrezajo datumom dvigovanja vlog nad 500 milijoni EUR, in nista nikakor povezana z izjavo predsednice EOR in člankom agencije Reuters. V nasprotju s trditvami tožečih strank ECB in EOR nista navedla, da sta datuma 23. in 31. maj pomembnejša od drugih navedenih datumov. Poleg tega sta poudarila, da je razlogov za dvigovanje vlog več in da iz tega ni mogoče sklepati, kot so to storile tožeče stranke, da sta bila izjava z dne 23. maja in članek z dne 31. maja vzrok za likvidnostno krizo banke Banco Popular.
674 Poleg tega naj bi gibanje cene delnice banke Banco Popular kazalo na stalno padanje med junijem 2016 in junijem 2017. V nasprotju s trditvami tožečih strank to gibanje ne razkriva nobene povezave med izjavo z dne 23. maja in člankom z dne 31. maja 2017 na eni strani ter ceno delnice banke Banco Popular na drugi strani. Padec cene delnic banke Banco Popular je mogoče pojasniti s slabim finančnim stanjem banke in ga je treba povezati s tem, da so bonitetne agencije zaporedoma znižale oceno banke Banco Popular, kar je bilo navedeno v točkah 32, 38 in 46 zgoraj.
675 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba odškodninska zahtevka tožečih strank zavrniti.
C. Predlog za razglasitev ničnosti vrednotenja 2 in zahtevek za nadomestilo
676 Tožeče stranke s tretjim tožbenim predlogom izpodbijajo vrednotenje 2 na podlagi člena 20(15) ter členov 86 in 87 Uredbe št. 806/2014 in uveljavljajo pravico do nadomestila.
677 Komisija trdi, da izpodbijanje vrednotenja 2 ni dopustno. EOR trdi, da vrednotenja 2 ni mogoče izpodbijati ločeno od sklepa o reševanju.
678 Tožeče stranke na prvem mestu predlagajo razglasitev ničnosti vrednotenja 2, ne glede na razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov. V tožbi namreč izrecno navajajo, da pravica do izpodbijanja vrednotenja na podlagi člena 20(15) Uredbe št. 806/2014 pomeni predlog za razglasitev delne ničnosti sklepa o reševanju, natančneje izvedenskega poročila, ki ga je EOR uporabil za reševanje. Trdijo, da njihov predlog, vložen na podlagi člena 20(15) Uredbe št. 806/2014, ni odvisen od tožbe za razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov in njihovih odškodninskih zahtevkov. Ta predlog naj bi bil dopusten tudi, če bi bili drugi predlogi zavrnjeni.
679 Poleg tega tožeče stranke v dopisu, ki so ga v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile 16. aprila 2019 v zvezi s predlogom za spremembo pripravljalnih ukrepov, predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov, tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti in izpodbijanje vrednotenja 2 skupaj z odškodninskim zahtevkom same predstavljajo kot tri neodvisne tožbe.
680 V zvezi s tem je treba navesti, da člen 20(15) Uredbe št. 806/2014 določa:
„Vrednotenje je sestavni del odločitve o uporabi instrumenta za reševanje ali izvajanju pooblastila za reševanje ali odločitve o pooblastilu za [odpis] ali konverzijo kapitalskih instrumentov. Na vrednotenje sámo ločena pravica do pritožbe ni možna, temveč se pritožbo lahko poda le skupaj s pritožbo na odločitev [EOR].“
681 V zvezi s tem se tožeče stranke opirajo na napačno razlago te določbe in uvodne izjave 63 Uredbe št. 806/2014, v skladu s katero bi morala „[z]a tako vrednotenje […] obstajati možnost pravice do pritožbe le skupaj z odločitvijo o reševanju“. V nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, možnost vložitve „skupne“ pritožbe zoper vrednotenje in shemo za reševanje ne pomeni, da je vrednotenje mogoče izpodbijati v tožbi, ki bi bila ločena od tožbe za razglasitev ničnosti sheme za reševanje, čeprav je vložena istočasno in z eno samo tožbo.
682 Iz besedila člena 20(15) Uredbe št. 806/2014 jasno izhaja, da je vrednotenje 2 kot sestavni del sheme za reševanje mogoče izpodbijati le v okviru tožbe za razglasitev ničnosti te sheme, vendar zoper njega ni mogoče vložiti samostojne tožbe.
683 Tako je treba ugotoviti, da je treba predlog tožečih strank za razglasitev ničnosti zgolj vrednotenja 2, ne glede na njihov predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov, razlagati kot tožbo, ki je ločena od tožbe za razglasitev ničnosti sheme za reševanje. Člen 20(15) Uredbe št. 806/2014, na katerega tožeče stranke opirajo svoj predlog za razglasitev ničnosti vrednotenja 2, pa izrecno izključuje možnost vložitve take tožbe.
684 Zato je treba torej predlog za razglasitev ničnosti vrednotenja 2 zavreči kot nedopusten.
685 Tožeče stranke na drugem mestu uveljavljajo pravico do odškodnine, ki naj bi izhajala neposredno iz člena 17 Listine, čeprav Uredba št. 806/2014 ne določa odškodninske sheme. Tožeče stranke glede odškodnine trdijo, da bi morali delničarji in imetniki obveznic banke Banco Popular po reševanju prejeti nadomestilo, ki je enakovredno neto vrednosti sredstev v skladu s členom 20(12) Uredbe št. 806/2014, in ne likvidacijski vrednosti. Trdijo, da je ta zahtevek dopusten, čeprav niso natančno opredelile natančnega obsega škode in natančnega zneska zahtevane odškodnine.
686 Tožeče stranke navajajo tudi, da „je tožba iz člena 20(15) Uredbe št. 806/2014 neodvisna od ničnostne tožbe in tožbe zaradi nepogodbene odgovornosti“ in da je vrednotenje, uporabljeno v smislu te določbe, „drugačno od izračuna škode v primeru razglasitve ničnosti s potrditvijo učinkov ali izračuna v primeru nepogodbene odgovornosti“. V repliki uveljavljajo pravico do odškodnine, ki ustreza neto vrednosti sredstev banke Banco Popular na dan reševanja v skladu s členom 20(12) in (16) Uredbe št. 806/2014 v povezavi s členom 20(15) ter členoma 86 in 87 iste uredbe.
687 Tožeče stranke v repliki trdijo, da če bi vrednotenje 2 odražalo neto vrednost sredstev banke Banco Popular na dan reševanja, ta ne bi bila predmet reševanja ali bi bilo treba določiti višjo najnižjo ceno, kar bi koristilo delničarjem in imetnikom lastniških instrumentov. Menijo, da so bila ob upoštevanju ocen ECB in banke Banco Popular neto sredstva banke Banco Popular pozitivna in v vrednosti 7 milijard EUR ter da morajo delničarji in imetniki lastniških instrumentov prejeti odškodnino v znesku, izračunanem na podlagi te vrednosti, to je 1,67 EUR na delnico.
688 Poleg tega je treba navesti, da so tožeče stranke z dopisom, ki je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložen 16. aprila 2019, umaknile svoj predlog iz tožbe, naj se imenuje izvedenec za pošteno, preudarno in realno vrednotenje za izračun neto vrednosti sredstev banke Banco Popular.
689 Ugotoviti pa je treba, da na podlagi trditev tožečih strank ni mogoče razumeti, kakšna naj bi bila pravna podlaga za ta odškodninski zahtevek, naveden v okviru izpodbijanja vrednotenja 2.
690 Prvič, sklicevanja tožečih strank na člen 20(15) Uredbe št. 806/2014 kot podlago za njihov odškodninski zahtevek niso razumljiva. V tej določbi, navedeni v točki 681 zgoraj, je navedeno le, da je vrednotenje, na katero se je oprl EOR, sestavni del sheme za reševanje in ne more biti predmet ločene tožbe.
691 Drugič, glede trditve, da naj bi pravica do odškodnine izhajala neposredno iz kršitve lastninske pravice, določene v členu 17(1) Listine, je treba navesti, da tudi če bi reševanje banke Banco Popular privedlo do posega v lastninsko pravico tožečih strank, ta ne more izhajati iz vrednotenja 2.
692 Poudariti je namreč treba, da je namen vrednotenja 2, ki ga je izvedel neodvisni izvedenec, EOR zagotoviti elemente, na podlagi katerih lahko sprejme shemo za reševanje, in kot poudarja Komisija, samo po sebi nima zavezujočih pravnih učinkov, ki bi lahko vplivali na interese tožečih strank. Samo shema za reševanje in Sklep 2017/1246 ustvarjata zavezujoče pravne učinke. Tožeče stranke torej ne morejo zahtevati dodelitve odškodnine na podlagi izpodbijanja vrednotenja 2, ki ni odvisno od izpodbijanja izpodbijanih sklepov.
693 Tretjič, glede sklicevanja tožečih strank na člen 20(12) Uredbe št. 806/2014 zadostuje ugotovitev, da ta določba v obravnavani zadevi ni upoštevna.
694 Člen 20(12) Uredbe št. 806/2014 določa:
„V primeru, da je ocena neto vrednosti sredstev subjekta iz člena 2 pri naknadnem dokončnem vrednotenju višja kot pri začasnem vrednotenju neto vrednosti sredstev navedenega subjekta, lahko [EOR] od nacionalnega organa za reševanje zahteva, da:
(a) uporabi pooblastilo za zvišanje vrednosti terjatev upnikov ali imetnikov zadevnih kapitalskih instrumentov, ki so bile odpisane pri uporabi instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov;
(b) premostitveni instituciji ali nosilcu upravljanja sredstev naroči, naj instituciji v postopku reševanja plača dodatno nadomestilo v zvezi s sredstvi, pravicami ali obveznostmi oziroma naj imetnikom lastniških instrumentov plača dodatno nadomestilo v zvezi s temi lastniškimi instrumenti.“
695 Zadostuje ugotoviti, da EOR v obravnavani zadevi ni izvedel naknadnega dokončnega vrednotenja na podlagi te določbe. Vsekakor v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, ta določba ne določa možnosti EOR ali Komisije, da jim dodeli odškodnino.
696 Četrtič, sklicevanje tožečih strank na člen 20(16) Uredbe št. 806/2014 kot podlago za njihovo pravico do odškodnine, ki je enaka neto vrednosti sredstev banke Banco Popular na dan reševanja, ni razumljivo, ker ta določba določa le, da EOR zagotovi, da se po reševanju izvede vrednotenje, da bi se ugotovilo, ali bi bili delničarji in upniki deležni boljše obravnave, če bi bil za institucijo, zoper katero je bil uveden postopek reševanja, uveden običajni insolvenčni postopek.
697 Poleg tega v delu, v katerem bi bilo treba ta odškodninski zahtevek razlagati tako, da se z njim uveljavlja nepogodbena odgovornost EOR ali Komisije na podlagi člena 87(3) Uredbe št. 806/2014, zadostuje ugotoviti, da ta predlog ne izpolnjuje nobenega od pogojev, potrebnih za nastanek odgovornosti institucij v smislu člena 340 PDEU, na katere se nanaša sodna praksa, navedena v točki 595 zgoraj. Tožeče stranke namreč ne navajajo, kakšna naj bi bila kršitev, ki naj bi jo storila EOR ali Komisija, in kakšno ravnanje naj bi se jima očitalo.
698 Glede na zgoraj navedeno je treba odškodninski zahtevek, ki temelji na izpodbijanju vrednotenja 2, zavrniti.
699 Zato je treba tretji tožbeni predlog tožečih strank zavrniti.
D. Predlogi za odreditev ukrepov procesnega vodstva in pripravljalnih ukrepov
700 Tožeče stranke so Splošnemu sodišču predlagale, naj odredi različne ukrepe procesnega vodstva in pripravljalne ukrepe.
701 Tožeče stranke so Splošnemu sodišču v tožbi predlagale, naj po eni strani EOR, Komisiji, ECB, Kraljevini Španiji, Banki Španije in FROB naloži predložitev različnih dokumentov. Po drugi strani so Splošnemu sodišču predlagale, naj odredi zaslišanje več oseb kot prič in pripravo izvedenskih mnenj na podlagi člena 91(d) in (e) Poslovnika.
702 Tožeče stranke so z dopisom, ki so ga v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile 16. aprila 2019, vložile spremembo predlogov za sprejetje ukrepov procesnega vodstva, vsebovanih v tožbi in repliki. V tem dopisu so navedle, da umikajo svoj predlog za izvedenska poročila in da svoj predlog za zaslišanje prič omejujejo na zaslišanje predsednice EOR.
703 V zvezi s predlogi za odreditev ukrepov procesnega vodstva ali pripravljalnih ukrepov, ki jih je vložila stranka v sporu, je treba opozoriti, da samo Splošno sodišče presoja morebitno potrebo po dopolnitvi podatkov, ki so mu na voljo v zadevi, o kateri odloča (glej sodbo z dne 26. januarja 2017, Mamoli Robinetteria/Komisija, C‑619/13 P, EU:C:2017:50, točka 117 in navedena sodna praksa; sodba z dne 12. novembra 2020, Fleig/ESZD, C‑446/19 P, neobjavljena, EU:C:2020:918, točka 53).
704 Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da čeprav predlog za zaslišanje prič, ki je bil vložen s tožbo, natančno navaja, o katerih dejstvih in iz katerih razlogov bi bilo treba zaslišati priče, je Splošno sodišče tisto, ki presodi upoštevnost predloga glede na predmet spora in potrebo po zaslišanju prič, ki so navedene (glej sodbo z dne 26. januarja 2017, Mamoli Robinetteria/Komisija, C‑619/13 P, EU:C:2017:50, točka 118 in navedena sodna praksa; sodba z dne 22. oktobra 2020, Silver Plastics in Johannes Reifenhäuser/Komisija, C‑702/19 P, EU:C:2020:857, točka 29).
705 Opozoriti je treba, da je Splošno sodišče s sklepom o pripravljalnem ukrepu z dne 12. maja 2021 na podlagi člena 91(b), člena 92(3) in člena 103 Poslovnika EOR naložilo, naj predloži nekatere dokumente, navedene v točki 98 zgoraj. Splošno sodišče je s sklepom z dne 9. junija 2021 ugotovilo, da dokumenti, ki jih je EOR predložil v zaupni različici, niso upoštevni za rešitev spora.
706 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da podatki iz spisa in pojasnila, ki so bila dana na obravnavi, zadoščajo, da lahko Splošno sodišče sprejme odločitev, saj je lahko koristno odločilo na podlagi predlogov, tožbenih razlogov in trditev, navedenih med postopkom, ter glede na dokumente, ki so jih predložile stranke.
707 Iz tega sledi, da je treba predloge tožečih strank za sprejetje ukrepov procesnega vodstva in pripravljalnih ukrepov zavrniti, ne da bi se bilo treba izreči o dopustnosti nekaterih od teh predlogov.
708 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti.
V. Stroški
709 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeče stranke niso uspele, se jim v skladu s predlogi Komisije, EOR in banke Banco Santander naloži, da nosijo njihove stroške in svoje lastne stroške.
710 V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Kraljevina Španija torej nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Eleveté Invest Group, SL, in drugim tožečim strankam, katerih imena so navedena v prilogi, se naloži, da nosijo lastne stroške ter stroške Evropske komisije, Enotnega odbora za reševanje (EOR) in banke Banco Santander, SA.
3. Kraljevina Španija nosi svoje stroške.
Van der Woude | Jaeger | Kreuschitz |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 1. junija 2022.
Podpisi
Kazalo
I. Pravni okvir
II. Dejansko stanje spora in dejstva po vložitvi tožbe
A. Položaj banke Banco Popular pred sprejetjem sheme za reševanje
B. Druga dejstva pred sprejetjem sheme za reševanje
C. Shema za reševanje za banko Banco Popular z dne 7. junija 2017
D. Dejstva po sprejetju sklepa o reševanju
III. Postopek in predlogi strank
IV. Pravo
A. Predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov
1. Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 18 Uredbe št. 806/2014
a) Prvi del: kršitev člena 18(1)(a) Uredbe št. 806/2014
1) Prvi očitek: nujnost zagotovitve likvidnosti
2) Drugi očitek: kršitev obveznosti zaupnosti
3) Tretji očitek: kršitev načela dobrega upravljanja
b) Drugi del: kršitev člena 18(1)(b) Uredbe št. 806/2014
c) Tretji del: kršitev člena 18(1)(c) Uredbe št. 806/2014
2. Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 20 Uredbe št. 806/2014
a) Prvi del: kršitev člena 20(11) Uredbe št. 806/2014
b) Drugi del: kršitev člena 20(5), od (a) do (c) in (f), Uredbe št. 806/2014
c) Tretji del: neobstoj neodvisnosti družbe Deloitte
d) Četrti del: kršitev člena 20(1) Uredbe št. 806/2014, ker vrednotenje 2 ni bilo „pošteno, preudarno in realno“
1) Prvi očitek: vrednotenje 2 je temeljilo na napačnih merilih
2) Drugi očitek: vrednotenji 1 in 2 sta zelo špekulativni
3) Tretji očitek: vrednotenje 2 ni „pošteno, preudarno in realno“
e) Peti del: kršitev člena 20(7) in (9) Uredbe št. 806/2014
3. Tretji tožbeni razlog: kršitev pravice do izjave in pravice do vpogleda v spis, določenih v členu 41(2) Listine
a) Prvi del: kršitev pravice do izjave
b) Drugi del: kršitev pravice do vpogleda v spis
4. Četrti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
B. Odškodninski zahtevki
1. Prvi odškodninski zahtevek
2. Drugi odškodninski zahtevek
a) Zatrjevana nezakonitost
1) Prvi očitek: kršitev obveznosti zaupnosti
2) Drugi očitek: pasivnost EOR in Komisije
b) Vzročna zveza
C. Predlog za razglasitev ničnosti vrednotenja 2 in zahtevek za nadomestilo
D. Predlogi za odreditev ukrepov procesnega vodstva in pripravljalnih ukrepov
V. Stroški