Zadeva C-337/17

Feniks Sp. z o.o.

proti

Azteca Products & Services SL

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Okręgowy w Szczecinie)

„Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Posebne pristojnosti – Člen 7, točka 1(a) – Pojem ,zadeva v zvezi s pogodbenimi razmerji‘ – Paulijanska tožba“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 4. oktobra 2018

1.        Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba št. 1215/2012 – Področje uporabe – Izvzeta področja – Stečaji, postopki v zvezi z likvidacijo plačilno nesposobnih podjetij ali drugih pravnih oseb, postopki prisilne poravnave in podobni postopki – Pojem – Tožbe, ki izhajajo neposredno iz postopka zaradi insolventnosti in so z njim tesno povezane – Uporaba Uredbe št. 1346/2000

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1215/2012, člen 1(2)(b); Uredba Sveta št. 1346/2000)

2.        Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba št. 1215/2012 – Posebne pristojnosti – Pristojnost v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji – Pojem – Paulijanska tožba, ki jo je vložil imetnik pogodbene terjatve – Vključitev

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1215/2012, člen 7, točka 1(a))

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 30 in 31.)

2.      V položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, za paulijansko tožbo – s katero imetnik pogodbene terjatve zahteva, da se ugotovi, da dejanje njegovega dolžnika, ki je zanj domnevno škodljivo in s katerim je dolžnik premoženje odsvojil tretji osebi, zanj ne učinkuje – velja pravilo o mednarodni pristojnosti iz člena 7, točka 1(a), Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

sodbe z dne 20. januarja 2005, Engler, C-27/02, EU:C:2005:33, točka 51; z dne 18. julija 2013, ÖFAB, C-147/12, EU:C:2013:490, točka 33, in z dne 21. januarja 2016, ERGO Insurance in Gjensidige Baltic, C-359/14 in C-475/14, EU:C:2016:40, točka 44).

Temelj za paulijansko tožbo je terjatev, to je osebna pravica upnika do njegovega dolžnika, njen namen pa je zaščititi zastavno pravico, ki jo lahko ima prvi na premoženju drugega (sodbi z dne 10. januarja 1990, Reichert in Kockler, C-115/88, EU:C:1990:3, točka 12, in z dne 26. marca 1992, Reichert in Kockler, C-261/90, EU:C:1992:149, točka 17). Tako se z njo varujejo interesi upnika, med drugim za namene morebitne izvršbe za izpolnitev obveznosti dolžnika (sodba z dne 26. marca 1992, Reichert in Kockler, C-261/90, EU:C:1992:149, točka 28).

Upnik želi namreč s to tožbo doseči, da se ugotovi, da je bila odsvojitev sredstev, ki jo je izvedel dolžnik, opravljena na škodo pravic upnika, ki so zavezujoče na podlagi pogodbe in ki ustrezajo obveznostim, ki jih je njegov dolžnik svobodno sprejel. Predmet tožbe je tako v bistvu kršitev obveznosti, ki jih je dolžnik sprejel v razmerju do upnika.

Pristojnost sodišča prebivališča toženca je torej mogoče dopolniti s sodiščem, ki je dovoljeno s členom 7, točka 1(a), Uredbe št. 1215/2012, saj to sodišče glede na pogodbeni izvor razmerja med upnikom in dolžnikom izpolnjuje tako zahtevo po pravni varnosti in predvidljivosti kot cilj pravilnega delovanja pravosodja.

(Glej točke od 39 do 41, 43, 44 in 49 ter izrek.)