SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
ATHANASIOSA RANTOSA,
predstavljeni 15. junija 2023(1)
Zadeva C‑755/21 P
Marián Kočner
proti
Agenciji Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj
„Pritožba – Uredba (EU) 2016/794 – Agencija Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) – Varstvo osebnih podatkov – Člena 49 in 50 – Odgovornost Europola za nepravilno obdelavo osebnih podatkov – Uvodna izjava 57 – Narava odgovornosti – Kazenski postopek, ki je bil proti pritožniku uveden na Slovaškem – Študija, ki jo je Europol izvedel za namene preiskave – Zbiranje podatkov z mobilnih telefonov in naprave USB v lasti pritožnika – Domnevno nepooblaščeno razkritje navedenih podatkov s strani Europola – Nepremoženjska škoda – Odškodninska tožba – Vzročna zveza“
I. Uvod
1. Marián Kočner (v nadaljevanju: pritožnik) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 29. septembra 2021, Kočner/Europol (T‑528/20, neobjavljena, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2021:631), s katero je Splošno sodišče zavrnilo njegovo tožbo za izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi pritožniku nastala zaradi posega v pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja kot posledica obdelave podatkov s strani Agencije Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) v okviru preiskave kaznivega dejanja, ki so jo zoper pritožnika uvedli slovaški organi po umoru novinarja in njegove zaročenke.
2. S to pritožbo je Sodišču prvič ponujena priložnost, da se izreče zlasti o naravi nepogodbene odgovornosti Europola na podlagi členov 49 in 50 Uredbe (EU) 2016/794(2), ki se razlagata glede na uvodno izjavo 57 te uredbe, in, natančneje, o obstoju posebnega sistema solidarne odgovornosti Europola in države članice, v kateri je nastala škoda zaradi nepravilne obdelave podatkov s strani Europola ali te države članice.
II. Pravni okvir
3. V uvodnih izjavah 56, 57 in 65 Uredbe o Europolu je navedeno:
„(56) Za Europol bi morala veljati splošna pravila o pogodbeni in nepogodbeni odgovornosti, ki se uporabljajo za institucije, agencije in organe Unije, razen pravil o odgovornosti za nezakonito obdelavo podatkov.
(57) Pri zadevnih posameznikih je lahko včasih nejasno, ali je škoda, ki so jo utrpeli zaradi nezakonite obdelave podatkov, posledica dejanj Europola ali države članice. Zato bi morala biti Europol in država članica, v kateri se je zgodil dogodek, zaradi katerega je oseba utrpela škodo, skupno in solidarno odgovorna.
[…]
(65) Europol obdeluje podatke, ki zahtevajo posebno varstvo, saj vključujejo občutljive netajne podatke in tajne podatke EU. Europol bi zato moral pripraviti pravila o zaupnosti in obdelovanju takih podatkov. Pravila o varovanju tajnih podatkov EU bi morala biti skladna s Sklepom Sveta 2013/488/EU [(3)].“
4. V skladu s členom 17(1) te uredbe Europol obdeluje le informacije, ki mu jih posredujejo med drugim države članice v skladu s svojim nacionalnim pravom in členom 7 navedene uredbe. V skladu s členom 17(2) lahko Europol neposredno pridobi in obdeluje informacije, vključno z osebnimi podatki, iz javno dostopnih virov, vključno s spletom in javnimi podatki.
5. Člen 32 iste uredbe, naslovljen „Varnost obdelave“, v odstavku 1 določa:
„Europol izvaja ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za varovanje osebnih podatkov pred naključnim ali nezakonitim uničenjem, naključno izgubo ali nepooblaščenim razkritjem, spremembo in dostopom ali drugimi nezakonitimi oblikami obdelave.“
6. Člen 49 Uredbe o Europolu, naslovljen „Splošne določbe o odgovornosti in pravica do odškodnine“, v odstavku 3 določa:
„Brez poseganja v člen 49 [(4)] Europol v primeru nepogodbene odgovornosti in v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, povrne kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njegove službe ali njegovo osebje pri opravljanju svojih dolžnosti.“
7. Člen 50 te uredbe, naslovljen „Odgovornost za nepravilno obdelavo osebnih podatkov in pravica do odškodnine“, določa:
„1. Vsak posameznik, ki je utrpel škodo zaradi nezakonite obdelave podatkov, ima pravico do odškodnine, bodisi od Europola v skladu s členom 340 PDEU bodisi od države članice, v kateri se je zgodil dogodek, zaradi katerega je nastala škoda, v skladu z nacionalnim pravom te države članice. Posameznik vloži tožbo zoper Europol pri Sodišču Evropske unije oziroma zoper državo članico pri pristojnem nacionalnem sodišču te države članice.
2. Vsak spor med Europolom in državo članico glede končne odgovornosti za odškodnino, dodeljeno posamezniku v skladu z odstavkom 1, se predloži upravnemu odboru, ki sprejme odločitev z dvotretjinsko večino svojih članov, brez poseganja v pravico do izpodbijanja te odločitve v skladu s členom 263 PDEU.“
III. Dejansko stanje
8. V okviru preiskave, ki so jo slovaški organi pregona opravili po umoru novinarja in njegove zaročenke 21. februarja 2018 na Slovaškem, je Europol na zahtevo Národná kriminálna agentúra (državna agencija za boj proti kriminalu, Slovaška, v nadaljevanju: NKA) 10. oktobra 2018 prevzel dva mobilna telefona, ki naj bi pripadala pritožniku, 17. oktobra 2018 pa pomnilniško napravo USB.
9. V zvezi s tema mobilnima telefonoma je Europol 21. junija 2019 NKA predložil končna znanstvena poročila glede dejavnosti, ki so bile izvedene na njiju. Po navedbah Europola je bil pred predložitvijo poročil NKA najprej izročen trdi disk s šifriranimi podatki z navedenih telefonov, kar potrjuje zapisnik z dne 23. oktobra 2018 (v nadaljevanju: zapisnik z dne 23. oktobra 2018), nato pa sta bila NKA izročena zadevna telefona, kar potrjuje obrazec za prejem/predložitev dokazov z dne 13. februarja 2019.(5)
10. Časopisni članki in objava na spletnem mestu iz maja 2019 naj bi javnosti dali na voljo informacije o pritožniku, ki izhajajo s teh mobilnih telefonov, vključno s transkripcijami intimne komunikacije pritožnika.
11. V zvezi s pomnilniško napravo USB je Europol v poročilu z dne 13. januarja 2019, ki ga je 14. februarja 2019 poslal NKA, navedel, da je pritožnik od 20. junija 2018 v priporu zaradi domnevnega finančnega kaznivega dejanja in da je njegovo ime med drugim neposredno povezano s „tako imenovanimi mafijskimi seznami“ in „panamskimi dokumenti“(6).
12. Pritožnik je z dopisom z dne 4. maja 2020 na podlagi člena 50(1) Uredbe o Europolu od Europola zahteval odškodnino v višini 100.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi, prvič, objave osebnih podatkov v tiskanih medijih in na spletu, zlasti objave transkripcij njegovih intimnih in spolnih komunikacij, in drugič, vključitve njegovega imena na „sezname mafijcev“, ki naj bi se v tisku pojavilo kot posledica uhajanja informacij iz spisa nacionalnega kazenskega postopka v zvezi z umorom, omenjenim v točki 8 teh sklepnih predlogov.
13. Po preiskavi, ki so jo opravili slovaški organi pregona in ki je navedena v točki 8 teh sklepnih predlogov, je bil pritožnik, ki je bil obdolžen sostorilstva pri umoru kot naročnik, oproščen na prvi stopnji s sodbo, ki jo je Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike, Slovaška) razveljavilo in zadevo vrnilo v razsojanje na prvo stopnjo.
IV. Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
14. Pritožnik je 18. avgusta 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil tožbo na podlagi členov 268 in 340 PDEU ter člena 50(1) Uredbe o Europolu za povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi ravnanja Europola. Zahteval je odškodnino v višini 50.000 EUR za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi razkritja osebnih podatkov (prvi del tožbenega predloga), in odškodnino v istem znesku za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi vpisa na „sezname mafijcev“ (drugi del tožbenega predloga).
15. Splošno sodišče je to tožbo zavrnilo. V zvezi s prvim tožbenim predlogom je ugotovilo, da pritožnik ni predložil dokaza o vzročni zvezi med zatrjevano škodo in ravnanjem Europola(7), v zvezi z drugim tožbenim predlogom pa, da pritožnik ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da je „sezname mafijcev“ pripravila in vodila institucija Unije, zlasti Europol(8). V zvezi z obema predlogoma je tudi pojasnilo, da teh ugotovitev ni mogoče ovreči niti z uvodno izjavo 57 Uredbe o Europolu niti s členom 49 ali členom 50 te uredbe.(9)
V. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
16. Pritožnik je 8. decembra 2021 vložil pritožbo zoper izpodbijano sodbo. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču ter odloči o stroških.
17. Europol ob podpori Slovaške republike kot intervenientke Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in pritožniku naloži plačilo stroškov.
VI. Analiza
A. Pritožba
18. Pritožnik v utemeljitev pritožbe navaja šest pritožbenih razlogov, prvi štirje so v zvezi z nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi razkritja osebnih podatkov javnosti (prvi del tožbenega predloga na prvi stopnji), peti in šesti pritožbeni razlog pa se nanašata na nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi vpisa imena pritožnika na „sezname mafijcev“ (drugi del tožbenega predloga na prvi stopnji).(10)
19. Europol se vnaprej sklicuje na nedopustnost prvega in petega pritožbenega razloga, kar je vprašanje, ki ga je treba obravnavati najprej.
1. Dopustnost prvega in petega pritožbenega razloga: napake v zvezi z naravo odgovornosti Europola
20. Europol v bistvu trdi, da sta bila prvi in peti pritožbeni razlog, ki se nanašata na to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je izključilo solidarno odgovornost Europola in zadevne države članice za škodo, nastalo zaradi nezakonite obdelave podatkov kot posledica ravnanja Europola ali te države članice, prvič navedena v fazi replike na prvi stopnji. Šlo naj bi torej za nova razloga, ki sta bila navedena med postopkom in naj zato ne bi bila dopustna.(11)
21. Pritožnik odgovarja, da je te trditve navedel v tožbi na prvi stopnji, ko je navedel uvodno izjavo 57 Uredbe o Europolu ter člen 50(1) in (2) te uredbe.
22. V zvezi s tem ugotavljam, da je pritožnik v tožbi trdil, da je Europol odgovoren v skladu s členom 49(3) in členom 50 Uredbe o Europolu s sklicevanjem na uvodno izjavo 57 te uredbe, ki jo je pritožnik v celoti citiral. Pritožnik je v repliki to trditev pozneje podprl s pojasnilom, da je Europol skupaj z zadevno državo članico solidarno odgovoren za povzročeno škodo, tudi če ne bi bilo dokazano, da je Europol odgovoren za izpodbijano ravnanje.
23. V teh okoliščinah menim, da je pritožnik v tožbi na prvi stopnji navedel razlog, ki se v bistvu nanaša na solidarno odgovornost Europola, in da sta zato prvi in peti pritožbeni razlog dopustna.
2. Pritožbeni razlogi v zvezi z nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi razkritja osebnih podatkov javnosti (prvi del tožbenega predloga na prvi stopnji)
a) Prvi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava pri opredelitvi odgovornosti Europola zaradi nepravilne obdelave podatkov
24. Pritožnik s prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je izključilo, da bi bila Europol in zadevna država članica solidarno odgovorna za škodo, nastalo zaradi nezakonite obdelave podatkov, in da ob tem ni upoštevalo, da je uvodna izjava 57 Uredbe o Europolu zavezujoča.
25. Pritožnik sicer priznava, da besedilo člena 50(1) in (2) Uredbe o Europolu ne vsebuje izrecne določbe, ki bi določala solidarno odgovornost Europola in zadevne države članice, vendar meni, da taka odgovornost vseeno izhaja iz tega člena, ki se razlaga ob upoštevanju uvodne izjave 57 te uredbe.
26. Prvič, meni, da člena 50(2) navedene uredbe, ki določa reševanje sporov med Europolom in zadevno državo članico prek upravnega odbora Europola, ni mogoče razlagati drugače, ne da bi bil členu odvzet vsakršen pomen.
27. Drugič, obstoj solidarne odgovornosti Europola v obravnavani zadevi naj bi temeljil tudi na cilju zadevne ureditve, ki izhaja zlasti iz uvodne izjave 57 Uredbe o Europolu in s katerim naj bi se povečalo varstvo oškodovane stranke.(12)
28. Tretjič, splošna načela prava Unije naj bi v skladu s členom 340 PDEU v vsakem primeru omogočala obstoj solidarne odgovornosti tudi v primeru neobstoja izrecne določbe.
29. Europol ob podpori Slovaške republike uvodoma poudarja, da solidarna odgovornost Unije in zadevne države članice, kadar delujeta skupaj, načeloma ni priznana v okviru člena 340, drugi odstavek, PDEU, temveč je v tem smislu potrebna izrecna navedba zakonodajalca Unije.
30. Na prvem mestu naj se člen 50 Uredbe o Europolu ne bi uporabljal za obdelavo podatkov, ki je predmet obravnavane zadeve, saj naj bi se uporabljal izključno za obdelavo podatkov, ki se izvaja v okviru operacij in nalog Europola.
31. Na drugem mestu naj bi se ta člen uporabljal le za škodo, ki sta jo skupaj povzročili Unija in država članica, in naj se ne bi uporabljal v primerih, ko Europol ni ravnal nezakonito in vzročna zveza ni dokazana.
32. Na tretjem mestu, najprej, uvodna izjava 57 te uredbe, ki se sklicuje na solidarno odgovornost, naj ne bi bila zavezujoča in naj se ne bi uporabljala v obravnavani zadevi. Dalje, pojem solidarne odgovornosti naj bi predpostavljal, da je več kot en subjekt odgovoren za isto škodo, in ne, da mora subjekt, katerega odgovornost ni ugotovljena, plačati odškodnino. Nazadnje, pritožnik naj sploh ne bi vložil odškodninske tožbe zoper zadevno državo članico.(13)
33. Naj spomnim, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi razsodilo, da člena 49(3) in 50(1) Uredbe o Europolu določata le, da mora Europol v skladu s pogoji iz člena 340 PDEU povrniti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njegove službe ali njegovo osebje pri opravljanju svojih dolžnosti, in da pogoj vzročne zveze ni izpolnjen.(14) Čeprav je v zvezi s tem v uvodni izjavi 57 te uredbe predviden mehanizem solidarnosti, naj ta mehanizem ne bi bil niti izražen niti utemeljen v določbah navedene uredbe.(15)
34. V zvezi z nepogodbeno odgovornostjo Unije je treba poudariti, da v skladu s členom 340, drugi odstavek, PDEU, „[v] primeru nepogodbene odgovornosti pa Unija v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti“.(16) V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti za nepogodbeno odgovornost na podlagi tega člena izpolnjenih več pogojev, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, škoda mora biti dejanska, med ravnanjem in zatrjevano škodo pa mora obstajati vzročna zveza.(17) Ker so ti pogoji kumulativni, nepogodbene odgovornosti Unije ni mogoče ugotoviti, če eden od njih ni izpolnjen.(18)
35. Kar natančneje zadeva morebitno solidarno odgovornost Europola na podlagi člena 50 Uredbe o Europolu, ugotavljam, da nepogodbena solidarna odgovornost načeloma pomeni, da če je mogoče škodno ravnanje pripisati več osebam, morajo te solidarno povrniti škodo.(19)
36. V skladu s prav tako ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi kontekst, v katerega je umeščena, ter cilje in namen akta, katerega del je. Poleg tega lahko tudi zgodovina nastanka določbe prava Unije razkrije elemente, ki so upoštevni za njeno razlago.(20)
37. Na prvem mestu, kar zadeva besedilo člena 50(1) Uredbe o Europolu, ta člen v bistvu določa, da ima vsak posameznik, ki je utrpel škodo zaradi nezakonite obdelave podatkov, pravico do odškodnine, bodisi od Europola v skladu s členom 340 PDEU (pred sodiščem Unije) bodisi od države članice, v kateri se je zgodil dogodek, zaradi katerega je nastala škoda, v skladu z nacionalnim pravom te države članice (pred pristojnim nacionalnim sodiščem).
38. Zdi se mi, da ta člen zgolj na podlagi svojega besedila ne nudi nedvoumne razlage narave zadevne odgovornosti.
39. Po eni strani namreč uporaba izraza „bodisi […] bodisi“ v zvezi s tem ni jasna.(21) Ta izraz bi lahko prav tako pomenil, da odgovornost Europola predstavlja alternativo odgovornosti zadevne države članice, ali pa, da se lahko oškodovana oseba obrne na zadevno institucijo ali zadevno državo članico v zvezi s celotno škodo.
40. Po drugi strani tudi napotitev te določbe na člen 340 PDEU ni jasna in glede na napotitev zadnjenavedenega člena na „splošna načela, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic,“ je potrebna primerjalna razlaga, ki jo bom v nadaljevanju opravil v okviru teleološke razlage zadevnega člena.(22)
41. Na drugem mestu, v zvezi s kontekstom, v katerega je umeščen člen 50(1) Uredbe o Europolu, ugotavljam, prvič, da je v uvodni izjavi 56 Uredbe o Europolu navedeno, da za Europol veljajo splošna pravila o pogodbeni in nepogodbeni odgovornosti, ki se uporabljajo za institucije, agencije in organe Unije, „razen pravil o odgovornosti za nezakonito obdelavo podatkov“. V zvezi z navedeno nezakonito obdelavo podatkov ne bi moglo biti bolj jasno izraženo, kot je v uvodni izjavi 57 te uredbe, v kateri je navedeno, da „bi morala biti Europol in država članica, v kateri se je zgodil dogodek, zaradi katerega je oseba utrpela škodo, skupno in solidarno odgovorna“, ker je lahko „[p]ri zadevnih posameznikih […] včasih nejasno, ali je škoda, ki so jo utrpeli zaradi nezakonite obdelave podatkov, posledica dejanj Europola ali države članice“.
42. Sicer je res, kot opozarja Europol, da preambula akta Unije ni pravno zavezujoča in da se nanjo ni mogoče sklicevati niti za to, da bi se odstopilo od določb zadevnega akta, niti zaradi razlage teh določb v smeri, ki je očitno v nasprotju z njihovim besedilom.(23) Kljub temu uvodne izjave zunaj tega okvira predstavljajo pomembne elemente razlage, ki lahko pojasnijo voljo avtorja tega akta.(24)
43. Ker namen zakonodajalca Unije, ki je nedvoumno izražen v uvodni izjavi 57 Uredbe o Europolu, da oškodovani osebi da prednost z uvedbo solidarne odgovornosti Europola in zadevne države članice, ni v nasprotju z besedilom člena 50 te uredbe, iz tega sklepam, da je ta člen mogoče (in ga je treba) razlagati ob upoštevanju te uvodne izjave.
44. To ugotovitev potrjuje člen 50(2) Uredbe o Europolu, v skladu s katerim se vsak spor med Europolom in državo članico glede končne odgovornosti za odškodnino, dodeljeno posamezniku v skladu s členom 50(1) te uredbe, predloži upravnemu odboru.
45. Drugič, kar zadeva trditev Europola, da dejavnosti prevzema in dešifriranja, ki jih je Europol opravil na mobilnih telefonih pritožnika, v bistvu ne spadajo pod pojem „obdelava osebnih podatkov“ v smislu člena 50 Uredbe o Europolu, sam ne vidim razlogov in tudi Europol ne pojasni, zakaj dejavnosti dešifriranja, ki jih je izvedel Europol v obravnavani zadevi, ne bi spadale v okvir opredelitve iz člena 88(2)(a) PDEU, v skladu s katero lahko naloge Europola vključujejo „zbiranje, hrambo, obdelavo, analizo in izmenjavo informacij, ki so jih posredovali predvsem organi držav članic ali tretjih držav oziroma služb“(25).
46. Tretjič, zdi se mi očitno, da je eden od ciljev Uredbe o Europolu, kot je razvidno iz njene uvodne izjave 57, olajšati vložitev odškodninske tožbe s strani osebe, ki je bila oškodovana zaradi nepravilne obdelave podatkov, z uporabo solidarne odgovornosti Europola in zadevne države članice. To stališče potrjujeta zgodovina nastanka zadevne določbe in njena primerjalna razlaga ob upoštevanju splošnih načel, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic.
47. V zvezi s tem, prvič, kar zadeva zgodovino nastanka člena 50 Uredbe o Europolu, ugotavljam, da besedilo tega člena in uvodne izjave 57 kot tako izhaja iz prvotnega predloga Komisije(26), kar potrjuje razlago, da je skupaj z navedenim členom prenesen namen zakonodajalca Unije, kot je izražen v tej uvodni izjavi, in sicer, da se uvede neka oblika solidarne odgovornosti Europola in zadevne države članice(27).
48. Poleg tega, v nasprotju s trditvijo Europola, uporabe te določbe ni mogoče omejiti na škodo, ki jo skupaj povzročita Unija in država članica, saj mora v takšnem primeru po mojem mnenju pristojno sodišče odločiti o odgovornosti zadevnih subjektov ali oseb, ki so povzročile škodo.(28)
49. Drugič, kar zadeva primerjalno razlago člena 50(1) Uredbe o Europolu, opozarjam, da lahko v skladu s tem členom oškodovana oseba uveljavlja odgovornost Europola „v skladu s členom 340 PDEU“, ki se v drugem odstavku sklicuje na splošna načela, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic.(29)
50. V zvezi s tem se mi zdi, da obstaja določeno zbliževanje pravnih redov držav članic v zvezi z obstojem solidarne odgovornosti v primerih, kadar je mogoče isto škodo pripisati več osebam.(30) Tudi načela evropskega prava civilne odgovornosti kažejo v isto smer.(31)
51. Poleg tega ugotavljam, da mehanizem solidarne odgovornosti ni neznan v pravu Unije na področju obdelave podatkov, saj med drugim člen 82(4) Uredbe (EU) 2016/679 tako odgovornost določa, kadar je v isto obdelavo vključen več kot en upravljavec(32).
52. Navedene ugotovitve ne omaja načelo, ki je razvidno iz sodne prakse, v skladu s katerim morajo v primerih, v katerih obstaja sočasna odgovornost Unije in države članice, posamezniki, ki jim je bila domnevno povzročena škoda, najprej začeti postopek pred pristojnimi nacionalnimi sodišči.(33) To načelo se namreč uporablja za primere skupne odgovornosti, njegova uporaba v primerih solidarne odgovornosti pa bi odvzela njen polni učinek.
53. Skratka, menim, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je izključilo, da člen 50(1) Uredbe o Europolu, razlagan ob upoštevanju uvodne izjave 57 te uredbe, uvaja sistem solidarne odgovornosti Europola in zadevne države članice za škodo, nastalo zaradi nezakonite obdelave podatkov kot posledica ravnanja Europola ali te države članice.
54. Zato predlagam, naj se prvi pritožbeni razlog sprejme.
55. Zato bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, v katerem je bila v njej izključena vsakršna vzročna zveza med škodo, ki jo zatrjuje pritožnik, in morebitnim ravnanjem Europola zgolj zato, ker so v določenem obdobju tako Europol kot slovaški organi razpolagali s podatki z zadevnih mobilnih telefonov.
56. Ob tem poudarjam, da je treba za to, da bi se Europol lahko štel za solidarno odgovornega za zatrjevano škodo, med drugim dokazati še obstoj vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in to škodo.(34) Obstoj solidarne odgovornosti namreč zahteva, da so različni škodni dogodki taki, da lahko povzročijo zatrjevano škodo, ne glede na to, katera kršitev je bila neposredni in odločilni vzrok dogodka.(35)
57. Res je, da je obstoj te vzročne zveze v obravnavani zadevi rdeča nit trditev, predstavljenih v okviru drugega, tretjega, četrtega in šestega pritožbenega razloga.
58. Ker pa se je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi v bistvu omejilo na odločanje o neobstoju „izključne“ vzročne zveze med ravnanjem Europola in zatrjevano škodo ter ker ta analiza ne omogoča presoje obstoja vzročne zveze, kot se zahteva v primeru solidarne odgovornosti, menim, da bi bilo treba, če bi Sodišče sprejelo moj predlog za sprejetje prvega pritožbenega razloga, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču v delu, v katerem se nanaša na prvi tožbeni predlog na prvi stopnji, da Splošno sodišče odloči o vprašanju vzročne zveze v okviru solidarne odgovornosti in po potrebi o drugih pogojih, ki veljajo za nepogodbeno odgovornost Unije in njenih institucij ali organov.(36)
59. Če pa se Sodišče ne bi strinjalo z rešitvijo, ki sem jo predlagal, bom v nadaljevanju preučil tudi druge pritožbene razloge.(37)
b) Drugi pritožbeni razlog: napaka pri razlagi nacionalnega prava, ki ureja vsebino preiskovalnega spisa
60. Pritožnik z drugim pritožbenim razlogom trdi, da v nasprotju z nacionalnimi pravili, ki določajo vsebino preiskovalnega spisa(38), zapisnik z dne 23. oktobra 2018 ni bil sestavni del preiskovalnega spisa, ki se nanj nanaša, kar naj bi torej vplivalo na njegovo zanesljivost.
61. Splošno sodišče se je v izpodbijani sodbi oprlo na zapisnik z dne 23. oktobra 2018 in ugotovilo, da od tega datuma Europol ni bil edini subjekt, ki je imel podatke z zadevnih mobilnih telefonov, saj so te podatke imeli na voljo tudi slovaški organi.(39)
62. Splošno sodišče je v odgovor na ugovor pritožnika glede pristnosti tega zapisnika presodilo, da morebitna nevključitev tega dokumenta v spis kazenskega postopka sama po sebi ne more vplivati na njegovo pristnost in da pritožnik nikoli ni zatrjeval, da je navedeni zapisnik spremenjen.(40)
63. V zvezi s tem menim, da je trditev pritožnika v zvezi z morebitno kršitvijo nacionalnih pravil v zvezi z vsebino spisa – ki se sicer ne nanašajo na pristnost dokumentov, vključenih v spis – brezpredmetna, ker ne zadostuje za dokaz, da je Splošno sodišče storilo napako pri presoji veljavnosti zapisnika z dne 23. oktobra 2018, še manj pa, da je izkrivilo ta dokaz s tem, da ni upoštevalo nacionalne ureditve, na katero se je sklicevala tožeča stranka na prvi stopnji. Razlikovati je namreč treba na eni strani med morebitno neskladnostjo tega zapisnika z nacionalnimi pravili o vsebini spisa, ki bi glede na okoliščine primera vplivala na veljavnost navedenega zapisnika kot sestavnega dela tega spisa(41), in na drugi strani obstojem (torej pristnostjo) tega zapisnika in njegovo morebitno dokazno vrednostjo v okviru te zadeve.
64. Tudi zaradi očitne neupoštevnosti nacionalnih predpisov, na katere se sklicuje pritožnik za izpodbijanje dokazne vrednosti zadevnega zapisnika, trditve o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe v zvezi s tem, ki jo je med drugim navedel pritožnik, ni mogoče sprejeti.
65. Zato predlagam, naj se drugi pritožbeni razlog zavrne.
c) Tretji pritožbeni razlog: napačno ugotovljeno dejansko stanje pri presoji vzročne zveze, kar zadeva prvi tožbeni predlog na prvi stopnji
66. Pritožnik s tretjim pritožbenim razlogom na prvem mestu trdi, da zapisnik z dne 23. oktobra 2018 (katerega pristnost je poleg tega izpodbijana) dokazuje le posredovanje „začasnih rezultatov“ v obliki pridobivanja in ekstrakcije podatkov, kar ne dokazuje, da so bile posredovane tudi „komunikacije“, ki so predmet tega postopka.(42)
67. V zvezi s tem ugotavljam, da je Splošno sodišče v točki 68 izpodbijane sodbe ugotovilo, da na dan navedenega zapisnika Europol ni bil več edini subjekt s spornimi podatki, ki so bili od tega datuma dalje dostopni tudi slovaškim organom.(43)
68. Vendar se mi zdi, da dvomi, ki jih je pritožnik izrazil v zvezi z natančno vsebino podatkov, ki jih je Europol posredoval slovaškim organom, in njegovo nestrinjanje z razlago izraza „predhodni rezultati“ iz zapisnika z dne 23. oktobra 2018, ki jo je podalo Splošno sodišče, ne zadoščajo za ugotovitev obstoja napak v zvezi z dejanskim stanjem ali presojo, ki bi povzročila izkrivljanje dokazov s strani Splošnega sodišča.
69. Na drugem mestu pritožnik trdi, da Splošno sodišče ni dokazalo, da Europol nikoli ni imel na voljo spornih sporočil v dešifrirani obliki(44), in da bi lahko celo uhajanje šifriranih podatkov povzročilo zatrjevano škodo, potem ko bi jih dešifrirala nepooblaščena tretja oseba(45), ter da bi bilo v obravnavani zadevi dešifriranje še posebej preprosto, saj je Europol že pridobil datoteke s povezanimi gesli.
70. Čeprav ni mogoče izključiti, kot trdi pritožnik, da bi sporni podatki lahko uhajali tudi v šifrirani obliki, pa pritožnik ni predložil nobenega podatka ali indica, na podlagi katerega bi bilo mogoče domnevati, da je do tega uhajanja prišlo, ko sta bila zadevna mobilna telefona na voljo Europolu(46), in še manj, da presoja Splošnega sodišča, da šifrirani podatki niso povzročili uhajanja spornih sporočil, izkrivlja dokaze(47).
71. Na tretjem mestu, pritožnik ponavlja trditev, da je bil zapisnik z dne 23. oktobra 2018 datiran na zgodnejši datum, ki jo je Splošno sodišče zavrnilo, ker za to ni bil predložen noben dokaz prima facie(48), pri čemer ni predložil dodatnih elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva(49).
72. Na četrtem mestu pritožnik dodaja, da sta bila zadevna mobilna telefona izročena za pridobivanje in ekstrakcijo brez predhodnega soglasja sodišča ali neodvisnega upravnega organa, kar naj bi dokazovalo obstoj vzročne zveze.
73. V zvezi s tem težko razumem, kako bi lahko morebitna kršitev pravil na področju pridobivanja in ekstrakcije spornih podatkov sama po sebi dokazala obstoj povezave med tem pridobivanjem ali to ekstrakcijo ter uhajanjem teh podatkov v javnost.(50)
74. Dejstvo, da je Europol sporne podatke posredoval slovaškim organom, po mojem mnenju namreč zadostuje za prekinitev „izključne“ vzročne zveze med uhajanjem teh podatkov in ravnanjem Europola, ne glede na to, ali je imel Europol navedene podatke na voljo v šifrirani ali dešifrirani obliki, in na raven morebitnega dešifriranja.(51)
75. Zato predlagam, naj se tretji pritožbeni razlog zavrne.
d) Četrti pritožbeni razlog: pomanjkljiva obrazložitev in napačna uporaba prava v zvezi z izvajanjem dokazov, izkrivljanje dokazov in kršitev pravice do obrambe
76. Pritožnik s prvim delom četrtega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da ni obrazložilo svoje ugotovitve, da člena 50(1) in (2) Uredbe o Europolu ni mogoče šteti za podlago za solidarno odgovornost, in da je kršilo pravila o dokaznem bremenu.
77. Iz analize, opravljene v točkah od 24 do 53 teh sklepnih predlogov, pa je razvidno, da je obrazložitev Splošnega sodišča pritožniku omogočila, da je razumel razloge, na podlagi katerih je Splošno sodišče menilo, da člen 50 Uredbe o Europolu ne utemeljuje solidarne odgovornosti, in da lahko oblikuje argumente proti tem razlogom. Po mojem mnenju obrazložitev tudi omogoča Sodišču, da izvaja sodni nadzor.
78. Pritožnik z drugim delom četrtega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je Splošno sodišče obrnilo dokazno breme s tem, da mu je na prvi stopnji naložilo, da mora dokazati, da je prišlo do uhajanja informacij s strani Europola.
79. Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da pritožnik ni predložil dokaza o vzročni zvezi med zatrjevano škodo in morebitnim ravnanjem Europola ter da to zadostuje za izključitev vsakršne odgovornosti Europola v smislu člena 340 PDEU.
80. Menim, da je Splošno sodišče načeloma pravilno presodilo glede na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero mora stranka, ki uveljavlja nepogodbeno odgovornost Unije, predložiti prepričljive dokaze za obstoj dovolj neposredne vzročne zveze med ravnanjem zadevne institucije in zatrjevano škodo.(52)
81. Pritožnik s tretjim delom četrtega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da kot dokaz ni upoštevalo spisa nacionalne kazenske preiskave, ki se nanaša nanj, in odloka slovaškega ministrstva za pravosodje(53), ki določa vsebino tega spisa. Pritožnik v bistvu ponavlja trditev, ki je navedena v okviru drugega pritožbenega razloga in v kateri je izraženo, da bi moral biti zapisnik z dne 23. oktobra 2018 v skladu z določbami tega odloka vključen v spis kazenske preiskave, ki se nanaša nanj.
82. V zvezi s tem zadostuje spomniti, kot sem navedel v okviru analize drugega pritožbenega razloga, da trditev pritožnika, ki se nanaša na morebitno kršitev nacionalnih pravil v zvezi z vsebino spisa, ni upoštevna, saj morebitna neskladnost tega zapisnika z nacionalnimi pravili v zvezi z vsebino spisa ne bi vplivala na dokazno vrednost navedenega zapisnika v okviru te zadeve.(54)
83. V zvezi s trditvijo, da je Europol zatrdil, da fotografija zapisnika z dne 23. oktobra 2018 dokazuje, da Europol zapisnika ni imel in da ga je od slovaških organov pridobil v okviru sodnega postopka, je treba ugotoviti, da gre, kot pojasnjuje pritožnik, za „prepričanje“ njegovega odvetnika, ki ni podprto z nobenim indicem ali dokazom.(55)
84. Pritožnik s četrtim delom četrtega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je kršilo njegovo pravico do obrambe, ker na obravnavi 30. junija 2021 ni mogel izraziti svojega stališča glede datiranja zapisnika z dne 23. oktobra 2018 na zgodnejši datum. Ne da bi to izrecno pojasnil, se zdi, da se sklicuje na kršitev načela kontradiktornosti.
85. Vendar pritožnik ne pojasni, katere trditve in elemente bi lahko uveljavljal, če bi bila njegova pravica do obrambe spoštovana, niti ne pojasni, kako bi lahko njegove trditve spremenile rešitev spora v primeru neobstoja domnevne kršitve načela kontradiktornosti.(56)
86. Poleg tega se je Splošno sodišče v točkah od 74 do 78 izpodbijane sodbe izreklo o trditvah pritožnika v zvezi z domnevnim datiranjem na zgodnejši datum, pri čemer je med drugim navedlo, da te trditve niso podprte z nobenim dokazom prima facie in da pritožnik v fazi vložitve replike ni zatrjeval, da sta zapisnik z dne 23. oktobra 2018 ali njegova kopija spremenjena.
87. Pritožnik namreč navaja zgolj, da za zdaj ni znano, kje je izvirnik zapisnika z dne 23. oktobra 2018, da ga ni v sodnem spisu v zadevi, iz katere naj bi izhajal, in da naj bi iz dokumentov iz druge kazenske zadeve izhajalo, da obstajata vsaj dva ločena izvoda tega zapisnika.
88. V zvezi s tem je treba poudariti, da je v skladu z načelom proste presoje dokazov, določenim v sodni praksi Sodišča, določitev dokazne vrednosti dokazov prepuščena diskrecijski pravici Splošnega sodišča(57), razen če gre za izkrivljanje teh dokazov, ki mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča očitno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze(58), kar pa po mojem mnenju za obravnavani primer ne velja.
89. Zato predlagam, naj se četrti pritožbeni razlog zavrne.
3. Pritožbena razloga v zvezi z nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi vpisa imena pritožnika na „sezname mafijcev“ (drugi del tožbenega predloga na prvi stopnji)
a) Peti pritožbeni razlog: napačna uporaba prava pri opredelitvi odgovornosti Europola zaradi nepravilne obdelave podatkov
90. Pritožnik s petim pritožbenim razlogom, ki se v celoti nanaša na prvi pritožbeni razlog, Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je izključilo, da bi bila Europol in zadevna država članica solidarno odgovorna za škodo, nastalo zaradi nezakonite obdelave podatkov, pri čemer ni upoštevalo, da je uvodna izjava 57 Uredbe o Europolu zavezujoča.
91. Kot izhaja iz analize v zvezi s prvim pritožbenim razlogom(59), je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je izključilo, da člen 50(1) Uredbe o Europolu, razlagan ob upoštevanju uvodne izjave 57 te uredbe, uvaja sistem solidarne odgovornosti Europola in zadevne države članice za škodo, nastalo zaradi nezakonite obdelave podatkov, ki jo opravi Europol ali ta država članica.
92. Ob tem ugotavljam, da je Splošno sodišče v zvezi z drugim tožbenim predlogom v točki 102 izpodbijane sodbe ugotovilo, da pritožnik ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da je „sezname mafijcev“, na katerih naj bi bilo njegovo ime vpisano, pripravila in vodila institucija Unije, zlasti Europol.
93. Menim, da napačna uporaba prava s strani Splošnega sodišča ne more ovreči te ugotovitve, saj je trditve, navedene v okviru šestega pritožbenega razloga, ne omajajo, kot bom preučil v nadaljevanju.
94. V teh okoliščinah predlagam, naj se peti pritožbeni razlog zavrne kot brezpredmeten.
b) Šesti pritožbeni razlog: napačno ugotovljeno dejansko stanje pri presoji vzročne zveze, kar zadeva drugi tožbeni predlog na prvi stopnji
95. Pritožnik s šestim pritožbenim razlogom v bistvu trdi, da Europol ni imel nobene podlage za vzpostavitev povezave med njim in tako imenovanimi „seznami mafijcev“.
96. Vendar je Europol, kot je poudarilo Splošno sodišče, v poročilu z dne 13. januarja 2019(60) navedel le, da je ime pritožnika med drugim „neposredno povezano s tako imenovanimi seznami mafijcev in panamskimi dokumenti“, ne da bi bilo njegovo ime vpisano na kakršen koli seznam, in ugotovil, da so bile v časopisnih člankih, ki so izšli pred tem poročilom, že navedene morebitne mafijske povezave pritožnika.(61)
97. Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvami pritožnika, ki v bistvu navajajo le, da Europol ni pojasnil, zakaj je vzpostavil povezavo med pritožnikom in „seznami mafijcev“, ter da je s tem ravnanjem kršil načelo sorazmernosti, ker „pravica do vodenja seznamov mafijcev“ nima nobene pravne podlage v nacionalnem pravu ali pravu Unije.
98. Pritožnik namreč s temi trditvami izhaja iz nedokazane predpostavke, da je bil Europol tisti, ki ga je vpisal na te „sezname mafijcev“, pri čemer ni izpodbijal ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 102 izpodbijane sodbe, v kateri je navedeno, da ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da je „sezname mafijcev“, na katerih naj bi bilo vpisano njegovo ime, pripravila in vodila institucija Unije, zlasti Europol.
99. Zato predlagam, naj se šesti pritožbeni razlog zavrne in naj se zato pritožba zavrne v delu, v katerem se nanaša na pritožbene razloge v zvezi z drugim tožbenim predlogom na prvi stopnji.
B. Tožba na prvi stopnji
100. Kot izhaja iz zgornje analize, predlagam razveljavitev izpodbijane sodbe v delu, v katerem se nanaša na prvi tožbeni predlog na prvi stopnji, in zavrnitev pritožbe v delu, v katerem se nanaša na drugi tožbeni predlog na prvi stopnji.
101. Člen 61 Statuta Sodišča Evropske unije določa, da če Sodišče razveljavi odločitev Splošnega sodišča, lahko samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.
102. Menim, da v tej zadevi ne gre za tak primer.
103. Menim namreč, da napačna uporaba prava s strani Splošnega sodišča, ker je zanikalo obstoj solidarne odgovornosti Europola in zadevne države članice v zvezi s škodo, nastalo zaradi nezakonite obdelave podatkov, ki je posledica ravnanja Europola ali te države članice, pomeni, da mora Splošno sodišče opraviti novo presojo dejanskega stanja v zvezi z obstojem vzročne zveze med ravnanjem Europola in škodo, ki jo zatrjuje pritožnik(62), ter po potrebi drugih pogojev, ki veljajo za nepogodbeno odgovornost Unije in njenih institucij ali organov(63).
C. Stroški
104. Glede na to, da predlagam vrnitev zadeve Splošnemu sodišču, je treba odločitev o stroških strank v zvezi s pritožbenim postopkom pridržati v skladu s členom 137 Poslovnika, ki se za pritožbeni postopek uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika.
VII. Predlog
105. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj:
– razveljavi sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 29. septembra 2021, Kočner/Europol (T‑528/20, neobjavljena, EU:T:2021:631), v delu, v katerem se nanaša na prvi tožbeni predlog;
– vrne zadevo Splošnemu sodišču v ponovno vsebinsko odločanje o prvem tožbenem predlogu;
– v preostalem pritožbo zavrne;
– pridrži odločitev o stroških.