SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (tretji razširjeni senat)

z dne 6. marca 2002(*)

„Državne pomoči – Pojem državne pomoči – Davčni ukrepi – Selektivni značaj – Utemeljenost z značilnostmi ali s strukturo davčnega sistema – Združljivost pomoči s skupnim trgom“

V združenih zadevah T‑127/99, T‑129/99 in T‑148/99,

Territorio Histórico de Álava – Diputación Foral de Álava, ki jo zastopata A. Creus Carreras in B. Uriarte Valiente, odvetnika,

         tožeča stranka v zadevi T‑127/99,

Comunidad Autónoma del País Vasco,

Gasteizko Industria Lurra, SA, s sedežem v Vitoriji (Španija),

ki ju zastopajo F. Pombo García, E. Garayar Gutiérrez in J. Alonso Berberena, odvetniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

         tožeči stranki v zadevi T‑129/99,

Daewoo Electronics Manufacturing España, SA, s sedežem v Vitoriji, ki jo zastopata A. Creus Carreras in B. Uriarte Valiente, odvetnika,

tožeča stranka v zadevi T‑148/99,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo F. Santaolalla, G. Rozet in G. Valero Jordana, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka,

ob intervenciji

Asociación Nacional de Fabricantes de Electrodomésticos de Línea Blanca (ANFEL), s sedežem v Madridu (Španija), ki jo zastopata M. Muñiz in M. Cortés Muleiro, odvetnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

         intervenientka,

in

Conseil européen de la construction d'appareils domestiques (CECED), ki ga zastopa A. González Martínez, odvetnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

intervenient v zadevi T-148/99,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije 1999/718/ES z dne 24. februarja 1999 o državni pomoči Španije za Daewoo Electronics Manufacturing España SA (Demesa) (UL L 292, str. 1),

SODIŠČE PRVE STOPNJE

EVROPSKIH SKUPNOSTI (tretji razširjeni senat),

v sestavi J. Azizi, predsednik, K. Lenaerts, sodnik, V. Tiili, sodnica, R. M. Moura Ramos in M. Jaeger, sodnika,

sodni tajnik: J. Plingers, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 26. junija 2001

izreka naslednjo

Sodbo

 Pravni okvir

 Največja intenzivnost pomoči, dovoljena v Baskiji

1        V skladu s karto regionalnih pomoči Španije, ki jo je predlagala Komisija (UL 1996, C 25, str. 3), velja v Baskiji za take pomoči zgornja meja v višini 25 % neto ekvivalenta dotacije (v nadaljevanju: NED).

 Program regionalnih pomoči Ekimen Baskovske avtonomne skupnosti

2        Z Odločbo z dne 12. decembra 1996 (SG (96) D/11028, državna pomoč N 529/96), o sprejetju katere je bilo objavljeno obvestilo (UL 1997, C 189, str. 7), je Komisija odobrila program regionalnih pomoči Ekimen Baskovske avtonomne skupnosti, osnutek katerega ji je Španija posredovala 28. junija 1996. Ta program je bil sprejet z dekretom št. 289/1996 z dne 17. decembra 1996 (v nadaljevanju: dekret Ekimen), ki je bil objavljen v Boletin Oficial del País Vasco št. 246 z dne 23. decembra 1996, str. 20138.

3        Ta program je veljal med letoma 1996 in 1998. Namenjen je bil vzpodbujanju regionalnega razvoja in ustvarjanju delovnih mest v Baskovski avtonomni skupnosti (člen 1 dekreta Ekimen). Pomoči so lahko bile dodeljene v obliki subvencije ali ugodnega posojila za gradnjo novih obratov oziroma za razširitev ali posodobitev obstoječih obratov (člen 9 dekreta Ekimen). Upravičeni stroški so obsegali ozemlja, zgradbe in opremo (člen 7(a) dekreta Ekimen).

4        Pomoči se je lahko dodelilo predvsem industrijskim podjetjem (člen 3 dekreta Ekimen). V ta namen je člen 5 dekreta Ekimen določal, da morajo naložbe izpolnjevati te pogoje:

–        naložbeni načrt mora biti uresničljiv s tehničnega, z gospodarskega in s finančnega vidika ter se ga mora izvesti v roku treh let od dneva dodelitve pomoči;

–        znesek naložbe mora znašati več kot 360 milijonov španskih pezet (ESP);

–        načrt mora omogočati najmanj 30 novih delovnih mest;

–        naložbe in nova delovna mesta mora zagotoviti samo en pravni subjekt, pri podjetjih z več proizvodnimi centri pa samo en tak center, razen če se ustrezno ugotovi, da gre za samo en naložbeni načrt;

–        najmanj 30 % naložbe mora podjetje, ki prejme pomoč, financirati iz svojih sredstev.

5        V skladu s členom 10 dekreta Ekimen pomoči, dodeljene v okviru tega programa pomoči, niso mogle preseči 25 % vrednosti naložbe (glej v nadaljevanju točko 112).

 Veljavne davčne ugodnosti v zgodovinski pokrajini Álavi

6        Veljavni davčni okvir v Baskiji ureja finančni sporazum s centralno vlado, ki je bil določen v španskem zakonu št. 12/1981 z dne 13. maja 1981 in je bil zadnjič spremenjen z zakonom št. 38/1997 z dne 4. avgusta 1997. V skladu s temi pravnimi predpisi lahko Diputación Foral de Álava pod določenimi pogoji sama ureja davčni sistem na svojem območju.

7        Na tej podlagi je Diputación Foral de Álava uvedla različne davčne ugodnosti, med njimi odbitek davka v višini 45 % in zmanjšanje davčne osnove pri odmeri davka od dohodkov pravnih oseb.

 Odbitek davka v višini 45 %

8        Šesta dodatna določba k Norma Foral št. 22/1994 z dne 20. decembra 1994 o izvrševanju proračuna Territorio Histórico de Álava za leto 1995 (Boletín Oficial del Territorio Histórico de Álava, v nadaljevanju: BOTHA, št. 5 z dne 13. januarja 1995) določa:

„Za naložbe v nova opredmetena osnovna sredstva, izvedene med 1. januarjem in 31. decembrom 1995, ki presegajo 2,5 milijarde ESP v skladu z odločbo Diputación Foral de Álava, se prizna odbitek davka v višini 45 % zneska naložbe, določenega s strani Diputación Foral de Álava, ki se uporabi pri končnem znesku davčne obveznosti.

Odbitek, ki zaradi prenizkega davka ni bil izkoriščen, se bo lahko uveljavljal v devetih letih od leta izdaje odločbe Diputación Foral de Álava.

V tej odločbi Diputación Foral de Álava bodo določeni roki in omejitve za vsakokratni primer.

Ugodnosti, priznane na podlagi te določbe, ne bodo združljive z vsako drugo davčno ugodnostjo za te naložbe.

Diputación Foral de Álava bo določila tudi trajanje naložbenega procesa, ki bo lahko zajemal tudi naložbe, izvedene v fazi priprave načrta, ki je podlaga za naložbe.“

9        Ta določba je za leto 1996 ostala v veljavi na podlagi pete dodatne določbe k Norma Foral št. 33/1995 z dne 20. decembra 1995 (BOTHA št. 4 z dne 10. januarja 1996), kot je bila spremenjena s točko 2.11 edine izjeme k Norma Foral št. 24/1996 z dne 5. julija 1996 (BOTHA št. 90 z dne 9. avgusta 1996). Za leto 1997 je davčni ukrep ostal v veljavi na podlagi sedme dodatne določbe k Norma Foral št. 31/1996 z dne 18. decembra 1996 (BOTHA št. 148 z dne 30. decembra 1996). Odbitek davka v višini 45 % zneska naložb sta za leti 1998 in 1999 v spremenjeni obliki ohranili enajsta dodatna določba k Norma Foral št. 33/1997 z dne 19. decembra 1997 (BOTHA št. 150 z dne 31. decembra 1997) in sedma dodatna določba k Norma Foral št. 36/1998 z dne 17. decembra 1998 (BOTHA št. 149 z dne 30. decembra 1998).

 Zmanjšanje davčne osnove pri odmeri davka od dohodkov pravnih oseb

10      Člen 26 Norma Foral št. 24/1996 z dne 5. julija 1996, navedene v prejšnji točki, določa:

„1. Podjetja, ki začnejo z dejavnostjo, pridobijo pred izravnavo negativnih davčnih osnov iz preteklih davčnih let v štirih zaporednih davčnih obdobjih olajšavo v obliki 99-, 75-, 50- in 25‑odstotnega zmanjšanja pozitivne davčne osnove, ki ustreza njihovemu poslovnemu rezultatu, od prvega poslovnega leta, v katerem je bila v štirih letih od začetka poslovanja dosežena pozitivna davčna osnova.

[...]

2. Davčni zavezanci morajo zato, da so upravičeni do zmanjšanja davčne osnove, izpolnjevati te pogoje:

a)      Dejavnost morajo začeti z vplačilom kapitala v višini najmanj 20 milijonov ESP.

b)      [...]

c)      [...]

d)      Nove dejavnosti ne smejo izvajati prej, neposredno ali posredno pod drugim imenom.

e)      Novo dejavnost morajo izvajati v prostorih ali obratih, v katerih nobena druga pravna ali fizična oseba ne izvaja kakšne druge dejavnosti.

f)      V prvih dveh poslovnih letih morajo izvesti naložbe v opredmetena osnovna sredstva v višini najmanj 80 milijonov ESP, pri čemer mora iti v celoti za naložbe v stvari, namenjene za izvajanje dejavnosti, razen teh, ki so oddane ali dane v zakup tretjim za njihovo uporabo. V ta namen se med naložbe v opredmetena osnovna sredstva štejejo tudi stvari, pridobljene s finančnim lizingom, če se je kupec zavezal, da bo izkoristil nakupno opcijo.

g)      V prvih šestih mesecih od začetka poslovanja morajo ustvariti najmanj 10 delovnih mest, nato pa morajo ohraniti povprečno letno število zaposlenih na tej ravni do poslovnega leta, v katerem se izčrpa pravica uveljavljanja zmanjšanja davčne osnove.

h)      [...]

i)      Imeti morajo poslovni načrt vsaj za petletno obdobje.

3. [...]

4. Najmanjši znesek naložb, naveden zgoraj v odstavku 2, točka f, in najmanjše število ustvarjenih delovnih mest, določeno v točki g tega odstavka, ne bosta združljiva z vsako drugo davčno ugodnostjo za te naložbe oziroma za ustvaritev teh delovnih mest.

5. Za zmanjšanje iz tega člena je treba zaprositi na davčni upravi, ki prosilcu po preizkusu, ali so izpolnjeni zgoraj navedeni pogoji, izda začasno odobritev, pri čemer mora to odobritev potrditi Diputación Foral de Álava.

[...]“

 Dejansko stanje

11      Baskovski organi in Daewoo Electronics Co. Ltd (v nadaljevanju: družba Daewoo Electronics) so 13. marca 1996 podpisali sporazum o sodelovanju, s katerim se je družba Daewoo Electronics zavezala, da bo v Baskiji odprla tovarno za proizvodnjo hladilnikov. Baskovski organi pa so se zavezali, da bodo ta načrt podprli z dodelitvijo subvencij.

12      V skladu s tem sporazumom se je lahko za navedeni načrt dodelilo subvencijo do višine 25 % naložb v opredmetena osnovna sredstva in stroškov gradnje ter vsako drugo javno pomoč, na voljo investitorjem v Baskiji na področju varstva okolja, raziskav, razvoja in varčevanja z energijo.

13      Podjetje, ki ga je ustanovila družba Daewoo Electronics, je moralo pripraviti poslovni načrt, katerega odobritev s strani baskovskih organov je bila predpogoj za izvajanje sporazuma. Ta načrt za obdobje med letoma 1996 in 2001 je bil baskovskim organom predstavljen septembra 1996. Predvideval je naložbo v višini 11.835.600.000 ESP in ustvaritev 745 delovnih mest. S prodajo naj bi se leta 1997 pričelo v glavnem na španskem, francoskem in italijanskem trgu, nato pa naj bi jo leta 1998 razširili na nemški in britanski trg. Na začetku naj bi se glavnino prometa doseglo na španskem trgu. Izvoz naj bi se letno povečeval, tako da naj bi v treh do štirih letih predstavljal 60 % celotnega prometa.

14      Daewoo Electronics Manufacturing España, SA (v nadaljevanju: družba Demesa), družba španskega prava in hčerinska družba v 100-odstotni lasti družbe Daewoo Electronics, je bila ustanovljena 7. oktobra 1996.

15      V dopisu z dne 10. oktobra 1996 je javno podjetje Gasteizko Industria Lurra, SA (v nadaljevanju: družba Gasteizko Industria), družbi Demesa dalo ponudbo za prodajo komunalno opremljenega zemljišča s površino 100.000 m2 v kraju Vitoria-Gasteiz, v industrijski coni Júndiz, po ceni 4125 ESP/m2. Družba Demesa je to ponudbo sprejela novembra 1996.

16      Nekako v mesecu novembru 1996 je družba Demesa pričela z gradnjo svoje tovarne za proizvodnjo hladilnikov.

17      Baskovska vlada se je 24. decembra 1996 odločila, da bo na podlagi dekreta Ekimen (glej zgoraj navedene točke od 2 do 5) družbi Demesa dodelila subvencijo v višini 25 % bruto ekvivalenta dotacije (BED) celotnega zneska predvidene naložbe, to je 2.958.900.000 ESP.

18      Na podlagi odločbe Diputación Foral de Álava št. 737/1997 z dne 21. oktobra 1997 je bil družbi Demesa odobren odbitek davka v višini 45 %, ki je bil omenjen zgoraj v točkah 8 in 9.

19      Na dan, ko je bila podpisana prodajna pogodba v obliki notarskega zapisa, to je 30. decembra 1997, je družba Demesa družbi Gasteizko Industria plačala kupnino zemljišča, ki je bila določena v ponudbi z dne 10. oktobra 1996 (glej zgoraj navedeno točko 15).

20      Prodajna pogodba za to zemljišče je bila v obliki notarskega zapisa tudi sklenjena 30. decembra 1997.

 Upravni postopek

21      Z dopisom z dne 11. junija 1996 je Komisija prejela pritožbo Asociacíon Nacional de Fabricantes de Electrodomésticos de Línea Blanca (ANFEL), v skladu s katero naj bi Španija družbi Demesa odobrila pomoč, zlasti v obliki subvencij in davčnih oprostitev, ki presegajo zgornje meje dovoljene regionalne pomoči v Baskiji. Komisija je v zvezi s tem prejela tudi pritožbo Conseil européen de la construction d'appareils domestiques (CECED) in Associazione Nazionale Industria Elettrotecniche ed Elettroniche (ANIE).

22      Z dopisom z dne 26. junija 1996 je Komisija na španske organe naslovila zahtevo za posredovanje podatkov.

23      Z dopisom z dne 16. septembra 1996 so španski organi Komisiji posredovali določeno število podatkov. Z dopisom z dne 11. februarja 1997 so baskovski organi Komisiji sporočili dodatne podatke.

24      Z dopisom z dne 16. decembra 1997 je Komisija španske organe obvestila o odločitvi, da med drugim „sproži postopek iz člena 93(2) Pogodbe zaradi morebitne prekoračitve zgornje meje dovoljene pomoči v Baskiji, ki je 25 % NED, zaradi dodelitve [...] pomoči družbi Demesa v obliki:

–        davčnih ukrepov v okviru davčne ureditve pokrajine Álava (Norma Foral št. 24/1996 z dne 5. julija 1996 o davku od dohodkov pravnih oseb);

–        odbitka davka v obliki 45 % zmanjšanja dolgovanega davka od dohodkov pravnih oseb (šesta dodatna določba k Norma Foral št. 22/1994 z dne 20. decembra 1994 o izvrševanju proračuna pokrajine Álave za leto 1995, katere veljavnost je bila podaljšana na podlagi Norma Foral št. 33/1995 z dne 20. decembra 1995 (peta dodatna določba), Norma Foral št. 24/1996 z dne 5. julija 1996 (izjema, točka 2.11) in Norma Foral št. 31/1996 z dne 18. decembra 1996 (sedma dodatna določba));

–        brezplačne uporabe, s strani družbe Demesa, zemljišča s površino 500.000 m2 v industrijski coni Júndiz od leta 1996 in prodajne cene, ki morda ni v skladu s tržno ceno“.

25      Komisija je zainteresirane stranke pozvala, naj predložijo pripombe glede zatrjevanih pomoči (UL 1998, C 103, str. 3). Španski organi so pripombe predložili z dopisoma z dne 23. januarja in 6. marca 1998. Komisija je pripombe zainteresiranih strank prejela in jih posredovala španskim organom, ki so v zvezi z njimi podali pripombe v dopisu z dne 20. oktobra 1998.

26      Z dopisom z dne 4. junija 1998 je Komisija španske organe obvestila o odločitvi, da bo postopek, ki poteka, razširila tudi na pomoč, ki je bila dodeljena družbi Demesa v okviru programa Ekimen, in sicer glede dela, ki nima podlage v splošnem pravilu iz člena 10(1) dekreta Ekimen, v skladu s katerim znaša dovoljena intenzivnost pomoči 10 % upravičenih realnih stroškov (glej v nadaljevanju točko 112).

27      Zainteresirane stranke je pozvala, naj v zvezi s tem predložijo pripombe (UL 1998, C 266, str. 6). Španski organi so pripombe predložili z dopisoma z dne 22. in 24. julija 1998. Komisija je pripombe drugih zainteresiranih strank posredovala španskim organom, ki so se nanje odzvali z dopisom z dne 3. decembra 1998.

28      Službe Komisije in predstavniki baskovskih organov so imeli srečanji 29. oktobra in 15. decembra 1998, in sicer v Bruslju in v kraju Vitoria-Gasteiz.

29      Komisija je 24. februarja 1999 sprejela Odločbo 1999/718/ES o državni pomoči Španije za Daewoo Electronics Manufacturing España SA (Demesa) (UL L 292, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

30      Ta vsebuje zlasti te določbe:

„Člen 1

Državne pomoči, ki jih je Španija izvedla v korist [družbe Demesa], in sicer:

a)      ugodnost v višini 184.075,79 eura v obliki devetmesečnega odloga plačila kupnine zemljišča, šteto od dneva, ko je [družba Demesa] dobila v posest zemljišče v industrijski coni Júndiz (Vitoria-Gasteiz), zato da bi uresničila načrtovano gradnjo, do plačila kupnine;

b)      ugodnost v višini 213.960,31 eura v obliki razlike med tržno ceno in ceno, ki jo je za zemljišče v industrijski coni Júndiz (Vitoria-Gasteiz) plačala [družba Demesa];

c)      dodelitev subvencije, ki je za 5 % presegala najvišjo dovoljeno subvencijo v višini 20 % upravičenih stroškov na podlagi programa pomoči Ekimen, pri čemer se pri teh stroških ni upoštevalo opreme, katere vrednost je bila v okviru revizijskega poročila, ki so ga regionalni organi predložili kot prilogo k dopisu Španije z dne 24. julija 1998, ocenjena na 1.803.036,31 eura;

d)      odbitek davka v višini 45 % naložbenih stroškov, ki ga je v Odločbi št. 737/1997 z dne 21. oktobra 1997 odobrila Diputación Foral de Álava;

e)      zmanjšanje davčne osnove za novoustanovljena podjetja, določeno v členu 26 Norma Foral št. 24/1996 z dne 5. julija 1996,

niso združljive s skupnim trgom.

Člen 2

1. Španija mora sprejeti vse potrebne ukrepe, da:

a)      od upravičenca zahteva vračilo pomoči iz člena 1(a), (b) in (c), ki so mu bile nezakonito dane na razpolago;

b)      odvzame ugodnosti, ki so posledica pomoči iz člena 1(d) in (e) ter so bile upravičencu nezakonito dane na razpolago.

2. Vračilo se izvede v skladu s postopki nacionalnega prava. Od vsot, ki jih je treba vrniti, tečejo obresti od dneva, ko so bile dane na razpolago upravičencu, do dneva dejanskega vračila. Obresti se izračunajo na osnovi referenčne stopnje za izračunavanje ekvivalenta dotacije v okviru regionalnih pomoči.

Člen 3

Španija bo v roku dveh mesecev od dneva vročitve te odločbe Komisijo seznanila z ukrepi, ki jih je sprejela za izpolnitev te odločbe.

Člen 4

Kraljevina Španija je naslovnica te odločbe.“

 Postopek

31      Tožeče stranke v zadevah T-127/99, T-129/99 in T-148/99 so 25. maja, 26. maja in 18. junija 1999 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložile te tožbe na razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe.

32      ANFEL je v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 17. novembra 1999 vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije v zadevah T‑127/99 in T‑129/99.

33      ANFEL in CECED sta v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 13. decembra 1999 vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije v zadevi T‑148/99.

34      S sklepom predsednika tretjega razširjenega senata Sodišča prve stopnje z dne 25. februarja 2000 je bilo tem predlogom za intervencijo ugodeno.

35      ANFEL in CECED sta 12. aprila 2000 vložila intervencijski vlogi, glede katerih so glavne stranke predstavile stališča.

36      S sklepom z dne 5. junija 2001 so bile zadeve T-127/99, T-129/99 in T-148/99 združene za ustni postopek in izdajo sodbe.

37      Na podlagi poročila sodnika poročevalca se je Sodišče prve stopnje odločilo, da začne ustni postopek.

38      Stranke so podale ustne navedbe in odgovarjale na vprašanja Sodišča prve stopnje na obravnavi 26. junija 2001.

 Predlogi strank

39      Tožeča stranka v zadevi T-127/99 Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        razglasi tožbo za dopustno in utemeljeno ter razglasi za nična člena 1(d) in (e) ter 2(1)(b) in (2) izpodbijane odločbe;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

40      V zadevi T-129/99 tožeči stranki Sodišču prve stopnje predlagata, naj:

–        razglasi izpodbijano odločbo za nično;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov;

–        ANFEL naloži plačilo stroškov postopka v zvezi z intervencijo.

41      Tožeča stranka v zadevi T-148/99 Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        razglasi tožbo za dopustno in utemeljeno;

–        razglasi izpodbijano odločbo za nično;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

42      Tožeče stranke v zadevah T-127/99 in T-148/99 Sodišču prve stopnje poleg tega predlagajo, naj Komisiji naloži predložitev internih dokumentov v zvezi s sprejetjem izpodbijane odločbe. V zadevi T-129/99 tožeči stranki predlagata predložitev celotnega upravnega spisa, ki se nanaša na izpodbijano odločbo.

43      V zadevi T-127/99 in zadevi T-148/99 Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        zavrne tožbo;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

44      V zadevi T-129/99 Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        razglasi tožbo, kar zadeva člen 1(d) in (e) izpodbijane odločbe, za nedopustno in jo, podredno, v tem delu zavrne kot neutemeljeno.

–        zavrne tožbo, kar zadeva člen 1, od (a) do (c), izpodbijane odločbe;

–        tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

45      Komisija poleg tega meni, da je treba predloge tožečih strank v zadevah T‑127/99, T‑129/99 in T-148/99, ki se nanašajo na predložitev določenih dokumentov oziroma celotnega spisa, zavrniti.

46      V predlogih, podanih na obravnavi, ANFEL v vseh treh zadevah in CECED v zadevi T-148/99 Sodišču prve stopnje predlagata, naj:

–        zavrne tožbo;

–        tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

 Delna nedopustnost tožbe v zadevi T-129/99

47      Po mnenju Komisije je tožba v zadevi T-129/99 ni dopustna v delu, v katerem tožeči stranki predlagata, naj se razglasi za ničen člen 1(d) in (e) izpodbijane odločbe. Tožečih strank naj namreč določbe te odločbe ne bi neposredno in posamično zadevale v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.

48      Tožeči stranki v zadevi T-129/99 odgovarjata, da se mora izpodbijano odločbo šteti za nedeljivo celoto. Poleg tega menita, da je Komisija upoštevala davčne pomoči iz člena 1(d) in (e) ter pomoči iz člena 1, od (a) do (c), in da je na tej podlagi zaključila, da ves znesek pomoči, dodeljenih družbi Demesa, močno presega največjo intenzivnost pomoči, dovoljeno v Baskiji. Končno naj bi v skladu s španskim pravom Baskovska avtonomna skupnost imela pristojnosti v davčnih zadevah, navedenih v členu 1(d) in (e) izpodbijane odločbe. Zato bi ji bilo treba glede teh določb navedene odločbe priznati procesno upravičenje.

49      Sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da izpodbijana odločba ni naslovljena na tožeči stranki v zadevi T-129/99, namreč na Baskovsko avtonomno skupnost in na družbo Gasteizko Industria. Tako je treba preučiti, ali se lahko šteje, da izpodbijana odločba ti stranki neposredno in posamično zadeva v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.

50      V zvezi s tem je treba poudariti, da se, prvič, člen 1(a) in (b) izpodbijane odločbe nanaša na pomoči, ki naj bi jih družbi Demesa dodelila družba Gasteizko Industria, ter da, drugič, člen 1(c) izpodbijane odločbe zadeva pomoč, ki naj bi jo družbi Demesa dodelila Baskovska avtonomna skupnost. Zadevne določbe izpodbijane odločbe ne samo, da vplivajo na ravnanja tožečih strank v zadevi T‑129/99, ampak tem tožečim strankam tudi preprečujejo, da bi pristojnosti, ki jih imajo v skladu z nacionalnim španskim pravom, izvrševale na način, kot želijo (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 30. aprila 1998 v zadevi Vlaams Gewest proti Komisiji, T-214/95, Recueil, str. II-717, točki 29 in 30, ter z dne 15. junija 1999 v zadevi Regione Autonoma Friuli-Venezia Giulia proti Komisiji, T-288/97, Recueil, str. II-1871, točka 31).

51      Iz tega izhaja, da člen 1(a) in (b) izpodbijane odločbe neposredno in posamično zadeva družbo Gasteizko Industria ter da člen 1(c) izpodbijane odločbe neposredno in posamično zadeva Baskovsko avtonomno skupnost.

52      Glede na to, da gre za isto tožbo, je torej že mogoče ugotoviti, da je tožba v zadevi T‑129/99 v delu, v katerem se predlaga, naj se razglasi za ničen člen 1, od (a) do (c), izpodbijane odločbe, dopustna (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 24. marca 1993 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji, C-313/90, Recueil, str. I‑1125, točka 31).

53      Kar zadeva ukrepe iz člena 1(d) in (e) izpodbijane odločbe, namreč odbitek davka in zmanjšanje davčne osnove, med strankami ni sporno, da teh ukrepov ni sprejela nobena izmed tožečih strank v zadevi T-129/99.

54      Toda tožeči stranki v tej zadevi menita, da ju tudi te določbe izpodbijane odločbe neposredno in posamično zadevajo. V zvezi s tem se najprej sklicujeta na davčne pristojnosti Baskovske avtonomne skupnosti.

55      Vendar pa ta trditev ni prepričljiva, saj Baskovska avtonomna skupnost ni izkazala, da bi ji člen 1(d) in (e) izpodbijane odločbe preprečeval, da bi svoje davčne pristojnosti izvrševala na način, kot želi (zgoraj v točki 50 navedena sodba Vlaams Gewest proti Komisiji, točka 29).

56      Tudi trditve tožečih strank, da naj bi bila izpodbijana odločba nedeljiva celota, ni mogoče sprejeti. Izpodbijano odločbo je namreč treba obravnavati kot skupek odločb glede različnih pomoči, ki so jih istemu podjetju dodelili različni javni subjekti.

57      Poleg tega Komisija v nasprotju s tem, kar zatrjujeta tožeči stranki, v izpodbijani odločbi pri presoji, ali so ugodnosti, dodeljene družbi Demesa na podlagi programa Ekimen, presegle najvišjo dovoljeno mejo, navedeno v odločbi z dne 12. decembra 1996 (glej zgoraj navedeno točko 2), ni upoštevala zatrjevane pomoči iz člena 1(d) in (e) izpodbijane odločbe. Poleg tega Komisija zaključka, da zatrjevane pomoči, navedene v izpodbijani odločbi, niso združljive s skupnim trgom, ni oprla na ugotovitev, da naj bi vse različne ugodnosti, ki naj bi bile dodeljene družbi Demesa, skupaj presegle zgornjo mejo v višini 25 % NED, določeno za Baskijo (glej zgoraj navedeno točko 1).

58      Zaključiti je torej treba, da tožba v zadevi T-129/99 v delu, v katerem se predlaga, naj se člen 1(d) in (e) izpodbijane odločbe razglasi za ničen, in posledično tudi v delu, v katerem se predlaga, naj se člen 2(1)(b) izpodbijane odločbe razglasi za ničen, ni dopustna.

 Temelj

59      Iz tožb v vseh zadevah se da razbrati tri skupne tožbene razloge. Prvi se nanaša na kršitev člena 92(1) Pogodbe ES (po spremembi člen 87(1) ES). Drugi se nanaša na kršitev načel varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti, tretji pa na kršitev člena 190 Pogodbe ES (sedaj člen 253 ES).

60      V zadevah T-129/99 in T-148/99 tožeče stranke uveljavljajo tudi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev pravic do obrambe. Končno, tožeči stranki v zadevi T‑129/99 poleg tega uveljavljata tožbeni razlog, ki zadeva kršitev člena 92(3) Pogodbe.

I –  Prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 92(1) Pogodbe

61      Ta tožbeni razlog ima šest delov. Prvih pet se nanaša na različne zatrjevane elemente pomoči, navedene v izreku izpodbijane odločbe (člen 1, od (a) do (e)). Šesti del zadeva morebitno izkrivljanje konkurence in omejevanje trgovine znotraj Skupnosti v smislu člena 92(1) Pogodbe.

62      Sodišču prve stopnje se zdi primerno, da pred presojo zakonitosti drugih točk člena 1 izpodbijane odločbe najprej obravnava del, ki se nanaša na zatrjevani element pomoči iz člena 1(b) izpodbijane odločbe.

 Prvi del, ki se nanaša na kupnino zemljišča s površino 100.000 m2 iz člena 1(b) izpodbijane odločbe

63      V izpodbijani odločbi je Komisija tržno ceno zemljišča s površino 100.000 m2, ki ga je družba Gasteizko Industria prodala družbi Demesa, ocenila na 4481 ESP/m2 (izpodbijana odločba, točka V.2.2, zadnji odstavek). Šlo je za komunalno opremljeno zemljišče s priključki na vodovod, plinovod, elektriko in kanalizacijo.

64      Cena 4481 ESP/m2, ki jo je določila Komisija, je navedena v poročilu družbe Price Waterhouse, sestavljenem januarja 1997 (izpodbijana odločba, točka V.2.2, sedmi odstavek). V tem dokumentu je namreč „za zemljišča s površino 50.000 m2, ki so na istem območju kot to, ki ga ima v posesti družba Demesa, naveden enotni strošek za komunalno opremljen kvadratni meter v višini 4481 ESP/m2“ (izpodbijana odločba, točka III.2.1, četrti odstavek).

65      Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija preverila zanesljivost cenitve družbe Price Waterhouse na podlagi treh drugih poročil.

66      Komisija se najprej sklicuje na cenitvi dveh nepremičninskih izvedencev z dne 13. januarja in 6. februarja 1998, ki so ju med upravnim postopkom predložili baskovski regionalni organi. V izpodbijani odločbi je v zvezi s tem obrazloženo:

„Iz prve cenitve je razvidno [...], da bi morala prodajna cena komunalno opremljenega zemljišča s površino več kot 10.000 m2 znašati med 4000 in 4500 ESP/m2. V drugi cenitvi, ki temelji na dejanskih podatkih, namreč na prodajnih cenah komunalno opremljenih zemljišč podobne vrste, prodanih v prejšnjih mesecih, sta navedena cena 5000 ESP/m2 za zemljišči s površino približno 33.000 m2 in 50.000 m2, ki torej močno presegata 10.000 m2, ter zaključek, da na trgu ni referenc za komunalno opremljena zemljišča s površino 100.000 m2, tako da se zdi v teh okoliščinah, upoštevaje visoke stroške, do katerih lahko pride pri komunalni opremi velikih zemljišč, cena med 4000 ESP/m2 in 4800 ESP/m2 utemeljena, hkrati pa je poudarjen politični vidik te prodaje, saj se pri njej nujno upošteva negospodarska merila.“ (Izpodbijana odločba, točka V.2.2, peti odstavek.)

67      Komisija se je oprla tudi na revizijsko poročilo družbe IDOM, sestavljeno julija 1998. V izpodbijani odločbi je obrazloženo, da iz tega revizijskega poročila „izhaja, da cena za kvadratni meter komunalno neopremljenega zemljišča na istem območju znaša okoli 5000 ESP/m2. Cena, ki jo je plačala družba Demesa, naj bi bila utemeljena z rabatom, odobrenim zaradi velikosti zemljišča. Vendar pa revizor v svojih sklepih ostaja pri ceni 5000 ESP/m2 in opozarja na razliko med svojo cenitvijo in ceno 4125 ESP/m2, ki so jo določili regionalni organi“ (izpodbijana odločba, točka V.2.2, šesti odstavek).

68      Komisija zaključuje, da „se povprečna cena iz cenitev [vsebovanih v treh poročilih, ki so bila navedena zgoraj] ne razlikuje bistveno od povprečnega enotnega stroška v višini 4481 ESP na komunalno opremljen kvadratni meter, ki ga je januarja 1997 določila družba Price Waterhouse in obsega stroške komunalnega opremljenja“ (izpodbijana odločba, točka V.2.2, sedmi odstavek). Ta cena je torej po mnenju Komisije tržna cena.

69      Komisija dodaja:

„Družba Demesa je bila glede na to, da je plačala 4125 ESP/m2, deležna ugodnosti v obliki razlike med tema številkama (356 ESP/m2), namreč 213.960,31 eura (35.600.000 ESP).“ (Izpodbijana odločba, točka V.2.2, zadnji odstavek.)

70      V teh okoliščinah je Komisija „ugodnost v višini 213.960,31 eura v obliki razlike med tržno ceno in ceno, ki jo je za zemljišče v industrijski coni Júndiz (Vitoria‑Gasteiz) plačala [družba Demesa]“, v členu 1(b) izpodbijane odločbe označila za državno pomoč.

71      Tožeče stranke v zadevah T-129/99 in T-148/99 zatrjujejo, da je Komisija kršila člen 92(1) Pogodbe, s tem ko je štela, da kupnina v višini 4125 ESP/m2 ne ustreza tržni ceni. Menijo, da je Komisija v izpodbijani odločbi samovoljno določila tržno ceno. Komisija naj bi se namreč oprla na ceno 4481 ESP/m2, ki jo je revizijska družba Price Waterhouse določila za ozemlje s površino 50.000 m2, medtem ko iz vseh poročil neodvisnih izvedencev, ki so ji bila predložena med upravnim postopkom, izhaja, da dejanska prodajna cena v višini 4125 ESP/m2 spada v okvir tržnih cen.

72      V zvezi s tem Sodišče prve stopnje opozarja, da je lahko prodaja premoženja pod preferenčnimi pogoji s strani javnega organa, kot je prodaja, ki je bila izvršena prek družbe Gasteizko Industria, državna pomoč (sodba Sodišča z dne 11. julija 1996 v zadevi SFEI in drugi, C-39/94, Recueil, str. I-3547, točka 59).

73      Da bi se ugotovilo, ali je v obravnavanem primeru družba Demesa ob nakupu zemljišča s površino 100.000 m2 prejela državno pomoč, je treba preučiti, ali je to podjetje zadevno zemljišče kupilo po ceni, ki je ne bi moglo doseči v običajnih tržnih pogojih (sodbi Sodišča z dne 29. aprila 1999 v zadevi Španija proti Komisiji, C-342/96, Recueil, str. I-2459, točka 41, in z dne 29. junija 1999 v zadevi DM Transport, C-256/97, Recueil, str. I-3913, točka 22).

74      Iz izpodbijane odločbe (glej zgoraj navedene točke od 63 do 70) izhaja, da je Komisija dala glavno težo ceni 4481 ESP/m2, ki je navedena v poročilu družbe Price Waterhouse. Da bi ugotovila, ali je cena, ki jo je družba Demesa za zemljišče s površino 100.000 m2 dejansko plačala, vsebovala tudi element pomoči, je namreč Komisija prodajno ceno primerjala s samo eno ceno, ki izhaja iz poročila družbe Price Waterhouse. Cene, določene v drugih treh poročilih, navedenih v izpodbijani odločbi, namreč v poročilih z dne 13. januarja in 6. februarja 1998 ter v poročilu družbe IDOM, sestavljenem julija 1998, so služile le za preveritev zanesljivosti cene, ki jo je ugotovila družba Price Waterhouse.

75      Za presojo zakonitosti člena 1(b) izpodbijane odločbe je torej treba preveriti, ali je bilo primerno, da je Komisija dala odločilno težo poročilu družbe Price Waterhouse.

76      V ta namen je treba ugotoviti, da Komisija v izpodbijani odločbi razlaga, da „vrednost dveh cenitev [namreč teh z dne 13. januarja in 6. februarja 1998] ter revizijskega poročila [družbe IDOM], ki so bili sestavljeni a posteriori, ne more biti enaka vrednosti cenitve ex ante“ (izpodbijana odločba, točka V.2.2, tretji odstavek).

77      Vendar pa Sodišče prve stopnje opozarja, da je družba Gasteizko Industria z dopisom z dne 10. oktobra 1996 družbi Demesa dala ponudbo za prodajo zemljišča s površino 100.000 m2 v industrijski coni Júndiz po ceni 4125 ESP/m2. Iz spisa poleg tega izhaja, da je družba Demesa novembra 1996 to ponudbo ustno sprejela. Ugotoviti je torej treba, da so bile štiri cenitve, navedene v izpodbijani odločbi, vključno s cenitvijo družbe Price Waterhouse, narejene po sklenitvi predpogodbe o prodaji. Tako, čeprav iz Sporočila Komisije o elementih državne pomoči pri prodaji zemljišč in objektov s strani javnih oblasti (UL 1997, C 209, str. 3) izhaja, da prodajna cena, ki ustreza ceni, ki jo je pred prodajo določil neodvisni izvedenec, ne vsebuje elementov pomoči, ni bilo primerno, da se je Komisija oprla na čas sestave poročila družbe Price Waterhouse (januar 1997), da bi mu dala odločilno težo.

78      Po pisnem vprašanju Sodišča prve stopnje je Komisija obrazložila, da je cenitev družbe Price Waterhouse, revizorja nepremičninske družbe, ki je prodajala obravnavano zemljišče, edina sprejemljiva cenitev, saj je bila narejena za določitev denarne vrednosti nepremičninskega premoženja te družbe. Šlo naj bi tudi za edino cenitev, ki naj bi bila narejena pred odločitvijo o sprožitvi postopka na podlagi člena 93(2) Pogodbe ES (sedaj člen 88(2) ES). Poleg tega postavlja Komisija pod vprašaj zanesljivost poročil z dne 13. januarja in 6. februarja 1998, ker naj prvo poročilo ne bi temeljilo na dejanskih tržnih podatkih in ker naj bi drugo znižalo ceno na podlagi političnih meril.

79      Sodišče prve stopnje najprej meni, da dejstvo, da so bile cenitve z dne 13. januarja in 6. februarja 1998 ter poročilo družbe IDOM izdelani po sprožitvi postopka, v obravnavanem primeru ne omogoča, da bi se poročilu družbe Price Waterhouse, sestavljenem januarja 1997, dalo prevladujočo težo. Vsa štiri poročila, vključno s poročilom družbe Price Waterhouse, so bila namreč izdelana, ko je Komisija že pričela s preiskavo v zvezi z zatrjevanimi pomočmi, dodeljenimi družbi Demesa. Prva zahteva po posredovanju podatkov v tem spisu je dejansko s 26. junija 1996.

80      Dalje je treba ugotoviti, da nobeno izmed štirih poročil, navedenih v izpodbijani odločbi, ne temelji neposredno na prodajah zemljišč s površino 100.000 m2. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, na trgu namreč ni „referenc za komunalno opremljena zemljišča s površino 100.000 m2“ (točka V.2.2, peti odstavek).

81      Vendar pa so si izvedenci, ki so sestavili poročilo z dne 6. februarja 1998 in revizijsko poročilo družbe IDOM, prizadevali, da bi na podlagi razpoložljivih podatkov ugotovili prodajno ceno zemljišča s takšno površino. Poročilo z dne 13. januarja 1998 vsebuje splošno cenitev za vsa zemljišča, večja od 10.000 m2.

82      Nasprotno pa je v poročilu družbe Price Waterhouse podana ocena cene zemljišča s površino 55.481 m2 in ni upoštevana dejanska površina zemljišča, ki ga je kupila družba Demesa.

83      V teh okoliščinah je treba šteti, da je Komisija, s tem ko je v izpodbijani odločbi kot odločilno referenčno ceno uporabila ceno, navedeno v poročilu družbe Price Waterhouse, ravnala samovoljno.

84      Dejstvo, da je Komisija preverila ceno, navedeno v poročilu družbe Price Waterhouse, s tem ko jo je primerjala s povprečjem cen, navedenih v drugih treh poročilih, namreč v poročilih z dne 13. januarja in 6. februarja 1998 ter v revizijskem poročilu družbe IDOM, tega sklepa ne more omajati.

85      Prvič, Komisija je morala preveriti, ali je prodajna cena, ki jo je plačala družba Demesa, tržna cena. Komisija bi torej morala prodajno ceno, ki jo je družba Demesa dejansko plačala, in torej ne cene, ki jo je določila družba Price Waterhouse, primerjati s cenami, navedenimi v različnih izvedenskih poročilih, ki jih je imela na razpolago med upravnim postopkom, zato da bi ugotovila, ali se cena, ki jo je plačala družba Demesa, od cen, navedenih v teh poročilih, razlikuje v tolikšni meri, da bi bilo treba sklepati, da gre za državno pomoč.

86      Drugič, treba je ugotoviti, da v izpodbijani odločbi (točka V.2.2, sedmi odstavek) izračun povprečja vrednosti, vsebovanih v poročilih z dne 13. januarja in 6. februarja 1998 ter v revizijskem poročilu družbe IDOM, temelji na napačnem razumevanju teh.

87      V zvezi s tem je treba navesti, da je Komisija po drugem pisnem vprašanju Sodišča prve stopnje obrazložila, da je povprečje cenitev, navedeno v izpodbijani odločbi (točka V.2.2, sedmi odstavek), izračunala tako:

„Minimalne vrednosti so znašale [...]: 4000 ESP/m2 (nepremičninska agencija Luis Perales [poročilo z dne 13. januarja 1998]), 4000 ESP/m2 (nepremičninska agencija Juan Calvo [poročilo z dne 6. februarja 1998]) in 5000 ESP/m2 (poročilo družbe IDOM). Povprečna minimalna vrednost, ki iz tega izhaja, znaša 4333 ESP/m2. Največje vrednosti so znašale: 4500 ESP/m2 (nepremičninska agencija Luis Perales [poročilo z dne 13. januarja 1998]) in 4800 ESP/m2 (nepremičninska agencija Juan Calvo [poročilo z dne 6. februarja 1998]). Povprečna največja vrednost, ki iz tega izhaja, znaša torej 4650 ESP/m2. Posledično znaša povprečna vrednost, ki izhaja iz treh cenitev, 4491 ESP/m2.“

88      Ugotoviti je treba, prvič, da Komisija ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, s tem ko je štela, da iz revizijskega poročila družbe IDOM izhaja minimalna vrednost zemljišča, ki ga je kupila družba Demesa, v višini 5000 ESP/m2. V revizijskem poročilu družbe IDOM je za komunalno neopremljeno zemljišče res navedena številka „okoli 5000 ESP/m2“ („entorno a las 5000 pesetas“). Vendar pa poročilo tudi potrjuje, da je končna cena, ki jo je dobila družba Demesa, namreč 4125 ESP/m2, tržna cena, zmanjšana za običajen rabat, pri katerem se je upoštevala velikost površine zemljišča („el precio final obtenido por Demesa es un precio de mercado con un descuento normal, teniendo en cuenta el tamaño de la superficie comprada“). Poleg tega končne ugotovitve, čeprav je v njih še enkrat navedena cena 5000 ESP/m2, potrjujejo tudi, da je bila v skladu s preveritvami, ki jih je opravila družba IDOM, naložba družbe Demesa izvedena po aktualnih tržnih cenah („la inversión realizada por Demesa se ajusta a los precios de mercado actuales, tras las comprobaciones efectuadas por IDOM“). Iz revizijskega poročila družbe IDOM torej izhaja, da je, če upoštevamo površino zemljišča, cena, ki jo je plačala družba Demesa, tržna cena, čeprav se lahko šteje, da je običajna cena 5000 ESP/m2.

89      Ugotoviti je treba, drugič, da tudi iz poročil z dne 13. januarja in 6. februarja 1998 izhaja, da je cena 4125 ESP/m2 tržna cena. Prvo poročilo namreč potrjuje, da tržna cena zemljišča s površino več kot 10.000 m2 znaša od 4000 do 4500 ESP/m2. V drugem poročilu je navedeno, da je tržna cena od 4000 do 4800 ESP/m2. Komisija pa je, s tem ko je izračunala samo eno povprečje vrednosti, navedenih v različnih poročilih, napačno razumela poročili z dne 13. januarja in 6. februarja. Glede na to, da se cena, ki jo je plačala družba Demesa, vsakič približuje minimalni vrednosti, navedeni v poročilih z dne 13. januarja in 6. februarja 1998, je Komisija na podlagi teh poročil namreč nujno ugotovila, s tem ko je izračunala samo eno povprečje vrednosti, da je domnevna tržna cena višja od cene, ki jo je plačala družba Demesa, čeprav ti poročili potrjujeta, da je cena 4125 ESP/m2 tržna cena.

90      Na podlagi vsega, kar je bilo navedeno zgoraj, je treba zaključiti, da je pristop, ki ga je Komisija ubrala v izpodbijani odločbi, zato da bi ugotovila, ali cena 4125 ESP/m2, ki jo je za zemljišče s površino 100.000 m2 plačala družba Demesa, vsebuje element državne pomoči, samovoljen. Poleg tega Komisija z izračuni ni pravilno ugotovila dejanskega stanja.

91      Glede na to je Komisija, s tem ko je v izpodbijani odločbi štela, da je razlika med ceno 4481 ESP/m2, ki jo je navedla družba Price Waterhouse, in ceno 4125 ESP/m2 državna pomoč, kršila člen 92(1) Pogodbe.

92      Prvi del tega tožbenega razloga je torej utemeljen. Člen 1(b) izpodbijane odločbe je treba zato v zadevah T-129/99 in T-148/99 razglasiti za ničen. V teh zadevah je treba v delu, v katerem je Kraljevini Španiji naloženo, da mora od družbe Demesa zahtevati vračilo zatrjevane pomoči iz člena 1(b) izpodbijane odločbe, razglasiti za ničen tudi člen 2(1)(a) izpodbijane odločbe.

 Drugi del, ki se nanaša na odlog plačila kupnine zemljišča iz člena 1(a) izpodbijane odločbe

93      V členu 1(a) izpodbijane odločbe Komisija za državno pomoč opredeljuje „ugodnost v višini 184.075,79 eura v obliki devetmesečnega odloga plačila kupnine zemljišča, šteto od dneva, na kateri je [družba Demesa] dobila v posest zemljišče [s površino 100.000 m2, ki ji ga je prodalo javno podjetje Gasteizko Industria] v industrijski coni Júndiz (Vitoria-Gasteiz), zato da bi uresničila načrtovano gradnjo, do plačila kupnine“.

94      Ker je izrek akta neločljivo povezan z obrazložitvijo, ga je treba razlagati ob upoštevanju razlogov, ki so vodili do njegovega sprejetja (sodba Sodišča z dne 15. maja 1997 v zadevi TWD proti Komisiji, C-355/95 P, Recueil, str. I‑2549, točka 21).

95      Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izhaja, da je element pomoči iz člena 1(a) izpodbijane odločbe, ugodnost, ki naj bi je bila deležna družba Demesa, s tem ko je na podlagi odloga sklenitve prodajne pogodbe v obliki notarskega zapisa in torej plačila prodajne cene zemljišča lahko vsaj devet mesecev brezplačno uporabljala zemljišče s površino 100.000 m2.

96      Točka V.2.1 izpodbijane odločbe, ki se nanaša na člen 1(a) izreka, je namreč naslovljena „Brezplačna uporaba zemljišča s površino 100.000 m2“. V tej točki Komisija navaja, da „ni dokaza, da bi družba Demesa nosila kakršne koli stroške od takrat, ko [...] je to podjetje dobilo v posest zemljišče, zato da bi pričelo z gradnjo tovarne, do dejanskega plačila prodajne cene“ (točka V.2.1, drugi odstavek). Komisija dodaja, da „je družba Demesa vsaj od februarja 1997 do oktobra 1997 imela v posesti zemljišče [s površino 100.000 m2, ki ga je prodalo javno podjetje Gasteizko Industria] z namenom zgraditi ali dati zgraditi tovarno, ne da bi za to zemljišče plačala kupnino in ne da bi v zvezi s to posestjo nosila kakršne koli stroške “ (točka V.2.1, peti odstavek). Dalje navaja:

„Družba Demesa je uporabljala zemljišče, ne da bi morala plačati finančno nadomestilo, ki bi ga bila družba, ki je zemljišče prodala, lahko zahtevala.“ (Točka V.2.1, sedmi odstavek.)

97      Sodišče prve stopnje opozarja, da je družba Gasteizko Industria z dopisom z dne 10. oktobra 1996 družbi Demesa dala ponudbo za prodajo zemljišča s površino 100.000 m2 v industrijski coni Júndiz po ceni 4125 ESP/m2 in da je družba Demesa novembra 1996 to ponudbo ustno sprejela. Dogovorjena prodajna cena za zemljišče je bila plačana na dan, ko je bila podpisana prodajna pogodba v obliki notarskega zapisa, to je 30. decembra 1997.

98      V odgovoru na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje je družba Demesa priznala, da je z gradnjo tovarne na zadevnem zemljišču pričela novembra 1996.

99      Glede na to, da je do plačila prodajne cene prišlo šele 30. decembra 1997, je Komisija v izpodbijani odločbi upravičeno ugotovila, da je družba Demesa vsaj devet mesecev brezplačno imela v posesti zemljišče s površino 100.000 m2.

100    Vendar pa Komisija ne more na podlagi te posesti avtomatsko zaključiti, da je družba Gasteizko Industria družbi Demesa dodelila državno pomoč. Tako bi bilo le, če družba Gasteizko Industria ne bi ravnala tako, kot bi ravnalo zasebno podjetje (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 3. oktobra 1991 v zadevi Italija proti Komisiji, C-261/89, Recueil, str. I-4437, točka 8).

101    V zvezi s tem pa se tožeče stranke v zadevah T-129/99 in T-148/99 sklicujejo na člen 1502 španskega civilnega zakonika, zato da bi utemeljile odlog sklenitve pogodbe v obliki notarskega zapisa in posledično plačila prodajne cene. Ta določba se glasi:

„Če je kupec moten v posesti ali lastništvu kupljene stvari oziroma takšno motenje utemeljeno pričakuje zaradi reivindikacijske ali hipotekarne tožbe, ima pravico, da odloži plačilo kupnine, dokler prodajalec ne doseže prenehanja motnje oziroma grožnje motnje [...]“

102    Po mnenju tožečih strank so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo člena 1502 španskega civilnega zakonika. Prvič, družba Gasteizko Industria naj bi bila morala zemljišče s površino 100.000 m2 ločiti od dveh zemljišč z večjo površino. Drugič, skupina kmetovalcev naj bi zahtevala izpolnitev ustnega dogovora, sklenjenega z družbo Gasteizko Industria, na podlagi katerega so imeli pravico do obdelovanja zemljišča. Ti kmetovalci naj bi se obrnili na sodišče v kraju Vitoria‑Gasteiz, pri čemer naj bi se ta postopek končal šele 4. novembra 1997. Ugodnosti na podlagi posesti zemljišča pred plačilom prodajne cene naj ne bi bilo mogoče opredeliti za državno pomoč, saj naj bi izhajala iz uporabe splošnih pravil španskega civilnega prava.

103    Komisija v odgovor na to trditev, na katero so se med upravnim postopkom sklicevali tudi baskovski organi, v izpodbijani odločbi navaja, da „ni dokaza, da bi družba Demesa nosila kakršne koli stroške od takrat, ko [...] je to podjetje dobilo v posest zemljišče, zato da bi pričelo gradnjo tovarne, do dejanskega plačila prodajne cene“ (točka V.2.1, drugi odstavek, glej tudi točko V.2.1, sedmi odstavek).

104    Tako iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija obstoj državne pomoči v smislu člena 92(1) Pogodbe ugotovila neposredno na podlagi ugotovitve, da je imela družba Demesa zemljišče s površino 100.000 m2 vsaj devet mesecev brezplačno v posesti, ne da bi pri tem preučila, ali je družba Gasteizko Industria ravnala tako, kot bi ravnal zasebni gospodarski subjekt.

105    Po obrazložitvah, podanih med upravnim postopkom, s katerimi so bili pojasnjeni razlogi za odlog sklenitve pogodbe v obliki notarskega zapisa in plačila prodajne cene do 30. decembra 1997, bi torej Komisija morala preveriti, ali bi zasebni gospodarski subjekt lahko zahteval plačilo prodajne cene pred tem datumom, in če ne bi bilo tako, ali bi pred plačilom prodajne cene zemljišča lahko zahteval plačilo za obdobje posesti zemljišča.

106    Ker Komisija tega ni preverila, je treba ugotoviti, da ni pravno zadostno dokazala, da je družba Demesa, s tem ko je imela v brezplačni posesti zemljišče s površino 100.000 m2 pred plačilom prodajne cene 30. decembra 1997, prejela državno pomoč v smislu člena 92(1) Pogodbe.

107    Iz tega izhaja, da je drugi del tega tožbenega razloga utemeljen.

108    V teh okoliščinah je treba v zadevah T-129/99 in T-148/99 člen 1(a) izpodbijane odločbe razglasiti za ničen. V teh zadevah je treba v delu, v katerem je Kraljevini Španiji naloženo, da mora od družbe Demesa zahtevati vračilo zatrjevane pomoči iz člena 1(a) izpodbijane odločbe, razglasiti za ničen tudi člen 2(1)(a) izpodbijane odločbe.

 Tretji del, ki se nanaša na zatrjevano prekoračitev zgornje meje, določene z dekretom Ekimen, iz člena 1(c) izpodbijane odločbe

109    V členu 1(c) izpodbijane odločbe Komisija za pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom, opredeljuje „dodelitev subvencije, ki je za 5 % presegala najvišjo dovoljeno subvencijo v višini 20 % upravičenih stroškov, kritih s sredstvi iz programa pomoči Ekimen, pri čemer se pri teh stroških ni upoštevalo opreme, katere vrednost je bila v okviru revizijskega poročila, ki so ga regionalni organi predložili kot prilogo k dopisu Španije z dne 24. julija 1998, ocenjena na 1.803.036,31 eura“.

110    Trditve tožečih strank v zadevah T-129/99 in T-148/99 se nanašajo, prvič, na najvišjo dovoljeno stopnjo pomoči v skladu s programom Ekimen, in drugič, na neupoštevanje stroškov določene opreme pri upravičenih stroških v skladu s programom Ekimen.

 Najvišja dovoljena stopnja pomoči v skladu s programom Ekimen

111    Na podlagi odločitve vlade Baskovske avtonomne skupnosti s 24. decembra 1996 je bila v okviru programa Ekimen družbi Demesa dodeljena subvencija v višini 25 % naložb v opredmetena osnovna sredstva.

112    V tistem obdobju je člen 10 dekreta Ekimen določal:

„Za pomoči v obliki nepovratnih subvencij, ki ne smejo presegati 25 % upravičene naložbe, veljajo ta merila:

1.      Na splošno se dodeli subvencija v višini 10 % upravičene naložbe.

2.      Poleg tega se za strateške načrte in načrte, ki bistveno prispevajo k ustvarjanju delovnih mest, namreč najmanj 50 delovnih mest za naložbo v višini najmanj 750 milijonov [ESP], prej navedeni odstotek poveča za 5 točk.

3.      Poleg tega dobijo podjetja, katerih načrt se izvaja v območju, ki je na podlagi določb člena 4 tega dekreta določeno kot prednostno, dodatno subvencijo v višini 5 % upravičenih naložb.

4.      Končno se lahko odstotek še dodatno poveča za do 5 točk glede na ta merila:

–        stopnja vključitve načrta v baskovsko industrijsko strukturo,

–        umestitev v strateški sektor Baskije,

–        število ustvarjenih delovnih mest.“

113    V odločbi z dne 12. decembra 1996, s katero so bili odobreni elementi pomoči iz programa Ekimen (glej zgoraj navedeno točko 2), je Komisija navedla:

„Komisija ugotavlja, da se bo nepovratno subvencijo, ki ne bo smela presegati zgornje meje v višini 25 % [BED], dodelilo v skladu s temi pogoji: a) 10 % splošne pomoči; b) 5 % za strateške načrte ali načrte, ki prispevajo k ustvarjanju delovnih mest; c) 5 % za načrte v prednostnih območjih; d) 5 % za načrte, ki bistveno prispevajo k regionalnemu razvoju ali k ustvarjanju delovnih mest.“

114    V izpodbijani odločbi Komisija navaja, da subvencija v višini 25 % naložb v opredmetena osnovna sredstva, ki je bila dodeljena družbi Demesa v skladu z dekretom Ekimen, ne izpolnjuje pogojev tega programa v različici, ki jo je odobrila. Pojasnjuje, da „bi pri pravilni uporabi programa Ekimen morala biti dodeljena nepovratna subvencija v višini največ 20 % [BED] vseh upravičenih stroškov“ (izpodbijana odločba, točka V.2.3, tretji odstavek). „Komisija [namreč] meni, da naložbeni načrt družbe Demesa izpolnjuje merili iz člena 10.1 dekreta (10 % na splošno) in iz člena 10.4 (dodatno povečanje za 5 %)“ (izpodbijana odločba, točka V.2.3, osmi odstavek). Nasprotno pa naj ne bi bilo izpolnjeno merilo iz člena 10.3 dekreta Ekimen, saj „Vitoria-Gasteiz, mesto, v katero je umeščena naložba družbe Demesa, ni ‚prednostno območje‘ v smislu programa Ekimen“ (izpodbijana odločba, točka V.2.3, deveti odstavek). Končno, „glede merila iz člena 10.2 dekreta Komisija meni, da gre pri dodelitvi dvakratnih 5 % na podlagi navedenega člena za nepravilno uporabo programa Ekimen, kot je bila odobrena s strani Komisija v [odločbi z dne 12. decembra 1996]“ (izpodbijana odločba, točka V.2.3, deseti odstavek). Za načrt naj torej ne bi bilo mogoče dobiti dvakrat po dodatnih 5 %, to je za „strateški načrt“ in za „načrt, ki bistveno prispeva k ustvarjanju delovnih mest“. Po mnenju Komisije naj bi bilo namreč v skladu s členom 10, točka 2, dekreta Ekimen dovoljeno le eno povečanje za 5 %.

115    Tožeče stranke v zadevah T-129/99 in T-148/99 zatrjujejo, da je družba Demesa upravičeno sprejela subvencijo v višini 25 % BED, dodeljeno s strani baskovske vlade: 10 % na podlagi člena 10, točka 1, dekreta Ekimen; 5 % za strateški načrt in 5 % za načrt, ki prispeva k ustvarjanju delovnih mest, na podlagi člena 10, točka 2; 5 % v skladu z merili, določenimi v členu 10, točka 4. Družba Demesa naj bi bila torej v skladu s členom 10, točka 2, dekreta Ekimen upravičena do dveh povečanj subvencije po 5 %, do enega zato, ker naj bi pri naložbi šlo za strateški načrt, in do drugega zato, ker naj bi šlo za načrt, ki bistveno prispeva k ustvarjanju delovnih mest, namreč načrt, pri katerem gre najmanj za 50 delovnih mest in naložbo v višini 750 milijonov ESP. V odločbi z dne 12. decembra 1996, s katero je bil odobren program Ekimen, naj bi Komisija napačno ugotovila, da je v skladu s členom 10, točka 2, dekreta Ekimen dovoljena subvencija v višini 5 % v korist strateških načrtov „ali“ načrtov, ki prispevajo k ustvarjanju delovnih mest.

116    Po mnenju tožečih strank je Komisija v odločbi z dne 12. decembra 1996, s katero odobrila program Ekimen, naredila pisno napako. Treba bi bilo šteti, da je Komisija program odobrila v različici, ki ji je bila posredovana. Vsekakor pa naj Komisija ne bi imela pristojnosti, da bi enostransko spremenila ureditev pomoči, ki ji je bila posredovana. Pri pomislekih glede programa Ekimen bi lahko sprožila postopek preiskave iz člena 93(2) Pogodbe in pogojno odobrila navedeni program, česar pa ni naredila.

117    Sodišče najprej ugotavlja, da med strankami ni sporno, da je družba Demesa prejela subvencijo v višini 25 % BED v skladu s programom Ekimen, namreč 10 % na podlagi člena 10, točka 1, dekreta, dvakrat po 5 % na podlagi člena 10, točka 2, dekreta in 5 % na podlagi člena 10, točka 4, dekreta. Vendar pa Komisija v izpodbijani odločbi oporeka dvakratni uporabi člena 10, točka 2, dekreta.

118    Sodišče dalje ugotavlja, da je na podlagi člena 10, točka 2, dekreta dopustno le eno povečanje subvencije po 5 %, in sicer v korist naložbenega načrta v skladu z zadevnim programom pomoči.

119    V zvezi s tem je treba poudariti, da vsebuje člen 10 dekreta Ekimen, ki določa načelo največje subvencije v višini 25 %, štiri točke, pri čemer se prva nanaša na subvencijo v višini 10 %, druge tri pa vsakič na povečanje v višini 5 % (glej zgoraj navedeno točko 112). Da se ne bi preseglo najvišjega zneska subvencije, je na podlagi točk od 2 do 4 člena 10 dekreta vsakič dopustno le eno povečanje po 5 %.

120    Poleg tega je treba ugotoviti, da je baskovska vlada v pripombah, ki jih je 23. januarja 1998 Komisiji predložilo stalno predstavništvo Španije, pojasnila, da se mora za naložbeni načrt, ki ustreza vsem merilom iz člena 10, točke 1, 2 in 3, dekreta Ekimen, obvezno dodeliti bruto subvencijo v višini 20 %. Če bi bila razlaga člena 10, točka 2, dekreta Ekimen s strani tožečih strank pravilna, bi se moralo za načrt, ki ustreza vsem merilom iz člena 10, točke od 1 do 3, dodeliti bruto subvencijo v višini 25 %, kar pa, kot je bilo pravkar ugotovljeno, ne drži.

121    Glede na to, da je na podlagi člena 10, točka 2, dekreta Ekimen dopustno le eno povečanje subvencije za 5 %, je treba zaključiti, da je razlaga te določbe, iz katere v odločbi z dne 12. decembra 1996 („[dodatnih] 5 % za strateške načrte ali načrte, ki prispevajo k ustvarjanju delovnih mest“ (poudarek dodan)) izhaja Komisija, pravilna.

122    Posledično je za naložbeni načrt družbe Demesa dopustno le eno povečanje subvencije za 5 % v skladu s členom 10, točka 2, dekreta Ekimen v različici, ki jo je v odločbi z dne 12. decembra 1996 odobrila Komisija.

123    Tožeče stranke v zadevah T-129/99 in T-148/99 dalje zatrjujejo, da je le Baskovska avtonomna skupnost pristojna za avtentično razlago svojih predpisov .

124    To trditev je treba zavrniti. Le Komisija je namreč pristojna za odobritev državnih pomoči, ki spadajo na področje uporabe člena 92(1) Pogodbe. Glede na to, da so na podlagi te določbe državne pomoči načeloma prepovedane, je nacionalna ureditev, ki vsebuje elemente pomoči, zakonita le, kolikor Komisija odobri elemente pomoči. Iz odločbe z dne 12. decembra 1996 (glej zgoraj navedeno točko 113) pa izhaja, da razlaga člena 10, točka 2, dekreta Ekimen s strani Baskovske avtonomne skupnosti ni pokrita z odobritvijo, dano na podlagi te odločbe. Poleg tega iz zgoraj navedenega izhaja, da je razlaga dekreta Ekimen, iz katere je izhajala Komisija v odločbi z dne 12. decembra 1996 in v izpodbijani odločbi, popolnoma združljiva z besedilom in smislom tega dekreta.

125    Končno, tožeče stranke v zadevah T-129/99 in T-148/99 navajajo, da je Komisija julija 1999 odobrila nov dekret Ekimen (dekret št. 241/1999 z dne 8. junija 1999 o spremembi programa finančne pomoči Ekimen za produktivne industrijske naložbe, ki prispevajo k ustvarjanju delovnih mest), v katerem je predvideno, da se „za strateške načrte in naložbene načrte, ki bistveno prispevajo k ustvarjanju delovnih mest ter pri katerih gre najmanj za 50 novih delovnih mest in za naložbe v višini 750 milijonov ESP, navedena višina subvencije vsakič poveča za 5 %“.

126    Vendar pa ta trditev za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ni pomembna, saj je do odobritve Komisije julija 1999 prišlo po sprejetju izpodbijane odločbe in se poleg tega nanaša na novo zakonodajno besedilo (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 2000 v zadevi Alitalia proti Komisiji, T‑296/97, Recueil, str. II-3871, točka 86).

127    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je Komisija v izpodbijani odločbi upravičeno štela, da znaša največja dovoljena subvencija v skladu s programom Ekimen – v različici, ki jo je v odločbi z dne 12. decembra 1996 odobrila Komisija – 20 % BED. Pravilno je torej ocenila, da je subvencija, ki jo je prejela družba Demesa, ki to zgornjo mejo presega za 5 %, nova pomoč v smislu člena 92(1) Pogodbe (izpodbijana odločba, točka V.2.3, štirinajsti odstavek).

128    Očitek, ki se nanaša na najvišjo dovoljeno subvencijo v skladu s programom Ekimen, je torej treba zavrniti.

 Upravičeni stroški v okviru programa Ekimen

129    V izpodbijani odločbi Komisija ugotavlja, da se „v skladu z besedilom člena 7 [dekreta Ekimen] za opredmetena osnovna sredstva, odtujena tretjim osebam, ne more dobiti subvencije. V skladu z revizijskim poročilom [ki ga je predložila baskovska vlada] se je del proizvodne opreme, ki jo je kupila družba Demesa (v vrednosti 300 milijonov ESP = 1.803.036,31 eura), namestil v tretja podjetja. Posledično za to opremo ni mogoče dobiti subvencij programa Ekimen in tako financiranje te opreme predstavlja pomoč v smislu člena 92(1) Pogodbe“ (točka V.2.3, zadnji odstavek).

130    Tožeče stranke v zadevah T-129/99 in T-148/99 opozarjajo, da v skladu s členom 7 dekreta Ekimen ni prepovedano subvencioniranje osnovnih sredstev, odtujenih tretjim osebam, saj ta člen določa le, da se „praviloma [lahko subvencionira samo osnovna sredstva, ki] niso bila, odplačno ali neodplačno, odtujena tretjim osebam“. V vsakem primeru pa naj bi se proizvodno opremo (modele in pečate), ki jo je Komisija v točki V.2.3, zadnji odstavek, ocenila na 300 milijonov ESP (1.803.036,31 eura), prepustilo štirim družbam, ki naj bi se jim iz razlogov učinkovitosti naložilo proizvodnjo enega dela končnega proizvoda. Vendar pa je lastninsko pravico na teh osnovnih sredstvih imela izključno družba Demesa in tudi uporaba teh osnovnih sredstev je bila pridržana izključno tej družbi. Ta osnovna sredstva naj torej ne bi bila „odtujena“.

131    Sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da se v odločbi z dne 12. decembra 1996, s katero je bil odobren program Ekimen (glej zgoraj točko 2), nikjer posebej ne sklicuje na člen 7(d) dekreta Ekimen.

132    Med strankami ni sporno, da je treba to določbo, v skladu s katero sicer niso avtomatsko prepovedane subvencije za osnovna sredstva, odtujena tretjim osebam, razlagati v tem smislu, da je njen namen preprečevanje zlorab. Namen člena 7(d) dekreta Ekimen je namreč preprečiti, da bi bile pomoči, dodeljene podjetjem v skladu z dekretom Ekimen, prenesene na podjetja, ki ne izpolnjujejo pogojev iz tega dekreta. Takšno tveganje zlorab lahko obstaja ne le, če podjetje, ki mu je v skladu z dekretom Ekimen bila dodeljena subvencija, prenese lastninsko pravico na stvari, katerih strošek pridobitve se je upoštevalo pri določitvi celotnega zneska pomoči, ampak tudi če je zadevna stvar dana na razpolago drugemu podjetju pod pogoji, ki temu omogočajo doseganje koristi. Z gospodarskega vidika namreč pri presoji, ali se je element pomoči preneslo z enega podjetja na drugo, ni odločujoča pravna ureditev prenosa.

133    Vendar pa je glede na namen člena 7(d) dekreta Ekimen treba šteti, da pri neobstoju tveganja zlorabe v zvezi s prenosom zadevne pomoči stroški pridobitve stvari, čeprav se te kasneje „odtuji“, ostanejo upravičeni stroški v skladu s programom regionalnih pomoči Ekimen v različici, ki jo je v odločbi z dne 12. decembra 1996 odobrila Komisija (glej zgoraj navedeno točko 2).

134    Treba je torej preučiti, ali je Komisija v izpodbijani odločbi zadostno dokazala, da v obravnavanem primeru pri nespornem prenosu določenih stvari na štiri družbe obstaja tveganje zlorabe v zvezi s prenosom elementov pomoči.

135    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da ni Komisija v izpodbijani odločbi naredila nobene analize za ugotovitev, ali so imele zadevne štiri družbe zaradi prenosa določenih stvari, za katere so bile družbi Demesa dodeljene pomoči v skladu s programom Ekimen, korist, ki je v običajnih tržnih pogojih ne bi dosegle (glej v tem smislu zgoraj v točki 72 navedeno sodbo SFEI in drugi, točka 60, ter zgoraj v točki 73 navedeno sodbo Španija proti Komisiji, točka 41).

136    Poleg tega je treba ugotoviti, da ni Komisija med upravnim postopkom nikoli obravnavala tega vprašanja. V sporočilu v zvezi s to zadevo, ki je bilo objavljeno v Uradnem listu z dne 25. avgusta 1998 (C 266, str. 6), ni namreč Komisija z ničimer dala vedeti, da ne namerava upoštevati kot upravičene stroške določenih stroškov v zvezi s stvarmi, ki naj bi bile odtujene tretjim osebam.

137    Glede na to, da ne obstaja noben dokaz za tveganje zlorabe v zvezi s prenosom elementov pomoči, je treba zaključiti, da Komisija ni dokazala, da se za stvari, „odtujene“ tretjim osebam in ocenjene na 1.803.036,31 eura, ne bi smelo dodeliti subvencije v skladu z dekretom Ekimen. Posledično je Komisija, s tem ko je štela, da je subvencija, ki jo je prejela družba Demesa za financiranje zadevnih stvari, nova pomoč, ki ni pokrita z odločbo z dne 12. decembra 1996, s katero je bil odobren dekret Ekimen, kršila člen 92(1) Pogodbe.

138    V zadevah T-129/99 in T-148/99 je treba torej člen 1(c) izpodbijane odločbe, v delu, v katerem iz upravičenih stroškov v skladu s programom pomoči Ekimen izključuje opremo, ocenjeno na 1.803.036,31 eura, razglasiti za ničen. V istih zadevah je treba v delu, katerem je Kraljevini Španiji naloženo, da mora od družbe Demesa zahtevati vračilo pomoči, ki naj bi jih v skladu z dekretom Ekimen prejela za financiranje stvari, ocenjenih na 1.803.036,31 eura, ki so bile „odtujene“ tretjim osebam, razglasiti za ničen tudi člen 2(1)(a) izpodbijane odločbe.

 Četrti del, ki se nanaša na odbitek davka iz člena 1(d) izpodbijane odločbe

139    V členu 1(d) izpodbijane odločbe Komisija za državno pomoč opredeljuje „odbitek davka v višini 45 % naložbenih stroškov, ki ga je odobrila Diputación Foral de Álava v odločbi št. 737/1997 z dne 21. oktobra 1997“.

140    V okviru tega dela se tožeči stranki v zadevah T-127/99 in T‑148/99 najprej sklicujeta na zgodovinske pravice Territorio Histórico de Álava na davčnem področju. Nato izpodbijata posebnost zadevnega davčnega ukrepa. Menita, da gre pri šesti dodatni določbi k Norma Foral št. 22/1994 z dne 20. decembra 1994, ki jo je uporabila Diputación Foral, za splošni davčni ukrep, ki je na enak način v korist vsem davčnim zavezancem, ki vložijo 2,5 milijard ESP. Ti tožeči stranki še navajata, da je davčni ukrep, čeprav bi se štelo, da je poseben, utemeljen na podlagi značilnosti in strukture zadevnega davčnega sistema. Končno poudarjata, da bi se, če bi se davčni ukrep opredelilo za državno pomoč v smislu člena 92(1) Pogodbe, moralo šteti, da gre pri njem za obstoječo pomoč.

 Zgodovinske pravice Territorio Histórico de Álava na davčnem področju

141    Tožeči stranki v zadevah T-127/99 in T-148/99 zatrjujeta, da Komisija pri presoji odbitka davka z vidika člena 92(1) Pogodbe ni upoštevala zgodovinskih pravic Territorio Histórico de Álava na davčnem področju. V ta namen opozarjajo, da ima Territorio Histórico de Álava že stoletja priznano davčno avtonomijo, ki je varovana z ustavo španske države.

142    Sodišče prve stopnje ugotavlja, da dejstvo, da je bil odbitek davka odobren na podlagi zakonodaje, ki jo je sprejela Territorio Histórico de Álava in ne španska država, za uporabo člena 92(1) Pogodbe ni pomembno. Ta določba se namreč nanaša na „vsak[o] pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršn[o] koli vrst[o] pomoči iz državnih sredstev“ in torej na vsako pomoč, financirano iz javnih sredstev. Iz tega izhaja, da spadajo ukrepi, ki so jih sprejeli notranji državni (decentralizirani, federalni, regionalni ali drugi) organi držav članic, pri čemer njihova pravni položaj in imenovanje nista pomembna, prav tako kot ukrepi, ki jih je sprejel federalni ali centralni organ, na področje uporabe člena 92(1) Pogodbe, če so izpolnjeni pogoji iz te določbe (sodba Sodišča z dne 14. oktobra 1987 v zadevi Nemčija proti Komisiji, 248/84, Recueil, str. 4013, točka 17).

143    Trditve tožečih strank, ki se nanašajo na zgodovinske pravice Territorio Histórico de Álava na davčnem področju, torej ne morejo vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe.

 Posebnost odbitka davka

–       Uvodna opažanja

144    Treba je spomniti, da mora v skladu s členom 92(1) Pogodbe ukrep, zato da bi se ga lahko opredelilo za državno pomoč, dajati prednost „posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“. Posebnost ali selektivnost ukrepa je torej ena izmed značilnosti pojma državne pomoči (sodba Sodišča z dne 1. decembra 1998 v zadevi Ecotrade, C-200/97, Recueil, str. I-7907, točka 40, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 29. septembra 2000 v zadevi CETM proti Komisiji, T‑55/99, Recueil, str. II‑3207, točka 39).

145    V izpodbijani odločbi (točka V.2.4.1) Komisija pojasnjuje, da posebne značilnosti Norma Foral št. 22/1994, s katero je bil uveden odbitek davka v višini 45 % zneska naložbe, izhajajo iz štirih dejavnikov, in sicer iz diskrecijske pravice, ki naj bi jo Diputación Foral imela „pri določitvi naložb v opredmetena osnovna sredstva, višjih od 2,5 milijarde ESP, za katere se lahko odobri odbitek davka, pri odločitvi, za kateri del naložb se lahko izkoristi zmanjšanje v višini 45 %, in pri določitvi rokov in zgornjih mej za vsak posamezen primer“ (točka V.2.4.1, štirinajsti odstavek), iz najmanjšega zneska naložbe (2,5 milijarde ESP), ki naj bi uporabljivost odbitka davka de facto omejil na velike investitorje, ne da bi bila ta omejitev utemeljena na podlagi značilnosti in strukture davčnega sistema, katerega izjema je (točka V.2.4.1, šestnajsti odstavek), iz časovne omejenosti odbitka davka, ki naj bi omogočala, da je „njegova odobritev določenim podjetjem [prepuščena] diskreciji organom“ (točka V.2.4.1, sedemnajsti odstavek), ter iz „velike podobnosti z vidika ciljev (financiranje novih naložb) in geografskega vidika (v enem primeru gre za avtonomno skupnost, v drugem pa za pokrajino), med [davčnim] ukrepom in programom Ekimen, programom, ki so ga španski organi vendarle šteli za program regionalnih pomoči in se ga je kot takega tudi priglasilo“ (točka V.2.4.1, osemnajsti odstavek).

146    Komisija v nasprotju s tem, kar zatrjujeta tožeči stranki, v izpodbijani odločbi svojega zaključka, da je zadevni davčni ukrep selektiven, torej ni oprla na ugotovitev, da velja le za en del španskega ozemlja, in sicer za Álavo. Tožeči stranki torej ne moreta trditi, da postavlja izpodbijana odločba pod vprašaj zakonodajno pristojnost Territorio Histórico de Álava za sprejetje splošnih davčnih ukrepov.

147    Ob upoštevanju trditev tožečih strank je treba preučiti, ali je na podlagi dejavnikov, na katere se je Komisija dejansko oprla v izpodbijani odločbi, mogoče zaključiti, da je odbitek davka, uveden z Norma Foral št. 22/1994, poseben ukrep, ki daje prednost „posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“ v smislu člena 92(1) Pogodbe.

–       Zatrjevana diskrecijska pravica Diputación Foral

148    Tožeči stranki v zadevah T-127/99 in T-148/99 zatrjujeta, da nima Diputación Foral de Álava nobene diskrecijske pravice v zvezi z izbiro podjetij, ki se jim bo odobrilo odbitek davka, v zvezi s prilagajanjem intenzivnosti ugodnosti in v zvezi z obdobjem uporabe davčnega ukrepa. Diputación Foral naj bi, potem ko se je prepričala, da podjetje, ki naj bi se mu odobrilo odbitek davka, izpolnjuje zahtevane pravne pogoje, odbitek davka morala uporabiti na enoten način in avtomatsko. Sklicujoč se na potrdilo generalnega direktorja za finance Álave, poudarjata, da se nobenemu podjetju, ki je izpolnjevalo te pravne pogoje, ni zavrnilo odobritve spornega ukrepa.

149    Sodišče prve stopnje opozarja, da za splošne ukrepe ne velja člen 92(1) Pogodbe. Vendar pa je sodna praksa že natančneje pojasnila, da so lahko tudi ukrepi, ki se na prvi pogled uporabijo za vsa podjetja, do določene mere selektivni in jih je zato mogoče obravnavati kot ukrepe, ki so namenjeni dajanju prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga. Za tak primer gre predvsem takrat, kadar ima upravni organ, ki mora uporabiti splošno pravilo, pri njegovi uporabi diskrecijsko pravico (sodba Sodišča z dne 26. septembra 1996 v zadevi Francija proti Komisiji, C-241/94, Recueil, str. I-4551, točki 23 in 24, zgoraj v točki 144 navedena sodba Ecotrade, točka 40, in sodba Sodišča z dne 17. junija 1999 v zadevi Piaggio, C-295/97, Recueil, str. I-3735, točka 39, sklepni predlogi generalnega pravobranilca A. La Pergola k zgoraj v točki 73 navedeni sodbi Španija proti Komisiji, Recueil, str. I-2461, točka 8). Tako je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Francija proti Komisiji (točki 23 in 24) razsodilo, da lahko sistem sodelovanja francoskega sklada za zaposlovanje pri izvedbi socialnih načrtov podjetij v težavah „povzroči, da so določena podjetja v boljšem položaju kot druga, zato velja za pomoč“ v smislu člena 92(1) Pogodbe ES, saj je zadevni sklad na podlagi določb predpisov, ki se nanašajo na sodelovanje države pri izvedbi socialnih načrtov, imel „diskrecijsko pravico, ki mu je omogočala prilagoditev finančnega prispevka glede na različne dejavnike, kot so zlasti izbira upravičencev, znesek finančnega prispevka in pogoji sodelovanja“.

150    Vendar pa je treba ugotoviti, da ima Diputación Foral de Álava na podlagi določb Norma Foral št. 22/1994 določeno diskrecijsko pravico pri uporabi odbitka davka. Iz Norma Foral št. 22/1994 (glej zgoraj navedeno točko 8) namreč izhaja, da ustreza davčni odbitek davka 45 % „zneska naložbe, določenega s strani Diputación Foral de Álava“. S tem ko lahko Diputación Foral v skladu z Norma Foral št. 22/1994 določi upravičen znesek naložbe, lahko namreč tudi prilagaja znesek finančnega prispevka. Poleg tega je treba ugotoviti, da lahko v skladu z Norma Foral št. 22/1994 Diputación Foral določi „rok[e] in omejitv[e] za vsakokratni primer“.

151    Določbe Norma Foral št. 22/1994, ki se nanašajo na odbitek davka, lahko, s tem ko dajejo Diputación Foral de Álava diskrecijsko pravico, povzročijo, da so določena podjetja v boljšem položaju kot druga. Posledično je treba šteti, da zadevni davčni ukrep izpolnjuje pogoj posebnosti.

152    Tožeči stranki v zadevah T-127/99 in T-148/99 se ne moreta sklicevati na to, da se naj ne bi nobenemu podjetju, ki je izpolnjevalo zahtevane pravne pogoje, zavrnilo odobritve odbitek davka. Iz take pritrditve namreč ne izhaja, da bi Diputación Foral vse predloge odobrila pod enakimi pogoji.

153    Tožeči stranki še dodajata, da se v vsakem primeru ne more šteti, da je diskrecijska pravica, ki naj bi jo imela Diputación Foral de Álava, pravica, da sprejema samovoljne odločbe. Samovoljnost javnih organov naj bi bila namreč prepovedana na podlagi člena 9 španske ustave.

154    Vendar pa, da bi se preprečilo, da bi se ukrep opredelilo za splošni, ni treba preveriti, kot poudarja Komisija, ali je bilo ravnanje davčnega organa samovoljno. Zadošča izkazati, kot je bilo izkazano v tej zadevi, da ima navedeni organ pravico do odločanja po prostem preudarku, ki mu zlasti omogoča prilagajanje zneska ali pogojev odobritve zadevne davčne ugodnosti glede na značilnosti naložbenega načrta, ki mu je predložen v presojo.

–       Najmanjši znesek naložbe

155    V izpodbijani odločbi je pojasnjeno (točka V.2.4.1, šestnajsti odstavek):

„Komisija ocenjuje, da je najmanjši znesek naložbe (2,5 milijarde ESP), ki je potreben za odobritev odbitka davka, dovolj visok, da uporabljivost odbitka de facto omeji le na naložbe, povezane z mobilizacijo precejšnjih finančnih sredstev, ter da ni utemeljen na podlagi značilnosti in strukture davčnega sistema, katerega izjemo predstavlja. Dostopnost le velikim investitorjem daje odbitku davka posebno značilnost, zaradi katere se ga šteje za državno pomoč v smislu člena 92(1) Pogodbe.“

156    Po mnenju tožečih strank v zadevah T-127/99 in T-148/99 gre pri zahtevi po naložbi v višini najmanj 2,5 milijarde ESP za objektivni pogoj, ki ne povzroča diskriminacije med gospodarskimi subjekti ali gospodarskimi panogami. Opozarjata, da je na splošno davčna obremenitev v Baskiji večja kot v preostali Španiji. Vsi davčni sistemi naj bi vsebovali ukrepe, katerih odobritev ali upoštevanje je odvisno od količinskega merila. Poleg tega naj bi sama Komisija v več direktivah, priporočilih in obvestilih iz davčnega področja uporabila količinska merila. Količinsko merilo naj bi bilo najobjektivnejše sredstvo za omejitev področja uporabe danega davčnega ukrepa. V obravnavanem primeru naj se z zahtevo v zvezi z zneskom naložbe ne bi dajalo prednosti nobenemu posebnemu podjetju ali panogi. Poleg tega Komisija naj ne bi navedla višine, do katere se zahteve te vrste ne bi štelo za selektivno merilo. Če pa bi se štelo, da sporni ukrep daje prednost velikim podjetjem, bi bilo treba upoštevati, da obstaja veliko programov pomoči Skupnosti za majhna in srednje velika podjetja (MSP) ter da so v korist slednjih, kar zadeva ureditev državnih pomoči, določeni manj strogi pogoji.

157    Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so baskovski organi, s tem ko so uporabo odbitka davka omejili na naložbe v opredmetena osnovna sredstva, ki presegajo 2,5 milijarde eurov, zadevno davčno ugodnost de facto pridržali za podjetja, ki razpolagajo s precejšnjimi finančnimi sredstvi. Komisija je lahko torej upravičeno zaključila, da se namerava odbitek davka, predviden v Norma Foral št. 22/1994, selektivno uporabljati za „posamezn[a] podjetj[a]“ v smislu člena 92(1) Pogodbe.

158    Čeprav bi priznali, da je na splošno davčna obremenitev v Baskiji večja kot v preostali Španiji, to ne bi spremenilo dejstva, da je v skladu z Norma Foral št. 22/1994 zadevna davčna ugodnost pridržana za posamezna podjetja, za katera velja baskovska davčna ureditev.

159    Poleg tega na podlagi tega, da davčne ureditve pogosto vsebujejo ugodnosti v korist MSP, ali tega, da Komisija v več direktivah, priporočilih in obvestilih uporablja količinska merila, ni mogoče zaključiti, da za Norma Foral št. 22/1994, s katero je bila uvedena davčna ugodnost, s katero se daje prednost le podjetjem, ki razpolagajo s precejšnjimi finančnimi sredstvi, naj ne bi bilo mogoče uporabiti člena 92(1) Pogodbe. V ta namen je treba poudariti, da se lahko za državno pomoč opredeli tudi selektivne ukrepe v korist MSP (glej smernice Skupnosti za državno pomoč MSP, UL 1996, C 213, str. 4).

160    Iz zgoraj navedenega izhaja, da predstavlja Norma Foral št. 22/1994, s katero je bil uveden odbitek davka, ugodnost v korist „posameznih podjetij“ v smislu člena 92(1) Pogodbe. V teh okoliščinah ni več treba dodatno preučiti, ali dajeta tudi časovna omejenost Norma Foral št. 22/1994 ter zatrjevana podobnost med odbitkom davka in programom Ekimen spornemu ukrepu poseben značaj.

161    Razen če bi bil ukrep utemeljen na podlagi značilnosti in strukture davčnega sistema – kar se bo preučilo v točkah od 162 do 170 –, bo treba zaključiti, da je odbitek davka, predviden v Norma Foral št. 22/1994, državna pomoč v smislu člena 92(1) Pogodbe.

 Značilnosti in struktura davčnega sistema

162    Po mnenju tožečih strank v zadevah T-127/99 in T-148/99 je odbitek davka, ki je bil uveden z Norma Foral št. 22/1994, utemeljen na podlagi značilnosti in strukture davčnega sistema, saj izpolnjuje objektivna merila, ki veljajo enako za vse, ter služi uresničitvi cilja davčnih predpisov, s katerimi je uveden. V ta namen se ti tožeči stranki sklicujeta na sodno prakso Sodišča in Sodišče prve stopnje (sodbi Sodišča z dne 2. julija 1974 v zadevi Italija proti Komisiji, 173/73, Recueil, str. 709, točka 27, in z dne 17. junija 1999 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑75/97, Recueil, str. I-3671, točka 34, ter zgoraj v točki 144 navedena sodba CETM proti Komisiji, točka 52) ter na Odločbo 96/369/ES Komisije z dne 13. marca 1996 o davčni pomoči nemškim letalskim družbam v obliki amortizacije (UL L 146, str. 42).

163    Sodišče prve stopnje opozarja, da je zadevni davčni ukrep selektiven, čeprav je njegovo področje uporabe določeno na podlagi objektivnih meril (glej zgoraj navedene točke od 144 do 161). Vendar pa je lahko selektivni značaj, kot opozarjata tožeči stranki, utemeljen „na podlagi značilnosti in strukture sistema“. V tem primeru za ukrep ne bi bilo mogoče uporabiti člena 92(1) Pogodbe (zgoraj v točki 162 navedeni sodbi Italija proti Komisiji, točka 27, in Belgija proti Komisiji, točka 34, ter zgoraj v točki 144 navedena sodba CETM proti Komisiji, točka 52).

164    Vendar pa je treba poudariti, da utemeljitev na podlagi značilnosti ali strukture davčnega sistema predvideva, da je poseben davčni ukrep skladen z notranjimi načeli tega davčnega sistema na splošno (glej v tem smislu zgoraj v točki 162 navedeno sodbo Belgija proti Komisiji, točka 39, in sklepne predloge generalnega pravobranilca La Pergola k tej sodbi, Recueil, str. I-3675, točka 8, glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca Ruiz-Jaraboja Colomerja k sodbi Sodišča z dne 19. maja 1999 v zadevi Italija proti Komisija, C‑6/97, Recueil, str. I‑2981, I-2983, točka 27). Tako za poseben davčni ukrep, ki je utemeljen na podlagi notranjih načel davčnega sistema – kot progresivnost davka, ki je utemeljena z načelom prerazporeditve – ni mogoče uporabiti člena 92(1) Pogodbe.

165    Po mnenju tožečih strank v zadevah T-127/99 in T-148/99 ima odbitek davka iz člena 1(d) izpodbijane odločbe, značilnosti in strukturo, ki ju ima španski davčni sistem. Odbitek davka naj bi bil navdan z načeloma progresivnosti in učinkovitosti pobiranja davka.

166    Vendar pa daje odbitek davka, uveden z Norma Foral št. 22/1994, s tem ko je določil najmanjši znesek naložbe v višini 2,5 milijarde ESP, prednost izključno podjetjem, ki razpolagajo s precejšnjimi finančnimi sredstvi. Tako je ukrep v nasprotju z načeloma progresivnosti in prerazporeditve, ki sta bistveni za španski davčni sistem. Tožeči stranki naj tudi ne bi z ničimer dokazali, kako bi lahko zadevni ukrep prispeval k učinkovitosti pobiranja davka.

167    Sicer pa tožeči stranki le potrjujeta, da je namen odbitka davka vzpodbujanje gospodarskega razvoja Baskije, ki je v državi članici Evropske unije z najvišjo stopnjo brezposelnosti. S tem se sklicujeta na gospodarskopolitične cilje, ki niso značilni za obravnavani davčni sistem.

168    Vendar pa bi, če bi bilo treba šteti, da za posebne ukrepe iz razlogov, ki se nanašajo na ustvarjanje ali na ohranjanje delovnih mest, ni mogoče uporabiti člena 92(1) Pogodbe, ta določba izgubila polni učinek. Državne pomoči so namreč v večini primerov dodeljene za ustvarjanje ali ohranjanje delovnih mest. V skladu z ustaljeno sodno prakso je torej treba ugotoviti, da namen zadevnega ukrepa ne more biti razlog za to, da se tega ukrepa ne bi moglo opredeliti za državno pomoč v smislu člena 92(1) Pogodbe (zgoraj v točki 149 navedena sodba Francija proti Komisiji, točka 20, zgoraj v točki 162 navedena sodba Belgija proti Komisiji, točka 25, in zgoraj v točki 144 navedena sodba CETM proti Komisiji, točka 53).

169    Iz tega izhaja, da je treba trditve tožečih strank v zadevah T-127/99 in T‑148/99 glede značilnosti in strukture španskega davčnega sistema zavrniti.

170    Iz vsega, kar je bilo navedeno zgoraj, izhaja, da je Komisija v izpodbijani odločbi lahko upravičeno štela, da je odbitek davka v višini 45 % zneska naložbe državna pomoč v smislu člena 92(1) Pogodbe.

 Trditev, da je zadevna pomoč že obstoječa pomoč

171    Če domnevamo, da je odbitek davka, predviden z Norma Foral št. 22/1994, državna pomoč v smislu člena 92(1) Pogodbe, bi ga bilo po mnenju tožečih strank treba opredeliti za obstoječo pomoč, saj je bila zadevna davčna ugodnost uvedena pred pristopom Španije k Evropski skupnosti. Odbitek davka naj bi bil namreč uveden s sklepom Juntas Generales de Álava z dne 30. julija 1984, od takrat naprej pa naj bi bila njegova veljavnost podaljšana na podlagi zaporednih Normas Forales, in sicer na podlagi Norma Foral št. 28/1988 z dne 18. julija 1988, Norma Foral št. 9/1990 z dne14. februarja 1990, Norma Foral št. 18/1993 z dne 5. julija 1993 in Norma Foral št. 22/1994 z dne 20. decembra 1994.

172    Sodišče prve stopnje opozarja, da Pogodba uvaja različna postopka glede na to, ali gre za obstoječe ali nove pomoči. Medtem ko se mora v skladu s členom 93(3) Pogodbe Komisiji nove pomoči predhodno priglasiti in se jih ne sme izvajati, dokler v postopku ni sprejeta dokončna odločitev, se lahko v skladu s členom 93(1) Pogodbe obstoječe pomoči izvaja redno, dokler Komisija ne ugotovi njihove nezdružljivosti (sodba Sodišča z dne 15. marca 1994 v zadevi Banco Exterior de España, C-387/92, Recueil, str. I-877, točka 20). V zvezi z obstoječimi pomočmi se lahko torej sprejme le odločbo o nezdružljivosti z učinkom za naprej.

173    V skladu z ustaljeno sodno prakso so obstoječe pomoči tiste pomoči, ki so bile uvedene pred začetkom veljavnosti Pogodbe ali pred pristopom zadevne države članice k Evropskim skupnostim, in tiste, ki se jih je redno izvajalo pod pogoji, predvidenimi s členom 93(3) Pogodbe (zgoraj v točki 149 navedena sodba Piaggio, točka 48). Nasprotno pa je treba za nove pomoči, za katere velja obveznost priglasitve iz člena 93(3) Pogodbe, šteti vse ukrepe za dodelitev ali spremembo pomoči, s tem da se morajo spremembe nanašati na obstoječe pomoči ali prvotne načrte, ki so bili priglašeni Komisiji (sodbi Sodišča z dne 9. oktobra 1984 v zadevi Heineken Brouwerijen, 91/83 in 127/83, Recueil, str. 3435, točki 17 in 18, ter z dne 9. avgusta 1994 v zadevi Namur‑Les assurances du crédit, C‑44/93, Recueil, str. I-3829, točka 13).

174    Gotovo je, da je bila pomoč iz člena 1(d) izpodbijane odločbe dodeljena na podlagi pravnega predpisa, namreč na podlagi Norma Foral št. 22/1994 z dne 20. decembra 1994, sprejet v času, ko je Španija že bila država članica.

175    Poleg tega je treba poudariti, da gre pri pravnih predpisih v zgodovinski pokrajini Álavi, ki se nanašajo na odbitek davka, za zakone, katerih veljavnost je časovno omejena. Čeprav bi, kot menita tožeči stranki, pri davčni ugodnosti, predvideni z Norma Foral št. 22/1994, šlo le za „podaljšanje veljavnosti“ davčnega ukrepa, uvedenega že leta 1984, bi bilo zaradi spremembe trajanja zadevne pomoči treba to pomoč kljub temu šteti za novo pomoč.

176    Zaključiti je torej treba, da je pomoč iz člena 1(d) izpodbijane odločbe nova pomoč, ki bi jo bilo treba na podlagi člena 93(3) Pogodbe priglasiti Komisiji in se je ne bi smelo izvajati, dokler Komisija ne bi sprejela dokončne odločitve o zadevnem ukrepu.

177    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba četrti del tega tožbenega razloga zavrniti.

 Peti del, ki se nanaša na zmanjšanje davčne osnove iz člena 1(e) izpodbijane odločbe.

178    Komisija v členu 1(e) izpodbijane odločbe ugotavlja, da je Španija v korist družbe Demesa izvedla „zmanjšanje davčne osnove za novoustanovljena podjetja, predvideno s členom 26 Norma Foral št. 24/1996 z dne 5. julija 1996“, in da je to ugodnost treba opredeliti za državno pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom.

179    Tožeči stranki v zadevah T-127/99 in T-148/99 zatrjujeta, da izpodbijana odločba temelji na napačni presoji dejstev. Po njunem mnenju ni bila družba Demesa nikoli deležna zmanjšanja davčne osnove, predvidenega v členu 26 Norma Foral št. 24/1996.

180    Komisija v odgovor navaja, da opredelitev zmanjšanja davčne osnove, predvidenega v členu 26 Norma Foral št. 24/1996, za element državne pomoči ni odvisna od tega, ali je naslovnik ukrep dejansko izkoristil ali ne, ampak od tega, ali so izpolnjena merila iz člena 92 Pogodbe.

181    Po mnenju Komisije se pod izvajanjem državne pomoči ne sme razumeti njene dodelitve upravičencem, ampak sprejetje zakonske ureditve, ki takšno dodelitev brez kakšne druge formalnosti dopušča. Davčni ukrep iz člena 1(e) izpodbijane odločbe naj bi bil torej nezakonita pomoč.

182    To, da tožeča stranka svoje pravice do davčne olajšave še ni izkoristila, naj ne bi moglo, kar koli je že razlog za to, spremeniti dejstva, da ima od začetka svojega poslovanja pravico do tega.

183    Sodišče prve stopnje opozarja, da je treba v skladu s členom 93(3) Pogodbe nove pomoči priglasiti Komisiji. Na podlagi te določbe se teh pomoči ne sme izvajati, dokler Komisija ne sprejme dokončne odločitve o njihovi združljivosti s skupnim trgom.

184    Člen 93(3) Pogodbe ne vsebuje nobenega razlikovanja med posamičnimi pomočmi in splošnimi programi pomoči.

185    Iz tega izhaja, da je treba, če država članica ali regionalni oziroma lokalni organ države članice sprejme zakonsko ali upravno ureditev, ki obsega splošni program pomoči, tega nujno priglasiti Komisiji.

186    Če se je torej odločba, ki je predmet te tožbe, nanašala na splošno na zatrjevani program pomoči, uveden s členom 26 Norma Foral št. 24/1996, to, ali so družba Demesa ali druga podjetja to določbo dejansko uporabili, za presojo zakonitosti te odločbe ni pomembno.

187    Vendar pa se izpodbijana odločba ne nanaša na splošno na zatrjevani program pomoči, uveden s členom 26 Norma Foral št. 24/1996. Ta odločba se namreč nanaša le na posamične pomoči, ki naj bi jih prejela družba Demesa.

188    Komisija v izreku izpodbijane odločbe namreč ugotavlja, da je Španija v korist družbe Demesa izvedla različne ukrepe pomoči (člen 1 izpodbijane odločbe), in sicer zlasti „zmanjšanje davčne osnove za novoustanovljena podjetja, predvideno s členom 26 Norma Foral št. 24/1996 z dne 5. julija 1996“ (člen 1(e)). V členu 2(b) izpodbijane odločbe je določeno, da mora Španija sprejeti vse potrebne ukrepe, da „odvzame ugodnosti, ki so posledica [zmanjšanja davčne osnove] in ki so bile upravičencu nezakonito dane na razpolago“.

189    V izpodbijani odločbi je ugotovljeno, da se je v korist družbe Demesa izvedlo zmanjšanje davčne osnove, predvideno s členom 26 Norma Foral št. 24/1996 z dne 5. julija 1996. S to ugotovitvijo se španskim organom očita, da naj bi dodelili posamično pomoč v nasprotju z določbami Pogodbe, družbi Demesa pa, da naj bi prejela nezakonito pomoč, na katero se poleg tega nanaša odredba o vračilu, ki je na Španijo naslovljena v členu 2(1)(b) izpodbijane odločbe.

190    Tožeči stranki v zadevah T-127/99 in T-148/99 pa izpodbijata pravilnost te ugotovitve.

191    Ugotoviti je treba, da izpodbijana odločba ne vsebuje ničesar, iz česar bi izhajalo, da so organi Álave v korist družbe Demesa izvedli ugodnost, predvideno v členu 26 Norma Foral št. 24/1996.

192    V zvezi s tem je treba poudariti, da iz člena 26(5) Norma Foral št. 24/1996 (glej zgoraj navedeno točko 10) izhaja, da lahko podjetje zmanjšanje davčne osnove izkoristi le, če je predhodno za to zaprosilo na davčni upravi. Ta bo na podlagi te določbe izdala, „če bo potrebno, odobritev, pri čemer mora to odobritev potrditi Diputación Foral de Álava“.

193    Med upravnim postopkom je španska vlada v dopisu, ki ga je Komisiji 6. marca 1998 posredovalo stalno predstavništvo Španije, potrdila, da bi se zmanjšanja davčne osnove, predvidena v členu 26 Norma Foral, ki se nanaša na davek, za družbo Demesa v skladu s to določbo uporabila, „če bi družba Demesa za to zaprosila“ (poudarek dodan).

194    Vendar pa Komisija ni preučila, ali je družba Demesa za zmanjšanje dejansko zaprosila v smislu člena 26(5) Norma Foral št. 24/1996. Poleg tega ni preverila, ali so organi Álave izdali odobritev, predvideno s to določbo.

195    Poleg tega sta tožeči stranki v zadevah 127/99 in T-148/99 med postopkom pred Sodiščem prve stopnje pojasnili, ne da bi Komisija temu oporekala, da ob sprejetju izpodbijane odločbe družba Demesa ni več mogla izkoristiti zmanjšanja davčne osnove, predvidenega v členu 26 Norma Foral št. 24/1996. V tem pogledu se sklicujeta na člen 25 uredbe o davku od dohodka pravnih oseb (Reglamento del Impuesto sobre Sociedades), na podlagi katerega mora podjetje, ki želi izkoristiti zmanjšanje davčne osnove, za to zaprositi v trimesečnem roku od začetka poslovanja.

196    Iz vsega, kar je bilo navedeno zgoraj, izhaja, da je Komisija, s tem ko je ugotovila, da je bilo v korist družbe Demesa izvedeno zmanjšanje davčne osnove, predvideno v členu 26 Norma Foral št. 24/1996, v izpodbijani odločbi napačno ugotovila dejansko stanje.

197    Iz tega izhaja, da je treba v zadevah T-127/99 in T-148/99 člen 1(e) izpodbijane odločbe razglasiti za ničen. V istih zadevah je treba v delu, katerem je Kraljevini Španiji naloženo, da mora družbi Demesa odvzeti ugodnosti, ki so posledica zatrjevane pomoči iz člena 1(e) izpodbijane odločbe, razglasiti za ničen tudi člen 2(1)(b) izpodbijane odločbe.

 Šesti del, ki se nanaša na neobstoj izkrivljanja konkurence in prizadetja trgovine znotraj Skupnosti ter na neobstoj obrazložitve v zvezi s tem

198    Ta del se je uveljavljalo v zadevi T-148/99 in kot kršitev člena 190 Pogodbe tudi v zadevi T-127/99.

199    Tožeča stranka v zadevi T-148/99 navaja, da ukrep, ki dejansko in precej ne vpliva na konkurenco, ni državna pomoč, ki je prepovedana s členom 92(1) Pogodbe. V ta namen se sklicuje na sodno prakso Sodišča (sodba Sodišča z dne 25. junija 1970 v zadevi Francija proti Komisiji, 47/69, Recueil, str. 487, točka 16, zgoraj v točki 142 navedena sodba Nemčija proti Komisiji, točka 18, ter sodba Sodišča z dne 2. februarja 1988 v zadevi Van der Kooy in drugi, 67/85, 68/85 in 70/85, Recueil, str. 219, točka 58), Sporočilo Komisije o pomočeh de minimis (UL 1996, C 68, str. 9) in publikacijo Komisije „Razlaga pravil, ki veljajo za državne pomoči, Stanje v decembru 1996“ („Explication des règles applicables aux aides d'État, Situation en décembre 1996“), Konkurenčno pravo v Evropskih skupnostih, zvezek II B. Komisija naj ne bi v zadostni meri preučila, ali so ukrepi v korist družbe Demesa povzročili precejšnje izkrivljanje konkurence, zaradi česar je bila prizadeta trgovina znotraj Skupnosti v smislu člena 92(1) Pogodbe. Po mnenju tožeče stranke v zadevi T-127/99 Komisija ni izvedla konkretnega preizkusa učinkov spornih ukrepov na konkurenco in na trgovino znotraj Skupnosti.

200    Tožeči stranki v zadevah T-127/99 in T-148/99 zatrjujeta, da izpodbijana odločba v zvezi s tem ni v zadostni meri obrazložena.

201    Sodišče prve stopnje poudarja, da na podlagi člena 92(1) Pogodbe s skupnim trgom ni združljiva le državna pomoč, ki „prizadene trgovino med državami članicami“ in „izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco“. Čeprav v nekaterih primerih iz okoliščin, v katerih je bila pomoč dodeljena, izhaja, da lahko ta pomoč prizadene trgovino med državami članicami in izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco, mora Komisija te okoliščine v obrazložitvi odločbe vsaj navesti (sodba Sodišča z dne 19. oktobra 2000 v zadevi Italija in Sardegna Lines proti Komisiji, C-15/98 in C-105/99, Recueil, str. I-8855, točka 66, in navedeni podatki).

202    V točki V.1 izpodbijane odločbe Komisija pojasnjuje, zakaj meni, da pomoči, ki jih je prejela družba Demesa, vplivajo na konkurenco in prizadevajo trgovino med državami članicami. Najprej navaja, da naj bi družba Demesa v skladu s poslovnim načrtom proizvedla 600.000 kombiniranih hladilnikov z zamrzovalniki na leto (točka V.1, prvi odstavek). Pojasnjuje, da je trg hladilnikov in zamrzovalnikov v Zahodni Evropi zasičen (izpodbijana odločba, točka V.1, četrti pododstavek). Na tem trgu naj bi bila presežna zmogljivost proizvodnje ocenjena na 5.000.000 primerkov za leto 1997 (točka V.1, šesti odstavek). Upoštevaje dejstvo, da bo družba Demesa „najkasneje v letu 1999 lahko letno proizvedla 600.000 primerkov, od katerih bo 30 % prodanih na španskem trgu, 70 % pa na drugih trgih (sprva v Franciji in v Združenem kraljestvu)“ (izpodbijana odločba, točka V.1, prvi pododstavek), ter da je „obseg trgovine znotraj Skupnosti […] velik“, Komisija zaključuje, da bo „vsak ukrep pomoči nujno prizadel trgovino in vplival na konkurenco“ (izpodbijana odločba, točka V.1, zadnji pododstavek).

203    Iz tega izhaja, da je v izpodbijani odločbi navedenih dovolj razlogov, iz katerih Komisija meni, da izpodbijani ukrepi izkrivljajo ali bi lahko izkrivljali konkurenco in prizadevajo trgovino znotraj Skupnosti. Ta del izpodbijane odločbe torej izpolnjuje zahteve iz člena 190 Pogodbe.

204    Glede utemeljenosti presoje Komisije, v skladu s katero pomoči v korist družbe Demesa izkrivljajo ali bi lahko izkrivljale konkurenco in prizadevajo trgovino znotraj Skupnosti v smislu člena 92(1) Pogodbe, je treba poudariti, da iz sodne prakse (sodbi Sodišča z dne 17. septembra 1980 v zadevi Philip Morris proti Komisiji, 730/79, Recueil, str. 2671, točki 11 in 12, ter z dne 13. marca 1985 v zadevi Nizozemska in Leeuwarder Papierwarenfabriek proti Komisiji, 296/82 in 318/82, Recueil, str. 809, zgoraj v točki 162 navedena sodba Belgija proti Komisiji, točki 47 in 48, ter zgoraj v točki 50 navedena sodba Vlaams Gewest proti Komisiji, točke od 48 do 50) izhaja, da lahko vsaka dodelitev pomoči podjetju, ki svoje dejavnosti izvaja na trgu Skupnosti, povzroči izkrivljanje konkurence in prizadene trgovino med državami članicami

205    Ugotovljeno pa je že bilo, da je Komisija upravičeno lahko zaključila, da je bila družba Demesa deležna različnih elementov državne pomoči. Poleg tega se ni izpodbijalo dejstva, da namerava družba Demesa v skladu s poslovnim načrtom proizvesti 600.000 kombiniranih hladilnikov z zamrzovalniki na leto. Izpodbijalo se ni tudi tega, da so na trgu Skupnosti dejavni drugi proizvajalci hladilnikov in zamrzovalnikov ter da je v skladu s poslovnim načrtom družbe Demesa velik del njene proizvodnje namenjen za izvoz v druge države članice, zlasti v Francijo in Združeno kraljestvo.

206    Poleg tega je v poslovnem načrtu družbe Demesa poudarjen obstoj „notranjega trga, na katerem je ponudba večja od povpraševanja“.

207    V teh okoliščinah je Komisija upravičeno lahko zaključila, da pomoči, dodeljene družbi Demesa, „prizadene[jo] trgovino med državami članicami“ in „izkrivlja[jo] ali bi lahko izkrivljal[e] konkurenco“ v smislu člena 92(1) Pogodbe.

208    Čeprav je Komisija v zgoraj v točki 199 navedeni objavi „Razlaga pravil, ki veljajo za državne pomoči“, priznala, da spada pomoč pod člen 92(1) Pogodbe le, če „precej vpliva na konkurenco“, je Komisija, ob sklicevanju na svoje sporočilo o pomočeh de minimis, navedeno zgoraj v točki 199, ta prag pomoči določila v višini 100.000 eurov, pri čemer je bil v obravnavani zadevi ta prag občutno presežen (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 19. septembra 2000 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C-156/98, Recueil, str. I-6857, točke od 39 do 41).

209    Glede trditve tožečih strank v zadevah T-127/99 in T-148/99, da naj bi bila s prihodom novega proizvajalca hladilnikov/zamrzovalnikov na španski trg konkurenca večja, je treba ugotoviti, da ustanovitev novega podjetja vedno vpliva na konkurenco. Vendar pa lahko v obravnavani zadevi dodelitev različnih pomoči novemu podjetju s strani baskovskih organov izkrivlja konkurenco na zadevnem trgu.

210    Med pisnim postopkom je tožeča stranka v zadevi T-148/99 pojasnila, da je njena proizvodnja namenjena zlasti za tretje države, namreč za Severno Afriko in arabske države. Ugodnosti, ki naj bi ji bile dodeljene, torej naj ne bi mogle prizadeti trgovine in izkrivljati konkurence na trgu Skupnosti.

211    Vendar pa iz poslovnega načrta družbe Demesa iz septembra 1996 izhaja, da je bilo takrat predvideno, da bo podjetje od 60 do 65 % svoje proizvodnje izvozilo zlasti v Francijo in Združeno kraljestvo. Na obravnavi je tožeča stranka v zadevi T‑148/99 pojasnila, da se je izvoz razvijal drugače, kot je bilo sprva predvideno v poslovnem načrtu.

212    V zvezi s tem Sodišče prve stopnje opozarja, da je treba v okviru tožbe na razglasitev ničnosti, vložene na podlagi člena 230 ES, zakonitost ukrepa Skupnosti presojati na podlagi dejstev in prava, ki so obstajali, ko je bil ukrep sprejet (zgoraj v točki 126 navedena sodba Alitalia proti Komisiji, točka 86).

213    Glede na to, da družba Demesa med upravnim postopkom v zvezi s tem ni ničesar navedla, se je Komisija pri presoji učinkov pomoči, dodeljene družbi Demesa, na trgovino med državami članicami in na konkurenco v izpodbijani odločbi upravičeno lahko oprla na poslovni načrt družbe Demesa.

214    Vsekakor pa tožeča stranka v zadevi T-148/99 ne oporeka temu, da se velik del njene proizvodnje proda na španskem trgu. Na obravnavi je navedla, da naj bi ta del znašal od 50 do 60 %. Glede na to, da predstavlja uvoz hladilnikov/zamrzovalnikov 30 % španskega trga (v skladu s poslovnim načrtom družbe Demesa), je proizvodnja družbe Demesa nujno vplivala na možnosti konkurenčnih podjetij s sedežem v drugih državah članicah za izvoz njihovih proizvodov na španski trg. Poleg tega, čeprav je velik del proizvodnje družbe Demesa namenjen za tretje države, je družba Demesa glede izvoza v te tretje države v neposredni konkurenci z drugimi družbami s sedežem v Skupnosti.

215    Ugodnosti, ki so bile dodeljene družbi Demesa, lahko torej prizadenejo trgovino in izkrivljajo konkurenco (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 8. marca 1988 v zadevi Exécutif régional wallon in Glaverbel proti Komisiji, 62/87 in 72/87, Recueil, str. 1573, točka 13, in z dne 13. julija 1988 v zadevi Francija proti Komisiji, 102/87, Recueil, str. 4067, točka 19, ter zgoraj v točki 162 navedeno sodbo Belgija proti Komisiji, točka 47).

216    Tožeča stranka v zadevi T-148/99 še navaja, da se je Komisija pri presoji učinkov izpodbijanih ukrepov na konkurenco oprla izključno na podatke, ki so ji jih med upravnim postopkom predložile tožeče stranke. Na podlagi teh podatkov naj bi Komisija v izpodbijani odločbi napačno zaključila, da obstaja na španskem trgu hladilnikov presežna zmogljivost. Sklicujoč se na poročilo družbe Master Cadena z dne 1. julija 1998 tožeča stranka v zadevi T-148/99 zatrjuje, da naj bi bil trg v resnici v obdobju velike rasti, ki je neposredno sledila splošni krizi trga električnih gospodinjskih aparatov.

217    Sodišče prve stopnje opozarja, da je Komisija v obravnavani zadevi začela preiskavo, po tem ko je prejela več pritožb v zvezi s pomočmi, ki so bile dodeljene družbi Demesa. Ker je resno dvomila o združljivosti teh pomoči s skupnim trgom, je Komisija, da bi dobila vse podatke, potrebne za sprejetje končne odločbe v tej zadevi, sprožila postopek, predviden v členu 93(2) Pogodbe. Družba Demesa, ki se ji ni zdelo potrebno med upravnim postopkom predložiti svoja stališča, Komisiji ne more očitati, da se je v izpodbijani odločbi oprla na podatke iz navedenih pritožb, pri čemer ti podatki niso bili v nasprotju s podatki, pridobljenimi po odločitvi Komisije, da sproži postopek iz člena 93(2) Pogodbe.

218    V zvezi s poročilom družbe Master Cadena je treba ugotoviti, da vsebuje le podatke o prodaji v Španiji, ne pa tudi podatkov o zmogljivostih proizvodnje. Poleg tega je treba ugotoviti, da poslovni načrt družbe Demesa kot „šibko točko“ omenja obstoj „notranjega trga, na katerem je ponudba večja od povpraševanja“.

219    Čeprav bi se s poročilom družbe Master Cadena dokazalo, da na trgu, na katerem je dejavna družba Demesa, ni presežne zmogljivosti – kar ne drži –, to vsekakor ne bi moglo vplivati na zaključek Komisije, da pomoči, ki jih je bila deležna družba Demesa, prizadevajo trgovino in vplivajo na konkurenco. V ta namen je treba opozoriti, da ima precejšnja pomoč, kot je ta v obravnavani zadevi, ki je podjetju dodeljena zato, da bi se mu omogočilo začetek proizvodnje določenega proizvoda v eni državi članici, na konkurenčnem trgu za posledico, da se zmanjšajo možnosti podjetij s sedežem v drugih državah članicah za izvoz na trg te države članice. Takšna pomoč lahko torej prizadene trgovino med državami članicami in izkrivlja konkurenco (glej v tem smislu zgoraj v točki 215 navedeno sodbo Exécutif régional wallon in Glaverbel proti Komisiji, točka 13, zgoraj v točki 215 navedeno sodbo Francija proti Komisiji, točka 19, in zgoraj v točki 162 navedeno sodbo Belgija proti Komisiji, točka 47).

220    Tožeči stranki v zadevah T-127/99 in T-148/99 navajata, da je družba Demesa edino podjetje, ki proizvaja izključno hladilnike „no frost“. Komisija bi to okoliščino v izpodbijani odločbi morala upoštevati. Po mnenju tožečih strank v zadevah T‑127/99 in T-148/99 se trg zamrzovalnikov razlikuje od trga hladilnikov.

221    Čeprav lahko domnevamo, da se trg zamrzovalnikov razlikuje od trga hladilnikov in da družba Demesa proizvaja izključno hladilnike „no frost“, tožeči stranki ne pojasnjujeta, kako bi to lahko postavilo pod vprašaj zaključek Komisije, da pomoči, dodeljene družbi Demesa, prizadevajo trgovino med državami članicami in izkrivljajo konkurenco. To trditev je torej treba zavrniti.

222    Tožeča stranka v zadevi T-148/99 navaja, da Komisija trga sploh ni preučila z vertikalne perspektive. Komisija naj ne bi preučila učinka izpodbijanih ukrepov na dobavitelje in podizvajalce ter učinka navedenih ukrepov na potrošnike električnih gospodinjskih aparatov.

223    Vendar pa, kot poudarja Komisija, presoja, ali je državna pomoč združljiva s Pogodbo, ne obsega presoje razlogov, ki bi morda lahko upravičevali posamično izvzetje protikonkurenčnega sporazuma, ravnanja ali sklepa v skladu s členom 85(3) Pogodbe ES (sedaj člen 81(3) ES). Glede na to, da je Komisija pravno zadostno dokazala, da pomoči, dodeljene družbi Demesa, izkrivljajo ali bi lahko izkrivljale (horizontalno) konkurenco v smislu člena 92(1) Pogodbe in da zadevne pomoči lahko prizadenejo trgovino med državami članicami, navedene pomoči, razen izjem, niso združljive s skupnim trgom.

224    Končno tožeči stranki v zadevah T-127/99 in T-148/99 zatrjujeta, da bi Komisija pri presoji učinkov izpodbijanih ukrepov morala preučiti, kakšen je bil odziv trga na vstop družbe Demesa, in ne, kako je trg predhodno deloval.

225    Tudi to trditev je treba zavrniti. Če bi namreč Komisija v svoji odločbi morala prikazati dejanski učinek že dodeljenih pomoči, bi se s tem dajalo prednost državam članicam, ki pomoči dodelijo tako, da kršijo obveznost priglasitve iz člena 93(3) Pogodbe, v škodo tistih, ki pomoči priglasijo že v fazi načrta (sodba Sodišča z dne 14. februarja 1990 v zadevi Francija proti Komisiji, C‑301/87, Recueil, str. I‑307, točka 33). Komisija torej ni zavezana k temu, da bi učinke nepriglašenih, toda izvedenih, pomoči na konkurenco in trgovino med državami članicami presojala glede na dejansko stanje (zgoraj navedena sodba Francija proti Komisiji, točka 33, in zgoraj v točki 162 navedena sodba Belgija proti Komisiji, točka 48).

226    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba zavrniti tudi zadnji del prvega tožbenega razloga.

II –  Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načel varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti

227    Glede subvencije iz člena 1(c) izpodbijane odločbe tožeče stranke v zadevah T‑129/99 in T‑148/99 najprej zatrjujejo, da je odločba z dne 12. decembra 1996, s katero je bil v različici, ki so jo Komisiji priglasili nacionalni organi, to je v različici dekreta, objavljenega v Boletin Oficial del País Vasco, odobren splošni program pomoči Ekimen, posebno jamstvo za to, da so vse subvencije, dodeljene v okviru tega programa, združljive s skupnim trgom. Tožeče stranke vztrajajo pri dejstvu, da je Komisija program Ekimen odobrila zelo malo časa pred ustalitvijo družbe Demesa v pokrajini Álava

228    Sodišče prve stopnje opozarja, da Komisija, ko je soočena s posamično pomočjo, za katero se navaja, da je bila dodeljena na podlagi uporabe predhodno odobrenega programa, te glede na Pogodbo ne more takoj neposredno preučiti. Komisija mora, preden sproži kakršen koli postopek, najprej preveriti, ali za pomoč velja splošni program in ali izpolnjuje pogoje, določene v odločbi o odobritvi tega programa. Če ne bi ravnala tako, bi Komisija s preiskavo vsake posamične pomoči lahko postavila pod vprašaj svojo odločbo o odobritvi programa pomoči, ki naj bi že bil predmet preverjanja v smislu člena 92 Pogodbe. S tem bi se z vidika držav članic in tudi z vidika gospodarskih subjektov ogrozilo načeli varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti, saj bi Komisija posamične pomoči, ki so strogo v skladu z odločbo o odobritvi programa pomoči, lahko kadar koli ponovno preverjala (sodba Sodišča z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Italija proti Komisiji, C-47/91, Recueil, str. I-4635, točka 24, ter sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. aprila 1995 v zadevi AAC in drugi proti Komisiji, T‑442/93, Recueil, str. II-1329, točka 86).

229    Vendar pa je Komisija pravilno ugotovila, da posamična pomoč, dodeljena v skladu s programom Ekimen, ni bila v celoti pokrita z njeno odločbo z dne 12. decembra 1996, s katero je bil odobren ta splošni program pomoči (glej zgoraj navedeno točko 127). V teh okoliščinah je lahko štela, ne da bi s tem kršila načeli varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti, da je subvencija, dodeljena v skladu s programom Ekimen, kolikor presega zgornjo mejo, določeno v njeni odločbi o odobritvi, nova pomoč (glej v tem smislu zgoraj v točki 228 navedeno sodbo z dne 5. oktobra 1994 Italija proti Komisiji, točka 26).

230    Tožeče stranke se ne morejo sklicevati na to, da odločba z dne 12. decembra 1996, s katero je bil odobren program Ekimen, in izpodbijana odločba temeljita na napačni razlagi dekreta Ekimen. Razlaga dekreta v obeh odločbah Komisije je namreč v skladu z besedilom in duhom dekreta (glej zgoraj navedene točke od 118 do 124).

231    Končno je treba ugotoviti, da tožeče stranke niso navedle ničesar, kar bi dokazovalo, da jim je Komisija dala natančna zagotovila, na podlagi katerih so lahko utemeljeno pričakovale, da je element pomoči, ki ni bil pokrit z odločbo z dne 12. decembra 1996, s katero je bil odobren program Ekimen, združljiv s skupnim trgom (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 31. marca 1998 v zadevi Preussag Stahl proti Komisiji, T-129/96, Recueil, str. II‑609, točka 78).

232    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba prvo trditev zavrniti.

233    Drugič, glede odbitka davka tožeči stranki v zadevah T‑127/99 in T‑148/99 pojasnjujeta, da je Komisija 10. maja 1993 sprejela Odločbo 93/337/EGS v zvezi s programom davčnih pomoči za naložbe v Baskiji (UL L 134, str. 25), ki se nanaša zlasti na Norma Foral št. 28/1988 in v kateri je bilo določeno, da so določene davčne ugodnosti, predvidene v tej določbi, pri čemer gre zlasti za odbitek davka za izvedene naložbe, pomoči, ki niso združljive s skupnim trgom, ker so v nasprotju s členom 52 Pogodbe ES (po spremembi člen 43 ES). Sprejelo naj bi se potrebne določbe za prilagoditev regionalne zakonodaje Odločbi 93/337 in Komisija naj bi z dopisom z dne 3. februarja 1995 uradno obvestila španske organe o svojem soglasju glede sprejete rešitve. Glede na to, da je bila možnost nezdružljivosti odstranjena, naj bi španski organi in Komisija šteli, da je vprašanje v zvezi z državnimi pomočmi rešeno. Navedeni tožeči stranki menita, da Komisija iz tega razloga ni nikoli sprožila postopkov v zvezi z državnimi pomočmi niti ni nasprotovala podobnim davčnim predpisom, ki so bili sprejeti pozneje. Iz tega po mnenju navedenih tožečih strank izhaja, da so družba Demesa in vsi subjekti, za katere veljajo zadevni regionalni predpisi, torej upravičeno pričakovali, da je Komisija davčne ukrepe, ki jih je sprejela Diputación Foral de Álava, kolikor ne kršijo člena 52 Pogodbe, dovolila.

234    Vendar pa Sodišče prve stopnje ugotavlja, da čeprav bi se dopis Komisije z dne 3. februarja 1995 razlagalo v tem smislu, je v njem ugotovljeno, da je Norma Foral št. 28/1988 odslej združljiva s skupnim trgom, odbitek davka iz člena 1(d) izpodbijane odločbe ni bil uveden z Norma Foral št. 28/1988 in torej ni pokrit niti z Odločbo 93/337 niti z dopisom z dne 3. februarja 1995. Odbitek davka, na kateri se nanaša izpodbijana odločba, je bil uveden z Norma Foral št. 22/1994. Ta odbitek davka je torej nova pomoč, ki bi jo bilo v skladu s členom 93(3) Pogodbe treba priglasiti Komisiji (glej v tem smislu zgoraj v točki 173 navedeno sodbo Namur-Les assurances du crédit, točka 13).

235    Ne izpodbija pa se tega, da je bil odbitek davka, na kateri se nanaša izpodbijana odločba, uveden brez predhodne priglasitve, s čimer se je kršilo člen 93(3) Pogodbe.

236    Te ugotovitve zadoščajo za zavrnitev te trditve. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da varstvo zaupanja v pravo načeloma predvideva, da se je pomoč dodelilo v skladu s postopkom, predvidenim v členu 93 Pogodbe, pri čemer v obravnavani zadevi ni bilo tako. Šteje se namreč, da naj bi bila skrbna gospodarski subjekt in regionalni organ navadno sposobna ugotoviti, ali je bil ta postopek spoštovan (sodba Sodišča z dne 20. septembra 1990 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C‑5/89, Recueil, str. I-3437, točka 17, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. septembra 1998 v zadevi BFM in EFIM proti Komisiji, T‑126/96 in T‑127/96, Recueil, str. II‑3437, točka 69).

237    Iz previdnosti je treba še ugotoviti, da si tožeči stranki, ki sta podali to trditev, napačno razlagata Odločbo 93/337. V tej odločbi je namreč Komisija zadevne pomoči za nezdružljive s skupnim trgom opredelila ne samo zato, ker so bile v nasprotju s členom 52 Pogodbe, ampak tudi zato, ker niso upoštevale različnih pravil o pomočeh, zlasti pravil o regionalnih pomočeh, sektorskih pomočeh, pomočeh za MSP in o kumulaciji pomoči (točka V Odločbe 93/337). Glede dopisa z dne 3. februarja 1995 je treba ugotoviti, da je Komisija v njem ugotovila le to, da zadevni davčni program ne krši več člena 52 Pogodbe, ne da bi se pri tem izrekla o tem, ali zadevni program spoštuje različna pravila o pomočeh, navedena v Odločbi 93/337.

238    Iz tega izhaja, da tožeče stranke niso mogle upravičeno pričakovati, da naj bi Komisija odbitek davka, ki je bil uveden z Norma Foral št. 22/1994, štela za združljiv s skupnim trgom, čeprav bi se izkazalo, da ustreza odbitku davka, ki je bil uveden z davčnim ukrepom, na kateri sta se nanašala Odločba Komisije 93/337 in njen dopis z dne 3. februarja 1995.

239    Torej tudi drugega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

III –  Tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 190 Pogodbe

240    Po mnenju tožečih strank v zadevah T-127/99, T‑129/99 in T‑148/99 presoja različnih ukrepov, navedenih v izreku izpodbijane odločbe, v skladu s členom 92(1) Pogodbe ni zadostno obrazložena.

241    Obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, mora biti prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati utemeljitev institucije, ki je akt sprejela, tako da se lahko zaradi obrambe svojih pravic zainteresirane osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko sodišče Skupnosti izvrši nadzor. Iz sodne prakse poleg tega izhaja, da ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse dejanske in pravne okoliščine, ki so bile upoštevane, ker je treba vprašanje, ali je obrazložitev posameznega akta v skladu z zahtevami iz člena 190 Pogodbe, presojati ne samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov okvir in glede na celoto pravnih pravil, ki urejajo to področje (sodba Sodišča z dne 29. februarja 1996 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑56/93, Recueil, str. I‑723, točka 86 in navedena sodna praksa).

242    Če to uporabimo pri opredelitvi ukrepa za pomoč, iz obveznosti obrazložitve izhaja, da je treba navesti razloge, zakaj Komisija meni, da zadevni ukrep spada na področje uporabe člena 92(1) Pogodbe (zgoraj v točki 50 navedena sodba Vlaams Gewest proti Komisiji, točka 64, sodba Sodišča prve stopnje z dne 30. aprila 1998 v zadevi Cityflyer Express proti Komisiji, T-16/96, Recueil, str. II‑757, točka 66, in zgoraj v točki 144 navedena sodba CETM proti Komisiji, točka 59).

243    Prvič, tožeče stranke v zadevah T-129/99 in T-148/99 navajajo, da v izpodbijani odločbi ni opredeljen trg, ki ga zadeva pomoč, ki naj bi bila dodeljena družbi Demesa. V izpodbijani odločbi naj ne bi bilo obrazloženo, ali je zadevni trg trg električnih gospodinjskih aparatov na splošno, trg bele tehnike, trg hladilnikov ali kakšen drug trg. Tožeča stranka v zadevi T-148/99 dodaja, da je opredelitev zadevnega trg nujen pogoj za presojo učinka na konkurenco, ki ga lahko ima ukrep, ki se lahko opredeli za državno pomoč.

244    Tožeči stranki v zadevah T-127/99 in T-148/99 potrjujeta, da je družba Demesa edino podjetje, ki proizvaja izključno hladilnike „no frost“. Vendar pa se v izpodbijani odločbi te okoliščine naj ne bi upoštevalo. Po mnenju tožečih strank v zadevi T‑129/99 se trg zamrzovalnikov razlikuje od trga hladilnikov.

245    Sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe (točka V.1) izhaja, da je Komisija za upoštevni trg opredelila trg hladilnikov in zamrzovalnikov v Evropi. Šlo naj bi za samo en trg, saj „naj bi bil trend v gospodinjstvih, da se ločene hladilnike in zamrzovalnike nadomešča s kombiniranimi (hladilniki z zamrzovalniki)“ (izpodbijana odločba, točka V.1., četrti odstavek). Točka V.1 izpodbijane odločbe vsebuje podroben opis tega trga in torej izpolnjuje zahteve iz člena 190 Pogodbe.

246    Drugič, tožeča stranka v zadevi T-127/99 zatrjuje, da Komisija v izpodbijani odločbi navaja dejavnike, zaradi katerih je štela, da so davčni ukrepi iz člena 1(d) in (e) selektivni. Iz izpodbijane odločbe naj ne bi bilo razvidno, ali dajejo tem ukrepom selektivni značaj vsi dejavniki, navedeni v zvezi z odbitkom davka in zmanjšanjem davčne osnove, skupaj ali že samo eden od teh dejavnikov zadošča za opredelitev za državno pomoč v smislu člena 92(1) pogodbe.

247    Tudi to trditev je treba zavrniti. Iz izpodbijane odločbe (točka V.2.4.1, od dvanajstega do osemnajstega odstavka, ter točka V.2.4.2, šestnajsti in sedemnajsti odstavek) namreč izhaja, da obstoj enega dejavnika, ki daje ukrepu selektivni značaj, zadošča za to, da se tega ne more opredeliti za splošni ukrep.

248    Tretjič, po mnenju tožečih strank v zadevah T-127/99 in T‑148/99 ugotovitev Komisije, da sporni davčni ukrepi niso utemeljeni na podlagi značilnosti ali strukture sistema, ni zadostno obrazložena. Komisija naj namreč tega vprašanja sploh ne bi preučila.

249    V zvezi s tem Sodišče prve stopnje ugotavlja, da Komisija v točki V.2.4.2, sedemnajsti odstavek, izpodbijane odločbe pojasnjuje, da davčnega ukrepa, če zasleduje cilj industrijske politike, ni mogoče šteti za skladnega z značilnostmi in s strukturo zadevnega davčnega sistema. Na podlagi obrazložitve Odločbe sta tožeči stranki torej lahko razumeli, zakaj je Komisija štela, da davčni ukrepi, na katere se nanaša izpodbijana odločba, niso utemeljeni na podlagi značilnosti ali strukture zadevnega davčnega sistema.

250    Poleg tega, kot poudarja Komisija, je utemeljitev na podlagi značilnosti ali strukture zadevnega davčnega sistema izjema od načela prepovedi državnih pomoči in jo je treba posledično ozko razlagati. Poleg tega niso španski organi med upravnim postopkom podali nobene trditve v zvezi s skladnostjo spornih ukrepov z načeli, ki urejajo zadevni davčni sistem, in zato Komisiji v zvezi s tem sploh ni bilo treba obrazložiti svoje odločbe (glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca Ruiz-Jaraboja Colmerja k zgoraj v točki 164 navedeni sodbi z dne 19. maja 1999 Italija proti Komisiji, točka 27).

251    Tudi to zadnjo trditev je torej treba zavrniti.

252    Iz vsega, kar je bilo navedeno zgoraj, izhaja, da tudi tretjega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

IV –  Četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev pravic do obrambe

253    Tožeča stranka v zadevi T-148/99 navaja, da postopek na podlagi člena 93(2) Pogodbe, čeprav pri njem ne gre za postopek, ki bi lahko privedel do sankcij, ne more povzročiti gospodarskih posledic v škodo podjetij, ki so jim bile dodeljene zadevne pomoči. Sklicujoč se na ustaljeno sodno prakso (sodbi Sodišča z dne 13. februarja 1979 v zadevi Hoffmann-La Roche proti Komisiji, 85/76, Recueil, str. 461, in z dne 29. junija 1994 v zadevi Fiskano proti Komisiji, C‑135/92, Recueil, str. I‑2885, sodbi Sodišča prve stopnje z dne 6. decembra 1994 v zadevi Lisrestal in drugi proti Komisiji, T-450/93, Recueil, str. II-1177, ter z dne 19. junija 1997 v zadevi Air Inter proti Komisiji, T-260/94, Recueil, str. II‑997), meni, da bi jo morala Komisija obvestiti o sprožitvi postopka na podlagi člena 93(2) Pogodbe in da bi ji Komisija med tem postopkom morala določiti primeren rok za podajo stališča glede resničnosti dejanskega stanja in uveljavljanih okoliščin ter glede dokumentov, na podlagi katerih je Komisija utemeljila svoje trditve glede kršitve prava Skupnosti. Poleg tega meni, da bi se ji moralo odobriti posebno zaslišanje.

254    V zvezi s tem Sodišče prve stopnje opozarja, da se upravni postopek na področju državnih pomoči odpre samo zoper zadevno državo članico. V obravnavanem primeru je izpodbijana odločba naslovljena na Španijo, pri čemer ni sporno, da se je med upravnim postopkom spoštovalo njene pravice in obrambo.

255    Upravičenec do pomoči, kot je stranka v zadevi T‑148/99, se v upravnem postopku na področju državnih pomoči šteje za „zadevn[o] strank[o]“ v smislu člena 93(2) Pogodbe. „Zadevne stranke“ pa niso imetniki pravice, na katero se je sklicevalo v okviru tega tožbenega razloga. Zadevne stranke se namreč nikakor ne morejo sklicevati na pravice do obrambe, priznane osebam, zoper katere je odprt postopek, temveč imajo samo pravico, da so povezane z upravnim postopkom (sodba Sodišča prve stopnje z dne 25. junija 1998 v zadevi British Airways in drugi ter British Midland Airways proti Komisiji, T-371/94 in T‑394/94, Recueil, str. II‑2405, točki 60 in 61). V tem okviru imajo na podlagi člena 93(2) Pogodbe samo pravico, da v fazi preiskave, na katero se nanaša ta določba, predložijo pripombe.

256    Gotovo pa je, da je Komisija z obvestiloma, ki sta bili objavljeni v Uradnem listu (glej zgoraj navedeni točki 25 in 27), „zadevne stranke“ pozvala, naj glede ukrepov, na katere se nanaša izpodbijana odločba, predložijo pripombe.

257    Čeprav se tožeča stranka v zadevi T-148/99 na ti obvestili ni odzvala, je treba ugotoviti, da je bila tako kot vse druge zadevne stranke pozvana, naj v okviru upravnega postopka predloži stališča. Procesne pravice tožeče stranke v zadevi T‑148/99 iz člena 93(2) Pogodbe so bile torej spoštovane.

258    Tožeči stranki v zadevi T-129/99 zatrjujeta, da so bile njune pravice do obrambe kršene, saj naj Komisija med upravnim postopkom ne bi omenila morebitne kršitve člena 7(d) dekreta Ekimen.

259    Treba je opozoriti, da je Komisija v izpodbijani odločbi štela, da se za opremo, ki jo je družba Demesa odstopila tretjim osebam, ne more dodeliti subvencije v skladu s tem dekretom (izpodbijana odločba, točka V.2.3, zadnji odstavek).

260    Glede na to, da je že bilo ugotovljeno, da je treba člen 1(c) izpodbijane odločbe, kolikor iz upravičenih stroškov v skladu s programom pomoči Ekimen izključuje to opremo, razglasiti za ničen (glej zgoraj navedeno točko 138), ta trditev ni pomembna.

261    Iz vsega navedenega izhaja, da četrti tožbeni razlog ni utemeljen.

V –  Peti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 92(3) Pogodbe

262    Tožeči stranki v zadevi T-129/99 najprej menita, da Komisija, s tem ko elementov pomoči iz člena 1, od (a) do (c), izpodbijane odločbe ni štela za regionalne pomoči v smislu člena 92(3)(c) Pogodbe, ni ravnala pravilno. V zvezi s tem poudarjata, da največja intenzivnost, ki je dovoljena v Baskiji, znaša 25 % NED (izpodbijana odločba, točka II.3, tretji odstavek). Subvencija v višini 25 % BED, ki je bila dodeljena družbi Demesa, naj bi ustrezala intenzivnosti v višini 18,76 % NED (izpodbijana odločba, točka II.4, šesti odstavek). V teh okoliščinah naj bi subvencija v višini 20 % BED, ki jo je v okviru programa Ekimen odobrila Komisija, ustrezala subvenciji v višini 15 % NED, tako da bi se v skladu s členom 92(3)(c) Pogodbe moralo odobriti dodelitev dodatne subvencije v višini 10 % NED.

263    Treba je ugotoviti, da Komisija v izpodbijani odločbi priznava, da je „Vitoria Gasteiz na območju, ki je v skladu s [členom 92(3)(c) Pogodbe] upravičeno do regionalnih pomoči. Najvišja intenzivnost pomoči, ki je dovoljena v Baskiji, znaša 25 % [NED] (35 % za [MSP])“ (izpodbijana odločba, str. 20, drugi odstavek).

264    Vendar pa zgornja meja v višini 25 % NED, ki jo je za Baskijo določila Komisija, pomeni le, da bo Komisija v zvezi z baskovskimi regionalnimi pomočmi, ki spadajo na področje uporabe člena 92(3)(a) ali (c) Pogodbe in spoštujejo to zgornjo mejo, izdala ugodno odločbo. Vendar pa ta zgornja meja ne pomeni, da je vsaka posamična pomoč, dodeljena v Baskiji, ki jo spoštuje, avtomatsko združljiva s skupnim trgom.

265    Treba je poudariti, da je edini s strani Komisije odobreni program regionalne pomoči, ki je je bila v tej zadevi deležna družba Demesa, program pomoči, ki je bil uveden z dekretom Ekimen. Vendar pa je treba del subvencije, ki je bila v skladu s tem dekretom dodeljena družbi Demesa, „šteti za novo pomoč, saj ni pokrita s predhodno odobrenim programom“ (izpodbijana odločba, točka V.2.3, štirinajsti odstavek). Druge pomoči, na katere se nanaša izpodbijana odločba, niso pokrite z nobenim splošnim programom regionalne pomoči, ki bi ga odobrila Komisija.

266    V teh okoliščinah je treba šteti, da je Komisija v izpodbijani odločbi (stran 20, tretji in četrti odstavek) upravičeno ugotovila, da je pri pomočeh, katerih združljivost s skupnim trgom je morala preučiti, šlo za pomoči ad hoc.

267    Pomoč ad hoc pa se lahko prav tako opredeli za regionalno pomoč v skladu s členom 92(3)(a) ali (c) Pogodbe (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 14. septembra 1994 v zadevi Španija proti Komisiji, od C‑278/92 do C‑280/92, Recueil, str. I‑4103, točka 49).

268    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeči stranki v zadevi T‑129/99 ne zatrjujeta, da bi za pomoč, ki je bila dodeljena družbi Demesa, morala veljati izjema iz člena 92(3)(a) Pogodbe. Po mnenju teh tožečih strank naj bi Komisija napačno ravnala, ker zadevnih pomoči ni štela za regionalne pomoči v skladu s členom 92(3)(c) Pogodbe.

269    Komisija je v izpodbijani odločbi ugotovila, da pomoči, ki so bile dodeljene družbi Demesa, iz več razlogov ni mogoče šteti za regionalne pomoči, ki bi izpolnjevale pogoje, predvidene v členu 92(3)(c) Pogodbe. Komisija je najprej na ravni Skupnosti ugotovila obstoj presežne zmogljivosti proizvodnje na trgu hladilnikov/zamrzovalnikov, ki je imela za posledico prestrukturiranje, to pa je povzročilo zmanjšanje zmogljivosti oziroma prenos proizvodnje, ki so ga spremljale velike izgube delovnih mest znotraj Skupnosti. Pomoči, ki so bile dodeljene družbi Demesa, so tako prispevale k poslabšanje položaja (izpodbijana odločba, str. 20, peti odstavek). Glede na te gospodarske razmere Komisija ocenjuje, da zadevne pomoči ne bodo privedle do ustvaritve novih delovnih mest na ravni Skupnosti, v Španiji ali znotraj Baskije, in da se z njimi ne bo doseglo tudi drugih gospodarskih prednosti (izpodbijana odločba, str. 20, šesti odstavek). Komisija dodaja, da „[t]o, da se je med letom 1998 na trgu Skupnosti ugotovilo določen ugoden razvoj ponudbe, v ničemer ne spremeni dejstva, da se ta sektor še naprej prilagaja presežni zmogljivosti proizvodnje Skupnosti, kar se kaže v izjemno velikem zmanjševanju delovnih mest“ (izpodbijana odločba, str. 20, šesti odstavek). Komisija se sklicuje na to, da je skupina MCC s sedežem v Baskiji zaradi slabih razmer ukinila 120 delovnih mest, povezanih s proizvodnjo hladilnikov (izpodbijana odločba, str. 20, šesti odstavek).

270    Vendar pa tožeči stranki v zadevi T-129/99 izpodbijata to analizo, na katero je Komisija v izpodbijani odločbi oprla ugotovitev o nezdružljivosti pomoči. Prvič, analiza španskega sektorja električnih gospodinjskih aparatov iz poročila družbe Master Cadena, ki je v Španiji v tem sektorju vodilni distributer, naj bi pokazala, da se je trg trajnih potrošnih dobrin leta 1997 v primerjavi z letom 1996 povečal za 5 %. Trg bele tehnike naj bi se tako povečal za 5,1 %, trg hladilnikov/zamrzovalnikov pa za 3,8 %. Prihod družbe Demesa na španski trg naj torej ne bi bil težaven. Drugič, iz več podatkov, ki so bili posredovani Komisiji in se nanašajo na sektor hladilnikov, naj bi izhajalo, da je evropski trg, razen Nemčije in Avstrije, med letoma 1996 in 1997 zabeležil veliko rast v višini približno 10 % v večini evropskih držav, pri čemer je bila na Nizozemskem, v Združenem kraljestvu, Španiji in na Norveškem ta rast še večja. Povprečna letna rast trga hladilnikov naj bi znašala 1,7 %. Trg naj bi se večal v Skandinaviji in Vzhodni Evropi. V Španiji naj bi se med letoma 1995 in 1997 proizvodnja hladilnikov povečala za 10 %.

271    Ti podatki naj bi se ujemali s podatki, ki jih je predložil Eurostat, in naj bi potrjevali, da se je proizvodnja kombiniranih hladilnikov z zamrzovalniki v Španiji precej povečala. Poleg tega naj bi se prodaja posameznih hladilnikov v skladu z oceno revije „Consumer Europe“ med letoma 1996 in 2001 povečala za 10 %.

272    Tožeči stranki v zadevi T-129/99 na podlagi teh različnih podatkov zaključujeta, da je naložba družbe Demesa v korist Baskije, ki se srečuje s težkimi strukturnimi problemi v zvezi z brezposelnostjo in s konkurenčnostjo svojih podjetij, ter da tej družbi dodeljene ugodnosti trgovine znotraj Skupnosti ne prizadevajo v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi v smislu člena 92(3)(c) Pogodbe. V skladu s to določbo bi se zato moralo pomoči, ki so bile dodeljene družbi Demesa, razglasiti za združljive s skupnim trgom.

273    V zvezi s tem Sodišče prve stopnje opozarja, da je treba sodni nadzor odločbe glede združljivosti pomoči s skupnim trgom, ki predvideva celovito gospodarsko presojo, omejiti na preverjanje, ali se je spoštovalo postopkovna pravila in pravila v zvezi z obrazložitvijo, ali je bilo dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, pravilno ugotovljeno, ter ali je prišlo do očitne napake pri presoji oziroma do zlorabe pooblastil. Zlasti pa Sodišče prve stopnje ni pristojno, da bi gospodarsko presojo izdajatelja odločbe nadomestilo s svojo (zgoraj v točki 241 navedena sodba Belgija proti Komisiji, točka 11, ter sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 1996 v zadevi AIUFFASS in AKT proti Komisiji, T‑380/94, Recueil, str. II-2169, točka 56).

274    Treba je ugotoviti, da trditve Komisija iz zgoraj navedene točke 269 temeljijo na dokumentih, ki so bili vsi navedeni v izpodbijani odločbi (točka V.1). Tožeči stranki ne zatrjujeta, da naj bi Komisija vsebino teh dokumentov izkrivila.

275    Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeči stranki v zadevi T-129/99 nista navedli ničesar, kar bi nasprotovalo trditvi Komisije, da je za trg hladilnikov/zamrzovalnikov značilna presežna zmogljivost proizvodnje. Prvič, treba je spomniti, da presežno zmogljivost trga potrjuje poslovni načrt družbe Demesa (glej zgoraj navedeno točko 218). Drugič, ugotovitev, da se je prodaja na trgu povečala, ne pomeni nujno, da je bila presežna zmogljivost v Evropi odpravljena. Komisija celo v izpodbijani odločbi ugotavlja, da „[t]o, da se je med letom 1998 na trgu Skupnosti ugotovil določen ugoden razvoj ponudbe, v ničemer ne spremeni dejstva, da se ta sektor še naprej prilagaja presežni zmogljivosti proizvodnje Skupnosti, kar se kaže v izjemno velikem zmanjševanju delovnih mest“ (izpodbijana odločba, str. 20, šesti odstavek).

276    Navedeni stranki ne izpodbijata obstoja zmanjševanja delovnih mest v zadevnem sektorju.

277    Zaključiti je torej treba, da iz trditev tožečih strank v zadevi T‑129/99 nikakor ne izhaja, da bi Komisija, s tem ko je štela, da naj precejšnje pomoči, ki so bile družbi Demesa dodeljene za postavitev novih proizvajalnih zmožnosti na trgu hladilnikov/zamrzovalnikov, ne bi bile združljive s skupnim trgom, naredila očitno napako pri presoji.

278    Torej tudi peti tožbeni razlog ni utemeljen.

 Predlog na predložitev dokumentov v zvezi s sprejetjem izpodbijane odločbe

279    Tožeči stranki v zadevah T-127/99 in T-148/99 predlagata, naj se Komisiji naloži predložitev internih dokumentov v zvezi s sprejetjem izpodbijane odločbe. V zadevi T‑129/99 tožeči stranki predlagata predložitev celotnega upravnega spisa, ki se nanaša na izpodbijano odločbo.

280    Vendar pa je treba ugotoviti, da iz navedb tožečih strank ne izhaja nič, kar bi dokazovalo, da so dokumenti, katerih predložitev se je zahtevala, koristni za njihovo argumentacijo ali nadzor zakonitosti izpodbijane odločbe.

281    V teh okoliščinah je treba predloge v zvezi s predložitvijo dokumentov zavrniti (glej v tem smislu zgoraj v točki 242 navedeno sodbo Cityflyer Express proti Komisiji, točke od 102 do 106).

 Stroški

282    V skladu s členom 87(3) Poslovnika Sodišča prve stopnje lahko Sodišče prve stopnje odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma. Glede na to, da so tožeče stranke in Komisija s predlogi le deloma uspele, je treba odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

283    V skladu s členom 87(4), zadnji odstavek, Poslovnika je treba odločiti, da intervenientki nosita svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (tretji razširjeni senat)

razsodilo:

1)      V zadevi T-129/99 tožba v delu, v katerem se predlaga, naj se člen 1(d) in (e) Odločbe Komisije 1999/718/ES z dne 24. februarja 1999 o državni pomoči Španije za Daewoo Electronics Manufacturing España SA (Demesa), ter člen 2(1)(b) te odločbe razglasita za nična, ni dopustna.

2)      V zadevah T-129/99 in T-148/99 se člen 1(a) Odločbe 1999/718 razglasi za ničen.

3)      V zadevah T-129/99 in T-148/99 se člen 1(b) Odločbe 1999/718 razglasi za ničen.

4)      V zadevah T-129/99 in T-148/99 se člen 1(c) Odločbe 1999/718, kolikor iz upravičenih stroškov v skladu s programom pomoči Ekimen izključuje opremo, ocenjeno na 1.803.036,31 eura, razglasi za ničen.

5)      V zadevah T-127/99 in T-148/99 se člen 1(e) Odločbe 1999/718 razglasi za ničen.

6)      V zadevah T-129/99 in T-148/99 se člen 2(1)(a) Odločbe 1999/718 v delu, ki se nanaša na člen 1(a) in (b) te odločbe, ter v delu, v katerem je Kraljevini Španiji naloženo, da mora od družbe Demesa zahtevati vračilo pomoči, na katere se nanaša del člena 1(c) te odločbe, ki je razglašen za ničen, razglasi za ničen.

7)      V zadevah T-127/99 in T-148/99 se člen 2(1)(b) Odločbe 1999/718 v delu, ki se nanaša na člen 1(e) te odločbe, razglasi za ničen.

8)      V preostalem se tožbe zavrnejo.

9)      Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Azizi Lenaerts Tiili

Moura Ramos       Jaeger

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. marca 2002.

Sodni tajnik       Predsednik

H. Jung        M. Jaeger

* Jezik postopka: španščina.