SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 5. marca 2024(*)
„Pritožba – Sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj – Uredba (EU) 2016/794 – Člen 49(3) in člen 50 – Varstvo osebnih podatkov – Nezakonita obdelava podatkov – Kazenski postopek, ki je bil proti pritožniku uveden na Slovaškem – Študija, ki jo je Agencija Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) izvedla za namene preiskave – Priklic podatkov z mobilnih telefonov in pomnilniške naprave USB v lasti pritožnika – Razkritje teh podatkov – Nepremoženjska škoda – Odškodninska tožba – Narava nepogodbene odgovornosti“
V zadevi C‑755/21 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 8. decembra 2021,
Marián Kočner, stanujoč v Bratislavi (Slovaška), ki ga zastopata M. Mandzák in M. Para, advokáti,
pritožnik,
druga stranka v postopku je
Agencija Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol), ki jo zastopa A. Nunzi, agent, skupaj z M. Kottmannom in G. Ziegenhornom, Rechtsanwälte,
tožena stranka v postopku na prvi stopnji,
ob intervenciji
Slovaške republike, ki jo je sprva zastopala S. Ondrášiková, nato E. V. Drugda in S. Ondrášiková, agentke,
intervenientka v pritožbenem postopku,
Kraljevine Španije,
intervenientka v postopku na prvi stopnji,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik, L. Bay Larsen, podpredsednik, A. Arabadjiev, predsednik senata, A. Prechal, predsednica senata, E. Regan, F. Biltgen, N. Piçarra, predsedniki senatov, O. Spineanu-Matei (poročevalka), predsednica senata, S. Rodin, P. G. Xuereb, sodnika, L. S. Rossi, sodnica, N. Wahl, sodnik, I. Ziemele, sodnica, J. Passer in D. Gratsias, sodnika,
generalni pravobranilec: A. Rantos,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 15. junija 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Marián Kočner s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 29. septembra 2021, Kočner/Europol (T‑528/20, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2021:631), s katero je to zavrnilo njegov predlog na podlagi člena 268 PDEU za povrnitev škode, ki naj bi jo utrpel zaradi razkritja osebnih podatkov s strani Agencije Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) in ker naj bi Europol njegovo ime vpisal na „sezname mafijcev“.
Pravni okvir
2 V uvodnih izjavah 23, 45, 56, 57 in 65 Uredbe (EU) 2016/794 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o Agenciji Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) ter nadomestitvi in razveljavitvi sklepov Sveta 2009/371/PNZ, 2009/934/PNZ, 2009/935/PNZ, 2009/936/PNZ in 2009/968/PNZ (UL 2016, L 135, str. 53) je navedeno:
„(23) Europol mora nujno imeti na voljo popolne in najnovejše informacije za namene preprečevanja kaznivih dejanj, ki spadajo med njegove cilje, in boj proti njim. Zato bi mu bilo treba omogočiti obdelavo podatkov, ki mu jih posredujejo države članice […]
[…]
(45) Europol in države članice bi morali izvajati potrebne tehnične in organizacijske ukrepe za zagotavljanje varnosti osebnih podatkov.
[…]
(56) Za Europol bi morala veljati splošna pravila o pogodbeni in nepogodbeni odgovornosti, ki se uporabljajo za institucije, agencije in organe [Evropske] [u]nije, razen pravil o odgovornosti za nezakonito obdelavo podatkov.
(57) Pri zadevnih posameznikih je lahko včasih nejasno, ali je škoda, ki so jo utrpeli zaradi nezakonite obdelave podatkov, posledica dejanj Europola ali države članice. Zato bi morala biti Europol in država članica, v kateri se je zgodil dogodek, zaradi katerega je oseba utrpela škodo, skupno in solidarno odgovorna.
[…]
(65) Europol obdeluje podatke, ki zahtevajo posebno varstvo, saj vključujejo občutljive netajne podatke in tajne podatke EU. Europol bi zato moral pripraviti pravila o zaupnosti in obdelovanju takih podatkov. Pravila o varovanju tajnih podatkov EU bi morala biti skladna s Sklepom Sveta 2013/488/EU [z dne 23. septembra 2013 o varnostnih predpisih za varovanje tajnih podatkov Evropske unije (UL 2013, L 274, str. 1)].“
3 Člen 2 te uredbe, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:
„V tej uredbi:
[…]
(h) ,osebni podatki’pomeni katero koli informacijo v zvezi z določeno ali določljivo fizično osebo;
(i) ,posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki’pomeni določeno ali določljivo fizično osebo, pri čemer določljiva oseba pomeni osebo, ki jo je mogoče neposredno ali posredno identificirati, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji ali spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto te osebe;
[…]
(k) ,obdelava’pomeni vsak postopek ali niz postopkov, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov, z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je zbiranje, beleženje, urejanje, strukturiranje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklic, vpogled, uporaba, razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa, prilagajanje ali kombiniranje, omejevanje, izbris ali uničenje;
[…].“
4 Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Cilji“, v odstavku 1 določa:
„Europol podpira in krepi dejavnosti pristojnih organov držav članic ter njihovo medsebojno sodelovanje pri preprečevanju hudih kaznivih dejanj, ki prizadenejo dve ali več držav članic, terorizma in oblik kriminalitete, ki vplivajo na skupni interes v okviru politike Unije, in boju proti njim […].“
5 Člen 17 iste uredbe, naslovljen „Viri informacij“, v odstavku 1 določa:
„Europol obdeluje le informacije, ki mu jih posredujejo:
1. države članice v skladu s svojim nacionalnim pravom in členom 7;
[…].“
6 Člen 18 Uredbe 2016/794, naslovljen „Namen dejavnosti obdelave informacij“, v odstavku 1 določa:
„Kolikor je to nujno za doseganje njegovih ciljev iz člena 3, lahko Europol obdeluje informacije, vključno z osebnimi podatki.“
7 Člen 28 te uredbe, naslovljen „Splošna načela o varstvu podatkov“, v odstavku 1 določa:
„Osebni podatki morajo biti:
(a) obdelani pošteno in zakonito;
(b) zbrani za določene, izrecne in zakonite namene in se ne smejo nadalje obdelovati na način, ki ni združljiv s temi nameni. […]
[…]
(f) obdelani na način, ki zagotavlja ustrezno varnost osebnih podatkov.“
8 Člen 32 iste uredbe, naslovljen „Varnost obdelave“, v odstavku 1 določa:
„Europol izvaja ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za varovanje osebnih podatkov pred naključnim ali nezakonitim uničenjem, naključno izgubo ali nepooblaščenim razkritjem, spremembo in dostopom ali drugimi nezakonitimi oblikami obdelave.“
9 Člen 38 te uredbe, naslovljen „Odgovornost v zvezi z varstvom podatkov“, v odstavkih 4, 5 in 7 določa:
„[…]
4. Europol je odgovoren za skladnost z načeli iz točk (a), (b) […] in (f) člena 28(1).
5. Za zakonitost prenosa podatkov je odgovorna oziroma odgovoren:
(a) država članica, ki je osebne podatke posredovala Europolu;
(b) Europol, če gre za osebne podatke, ki jih je Europol posredoval državam članicam […]
[…]
7. Europol je odgovoren za vse postopke obdelave podatkov, ki jih opravi […].“
10 Člen 49 Uredbe 2016/794, naslovljen „Splošne določbe o odgovornosti in pravica do odškodnine“, v odstavku 3 določa:
„Brez poseganja v člen 49 Europol v primeru nepogodbene odgovornosti in v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, povrne kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njegove službe ali njegovo osebje pri opravljanju svojih dolžnosti.“
11 Člen 50 te uredbe, naslovljen „Odgovornost za nepravilno obdelavo osebnih podatkov in pravica do odškodnine“, določa:
„1. Vsak posameznik, ki je utrpel škodo zaradi nezakonite obdelave podatkov, ima pravico do odškodnine, bodisi od Europola v skladu s členom 340 PDEU bodisi od države članice, v kateri se je zgodil dogodek, zaradi katerega je nastala škoda, v skladu z nacionalnim pravom te države članice. Posameznik vloži tožbo zoper Europol pri Sodišču Evropske unije oziroma zoper državo članico pri pristojnem nacionalnem sodišču te države članice.
2. Vsak spor med Europolom in državo članico glede končne odgovornosti za odškodnino, dodeljeno posamezniku v skladu z odstavkom 1, se predloži upravnemu odboru, ki sprejme odločitev z dvotretjinsko večino svojih članov, brez poseganja v pravico do izpodbijanja te odločitve v skladu s členom 263 PDEU.“
Dejansko stanje
12 Dejansko stanje spora, navedeno v točkah od 1 do 16 izpodbijane sodbe, je za potrebe tega postopka mogoče povzeti tako.
13 Europol je v okviru preiskave, ki so jo slovaški organi opravili po umoru novinarja in njegove zaročenke februarja 2018 na Slovaškem, na zahtevo Národná kriminálna agentúra (državna agencija za boj proti kriminalu, Slovaška) (v nadaljevanju: NAKA) tem organom nudil svojo podporo, tako da je priklical podatke, shranjene, na eni strani, na dveh mobilnih telefonih, ki naj bi pripadala pritožniku (v nadaljevanju: zadevna mobilna telefona) in ki mu ju je 10. oktobra 2018 izročila agencija NAKA, in na drugi strani, na pomnilniški napravi USB.
14 Europol je 21. junija 2019 agenciji NAKA posredoval končna znanstvena poročila glede dejavnosti, ki so bile izvedene na zadevnih mobilnih telefonih.
15 Po navedbah Europola je slednji 23. oktobra 2018 agenciji NAKA – pred posredovanjem poročil – najprej izročil trdi disk s šifriranimi podatki, pridobljenimi zlasti s teh mobilnih telefonov, 13. februarja 2019 pa je nato Europol ta mobilna telefona izročil agenciji NAKA.
16 Europol je kot dokaz za ta posredovanja predložil kopijo zapisnika z uradno glavo agencije NAKA z dne 23. oktobra 2018, z navedbo referenčne številke PPZ‑203/NKA-PZ-ZA-2018, ki ga je podpisal vodja preiskovalne skupine, oseba A, in kopijo obrazca za prejem/predložitev dokazov z dne 13. februarja 2019 z enako referenčno številko, v katerem sta bila med drugim navedena zadevna mobilna telefona in ki sta ga podpisala tako dostavljavec kot prejemnik dokazov.
17 V tem zapisniku z dne 23. oktobra 2018 je bilo navedeno:
„Danes, 23. oktobra 2018, ob 1.30, mi je bil predložen zunanji disk HDD črne barve, ki vsebuje začasne rezultate preiskave Europola in ki je bil prevzet z odločbama z dne 8. oktobra 2018 in 10. oktobra 2018. Navedeni zunanji disk je osebno prinesel uslužbenec Europola, oseba B, s sedeža Europola v Haagu [Nizozemska].
Zadevni disk vsebuje začasne rezultate v obliki posnetkov in priklicev s pomnilnika za dokaze 1Z (samo kartica SIM), 2Z, 3Z, 4Z (samo kartica SIM), 5Z, 6Z, 7Z, 8Z, 1K, 2K.
Vsebina tega diska HDD je zaščitena z geslom, ki mi je bilo sporočeno.“
18 Glede pomnilniške naprave USB je agencija NAKA 17. oktobra 2018 Europol zaprosila za pomoč, da bi med drugim preučila v njej vsebovane podatke.
19 V poročilu Europola z dne 13. januarja 2019 (v nadaljevanju: poročilo Europola), ki je bilo agenciji NAKA poslano 14. februarja 2019, je pod naslovom „Preteklo ozadje“ navedeno, da je „[pritožnik] od 20. junija 2018 v priporu zaradi domnevnega finančnega kaznivega dejanja. Njegovo ime je med drugim neposredno povezano s ,tako imenovanimi mafijskimi seznami’in ,panamskimi dokumenti’.“
20 Slovaški organi kazenskega pregona naj bi 1. aprila 2019 informacije, vsebovane na zadevnih mobilnih telefonih, uporabili v okviru kazenskega postopka zoper pritožnika. Prav tako naj bi bilo iz zapisnika slovaških policijskih služb z dne 18. junija 2019 razvidno, da so ti organi opravili popolno analizo podatkov, vsebovanih na teh telefonih.
21 Poleg tega naj bi bila v različnih časopisnih člankih in na spletnih mestih, med drugim v člankih mednarodne mreže preiskovalnih novinarjev, objavljena zelo velika količina informacij v zvezi s pritožnikom, ki so bile pridobljene zlasti z zadevnih mobilnih telefonov, te informacije pa naj bi bile dane na voljo javnosti. Zlasti 20. in 29. maja 2019 naj bi bili v več časopisnih člankih objavljeni podatki, ki izhajajo s teh telefonov. Prav tako naj bi bil na spletnem mestu 19. maja 2020 objavljen izbor dokumentov v zvezi s pritožnikom, zlasti transkripcije intimnih sporočil, izmenjanih med njim in prijateljico prek šifriranih sporočilnih storitev, in vsebovanih na navedenih telefonih. Ta izbor naj bi slovaški tisk uporabil 21. maja 2020.
22 Pritožnik je z dopisom z dne 4. maja 2020 od Europola na podlagi člena 50(1) Uredbe 2016/794 zahteval plačilo odškodnine v višini 100.000 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo zaradi kršitve pravice do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja utrpel iz dveh razlogov. Ta škoda naj bi na eni strani nastala zaradi objave osebnih podatkov v tisku in na spletu, zlasti objave transkripcij njegovih komunikacij intimne in spolne narave. Navedena škoda naj bi na drugi strani nastala zaradi vpisa njegovega imena na „sezname mafijcev“, domnevno zaradi poročila Europola, ker je o tem poročal tisk, potem ko so ušli podatki iz spisa nacionalnega kazenskega postopka v zvezi z umorom novinarja in njegove zaročenke, navedenim v točki 13 te sodbe, ki je vključeval to poročilo.
23 Po preiskavi slovaških organov, navedeni v točki 13 te sodbe, je bil zoper pritožnika kot naročnika uveden kazenski pregon zaradi sostorilstva pri umoru.
24 Pristojno slovaško sodišče je pritožnika 3. septembra 2020 na prvi stopnji oprostilo. Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike) je 15. junija 2021 razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo v razsojanje prvostopenjskemu sodišču.
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
25 Pritožnik je 18. avgusta 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil tožbo na podlagi členov 268 in 340 PDEU ter člena 50(1) Uredbe 2016/794 za povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi ravnanja Europola. V okviru prvega tožbenega predloga je zahteval odškodnino v višini 50.000 EUR za povrnitev škode, ki naj bi jo utrpel zaradi razkritja osebnih podatkov, ki so bili pridobljeni z zadevnih mobilnih telefonov, ki naj bi bili nato objavljeni na spletu in povzeti v slovaškem tisku. S tem razkritjem osebnih podatkov naj bi bili okrnjeni njegova čast in poklicni ugled, pravica do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja ter pravica do spoštovanja njegovih komunikacij, ki so zagotovljene s členom 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Pritožnik je v okviru drugega tožbenega predloga zahteval odškodnino v istem znesku za povrnitev škode, ki naj bi jo utrpel, ker je Europol njegovo ime vpisal na „sezname mafijcev“.
26 Splošno sodišče je najprej z izpodbijano sodbo, potem ko je preučilo ugovore nedopustnosti, ki jih je Europol navedel v zvezi s prvim tožbenim predlogom pritožnika, ugotovilo, da je ta tožbeni predlog dopusten le v delu, v katerem se je pritožnik z njim skliceval na nepremoženjsko škodo, ki je nastala, ker naj bi Europol domnevno razkril transkripcije pogovorov med njim in njegovo prijateljico, ki so intimne in spolne narave in ki so bili pridobljeni z zadevnih mobilnih telefonov. V zvezi s tem je Splošno sodišče glede obsega zatrjevane škode menilo, da čeprav je pritožnik Europolu očital, da je razkril veliko količino osebnih podatkov, pridobljenih s teh telefonov, je bilo le razkritje teh transkripcij podprto z dokazili, v nasprotju z domnevnim razkritjem „zelo zaupnih“ fotografij, med katerimi nekatere to prijateljico prikazujejo slečeno.
27 Splošno sodišče je nato ta tako opredeljen prvi tožbeni predlog vsebinsko zavrnilo. Na prvem mestu je v točkah od 58 do 91 izpodbijane sodbe ugotovilo, da pritožnik ni predložil „zadostnega dokaza o vzročni zvezi“ med zatrjevano škodo in morebitnim ravnanjem Europola. Natančneje, pritožnik naj ne bi dokazal, da je mogoče razkritje podatkov, vsebovanih na zadevnih mobilnih telefonih, oziroma transkripcij pogovorov, izmenjanih med pritožnikom in njegovo prijateljico, pripisati Europolu.
28 Na drugem mestu, Splošno sodišče je v točkah od 92 do 95 te sodbe menilo, da te ugotovitve, ki se nanaša na to, da razkritja zadevnih podatkov ni mogoče pripisati Europolu, ne omajejo niti uvodna izjava 57, niti člen 49(3), niti člen 50 Uredbe 2016/794, na katere se je skliceval pritožnik.
29 V zvezi s tem je Splošno sodišče, na eni strani, v točkah od 93 do 95 izpodbijane sodbe razsodilo, da sta člen 49(3) in člen 50(1) Uredbe 2016/794 omejena na pojasnilo, da mora Europol v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo in predvsem odgovornostjo, ki izhaja iz nezakonitih postopkov obdelave podatkov, v skladu s pogoji iz člena 340 PDEU, povrniti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njegove službe ali njegovo osebje pri opravljanju svojih dolžnosti. Po mnenju Splošnega sodišča pa ti pogoji v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni. Po drugi strani je Splošno sodišče opozorilo, da je v uvodni izjavi 57 Uredbe 2016/794 v bistvu sicer res navedeno, da sta Europol in država članica, v kateri je nastala škoda, ki je posledica nezakonite obdelave podatkov s strani te agencije ali te države članice, solidarno odgovorna za to škodo, vendar je treba ugotoviti, da ta mehanizem v določbah navedene uredbe ni niti izražen niti utemeljen. Poleg tega je poudarilo, da v skladu s sodno prakso Sodišča preambula akta Unije ni pravno zavezujoča in se nanjo ni mogoče sklicevati za to, da bi se odstopilo od samih določb zadevnega akta. Tako je Splošno sodišče menilo, da „uvodna izjava 57 Uredbe 2016/794 ne more utemeljiti solidarne odgovornosti, ki bi bila v obravnavani zadevi naložena Europolu“.
30 Zato je Splošno sodišče prvi tožbeni predlog zavrnilo kot neutemeljen, ker je menilo, da ni treba preučiti, ali so izpolnjeni drugi pogoji za nepogodbeno odgovornost Unije.
31 V zvezi z drugim tožbenim predlogom, ki se nanaša na povrnitev škode, ki naj bi nastala, ker je Europol ime pritožnika vpisal na „sezname mafijcev“, je Splošno sodišče v točkah 102 in 105 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ni dokazano, da bi te sezname sestavila in vodila institucija Unije v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU, natančneje Europol, in da te ugotovitve ni mogoče ovreči niti z uvodno izjavo 57, niti s členom 49(3), niti s členom 50 Uredbe 2016/794, in to iz istih razlogov, kot so navedeni v točkah od 92 do 95 izpodbijane sodbe in povzeti v točki 29 te sodbe.
32 Splošno sodišče je poleg tega v točkah od 106 do 109 izpodbijane sodbe pojasnilo, da tudi ob predpostavki, da je drugi tožbeni predlog „treba razumeti, kot da se z njim Europolu očita, da je povzročil razvoj kvalifikatorjev, ki jih slovaški tisk uporablja v zvezi s pritožnikom, ker slednji od takrat ni bil več predstavljen kot ,sporni podjetnik’, temveč kot ,mafijec’oziroma ,oseba na seznamih mafijcev’“, ta predlog prav tako ni utemeljen. V zvezi s tem je Splošno sodišče med drugim menilo, da pritožnik ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da informacije, objavljene v slovaškem tisku, izvirajo iz poročila Europola, niti ni pravno zadostno dokazal vzročne zveze med tem, da je to poročilo ušlo v medije, in tem, da naj bi slovaški mediji od začetka leta 2019 spremenili način, kako je pritožnik opredeljen. Zatrjevano časovno sovpadanje naj bi bilo v nasprotju z dokazi, ki sta jih predložila tako pritožnik kot Europol in iz katerih je izhajalo, da je slovaški tisk pritožnika – precej pred začetkom leta 2019 – občasno predstavili kot „mafijca“, kar naj bi izključevalo, da bi ta predstavitev lahko izhajala iz razkritja informacij iz nacionalnega kazenskega spisa v zvezi s pritožnikom, ki je vseboval navedeno poročilo.
33 Zato je Splošno sodišče drugi tožbeni predlog in tožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljena.
Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
34 Pritožnik je 8. decembra 2021 v sodnem tajništvu Sodišča vložil pritožbo zoper izpodbijano sodbo.
35 Pritožnik s pritožbo Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi;
– zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču in
– odločitev o stroških naj se sprejme v okviru postopka v glavni stvari.
36 Europol Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne ter
– pritožniku naloži plačilo stroškov.
37 Z odločbo predsednika Sodišča z dne 1. aprila 2022 je bila Slovaški republiki dovoljena intervencija v podporo predlogom Europola.
Pritožba
38 Pritožnik v utemeljitev pritožbe navaja šest razlogov. Prvi, drugi, tretji in četrti pritožbeni razlog se nanašajo na zavrnitev prvega tožbenega predloga, ki se nanaša na povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi razkritja osebnih podatkov z zadevnih mobilnih telefonov javnosti. Peti in šesti pritožbeni razlog se nanašata na zavrnitev drugega tožbenega predloga, ki se nanaša na povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi vpisa njegovega imena na „sezname mafijcev“.
Dopustnost prvega in petega pritožbenega razloga
Trditve strank
39 Europol trdi, da sta prvi in peti pritožbeni razlog, ki se nanašata na to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je izključilo solidarno odgovornost Europola in zadevne države članice za škodo, nastalo zaradi nezakonite obdelave podatkov, nedopustna v delu, v katerem se nanašata na tožbeni razlog, ki ga je pritožnik pred Splošnim sodiščem navedel prepozno, in sicer v fazi replike. Slednje bi moralo po uradni dolžnosti preizkusiti nedopustnost tega razloga.
40 Pritožnik predlaga zavrnitev tega ugovora nedopustnosti.
Presoja Sodišča
41 Iz člena 84(1) in (2) Poslovnika Splošnega sodišča izhaja, da je treba tožbene razloge, ki so prvič navedeni v fazi replike in ki ne izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom, razglasiti za nedopustne. Vendar je Sodišče v zvezi s tem že razsodilo, da je treba tožbeni razlog ali trditev, ki pomeni razširitev razloga, predhodno navedenega v tožbi, razglasiti za dopustnega (glej v tem smislu sodbo z dne 26. aprila 2007, Alcon/UUNT, C‑412/05 P, EU:C:2007:252, točke od 38 do 40 in navedena sodna praksa). Takega tožbenega razloga torej zaradi prepozne vložitve ni mogoče razglasiti za nedopustnega.
42 V obravnavani zadevi je pritožnik v točki 58 svoje tožbe pred Splošnim sodiščem navedel, da je treba na podlagi solidarne odgovornosti iz člena 49(3) in člena 50 Uredbe 2016/794 – ter ob upoštevanju uvodne izjave 57 te uredbe – Europol šteti za odgovornega za škodo, ki jo je utrpel, tudi če so bila škodljiva dejanja storjena skupaj s slovaškimi organi. Pritožnik je v točki 24 replike to argumentacijo razvil s trditvijo, da je bil Europol na podlagi teh določb, zlasti pa te uvodne izjave, skupaj z zadevno državo članico vsekakor solidarno odgovoren za škodo, nastalo zaradi nezakonite obdelave podatkov.
43 S tem se je pritožnik v svoji tožbi izrecno skliceval na obstoj mehanizma solidarne odgovornosti Europola, in sicer na podlagi členov 49 in 50 Uredbe 2016/794 v povezavi z njeno uvodno izjavo 57, tako da je Splošno sodišče upravičeno menilo, da je v okviru te tožbe obravnavalo vprašanje te solidarne odgovornosti. Točko 24 replike je torej treba šteti za razširitev trditve, navedene v zvezi s tem v tožbi.
44 V teh okoliščinah je Splošno sodišče pravilno analiziralo določbe in uvodno izjavo, na katere se je pritožnik skliceval v okviru te argumentacije.
45 Zato je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je podal Europol, zavrniti.
Prvi pritožbeni razlog
Trditve strank
46 Pritožnik s prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah 94 in 95 izpodbijane sodbe odločilo, da ne bo upoštevalo uvodne izjave 57 Uredbe 2016/794 za določitev odgovornosti Europola na podlagi člena 50(1) te uredbe, ker preambula uredbe ni pravno zavezujoča. Iz tega naj bi sledilo, da je Splošno sodišče napačno zavrnilo prvi tožbeni predlog s tem, da je razsodilo, da ta uvodna izjava ne more ustvariti solidarne odgovornosti Europola zaradi nezakonite obdelave podatkov s strani te agencije ali zadevne države članice.
47 Pritožnik v zvezi s tem v bistvu trdi, da je Splošno sodišče menilo, da mora škodo nositi tisti, ki mu je pripisana, in sicer bodisi Europol bodisi zadevna država članica, čeprav naj bi iz člena 49(3) in člena 50 Uredbe 2016/794 v povezavi z njeno uvodno izjavo 57 in cilji, ki jim ta sledi, izhajalo, da je s to uredbo vzpostavljena solidarna odgovornost Europola in države članice, v kateri je nastala škoda zaradi nezakonite obdelave podatkov s strani te agencije ali te države članice.
48 Europol ob podpori Slovaške republike trdi, da prvi pritožbeni razlog ni utemeljen.
49 Ta agencija trdi, da je nastanek odgovornosti Unije na podlagi člena 340 PDEU odvisen od izpolnitve vseh pogojev, med katerimi je nezakonitost ravnanja, ki se očita zadevni instituciji Unije. Trdi tudi, da če ena od njenih institucij ne ravna nezakonito, Unija ne more biti odgovorna, in da škoda, ki jo povzročijo države članice, ne more povzročiti te odgovornosti. Poleg tega naj bi Sodišče v položajih, v katerih organi Unije in držav članic medsebojno delujejo, med drugim pojasnilo, da lahko sodišče Unije v primeru škode, ki sta jo skupaj povzročili Unija in država članica, o škodi odloči šele po tem, ko je nacionalno sodišče sprejelo odločitev v zvezi s tem. Solidarna odgovornost Unije in zadevne države članice, kadar delujeta skupaj, načeloma ni priznana v okviru člena 340, drugi odstavek, PDEU, temveč je v tem smislu potrebna izrecna navedba zakonodajalca Unije.
50 Poleg tega naj se člen 50 Uredbe 2016/794 ne bi uporabljal za obdelavo podatkov, ki je predmet obravnavane zadeve, ker naj bi se uporabljal izključno za obdelave podatkov, ki se izvajajo v okviru operacij in nalog Europola. Ker naj bi se zatrjevani dogodki, zaradi katerih je nastala škoda, zgodili med hrambo spisa nacionalne preiskave, naj ne bi pomenili „nezakonite obdelave podatkov“ v smislu tega člena, ki spada na področje uporabe te uredbe.
51 Poleg tega naj člen 50(1) Uredbe 2016/794 ne bi izrecno določal solidarne odgovornosti Europola in zadevne države članice. V skladu s to določbo naj bi bil namreč Europol odgovoren le „v skladu s členom 340 [PDEU]“, kar naj bi pomenilo, da se ta odgovornost lahko uveljavlja le, če so izpolnjeni trije pogoji, ki izhajajo iz te določbe. Posledično, čeprav bi se ta člen 50(1) uporabljal v obravnavanem primeru, Europol ne bi mogel biti odgovoren v primerih, ko ni ravnal nezakonito in ko ni vzročne zveze med takim ravnanjem in nastalo škodo. Poleg tega naj Unija ne bi mogla biti zavezana povrniti škodo, ki je nastala zaradi ukrepanja države članice na podlagi navedenega člena 50(1), ki naj bi se uporabljal le za škodo, ki sta jo skupaj povzročili Unija in država članica, kot naj bi bilo potrjeno z besedilom člena 50(2) te uredbe.
52 Po mnenju Europola iz uvodne izjave 57 Uredbe 2016/794 ni mogoče sklepati na ničesar drugega. Pojem „solidarna odgovornost“, naveden v tej uvodni izjavi, naj bi predpostavljal, da je za isto škodo odgovoren več kot en subjekt, ne pa, da bi lahko bil Europol, v primerih, ko ni ravnal nezakonito, odgovoren za ravnanje države članice. Razlaga te uvodne razlage s strani pritožnika naj bi bila v protislovju z dosegom te uredbe in besedilom njenega člena 50. Ker pa preambula akta Unije ni pravno zavezujoča, se nanjo ni mogoče sklicevati za odstopanje od jasnega besedila določbe.
Presoja Sodišča
53 Najprej je treba preučiti, ali se v primeru nezakonite obdelave podatkov s členom 50(1) Uredbe 2016/794 vzpostavlja sistem solidarne odgovornosti Europola in zadevne države članice. Če je odgovor pritrdilen, bo treba v drugem koraku določiti, kateri so pogoji za nastanek te odgovornosti.
– Narava ureditve odgovornosti na podlagi člena 50(1) Uredbe 2016/794.
54 Za razlago člena 50(1) Uredbe 2016/794, zlasti za določitev narave ureditve odgovornosti, ki je v njem določena, je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi kontekst, v katerega je umeščena, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (glej v tem smislu sodbo z dne 3. junija 2021, TEAM POWER EUROPE, C‑784/19, EU:C:2021:427, točka 43 in navedena sodna praksa).
55 Besedilo člena 50(1) Uredbe 2016/794 določa, da ima vsak posameznik, ki je utrpel škodo zaradi nezakonite obdelave podatkov, pravico do odškodnine, in sicer „bodisi od Europola […] bodisi od države članice, v kateri se je zgodil dogodek, zaradi katerega je nastala škoda […]“. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 38 sklepnih predlogov, to besedilo ne nudi nedvoumne razlage narave zadevne odgovornosti. Dejansko lahko nakazuje na to, da se mora oškodovani posameznik obrniti na Europol v primeru škode, ki jo je mogoče v celoti ali delno pripisati Europolu, oziroma na zadevno državo članico v primeru škode, ki jo je mogoče v celoti ali delno pripisati njej. Ker pa lahko iz tega besedila tudi izhaja, da se lahko oškodovanec brez razlikovanja obrne na vsakega od subjektov – torej bodisi na Europol bodisi na zadevno državo članico – za povrnitev celotne škode, ki jo je utrpel zaradi nezakonite obdelave podatkov v okviru sodelovanja med Europolom in to državo članico, to isto besedilo ne izključuje možnosti, da se z navedeno določbo v zvezi s tem vzpostavi solidarna odgovornost teh subjektov.
56 Preučiti je torej treba, ali člen 50(1) Uredbe 2016/794 – glede na cilj, ki mu sledi, in glede na njegov kontekst – vzpostavlja sistem solidarne odgovornosti Europola in zadevne države članice za škodo, nastalo zaradi nezakonite obdelave podatkov, do katere je prišlo v okviru sodelovanja med Europolom in to državo članico na podlagi te uredbe.
57 V skladu z uvodno izjavo 57 Uredbe 2016/794, ki izraža ta cilj, je „[p]ri zadevnih posameznikih […] lahko včasih nejasno, ali je škoda, ki so jo utrpeli zaradi nezakonite obdelave podatkov, posledica dejanj Europola ali države članice [in bi] [z]ato […] morala biti Europol in država članica, v kateri se je zgodil dogodek, zaradi katerega je oseba utrpela škodo, skupno in solidarno odgovorna.“
58 Iz tega izhaja, da je zakonodajalec Unije – ob upoštevanju položaja, v katerem posameznik, ki je oškodovan zaradi nezakonite obdelave podatkov, ne bi mogel ugotoviti, ali je njegovo škodo mogoče pripisati dejavnosti Europola ali države članice, s katero je ta sodeloval – vzpostavil sistem solidarne odgovornosti med Europolom in državo članico, v kateri je prišlo do dogodka, zaradi katerega je nastala škoda, da bi se temu posamezniku zagotovilo popolno varstvo, če bi se znašel v takem položaju.
59 V zvezi s tem je treba opozoriti, da ima uvodna izjava akta Unije, čeprav ni pravno zavezujoča, pomembno razlagalno vrednost, saj lahko natančneje določa vsebino določbe zadevnega akta in razjasni voljo avtorja tega akta (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2023, Komisija/CK Telecoms UK Investments, C‑376/20 P, EU:C:2023:561, točki 104 in 105 ter navedena sodna praksa).
60 Res je, da se na uvodno izjavo akta Unije ni mogoče sklicevati zato, da bi se odstopilo od samih določb zadevnega akta ali da bi se te določbe razlagale v smislu, ki je očitno v nasprotju z njihovim besedilom (glej v tem smislu sodbi z dne 19. junija 2014, Karen Millen Fashions, C‑345/13, EU:C:2014:2013, točka 31 in navedena sodna praksa, in z dne 16. februarja 2022, Madžarska/Parlament in Svet, C‑156/21, EU:C:2022:97, točka 191).
61 Vendar v obravnavanem primeru uvodna izjava 57 Uredbe 2016/794 nikakor ni v nasprotju z besedilom člena 50(1) te uredbe. Kot je bilo namreč navedeno v točki 55 te sodbe, je to besedilo mogoče razlagati zlasti tako, da se s to določbo vzpostavlja sistem solidarne odgovornosti Europola in zadevne države članice v korist posameznika, ki je bil oškodovan zaradi nezakonite obdelave podatkov, do katere je prišlo v okviru njunega sodelovanja.
62 Iz teh elementov analize izhaja, da člen 50(1) Uredbe 2016/794 v povezavi z uvodno izjavo 57 te uredbe v skladu z voljo zakonodajalca Unije, da oškodovanemu posamezniku daje prednost, vzpostavlja sistem solidarne odgovornosti Europola in zadevne države članice za škodo, nastalo zaradi take obdelave.
63 To razlago potrjuje sobesedilo, v katero je umeščena ta določba, zlasti člen 49 in člen 50(2) Uredbe 2016/794.
64 Po eni strani namreč člen 49 Uredbe 2016/794, glede na svoj naslov, določa splošne določbe o odgovornosti in pravici do odškodnine. Iz naslova člena 50 te uredbe pa je razvidno, da se ta člen nanaša posebej na odgovornost za nepravilno obdelavo podatkov in pravico do odškodnine, ki iz tega izhaja. To, da navedeni člen 50 odstopa od splošnih načel nepogodbene odgovornosti Unije, je poudarjeno zlasti v členu 49(3) navedene uredbe v povezavi z njeno uvodno izjavo 56.
65 Na podlagi slednje določbe Europol v primeru nepogodbene odgovornosti in v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, povrne kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njegove službe ali njegovo osebje pri opravljanju svojih dolžnosti. Vendar to pravilo velja „brez poseganja v člen 49“ Uredbe 2016/794.
66 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da gre v primeru sklicevanja na „člen 49“ v besedilu člena 49(3) te uredbe za očitno redakcijsko napako. To sklicevanje namreč ne bi imelo smisla, če bi se sklicevalo na člen, katerega del je. Zato, in glede na to, da člen 50 iste uredbe določa ureditev odstopanja od splošnih pravil o nepogodbeni odgovornosti Unije v smislu navedenega člena 49(3), je treba zadnjenavedeno določbo, kar zadeva njen prvotni del, ki vsebuje izraz „brez poseganja v“, razumeti tako, da se nanaša na ta člen 50.
67 Uvodna izjava 56 Uredbe 2016/794 potrjuje razlago iz prejšnje točke z navedbo, da bi morala „[z]a Europol […] veljati splošna pravila o pogodbeni in nepogodbeni odgovornosti, ki se uporabljajo za institucije, agencije in organe Unije, razen pravil o odgovornosti za nezakonito obdelavo podatkov“.
68 Iz tega izhaja, da je namen člena 50 Uredbe 2016/794 vzpostaviti posebno ureditev nepogodbene odgovornosti v zvezi z dejanji nezakonite obdelave podatkov, ki odstopa od splošne ureditve odgovornosti, določene v tej uredbi.
69 Po drugi strani iz člena 50(2) Uredbe 2016/794 izhaja, da je izpodbijanje odgovornosti Europola ali zadevne države članice pred Sodiščem Evropske unije ali pristojnim nacionalnim sodiščem zaradi nezakonite obdelave podatkov, do katere je prišlo v okviru sodelovanja med njima, le prva od dveh faz mehanizma odgovornosti, določenega v členu 50 te uredbe. V skladu s členom 50(2) te uredbe se namreč v drugi fazi tega mehanizma določi „končna odgovornost“ Europola in/ali zadevne države članice za odškodnino, dodeljeno fizični osebi v skladu s členom 50(1) te uredbe, pri čemer se vsak spor med Europolom in državami članicami lahko predloži upravnemu odboru Europola, in to brez poseganja v pravico vložiti tožbo zoper njegovo odločitev na Sodišče Evropske unije v skladu s členom 263 PDEU.
70 Možnost iz člena 50(2) Uredbe 2016/794, da upravni odbor Europola v okviru te druge faze določi „končno odgovornost“ subjekta, ki mu je mogoče pripisati nezakonito ravnanje, zaradi katerega je nastala škoda, ali del odgovornosti, ki jo ima vsak od subjektov v primeru sodelovanja pri nezakonitih ravnanjih, pa naj ne bi bila smiselna, če ne bi obstajala solidarna odgovornost teh subjektov.
71 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je s členom 50 Uredbe 2016/794 v povezavi s členom 49(3) ter uvodnima izjavama 56 in 57 te uredbe vzpostavljen sistem solidarne odgovornosti Europola in države članice, v kateri je nastala škoda zaradi nezakonite obdelave podatkov, do katere je prišlo v okviru sodelovanja med njima na podlagi navedene uredbe.
72 Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 51 sklepnih predlogov, ta sistem solidarne odgovornosti na področju obdelave podatkov v pravu Unije ni neznan. Tako člen 82(4) Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL 2016, L 119, str. 1) takšno odgovornost določa v primeru več upravljavcev podatkov.
– Pogoji za uveljavljanje odgovornosti na podlagi člena 50(1) Uredbe 2016/794
73 V skladu s pogoji, ki izhajajo iz člena 340 PDEU, na katerega se sklicuje člen 50(1) Uredbe 2016/794 v primeru, ko oškodovanec vloži tožbo proti Europolu, morajo biti za nepogodbeno odgovornost Unije na podlagi tega člena 340 izpolnjeni vsi pogoji, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita zadevni instituciji, organu, uradu ali agenciji Unije, dejanski obstoj zatrjevane škode in obstoj vzročne zveze med nezakonitim ravnanjem in zatrjevano škodo (glej v tem smislu sodbo z dne 16. decembra 2020, Svet/K. Chrysostomides & Co. in drugi, C‑597/18 P, C‑598/18 P, C‑603/18 P in C‑604/18 P, EU:C:2020:1028, točki 79 in 80 ter navedena sodna praksa).
74 V posebnem kontekstu Uredbe 2016/794 iz besedila člena 50(1) te uredbe izhaja, da mora posameznik, ki namerava na podlagi te določbe uveljavljati svojo pravico do odškodnine – bodisi zoper Europol bodisi zoper državo članico, katere dejanja izpodbija – dokazati obstoj „nezakonite obdelave podatkov“, „škode“ in vzročne zveze med tem postopkom in to škodo. Tako mora glede prvega od pogojev, navedenih v prejšnji točki, ta oseba dokazati le, da je do nezakonite obdelave podatkov prišlo v okviru sodelovanja, ki je vključevalo Europol in državo članico na podlagi navedene uredbe.
75 Kot je bilo navedeno v točkah 57 in 58 te sodbe, je cilj, ki se uresničuje s členom 50(1) Uredbe 2016/794, v skladu z uvodno izjavo 57 te uredbe, odziv na težave, ki jim je lahko izpostavljen zadevni posameznik pri ugotavljanju, ali je škoda, ki je nastala zaradi nezakonite obdelave podatkov in do katere je prišlo v okviru takega sodelovanja, posledica dejanja Europola ali zadevne države članice.
76 Ne da bi se navedenemu členu 50(1) v povezavi z uvodno izjavo 57 odvzel polni učinek, pa od tega posameznika ni mogoče zahtevati, da dokaže, komu je mogoče odgovornost za to škodo pripisati – Europolu ali zadevni državi članici – oziroma da proti tema subjektoma vloži tožbo za pridobitev popolne odškodnine za svojo škodo.
77 V zvezi z zadnjenavedenim je treba poudariti, da člen 50(1) Uredbe 2016/794 ne določa, da lahko zadevni posameznik pri istem sodišču vloži tožbo zoper dva subjekta, ki sta potencialno odgovorna za obdelavo podatkov, saj ta določba temu posamezniku nalaga, da zoper Europol vloži tožbo pri Sodišču Evropske unije oziroma tožbo zoper državo članico pri pristojnem sodišču te države članice.
78 Zato, najprej, čeprav imata zadevna država članica in Europol možnost posredovati pred Splošnim sodiščem ali pred sodiščem te države članice, ni mogoče izključiti, da bi bil ta posameznik prisiljen sprožiti postopek brez enega od teh subjektov. Dalje, v vsakem primeru, če sta subjekta navzoča v postopku pred sodiščem, ki mu je bila zadeva predložena, iz prejšnje točke vsekakor izhaja, da je v okviru postopka, ki poteka, mogoče uveljavljati le odgovornost enega od njiju, kar lahko škoduje ugotovitvi dejanskega stanja. Nazadnje, tožbe, ki jih posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, vloži proti Europolu pred Splošnim sodiščem in proti zadevni državi članici pred sodišči te države članice, bi lahko pripeljale do enake ugotovitve teh dveh sodišč o neobstoju odgovornosti vsakega od teh toženih subjektov, saj ta posameznik ni pravno zadostno dokazal, da je zatrjevano škodo mogoče pripisati tem subjektom.
79 Vendar je zakonodajalec Unije prav zaradi upoštevanja teh težav z dokazovanjem, v členu 50 Uredbe 2016/794 določil dvofazni mehanizem odgovornosti za povrnitev škode, povzročene z nezakonito obdelavo podatkov, ki po eni strani zadevnega posameznika razbremenjuje bremena ugotavljanja identitete subjekta, katerega ravnanje je povzročilo zatrjevano škodo, po drugi strani pa določa, da je treba „končno odgovornost“ za to škodo po tem poplačilu nadomestila temu posamezniku, glede na primer, dokončno določiti v postopku, ki vključuje le Europol in zadevno državo članico, pred upravnim odborom Europola.
80 Iz tega sledi, da je treba člen 50(1) Uredbe 2016/794 v povezavi z uvodno izjavo 57 te uredbe razlagati tako, da zadevnemu posamezniku, ki je dokazal obstoj nezakonite obdelave podatkov v okviru sodelovanja med Europolom in državo članico na podlagi navedene uredbe, ne nalaga, naj ugotovi, kateri od subjektov, vključenih v to sodelovanje, je ravnal nezakonito.
81 Za vzpostavitev solidarne odgovornosti Europola ali zadevne države članice in za to, da se zadevnemu posamezniku omogoči pridobitev polne odškodnine za škodo bodisi pred sodiščem Unije bodisi pred nacionalnim sodiščem na podlagi člena 50(1) Uredbe 2016/794, zadostuje, da ta posameznik dokaže, da je bila pri sodelovanju med Europolom in zadevno državo članico na podlagi te uredbe izvedena nezakonita obdelava podatkov, zaradi katere je utrpel škodo, ne da bi se zahtevalo, da dokaže, kateremu od teh dveh subjektov je mogoče pripisati to nezakonito obdelavo.
82 Ob tem lahko toženi subjekt z vsemi pravnimi sredstvi dokaže, da je izključeno, da bi bila zatrjevana škoda povezana z domnevno nezakonito obdelavo podatkov, do katere je prišlo v okviru takega sodelovanja. Tako bi bilo na primer, če bi ta subjekt dokazal, da je ta škoda nastala zaradi dejanj, nastalih pred sodelovanjem na podlagi Uredbe 2016/794.
83 Iz vsega navedenega izhaja, da je Splošno sodišče – s tem, da je v točki 91 izpodbijane sodbe zavrnilo prvi tožbeni predlog pritožnika z obrazložitvijo, da ta ni dokazal odgovornosti Europola za razkritje osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj, in zato „ni predložil zadostnega dokaza o vzročni zvezi med škodo, zatrjevano v okviru [tega tožbenega predloga], in morebitnim ravnanjem Europola“, in ker je v točkah od 92 do 95 izpodbijane sodbe menilo, da ta zavrnitev ni omajana z uvodno izjavo 57, členom 49(3) in členom 50 Uredbe 2016/794 – napačno uporabilo pravo, ker je napačno menilo, da člen 50(1) te uredbe v povezavi z njeno uvodno izjavo 57 zadevnega posameznika ne odvezuje obveznosti, da dokaže, kateri od dveh subjektov, vpletenih v nezakonito obdelavo podatkov, je za to odgovoren.
84 Iz tega sledi, da je prvi pritožbeni razlog utemeljen.
85 Ta napačna uporaba prava je v celoti vplivala na to, da je Splošno sodišče zavrnilo prvi tožbeni predlog, kot je bil opredeljen v točki 49 izpodbijane sodbe, saj ta omejitev v pritožbi ni bila izpodbijana.
86 Zato je treba prvemu pritožbenemu razlogu ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, v katerem je Splošno sodišče ta tako opredeljen prvi tožbeni predlog zavrnilo kot neutemeljen.
Drugi, tretji in četrti pritožbeni razlog
87 Drugi, tretji in četrti pritožbeni razlog se tako kot prvi pritožbeni razlog nanašajo na zavrnitev prvega tožbenega predloga, ki se nanaša na povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi jo pritožnik utrpel zaradi razkritja osebnih podatkov z zadevnih mobilnih telefonov javnosti.
88 Ker preučitev drugega, tretjega in četrtega pritožbenega razloga ne more privesti do razveljavitve izpodbijane sodbe v še večjem obsegu, kot je tisti, ki izhaja iz ugoditve prvemu pritožbenemu razlogu, jih ni treba preučiti.
Šesti pritožbeni razlog
Trditve strank
89 Šesti pritožbeni razlog, ki ga je treba preučiti pred petim, ima dva dela in se nanaša na točke 102 in od 106 do 111 izpodbijane sodbe.
90 Pritožnik s prvim delom šestega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v teh točkah izpodbijane sodbe napačno ugotovilo neobstoj vzročne zveze med nezakonitim ravnanjem, zatrjevanim v okviru drugega tožbenega predloga, in sicer vpisom njegovega imena na „sezname mafijcev“ s strani Europola oziroma ugotovitvijo povezave med njim in temi seznami s strani Europola, ter škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi tega vpisa ali z ugotovitvijo te povezave.
91 Pritožnik v utemeljitev tega prvega dela trdi, da Europol ni obrazložil ugotovitve take povezave med njim in „seznami mafijcev“ ter da je ta agencija s tem, da je ugotovila to povezavo, kršila načelo sorazmernosti, ker je prekoračila svojo nalogo, ki je zgolj analiza zadevne pomnilniške naprave USB.
92 Poleg tega, ker je bilo poročilo Europola del nacionalnega kazenskega spisa v zvezi s pritožnikom in ker so bile razkrite informacije iz tega spisa, naj bi bilo treba ugotoviti, da obstaja vzročna zveza med nezakonitim ravnanjem Europola in škodo, ki je nastala pritožniku. Dejstvo, da v nobenem od zadevnih časopisnih člankov to poročilo ni omenjeno, kot naj bi Splošno sodišče navedlo v točki 107 izpodbijane sodbe, naj ne bi omajalo obstoja te vzročne zveze.
93 Pritožnik poleg tega trdi, da je Europol edini, ki je v navedenem poročilu ugotovil to povezavo med njim in „seznami mafijcev“, čeprav niti nacionalno pravo niti pravo Unije ne določata možnosti sestave in vodenja takih seznamov. V zvezi s tem naj ne bi bilo mogoče upoštevati slovaških medijev, v skladu s katerimi naj bi slovaška policija vodila „sezname mafijcev“. Poleg tega naj bi Europol s tem, da se je za ugotovitev navedene povezave oprl na javno dostopne vire, kršil obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 29(6) Uredbe 2016/794. Po mnenju pritožnika bi bilo treba iz tega, da v poročilu Europola ni navedeno, da naj bi slednji informacijo glede povezave med pritožnikom in „seznami mafijcev“ našel v medijih, in iz tega, da so te informacije izrecno navedene v tem poročilu, sklepati, da je to povezavo ugotovil Europol in da naj ne bi izhajala iz „rumenega tiska“.
94 Drugi del tega pritožbenega razloga se nanaša na izkrivljanje dokazov. Pritožnik trdi, da je ugotovitev Splošnega sodišča v točkah 108 in 109 izpodbijane sodbe, v skladu s katero naj bi iz časopisnih člankov, ki so bili predloženi v okviru postopka pred njim, izhajalo, da je bil pritožnik opredeljen kot „mafijec“ že pred samo sestavo poročila Europola, napačna. Naslov časopisnega članka, ki je bil objavljen 28. februarja 2012 in v katerem je pritožnik označen kot „[m]afijec, ki ne obstaja“, naj bi bil dokaz, da ni imel nikakršne povezave s „seznami mafijcev“.
95 Europol in Slovaška republika predlagata zavrnitev šestega pritožbenega razloga.
Presoja Sodišča
96 V zvezi z drugim delom šestega pritožbenega razloga, ki ga je treba preučiti najprej, je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso izkrivljanje dokazov obstaja zlasti, če je Splošno sodišče očitno prekoračilo meje razumne presoje teh dokazov. Izkrivljanje mora biti očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze. V zvezi s tem ni dovolj dokazati, da bi bilo mogoče dokument razlagati drugače, kot ga razlaga Splošno sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 16. februarja 2023, Komisija/Italija in Španija, C‑635/20 P, EU:C:2023:98, točka 127 in navedena sodna praksa).
97 V obravnavanem primeru je Splošno sodišče v točki 108 izpodbijane sodbe ugotovilo, da „časovno sovpadanje, ki ga zatrjuje pritožnik, izpodbijajo dokazi, ki sta jih predložila sam pritožnik in Europol“. V zvezi s tem je v isti točki navedlo, da „se [je] pritožnik v tožbi sklic[eval] na časopisni članek, ki je bil objavljen 28. februarja 2012, z naslovom ‚Marián Kočner. Mafijec, ki ne obstaja‘, v skladu s katerim je „[n]a tako imenovanih mafijskih seznamih, ki so leta 2005 odtekli s policije, podjetnik Marián Kočner naveden v rubriki ‚motorna vozila, za katere obstaja interes‘“, in da se je „Europol [skliceval] na časopisne članke, objavljene 21. junija 2005 in 9. julija 2017, v katerih so bile prav tako navedene morebitne mafijske povezave pritožnika“.
98 Tako se zdi, da je Splošno sodišče svojo ugotovitev, da je bil pritožnik že pred samo pripravo poročila Europola opredeljen kot „mafijec“, oprlo na celoto časopisnih člankov, ki so se nanašali na pritožnika, in ne le na članek iz leta 2012, ki ga je predložil pritožnik in v katerem se ga po njegovem mnenju ni povezovalo s „seznami mafijcev“. Splošno sodišče s takim ravnanjem – v nasprotju s tem, kar meni pritožnik – ni prekoračilo meja razumne presoje teh dokazov kot celote, niti ni izkrivilo navedenega časopisnega članka, na katerega se je skliceval pritožnik, s tem, da ga je razlagalo na način, ki bi bil nezdružljiv z njegovim besedilom.
99 Zato je treba drugi del šestega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
100 V zvezi s prvim delom tega pritožbenega razloga je treba opozoriti, da je na področju nepogodbene odgovornosti Unije vprašanje obstoja vzročne zveze med dogodkom, zaradi katerega je škoda nastala, in škodo, ki je pogoj za uveljavljanje te odgovornosti, pravno vprašanje, ki je zato predmet nadzora Sodišča (sodba z dne 16. julija 2009, Komisija/Schneider Electric, C‑440/07 P, EU:C:2009:459, točka 192, in sklep z dne 3. septembra 2019, FV/Svet, C‑188/19 P, EU:C:2019:690, točka 36). Vendar Sodišče v okviru tega nadzora ne more omajati ugotovitev in presoje dejstev, ki jih je opravilo Splošno sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2009, Komisija/Schneider Electric, C‑440/07 P, EU:C:2009:459, točka 193).
101 Ugotoviti pa je treba, da želi pritožnik s tem prvim delom v resnici izpodbijati nekatere presoje dejstev, ki jih je Splošno sodišče opravilo glede na dokaze, ki so mu bili predloženi. Prvič, gre za presojo iz točke 102 izpodbijane sodbe, v skladu s katero pritožnik ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da je „sezname mafijcev“, na katere naj bi bilo vpisano njegovo ime, pripravil in vodil Europol. Drugič, pritožnik izpodbija tudi presojo Splošnega sodišča, v skladu s katero ni vzročne zveze med domnevno nezakonitim ravnanjem Europola in zatrjevano škodo, ker je Splošno sodišče, na eni strani, v točki 107 izpodbijane sodbe ugotovilo, da pritožnik ni predložil nobenega dokaza, da informacije, objavljene v zvezi s tem, izvirajo iz poročila Europola, in na drugi strani, v točkah 108 in 109 te sodbe, da je bil pritožnik že veliko prej kot pred začetkom leta 2019 v slovaškem tisku predstavljen kot mafijec. Ker pa se pritožnik s tem delom ne sklicuje na izkrivljanje dokazov, navedene presoje niso predmet nadzora Sodišča.
102 Zato je prvi del šestega pritožbenega razloga nedopusten.
103 Iz tega izhaja, da je treba ta pritožbeni razlog zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.
Peti pritožbeni razlog
104 Pritožnik s petim pritožbenim razlogom, ki temelji na enakih trditvah, kot jih je navedel v utemeljitev prvega pritožbenega razloga, Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo, ker je v točki 105 izpodbijane sodbe odločilo, da pri ugotavljanju odgovornosti Europola ne bo upoštevalo uvodne izjave 57 Uredbe 2016/794, ker preambula uredbe ni pravno zavezujoča. Iz tega naj bi sledilo, da je Splošno sodišče napačno zavrnilo drugi tožbeni predlog, ki se nanaša na povrnitev škode, za katero pritožnik meni, da mu je nastala, ker je Europol njegovo ime domnevno vpisal na „sezname mafijcev“, ker je razsodilo, da v primeru nezakonite obdelave podatkov s strani Europola ali zadevne države članice v določbah te uredbe ni izražen ali utemeljen noben mehanizem solidarne odgovornosti.
105 Europol ob podpori Slovaške republike predlaga zavrnitev petega pritožbenega razloga, pri čemer v odgovor na trditve, ki jih je pritožnik navedel v okviru prvega pritožbenega razloga, navaja iste trditve, kot so navedene v točkah od 49 do 52 te sodbe.
106 V zvezi s tem je treba poudariti, da se je Splošno sodišče – ki je edino pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja ter za preučitev dokazov, ki jih je sprejelo za utemeljitev dejanskega stanja – pri zavrnitvi drugega tožbenega predloga, ki se nanaša na povrnitev škode, ki naj bi jo pritožnik utrpel, ker naj bi Europol vpisal njegovo ime na „sezname mafijcev“, oprlo na več elementov. Tako je na eni strani v točki 102 izpodbijane sodbe, na katero se nanaša šesti pritožbeni razlog, ki je bil zavrnjen, ugotovilo, da pritožnik ni dokazal, da je „sezname mafijcev“, na katere naj bi bilo vpisano njegovo ime, pripravil in vodil Europol. Na drugi strani je Splošno sodišče v točkah 108 in 109 te sodbe, na kateri se je prav tako nanašal šesti pritožbeni razlog, ki je bil zavrnjen, menilo, da je časovno sovpadanje poročila Europola, na katero se pritožnik sklicuje, in razvoj kvalifikatorjev, uporabljenih pri omembi pritožnika v slovaškem tisku, ki naj bi pritožnika po tem, ko so bile razkrite informacije iz nacionalnega kazenskega spisa, ki se nanaša nanj, predstavil kot „mafijca“ ali „osebo na seznamih mafijcev“, v nasprotju z dokazi, ki sta jih predložila tako pritožnik kot Europol, s sklicevanjem na časopisne članke, objavljene v letih 2005, 2012 in 2017. V zvezi s tem je Splošno sodišče poleg tega v točki 109 izpodbijane sodbe ugotovilo, da „je bil pritožnik že veliko prej kot pred začetkom leta 2019 v slovaškem tisku predstavljen kot ‚mafijec‘, in ne le kot ,sporni podjetnik‘“, in je na podlagi teh dokazov izključilo, da „bi ta predstavitev pritožnika lahko izhajala iz uhajanja informacij iz [nacionalnega] kazenskega spisa [v zvezi z njim], [ki je vseboval] poročilo Europola“.
107 Tako zlasti iz ugotovitev v točkah 108 in 109 izpodbijane sodbe izhaja, da ker je bilo poročilo Europola sestavljeno pozneje in že zaradi tega ni povezano z dogodkom, zaradi katerega je nastala škoda, ki ga pritožnik zatrjuje v okviru drugega tožbenega predloga, je izključeno, da bi bila škoda, na katero se sklicuje pritožnik, lahko povezana z morebitno nezakonito obdelavo podatkov, do katere je prišlo v okviru sodelovanja med Europolom in slovaškimi organi. Kot pa je bilo navedeno v točkah od 96 do 102 te sodbe, pritožnik v okviru šestega pritožbenega razloga ni dokazal, da je Splošno sodišče v zvezi s temi ugotovitvami izkrivilo dokaze ali napačno uporabilo pravo.
108 Zato zahteva, navedena v točki 81 te sodbe, ki je potrebna za nastanek solidarne odgovornosti Europola na podlagi člena 50(1) Uredbe 2016/794, v obravnavanem primeru ni izpolnjena, tako da te odgovornosti nikakor ni mogoče uveljavljati na podlagi drugega tožbenega predloga.
109 Iz tega sledi, da je treba kljub napačni uporabi prava, ki jo je Splošno sodišče storilo s tem, da je v točki 105 izpodbijane sodbe in iz razlogov, navedenih v točkah od 92 do 95 te sodbe, zavrnilo samo načelo solidarne odgovornosti Europola v okviru te uredbe, peti pritožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten.
110 Ker sta bila peti in šesti pritožbeni razlog zavrnjena, je treba pritožbo zavrniti v delu, v katerem se nanaša na drugi tožbeni predlog.
Tožba pred Splošnim sodiščem
111 V skladu s členom 61, prvi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče v primeru razveljavitve odločitve Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.
112 V obravnavani zadevi Sodišče – ob upoštevanju zlasti okoliščine, da tožba pritožnika pred Splošnim sodiščem temelji na tožbenih razlogih, ki so bili predmet kontradiktorne razprave pred tem sodiščem in torej preučitev ne potrebuje sprejetja nobenega dodatnega ukrepa procesnega vodstva ali dodatne preučitve spisa – meni, da stanje postopka dovoljuje odločanje o tej tožbi in da je treba o njej dokončno odločiti v mejah spora, o katerem je treba še vedno odločiti (glej po analogiji sodbo z dne 4. marca 2021, Komisija/Fútbol Club Barcelona, C‑362/19 P, EU:C:2021:169, točka 108 in navedena sodna praksa).
113 Glede na delno razveljavitev izpodbijane sodbe je treba odločiti le o prvem tožbenem predlogu, podanem pred Splošnim sodiščem, kot je opredeljen v točki 49 te sodbe.
114 Pritožnik na podlagi členov 268 in 340 PDEU ter člena 50(1) Uredbe 2016/794 zahteva plačilo zneska 50.000 EUR kot odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala, ker so bili javnosti razkriti osebni podatki z zadevnih mobilnih telefonov, ki naj bi bili javnosti dani na voljo na spletu in naj bi jih povzel slovaški tisk. To razkritje osebnih podatkov naj bi zaradi njihove objave okrnilo njegovo čast in poklicni ugled, kot tudi pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja ter pravico do spoštovanja njegovih komunikacij, ki sta zagotovljeni s členom 7 Listine.
115 Pritožnik v zvezi s tem ob sklicevanju na uvodno izjavo 57 Uredbe 2016/794 trdi, da je Europol lahko solidarno odgovoren na podlagi člena 50(1) te uredbe, če je škoda, za katero trdi, da naj bi jo utrpel zaradi nezakonite obdelave podatkov, posledica ravnanja Europola ali države članice.
116 Europol trdi, da ni dokazano, da je nezakonito obdeloval podatke, saj naj ne bi bilo dokazano, da je odgovoren za razkritje podatkov v zvezi s pritožnikom. Vsekakor vsako razkritje informacij, tudi če bi bilo dokazano, ne bi samodejno privedlo do njegove nepogodbene odgovornosti. Europol namreč trdi, da se lahko v skladu s sodno prakso Sodišča nepogodbena odgovornost organov Unije med drugim uveljavlja le, če je prišlo do dovolj resne kršitve pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice. Člen 32(1) Uredbe 2016/794 pa naj ne bi določal absolutne obveznosti rezultata, ampak naj bi Europolu nalagal le, da izvaja ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za varovanje osebnih podatkov pred vsako nedovoljeno obliko obdelave, kar naj bi storil. Poleg tega naj Europol ne bi nikoli obdelal podatkov, pridobljenih z zadevnih mobilnih telefonov, v dešifrirani in razumljivi obliki.
117 V skladu s sodno prakso Sodišča je nastanek nepogodbene odgovornosti Unije na podlagi člena 340, drugi odstavek, PDEU, odvisen od izpolnitve več pogojev, in sicer mora obstajati dovolj resna kršitev pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom, škoda mora biti dejanska, med kršitvijo obveznosti, ki je naložena avtorju akta, in škodo, ki je nastala oškodovancu, pa mora obstajati vzročna zveza (sodba z dne 10. septembra 2019, HTTS/Svet, C‑123/18 P, EU:C:2019:694, točka 32 in navedena sodna praksa).
118 Iz te sodne prakse izhaja, da je prvi pogoj za nastanek te odgovornosti, ki se nanaša na nezakonitost ravnanja, ki se očita zadevni instituciji, organu, uradu ali agenciji Unije v smislu sodne prakse, navedene v točki 73 te sodbe, sestavljen iz dveh delov, in sicer, prvič, da je podana kršitev pravnega pravila Unije, katerega namen je podeliti pravice posameznikom, in drugič, da je ta kršitev dovolj resna (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 2019, HTTS/Svet, C‑123/18 P, EU:C:2019:694, točka 36).
119 V zvezi s prvim delom tega pogoja pravice – v skladu z ustaljeno sodno prakso – nastanejo, ne le kadar so izrecno podeljene z določbami prava Unije, ampak tudi zaradi pozitivnih ali negativnih obveznosti, ki jih te jasno nalagajo tako posameznikom kot državam članicam ter institucijam, organom, uradom in agencijam Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2022, Ministre de la Transition écologique in Premier ministre (Odgovornost države za onesnaženje zraka), C‑61/21, EU:C:2022:1015, točka 46). To pravilo velja tudi za obveznosti, ki jih pravo Unije nalaga v okviru sodelovanja med agencijo Unije, kot je Europol, in državami članicami.
120 Kršitev takih obveznosti lahko posega v pravice, ki so posameznikom tako implicitno podeljene z zadevnimi določbami prava Unije. Polna učinkovitost teh določb in varstvo pravic, ki jih imajo te določbe namen podeliti, zahtevata, da imajo posamezniki možnost pridobiti odškodnino (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2022, Ministre de la Transition écologique in Premier ministre (Odgovornost države za onesnaženje zraka), C‑61/21, EU:C:2022:1015, točka 47).
121 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da Uredba 2016/794 Europolu in pristojnim organom držav članic, ki sodelujejo s to agencijo Unije zaradi kazenskega pregona, nalaga obveznost varstva posameznikov pred nezakonito obdelavo njihovih osebnih podatkov, ki izhaja zlasti iz člena 2(h), (i) in (k), člena 28(1)(a) in (f), člena 38(4) in člena 50(1) te uredbe.
122 V členu 2(k) Uredbe 2016/794 je namreč „obdelava“ opredeljena kot vsak postopek ali niz postopkov, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov, z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa. V členu 2(h) in (i) te uredbe so „osebni podatki“ opredeljeni kot katera koli informacija v zvezi s „posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki“, pri čemer ta pojem pomeni določeno ali določljivo fizično osebo. Poleg tega člen 28(1)(a) in (f) navedene uredbe zahteva, da morajo biti osebni podatki obdelani „pošteno in zakonito“ in na način, ki zagotavlja ustrezno varnost. V skladu s členom 38(4) te uredbe je Europol odgovoren za skladnost z načeli iz navedenega člena 28(1)(a) in (f). Nazadnje, člen 50(1) Uredbe 2016/794 v delu, v katerem subjektom, ki delujejo v okviru sodelovanja, določenega v tej uredbi, nalaga povrnitev škode, ki jo je posameznik utrpel zaradi nezakonite obdelave podatkov, vsebuje implicitno obveznost teh subjektov, da vsakega posameznika zaščitijo pred vsemi nezakonitimi oblikami dajanja na voljo osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj.
123 Iz povezane razlage določb iz prejšnjih dveh točk izhaja, da vsako razkritje osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru sodelovanja med Europolom in pristojnimi nacionalnimi organi na podlagi Uredbe 2016/794, osebam, ki niso pooblaščene za seznanitev z njimi, pomeni kršitev pravila prava Unije, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom.
124 V obravnavanem primeru iz ugotovitev Splošnega sodišča v točkah 1, 2, 44, 84, 85 in 90 izpodbijane sodbe izhaja, da se Sodišče strinja, da so bili osebni podatki v zvezi s pritožnikom, ki so vključevali intimne pogovore med njim in njegovo prijateljico, ki so bili vsebovani na zadevnih mobilnih telefonih in ki so jih slovaški organi predložili Europolu v okviru sodelovanja na podlagi Uredbe 2016/794, pridobljeni s teh telefonov in da so bili ti podatki, ki jih je imel na voljo najprej Europol, od 23. oktobra 2018 pa Europol in ti organi, razkriti osebam, ki niso bile pooblaščene, da se z njimi seznanijo, kar je 20. maja 2019 privedlo do njihove objave v slovaškem tisku. Take okoliščine kažejo na kršitev, kot je tista, ki je navedena v prejšnji točki.
125 V zvezi s tem je treba zavrniti trditev Europola, da je spoštoval obveznosti, ki mu jih nalaga Uredba 2016/794, z izvajanjem ustreznih tehničnih in organizacijskih ukrepov za varovanje osebnih podatkov pred vsako nedovoljeno obliko obdelave. Kot je bilo namreč navedeno v točki 80 te sodbe, člen 50(1) te uredbe določa sistem solidarne odgovornosti, v okviru katerega posamezniku, ki meni, da je žrtev nezakonite obdelave podatkov, ni treba dokazati, kateremu od subjektov, vključenih v sodelovanje na podlagi navedene uredbe, je mogoče pripisati tako obdelavo, brez poseganja v možnost, ki je na voljo Europolu, da se po potrebi na podlagi člena 50(2) iste uredbe pozneje obrne na njegov upravni odbor, da bi se določila končna odgovornost za odškodnino, dodeljeno temu posamezniku.
126 V zvezi z drugim delom prvega pogoja za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije, ki se nanaša na zahtevo po dovolj resni kršitvi pravila prava Unije, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom, je odločilno merilo v zvezi s tem za ugotovitev, da je kršitev tega prava dovolj resna, očitna in resna kršitev meja diskrecijske pravice, ki izhaja iz kršenega pravila (glej v tem smislu sodbi z dne 4. julija 2000, Bergaderm in Goupil/Komisija, C‑352/98 P, EU:C:2000:361, točka 43 in navedena sodna praksa, in z dne 4. aprila 2017, Varuh človekovih pravic/Staelen, C‑337/15 P, EU:C:2017:256, točka 31 in navedena sodna praksa). Kadar ima zadevni organ le precej omejeno polje proste presoje ali ga sploh nima, lahko že kršitev prava Unije zadostuje za ugotovitev obstoja dovolj resne kršitve tega prava (sodba z dne 10. julija 2003, Komisija/Fresh Marine, C‑472/00 P, EU:C:2003:399, točka 26 in navedena sodna praksa). Tako kršitev pomenijo zlasti neopravičljive napake, huda malomarnost pri izvajanju dolžnosti ali očitno pomanjkanje skrbnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 1992, Finsider in drugi/Komisija, C‑363/88 in C‑364/88, EU:C:1992:44, točka 22 in navedena sodna praksa).
127 Presoja, ki jo je treba opraviti, zahteva upoštevanje področja, pogojev in okoliščin, v katerih je zadevna obveznost naložena zadevnemu organu (glej v tem smislu sodbo z dne 4. aprila 2017, Varuh človekovih pravic/Staelen, C‑337/15 P, EU:C:2017:256, točka 40 in navedena sodna praksa).
128 Poleg tega je treba upoštevati zlasti stopnjo jasnosti in natančnosti kršenega pravila ter obseg polja proste presoje, ki ga to pravilo pušča zadevnemu organu (glej v tem smislu sodbo z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet, C‑45/15 P, EU:C:2017:402, točka 30 in navedena sodna praksa), zapletenost položaja, ki ga je treba urediti, in težave pri uporabi ali razlagi besedil (sodba z dne 19. aprila 2007, Holcim (Nemčija)/Komisija, C‑282/05 P, EU:C:2007:226, točka 50 in navedena sodna praksa).
129 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, na eni strani, da določbe, navedene v točkah 122 in 123 te sodbe, subjektom, vključenim v sodelovanje na podlagi Uredbe 2016/794, ne dopuščajo nobenega polja proste presoje glede njihove obveznosti, da vse posameznike zaščitijo pred vsemi nezakonitimi oblikami dajanja na voljo osebnih podatkov, ki se nanašajo nanje, z izvajanjem ustreznih tehničnih in organizacijskih ukrepov v ta namen. Na drugi strani se ta obveznost uvršča v občutljivi okvir sodelovanja med Europolom in državami članicami za namene kazenskega pregona, v katerem se taki podatki obdelujejo brez kakršnega koli posredovanja posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, najpogosteje brez njihove vednosti in zato brez možnosti, da bi slednji lahko kakor koli ukrepali in preprečili morebitno nezakonito obdelavo njihovih podatkov.
130 Intimni značaj podatkov, ki jih lahko vsebujejo nosilci, kot so ti v obravnavani zadevi, povečuje potrebo po zagotovitvi strogega varstva teh podatkov, ki se nanašajo na pritožnika, in to še toliko bolj, ker navedeni podatki niso nikakor povezani z dejstvi, zaradi katerih je bil zoper pritožnika uveden kazenski pregon.
131 V teh okoliščinah je treba glede na ugotovitve Splošnega sodišča, navedene v točki 124 te sodbe, ugotoviti, da je nezakonita obdelava navedenih podatkov, do katere je prišlo v okviru sodelovanja med Europolom in slovaškimi organi na podlagi Uredbe 2016/794, pomenila dovolj resno kršitev pravila prava Unije, katerega namen je podeliti pravice posameznikom.
132 Dodati je treba, da s trditvijo Europola, da ni nikoli razpolagal s podatki, pridobljenimi z zadevnih mobilnih telefonov, v dešifrirani in razumljivi obliki, ni mogoče izpodbiti samega obstoja take kršitve zaradi nezakonite obdelave podatkov, do katere je prišlo v okviru tega sodelovanja. Kot pa je razvidno iz točke 80 te sodbe, člen 50(1) Uredbe 2016/794 določa sistem solidarne odgovornosti, v okviru katerega žrtvi take obdelave ne nalaga, da mora dokazati, kateremu od subjektov, vključenih v tako sodelovanje, je mogoče pripisati to obdelavo. Iz tega sledi, da te trditve v okviru obravnavane zadeve nikakor ni mogoče sprejeti, kar pa ne vpliva na možnost Europola, da se nanjo sklicuje v okviru predložitve zadeve upravnemu odboru v skladu s členom 50(2) te uredbe.
133 Pritožnik v zvezi z drugim in tretjim pogojem za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije, ki izhaja iz člena 340, drugi odstavek, PDEU, ki se nanašata na dokaz za nastalo škodo ter vzročno zvezo med to škodo in dovolj resno kršitvijo pravila prava Unije, ki v obravnavani zadevi pomeni nezakonito obdelavo podatkov, trdi, da je bila z razkritjem osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj in so vsebovani na zadevnih mobilnih telefonih, zaradi objave teh podatkov kršena ne le pravica do spoštovanja njegovega zasebnega življenja, ampak tudi pravica do spoštovanja njegovega družinskega življenja. To razkritje naj bi negativno vplivalo na odnose med pritožnikom in njegovimi hčerami, na katere naj bi močno vplivala objava navedenih podatkov, ki se nanašajo med drugim na intimno razmerje med njihovim očetom in njegovo javno izpostavljeno prijateljico ter na njune intimne pogovore. Posledica tega naj bi bil občutek nemoči in nepravičnosti ter okrnjena čast in poklicni ugled pritožnika. Z navedenim razkritjem naj bi bila kršena tudi pravica do spoštovanja njegovih komunikacij, zagotovljena s členom 7 Listine.
134 Europol ni navedel nobenega posebnega argumenta v zvezi z resničnostjo nepremoženjske škode, ki jo zatrjuje pritožnik, in obstojem vzročne zveze med nezakonito obdelavo podatkov in to škodo. Trdil je le, da je treba prvi tožbeni predlog, ob neobstoju dokaza o dogodku, zaradi katerega je nastala škoda, ali njegovi pripisljivosti Europolu, zavrniti.
135 Kar zadeva pogoje v zvezi z resničnostjo škode in vzročno zvezo, je nepogodbena odgovornost Unije podana le, če je pritožniku dejansko nastala dejanska in gotova škoda ter če škoda dovolj neposredno izhaja iz zatrjevane kršitve pravila prava Unije. Pritožnik mora sodišču Unije predložiti dokaze, da bi dokazal obstoj in obseg škode, ki jo uveljavlja, ter obstoj dovolj neposredne vzročne zveze med to kršitvijo in zatrjevano škodo (glej v tem smislu sodbo z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet, C‑45/15 P, EU:C:2017:402, točki 61 in 62 ter navedena sodna praksa).
136 V obravnavanem primeru, kot je bilo navedeno v točki 124 te sodbe, je nezakonita obdelava podatkov, ki jo pomeni razkritje podatkov o intimnih pogovorih med pritožnikom in njegovo prijateljico nepooblaščenim osebam, povzročila, da so bili ti podatki dostopni javnosti, kot je razvidno iz njihove objave v slovaškem tisku. Glede na vsebino teh pogovorov je treba ugotoviti, da je bila s to nezakonito obdelavo podatkov kršena pravica pritožnika do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja ter njegovih komunikacij, kot je zagotovljena s členom 7 Listine, ter da sta bila z njo okrnjena njegova čast in ugled, zaradi česar je utrpel nepremoženjsko škodo.
137 Pritožnik iz naslova povrnitve škode, zatrjevane v okviru prvega tožbenega predloga, zahteva plačilo zneska 50.000 EUR.
138 Vendar je Splošno sodišče menilo, da je treba preučitev prvega tožbenega predloga omejiti na zatrjevano škodo, ki izhaja zgolj iz razkritja transkripcij pogovorov intimne in spolne narave med pritožnikom in njegovo prijateljico, saj pritožnik ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi bilo mogoče neposredno ali posredno dokazati resničnost razkritja fotografij, navedenih v točki 26 te sodbe.
139 Ker ta delna zavrnitev prvega tožbenega predloga v okviru pritožbe ni bila izpodbijana, je treba iz odškodnine, ki jo je treba dodeliti pritožniku, izključiti ta del zatrjevane škode.
140 V teh okoliščinah je treba odločiti, da bo nepremoženjska škoda, ki je pritožniku nastala zaradi razkritja transkripcij intimnih pogovorov z njegovo prijateljico, ustrezno nadomeščena tako, da se mu plača odškodnina, ki je pravično določena v višini 2000 EUR.
Stroški
141 Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena oziroma če je utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči v sporu, o stroških odloči Sodišče.
142 V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki na podlagi člena 184(1) velja za pritožbeni postopek, se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov. Člen 138(3), prvi stavek, določa, da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma.
143 V obravnavani zadevi pritožnik predlaga, naj se o stroških odloči „v okviru postopka v glavni stvari“. V zvezi s tem je treba poudariti, da čeprav je v predlogih, podanih na prvi stopnji, predlagal, naj se Europolu naloži plačilo stroškov, v pritožbi ni podal predloga glede plačila stroškov pritožbenega postopka.
144 Europol je predlagal, naj se pritožniku naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.
145 Ker je v teh okoliščinah vsaka od strank v pritožbenem postopku delno uspela s svojimi predlogi in deloma s svojimi predlogi na prvi stopnji, vsaka od njiju nosi svoje stroške v zvezi s postopkom na prvi stopnji in pritožbenim postopkom.
146 V skladu s členom 140(1) Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Slovaška republika, kot intervenientka pred Sodiščem, mora zato nositi svoje stroške.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
1. Sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 29. septembra 2021, Kočner/Europol (T‑528/20, EU:T:2021:631), se razveljavi v delu, v katerem je z njo zavrnjen prvi tožbeni predlog, kot je opredeljen v tej sodbi.
2. V preostalem se pritožba zavrne.
3. Agenciji Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) se naloži, naj Mariánu Kočnerju plača odškodnino v znesku 2000 EUR.
4. V preostalem se tožba zavrne.
5. Marián Kočner in Europol nosita vsak svoje stroške, ki so jima nastali v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku.
6. Slovaška republika nosi svoje stroške.
Podpisi