SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
M. POIARESA MADURA,
predstavljeni 18. januarja 20061(1)
Zadeva C-459/03
Komisija Evropskih skupnosti
proti
Irski
„Spor med Irsko in Združenim kraljestvom – Arbitražno sodišče, ustanovljeno na podlagi Aneksa VII h Konvenciji Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982 – Pristojnost Sodišča – Člen 292 ES – Člen 193 AE – Dolžnost sodelovanja – Člen 10 ES – Člen 192 AE“
1. V tem postopku zaradi neizpolnitve obveznosti se Sodišču predlaga, naj prvič obravnava domnevno kršitev člena 292 ES in člena 193 AE države članice. Komisija meni, da je Irska s tem, da je spor z drugo državo članico (Združenim kraljestvom) predložila arbitražnemu sodišču, ustanovljenemu na podlagi Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (v nadaljevanju: UNCLOS), kršila navedeni določbi kot tudi člena 10 ES in 193 AE.
2. V skladu s členom 292 ES in njemu enakim členom 193 AE „[se] [d]ržave članice [...] obvezujejo, da bodo spore glede razlage ali uporabe te pogodbe reševale le na načine, določene v tej pogodbi“. Da bi Sodišče ugotovilo kršitev navedenih določb, mora odločiti, ali zadeve, ki jih je Irska predložila arbitražnemu sodišču, spadajo na področje uporabe prava Skupnosti.
I – Dejansko stanje in predhodni postopek
3. Obravnavani postopek izhaja iz spora med Irsko in Združenim kraljestvom glede obratovanja tovarne MOX v Sellafieldu na severozahodu Anglije, na obali Irskega morja. Dejavnost tovarne je predelava plutonija iz izrabljenega jedrskega goriva, ki se izvede z mešanjem plutonijevega dioksida in osiromašenega uranovega dioksida, iz česar nastane gorivo iz mešanih oksidov (MOX), ki se ga lahko uporablja kot vir energije v jedrskih centralah.
4. Združeno kraljestvo je na podlagi študije o vplivu na okolje, ki jo je leta 1993 objavila družba British Nuclear Fuel plc (v nadaljevanju: BNFL), tej odobrilo gradnjo tovarne MOX. Tovarna je bila zgrajena leta 1996. Združeno kraljestvo je 3. oktobra 2001, potem ko je opravilo pet javnih posvetovanj o gospodarski upravičenosti tovarne MOX, BNFL izdalo dovoljenje za obratovanje tovarne in proizvodnjo MOX.
5. Irska je 25. oktobra 2001 pred arbitražnim sodiščem, ustanovljenim na podlagi Aneksa VII k UNCLOS, zoper Združeno kraljestvo začela postopek glede tovarne MOX, v katerem mu je očitala različne kršitve določb UNCLOS.(2)
6. Irska in službe Komisije so se v zvezi s spori glede tovarne MOX sestale 20. junija 2002.(3) Komisija je 15. maja 2003 Irski poslala pisni opomin, v katerem je izrazila stališče, da Irska s tem, da je zoper Združeno kraljestvo začela postopek na podlagi UNCLOS, ni izpolnila svojih obveznosti iz členov 10 ES in 292 ES ter členov 192 AE in 193 AE.
7. Irska je z dopisom z dne 15. julija 2003 pojasnila, da se ne strinja s stališči Komisije. Komisija je 19. avgusta 2003 poslala Irski obrazloženo mnenje, ki se je nanašalo na začetek arbitražnega postopka na podlagi UNCLOS zoper Združeno kraljestvo glede tovarne MOX. Irska je 16. septembra 2003 odgovorila, da je stališče Komisije še vedno ne prepriča. Komisija je 15. oktobra 2003 pri Sodišču vložila tožbo.
II – Postavljena vprašanja
8. Sodišče je bilo le redko pozvano, naj odloči o sporu med državama članicama.(4) Vendar je Sodišče na podlagi člena 220 ES v zvezi s členom 227 ES in člena 136 AE v zvezi s členom 142 AE pristojno v takih sporih, če ti zadevajo uporabo in razlago Pogodbe ES ali Pogodbe Euratom.(5)
9. Člen 292 ES in člen 193 AE določata, da je ta pristojnost izključna. Ti določbi skupaj tvorita tako imenovani monopol pristojnosti Sodišča glede sporov med državami članicami o uporabi in razlagi prava Skupnosti.(6)
10. Izključna pristojnost Sodišča v sporih med državami članicami glede prava Skupnosti je sredstvo za ohranitev neodvisnosti pravnega reda Skupnosti.(7) Služi zagotavljanju, da države članice ne prevzemajo zakonitih obveznosti na podlagi mednarodnega javnega prava, ki bi bile lahko v nasprotju z njihovimi obveznostmi na podlagi prava Skupnosti. Člena 292 ES in 193 AE v bistvu izražata dolžnost lojalnosti sodnemu sistemu, ki so ga ustvarile pogodbe Skupnosti. Države članice so se dogovorile, da bodo medsebojna nesoglasja reševale na načine, predvidene v pogodbah; vzdržati se morajo, da bi spore glede teh pogodb reševale na druge načine reševanja sporov.(8)
11. Komisija zatrjuje, da je Irska s tem, da je svoj spor z Združenim kraljestvom glede tovarne MOX predložila arbitraži sodišča, ustanovljenega na podlagi UNCLOS, kršila to pravilo. Bistveno vprašanje, o katerem mora odločiti Sodišče, je, ali gre za spor glede prava Skupnosti. Sodišče mora ugotoviti in primerjati obseg svoje pristojnosti na eni strani in predmet spora, predloženega arbitražnemu sodišču, na drugi strani.
12. Irska je pred arbitražnim sodiščem zatrjevala, da je Združeno kraljestvo kršilo tri skupine obveznosti. Prvič, obveznost, da izvede primerno presojo mogočih posledic dovoljenja za tovarno MOX za morsko okolje Irskega morja. Irska se v zvezi s tem sklicuje na člen 206 UNCLOS. Drugič, obveznost, da pri sprejetju nujnih ukrepov za ohranjanje morskega okolja Irskega morja sodeluje z Irsko kot sosednji državo v tem polzaprtem morju. Irska se v zvezi s tem sklicuje na člena 123 in 197 UNCLOS. Tretjič, obveznost, da sprejme vse nujne ukrepe za varovanje in ohranjanje morskega okolja Irskega morja. Irska se v povezavi s tem sklicuje na člene 192, 193, 194, 207, 211, 213 in 217 UNCLOS.
13. Stališči Irske in Komisije glede obsega pristojnosti Sodišča za spor o tovarni MOX si diametralno nasprotujeta. Po mnenju Irske nobeno od vprašanj spora ne sodi v pristojnost Sodišča. Komisija na drugi strani zatrjuje, da je celoten spor v pristojnosti Sodišča. Vendar za namene tega postopka ni treba ugotoviti, ali spor o tovarni MOX v celoti sodi v pristojnost Sodišča. Zadostuje, da se ugotovi, ali vsaj del predmeta spora ureja pravo Skupnosti. Če gre za tak primer, se po mojem mnenju lahko ugotovi kršitev člena 292 ES – ali člena 193 AE, glede na primer.
14. To pa ne pomeni, da se pristojnost Sodišča razširi na celoten spor le zato, ker del spora ureja pravo Skupnosti. Spor lahko spada večinoma in morda celo pretežno zunaj pristojnosti Sodišča in je v njegovi pristojnosti le eno ali nekaj spornih vprašanj. Vendar v takih okoliščinah člen 292 ES, ali člen 193 AE, vseeno ne omogoča, da bi se celoten spor, vključno z elementi, ki spadajo na področje prava Skupnosti, predložil drugačnemu načinu reševanja sporov, kot so predvideni v pogodbah Skupnosti. Navsezadnje pravila, ki vzpostavljajo monopol pristojnosti Sodišča, nimajo vstopnega praga. Kadar gre za pravo Skupnosti, morajo države članice svoje spore reševati v Skupnosti.(9)
15. Komisija navaja tri očitke. Najprej navaja, da so določbe UNCLOS, ki jih pred arbitražnim sodiščem navaja Irska, del prava Skupnosti in zato spadajo v izključno pristojnost Sodišča za reševanje sporov med državami članicami. Zato je obravnavana sprožitev arbitražnega postopka proti drugi državi članici glede določb UNCLOS kršitev člena 292 ES. Drugič Komisija meni, da je Irska kršila člena 292 ES in 193 AE, ker je od arbitražnega sodišča zahtevala, da uporabi določbe določenih direktiv Skupnosti. Tretjič zatrjuje, da je Irska, ker je začela tak postopek, ravnala v nasprotju z dolžnostjo sodelovanja, ki izhaja iz členov 10 ES in 192 AE.
16. V nadaljevanju bom presojal navedene očitke.
III – Pristojnost Sodišča glede določb UNCLOS
17. UNCLOS je mešani sporazum. Ko je Irska predložila spor z Združenim kraljestvom arbitražnemu sodišču, so bile pogodbenice UNCLOS Evropska skupnost in 14 njenih tedanjih držav članic.(10) Skupnost in države članice, ki so bile v času dejanskega stanja spora pogodbenice UNCLOS, so prevzele obveznosti na podlagi UNCLOS na področjih, za katera je bila vsaka od njih pristojna.(11) Na primer, Skupnost je prevzela obveznosti na področju ohranjanja in upravljanja morskih ribolovnih virov, medtem ko so države članice prevzele obveznosti na področju odprave morskih mej.(12)
18. Po mnenju Komisije so določbe UNCLOS, ki jih proti Združenemu kraljestvu navaja Irska, v pristojnosti Sodišča, ker sodijo v pristojnost Skupnosti in jih je ta s pogodbo tudi sprejela. Komisija v zvezi s tem poudarja, da je varovanje okolja izrecen cilj Skupnosti, za katerega ima ta zunanjo pristojnost. Komisija še opozarja, da je tudi Sklep Sveta 98/392/ES,(13) s katerim je Evropska skupnost sprejela UNCLOS, temeljil na členu 130s Pogodbe ES (postal člen 175 ES).
19. Nasprotno Irska meni, da na področjih, glede katerih namerava Irska tožiti Združeno kraljestvo, ni bilo prenosa pristojnosti z držav članic na Skupnost. Zatrjuje, da je Skupnost pogodbenica UNCLOS le na tistih področjih, ki sodijo v njeno izključno zunanjo pristojnost. Če zadeve, ki se obravnavajo v sporu o tovarni MOX, urejajo pravni akti Skupnosti, ti akti zagotavljajo najnižje standarde in nanje določbe UNCLOS ne vplivajo. Po navedbah Irske iz tega izhaja, da določbe UNCLOS niso postale del prava Skupnosti in da Sodišče ni pristojno, da o zahtevku Irske proti Združenemu kraljestvu odloča na podlagi UNCLOS.
20. Pred presojo navedenih trditev bom na kratko navedel zadevno sodno prakso o obsegu pristojnosti Sodišča v zvezi z mešanimi sporazumi.
21. Sodišče je večkrat ugotovilo, da njegova pristojnost zajema tudi določbe mešanih sporazumov.(14) Sodišče je v sodbi v zadevi Haegeman navedlo zlasti, da so določbe, ki so bile sporne v tej zadevi, sestavni del prava Skupnosti.(15) Zato je Sodišče pristojno za sprejetje predhodne odločbe o njihovi razlagi in izdajo sodbe, če države članice Skupnosti ne izpolnijo svojih obveznosti iz teh določb.(16) Vendar iz sodne prakse Sodišča ni mogoče sklepati, da vse določbe mešanih sporazumov avtomatično sodijo v pristojnost Sodišča. Sodišče uporablja previdnejši pristop. Meni, da „imajo mešani sporazumi, ki so jih sklenile Skupnost, njene države članice in tretje države, v pravnem redu Skupnosti enak položaj kot sporazumi, ki so izključno v pristojnosti Skupnosti, če gre za določbe, ki spadajo v pristojnost Skupnosti“.(17)
22. V obsegu, v katerem je Skupnost prevzela obveznosti na podlagi mešanega sporazuma, so pravila, ki zavezujejo Skupnost, del prava Skupnosti.(18) Na ta način so zavezujoča v Skupnosti in njenih državah članicah(19) in sodijo v pristojnost Sodišča.(20) Skupnost je nedvomno prevzela obveznosti na podlagi določb mešanega sporazuma, če te določbe veljajo za zadeve, ki spadajo na področje izključne pristojnosti Skupnosti – kot je bil primer določb o trgovini v sodbi Haegeman. Če določba, nasprotno, velja le za zadeve, ki spadajo v izključno pristojnost držav članic, so obveznosti iz te določbe prevzele države članice, in ne Skupnost.(21)
23. Vprašanje je težje, če bi določba mešanega sporazuma veljala za zadevo, ki spada v skupno pristojnost Skupnosti in njenih držav članic. Naj spomnim, da lahko na področju, kot je okoljska politika, za katero je v Pogodbi določena skupna pristojnost,(22) tako Skupnost kot tudi države članice same prevzemajo obveznosti do tretjih držav. Ko je Skupnost prevzela obveznost ali ko je sprejela notranje ukrepe, pa države članice ne smejo več prevzeti obveznosti, ki bi lahko vplivale na tako sprejeta skupna pravila.(23)
24. Tako Irska kot Švedska navajata, da je Evropska skupnost ob sklenitvi UNCLOS le izvajala svojo izključno zunanjo pristojnost na področju varovanja morskega okolja. Irska tudi zatrjuje, da določbe, ki so pomembne v sporu o tovarni MOX, ne spadajo v izključno pristojnost Skupnosti, ker določajo le najnižje standarde, in zato ne morejo vplivati na skupna pravila Skupnosti.(24) V utemeljitev svojega stališča se Irska opira na izjavo o pristojnosti, ki jo je podala Skupnost, ko je sklenila UNCLOS.(25)
25. Če bi imela Irska prav glede ugotovitve, da je Skupnost izvajala le svojo izključno zunanjo pristojnost, bi moralo Sodišče resnično skrbno določiti obseg te pristojnosti – enako kot v sodbah Open Skies(26) –, da bi ugotovilo, ali zadevne določbe UNCLOS spadajo v pristojnost Sodišča kot sestavni del pravnega reda Skupnosti.
26. Menim pa, da premisa, da je Skupnost s sklenitvijo UNCLOS ravnala le v okviru svoje izključne pristojnosti, ni pravilna.
27. UNCLOS je bil v imenu Evropske skupnosti sklenjen s Sklepom Sveta 98/392. Kot Komisija pravilno opozarja, temelji ta sklep med drugim na členu 130(s) Pogodbe. Kaže torej, da je Skupnost, ko je pristopila k UNCLOS, izvajala glede določb UNCLOS v zvezi z varovanjem morskega okolja tako njeno izključno kot neizključno zunanjo pristojnost na področju varovanja okolja.
28. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da so ob sklenitvi UNCLOS že obstajali številni ukrepi Skupnosti na tem področju.
29. Komisija v zvezi s tem zatrjuje, da sta obravnavani zadevi podobna dva postopka zaradi neizpolnitve obveznosti v zvezi z mešanimi sporazumi: Komisija proti Irski(27) in Komisija proti Franciji(28). V obeh sodbah je Sodišče ugotovilo, da je bilo pristojno, in navedlo, da sta obravnavana sporazuma „večinoma sodi[la] v pristojnost Skupnosti“.(29) Vendar me primerjava Komisije le delno prepriča. Menim, da se lahko povleče vzporednica le s sodbo Komisija proti Franciji, ne pa tudi s sodbo Komisija proti Irski.
30. V sodbi Komisija proti Irski je Sodišče obravnavalo vprašanje, ali je pristojno v postopku zaradi neizpolnitve obveznosti, ker Irska ni pravočasno pristopila k Bernski konvenciji za varstvo književnih in umetniških del (Pariški akt). Sodišče je menilo, da je pristojno, ker je Bernska konvencija zajemala področje, ki je „večinoma sodi[lo] v pristojnost Skupnosti“.(30) Vendar se mora ta stavek razumeti v okviru posebnosti, da je bila predmet te zadeve kršitev obveznosti pristopa k Bernski konvenciji.(31) Generalni pravobranilec Mischo je opozoril, da je Bernska konvencija nedeljiva in k njej država ne more le delno pristopiti, čeprav ta konvencija ne sodi v celoti v pristojnost Skupnosti. Iz istega razloga je obveznost prava Skupnosti, da se pristopi k Bernski konvenciji, nedeljiva.(32)
31. V sodbi Komisija proti Franciji pa se po drugi strani ni obravnavala obveznost pristopa k mednarodnemu sporazumu. Šlo je za postopek zaradi neizpolnitve obveznosti zoper Francijo, ker ta ni izpolnila svojih obveznosti iz nekaterih določb Konvencije o varstvu Sredozemskega morja pred onesnaževanjem in protokola k tej konvenciji. Sodišče je menilo, da „[k]er se tožba zaradi neizpolnitve obveznosti lahko nanaša le na nespoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz prava Skupnosti, je treba [...] ugotoviti, ali obveznosti, ki jih ima Francija in ki so predmet tožbe, izhajajo iz prava Skupnosti“.(33) Ko je Sodišče ugotovilo, da predmet Konvencije in protokola sovpada „večinoma“ s predmetom različnih zakonskih aktov Skupnosti, je sklenilo, da „je v interesu Skupnosti, da [Skupnost] in njene države članice spoštujejo obveznosti iz [Konvencije in Protokola]“.(34) Sodišče je nato ugotovilo, da je pristojno, čeprav se je v postopku zaradi neizpolnitve obveznosti obravnavalo odvajanje sladke vode in rečnega blata v morsko okolje, to je zadeva, ki je notranja zakonodaja Skupnosti še ni uredila.(35)
32. Tako kot v obravnavani zadevi se tudi v sodbi Komisija proti Franciji obravnava mednarodni sporazum, h kateremu so skupaj pristopile Skupnost in njene države članice. Poleg tega je v sodbi Komisija proti Franciji tožena država članica prav tako zatrjevala, da Sodišče ni bilo pristojno glede zadevnih obveznosti, ker te niso spadale v zunanjo pristojnost Skupnosti. Sodišče je to trditev zavrnilo. Obseg svoje pristojnosti je utemeljilo z vidika interesov varovanja integritete obstoječega pravnega okvira Skupnosti.
33. Ugotovitev Sodišča v točki 27 sodbe, da obravnavane določbe spadajo na „področje, ki večinoma sodi v pristojnost Skupnosti“,(36) se lahko zlahka napačno razume tako, da je Sodišče v postopku zaradi neizpolnitve obveznosti razsodilo glede obveznosti, ki so nastale zunaj obsega prava Skupnosti. Seveda ni mogoče, da gre za tak primer.(37) Sodbo razumem tako, da je Sodišče štelo, da je Skupnost s sklenitvijo sporazuma izvajala svojo pristojnost, ki ni izključna, na področju odvajanja sladke vode in rečnega blata v morsko okolje. Drugače povedano, sklenitev mednarodnega sporazuma je lahko sama po sebi oblika izvajanja pristojnosti Skupnosti, ki ni izključna, neodvisno od tega, ali je bila prej sprejeta notranja zakonodaja Skupnosti. Enako kot v obravnavanem primeru to pomeni, da je Skupnost ob sklenitvi sporazuma izvajala zunanjo pristojnost tako na področjih, na katerih je ta izključna, kot na tistih, na katerih ni izključna, če se je pri tem oprla na pravno podlago, ki ureja to pristojnost.(38) Skupnost je tako na teh področjih prevzela mednarodne obveznosti, ki zato spadajo v pristojnost Sodišča kot obveznosti, ki izhajajo iz prava Skupnosti.(39)
34. Na podlagi izjave „o pristojnosti Evropske skupnosti glede zadev, ki jih ureja Konvencija,“ v nasprotju s trditvami Irske, ni mogoče sklepati drugače.
35. Pod naslovom Zadeve, v katerih Skupnost deli pristojnost z državami članicami je v izjavi navedeno:
„Glede določb o pomorskem transportu, varnosti pomorskega transporta in preprečevanja onesnaževanja morja, ki jih med drugim vsebujejo deli II, III, V, VII in XII Konvencije, ima Skupnost izključno pristojnost zgolj, če take določbe Konvencije ali pravni instrumenti, sprejeti za njeno izvajanje, vplivajo na skupna pravila, ki jih je postavila Skupnost. Kadar pravila Skupnosti obstajajo, vendar ni vpliva nanje, zlasti v primerih določb Skupnosti, ki vzpostavljajo samo minimalne standarde, imajo države članice pristojnost, brez vpliva na pristojnost Skupnosti, da delujejo na tem področju. Sicer pa pristojnost ostaja pri državah članicah.
V dodatku je naveden seznam zadevnih aktov Skupnosti. Obseg pristojnosti Skupnosti, ki izhaja iz teh aktov, je treba oceniti s primerjavo podrobnih določb vsakega ukrepa in zlasti v obsegu, v katerem te določbe vzpostavljajo skupna pravila.“
36. Kot razumem, poskuša besedilo izraziti sodno prakso Sodišča, zlasti sodbo ERTA in Mnenje 2/91. Tako oblikovanemu besedilu morda manjkata jasnost in eleganca, vendar ne podpira stališča, da je Skupnost na področju varstva morskega okolja le izvajala svojo izključno zunanjo pristojnost.
37. Komisija torej pravilno navaja, da je Irska kršila določbe UNCLOS, ki so postale del prava Skupnosti in je zato zanje pristojno Sodišče.
38. Irska zatrjuje, da bi bila prikrajšana za primerno pravno sredstvo na podlagi UNCLOS, če bi se v zadevah, ki jih zajema ta konvencija, vztrajalo pri izključni pristojnosti Sodišča.
39. Z navedenim se ne strinjam. Spet se moram sklicevati na postopek, ki ga določa člen 227 ES, in na možnost, da se na podlagi člena 243 ES predlaga sprejetje začasnih ukrepov. Poleg tega je pomembno tudi, da so v členu 282 UNCLOS izrecno dovoljene oblike reševanja sporov, ki niso predvidene v UNCLOS.(40) Navsezadnje države članice ne smejo delovati zunaj okvira Skupnosti le zato, ker menijo, da bi bil tak način delovanja primernejši, tudi če so soočene z resničnimi težavami.(41)
40. Irska kot podredni razlog navaja, da bi enako veljalo za določbe UNCLOS glede reševanja sporov, če bi bile te določbe vključene v pravo Skupnosti. Načini reševanja sporov, ki jih predvideva UNCLOS, bi zato postali načini reševanja sporov, določeni v „tej pogodbi“, v smislu člena 292 ES.
41. Ne strinjam se, da se je ureditev reševanja sporov v UNCLOS vključila v sodni sistem Skupnosti in ga s tem spremenila. Člen 292 ES onemogoča, da se izključna pristojnost Sodišča z mednarodnim sporazumom podeli drugemu sodišču.(42) Ni mogoče torej, da se je zaradi sklenitve UNCLOS pristojnost Sodišča za reševanje sporov med državami članicami glede razlage ali uporabe prava Skupnosti prenesla na sodišče, ustanovljeno na podlagi UNCLOS.
42. Zato predlagam, da Sodišče odloči, da Irska s tem, da je spor z Združenim kraljestvom glede tovarne MOX predložila arbitražnemu sodišču, ustanovljenemu na podlagi Aneksa VII k UNCLOS, ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 292 ES.
43. Ker Euratom ni pogodbenica UNCLOS, zgornja obrazložitev ne more pripeljati do enake ugotovitve glede člena 193 AE. Zaradi presoje očitka, da Irska ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 193 AE, se mora obravnavati drugi tožbeni razlog Komisije.
IV – Sklicevanje Irske na pravo Skupnosti pred arbitražnim sodiščem
44. Kot navaja Komisija, je Irska kršila svoje obveznosti iz členov 292 ES in 193 AE, ker je predpise Skupnost predložila sodišču, ki ni sodišče Skupnosti, da jih razloži in uporabi. Združeno kraljestvo to stališče podpira. Komisija in Združeno kraljestvo ugotavljata, da je Irska v predlogih arbitražnemu sodišču navedla direktive 85/337/EGS,(43) 90/313/EGS,(44) 80/836/EURATOM,(45) 92/3/EURATOM(46) in 96/29/EURATOM(47) kot tudi določbe Konvencije OSPAR.(48)
45. Irska zatrjuje, da sodišča ni zaprosila, naj uporabi pravo Skupnosti, pač pa se je na direktive sklicevala le zato, da bi si pomagala pri razlagi obveznosti iz UNCLOS. Poudarja, da se je v dopisu Komisiji z dne 16. septembra 2003 slavnostno zavezala, da se bo na predpise prava Skupnosti še naprej sklicevala le zaradi pomoči pri razlagi UNCLOS in da sodišča UNCLOS ne bo pozvala, naj razišče, ali je Združeno kraljestvo kršilo katero od pravil ali predpisov prava Skupnosti. Navaja še, da ni kršila svojih obveznosti iz člena 292 ES niti iz člena 193 AE, saj v predlogu nikakor ne očita, da je Združeno kraljestvo kršilo katero od obveznosti na podlagi prava Skupnosti.
46. Po mojem mnenju ta trditev ne vzdrži.
47. Iz predlogov Irske arbitražnemu sodišču izhaja, da se je na predpise prava Skupnosti sklicevala v zvezi s členom 293(1) UNCLOS. Na podlagi te določbe arbitražno sodišče „uporablja to konvencijo in druga pravila mednarodnega prava, ki niso v nasprotju s to konvencijo“.
48. Irska v točki 3 svojega predloga za uvedbo postopka z dne 25. oktobra 2001 navaja, da bo „arbitražno sodišče [...] pozvano, naj upošteva določbe drugih mednarodnih instrumentov, vključno z mednarodnimi konvencijami in predpisi Skupnosti“. V točki 24 predloga za uvedbo postopka se sklicuje na člen 293(1) UNCLOS in zatrjuje, da se „določbe UNCLOS [...] razlagajo s sklicevanjem na druga mednarodna pravila, ki zavezujejo Združeno kraljestvo, vključno s Konvencijo OSPAR o varstvu morskega okolja severovzhodnega Atlantika iz leta 1992, Direktive 85/337/EGS ter Direktiv 80/836/EURATOM in 96/239/EURATOM“.
49. Poleg tega Irska v vlogi, ki jo je predložila sodišču UNCLOS, zatrjuje, da se „pravila mednarodnega prava, ki jih mora uporabiti sodišče iz Aneksa VII, [...] nahajajo tako v zadevnih določbah UNCLOS kot tudi ‚drug[ih] pravil[ih] mednarodnega prava, ki niso v nasprotju‘ s Konvencijo“.(49) V nadaljevanju navaja, da „UNCLOS na ta dva načina – z razlago splošnih določb UNCLOS z vidika širšega korpusa mednarodnega prava in z navodilom, da se uporabijo druga mednarodna pravila, standardi in prakse – prevzema celostno funkcijo, ki združuje pogodbene norme in norme običajnega prava ter regijske in globalne norme“.(50)
50. Irska v točki 6.19 svoje vloge pripominja, da se na zadevne predpise Skupnosti ne sklicuje zato, ker bi sodišče prosila, naj jih uporabi kot take, pač pa „zato, ker kažejo, kako naj bi se razlagale in uporabile splošne določbe UNCLOS“. Kljub temu se Irska v svojih nadaljnjih predlogih, predloženih arbitražnemu sodišču, v zvezi s členom 293(1) UNCLOS mnogokrat sklicuje na predpise Skupnosti. Tako se na primer v delu svoje vloge, ki se nanaša na obveznost izvedbe primerne presoje vpliva na okolje, naslovljenem Izvir zakonitih obveznosti, med drugimi predpisi sklicuje tudi na Direktivo 85/337 in navaja, da so „ti predpisi [...] pomembni kot navodilo za razlago obveznosti, ki jih nalaga člen 206 UNCLOS, in kot primeri [drugih predpisov mednarodnega prava], ki jih mora to sodišče na podlagi navodila v členu 293(1) UNCLOS uporabiti v primeru, ki ga obravnava“.(51) Irska v odgovoru navaja, da mora „v tožbah v zvezi z morskim okoljem, ki zadevajo kršitev določenih mednarodnih pravil in standardov, ki so jih določile pristojne mednarodne organizacije ali diplomatske konference“, arbitražno sodišče „upoštevati in uporabiti ta mednarodna pravila in standarde“.(52)
51. Glede na te navedbe ne morem sprejeti, da Irska ne zatrjuje, da je Združeno kraljestvo kršilo katero od obveznosti na podlagi prava Skupnosti.(53) Irska na vsak način zahteva, naj arbitražno sodišče ugotovi, da je Združeno kraljestvo kršilo obveznosti na podlagi UNCLOS, ki po njenem razumevanju te konvencije sovpadajo z obveznostmi na podlagi prava Skupnosti. V ta namen Irska arbitražnemu sodišču predlaga, naj poda razlago obveznosti Združenega kraljestva na podlagi prava ES in EURATOM.(54)
52. Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Irska s tem, da je spor glede razlage in uporabe Pogodbe ES in Pogodbe EURATOM predložila v reševanje arbitražnemu sodišču, ustanovljenemu na podlagi Aneksa VII k UNCLOS, ni izpolnila svoje obveznosti iz členov 292 ES in 193 AE.
V – Dolžnost sodelovanja
53. Komisija trdi, da Irska, ne le da ni izpolnila svoje obveznosti iz členov 292 ES in 193 AE, pač pa je tudi kršila člena 10(2) ES in 192(2) AE. Obe določbi določata, naj se države članice „vzdržijo [...] vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev te pogodbe“. Komisija podaja dva razloga.
54. Komisija najprej zatrjuje, da so na podlagi člena 10(2) ES države članice dolžne sodelovati v okviru mešanih sporazumov. Po navedbah Komisije je Irska kršila to dolžnost s tem, da je začela postopek reševanja sporov na podlagi določb, ki spadajo v pristojnost Skupnosti; tako ravnanje lahko pri tretjih državah povzroči zmedo glede zastopanja Skupnosti kot pogodbenice navzven in njene notranje povezanosti ter zelo škoduje učinkovitosti in povezanosti zunanjih dejavnosti Skupnosti.
55. Menim, da Sodišču tega vprašanja ni treba obravnavati. Predmet pritožbe Komisije je v bistvu enak predmetu pritožbe na podlagi člena 292 ES. Po mojem mnenju je člen 292 ES posebna oblika splošnega načela lojalnosti, zajetega v členu 10(2) ES.(55) Zato zadostuje presoja na podlagi člena 292 ES.
56. Komisija navaja še drugi razlog, zaradi katerega naj bi Irska kršila dolžnost sodelovanja. Zatrjuje, da bi morala Irska na podlagi členov 10 ES in 192 AE obvestiti pristojno institucijo Skupnosti in se z njo posvetovati, preden je začela postopek reševanja sporov na podlagi UNCLOS.
57. Glede tega se s Komisijo strinjam. Člena 10 ES in 192 AE institucijam Skupnosti in državam članicam nalagata medsebojno dolžnost pristnega sodelovanja.(56) Ta dolžnost je še posebno pomembna na področju zunanjih odnosov(57) in se zlasti uporablja v okoliščinah, v katerih so Skupnost in države članice skupaj prevzele obveznosti do tretjih držav.(58)
58. Posledica dolžnosti sodelovanja je v nekaterih primerih lahko obveznost držav članic, da se posvetujejo s Komisijo, da bi se izognile tveganju kršitev pravil Skupnosti ali oviranja politik Skupnosti.(59) Po mojem mnenju je v okoliščinah obravnavane zadeve taka dolžnost Irsko zavezovala. Irska se je odločila, da bo proti drugi državi članici vložila tožbo na podlagi mednarodnega sporazuma, katerega pogodbenica je bila Evropska skupnost, in glede zadeve, ki bi lahko spadala v izključno pristojnost Sodišča. Kot Komisija pravilno poudarja, bi bilo posvetovanje lahko koristno za razjasnitev, v kakšnem obsegu je spor zadeval pravo Skupnosti. Poleg tega bi se z njim omogočila izmenjava mnenj o tem, ali bi se lahko zoper državo članico, ki naj bi ravnala v nasprotju z mednarodnim sporazumom, začel postopek zaradi neizpolnitve obveznosti. Vendar je Irska nameravala pridobiti stališče Komisije šele po tem, ko je začela postopek za reševanje sporov.
59. Na podlagi navedenega menim, da Irska ni izpolnila svojih obveznosti iz členov 10 ES in 192 AE.
VI – Stroški
60. Ker je Komisija prijavila stroške, predlagam, da se Irski kot stranki, ki v tem postopku ni uspela, naloži plačilo stroškov v skladu s členom 69(2) Poslovnika.
VII – Predlog
61. Predlagam, da Sodišče:
– razglasi, da Irska s tem, da je začela postopek reševanja sporov proti Združenemu kraljestvu glede tovarne MOX iz Sellafielda, ni izpolnila svojih obveznosti iz členov 292 ES in 193 AE;
– razglasi, da Irska s tem, da je začela navedeni postopek brez predhodnega posvetovanja s Komisijo, ni izpolnila svojih obveznosti iz členov 10 ES in 192 AE;
– Irski naloži plačilo stroškov.