SODBA Z DNE 10. 7. 2014 – ZADEVA F‑115/11
CG/EIB
SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE (drugi senat)
z dne 10. julija 2014(*)
„Javni uslužbenci – Osebje EIB – Imenovanje – Delovno mesto vodje divizije – Imenovanje drugega kandidata, in ne tožeče stranke – Kršitve izbirnega postopka – Dolžnost nepristranskosti članov izbirne komisije – Graje vredno ravnanje predsednika izbirne komisije v razmerju do tožeče stranke – Navzkrižje interesov – Ustna predstavitev, skupna vsem kandidatom – Dokumenti, predloženi za ustno predstavitev, ki lahko dajo prednost enemu od kandidatov – Kandidat, ki je sodeloval pri pripravi predloženih dokumentov – Kršitev načela enakosti – Ničnostna tožba – Odškodninski zahtevek“
V zadevi F‑115/11,
zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU,
CG, članica osebja Evropske investicijske banke, stanujoča v Sandweilerju (Luksemburg), ki jo je sprva zastopal N. Thieltgen, nato J.‑N. Louis in D. de Abreu Caldas, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski investicijski banki (EIB), ki jo zastopata G. Nuvoli in T. Gilliams, zastopnika, skupaj z A. Dal Ferrom, odvetnikom,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(drugi senat),
v sestavi M. I. Rofes i Pujol (poročevalka), predsednica, K. Bradley in J. Svenningsen, sodnika,
sodna tajnica: X. Lopez Bancalari, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. marca 2014
izreka naslednjo
Sodbo
1 CG je 27. oktobra 2011 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložila tožbo, s katero Sodišču za uslužbence v bistvu predlaga, naj razglasi ničnost odločbe predsednika Evropske investicijske banke (v nadaljevanju: EIB), s katero je na delovno mesto vodje divizije „Politika in ocenjevanje tveganj“ („Risk Policy and Pricing division“, v nadaljevanju: divizija RPP), ki je del oddelka za kreditna tveganja generalnega direktorata (GD) za obvladovanje tveganj (v nadaljevanju: GD za obvladovanje tveganj), namesto tožeče stranke imenoval A, in EIB naloži, da ji povrne premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela.
Pravni okvir
2 Statut EIB je v skladu s členom 308 PDEU določen v protokolu, ki je priloga k tej pogodbi in Pogodbi EU, katerih sestavni del je.
3 Člen 7(3)(h) Protokola št. 5 o statutu EIB določa, da svet guvernerjev odobri Poslovnik EIB. Ta poslovnik je bil odobren 4. decembra 1958 in nato večkrat spremenjen. Določa, da pravilnike o osebju EIB sprejme svet direktorjev.
4 Svet direktorjev je 20. aprila 1960 sprejel Pravilnik o osebju EIB. V različici, ki se uporablja za spor, člen 14 Pravilnika o osebju določa, da osebje EIB sestavljajo tri kategorije uslužbencev glede na funkcijo, ki jo opravljajo: v prvi kategoriji je vodstveno osebje, ki združuje dve funkciji, to je funkcijo „vodstveni kader“ in „funkcijo C“, v drugi kategoriji je razvojno osebje, ki združuje tri funkcije, to je „funkcijo D“, „funkcijo E“ in „funkcijo F“, v tretji kategoriji pa je operativno osebje, ki združuje štiri funkcije.
5 Člen 41 Pravilnika o osebju EIB določa:
„Vsi individualni spori med banko in člani njenega osebja se predložijo Sodišču [Evropske unije].
Spori, ki ne izhajajo iz izvajanja [disciplinskih] ukrepov, se obravnavajo v okviru postopka za mirno rešitev spora pred spravnim odborom EIB, in to ne glede na tožbo, vloženo pri Sodišču.
[…]“
6 Upravni odbor EIB je 25. maja 2004 odobril dokument z naslovom „Navodila o notranji mobilnosti in napredovanju“ (v nadaljevanju: navodila).
7 Člen 2 navodil, naslovljen „Objava prostih delovnih mest“, določa:
„Vsa prosta delovna mesta so praviloma odprta za vse člane osebja in objavljena. […]“
8 Člen 3 navodil, naslovljen „Uporaba izbirnih komisij“, določa:
„Namen skupne odločitve vodstvenega osebja z uporabo izbirnih komisij je prispevati k ravnovesju, pravičnosti in preglednosti postopka odločanja o zapolnitvi prostih delovnih mest. […] Uporaba komisij se zahteva za zapolnitev prostih delovnih mest funkcije C ali višjih [od te funkcije] […]“
9 Priloga I k navodilom, ki se nanaša na sestavo in vlogo izbirnih komisij, določa:
„[…] Komisije morajo čim bolje zastopati vodstveno ekipo ob upoštevanju okvira in učinka obravnavanega delovnega mesta. Imeti morajo pet članov, med katerimi so ženske in moški. V njih morata biti najmanj en predstavnik [oddelka za človeške vire] in en predstavnik generalnega direktorata, ki ni generalni direktorat, v katerem je prosto delovno mesto. Člani komisije morajo imeti najmanj isto raven funkcije, kot je funkcija prostega delovnega mesta.
Generalni direktor, odgovoren za delovno mesto, in oddelek za človeške vire skupaj določita sestavo komisije.“
10 Oddelek za človeške vire EIB je pripravil dokument z naslovom „Dobre prakse izbirnih komisij“ (v nadaljevanju: dobre prakse). Člen 4.1 v različici, ki se uporablja za spor, določa:
„Komisije imajo pet članov z glasovalno pravico in enega opazovalca, ki zastopa [paritetni odbor za enake možnosti žensk in moških]. Predsednik komisije običajno zastopa generalni direktorat, ki zapolnjuje delovno mesto. Pet članov z glasovalno pravico ima enako glasovalno pravico. Opazovalec iz [paritetnega odbora za enake možnosti žensk in moških] nima glasovalne pravice. Pet članov z glasovalno pravico bi moralo imeti najmanj isto raven funkcije, kot je funkcija prostega delovnega mesta. O sestavi komisije se dogovorita [oddelek za človeške vire] in generalni direktorat, ki zapolnjuje delovno mesto, v komisiji pa mora biti vsaj ena članica z glasovalno pravico.“
11 Člen 5.1 dobrih praks določa:
„Predsednik komisije ima enako glasovalno pravico kot drugi člani z glasovalno pravico, vendar deluje kot ,primus inter pares‘ […], kar pomeni, da ima predsednik, če se ne doseže soglasje o končnem priporočilu, odločilen glas pri končnem priporočilu, kar je treba pojasniti (če se uporabi) v zapisniku seje komisije.“
12 Člen 10.3 dobrih praks določa:
„[…] Pri poročanju in posvetovanju komisije […] predsednik govori zadnji, da bi drugim članom omogočil, da izrazijo svoje stališče, ne da bi nanje vplival generalni direktorat, ki zaposluje. […]“
13 Člen 17 dobrih praks določa:
„Odločitev o imenovanju sprejme predsednik [EIB] po posvetovanju s sodelavci v upravnem odboru na podlagi predloga direktorja [oddelka za človeške vire]. Za ta namen direktor [oddelka za človeške vire] na podlagi zapisnika komisije [odboru, ki ga sestavljata upravni odbor in generalni sekretar,] pošlje predlog za imenovanje, kateremu priloži, če se mu zdi primerno, vse dodatne razmisleke [oddelka za človeške vire].“
Dejansko stanje
14 Tožeča stranka se je 16. julija 1998 v EIB zaposlila kot članica razvojnega osebja s funkcijo E.
15 Tožeča stranka je 1. aprila 2001 kot članica razvojnega osebja napredovala v funkcijo D, plačilni razred 1.
16 Tožeča stranka je bila 1. januarja 2008 imenovana za vodjo divizije „Usklajevanje“ (v nadaljevanju: divizija za usklajevanje) v GD za obvladovanje tveganj, kot članica vodstvenega osebja pa je napredovala v funkcijo C. Tožeča stranka je bila ob vložitvi te tožbe še vedno zaposlena na tem delovnem mestu.
17 Ob nastopu funkcije tožeče stranke na delovnem mestu vodje divizije za usklajevanje je GD za obvladovanje tveganj vodil generalni direktor, ki je bil neposredni nadzornik X, direktorja oddelka za kreditna tveganja, in Y, direktorja oddelka za finančna tveganja, ter tožeče stranke.
18 Generalni direktor GD za obvladovanje tveganj je kot ocenjevalec v ocenjevalnem poročilu tožeče stranke za leto 2008 menil, da je bila njena uspešnost v skladu z vsemi pričakovanji, zato je tožeča stranka dobila dodatek.
19 Ocenjevalec je v ocenjevalnem poročilu tožeče stranke za prvo polletje leta 2009 menil, da je bila njena uspešnost zelo dobra. Plača tožeče stranke se je povečala za tri mini plačilne razrede in dodatke.
20 Generalni direktor GD za obvladovanje tveganj je 16. februarja 2011 upravnemu odboru EIB oddal predlog za reorganizacijo tega generalnega direktorata.
21 Tožeča stranka je 18. februarja 2011 vložila zahtevo za začetek postopka preiskave v zvezi s spoštovanjem dostojanstva na delovnem mestu, ki se je nanašala na X in Y. V tej zahtevi je trdila, da sta jo X od junija 2010 in Y od septembra 2008 ustrahovala in nadlegovala, njuna dejanja pa so med drugim zajemala „odrivanje“ z razvrednotenjem in/ali zmanjševanjem njene vloge in pristojnosti.
22 Upravni odbor EIB je 22. februarja 2011 potrdil načrt reorganizacije GD za obvladovanje tveganj (v nadaljevanju: reorganizacija GD za obvladovanje tveganj), nova organiziranost pa se je razlikovala od predloga, ki ga je v obvestilu z dne 16. februarja 2011 predstavil generalni direktor GD za obvladovanje tveganj.
23 Tožeča stranka je bila z dopisom direktorja oddelka za človeške vire z dne 28. februarja 2011 obveščena o začetku postopka preiskave ter pozvana, naj v memorandumu obrazloži svojo pritožbo.
24 Tožeča stranka je v memorandumu z dne 14. marca 2011 navedla dejanja nadlegovanja in ustrahovanja, ki naj bi jih domnevna nadlegovalca, in sicer X in Y, storila v odnosu do nje.
25 Predsednik EIB je z obvestilom z dne 30. marca 2011 osebje obvestil, da je upravni odbor odobril reorganizacijo GD za obvladovanje tveganj z učinkom od 1. aprila 2011 (v nadaljevanju: obvestilo osebju z dne 30. marca 2011). Iz tega obvestila je razvidno, da od tega datuma splošna politika tveganj, vključno z Baselskim sporazumom, kapitalsko ustreznostjo, testiranjem izjemnih situacij in ocenjevanjem tveganj, spada v novo ustanovljeno divizijo, to je divizijo RPP, ki je del oddelka za kreditna tveganja GD za obvladovanje tveganj. V obvestilu osebju z dne 30. marca 2011 je bilo še navedeno, da bo v okviru reorganizacije GD za obvladovanje tveganj Y, direktor oddelka za finančna tveganja, postal direktor oddelka za kreditna tveganja in da bo razpis prostega delovnega mesta za novo delovno mesto vodje divizije RPP (v nadaljevanju: sporno delovno mesto) objavljen po običajnih postopkih EIB.
26 Razpis prostega delovnega mesta za sporno delovno mesto je bil objavljen 20. maja 2011. Rok za oddajo prijave je bil 7. junij 2011.
27 Tožeča stranka je z elektronskim dopisom z dne 3. junija 2011 direktorja oddelka za človeške vire zaprosila za prekinitev postopka zaposlovanja za zapolnitev spornega delovnega mesta, predvsem ker je bil Y, ki je bil član izbirne komisije, predmet tekočega postopka preiskave, ki ga je zahtevala. Na ta elektronski dopis ni dobila odgovora.
28 Tožeča stranka je 7. junija 2011 vložila prijavo za sporno delovno mesto.
29 Tožeča stranka je bila z elektronskim dopisom z dne 10. junija 2011 povabljena na pogovor z izbirno komisijo 17. junija 2011. V vabilu na pogovor z izbirno komisijo je bilo navedeno, da je komisija sestavljena iz petih članov, med katerimi je bil Y kot njen predsednik. Navedeno je bilo tudi, da bo morala tožeča stranka med pogovorom imeti desetminutno predstavitev v zvezi z vprašanjem, ki ji je bilo sporočeno v elektronskem dopisu, pri tem pa si bo lahko pomagala z dokumenti, priloženimi temu dopisu.
30 Tožeča stranka je z elektronskim dopisom z dne 14. junija 2011 direktorja oddelka za človeške vire zaprosila za zamenjavo Y.
31 Direktor oddelka za človeške vire je z elektronskim dopisom z dne 14. junija 2011 tožeči stranki odgovoril, da bo sestava izbirne komisije ostala nespremenjena. Navedel je, da bi bilo „nepredstavljivo“, da Y, direktor oddelka za kreditna tveganja, ne bi predsedoval vsem pogovorom, ki jih bo opravila izbirna komisija. Poudaril je, da je član izbirne komisije tudi uslužbenec oddelka za človeške vire ter da je ena njegovih pomembnejših nalog zagotoviti pravično in objektivno obravnavo vseh kandidatov.
32 Opoldne 16. junija 2011 je tožeča stranka sekretariatu izbirne komisije z elektronskim dopisom poslala motivacijsko pismo in življenjepis.
33 Zvečer 16. junija 2011 je tožeča stranka z elektronskim dopisom sekretariat izbirne komisije obvestila, da se iz zdravstvenih razlogov ne more udeležiti pogovora, predvidenega za naslednji dan, in da bo tri tedne na bolniškem dopustu.
34 17. junija 2011 so imeli vsi kandidati, razen tožeče stranke, pogovor z izbirno komisijo.
35 Predstavnik oddelka za človeške vire v izbirni komisiji je z elektronskim dopisom z dne 29. junija 2011, poslanim tudi po pošti, pozval tožečo stranko, naj mu sporoči datum med 8. in 14. julijem 2011 za pogovor s komisijo. Ker tožeča stranka ni odgovorila, jo je zgorajnavedeni član komisije z elektronskim dopisom z dne 7. julija 2011 in s priporočenim pismom zaprosil za potrditev, ali je 11., 13. ali 14. julija 2011 na voljo za navedeni pogovor.
36 Tožeča stranka je z dopisom z dne 11. julija 2011 sporočila, da je na voljo 13. in 14. julija 2011, kakor bo ustrezalo komisiji.
37 Preiskovalni odbor, zadolžen za obravnavo pritožbe zaradi nadlegovanja, ki jo je vložila tožeča stranka, je 11. julija 2011 izdal svoje mnenje (v nadaljevanju: mnenje preiskovalnega odbora). Preiskovalni odbor je v zvezi z X sklenil, da ni mogel „ugotoviti neprimernega in namernega ravnanja, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot nadlegovanje“, v zvezi z Y pa, potem ko je ugotovil, da so nekatera dejanja, ki jih je očitala tožeča stranka, resnična, ni odločil o tem, ali ta dejanja pomenijo psihično nadlegovanje. Preiskovalni odbor je v navedenem mnenju dal tudi več priporočil za EIB.
38 Tožeča stranka je imela 13. julija 2011 pogovor z izbirno komisijo, ki ji je predsedoval Y.
39 Komisija je v zapisniku z dne 18. julija 2011, sestavljenem po koncu izbirnega postopka, soglasno sklenila, da je A najboljši kandidat za sporno delovno mesto, in priporočila njegovo imenovanje.
40 Tožeča stranka je bila z elektronskim dopisom z dne 27. julija 2011 obveščena, da je komisija izbrala A.
41 Predsednik EIB je z obvestilom z dne 28. julija 2011 osebje seznanil z odločitvijo, ki jo je sprejel po posvetovanju s sodelavci v upravnem odboru, da na sporno delovno mesto imenuje A (v nadaljevanju: odločba z dne 28. julija 2011).
42 Tožeča stranka je z elektronskim dopisom z dne 29. julija 2011 direktorja oddelka za človeške vire zaprosila, naj ji pisno sporoči razloge, iz katerih ni bila izbrana njena prijava, in razloge, ki so utemeljevali izbiro drugega kandidata.
43 Tožeča stranka je z dopisom z dne 5. septembra 2011 predsedniku EIB poslala pritožbo, v kateri je zahtevala, naj razveljavi odločbo z dne 28. julija 2011, in odškodninski zahtevek za povrnitev škode, ki ji je domnevno nastala zaradi nezakonitosti te odločbe in dejstva, da je bila prisiljena nastopiti pred izbirno komisijo, katere član je bil eden od domnevnih nadlegovalcev, zoper katerega je tekel postopek preiskave.
44 Tožečo stranko je 8. septembra 2011 sprejel uslužbenec oddelka za človeške vire, ki ji je omogočil dostop do zapisnika izbirne komisije, ki se je nanašal nanjo.
45 Predsednik EIB je z dopisom z dne 19. septembra 2011 potrdil prejem pritožbe z dne 5. septembra 2011. Tožečo stranko je obvestil, da se bosta zaradi odsotnosti odgovorne osebe v oddelku za človeške vire do 23. septembra 2011 pritožba in odškodninski zahtevek obravnavala po vrnitvi tega uslužbenca z dopusta ter da ji bo odločitev sporočil po tem datumu.
Predlogi strank in postopek
46 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence v tožbi predlaga, naj:
– odločbo z dne 28. julija 2011 razglasi za nično;
– EIB odredi, naj sprejme potrebne ukrepe za izvedbo zakonitega postopka za zapolnitev spornega delovnega mesta;
– ugotovi odgovornost EIB do nje v zvezi z nezakonitostjo odločbe o imenovanju A na sporno delovno mesto;
– EIB naloži, naj ji plača odškodnino za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpela, skupaj z zamudnimi obrestmi:
– za nepremoženjsko škodo: 50.000 EUR;
– za premoženjsko škodo zaradi izgube dohodka: 436.100 EUR;
– kot pripravljalni ukrep odredi pripravo izvedenskega mnenja, da se ugotovi obseg premoženjske in nepremoženjske škode, ki je nastala zaradi nezakonitosti odločbe z dne 28. julija 2011, katere predmet je obsežneje predstavljen v dokaznem predlogu, priloženem tožbi;
– EIB naloži plačilo stroškov postopka.
47 EIB Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno in/ali zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
48 Tožeča stranka je v repliki, vloženi 6. junija 2012, Sodišču za uslužbence predlagala, naj kot pripravljalni ukrep odredi zaslišanje priče, kot je navedeno v dokaznem predlogu, priloženem navedeni repliki, in podredno kot nov dokazni predlog sprejme pričanje navedene priče, predstavljeno v navedeni prilogi. Ta predlog je podala v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti iz tožbe. Ko jo je Sodišče za uslužbence v okviru ukrepov procesnega vodstva, navedenih v naslednji točki, vprašalo o tem predlogu za odreditev pripravljalnega ukrepa, je tožeča stranka pojasnila, da ga ni mogla navesti v tožbi, ker je šele februarja 2012 izvedela za dejstva, o katerih bi ta priča lahko govorila.
49 Sodno tajništvo je v dopisih z dne 29. januarja 2014 pozvalo stranki, naj odgovorita na ukrepe procesnega vodstva. Ti sta se na ta poziv ustrezno odzvali.
50 Tožeča stranka je na obravnavi odstopila od drugega in petega tožbenega predloga.
Pravo
1. Prvi predlog: razglasitev ničnosti odločbe z dne 28. julija 2011
51 Tožeča stranka v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti navaja tri tožbene razloge. S prvim se zatrjuje obstoj nepravilnosti v postopku zaposlovanja. Z drugim se zatrjuje očitna napaka pri presoji. Tretji pa temelji na zlorabi pooblastil.
52 Tožeča stranka je na obravnavi izjavila, da odstopa od drugega in tretjega tožbenega razloga.
53 Sklepati je torej treba, da tožeča stranka navaja en tožbeni razlog, s katerim se zatrjuje obstoj nepravilnosti v postopku zaposlovanja. Ta tožbeni razlog je razdeljen na dva dela: s prvim se zatrjuje pristranskost izbirne komisije, z drugim pa kršitev načela enakega obravnavanja pri izbiri vprašanj, poslanih kandidatom, ki naj bi dala prednost A.
Prvi del tožbenega razloga: pristranskost izbirne komisije
54 Tožeča stranka v okviru prvega dela edinega tožbenega razloga za razglasitev ničnosti navaja dva očitka: prvič, pritožuje se zaradi pristranskosti predsednika izbirne komisije Y, in drugič, zaradi pristranskosti drugih članov komisije.
Prvi očitek: pristranskost Y kot člana in predsednika izbirne komisije
– Trditve strank
55 Tožeča stranka trdi, da je bila odločba z dne 28. julija 2011 sprejeta po priporočilu direktorja oddelka za človeške vire na podlagi postopka zaposlovanja, v katerem so bile storjene nepravilnosti, in da jo je treba zato razglasiti za nično. Navaja, da se je 28. februarja 2011 na njeno zahtevo začel postopek preiskave v zvezi s spoštovanjem dostojanstva na delovnem mestu zaradi ustrahovanja in nadlegovanja, ki naj bi jima bila predvsem od Y izpostavljena od septembra 2008. Preiskovalni odbor je 11. julija 2011 v mnenju pojasnil, da drugi vidijo Y kot „ambicioznega človeka“ in „cestni valjar, ki se premika naprej, ne da bi ga preveč skrbela postranska škoda, ki jo lahko povzroči“, ter da je Y tožečo stranko izrinil z njenega delovnega mesta, ko si je prilaščal vse strateške vidike divizije za usklajevanje.
56 Tožeča stranka trdi, da je bil Y zaradi postopka preiskave zaradi nadlegovanja, ki se je začel na njeno zahtevo in nanašal nanj, v izbirnem postopku glede nje v navzkrižju interesov, zaradi česar ni mogel dati objektivnega in nepristranskega mnenja o njeni prijavi. Tožeča stranka dodaja, da je Y poleg tega predsedoval izbirni komisiji, zaradi česar je lahko neposredno ali posredno vplival na druge člane komisije pri izbiri ustrezne osebe za delovno mesto. Zaradi navzočnosti Y v izbirni komisiji naj mnenje te komisije torej ne bi moglo biti nepristransko in objektivno, kot se zahteva.
57 Tožeča stranka se pritožuje tudi nad tem, da EIB kljub mnenju preiskovalnega odbora, v katerem je ta ugotovil, da je Y storil nekatera dejanja, ki jih je očitala tožeča stranka, in kljub njeni izrecni zahtevi po izločitvi Y iz izbirne komisije, ni spremenila sestave komisije ter da je zato morala tožeča stranka nastopiti pred izbirno komisijo, v kateri je sedel eden od njenih domnevnih nadlegovalcev.
58 EIB odgovarja, ker je bil Y direktor oddelka, ki je zaposloval, njegovo imenovanje za člana izbirne komisije ustreza ustaljeni praksi in je v skladu z dobrimi praksami. Glede mnenja preiskovalnega odbora pa navaja, da je ta ugotovil, da domnevnima nadlegovalcema ni mogoče pripisati nobenega dejanja nadlegovanja. Sprejela naj bi tudi ukrepe, s katerimi se lahko zagotovi nepristranskost izbirnih komisij, kot je navzočnost predstavnika oddelka za človeške vire in predstavnika paritetnega odbora za enake možnosti žensk in moških (v nadaljevanju: paritetni odbor) kot opazovalca v izbirni komisiji. Nazadnje, iz zapisnika izbirne komisije naj bi bilo razvidno, da Y ni bil diskriminatoren do tožeče stranke in da njegov položaj predsednika komisije ni imel nobene vloge pri odločbi z dne 28. julija 2011. Iz zapisnika komisije naj bi bilo namreč razvidno, da je bila tožeča stranka razvrščena na zadnje mesto med petimi kandidati, da je bila odločitev komisije, da priporoči A za sporno delovno mesto, sprejeta s soglasjem članov komisije in da so bile ocene, ki so jih člani komisije dodelili vsakemu od kandidatov, enotne, saj se noben član ni bistveno oddaljil od usmeritve, ki so jo izrazili drugi.
– Presoja Sodišča za uslužbence
59 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora biti široka diskrecijska pravica, ki jo ima natečajna komisija ali izbirna komisija pri določitvi podrobnih pravil in vsebine ustnih preizkusov, ki jih morajo opraviti kandidati, uravnotežena s strogim upoštevanjem pravil, ki urejajo organizacijo teh preizkusov (sodbi Girardot/Komisija, T‑92/01, EU:T:2002:220, točka 24, in Christensen/Komisija, T‑336/02, EU:T:2005:115, točka 38).
60 Iz ustaljene sodne prakse prav tako izhaja, da mora natečajna komisija zagotoviti, da so njene ocene vseh obravnavanih kandidatov na ustnih preizkusih sprejete pod enakimi in nepristranskimi pogoji (sodba Pantoulis/Komisija, T‑290/03, EU:T:2005:316, točka 90 in navedena sodna praksa). Čeprav zadevni postopek zaposlovanja ni bil izveden v obliki natečaja, se ta sodna praksa lahko uporablja v obravnavani zadevi, ker je cilj tako izbirne kot natečajne komisije izbrati najboljše kandidate med tistimi, ki so se prijavili po objavi razpisa prostega delovnega mesta, in ker ima komisija velik manevrski prostor pri organizaciji izbirnih testov.
61 Zato je morala EIB na podlagi načel dobrega upravljanja in enakega obravnavanja zagotoviti dobro organizacijo izbirnega postopka ter vsem kandidatom v tem izbirnem postopku omogočiti čim bolj nemoten in zakonit potek pogovorov z izbirno komisijo. To je zahtevalo, da so vsi člani izbirne komisije, ki jih je imenovala EIB, neodvisni, tako da o njihovi objektivnosti ni mogoče dvomiti.
62 Zato mora Sodišče za uslužbence preveriti, ali je bila izbirna komisija sestavljena in je delovala zakonito, med drugim ob upoštevanju dolžnosti nepristranskosti, saj je upoštevanje te eno od pravil, ki urejajo delo tako natečajnih kot izbirnih komisij ter so predmet nadzora sodišča Unije (glej v zvezi z delovanjem natečajne komisije sklep Meierhofer/Komisija, F‑74/07 RENV, EU:F:2011:63, točka 62).
63 Sodišče za uslužbence mora torej v obravnavani zadevi preučiti, ali je bil Y v navzkrižju interesov glede tožeče stranke, ker je bil predmet postopka preiskave zaradi nadlegovanja, ki se je začel na njeno zahtevo. Če je odgovor pritrdilen, bi to, da Y ni izpolnil obveznosti, da se vzdrži ocenjevanja prijave tožeče stranke, pomenilo kršitev njegove dolžnosti nepristranskosti in posledično dolžnosti nepristranskosti celotne komisije.
64 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se navzkrižje interesov nanaša na položaj, ko mora uradnik ali uslužbenec pri opravljanju svojih nalog odločati o zadevi, pri obravnavi ali rešitvi katere ima osebni interes, ki bi lahko ogrozil njegovo neodvisnost (glej na primer sodbo Giannini/Komisija, T‑100/04, EU:T:2008:68, točka 223; v nadaljevanju: sodba Giannini).
65 Vendar zgolj okoliščina, da je član natečajne komisije ali komisije v okviru izbirnega postopka predmet pritožbe zaradi nadlegovanja, ki jo je vložil kandidat na natečaju ali v izbirnem postopku, ne more pomeniti obveznosti, da se zadevni član izloči iz natečajne ali izbirne komisije (glej v tem smislu sodbo BY/EASA, F‑81/11, EU:F:2013:82, točka 72). Če pa je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev mogoče sklepati, da je ta član natečajne komisije v navzkrižju interesov, ker ima neposredno ali posredno osebni interes dati prednost ali ne enemu od kandidatov, dolžnost nepristranskosti, kot je potrjena v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zahteva, da se ne more izreči o uspešnosti tega kandidata, zlasti če bo morala oseba, ki bo izbrana po koncu zadevnega izbirnega postopka, pozneje delati pod njegovim nadzorom.
66 V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila novo ustanovljena divizija RPP vključena v oddelek za kreditna tveganja in da bo Y kot direktor tega oddelka postal neposredni nadrejeni kandidata, ki bo imenovan na sporno delovno mesto. Sodišče za uslužbence mora torej preučiti, ali je tožeča stranka navedla objektivne, upoštevne in skladne indice, da je imel Y kot član in predsednik izbirne komisije osebni interes, ki je lahko ogrozil njegovo neodvisnost pri ocenjevanju njene prijave na sporno delovno mesto.
67 V zvezi s tem po eni strani ni sporno, da se je 28. februarja 2011 na zahtevo tožeče stranke začel postopek preiskave v zvezi s spoštovanjem dostojanstva na delovnem mestu zaradi ustrahovanja in nadlegovanja predvsem od Y. Zato Sodišče za uslužbence ugotavlja, da je EIB menila, da je tak postopek glede na okoliščine potreben in da ni treba takoj zavrniti zahteve tožeče stranke.
68 Prav tako ni sporno, da je preiskovalni odbor, zadolžen za obravnavo pritožbe, ki jo je vložila tožeča stranka, 11. julija 2011 izdal mnenje, ki ne vsebuje nobenega uradnega sklepa o tem, ali ravnanje, ki se očita Y, pomeni nadlegovanje, pa čeprav je preiskovalni odbor med drugim ugotovil, da so nekatera dejanja, ki jih je navedla tožeča stranka, resnična. EIB je v odgovoru na vprašanje, ki ga je Sodišče za uslužbence postavilo na obravnavi, zatrdila, da se mnenje preiskovalnega odbora na področju nadlegovanja običajno posreduje predsedniku EIB, ki sprejme odločitev, ne pa neposredno domnevnim nadlegovalcem in pritožniku. Prav tako je pojasnila, da je Y nedvomno prejel uradno obvestilo o odločitvi o neukrepanju na podlagi pritožbe tožeče stranke, ki jo je predsednik EIB sprejel na podlagi mnenja preiskovalnega odbora, ni pa prejel samega mnenja.
69 Po drugi strani tudi ni sporno, da je bil razpis prostega delovnega mesta za sporno delovno mesto objavljen 20. maja 2011 in da je bil pogovor tožeče stranke z izbirno komisijo opravljen 13. julija 2011, to je dva dni po tem, ko je preiskovalni odbor izdal mnenje, ter da je nato izbirna komisija 18. julija 2011 sestavila zapisnik, v katerem je za to delovno mesto izbrala A.
70 Iz prejšnjih točk tako izhaja, da je izbirni postopek potekal sočasno s postopkom preiskave.
71 Nato, iz mnenja preiskovalnega odbora je razvidno, da se je tožeča stranka med drugim pritožila nad „odrivanjem“ z razvrednotenjem in/ali zmanjševanjem njene vloge in pristojnosti od Y.
72 Preiskovalni odbor je v zvezi s tem ugotovil, da se je „sčasoma […] položaj [tožeče stranke] v očeh [Y] spremenil: iz spoštovane in zelo pozitivno ocenjene sodelavke je postala moteč element na poti, ki si jo je zastavil. Ker je bila poleg tega še tekmica za delovno mesto generalnega direktorja [GD za obvladovanje tveganj], [Y] ni okleval ter je opravljal naloge, ki jih je [tožeča stranka] pustila ob začasni prekinitvi opravljanja nalog zaradi bolezni in jih je poskušala vsaj malo opraviti iz bolniške postelje“, zato je Y „postopoma [tožečo stranko] izrinil z njenega delovnega mesta, ko si je prilaščal vse strateške vidike divizije za usklajevanje. Zdaj tako ni sporno […], da je organigram [GD za obvladovanje tveganj] tak, da ima [Y] v svojih rokah vse ključne strateške funkcije, ki zagotavljajo močno prepoznavnost v hierarhiji EIB, in da je [tožeča stranka] omejena na opravljanje administrativnih nalog. Kar je [tožeča stranka] napovedala, se je torej zgodilo“.
73 Preiskovalni odbor v mnenju trdi še, da so se „prej odlični odnosi [tožeče stranke] z [Y] […] poslabšali, saj je [Y] zapolnil vrzeli, ki jih je pustila [tožeča stranka], ter sproti po delih odžiral najpomembnejše in intelektualno zahtevne naloge [tožeče stranke], ta pa ni več sprejemala tega zmanjševanja svojih pristojnosti. Nazadnje, vsakršna komunikacija in zaupanje med njima sta postala nemogoča.“
74 Preiskovalni odbor ugotavlja še, da je Y „ambiciozen človek, ki ima vizije o svoji poklicni prihodnosti in ga nekateri opisujejo kot cestni valjar, ki se premika naprej, ne da bi ga preveč skrbela postranska škoda, ki jo lahko povzroči“, ter da je „bila [tožeča stranka] tam, ovirala njegove ambicije, njena odsotnost […] pa je zaradi bolezni delno ovirala dobro opravljanje dela, zato jo je bilo treba odstraniti“.
75 Iz mnenja preiskovalnega odbora je tako razvidno, da je Y dejansko v določeni meri ravnal tako, kot mu očita tožeča stranka, in da so bili v času pogovora tožeče stranke z izbirno komisijo 13. julija 2011 poklicni odnosi med tožečo stranko in Y zelo slabi.
76 Ker bi Y postal neposredni nadrejeni tožeče stranke, če bi bila izbrana in imenovana na sporno delovno mesto, Sodišče za uslužbence meni, da je glede na razmisleke in dejstva, predstavljene v točkah od 67 do 75 te sodbe, in zlasti glede na dejstva, ki jih je preiskovalni odbor v mnenju štel za ugotovljena, tožeča stranka v obravnavani zadevi navedla objektivne, upoštevne in skladne indice v utemeljitev trditve, da je bil Y ob imenovanju za člana izbirne komisije v navzkrižju interesov, zaradi katerih je mogoče podvomiti o njegovi sposobnosti, da s potrebno objektivnostjo oceni prijavo tožeče stranke.
77 Ni sporno, da je Y sodeloval pri pogovoru in oceni tožeče stranke, čeprav bi se moral vzdržati, ker je bil glede nje v navzkrižju interesov.
78 Poleg tega je treba spomniti, da člena 5.1 in 10.3 dobrih praks določata, da ima predsednik izbirne komisije odločilen glas, če ni soglasja o končnem priporočilu, in da mora med posvetovanjem govoriti zadnji, da ne bi vplival na druge člane izbirne komisije. Zato iz teh določb izhaja, da je bil Y kot predsednik izbirne komisije v takem položaju, da je lahko imel odločilno vlogo pri delu te komisije in vplival na druge člane navedene komisije.
79 Glede na zgoraj navedeno ter brez poseganja v vsebino razprave med člani izbirne komisije in v stališča različnih članov komisije, vključno z Y, je treba sklepati, da je Y, s tem ko je bil član izbirne komisije, kršil svojo dolžnost nepristranskosti. Posledično, ker mora vsak član izbirne komisije izkazovati potrebno neodvisnost, da objektivnost celotne izbirne komisije ne more biti ogrožena, je treba ugotoviti, da je bila kršena dolžnost nepristranskosti celotne izbirne komisije.
80 Trditve EIB ne morejo ovreči te ugotovitve.
81 Najprej, kar zadeva trditev, da bi bilo „nepredstavljivo“, da direktor oddelka, ki zaposluje, v obravnavani zadevi Y, ne bi predsedoval vsem pogovorom izbirne komisije, je dovolj opozoriti, da člen 4.1 dobrih praks določa, da predsednik komisije „običajno [zastopa] generalni direktorat“, ki zapolnjuje delovno mesto, in da se v Prilogi I k navodilom ne zahteva, da je med člani komisije direktor oddelka, ki zaposluje. Zato notranji predpisi EIB ne govorijo o oddelku, ki zaposluje, ampak govorijo o generalnem direktoratu, ki zaposluje, tako da je mogoče, da direktor oddelka, ki zapolnjuje delovno mesto, ni član izbirne komisije.
82 Poleg tega je treba opozoriti (glej točki 30 in 31 zgoraj), da je tožeča stranka z elektronskim dopisom z dne 14. junija 2011 direktorja oddelka za človeške vire zaprosila za zamenjavo Y, navedeni direktor pa je to zahtevo zavrnil še isti dan. Zaradi obstoja navzkrižja interesov pa bi morala EIB preprečiti, da je Y član in – še toliko bolj – predsednik izbirne komisije, ali vsaj zagotoviti, da se vzdrži vsakršnega sodelovanja v pogovoru s tožečo stranko in njenem ocenjevanju, česar ni storila.
83 Nato, kar zadeva trditev, da je bilo v mnenju preiskovalnega odbora z dne 11. julija 2011 ugotovljeno, da ni bilo nadlegovanja od Y, tako da ta ni bil v navzkrižju interesov, Sodišče za uslužbence opozarja, da je izbirni postopek potekal sočasno s postopkom preiskave (glej točko 70 te sodbe) in da preiskovalni odbor, ko je direktor oddelka za človeške vire 14. junija 2011 zavrnil zamenjavo Y v izbirni komisiji, še ni izdal mnenja. Ker je bil pogovor izbirne komisije s tožečo stranko prvotno predviden za 17. junij 2011, EIB torej ni imela nič proti temu, da je Y, ki je bil takrat predmet postopka preiskave zaradi nadlegovanja, član izbirne komisije. Trditev EIB, ki se nanaša na negativne sklepe mnenja preiskovalnega odbora glede obstoja nadlegovanja od Y, torej ni upoštevna. V vsakem primeru ne glede na datum, ko je Y lahko izvedel, da je preiskovalni odbor izdal mnenje, to mnenje ni moglo vplivati na sam obstoj navzkrižja interesov pri Y med izbirnim postopkom. V obravnavani zadevi namreč to, da so se poklicni odnosi med Y in tožečo stranko pred začetkom izbirnega postopka resno poslabšali, kot je razvidno iz mnenja preiskovalnega odbora, zadostuje za ugotovitev obstoja navzkrižja interesov pri Y.
84 Sodišče za uslužbence poudarja še, da obstoja tveganja navzkrižja interesov pri članu izbirne komisije glede nekega kandidata ni mogoče izravnati niti z navzočnostjo predstavnika oddelka za človeške vire v izbirni komisiji niti z navzočnostjo opazovalca paritetnega odbora.
85 Nazadnje, glede trditve EIB, da je iz zapisnika izbirne komisije razvidno, da Y ni bil diskriminatoren do tožeče stranke in da je bil A izbran soglasno, Sodišče za uslužbence ugotavlja, da so ocene, ki jih je dodelil vsak član komisije vsakemu od kandidatov, v bistvu razmeroma enotne, kot trdi EIB. Na podlagi te ugotovitve vseeno ni mogoče izključiti obstoja navzkrižja interesov pri Y in možnosti, da je Y kot predsednik izbirne komisije lahko vplival na to, kako so kandidate ocenili drugi člani te komisije.
86 Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je bil izbirni postopek nezakonit, ker je predsednik izbirne komisije kršil dolžnost nepristranskosti, posledično pa jo je kršila tudi celotna komisija. Zato je treba ugotoviti, da je prvi očitek v okviru prvega dela tožbenega razloga utemeljen.
Drugi očitek: pristranskost drugih članov izbirne komisije
– Trditve strank
87 Tožeča stranka trdi, da so bili lahko poleg Y pristranski tudi drugi člani izbirne komisije, saj je večina teh članov odobrila reorganizacijo GD za obvladovanje tveganj in zlasti ustanovitev divizije RPP, katere vodji so bile dodeljene skoraj vse naloge in pristojnosti, ki so bile del funkcije tožeče stranke kot vodje divizije za usklajevanje.
88 EIB se ni izrekla o tem drugem očitku.
– Presoja Sodišča za uslužbence
89 Dovolj je ugotoviti, da tožeča stranka navaja, le da so lahko drugi člani izbirne komisije kršili svojo dolžnost nepristranskosti, ne da bi trdila, da so to v obravnavani zadevi storili. S tem navaja le domneve, ne da bi predložila kakršen koli dokaz v utemeljitev te trditve. V teh okoliščinah je treba drugi očitek v okviru prvega dela tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
90 Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je prvi del edinega tožbenega razloga, ki se nanaša na obstoj nepravilnosti v izbirnem postopku, delno utemeljen.
Drugi del tožbenega razloga: kršitev načela enakega obravnavanja
Trditve strank
91 Tožeča stranka trdi, da je desetminutna ustna predstavitev pred izbirno komisijo, ki so jo morali opraviti vsi kandidati, zajemala kratko predstavitev tehnične teme na podlagi dveh internih obvestil EIB, ki sta bili poslani vsem kandidatom pred pogovorom z izbirno komisijo. Ker pa naj bi A pripravil ti interni obvestili oziroma sodeloval pri njuni pripravi, naj bi imel neupravičeno prednost pred drugimi kandidati. Ker je izbirna komisija očitno dajala prednost enemu od kandidatov za sporno delovno mesto, ko je preizkus z ustno predstavitvijo izvedla na podlagi zgoraj navedenih dveh internih obvestil, naj bi kršila načelo enakega obravnavanja.
92 EIB priznava, da je A sodeloval v fazi priprave zadevnih dveh internih obvestil, vendar meni, da nobeden od kandidatov ni bil neupravičeno v slabšem položaju, saj za razumevanje teh obvestil ni bilo potrebno posebno znanje in so ju dobili vsi kandidati pred pogovorom. Ustna predstavitev naj bi bila le eden od različnih preizkusov v okviru izbirnega postopka, njen namen pa naj ne bi bil oceniti tehnične sposobnosti kandidatov, ampak njihove sposobnosti komunikacije in prepričevanja.
Presoja Sodišča za uslužbence
93 Spomniti je treba, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da načelo prepovedi diskriminacije ali načelo enakega obravnavanja zahteva, da se primerljivi položaji ne smejo obravnavati različno, razen če je razlikovanje objektivno utemeljeno. Iz tega torej izhaja, da je načelo prepovedi diskriminacije kršeno, če se kategoriji oseb, katerih dejanski in pravni položaj se bistveno ne razlikujeta, obravnavata različno ali če se različni položaji obravnavajo enako. Da je različno obravnavanje lahko združljivo s splošnim načelom prepovedi diskriminacije, mora biti ta razlika utemeljena na podlagi objektivnega in razumnega merila, ki je sorazmerno s ciljem, ki se poskuša doseči s tem razlikovanjem (glej na primer sodbi Giannini, EU:T:2008:68, točka 131 in navedena sodna praksa, in Brown/Komisija, F‑37/05, EU:F:2009:121, točka 64).
94 Načelo enakega obravnavanja je temeljno načelo prava Unije, ki se med drugim uporablja na področju natečajev in ki ga mora natečajna komisija strogo upoštevati med potekom natečaja. Čeprav ima natečajna komisija široko diskrecijsko pravico pri določitvi podrobnih pravil in podrobne vsebine preizkusov, mora sodišče Unije vseeno izvajati takšen nadzor, kot je potreben za zagotavljanje enakega obravnavanja kandidatov in objektivnosti izbora, ki ga natečajna komisija opravi med njimi (sodbi Giannini, EU:T:2008:68, točka 132, in De Mendoza Asensi/Komisija, F‑127/11, EU:F:2014:14, točka 43).
95 Nazadnje, ugotoviti je treba, da vsak preizkus na splošno vključuje tveganje neenakega obravnavanja zaradi nujno omejenega števila vprašanj, ki se na preizkusu lahko razumno postavi o določeni temi. Zato je bilo dopuščeno, da se kršitev načela enakega obravnavanja lahko ugotovi, le kadar natečajna komisija pri izbiri preizkusov ni omejila tveganja neenakih možnosti na tveganje, ki je na splošno značilno za vsak preizkus (sodbi Giannini, EU:T:2008:68, točka 133, in De Mendoza Asensi/Komisija, EU:F:2014:14, točka 45).
96 V obravnavani zadevi je iz spisa razvidno, da so morali vsi kandidati odgovoriti na podobno vprašanje, ki jim ga je zastavil vsak član izbirne komisije. Poleg tega je izbirna komisija za vse kandidate uvedla enak preizkus, ki je zajemal ustno predstavitev na podlagi dveh internih obvestil EIB, da bi ocenila njihovo sposobnost predstavitve zapletene tehnične teme nestrokovni javnosti in jo prepričati o svojem predlogu. Zgoraj navedeni obvestili sta se torej uporabili za preizkus sposobnosti kandidatov za komuniciranje, predstavitev, pojasnitev in prepričevanje, ne pa za preizkus njihovih tehničnih sposobnosti.
97 Iz spisa je tudi razvidno, da je A sodeloval pri pripravi obeh internih obvestil, ki sta bili kandidatom poslani za pripravo ustne predstavitve pred izbirno komisijo. Sodišče za uslužbence meni, da že zgolj to, da je nekdo avtor ali soavtor takih obvestil, zagotavlja resnično poznavanje njihove vsebine in morebiti olajšuje vsako predstavitev na njihovi podlagi.
98 Res je sicer, da je bilo presojeno – kot trdi EIB – da poznavanje dokumenta, ki so ga nekateri kandidati na natečaju lahko pridobili med delom, ne pomeni, da so imeli neprimerno prednost zaradi odločitve natečajne komisije, da ta dokument uporabi kot podlago za vprašanja na preizkusu, ker je po eni strani prednost, ki jo imajo nekateri kandidati zaradi izbire tega dokumenta, del tveganja, ki je na splošno značilno za vsak preizkus, po drugi pa je bilo besedilo tega dokumenta dostopno pred zadevnim preizkusom (sodba Giannini, EU:T:2008:68, točka 164).
99 V zvezi s tem Sodišče za uslužbence opozarja, da se je tožeča stranka v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Giannini (EU:T:2008:68), to je izločeni kandidat na preizkusu, pritožila, ker so drugi kandidati pred natečajem delali s pripravljalnimi dokumenti za dokument, ki je bil uporabljen kot podlaga za pisni preizkus. Iz sodbe Giannini (EU:T:2008:68) izhaja, da ni mogoče domnevati, da so pripravljalni dokumenti in dokument, predložen kandidatom, enaki, in da se kandidati, ki so delali s pripravljalnimi dokumenti, niso mogli zanesti na morebitno poznavanje, ki so ga pridobili med delom z navedenimi pripravljalnimi dokumenti. Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti je iz tega sklepalo, da je upoštevnost tega, da so kandidati, ki so delali s pripravljalnimi dokumenti, morda lažje opravili pisni preizkus, ker so bili seznanjeni z navedenimi pripravljalnimi dokumenti, zelo omejena, in presodilo, da zadevni kandidati niso imeli neupravičene prednosti.
100 Vendar pa je treba v tej zadevi ugotoviti, da je samo en kandidat, to je A, bolje kot njegovi tekmeci poznal dokumenta, ki sta bila kandidatom predložena za pripravo predstavitve. Še več, v nasprotju z zadevo, v kateri je bila izdana sodba Giannini (EU:T:2008:68), je A kot avtor ali soavtor neposredno delal z obema internima obvestiloma EIB, in ne s pripravljalnimi dokumenti za ti interni obvestili, katerih vsebina, ker bi šlo za pripravljalne dokumente, ne bi bila nujno enaka vsebini zadevnih internih obvestil. Posledično, ker je bil cilj ustne predstavitve kandidatov predvsem oceniti njihovo sposobnost prepričati nestrokovno javnost, je prednost, ki jo je imel A pred drugimi kandidati pri preizkusu z ustno predstavitvijo, ker je v celoti ali delno sodeloval pri pripravi zgoraj navedenih obvestil, resnična in upoštevna.
101 Te presoje ne moreta ovreči dejstvo, da sta bili zadevni interni obvestili dani na voljo vsem kandidatom pred njihovim pogovorom z izbirno komisijo, in trditev EIB, navedena na obravnavi, da so vsi kandidati dobro poznali obe obvestili že pred začetkom izbirnega postopka. EIB je na obravnavi priznala, da bi lahko izbirna komisija za preizkus z ustno predstavitvijo izbrala druga besedila namesto zgoraj navedenih obvestil. Ugotovljeno je torej, da je imel A neupravičeno prednost pred drugimi kandidati.
102 Zato je treba ugotoviti, da je EIB, ko se je odločila, da bo preizkus z ustno predstavitvijo, skupen vsem kandidatom, temeljil na zgoraj navedenih dveh internih obvestilih EIB, kršila načelo enakega obravnavanja.
103 Drugi del edinega tožbenega razloga je torej utemeljen.
104 Glede na zgoraj navedeno in ne da bi bilo treba preučiti predlog za odreditev pripravljalnega ukrepa, je treba ugoditi prvemu predlogu, ki se nanaša na razglasitev ničnosti odločbe z dne 28. julija 2011.
2. Drugi in tretji predlog: povrnitev škode
Dopustnost
Trditve strank
105 EIB trdi, da sodišče Unije nima nobene pristojnosti, če tožba, o kateri odloča, ni vložena zoper akt uprave, ki se nanaša na zavrnitev zahtev tožeče stranke. V obravnavani zadevi je predsednik EIB z dopisom z dne 19. septembra 2011 tožečo stranko obvestil, da bo njen odškodninski zahtevek z dne 5. septembra 2011 obravnavan po vrnitvi odgovorne osebe v oddelku za človeške vire z dopusta 23. septembra 2011. Tožeča stranka pa je odškodninska zahtevka pri Sodišču za uslužbence vložila 27. oktobra 2011, ne da bi od EIB dobila izrecen odgovor na zahtevek z dne 5. septembra 2011, in pred iztekom trimesečnega roka za zavrnitev tega zahtevka zaradi molka organa. Zato naj bi bilo treba odškodninska zahtevka zavreči kot nedopustna.
106 EIB dodaja, da sta bila odškodninska zahtevka vsaj delno uporabljena dvakrat, saj sta bila podana tudi v odškodninskem zahtevku v tožbi, vloženi 28. septembra 2011 pri Sodišču za uslužbence in vpisani pod opravilno številko F‑95/11, kar zadeva škodo, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi objave spornega delovnega mesta. Odškodninska zahtevka naj torej v vsakem primeru vsaj delno ne bi bila dopustna tudi zaradi litispendence.
107 EIB v odgovoru na zahtevo Sodišča za uslužbence v okviru ukrepov procesnega vodstva, da naj pojasni svoje stališče do dopustnosti odškodninskih zahtevkov glede na sodbi De Nicola/EIB (T‑37/10 P, EU:T:2012:205) in De Nicola/EIB (T‑264/11 P, EU:T:2013:461), navaja, da je na podlagi teh sodb sicer mogoče vložiti odškodninski zahtevek pri sodišču Unije, ne da bi bil odškodninski zahtevek pred tem vložen pri upravi, vendar mora zadevna oseba, če se odloči predhodno zaprositi upravo za opredelitev do nekega vprašanja, tudi če ta postopek ni obvezen, upravi, pri kateri vloži zahtevek, omogočiti, da se izreče v razumnem roku. Ta pojem razumnega roka, poudarjen v sodbi o preveritvi v zadevi Arango Jaramillo in drugi/EIB (C‑334/12 RX‑II, EU:C:2013:134, točke od 26 do 30), naj bi se uporabljal tako za rok, ki ga ima oseba na voljo za vložitev zahtevka pri upravi, kot za rok, ki ga ima uprava na voljo za opredelitev do tega zahtevka.
108 Tožeča stranka odgovarja, da je treba odškodninska zahtevka v njeni tožbi šteti za dopustna.
Presoja Sodišča za uslužbence
109 Prvič, kar zadeva dopustnost obeh odškodninskih zahtevkov, Sodišče za uslužbence opozarja, da se v skladu s členom 41 Pravilnika o osebju EIB lahko v bistvu za vsak spor med banko in člani njenega osebja vloži tožba pri sodišču Unije, vendar se pred tako tožbo lahko izvede postopek za mirno rešitev spora pred spravnim odborom EIB, in to ne glede na tožbo, vloženo pri sodišču (sodba De Nicola/EIB, EU:T:2012:205, točka 74).
110 Presojeno je že bilo, da iz člena 41 Pravilnika o osebju EIB, ki določa spravni postopek neodvisno od tožbe, vložene pri sodišču, jasno izhaja, da dopustnost navedene tožbe nikakor ni odvisna od izčrpanja tega upravnega postopka, ki je neobvezen za uslužbence EIB (glej v tem smislu sodbo De Nicola/EIB, T‑7/98, T‑208/98 in T‑109/99, EU:T:2001:69, točka 96), medtem ko morajo uradniki ali uslužbenci počakati konec predhodnega postopka, določenega v Kadrovskih predpisih za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi).
111 Poleg tega je bilo v sodbi De Nicola/EIB (EU:T:2013:461, točke od 69 do 73) – izdani po pritožbi zoper sodbo Sodišča za uslužbence De Nicola/EIB (F‑59/09, EU:F:2011:19), v kateri je Sodišče za uslužbence na podlagi uporabe člena 91(1) Kadrovskih predpisov po analogiji menilo, da ni pristojno za odločanje o odškodninski tožbi, ki je bila vložena pri njem, ker ta tožba ni bila vložena zoper akt, ki ga je sprejela EIB in je posegal v položaj zadevne osebe, saj pred tem pri EIB ni bil vložen odškodninski zahtevek – že presojeno, da Sodišče za uslužbence zaradi neobstoja upoštevnih notranjih predpisov EIB ni imelo pravice svojo pristojnost ali dopustnost odškodninske tožbe, o kateri je odločalo, pogojevati z „neobstojem odškodninskega zahtevka, vloženega pri EIB, in vsakršnega akta, ki posega v položaj, na katerega bi bilo mogoče navezati odškodninske zahtevke“. Splošno sodišče Evropske unije je menilo, da so edini upoštevni predpisi v tem okviru določbe člena 41 Pravilnika o osebju EIB, katerih narava in ratio legis se zelo razlikujeta od narave in ratio legis Kadrovskih predpisov, vključno s členoma 90 in 91 teh predpisov, in da sam obstoj pravilnika o osebju prepoveduje izvajanje strogih analogij z navedenimi kadrovskimi predpisi.
112 Iz sodne prakse, navedene v prejšnji točki, izhaja, da dopustnost odškodninske tožbe člana osebja EIB ne more biti odvisna od predhodne vložitve odškodninskega zahtevka pri EIB in tudi ne od obstoja akta, ki posega v položaj, na katerega bi bilo mogoče navezati odškodninske zahtevke. V teh okoliščinah odškodninski zahtevek, ki ga pri EIB vloži član njenega osebja, spada v okvir notranjega postopka za mirno rešitev spora, ki pa je na podlagi člena 41 Pravilnika o osebju v vsakem primeru neobvezen.
113 V obravnavani zadevi je tožeča stranka, kot je bilo navedeno v točki 43 te sodbe, z dopisom z dne 5. septembra 2011 EIB poslala odškodninski zahtevek za povrnitev škode, ki ji je domnevno nastala med drugim zaradi nezakonitosti odločbe z dne 28. julija 2011. Nato je 27. oktobra 2011, ko EIB še ni odločila o njenem zahtevku, vložila to tožbo. Ker je bil odškodninski zahtevek pri EIB vložen v okviru notranjega upravnega postopka za mirno rešitev spora med člani osebja in EIB ter ker dopustnost odškodninske tožbe, vložene pri Sodišču za uslužbence, ni odvisna od izčrpanja tega upravnega postopka, je treba to odškodninsko tožbo šteti za dopustno.
114 Te ugotovitve ni mogoče ovreči s sodno prakso, ki jo EIB navaja v odgovoru na tožbo. Sodbi Sodišča za uslužbence De Nicola/EIB (F‑55/08, EU:F:2009:159) in De Nicola/EIB (F‑59/09, EU:F:2011:19), na kateri napotuje EIB, sta bili namreč posebej v točkah, na katere se sklicuje EIB, razveljavljeni s sodbama Splošnega sodišča Evropske unije De Nicola/EIB (EU:T:2012:205) in De Nicola/EIB (EU:T:2013:461), ki ju je Sodišče za uslužbence sicer predložilo EIB za pripravo stališč v okviru ukrepov procesnega vodstva (glej točko 107 zgoraj).
115 Sodišče za uslužbence poleg tega ugotavlja, da točka 137 sodbe Sodišča za uslužbence De Nicola/EIB (EU:F:2011:19), na katero se EIB sklicuje v odgovoru na tožbo, ni upoštevna, ker se nanaša na vprašanje izhodišča za izračun razumnega roka, v katerem mora uslužbenec EIB vložiti tožbo pri Sodišču za uslužbence, da se ta ne šteje za prepozno. Prav tako niso upoštevne točke od 26 do 30 sodbe o preveritvi v zadevi Arango Jaramillo in drugi/EIB (EU:C:2013:134), na katere se EIB sklicuje v stališčih glede sodb Splošnega sodišča Evropske unije De Nicola/EIB (EU:T:2012:205) in De Nicola/EIB (EU:T:2013:461), s katerimi je odgovorila na ukrepe procesnega vodstva, saj se v navedenih točkah obravnava pojem „razumni rok“, v katerem mora uslužbenec EIB vložiti ničnostno tožbo zoper akt, ki ga je sprejela ta institucija in posega v njegov položaj.
116 V obravnavani zadevi Sodišču za uslužbence ni treba preučiti vprašanja trajanja roka za vložitev tožbe pri sodišču Unije, po izteku katerega bi se ta tožba štela za prepozno, ampak mora preučiti, ali lahko odloča o odškodninski tožbi ali ne. Predvsem mora analizirati, ali lahko odloča o odškodninski tožbi, ki jo član osebja EIB vloži, ne da bi počakal na odgovor EIB na odškodninski zahtevek, ki ga je predhodno vložil pri njej. Utemeljitev, ki jo EIB navaja v obrambi, torej ni upoštevna.
117 Drugič, kar zadeva delno nedopustnost odškodninskih zahtevkov zaradi litispendence, je treba spomniti, da je treba tožbo, kadar ima ta iste stranke, predmet in tožbene razloge kot predhodno vložena tožba, v skladu z ustaljeno sodno prakso zavreči kot nedopustno (sklep Vienne in drugi/Parlament, F‑22/06, EU:F:2006:89, točka 12 in navedena sodna praksa).
118 Sodišče za uslužbence mora torej preučiti, ali imata tožbi v zadevi F‑95/11 in tej zadevi, ki sta bili vloženi 28. septembra in 27. oktobra 2011, iste stranke, se nanašata na isti predmet in temeljita na istih tožbenih razlogih.
119 Kar zadeva pogoj glede istovetnosti strank v obeh tožbah, je treba ugotoviti, da je v obravnavani zadevi izpolnjen. V obeh tožbah sta namreč stranki tožeča stranka in EIB.
120 Kar zadeva pogoje glede istovetnosti predmeta, je treba spomniti, da tožeča stranka v zadevi F‑95/11 predlaga povrnitev škode, nastale zaradi nezakonitosti odločitve EIB, da spremeni naravo nalog tožeče stranke in pogojev njihovega opravljanja z odvzemom pristojnosti, ki jih je imela na področju splošne politike tveganj, kot ta odločitev izhaja iz obvestila osebju z dne 30. marca 2011. Tožeča stranka predlaga tudi povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela, ker je EIB kršila dolžnosti skrbnega ravnanja in varstva, ki bi ju morala izpolnjevati v primeru odsotnosti osebja zaradi bolezni, ter člen 42 Pravilnika o osebju, ker v zvezi z njo ni sprejela individualne odločitve o spremembi pogojev opravljanja njenih nalog in narave teh nalog, da bi jo pozneje o tem obvestila.
121 Tožeča stranka v obravnavani zadevi predlaga povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi nezakonitosti odločbe z dne 28. julija 2011 in dejstva, da je morala nastopiti pred izbirno komisijo, katere član je bil na njeno zahtevo predmet tekočega postopka preiskave zaradi psihičnega nadlegovanja.
122 Zato je treba ugotoviti, da odškodninski zahtevki v tej tožbi in tožbi v zadevi F‑95/11 nimajo istega predmeta. Ugovor nedopustnosti, ki ga je podala EIB in se nanaša na litispendenco, je torej treba zavrniti.
123 Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da sta odškodninska zahtevka dopustna.
Temelj
Trditve strank
124 Tožeča stranka trdi, da je izbirni postopek pri njej vzbudil veliko zaskrbljenost, ker je morala kljub svojim zahtevam nastopiti pred izbirno komisijo, katere član je bil eden od domnevnih nadlegovalcev, ki sta bila predmet postopka preiskave, ki jo je zahtevala in je še potekala.
125 Tožeča stranka trdi še, da je odločba z dne 28. julija 2011 v njej vzbudila občutek nerazumevanja in ponižanja ter globoko razočaranje v odnosu do EIB. Ta odločba naj bi škodila njenemu poklicnemu ugledu, ker – čeprav je bila večina nalog, dodeljenih spornemu delovnemu mestu, pred reorganizacijo GD za obvladovanje tveganj dodeljena njej – ni bila imenovana na to delovno mesto. Z odločbo z dne 28. julija 2011 naj bi ji bila tako povzročena velika nepremoženjska škoda, ki jo ex aequo et bono ocenjuje na 50.000 EUR.
126 Nazadnje, tožeča stranka trdi, da ji je bila z odločbo z dne 28. julija 2011 povzročena premoženjska škoda, ki ustreza izgubi dohodka, saj bi z imenovanjem na sporno delovno mesto lahko odločilno prispevala k strateškim ciljem GD za obvladovanje tveganj in bila deležna hitrejšega kariernega napredovanja. Tožeča stranka premoženjsko škodo ex aequo et bono ocenjuje na 436.100 EUR.
127 EIB trdi, da odškodninska zahtevka nista utemeljena, saj ji ni mogoče očitati nobenega nezakonitega ravnanja. V vsakem primeru naj tožeča stranka glede premoženjske škode ne bi dokazala njene resničnosti, saj je izguba dohodka le hipotetična.
Presoja Sodišča za uslužbence
128 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora za nastanek odgovornosti uprave tožeča stranka dokazati obstoj nepravilnosti, resničnosti škode in vzročne zveze med ravnanjem in zatrjevano škodo. Ker morajo biti ti pogoji kumulativno izpolnjeni, dejstvo, da eden od njih ni izpolnjen, zadošča za zavrnitev odškodninske tožbe (sodba Arguelles Arias/Svet, F‑122/12, EU:F:2013:185, točka 128).
129 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je nepremoženjska škoda, ki jo uveljavlja tožeča stranka, delno posledica odločbe z dne 28. julija 2011 in delno dejstva, da je morala nastopiti pred izbirno komisijo, katere član je bil eden od njenih domnevnih nadlegovalcev, za katerega je vedela, da je predmet tekočega postopka preiskave, in ki je glede nje bil v navzkrižju interesov.
130 V točki 104 te sodbe je bilo presojeno, da je treba odločbo z dne 28. julija 2011 razglasiti za nično zaradi kršitve dolžnosti nepristranskosti izbirne komisije in kršitve načela enakega obravnavanja kandidatov, v točki 77 te sodbe pa je bilo presojeno, da bi se moral Y med pogovorom izbirne komisije s tožečo stranko in ocenjevanjem te stranke vzdržati. Ker je bilo ugotovljeno, da je EIB ravnala nezakonito, je treba preučiti, ali je imelo to nepravilno ravnanje škodljive posledice za tožečo stranko.
131 Prvič, kar zadeva nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka, je treba opozoriti, da se lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso že razglasitev ničnosti nezakonitega akta šteje za primerno in načeloma zadostno odškodnino za kakršno koli nepremoženjsko škodo, ki jo je ta akt lahko povzročil, razen če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti sporne odločbe, in ki je s to razglasitvijo ničnosti ne bi bilo mogoče v celoti povrniti (sodba CH/Parlament, F‑129/12, EU:F:2013:203, točka 64).
132 Sodišče za uslužbence opozarja, da ni sporno, da občutek nepravičnosti in skrbi, ki jih osebi povzroča dejstvo, da mora skozi sodni postopek, da se ji priznajo pravice, pomeni škodo, o kateri je mogoče sklepati zgolj iz dejstva, da je uprava ravnala nepravilno. Ker je to škodo mogoče povrniti, kadar ni nadomeščena z zadoščenjem, ki izhaja iz razglasitve ničnosti nekega akta (glej v tem smislu sodbo CC/Parlament, F‑9/12, EU:F:2013:116, točka 128, ki je predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑457/13 P), je Sodišče za uslužbence ob upoštevanju okoliščin, v katerih je bila sprejeta odločba z dne 28. julija 2011, in sicer izida izbirnega postopka, v katerem je morala tožeča stranka nastopiti pred izbirno komisijo, ki ji je predsedoval eden od domnevnih nadlegovalcev, za katerega je vedela, da je predmet tekočega postopka preiskave, in ki je glede nje bil v navzkrižju interesov, ter med katerim se načelo enakega obravnavanja kandidatov ni upoštevalo, odločilo, da bo nepremoženjska škoda, ki jo je utrpela tožeča stranka, v posebnih okoliščinah zadeve pravično ocenjena, če se za povračilo te škode ex aequo et bono določi znesek 25.000 EUR.
133 Drugič, kar zadeva predlog tožeče stranke, naj se EIB naloži, naj ji povrne premoženjsko škodo, ki naj bi ji bila povzročena z odločbo z dne 28. julija 2011, ker naj bi odločba, da se je ne imenuje na sporno delovno mesto, vplivala na njene prihodnje osebne prejemke, Sodišče za uslužbence ugotavlja, da tožeča stranka ni dokazala resničnosti nastale škode. Tudi ob domnevi, da bi bila tožeča stranka po koncu izbirnega postopka imenovana na sporno delovno mesto, namreč ni mogoče konkretno ugotoviti, kakšne možnosti za karierno napredovanje bi imela, saj so take možnosti napredovanja le hipotetične. Iz tega sledi, da ni mogoče ugoditi odškodninskemu zahtevku tožeče stranke v tem smislu.
134 Iz vsega zgornjega izhaja, da je treba EIB naložiti, da tožeči stranki plača znesek 25.000 EUR.
Stroški
135 V skladu s členom 87(1) Poslovnika se ob upoštevanju drugih določb poglavja 8 naslova II navedenega poslovnika neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče za uslužbence lahko na podlagi odstavka 2 istega člena, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačila stroškov.
136 Iz obrazložitve te sodbe je razvidno, da je, ker je bilo tožbi v bistvenem ugodeno, EIB tista, ki ni uspela. Poleg tega je tožeča stranka v svojih predlogih izrecno predlagala, naj se EIB naloži plačilo stroškov. Ker okoliščine primera ne upravičujejo uporabe določb člena 87(2) Poslovnika, je treba odločiti, da EIB nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila tožeča stranka.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(drugi senat)
razsodilo:
1. Odločba predsednika Evropske investicijske banke z dne 28. julija 2011 o imenovanju A na delovno mesto vodje divizije „Politika in ocenjevanje tveganj“ se razglasi za nično.
2. Evropski investicijski banki se naloži, da CG plača 25.000 EUR.
3. Tožba se v preostalem zavrne.
4. Evropska investicijska banka nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov, ki jih je priglasila CG.
Rofes i Pujol | Bradley | Svenningsen |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 10. julija 2014.
Sodna tajnica | | Predsednica |
W. Hakenberg | | M. I. Rofes i Pujol |