SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 21. septembra 2006(*)
Kazalo
Dejansko stanje
Tožba pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba
Predlogi strank pred Sodiščem
Pritožbeni razlogi
Pritožba
Prvi pritožbeni razlog: kršitev načela odločanja v razumnem roku
Trditve strank
Presoja Sodišča
Drugi pritožbeni razlog: domnevne zavrnitve razbremenilnega dokaza iz obdobja po prejetju pisnega opomina
Trditve strank
Presoja Sodišča
– Uvodne ugotovitve
– Obravnava drugega pritožbenega razloga
Tretji pritožbeni razlog: s strani Sodišča prve stopnje napačna presoja dokazov, ki jih je Komisija predložila glede trajanja kolektivnega sistema ekskluzivnosti
Trditve strank
Presoja Sodišča
Četrti pritožbeni razlog: presoja trditev združenja FEG glede usklajenih ravnanj pri cenah s strani Sodišča prve stopnje
Prvi del četrtega pritožbenega razloga: kvalifikacija usklajenih ravnanj pri cenah kot ene nadaljevane kršitve
– Trditve strank
– Presoja Sodišča
Drugi del četrtega pritožbenega razloga: običajni popusti za prodajo materiala za elektrotehnično napeljavo šolam
– Trditve strank
– Presoja Sodišča
Tretji del četrtega pritožbenega razloga: ravnanja komisije za proizvode „vodi in kabli“ ter domnevne druge izmenjave podatkov
– Trditve strank
– Presoja Sodišča
Četrti del četrtega pritožbenega razloga: zavezujoči sklep o določenih cenah in o publikacijah
– Trditve strank
– Presoja Sodišča
Peti del četrtega pritožbenega razloga: priporočila glede cen, ki jih je FEG poslalo svojim članom
– Trditve strank
– Presoja Sodišča
Peti pritožbeni razlog: pripis odgovornosti združenju FEG za razširitev kolektivnega sistema ekskluzivnosti
Trditve strank
Presoja Sodišča
Šesti pritožbeni razlog: ugotovitev trajanja kršitev, ki jih je Komisija pripisala združenju FEG
Trditve strank
Presoja Sodišča
Sedmi pritožbeni razlog: zahteva za zmanjšanje globe
Trditve strank
Presoja Sodišča
Stroški
„Pritožba – Omejevalni sporazumi – Nizozemski trg elektrotehnike – Nacionalno združenje trgovcev na debelo – Sporazumi in usklajena ravnanja, katerih cilj je kolektivni sistem ekskluzivnosti in določitev cen – Globe“
V zadevi C-105/04 P,
zaradi pritožbe na podlagi 56. člena Statuta Sodišča, vložene 26. februarja 2004,
Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied, s sedežem v Haagu (Nizozemska), ki jo zastopata E. Pijnacker Hordijk in M. De Grave, advocaten,
pritožnik,
drugi udeleženci v postopku:
Technische Unie BV, s sedežem v Amstelveenu (Nizozemska), ki jo zastopata P. Bos in C. Hubert, advocaten,
tožeča stranka na prvi stopnji,
Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata W. Wils, zastopnik, skupaj s H. Gilliams, advocaat, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka na prvi stopnji,
CEF City Electrical Factors BV, s sedežem v Rotterdamu (Nizozemska),
CEF Holdings Ltd, s sedežem v Kenilworthu (Združeno kraljestvo),
ki ju zastopajo J. Stuyck, C. Vinken-Geijselaers in M. Poelman, advocaten, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
intervenienta na prvi stopnji,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi P Jann, predsednik senata, K. Schiemann (poročevalec), N. Colneric, sodnica, E. Juhász in E. Levits, sodnika,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 22. septembra 2005,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 8. decembra 2005
izreka naslednjo
Sodbo
1 S pritožbo Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied (nizozemsko zvezno združenje za trgovino na debelo z elektrotehniko, v nadaljevanju: FEG) predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 16. decembra 2003 v zadevi Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied in Technische Unie proti Komisiji (T-5/00 in T-6/00, Recueil, str. II-5761, v nadaljevanju: izpodbijana sodba) ali vsaj razveljavitev te sodbe, kolikor se nanaša na zadevo T-5/00, v okviru katere je Sodišče prve stopnje zavrnilo njegovo tožbo za razglasitev ničnosti odločbe Komisije 2000/117/ES z dne 26. oktobra 1999 v zvezi s postopkom uporabe člena 81 pogodbe ES (zadeva IV/33.884 – Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied in Technische Unie (FEG in TU), UL 2000, L 39, str. 1, v nadaljevanju: sporna odločba).
Dejansko stanje
2 Družba CEF Holdings Ltd, trgovec na debelo z elektrotehničnim materialom s sedežem v Združenem kraljestvu, in njena hčerinska družba CEF City Electrical Factors BV, ki je bila ustanovljena zaradi prodora te družbe na nizozemski trg (v nadaljevanju skupaj: CEF) sta 18. marca 1991 Komisiji Evropskih skupnosti predložili pritožbo glede težav z dobavo, ki sta jih imeli na Nizozemskem.
3 Ta pritožba se je nanašala na tri podjetniška združenja, ki delujejo na nizozemskem trgu elektrotehnike. Poleg FEG sta bili to še Nederlandse Vereniging van Alleenvertegenwoordigers op Elektrotechnisch Gebied (nizozemsko združenje ekskluzivnih zastopnikov za področje elektrotehnike, v nadaljevanju: NAVEG) in Unie van de Elektrotechnische Ondernemers (zveza elektrotehničnih podjetij, v nadaljevanju: UNETO).
4 V tej pritožbi je družba CEF tem trem združenjem in njihovim članom očitala, da so sklenili kolektivne sporazume o vzajemni ekskluzivnosti na vseh ravneh distribucijske verige elektrotehničnega materiala na Nizozemskem, zaradi česar naj prodor trgovca na debelo z elektrotehničnim materialom, ki ni član združenja FEG na nizozemski trg skoraj ne bi bil mogoč. Proizvajalci in njihovi zastopniki ali uvozniki naj bi namreč elektrotehnični material dobavljali le članom združenja FEG, inštalaterji pa naj bi se oskrbovali samo pri teh.
5 Potem je v letih 1991 in 1992 družba CEF razširila obseg svoje pritožbe, tako da je v njej razkril sporazume med združenjem FEG in njegovimi člani glede cen in znižanja cen, sporazume, katerih namen je bil preprečitev sodelovanja družbe CEF pri določenih projektih, ter vertikalne sporazume o cenah med določenim proizvajalci elektrotehničnega materiala in trgovci na debelo, člani združenja FEG.
6 Potem ko je Komisija 16. septembra 1991 združenju FEG in njegovim članom poslala pisni opomin (v nadaljevanju: pisni opomin) in več zahtev za posredovanje podatkov ter potem ko so njene službe opravile hišne preiskave, katerih predmet so bile domnevna usklajevanja članov združenja FEG, je ta institucija 3. julija 1996 združenju FEG in sedmim njegovim članom, med katerimi je bila tudi Technische Unie BV (v nadaljevanju: TU), posredovala ugotovitve o možnih kršitvah. Zaslišanje, ki so se ga udeležili vsi naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in družba CEF, je bilo 19. novembra 1997.
7 Komisija je 26. oktobra 1999 sprejela sporno odločbo, v kateri je ugotovila, da:
– je združenje FEG kršilo člen 81(1) ES s tem, da je na podlagi sporazuma, sklenjenega z združenjem NAVEG, in na podlagi ravnanj, usklajenih z dobavitelji, ki v tem združenju niso bili zastopani, udejanjil kolektivni sistem ekskluzivnosti, katerega cilj je bilo oviranje dobav podjetjem, ki niso bila člani združenja FEG (člen 1 sporne odločbe);
– je združenje FEG kršilo člen 81(1) ES s tem, da je na podlagi zavezujočih sklepov o fiksnih cenah in na področju publikacij z razdeljevanjem priporočil svojim članom glede bruto in neto cen, kot tudi s tem, da je svojim članom ponudil forum, ki jim je omogočal dogovarjanja o cenah in popustih, neposredno in posredno omejeval možnost svojih članov, da svoje prodajne cene oblikujejo prosto in neodvisno (člen 2 sporne odločbe);
– je zveza TU kršila člen 81(1) ES s tem, da je aktivno sodelovala pri kršitvah, navedenih v členih 1 in 2 sporne odločbe (člen 3 te odločbe).
8 Združenju FEG in zvezi TU sta bili za kršitve, navedene v prejšnji točki, naloženi globi 4,4 milijona eurov oziroma 2,15 milijona eurov (člen 5 sporne odločbe).
9 Ob upoštevanju, da je postopek potekal precej časa (102 meseca), se je Komisija na svojo pobudo odločila, da globo zmanjša za 100.000 eurov. V zvezi s tem je v sporni odločbi navedeno:
„152 [...] Komisija priznava, da je postopek v tej zadevi, ki se je začel leta 1991, potekal precej časa. Razlogi za tak položaj so različni in zanje odgovarjajo Komisija in stranke. Kolikor je mogoče glede tega na Komisijo nasloviti očitek, ta priznava svojo odgovornost.
153 Zato Komisija zmanjšuje globo združenju FEG [4,5 milijona] na 4,4 milijona eurov in globo zveze TU [2,25 milijona] na 2,15 milijona eurov.“
Tožba pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba
10 Združenje FEG je pri Sodišču prve stopnje 14. januarja 2000 (T-5/00) vložilo tožbo zaradi razglasitve ničnosti sporne odločbe, podredno zaradi razglasitve ničnosti člena 5(1) te odločbe in še bolj podredno zaradi zmanjšanja globe, ki mu je bila naložena, na 1000 eurov.
11 Zveza TU je pri Sodišču prve stopnje istega dne (T-6/00) vložila tožbo, katere predmet je enak predmetu tožbe združenja FEG.
12 S sklepom predsednika prvega senata Sodišča prve stopnje z dne 16. oktobra 2000 je bila družbi CEF dovoljena intervencija v sporu na strani Komisije.
13 Tožbi združenja FEG in zveze TU, ki sta bili združeni za ustni postopek in sodbo, sta bili z izpodbijano sodbo zavrnjeni. Odločeno je bilo, da tožeči stranki nosita svoje stroške in stroške, ki so jih priglasili Komisija in intervenienti na prvi stopnji v vsaki izmed zadev, ki sta jih ti stranki sprožili posebej.
Predlogi strank pred Sodiščem
14 V pritožbi združenje FEG Sodišču predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano sodbo ali jo vsaj razveljavi, kolikor se nanaša na zadevo T-5/00, in samo v ponovljenem postopku odloči, da se sporna odločba v celoti ali deloma razglasi za nično, oziroma vsaj naloži precejšnje zmanjšanje globe, ki mu je bila naložena;
– podredno, razveljavi izpodbijano sodbo ali jo vsaj razveljavi, kolikor se nanaša na zadevo T-5/00, in jo vrne Sodišču prve stopnje;
– Komisij naloži plačilo stroškov obeh postopkov.
15 Komisija Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo v celoti zavrže kot nedopustno ali vsaj zavrne kot neutemeljeno;
– združenju FEG naloži plačilo stroškov.
Pritožbeni razlogi
16 V utemeljitev pritožbe združenje FEG navaja sedem razlogov, ki zadevajo kršitev:
– načela odločanja v razumnem roku, ker je Sodišče prve stopnje odločilo, da predolgo trajanje upravnega postopka nima za posledico ničnosti sporne odločbe;
– načela domneve nedolžnosti in obveznosti obrazložitve, ker Sodišče prve stopnje kot razbremenilnih dokazov ni priznalo določenih pisanj, ki so nastala po tem, ko je bil poslan pisni opomin;
– člena 81(1) ES in obveznosti obrazložitve , kolikor je Sodišče prve stopnje dokaze Komisije glede trajanja domnevnega kolektivnega sistema ekskluzivnosti ocenilo kot verodostojne;
– člena 81(1) ES in obveznosti obrazložitve, ker Sodišče prve stopnje ni obravnavalo trditev združenja FEG glede sporazumov glede cen ali jih ni pravilno povzelo;
– obveznosti obrazložitve glede odgovornosti združenja FEG za domnevno razširitev kolektivnega sistema ekskluzivnosti na dobavitelje, ki niso člani združenja NAVEG;
– člena 15(2) Uredbe št. 17 Prve Uredbe Sveta o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204) ali načela sorazmernosti pri določanju glob in obveznosti obrazložitve, kolikor je Sodišče prve stopnje zavrnilo trditve združenja FEG in zveze TU glede trajanja kršitev;
– člena 15(2) Uredbe št. 17 ali načela sorazmernosti pri določanju glob in obveznosti obrazložitve, kolikor je Sodišče prve stopnje ocenilo, da združenje FEG in zveza TU nista predložila nobenega dokaza, ki bi utemeljeval zmanjšanje globe, čeprav je upravni postopek trajal predolgo.
Pritožba
Prvi pritožbeni razlog: kršitev načela odločanja v razumnem roku
Trditve strank
17 Združenje FEG navaja, da mora Komisija na podlagi splošnega načela prava Skupnosti upoštevati razumni rok za sprejetje svojih odločb. Sodišče prve stopnje naj bi to načelo kršilo z ugotovitvijo v točki 94 izpodbijane sodbe, da je treba vse trditve glede kršitve načela odločanja v razumnem roku zavrniti in da predolgo trajanje upravnega postopka ne povzroči ničnosti sporne odločbe.
18 FEG zatrjuje, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso razlikovati med fazo ugotovitvenega postopka in obdobjem od obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah Komisije do njenega sprejetja odločbe.
19 Glede faze zbiranja dokazov, naj bi Sodišče prve stopnje v točki 79 izpodbijane odločbe napačno zastopalo stališče, da le podaljšanje te faze upravnega postopka ne mora kršiti pravice do obrambe, ker v postopku na področju Skupnostne politike konkurence, zadevni subjekti niso predmet nikakršne uradne obtožbe do prejema obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.
20 Poleg tega FEG prereka razlago, ki jo je sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede začetka razumnega roka iz člena 6(1) Evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950, dalo Sodišče prve stopnje, in sicer da gre za rok, ki „se začne s trenutkom, ko je oseba obdolžena“ (točka 79 izpodbijane sodbe).
21 FEG iz omenjene sodne prakse izvaja, da se je v nasprotju z oceno Sodišča prve stopnje razumni rok začel ali junija 1991, ko mu je Komisija poslala prvo zahtevo za posredovanje podatkov in ga v njem obvestila o vsebini pritožbe družbe CEF, ki je bila priložena k tej zahtevi, ali najkasneje 16. septembra 1991, ko je bilo poslano pisno opozorilo Komisije.
22 Poleg tega FEG navaja, da iz točke 87 izpodbijane sodbe izhaja, da se Sodišče prve stopnje ni sprevidelo naravo težav, ki jih je povzročilo predolgo trajanje postopka. Navaja, da v okoliščinah tako dolgega postopka ni mogoče stopiti v stik z zadevnimi osebami, da bi podale pojasnila o določenih vprašanjih zabeležk in drugih dokumentov v zvezi s srečanji članov uprav zadevnih podjetij, ker je prišlo do pomembnih zamenjav pri članih poslovodnih organov in zaposlenih teh podjetij. Ne gre za izgubo pisnih dokazov, kot napačno poskuša prikazati Sodišče prve stopnje v omenjeni točki 87.
23 Nadalje FEG ugotavlja, da mu je bila zato, ker je večina dejstev nastala v tako oddaljeni preteklosti, da se jih nobena izmed neposredno prizadetih oseb ne spominja dovolj natančno, močno otežena oziroma onemogočena učinkovita obramba.
24 Nazadnje FEG navaja, da ni pravilno, da je Sodišče prve stopnje popolnoma zanemarilo interes, ki ga je imelo za hitro potekanje postopka, saj je bilo njegovo preživetje neposredno ogroženo zaradi tega spora. Od sprejetja sporne odločbe, naj FEG ne bi moglo izvajati niti najmanjše aktivnosti in številno njegovih članov naj bi s 60 padlo na 19.
25 Komisija navaja, da prvi pritožbeni razlog temelji na napačnem razumevanju točke 79 izpodbijane sodbe, ki jo je treba razlagati v zvezi s točkama 77 in 78, ki jima sledi.
26 Po mnenju Komisije je Sodišče prve stopnje v točki 77 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je prva faza upravnega postopka trajala predolgo. Tako naj bi Sodišče prve stopnje v presoji razumnosti oziroma nerazumnosti roka upoštevalo prvo fazo omenjenega postopka, ki je potekala med prvimi akti v tem postopku in sprejetjem sporne odločbe.
27 Komisija navaja, da je Sodišče prve stopnje s tem, da je štelo, da sta prva in druga faza upravnega postopka trajali predolgo, ter posledično z obravnavo, ali je ta prekoračitev razumnega roka kršila pravico združenja FEG do obrambe, postopalo v skladu s sodno prakso Sodišča, v skladu s katero nerazumno dolgo trajanje različnih faz preiskave ne povzroči avtomatično kršitve načela odločanja v razumnem roku. Enako naj bi bilo potrebno, da zadevna podjetja dokažejo, da je to nerazumno dolgo trajanje preiskave škodilo pravici do obrambe (sodba z dne 15. oktobra 2002 v zadevi Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C-238/99 P, C-244/99 P, C-245/99 P, C-247/99 P, od C-250/99 P do C-252/99 P in C-254/99 P, Recueil, str. I-8375, točke od 173 do 178).
28 V tej zadevi po mnenju Komisije FEG ni predložilo prepričljivega dokaza za trditev, da je predolg upravni postopek škodil pravici do obrambe. Komisija se sklicuje na točke od 87 do 92 izpodbijane sodbe, da bi dokazalo, da Sodišče prve stopnje pri obravnavi vprašanja, ali je nerazumno trajanje tega postopka, ki ga je ugotovilo v tem primeru, škodilo pravici do obrambe FEG, svojo analizo razširilo na prvo in drugo fazo tega postopka. Sodišče prve stopnje naj ne bi sprejelo okoliščin, ki jih navaja FEG v dokazovanje kršitve pravice do obrambe, pri čemer naj bi ta zavrnitev temeljila ali na natančnih pravnih ugotovitvah ali na dejanskih ugotovitvah, ki jih v pritožbenem postopku ni mogoče ponovno obravnavati.
29 Glede očitka združenja FEG Sodišču prve stopnje, da le-to naj ne bi upoštevalo težav, ki jih je imelo združenje pri zbiranju razbremenilnih dokazov zaradi predolgega upravnega postopka, se Komisija sklicuje na točko 87 izpodbijane sodbe, v kateri je navedeno, da morajo podjetja zaradi splošne dolžnosti skrbnega ravnanja poskrbeti za dobro beleženje elementov v zvezi z njihovo dejavnostjo v svojih knjigah in arhivih, pri čemer ta dolžnost a fortiori velja od trenutka, ko podjetje prejme zahtevo za posredovanje podatkov ali pisno opozorilo.
30 Glede interesa združenja FEG za hiter potek postopka se Komisija sklicuje na točko 80 izpodbijane sodbe, v kateri je Sodišče prve stopnje izrecno potrdilo, da ima podjetje od prejema obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah poseben interes, da Komisija to fazo postopka vodi s posebno skrbnostjo, vendar pri tem ne krni pravice do obrambe. Ta institucija zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje glede na navedeno v nadaljevanju obravnavalo, ali je prekoračitev razumnega roka postopka krnilo pravico združenja FEG do obrambe.
31 Komisija zaključuje z ugotovitvijo, da prvi pritožbeni razlog očitno ni dopusten, kolikor zadeva dejansko presojo Sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je prekoračitev razumnega roka združenje FEG ovirala pri pripravi njegove obrambe, in da očitno ni utemeljen, kolikor se opora na napačno razlago izpodbijane sodbe.
32 Tudi CEF v odgovoru na pritožbo navaja, da prvi pritožbeni razlog združenja FEG temelji na napačni razlagi izpodbijane odločbe. V okviru presoje razumnega roka naj bi Sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo obdobje od zahteve za posredovanje podatkov, tj. 25. julija 1991.
33 Glede razumnega roka in kršitve pravice do obrambe se CEF sklicuje na točko 49 sodbe z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji (C-185/95 P, Recueil, str. I-8417), na katero opira stališče, da Sodišče prve stopnje ni uporabilo napačnega pravnega pojma z oceno, da čeprav je prva faza upravnega postopka trajala predolgo, načelo odločanja v razumnem roku ni bilo kršeno ob tem, da ni dokaza o kršitvi pravice do obrambe.
34 V vsakem primeru CEF ocenjuje, da gre v tem primeru za dejansko ugotovitev Sodišča prve stopnje, ki je Sodišče ne more ponovno obravnavati. Prvi pritožbeni razlog naj bi bilo torej treba zavrniti kot nedopusten oziroma v vsakem primeru kot nedovoljen.
Presoja Sodišča
35 Spoštovanje razumnega roka pri vodenju upravnih postopkov na področju konkurenčne politike predstavlja splošno načelo prava Skupnosti, katerega spoštovanje zagotavlja Sodišče Skupnosti (sodba z dne 18. marca 1997 v zadevi Guérin automobiles proti Komisiji, C-282/95 P, Recueil, str. I-1503, točki 36 in 37, kot tudi zgoraj navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točke od 167 do 171).
36 Treba je preveriti, ali Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo prava s tem, da je zavrnilo trditve o tem, da je Komisija domnevno kršila to načelo.
37 V nasprotju z navedbami združenja FEG je Sodišče prve stopnje zaradi uporabe načela odločanja v razumnem roku razlikovalo med dvema fazama upravnega postopka, in sicer med ugotovitvenim postopkom pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in preostankom upravnega postopka (glej točko 78 izpodbijane sodbe).
38 Ta pristop je v celoti skladen s sodno prakso Sodišča. Tako je Sodišče v točkah od 181 do 183 zgoraj navedene sodbe Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji zlasti odločilo, da je mogoče pri upravnem postopku obravnavati dve sukcesivni obdobji, saj ima vsako od njiju svojo notranjo logiko. Prvo obdobje, ki traja do sprejetja obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, se začne, ko Komisija ob uporabi pooblastil, ki ji jih daje zakonodajalec Skupnosti, sprejme ukrepe, ki zajemajo očitek, da je bila storjena kršitev, in mora obdolženemu subjektu omogočiti, da zavzame stališče do usmeritve postopka. Drugo obdobje traja od obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah do sprejetja dokončne odločitve. Komisiji mora omogočiti, da se dokončno opredeli do očitane kršitve.
39 Ko je Sodišče prve stopnje upravni postopek razdelilo na dve fazi, je obravnavalo vprašanje, ali je posamična faza trajala predolgo.
40 Glede prve faze je Sodišče prve stopnje v točki 76 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je med tem, ko je bil združenju FEG poslan pisni opomin z dne 16. septembra 1991, in preiskavami, ki so se začele opravljati 8. decembra 1994, preteklo veliko časa. Sodišče prve stopnje je priznalo, da je tako trajanje pretirano in je rezultat nedejavnosti, za katero odgovarja Komisija.
41 Glede druge faze upravnega postopka je Sodišče prve stopnje v točki 85 izpodbijane sodbe poudarilo, da je od zaslišanja strank do sprejetja sporne odločbe preteklo 23 mesecev, kar je veliko, pri čemer odgovornosti za to ni mogoče pripisati združenju FEG in zvezi TU. Na tej podlagi je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Komisija prekoračila rok, ki je običajno potreben za sprejetje omenjene odločbe.
42 Ugotovitev, da je postopek trajal pretirano dolgo, ne da bi bilo odgovornost za to trajanje mogoče pripisati združenju FEG ali zvezi TU, ne zadošča za sklep, da je podana kršitev načela odločanja v razumnem roku, zato je Sodišče prve stopnje presodilo vpliv tega trajanja na pravico združenja FEG do obrambe. Premisa za tak pristop izhaja iz točke 74 izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje ocenilo, da lahko prekoračitev razumnega roka predstavlja ničnostni razlog le, če se pri obsodilni odločbi ugotovi, da je kršitev tega načela krnila pravico zadevnih podjetij do obrambe. Po mnenju Sodišča prve stopnje nespoštovanje obveznosti sprejetja odločitve v razumnem roku, razen v tem primeru, ne vpliva na veljavnost upravnega postopka na podlagi Uredbe št. 17.
43 Sklicevanje na ta test zaradi ugotavljanja kršitve načela odločanja v razumnem roku je vsekakor pravilno. V točki 49 zgoraj navedene sodbe Baustahlgewebe proti Komisiji je Sodišče pri presoji trajanja postopka pred Sodiščem prve stopnje odločilo, da lahko indic, da je trajanje postopka vplivalo na rešitev spora, privede do ničnosti izpodbijane sodbe. Enak pristop je podan v razlogovanju Sodišča prve stopnje, v katerem je to zavzelo stališče, da mora predolg postopek pred Komisijo povzročiti razglasitev ničnosti sporne odločbe, če je bila ogrožena pravica združenja FEG do obrambe, kar predstavlja primer, v katerem nujno pride do mogočega vpliva na izid postopka.
44 Zato je treba v tem kontekstu preizkusiti analizo Sodišča prve stopnje glede domnevne kršitve pravice združenja FEG do obrambe.
45 Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se ta analiza omejuje na presojo vpliva predolge druge faze upravnega postopka na izvrševanje pravice FEG do obrambe. Predvsem je Sodišče prve stopnje v točki 93 te sodbe prišlo do ugotovitve, da pretirano podaljšanje upravnega postopka po zaslišanju ni vplivalo na pravico združenja FEG in zveze TU do obrambe.
46 Glede ugotovitvenega postopka pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah je Sodišče prve stopnje v točki 79 izpodbijane sodbe poudarilo, da samo podaljšanje te faze upravnega postopka ni moglo krniti pravice do obrambe, ker združenje FEG in zveza TU nista bila uradno obdolžena vse do prejema obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.
47 Ta ugotovitev je pravilna, kolikor je Sodišče prve stopnje štelo, da sta bila FEG in TU šele po tem, ko je bilo poslano obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, uradno obveščena o kršitvah, ki jima jih je komisija očitala po opravi preiskav. Ideja, ki je v ozadju razlogovanja Sodišča prve stopnje je, da lahko podjetja le v drugi fazi upravnega postopka v celoti uveljavljajo pravico do obrambe, kar ne velja za fazo pred sprejetjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ker Komisija takrat ne navede očitkov glede domnevnih kršitev, ki jih je ugotovila.
48 Vendar ugotovitev Sodišča prve stopnje iz točke 79 izpodbijane sodbe ne upošteva možnosti, da bi pretirano dolg ugotovitveni postopek lahko vplival na izvrševanje pravice združenja FEG do obrambe v drugi fazi upravnega postopka, in sicer po tem, ko je poslano obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
49 Pretirano dolga prva faza upravnega postopka lahko vpliva na prihodnjo možnost obrambe zadevnih podjetij zlasti s tem, da zmanjšuje učinkovitost pravice do obrambe, ko se ta izvršuje v drugi fazi postopka. Namreč, kot poudarja generalni pravobranlec v točki 129 sklepnih predlogov, več časa ko preteče med preiskovalnim ukrepom, kot je v tem primeru vročitev pisnega opomina in obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, verjetneje je, da ne bo mogoče oziroma bo zelo oteženo zbiranje morebitnih razbremenilnih dokazov glede kršitev, ki se očitajo v tem obvestilu, zlasti glede razbremenilnih prič, in to predvsem zato, ker lahko pride do sprememb v sestavi poslovodnih organov zadevnih podjetij in do sprememb, ki zadevajo zaposlene. Sodišče prve stopnje v analizi načela odločanja v razumnem roku ni v zadostni meri upoštevalo tega vidika izvedbe tega načela.
50 Ker ima spoštovanje pravice do obrambe, ki je načelo, za katero je sodna praksa Sodišča mnogokrat poudarila, da je temeljno (glej zlasti sodbo z dne 9. novembra 1983 v zadevi Michelin proti Komisiji 322/81, Recueil, str. 3461, točka 7), izjemen pomen v postopkih, kot je v tej zadevi, je treba preprečiti, da bi bila ta pravica nepopravljivo okrnjena zaradi predolge ugotovitvene faze in da bi to trajanje lahko oviralo pridobitev dokazov za zavrnitev obstoja ravnanj, za katera bi zadevna podjetja lahko odgovarjala. Zaradi tega preizkus morebitnega oviranja izvrševanja pravice do obrambe ne more biti omejen na samo fazo, v kateri ima ta pravica polni učinek, in sicer drugo fazo upravnega postopka. Presoja vira morebitne oslabitve učinkovitosti pravice do obrambe se mora raztezati na ves postopek in se nanašati na celotno njegovo trajanje.
51 Tako Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo prava, ko je v izpodbijani sodbi obseg preizkusa domnevne kršitve pravice do obrambe zaradi predolgega upravnega postopka omejilo samo na njegovo drugo fazo. Opustilo je preizkus, ali je predolgo trajanje celotnega postopka, in sicer vključno s fazo pred sprejetjem obvestila o možnih kršitvah, za katero odgovarja Komisija, lahko vplivalo na možnost prihodnje obrambe zveze TU in združenja FEG ter zlasti ali je bilo to dejstvo dokazano.
52 Iz tega izhaja, da je treba sprejeti prvi pritožbeni razlog združenja FEG, kolikor se opira na napačno uporabo prava pri uporabi načela odločanja v razumnem roku. Zato je treba sodbo delno razveljaviti, kolikor je bilo v njej odločeno, da podaljšanje prve faze upravnega postopka ni moglo krniti pravice združenja FEG do obrambe.
53 Sodišče lahko v skladu s členom 61, prvi pododstavek, Statuta Sodišča, če je pritožba utemeljena in če razveljavi odločitev Sodišča prve stopnje, samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa jo vrne v novo odločanje Sodišču prve stopnje.
54 Ker je bilo v tem primeru vprašanje domnevne kršitve pravice do obrambe, obravnavano glede predolgega upravnega postopka, predmet razprave na prvi stopnji in je združenje FEG tako imelo možnost, da v zvezi s tem poda svoje navedbe, Sodišče lahko odloči po temelju.
55 V tožbi, ki jo je vložilo pri Sodišču prve stopnje je FEG navajalo, da je zaradi kršitve razumnega roka kršena pravica do obrambe. Zaradi preteka časa naj bi združenje vedno težje pridobilo informacije glede očitkov Komisije. Večina oseb, ki je bila v obdobju, na katero se nanaša preiskava Komisije, v poslovodstvu tega združenja, naj že dolgo ne bi bila v poslovodnih organih tega združenja, del bivših direktorjev pa naj bi se od takrat upokojil ali se zaposlil v tujini ter naj z njimi ne bi bilo mogoče več stopiti v stik, da bi se pridobila pojasnila.
56 Glede tega je treba poudariti, da je argumentacija združenja FEG v utemeljitev domnevne kršitve pravice do obrambe abstraktna in ni natančna. Da bi se dokazala kršitev te pravice, vključno s tem, da je razlog zanjo predolg ugotovitveni postopek, mora FEG dokazati, da so bile ob prejemu obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, tj. 3. julija 1996, njegove možnosti za zavrnitev očitkov Komisije omejene zato, ker je prva faza upravnega postopka trajala nerazumno dolgo.
57 V tem primeru FEG v tožbi, ki jo je vložilo pri Sodišču prve stopnje, ni natančno navedlo, katere so osebe, ki so delale pri tem združenju in katerih odhod naj bi oviral pridobitev pojasnil glede dogodkov, na katere se nanašajo očitki Komisije.
58 Poleg tega FEG ni navedlo niti datuma odhoda teh oseb, niti narave in obsega informacij ali pojasnil, ki naj bi bili potrebni za njegovo obrambo, niti okoliščin, zaradi katerih pričanje teh oseb, tj. oseb katerih odsotnost naj bi omejila učinkovito izvrševanje pravice do obrambe, ne bi bilo mogoče.
59 Ta splošna argumentacija dejansko ne dokazuje kršitve pravice do obrambe, ki jo je treba preučiti glede na specifične okoliščine vsakega posameznega primera.
60 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da trditve združenja FEG glede kršitve pravice do obrambe niso podprte s prepričljivimi dokazi, s katerimi bi se dokazalo, da je taka kršitev lahko bila posledica predolge faze upravnega postopka pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in da so bile možnosti združenja FEG za učinkovito obrambo, ko je bilo to poslano, zaradi tega že okrnjene.
61 Tako tožbeni razlog kršitve načela odločanja v razumnem roku, ki ga je FEG uveljavljalo pred Sodiščem prve stopnje, ni utemeljen in ga je zato treba zavrniti.
62 Posledično je treba zavrniti tudi tožbo združenja FEG pred Sodiščem prve stopnje, kolikor se opira na ta razlog.
Drugi pritožbeni razlog domnevne zavrnitve razbremenilnega dokaza iz obdobja po prejetju pisnega opomina
Trditve strank
63 FEG graja domnevno notranje nasprotje, podano pri presoji Sodišča prve stopnje, ker obdobje pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah ni bilo upoštevano pri presoji razumnosti trajanja upravnega postopka, saj, tako navaja Sodišče prve stopnje, je bilo to združenje predmet obravnave šele po tem, ko je bilo poslano navedeno obvestilo, medtem ko so bili razbremenilni dokazi, ki so se nanašali na isto obdobje, avtomatično zavrnjeni, kar nakazuje na to, da je bilo ravnanje združenja FEG predmet obtožbe po prvi fazi upravnega postopka.
64 Zlasti iz točk 196 in 208 izpodbijane sodbe izhaja, da Sodišče prve stopnje ni priznalo nobene vrednosti razbremenilnim dokazom po prvih zahtevah za posredovanje podatkov, konkretno dopisoma Spaanderman Licht, ki je podjetje član NAVEG, z dne 22 maja in 14 avgusta 1991 in ki naj vzbudila dvom v ugotovitve Komisije glede obstoja kolektivnega sistema ekskluzivnosti in ki naj bi lahko oslabili očitke Komisije FEG.
65 FEG ocenjuje, da dejstvo, da je Sodišče prve stopnje zavrnilo ta razbremenilni dokaz po začetku postopka brez druge obrazložitve, kot je dan nastanka tega dokaza, predstavlja hudo napako v obrazložitvi izpodbijane sodbe in krši načelo domneve nedolžnosti.
66 Komisija primarno zatrjuje, da ta pritožbeni razlog ni dopusten, kolikor FEG poskuša Sodišču v okviru pritožbe ponovno predložiti v obravnavno dejansko presojo Sodišča prve stopnje glede dokazne vrednosti dokumentov iz spisa.
67 Podredno Komisija navaja, da drugi pritožbeni razlog združenja FEG ni utemeljen, Sodišče prve stopnje naj bi v točkah 208 in 196 izpodbijane sodbe dovolj obrazložilo neprepričljivost omenjenih dopisov.
Presoja Sodišča
– Uvodne ugotovitve
68 Spomniti je treba okvire sodnega nadzora, ki ga Sodišče opravlja v okviru pritožbe.
69 Iz členov 225 ES in 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča izhaja, da je Sodišče prve stopnje edino pristojno za, prvič, ugotavljanje dejanskega stanja, razen če vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhaja iz spisovne dokumentacije, ki mu je bila predložena, in, drugič, presoja dejstev. Ko Sodišče prve stopnje ugotovi in presodi dejansko stanje, je Sodišče na podlagi člena 225 ES pristojno, da opravi nadzor nad pravno kvalifikacijo teh dejstev in pravnih posledic, ki jih je na tej podlagi izvajalo Sodišče prve stopnje (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Baustahlgewebe proti Komisiji, točka 23, in sodbo z dne 6. aprila 2006 v zadevi General Motors proti Komisiji, C-551/03 P, ZOdl, str. I-0000, točka 51).
70 Sodišče torej ni pristojno za ugotavljanje dejanskega stanja niti načeloma ni pristojno za obravnavo dokazov, ki jih je sodišče sprejelo kot podlago za to dejansko stanje. Če so bili dokazi zakonito pridobljeni ter so bila spoštovana splošna pravna načela in postopkovna pravila glede dokaznega bremena in njihovega izvajanja, je samo Sodišče prve stopnje tisto, ki presodi posamezne dokaze, ki so mu bili predloženi. Ta presoja torej, z izjemo izkrivljanja teh dokazov, ne predstavlja pravnega vprašanja, ki je predmet nadzora Sodišča (zgoraj navedeni sodbi Baustahlgewebe proti Komisiji, točka 24, in General Motors proti Komisiji, točka 52).
71 Poleg tega je treba opozoriti, da je vprašanje, ali je obrazložitev sodbe protislovna ali ni zadostna, pravno vprašanje, ki je v pritožbi dopustno (sodbi z dne 7. maja 1998 v zadevi Somaco proti Komisiji, C-401/96 P, Recueil, str. I-2587, točka 53, in z dne 13. decembra 1991 v zadevi Cubero Vermurie proti Komisiji, C-446/00 P, Recueil, str. I-10315, točka 20).
72 Glede obveznosti obrazložitve iz usklajene sodne prakse izhaja, da ta obveznost Sodišču prve stopnje ne nalaga, da poda natančno obrazložitev, ki bi izčrpno in enemu za drugim sledila vsem razlogovanjem strank v sporu. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, zaradi katerih so bili zadevni ukrepi sprejeti, pristojnemu sodišču pa, da razpolaga z dovolj elementi za nadzor (v tem smislu glej sodbo z dne 7. januarja 2004 v zadevi Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I-123, točka 372).
– Obravnava drugega pritožbenega razloga
73 Kolikor FEG v okviru drugega pritožbenega razloga poskuša dokazati, da obrazložitev izpodbijane sodbe glede zavrnitve dokazne vrednosti določenih dokumentov ni zadostna oziroma da je v nasprotju sama s seboj, je ta pritožbeni razlog dopusten.
74 V tožbah, ki sta jih vložila pri Sodišču prve stopnje, sta združenje FEG in zveza TU prerekala dejstva, ki jih je Komisija sprejela v sporni odločbi, npr. udejanjenje džentelmenskega sporazuma med združenji NAVEG in FEG glede dobav članom združenja FEG (v nadaljevanju: džentelmenski sporazum). V tem okviru sta bila navedena zlasti dva dopisa podjetja Spaanderman Licht.
75 V točkah 196 in 208 izpodbijane odločbe je Sodišče prve stopnje obravnavalo dokazno vrednost teh dopisov.
76 Zlasti glede dopisa z dne 14. avgusta 1991 je Sodišče prve stopnje v omenjeni točki 196 presodilo dokazno vrednost tega dopisa tako, da je besedilo tega dopisa pretehtalo glede na kontekst, v katerem je nastalo. Najprej je poudarilo, da je bil ta dopis naslovljen na združenje NAVEG, v odgovor na vprašanje, ki ga je to zastavilo 2 dni pred tem. Torej naj bi bilo NAVEG tisto, ki je prevzelo pobudo glede zastavitve vprašanja podjetju Spaanderman Licht glede razlogov, ki so ga privedli do odklonitve dobav družbe CEF. Nadalje je Sodišče prve stopnje navedlo, da je ta dopis časovno kasnejši od zahtev za posredovanje podatkov, ki jih je Komisija naslovila na združenje FEG in zvezo TU 25. julija 1991 ter da zato ni prepričljiv.
77 Glede dopisa, ki ga je podjetje Spaanderman Licht 22. maja 1991 naslovilo na družbo CEF, je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je to omejilo na navedbo, da ne želi razširiti svoje mreže prodajalcev na drobno. Kljub temu je Sodišče prve stopnje poudarilo, da je bil ta dopis pripravljen, medtem ko je preiskava Komisije že tekla.
78 Tako iz točk 196 in 208 izpodbijane sodbe izhaja, da je Sodišče prve stopnje dovolj obrazložilo neprepričljivost omenjenih dopisov in njihovo zavrnitev kot razbremenilnih dokazov.
79 Glede domnevnega nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe, ki ga zatrjuje združenje FEG, je treba ugotoviti, kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 27 sklepnih predlogov, da ob tem, da ni nikakršne logične zveze med presojo razumnosti trajanja upravnega postopka in dokazne vrednosti dokumentov, ki so bili Sodišču prve stopnje predloženi kot dokazi, v sodbi niso podana nobena nasprotja.
80 Poleg tega dokazna vrednost elementov, ki jo presoja Sodišče prve stopnje in ki mu jih kot dokaze predložijo stranke, ni nujno odvisna od faze upravnega postopka, v katerem so nastali. Kot v točki 28 sklepnih predlogov poudarja generalni pravobranilec, je treba to dokazno vrednost preizkusiti ob upoštevanju vseh okoliščin posamičnega primera. Iz točk 196 in 208 izpodbijane sodbe pa izhaja, da dejstvo, da je Komisija že začela s preiskavo, ni edini odločilni dejavnik, zaradi katerega je Sodišče prve stopnje zavrnilo zlasti dopisa podjetja Spaanderman Licht z dne 22 maja in 14 avgusta 1991, ki ne porajata dvoma glede dokazov Komisije v zvezi z udejanjenjem džentelmenskega sporazuma. Zato omenjenih točk 196 in 208 ni mogoče razlagati, kot da dokument, ki je nastal, ko je preiskava Komisije že potekla, po naravi stvari nima nobene dokazne vrednosti.
81 Glede na zgoraj navedeno se drugi pritožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.
Tretji pritožbeni razlog: s strani Sodišča prve stopnje napačna presoja dokazov, ki jih je Komisija predložila glede trajanja kolektivnega sistema ekskluzivnosti
Trditve strank
82 V okviru tretjega pritožbenega razloga FEG graja presojo Sodišča prve stopnje glede dokazov, na katere je Komisija oprla svoje ugotovitve glede glavne kršitve člena 81(1), ki se očita združenju FEG, in sicer kolektivni sistem ekskluzivnosti, ki naj bi od 11. marca 1986 do 25. februarja 1994 predstavljal vodilo za odnose med združenji FEG in NAVEG. Ti dokazi naj bi bili tako nezanesljivi in posredni, da naj v nobenem primeru ne bi mogli biti okvalificirani za zakonite in prepričljive dokaze nadaljevane kršitve.
83 FEG se sklicuje zlasti na točko 141 izpodbijane sodbe, v kateri je Sodišče prve stopnje odločilo, da je Komisija presojo oprla „na globalno oceno upoštevnih pokazateljev“. Meni, da gre v tem primeru za neustrezno pravno podlago za izvajanje dokazov ter da je treba predložiti zakonite in prepričljive dokaze o ugotovljeni kršitvi in o njenem trajanju ne pa „indicev“.
84 Nadalje FEG Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo dejstva, da Komisija v svojem razlogovanju ni predložila najmanjšega dokaza o obstoju takega sistema ekskluzivnosti za obdobje od 12. marca 1986 do 28 februarja 1989 in od 18. novembra 1991 do 25. februarja 1994.
85 FEG graja točko 411 izpodbijane sodbe, v kateri je Sodišče prve stopnje zoper njega odločilo, da „[je] Komisija predloži[la] dokaz o obstoju nadaljevanje kršitve v obdobju med letoma 1986 in 1994“. Edina utemeljitev, ki izhaja iz točke 406 navedene sodbe, naj bi bila, da naj bi Sodišče prve stopnje glede kršitev, očitanih zvezi TU, štelo, da „[s]o po naravi nadaljevane“. FEG graja to razlogovanje z oceno, da ne izpolnjuje obveznosti obrazložitve.
86 Komisija pa ocenjuje, da tretji pritožbeni razlog ni dopusten, kolikor navaja k temu, da Sodišče ponovno obravnava razloge in trditve, ki jih je že obravnavalo in zavrnilo Sodišče prve stopnje.
87 Podredno Komisija meni, da ta pritožbeni razlog ni utemeljen. Glede očitka združenja FEG Sodišču prve stopnje, da ni uporabilo pravilnega pravnega merila, ko se je oprlo na „indice“, Komisija navaja, da je Sodišče potrdilo ustreznost tega merila v točki 57 zgoraj navedene sodbe Aalborg Portland in drugi proti Komisiji.
88 Glede domnevnega neobstoja dokaza glede obstoja kolektivnega sistema ekskluzivnosti za določena obdobja Komisija prereka tako razlago izpodbijane sodbe in navaja „nadaljevano kršitev“ (glej točke 90, 406 in 411 navedene sodbe).
89 V nasprotju s stališčem združenja FEG Komisija ocenjuje, da se Sodišče prve stopnje pri ugotovitvi trajanja kolektivnega sistema ekskluzivnosti ni oprlo le na „nadaljevano“ naravo kršitve. Sklicuje se na točki 192 in 408 izpodbijane sodbe, v katerih je Sodišče prve stopnje opisalo konkretne indice, na podlagi katerih je Komisija ugotovila trajanje kršitve.
Presoja Sodišča
90 V okviru tretjega pritožbenega razloga FEG v bistvu prereka pravna merila, na katera se je Sodišče prve stopnje oprlo pri presoji dokazov Komisije v utemeljitev njene ugotovitve glede trajanja kršitve člena 81(1) ES. Poleg tega FEG ocenjuje, da izpodbijana sodba ni dovolj obrazložena glede „nadaljevane“ narave kolektivnega sistema ekskluzivnosti. V tem pogledu se tretji pritožbeni razlog nanaša na pravna vprašanja, ki jih je mogoče v pritožbi predložiti Sodišču in jih je zato treba šteti za dopustna.
91 Ker sta FEG in TU prerekala obstoj džentelmenskega sporazuma, je Sodišče prve stopnje v točki 141 izpodbijane sodbe zavzelo stališče, da je treba presoditi, ali se je Komisija v sporni odločbi razbremenila dokaznega bremena, ki ga nosi, ker je ugotovila obstoj džentelmenskega sporazuma, za katerega naj bi obstajali dokazi od 11. marca 1986. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je ta presoja temeljila na globalni oceni vseh upoštevnih dokazov in indicev.
92 Sodišče prve stopnje je ob obravnavi nastanka in udejanjenja omenjenega džentelmenskega sporazuma v točki 210 izpodbijane sodbe poudarilo, da po splošni presoji združenje FEG in zveza TU nista vzbudila dvoma prepričljivosti, objektivnosti in skladnosti indicev, ki jih je Komisija sprejela v sporni odločbi.
93 V okviru te pritožbe je FEG prerekalo ustreznost sklicevanja na „indice“ kot dokaz obstoja kolektivnega sistema ekskluzivnosti.
94 Te trditve ni mogoče sprejeti. Sodišče je že odločilo, da je treba v večini primerov na obstoj protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati iz določenega števila sočasnih dogodkov in indicev, ki upoštevani skupaj, ob neobstoju druge dosledne razlage, predstavljajo dokaz o kršitvi pravil o konkurenci (zgoraj navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 57).
95 Kot je v točki 38 sklepnih predlogov poudaril generalni pravobranilec, lahko taki indici in sočasni dogodki razkrijejo na le obstoj protikonkurenčnih ravnanj ali sporazumov, ampak tudi trajanje nadaljevanega protikonkurenčnega ravnanja in obdobje uporabe sklenjenega sporazuma, ki predstavlja kršitev pravil o konkurenci.
96 Glede na to sodno prakso Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava s tem, da je svojo presojo obstoja kolektivnega sistema ekskluzivnosti in njegovega trajanja oprlo na „globalno oceno vseh upoštevnih dokazov in indicev “. Vprašanje, kakšno dokazno vrednost je Sodišče prve stopnje pripisalo vsakemu izmed teh dokazov in indicev, ki jih je predložila Komisija, pa predstavlja vprašanje presoje dejstev, ki ni predmet nadzora, ki ga Sodišče opravi v okviru pritožbe.
97 V okviru tretjega pritožbenega razloga združenje FEG Sodišču prve stopnje očita tudi, da ni upoštevalo, da ni dokazov glede obstoja kolektivnega sistema ekskluzivnosti za določena opredeljena obdobja.
98 Glede tega je treba pojasniti, da je Sodišče prve stopnje v točki 411 izpodbijane sodbe odločilo, da je Komisija predložila dokaz o obstoju nadaljevane kršitve v obdobju med letoma 1986 in 1994. Dejstvo, da tak dokaz ni bil predložen za določena opredeljena obdobja, ne preprečuje, da bi se kršitev štela za podano v širšem časovnem okviru od tega, če ta ugotovitev temelji na skladnih in objektivnih indicih. V okviru kršitve, ki traja več let, tudi dejstvo, da se zunanji pokazatelji kartela pojavljajo v različnih časovno bolj ali manj oddaljenih obdobjih, ne vpliva na njegov obstoj, če različni ukrepi, ki so del te kršitve, uresničujejo samo en cilj in se umeščajo v okvir enotne in nadaljevane kršitve.
99 Ugotovitev Sodišča prve stopnje o obstoju „nadaljevane kršitve“ graja tudi FEG. To ocenjuje, da ugotovitev take kršitve utemeljuje le razlog, naveden v točki 406 izpodbijane sodbe, in sicer dejstvo, da je Sodišče prve stopnje glede kršitev očitanih zvezi TU, zavzelo stališče, da so „[p]o naravi nadaljevane“. FEG graja to razlogovanje, ker naj ne bi izpolnjevalo obveznosti obrazložitve, saj le sklicevanje na „naravo“ kršitev ne more predstavljati zadostne vsebinske obrazložitve.
100 Ta trditev očitno ne upošteva točke 411 izpodbijane sodbe, v kateri je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Komisija predložila dokaz o obstoju nadaljevane kršitve v obdobju med letoma 1986 in 1994. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem sklicevalo na svoje izvajanje, ki ga je razvilo v prejšnjih točkah omenjene sodbe, zlasti točko 408, v kateri je natančno navedlo podlago za trajanje te kršitve. Ta točka se glasi:
„Glede kršitve, zajete v členu 1 [sporne] odločbe, Komisija ni mogla natančno ugotoviti dneva, na kateri je bil sklenjen kolektivni sistem ekskluzivnosti. Kljub temu je lahko predložila dokaz, da je tak sistem obstajal od sestanka 11. marca 1986, na katerem so člani uprave združenj FEG in NAVEG omenili džentelmenski sporazum, dalje. Komisija je tudi sprejela več indicev, ki se nanašajo na obdobje po tem sestanku , na podlagi katerih ocenjuje, da so člani združenja NAVEG še naprej uporabljali džentelmenski sporazum (glej [sporno] odločbo, uvodne izjave od 47 do 49). Poleg tega je Komisija izpostavila več indicev, ki so kazali na to, da so člani združenja NAVEG pri izpolnjevanju džentelmenskega sporazuma upoštevali nasvete svojega združenja ([sporna] odločba, uvodne izjave od 50 do 52). Zadnji izmed teh indicev je zabeležka z internega sestanka družbe Hemmink z dne 25. februarja 1994, v kateri je član združenja NAVEG navedel, da je zavrnil dobavo trgovcu na debelo, ki ni član FEG. […]“
101 Glede na zgoraj navedeno je treba zavrniti tretji pritožbeni razlog združenja FEG v utemeljitev njegove pritožbe, ki se nanaša na domnevno napačno uporabo prava in domnevni neobstoj obrazložitve glede presoje Sodišča prve stopnje v zvezi s trajanjem kolektivnega sistema ekskluzivnosti, kot ga je v sporni odločbi ugotovila Komisija.
Četrti pritožbeni razlog: presoja trditev združenja FEG glede usklajenih ravnanj pri cenah s strani Sodišča prve stopnje
102 V okviru četrtega pritožbenega razloga združenje FEG zatrjuje, da Sodišče prve stopnje v zvezi z več vidiki kršitve, ki se mu očita, ni obravnavalo bistvenih trditev, ki jih je navedlo ali jih je očitno narobe povzelo, in s tem kršilo obveznost obrazložitve, ki mu je naložena. Ta pritožbeni razlog ima pet delov.
Prvi del četrtega pritožbenega razloga: kvalifikacija usklajenih ravnanj pri cenah kot ene nadaljevane kršitve
– Trditve strank
103 FEG kot nerazumljivo in nezdružljivo z obveznostjo obrazložitve označuje ugotovitev Sodišča prve stopnje v točkah od 403 do 412 izpodbijane sodbe, da različni sporazumi glede cen predstavljajo eno nadaljevano kršitev.
104 FEG zatrjuje, da je treba v skladu z usklajeno sodno prakso za ugotovitev obstoja enotne kršitve dokazati, da so različni očitani ukrepi zaradi svojega „istega cilja“ del „enotnega načrta“ (v tem smislu glej zgoraj navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 258).
105 V tem primeru pa naj bi šlo za zelo heterogene sklepe in ravnanja, ki imajo popolnoma različne cilje, zato se Komisija ne bi smela zadovoljiti s tem, da bi iz njih sklepala o enotnem načrtu, ampak bi morala dokazati, da so ta ravnanja dejansko povezana. Sodišče prve stopnje naj bi moralo preizkusiti, ali je Komisija dokazala, da je taka povezava obstajala.
106 FEG prereka obstoj takega „enotnega plana“ in ocenjuje, da so v ugotovitvah, do katerih je prišlo Sodišče prve stopnje, podane take praznine, da niso združljive z obveznostjo obrazložitve.
107 Glede tega Komisija primarno zatrjuje, da poskuša FEG s tem pritožbenim razlogom priti do preizkusa dejanske presoje Sodišča prve stopnje s strani Sodišča glede dokazov o obstoju „enotnega načrta“. Ta del četrtega pritožbenega razloga naj torej ne bi bil dopusten.
108 Podredno Komisija navaja, da prvi del pritožbenega razloga ni utemeljen. V točki 342 izpodbijane sodbe naj bi Sodišče prve stopnje jasno in z obrazložitvijo zavzelo stališče, da gre za dve ugotovljeni kršitvi, in sicer kolektivni sistem ekskluzivnosti in sporazumi glede cen del „enotnega načrta“, ker zasledujeta enak protikonkurenčen cilj. Komisija navaja, da to, kar velja za ti kršitvi, nujno velja tudi za njuna glavna dela.
– Presoja Sodišča
109 Prvi del četrtega pritožbenega razloga združenja FEG je usmerjen zoper pravna merila, na katera se je Sodišče prve stopnje oprlo pri tem, da je različna ravnanja v zvezi z določanjem cen kvalificiralo kot eno nadaljevano kršitev, in zoper obrazložitev izpodbijane sodbe glede tega vprašanja. Ta del je torej dopusten.
110 Do kršitve člena 81(1) lahko pride ne samo pri izoliranem dejanju, ampak tudi pri več dejanjih ali tudi nadaljevanih ravnanjih. Te razlage ni mogoče izpodbijati, ker lahko eden ali več znakov te vrste dejanj ali nadaljevanega ravnanja sam po sebi in obravnavan izolirano predstavlja kršitev omenjene določbe. Ko se različna dejanja umeščajo v „enoten načrt“ zaradi istega cilja, ki je izkrivljanje konkurence na skupnem trgu, lahko Komisija pripiše odgovornost za ta dejanja glede na prispevek h kršitvi, šteti kot celoti (glej zgoraj navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 258).
111 Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prav to izvajanje podlaga za to, da je Sodišče prve stopnje usklajena ravnanja pri cenah kvalificiralo kot eno nadaljevano kršitev.
112 Zlasti je Sodišče prve stopnje v točki 342 izpodbijane sodbe ugotovilo, da sta kolektivni sistem ekskluzivnosti in ravnanja v zvezi s določanjem cen zasledovali isti protikonkurenčni namen, in sicer ohranjanje cen na nekonkurenčni ravni z zmanjšanjem konkurenčnosti podjetij, ki želijo biti prisotna na trgu prodaje elektrotehničnega materiala na debelo na Nizozemskem in s tem konkurirati članom združenja FEG, ne da bi bila ta podjetja člani tega podjetniškega združenja, in z delno koordinacijo njihove politike cen.
113 Kot je v točki 47 sklepnih predlogov poudaril generalni pravobranilec, iz take ugotovitve izhaja tudi, da je vsaka izmed kršitev, in sicer kolektivni sistem ekskluzivnosti in usklajena ravnanja pri cenah, zasledovala ta enotni cilj.
114 Pri točkah od 403 do 412 izpodbijane sodbe, razlagane glede na ugotovitev Sodišča prve stopnje v navedeni točki 342, torej ni podana nobena napačna uporaba prava niti ne gre za neobstoj obrazložitve te sodbe.
115 Zato je treba prvi del četrtega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
Drugi del četrtega pritožbenega razloga: običajni popusti za prodajo materiala za elektrotehnično napeljavo šolam
– Trditve strank
116 V okviru tega dela četrtega pritožbenega razloga združenje FEG Sodišču prve stopnje očita stališče iz točke 412 izpodbijane sodbe, da so običajni popusti za prodajo elektrotehničnega materiala šolam dokaz „nadaljevanja usklajevanja pri cenah po letu 1991“.
117 FEG navaja, da glede na izjemen primer, v katerem je bilo na zahtevo zveze UNETO članom omenjenega združenja izdano priporočilo, ki se je nanašalo samo na dobavo nedvomno zelo majhne količine trgovcem na debelo, za katero so obstajali posebni razlogi in utemeljitve socialne narave. Po mnenju združenja FEG je šlo za zelo velike posebne popuste za material, namenjen šolam, ki so ga nabavile javne izobraževalne ustanove, katerih učenci so ciljna skupina podjetij za instalacijo. Taki popusti so torej izraz zahteve za posebno pomoč, ki ima socialni namen.
118 FEG Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo teh navedb z oceno v točki 324 izpodbijane sodbe, da domnevnega socialnega namena tega usklajevanja ni mogoče upoštevati v okviru člena 81(1) ES. S tem naj bi Sodišče prve stopnje kršilo to določbo, ker ni obravnavalo, ali sistem posebnih popustov izpolnjuje vse pogoje za uporabo te določbe, zlasti pogoja glede vpliva na trgovino med državami članicami.
119 Poleg tega FEG ocenjuje, da takšna obrazložitev Sodišča prve stopnje ni zadostna.
120 Komisija pa zatrjuje, primarno, da poskuša FEG s tem delom četrtega pritožbenega razloga omajati dejansko presojo Sodišča prve stopnje glede protikonkurenčnega namena sporazuma o popustih, danih šolan, zaradi česar naj ta del ne bi bil dopusten.
121 Podredno Komisija navaja, da ta del četrtega pritožbenega razloga ni utemeljen. V točki 324 izpodbijane sodbe naj bi Sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo zgoraj omenjene utemeljitve združenja FEG, ki so navedene v točki 311 izpodbijane sodbe. Poleg tega, kot navaja FEG, naj dejstvo, da sporazum glede popustov predstavlja „izjemen primer“, ne bi bilo pomembno. Ravnanje, katerega namen je očitno protikonkurenčen in ki zadeva velik del trgovine na debelo z elektrotehniko na Nizozemskem, naj namreč ne bi bilo izvzeto iz prepoved iz člena 81(1) ES, ker naj bi šlo za „izjemen primer“.
– Presoja Sodišča
122 Ta del četrtega pritožbenega razloga je dopusten, kolikor se nanaša, prvič, na pravna merila, ki so v ozadju opredelitve običajnih popustov, danih za prodajo materiala za elektrotehnično napeljavo šolam, kot dokaz nadaljevanja usklajenih ravnanj pri cenah po letu 1991, in drugič, domnevno nezadostnost obrazložitev izpodbijane odločbe glede tega vprašanja.
123 V točki 317 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da zveza TU in združenje FEG nista prerekala obstoja pogovorov glede popustov, cen, marž in prometa članov združenja FEG, ampak sta v bistvu navajala, da ti pogovori niso bili v nasprotju s členom 81(1) ES, ker niso vplivali na trg, saj niso bili udejanjeni oziroma zaradi njih ni prišlo do precejšnjih učinkov.
124 Sodišče prve stopnje je te utemeljitve zavrnilo. V točki 324 izpodbijane sodbe je odločilo:
„Glede običajnih popustov za prodajo elektrotehničnega materiala šolam ([sporna] odločba, uvodna izjava 83), ni sporno, da so se FEG, TU in drugi člani tega združenja dogovorili o enotni višini popusta tj. 35 %. Taka skladnost volj ima očitno namen omejevanja svobodnega oblikovanja poslovne politike članov združenja FEG. Domnevnega socialnega namena pri tem usklajevanju pa ni mogoče upoštevati v okviru člena 81(1) ES.“
125 V tej točki izpodbijane sodbe ni podana nobena napačna uporaba prava s strani Sodišča prve stopnje, saj je za uporabo člena 81(1) ES upoštevanje konkretnih učinkov sporazuma nepotrebno, če se izkaže, da je cilj tega sporazuma omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu (zgoraj navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 261).
126 Ob tem da je Sodišče prve stopnje ugotovilo protikonkurenčni cilj usklajevanja glede običajnih popustov, danih šolam, niti izjemnost niti socialni namen teh popustov ne moreta izvzeti sporazuma, ki jih zadeva, s področja uporabe člena 81(1) ES.
127 Glede na zgoraj navedeno je treba zavrniti trditev združenja FEG glede domnevne nezadostnosti obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi s tem vprašanjem.
128 Posledično je treba zavrniti drugi del četrtega pritožbenega razloga.
Tretji del četrtega pritožbenega razloga: ravnanja komisije za proizvode „vodi in kabli“ ter domnevne druge izmenjave podatkov
– Trditve strank
129 Ta del četrtega pritožbenega razloga je usmerjen proti točkam od 317 do 323 izpodbijane sodbe, v katerih je Sodišče prve stopnje obravnavalo kršitev, ki je bila posledica ravnanj komisije „vodi in kabli“.
130 FEG navaja, da iz te obravnave izhaja, da Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je v okviru te komisije prišlo do učinkovitih omejevalnih ravnanj za konkurenco, vendar da je kljub temu v točki 323 izpodbijane sodbe zavzelo stališče, da je Komisija ta ravnanja lahko opisala kot „indice ravnanj, katerih cilj je bil omejevanje konkurence v smislu člena 81(1) ES“.
131 FEG graja to ugotovitev, ker naj bi temeljila na napačnem merilu. Po njegovem mnenju se Komisija ne more zadovoljiti z navedbo indicev in mora dejansko dokazati, da je prišlo do takih ravnanj. FEG ocenjuje, da je obrazloženo in podrobno dokazalo, da nobeno konkretno ravnanje, ki bi ustrezalo ciljem omejevanja konkurence, ki jih je navedla Komisija, ni bilo udejanjeno, zato torej niso veljavno izpolnjeni pogoji za ugotovitev usklajenih ravnanj v smislu člena 81(1) ES.
132 Glede tega Komisija navaja, da ta del četrtega pritožbenega razloga ne upošteva točk 321 in 323 izpodbijane sodbe, v katerih je Sodišče prve stopnje obravnavani sistem izmenjave podatkov štelo za dodaten indic skupka ravnanj, katerih cilj je bil omejevanje konkurence z cenami. Po mnenju Komisije pa so v skladu z ustaljeno sodno prakso sklepi in sporazumi, katerih cilj je omejevanje konkurence, prepovedani s členom 81(1) ES, ne da bi bilo treba upoštevati njihove konkretne učinke (zgoraj navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 261).
133 Komisija dodaja, da se po sodni praksi Sodišča prepoved iz omenjene določbe Pogodbe ES uporablja za usklajena ravnanja, ne da bi bilo treba dokazati učinek ali ravnanje, ki omejuje konkurence, temveč zadošča le ravnanje na trgu (sodba z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C-49/92 P, Recueil, str. I-4125, točke od 122 do 124).
– Presoja Sodišča
134 Kot prejšnji deli četrtega pritožbenega razloga njegov tretji del zadeva presojo Sodišča prve stopnje glede trditev združenja FEG, da usklajena ravnanja pri cenah in popustih, danih šolam, ki jih je izpostavila Komisija, niso bila v nasprotju s členom 81(1) ES, kolikor niso imela učinkov na trgu, ker niso bila izvedena ali zaradi njih niso nastali bistveni učinki. V tem pogledu se ta del četrtega pritožbenega razloga nanaša na pravno vprašanje in ga je zato treba dopustiti.
135 Po ustaljeni sodni praksi je treba na obstoj protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati iz določenega števila sočasnih dogodkov in indicev, ki upoštevani skupaj, ob neobstoju druge dosledne razlage, tvorijo dokaz o kršitvi pravil o konkurenci (zgoraj navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 57).
136 Poleg tega je za uporabo člena 81(1) ES upoštevanje konkretnih učinkov sporazuma odveč, če se izkaže, da je cilj tega sporazuma omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu (zgoraj navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 261).
137 Enako usklajeno ravnanje je predmet člena 81(1) ES, tudi če na trgu ni protikonkurenčnih učinkov.
138 Najprej iz besedila omenjene določbe izhaja, da so usklajena ravnanja, kot so ta v primeru sporazumov med podjetji in sklepov podjetniških združenj, prepovedana, neodvisno od kakršnega koli učinka, če je njihov cilj protikonkurenčen.
139 Dalje, čeprav sam izraz usklajenega ravnanja predpostavlja, da obstaja ravnanje podjetij, ki so prisotna na trgu, ne pomeni nujno, da to ravnanje povzroči konkreten učinek omejevanja, preprečevanja ali izkrivljanja konkurence (sodba z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C-199/92 P, Recueil, str. I-4287, točka 165).
140 Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je Sodišče prve stopnje pri presoji usklajenih ravnanj pri cenah in popustih, danih šolam, ki jih je Komisija ugotovila v sporni odločbi, oprlo prav na ta načela.
141 V okviru te presoje je Sodišče prve stopnje v točki 321 izpodbijane sodbe poudarilo , da je Komisija lahko pravilno ocenila, da je bil cilj sistema izmenjave podatkov vpliv na trg. Sodišče prve stopnje je iz tega sklepalo, da je Komisija zato lahko štela, da je šlo za dodaten indic obstoja ravnanj, katerih cilj je omejevanje konkurence s cenami med člani združenja FEG.
142 Nazadnje, v točki 322 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje glede komisije za proizvode „vodi in kabli“ opozorila, da je bila v skladu s sporno odločbo njena naloga „ohranjanje trga v njegovem nenihajočem stanju in ohranjanje ravni cen“. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je očitno šlo za nalogo, ki jo prepoveduje člen 81(1) ES, ker je njen namen nadomestiti posamične odločitve podjetij z rezultatom njihovega usklajevanja glede cen.
143 Ker je bil pri usklajenih ravnanjih glede izmenjave podatkov o cenah ugotovljen protikonkurenčen cilj, Sodišče prve stopnje torej ni bilo dolžno nadaljevati z obravnavo njihovih konkretnih učinkov na trg.
144 Tretji del četrtega pritožbenega razloga je torej treba zavrniti kot neutemeljen.
Četrti del četrtega pritožbenega razloga: zavezujoči sklep o določenih cenah in o publikacijah
– Trditve strank
145 FEG poudarja, da zato ker je zavezujoči sklep o določenih cenah postal mrtva črka na papirju kmalu po njegovem sprejetju leta 1984, Sodišče prve stopnje ni moglo veljavno ugotoviti, da je kršitev, povezana s tem sklepom, trajala do njegovega uradnega umika, tj. do 23, novembra 1993.
146 Poleg tega FEG zatrjuje, da ni zakonito ugotovljeno, da sta bila zavezujoči sklep o določenih cenah in sklep o publikacijah uporabljena. Navaja, da je pri njih mogoče govoriti o usklajenem ravnanju v smislu člena 81(1) ES samo, če je bilo tako ravnanje dejansko storjeno na trgu. Vendar Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je to obstajalo, ampak se je zadovoljilo z ugotovitvijo iz točke 291 izpodbijane sodbe, da ni bilo treba preveriti, ali sta bila ta sklepa dejansko izvršena, ker je bil njun cilj omejevanje konkurence.
147 Poleg tega se po mnenju združenja FEG omenjena zavezujoča sklepa po svoji naravi tako razlikujeta od drugih domnevnih kršitev, ki naj bi jih storilo pri cenah, da ju je Sodišče prve stopnje s kršitvijo obveznosti obrazložitve lahko štelo za eno kršitev. Komisija naj bi morala zavezujoča sklepa obravnavati kot odločitvi, ki ju ne zadeva prepoved iz člena 81(1) ES, Sodišče prve stopnje pa bi moralo to obravnavo opraviti ob upoštevanju posledic teh sklepov za meddržavno trgovino.
148 Glede tega Komisija primarno navaja, da se s tem delom četrtega pritožbenega razloga poskuša omajati dejansko ugotovitev Sodišča prve stopnje, zaradi česar ga je treba razglasiti kot nedopustnega.
149 Podredno poudarja, da ta del ni utemeljen. Po njenem mnenju, čeprav kot navaja FEG, zavezujoči sklep o določenih cenah ni imel uporabnih učinkov, to v ničemer ne ovira dejanske ugotovitve Sodišča prve stopnje, da je ta sklep predstavljal prepovedano ravnanje, ki je trajalo vse do njegovega umika 23. novembra 1993.
150 Komisija ugotavlja, da je Sodišče prve stopnje v točki 295 izpodbijane sodbe pravilno določilo, da je bil zavezujoči sklep o določenih cenah zavezujoč sklep podjetniškega združenja v smislu člena 81(1) ES, katerega cilj je omejevanje konkurence. Take sklepe naj bi ta določba prepovedovala, ne da bi bilo treba preučiti njihove konkretne učinke.
151 Poleg tega Komisija ocenjuje, da ni utemeljena graja združenja FEG glede ugotovitve Sodišča prve stopnje, da sta zadevna zavezujoča sklepa predstavljala isto kršitev. Sodišče prve stopnje naj bi se v presoji oprlo na pravilno pravno merilo, in sicer je bilo cilj teh sklepov omejevanje konkurence.
– Presoja Sodišča
152 Četrti del četrtega pritožbenega razloga je treba zavrniti kot nedopusten, kolikor se z njim izpodbija dejanska presoja Sodišča prve stopnje, da je zavezujoči sklep o cenah obstajal vse do njegovega formalnega umika. Taka ponovna obravnava dejanskega stanja in dokazov, ki jih je ugotovilo Sodišče prve stopnje, ni predmet pristojnosti Sodišča v pritožbi.
153 Po drugi strani je treba obravnavati utemeljenost tega dela četrtega pritožbenega razloga, kolikor se z njim graja obrazložitev izpodbijane sodbe glede kvalifikacije zadevnih dveh zavezujočih sklepov kot „ene kršitve“ in domnevna napačna uporaba prava s strani Sodišča prve stopnje, ker to ni obravnavalo, ali sta bila ta sklepa dejansko izvršena.
154 Sodišče prve stopnje je v točki 289 izpodbijane sodbe poudarilo, da je Komisija v členu 2 sporne odločbe zajela dva „zavezujoča sklepa“ združenja FEG, enega glede cen in drugega glede objav. Pojasnilo je, da so bile na podlagi statuta tega združenja te odločitve za njegove člena zavezujoče narave in da je lahko nespoštovanje teh sklepov privedlo do suspenza članstva ali izključitve člana iz združenja (uvodna izjava 72 sporne odločbe).
155 Iz točke 290 izpodbijane sodbe izhaja, da sta združenje FEG in zveza TU pred Sodiščem prve stopnje navedla, da sta ta sklepa ostala mrtvi črki na papirju do dneva njunega umika 23. novembra 1993. Zato naj bi bil izključen kakršen koli omejevalni učinek na konkurenco.
156 V točki 291 omenjene sodbe je Sodišče prve stopnje navedlo, da je treba preveriti, ali sta zadevna zavezujoča sklepa zasledovala cilj omejevanja konkurence. Pri pritrdilnem odgovoru, bi bila namreč zaradi uporabe člena 81(1) ES odveč vsakršna obravnava učinkov teh sklepov.
157 Sodišče prve stopnje pa je dejansko prišlo do take ugotovitve v točkah od 292 do 300 izpodbijane sodbe.
158 Tako je Sodišče prve stopnje glede zavezujočega sklepa o določenih cenah v točki 295 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je ta sklep podjetniškega združenja omejeval svobodo določanja cen njegovih članov in zasledoval cilj, ki omejuje konkurenco v smislu člena 81(1) ES.
159 Glede zavezujočega sklepa o objavah je Sodišče prve stopnje v točki 300 ugotovilo, da je ta zasledoval omejevanje posamičnih ravnanj članov združenja FEG glede njihove poslovne politike v zvezi z objavami, zato da bi jih varoval pred posledicami konkurence, ki so jih ti člani v bistvu ocenili za škodljive. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je takšen sklep podjetniškega združenja očitno zasledoval cilj omejevanja konkurence v smislu omenjene določbe Pogodbe.
160 Ker je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil cilj teh dveh sklepov protikonkurenčen, ni mogoče zahtevati, kar zatrjuje FEG, naj to prikaže tudi njihove konkretne učinke na trgu. Kot je bilo opozorjeno v točki 136 te sodbe, je namreč za uporabo člena 81(1) ES upoštevanje konkretnih učinkov sporazuma odveč, če se izkaže, da je cilj tega sporazuma omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu.
161 Glede trditve v zvezi z domnevno nezadostno obrazložitvijo izpodbijane sodbe glede kvalifikacije zavezujočega sklepa o določenih cenah in o objavah za „eno kršitev“ se je treba sklicevati na ustaljeno sodno prakso Sodišča glede kršitve člena 81(1) ES, kot je bila navedena v točki 110 te sodbe.
162 Iz besedila točke 338 izpodbijane sodbe je razvidno, da je Sodišče prve stopnje, čeprav le implicitno, vendarle nedvomno ugotovilo, da je obstajal „enoten načrt“. Poudarilo je, da so člani združenja FEG in to združenje, ki imajo prevladujočo gospodarsko moč na zadevnem trgu, z vrsto ravnanj, sporazumov in odločitev, z dogovarjanjem poskušali omejiti konkurenco s cenami med seboj ter z dogovarjanjem glede cen in popustov ter s sprejetjem zavezujočih sklepov na ravni združenja FEG glede cen in objav.
163 Razlike med omenjenimi zavezujočimi sklepi, ki jih zatrjuje FEG, ne vplivajo na njihovo kvalifikacijo za „eno kršitev, ker se umeščajo v vrsto ravnanj, ki so zasledovala isti cilj, tj. omejiti konkurenco s cenami.
164 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da del četrtega dela četrtega pritožbenega razloga ni dopusten, del tega pa ni utemeljen.
Peti del četrtega pritožbenega razloga: priporočila glede cen, ki jih je združenje FEG poslalo svojim članom
– Trditve strank
165 V okviru petega in zadnjega dela četrtega pritožbenega razloga FEG Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo zelo omejenega obsega in izjemne narave priporočil glede cen, ki jih je FEG poslalo svojim členom za proizvode „plastične cevi“ in da se je zadovoljilo s potrditvijo, da je cilj teh priporočil omejevanje konkurence, kot ga je navedla Komisija, in to s kršitvijo obveznosti obrazložitve, ki je naložena temu sodišču.
166 Poleg tega FEG graja točko 333 izpodbijane sodbe, v kateri je Sodišče prve stopnje zavrnilo ugovore, ki jih je to združenje navedlo glede ugotovitev Komisije v zvezi z uporabo določenega števila pomembnih članov tega združenja podobnih cenikov z bruto cenami, z navedbo, da Komisija teh ravnanj ni kvalificirala za samostojne kršitve prava konkurence, temveč po učinkih ugotovljenih ravnanj. FEG zatrjuje, da razlog, zaradi katerega je Sodišče prve stopnje zavrnilo njegove ugovore, ni združljiv z dejstvom, da je to v nadaljevanju podalo podrobna pojasnila glede omejitve konkurence na trgu elektrotehničnega materiala na Nizozemskem, da je prišlo do sklepa v točki 339 omenjene sodbe, da „[j]e Komisija torej v pravno zadostni meri dokazala, da so bila ta ravnanja v nasprotju s členom 81 ES“.
167 FEG se ne zdi razumljivo stališče Sodišča prve stopnje, navedeno v točki 337 izpodbijane sodbe, in sicer da naj združenje FEG in zveza TU ne bi predložila dovolj resnih dokazov, da bi ti lahko omajali ugotovitev Komisije, v skladu s katero so bile cene trgovcev na debelo na Nizozemskem višje od cen, ki so se uporabljale v drugih državah članicah. Komisija naj bi morala dokazati, da so takšne višje cene obstajale, tega pa ni storila. Sodišče prve stopnje naj se ne bi smelo zadovoljiti s sklepanjem iz omenjene točke 337, temveč bi moralo od Komisije zahtevati podkrepitev njenih „indicev“ in „namigov“ s konkretnimi dokazi o doslednih usklajenih ravnanjih združenja FEG v zvezi z omejevanjem konkurence.
168 Sklepno FEG navaja, da so pri obrazložitvi izpodbijane sodbe glede domnevnih kršitev združenja FEG pri cenah podane tako hude pomanjkljivosti, da je treba to sodbo razveljaviti, vsaj v delu, ki se nanaša na navedene kršitve. Poleg tega naj bi Sodišče prve stopnje večkrat kršilo člen 81(1) ES s kvalifikacijo sporazuma za usklajeno ravnanje, ne da bi ugotovilo, da je ta sporazum dejansko pripeljal do takega ravnanja.
169 Komisija ocenjuje, da ta del četrtega pritožbenega razloga ni dopusten, kolikor se z njim poskuša izpodbijati dejansko presojo Sodišča prve stopnje na podlagi razpoložljivih dokazov.
170 Podredno Komisija izpostavlja točki 327 in 328 izpodbijane sodbe, v katerih je Sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo trditev združenja FEG in zveze TU, da očitano ravnanje ni imelo za cilj omejevanja konkurence.
171 Poleg tega Komisija v nasprotju z združenjem FEG ne izpostavlja nobenega nasprotja med točko 333 in točkami od 334 do 339 izpodbijane sodbe.
172 Po mnenju Komisije je Sodišče prve stopnje v točki 333 najprej ugotovilo, da si je združenje FEG napačno razlagalo sporno odločbo, ker so v njej za ponazoritev nizke ravni konkurence, ki obstaja na trgu navedene, opažene podobnosti med katalogi glavnih trgovcev na debelo, in v točki 334 je navedeno, da je bila konkurenčnoomejevalna narava sporazumov o cenah dokazana v pravno zadostni meri in da je bilo zato odveč preučiti njihove učinke na trgu.
173 Dalje, v točkah od 335 do 338 naj bi Sodišče prve stopnje obravnavalo poskus zveze TU, da pojasni izjemno močne podobnosti med katalogi. Potem naj bi Sodišče prve stopnje v točkah 338 in 339 podalo splošno ugotovitev tega dela sodbe glede očitkov v zvezi s pravno kvalifikacijo dejanskega stanja z odločitvijo, da „so člani združenja FEG in to združenje, ki imajo prevladujočo gospodarsko moč na zadevnem trgu, z več ravnanji, sporazumi in odločitvami z dogovarjanjem poskušali omejiti konkurenco s cenami med seboj ter z dogovarjanjem glede cen in popustov ter s sprejetjem zavezujočih sklepov na ravni združenja FEG glede cen in objav“ ter da je Komisija „torej v pravno zadostni meri dokazala, da so bila ta ravnanja v nasprotju s členom 81 ES“.
174 Nazadnje Komisija glede graje združenja FEG glede točke 337 izpodbijane sodbe ocenjuje, da FEG v resnici poskuša izpodbijati dejansko ugotovitev Sodišča prve stopnje. V vsakem primeru meni, da je treba to točko razlagati v zvezi z nadaljevanjem točke 334 omenjene sodbe, v kateri je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil cilj ravnanj glede cen omejevanje konkurence in da torej obravnava učinkov na trg ni bila potrebna.
175 Komisija zaključuje z ugotovitvijo, da ta del četrtega pritožbenega razloga ni dopusten ali vsaj ni utemeljen, kar velja tudi za ta razlog v celoti.
– Presoja Sodišča
176 Treba je šteti, da je peti del četrtega pritožbenega razloga dopusten, kolikor se nanaša na pravno kvalifikacijo priporočil glede cen, ki jih je FEG poslalo svojim članom, ker ta predstavljajo indice omejevanja konkurence in domnevno napačno obrazložitev izpodbijane sodbe glede tega vprašanja.
177 V točki 326 je Sodišče prve stopnje podalo naslednje ugotovitve:
„Glede priporočil v zvezi s cenami, ki jih je FEG poslalo svojim članom, ni sporno, da je zveza TU pomagala združenju FEG pri pretvorbi neto priporočenih cen, ki so jih uporabljali dobavitelji določenih materialov iz plastike v bruto priporočene cene. Enako ni sporno, da je FEG svojim članom redno pošiljalo najnovejše sezname cen za te materiale. [FEG in TU] nista prerekala, da je pri PVC-ceveh FEG svojim članom po spremembah cen, za katere so se odločili proizvajalci, poslalo sezname novih cen, ob čemer je bil omenjen tudi odstotek zmanjšanja ali povečanja, ki ga je združenje svetovalo svojim članom ([sporna] odločba, uvodna izjava 85). Nazadnje [FEG in TU] nista prerekala niti resničnosti niti razlage Komisije iz uvodne izjave 87 [sporne] odločbe glede zabeležke z regionalne skupščine združenja FEG z dne 2. marca 1989. Iz tega dokumenta izhaja, da je FEG po povečanju cene plastičnih cevi svojim članom priporočilo, naj upoštevajo priporočene cene.“
178 V točki 328 omenjene sodbe Sodišče prve stopnje ni sprejelo, ko sta FEG in TU prerekala dejstvo, da je prizadevanje pri pretvorbi cen zasledovalo cilj omejevanja konkurence. Ugotovljeno je bilo, da sta ta lahko vplivala na prosto oblikovanje cen prek članov združenja FEG; z izmenjavo ter objavo podatkov o cenah in popustih za določen plastični elektrotehnični material. Sodišče prve stopnje je iz tega sklepalo, da je Komisija te elemente lahko upravičeno uporabila kot indice o omejevanju konkurence.
179 Glede tega zadošča ugotovitev, da je Sodišče prve stopnje samo uporabilo ustaljeno sodno prakso Sodišča, po kateri je ni treba upoštevati konkretnih učinkov sporazuma, če se izkaže, da je njegov cilj omejevanje, preprečevanje ali izkrivljanje konkurence.
180 Poleg tega je treba zavrniti trditev združenja FEG glede domnevnega nasprotja med ugotovitvami Sodišča prve stopnje v točkah 333 in 339 izpodbijane sodbe, saj se ta trditev opira na izkrivljeno razlago teh točk. Iz točke 339 navedene sodbe, razlagane v zvezi s točko 338 izhaja, da je v njej podana splošna sklepna ugotovitev tega dela sodbe, s kvalifikacijo usklajenih ravnanj glede določanja cen, v nasprotju s členom 81 ES. Ta ugotovitev se torej ne nanaša na podobnosti med cenami in popusti, ki kot je jasno navedeno v točki 333, so bili podani le kot primer učinkov zadevnih ravnanj na trg in ne kot druga kršitev, kot je kršitev iz izreka sporne odločbe.
181 Glede graje točke 337 izpodbijane sodbe s strani združenja FEG je treba ugotoviti, da sodišče ni nepravično prevalilo dokaznega bremena. Ker je Komisija v uvodni izjavi 119 sporne odločbe argumentirano ugotovila, da je neobstoj konkurence pri cenah med člani združenja FEG izhajal tudi iz ravni cen, uporabljenih na nizozemskem trgu trgovine na debelo, in da so različni elementi kazali na to, da je bila raven cen elektrotehničnega materiala na Nizozemskem višja od ravni v drugih državah članicah, je moralo združenje FEG predložiti dokaze za izpodbitje takih ugotovitev Komisije.
182 Ker je izpodbijana sodba glede tega dovolj obrazložena, je treba peti del četrtega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen in je zato treba ta pritožbeni razlog v celoti zavrniti.
Peti pritožbeni razlog: pripis odgovornosti združenju FEG za razširitev kolektivnega sistema ekskluzivnosti
Trditve strank
183 FEG Sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno razlagalo prava Skupnosti, ko je v točkah 231, 236 in 393 izpodbijane sodbe brez zadostnih indicev o njegovi neposredni vpletenosti odločilo, da se je Komisija lahko zakonito oprla na akte posameznih članov tega združenja, da je temu pripisala odgovornost za ugotovljeno kršitev. Po mnenju združenja FEG Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da ni imelo svoje vloge oziroma drugačne vloge kot njeni člani pri izvajanju očitanih ravnanj.
184 FEG namreč meni, da mora Komisija za to, da lahko upošteva sočasno udeležbo podjetniškega združenja in njegovih določenih članov pri isti kršitvi, dokazati, da se ravnanje tega združenja razlikuje od ravnanja njegovih članov.
185 FEG se sklicuje na točko 227 izpodbijane sodbe, v zvezi s točko 226, v kateri je Sodišče prve stopnje priznalo, da Komisija ni izpostavila indicev o neposredni vpletenosti združenja FEG pri dogodkih v zvezi z razširitvijo kolektivnega sistema ekskluzivnosti, z izjemo interne zabeležke enega izmed njegovih članov z dne 12. septembra 1990. Po mnenju združenja FEG interna zabeležka take narave, ki je bila pripravljena brez njegove vednosti, ne more biti podlaga za dokazovanje njegove vloge oziroma vloge, ki se razlikuje od vloge njegovih članov v teh dogodkih.
186 Glede tega, kar je Sodišče prve stopnje v točkah 230 in 392 izpodbijane sodbe kvalificiralo kot skupno dejanje 26 članov združenja FEG, le-to ocenjuje, da Komisija ni dokazala, da je to združenje izrecno ali z molkom izrazilo svoje strinjanje z vsebino tega dejanja. Le dejstvo , da so bila vpletena podjetja člani združenja FEG naj ne bi zadoščalo za pripis odgovornosti za tako dejanje temu združenju. Po mnenju združenja FEG Sodišče prve stopnje tudi ni obravnavalo, ali je to sodelovalo oziroma ali ni sodelovalo pri izvedbenih ukrepih, povezanih s skupnim dejanjem njegovih članov.
187 FEG prereka tudi ugotovitev Sodišča prve stopnje v točki 392 izpodbijane sodbe, da je njegovih 26 članov, ki so sodelovali pri omenjeni skupni akciji, ravnalo v složnem interesu drugih članov tega združenja, in meni, da taka ugotovitev ni razumna, ker ne zadošča za to, da se mu pripiše odgovornost za to akcijo.
188 FEG ocenjuje tudi, da Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo sodne prakse z odločitvijo v točki 391 izpodbijane sodbe, da le dejstvo, da je samo omejeno število predstavnikov 26 članov združenja FEG v določenem trenutku zasedalo položaje v poslovodstvu tega združenja, zadošča, da se mu pripiše odgovornost za usklajena ravnanja. Ta okoliščina ne more predstavljati indica o lastni vlogi, ki je ločena od vloge članov, ki naj bi jo imelo FEG pri teh ravnanjih.
189 Komisija primarno meni, da ta pritožbeni razlog ni dopusten, ker se z njim poskuša spodbijati dejansko presojo Sodišča prve stopnje.
190 Podredno zatrjuje, da se ta pritožbeni razlog opira na napačno razlago izpodbijane sodbe in da stališče, da je Sodišče prve stopnje odgovornost združenja FEG za omenjena usklajena ravnanja oprlo le na dejanja posamičnih članov tega združenja, ni dopustno.
191 Komisija navaja, da je Sodišče prve stopnje v točki 236 izpodbijane sodbe ugotovilo, da sta tako združenje FEG kot zveza TU imela svojo in samostojno vlogo pri kršitvi. Da lahko ugotovi skupno udeležbo združenja in njegovih članov pri isti kršitvi, pa zadošča, da Komisija za to združenje dokaže drugačno ravnanje od ravnanja njegovih članov. Komisija ocenjuje, da je Sodišče prve stopnje postopalo prav na tak način.
192 Poleg tega zatrjuje, da FEG ne upošteva dejstva, da je bilo po oceni Sodišča prve stopnje zadevno prepovedano ravnanje del ene kršitve (glej točki 391 in 406 izpodbijane sodbe). Po oceni Komisije torej zadošča dokaz, da je FEG prispevalo k uresničenju cilje kolektivnega sistema ekskluzivnosti, ki ga je samo vzpostavilo oziroma je bilo ali je moralo biti obveščeno o poskusih drugih podjetij, ki so bila udeležena pri kršitvi za razširitev tega sistema, na podjetja, ki niso člani združenja NAVEG. V točkah od 391 do 393 omenjene sodbe naj bi Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Komisija v zvezi s tem uporabila ustrezno merilo.
193 Komisija torej predlaga zavrnitev tega pritožbenega razloga kot nedopustnega ali vsaj neutemeljenega.
Presoja Sodišča
194 Kolikor FEG v okviru svojega petega pritožbenega razloga izpodbija pravna merila, na podlagi katerih je Sodišče prve stopnje prišlo do ugotovitve, da je razširitev kolektivnega sistema ekskluzivnosti lahko zakonito pripisana združenju FEG, kot tudi obrazložitev sodbe glede tega, je ta pritožbeni razlog dopusten.
195 Kot izhaja iz točke 213 izpodbijane sodbe, je Komisija v sporni odločbi ocenila, da sta združenje FEG in zveza TU poskušala razširiti področje uporabe džentelmenskega sporazuma na dobavitelje, ki jih niso zastopali zastopniki ali uvozniki – člani združenja NAVEG. Oprla se je na različne primere pritiskov na dobavitelje, kot so bila podjetja Draka Polva, Holec, ABB in Klöckner Moeller (glej uvodne izjave od 53 do 66 in od 104 do 106 sporne odločbe). Komisija je tudi poudarila, da je FEG poskušalo razširiti kolektivni sistem ekskluzivnosti na podjetje Philips, ki je dobavitelj elektrotehničnega materiala, namenjenega širokemu krogu.
196 V točki 236 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da nobena izmed trditev, ki jih je obravnavalo, ne izpodbija pravilnosti dejstev, ki so v sporni določbi navedena kot dokaz izvajanja pritiska združenja FEG in zveze TU nad določenimi dobavitelji, ki niso bili povezani z združenjem NAVEG. Poudarilo je, da je v teh okoliščinah Komisija na podlagi objektivnih in skladnih indicev upravičeno ugotovila, da je, prvič, FEG poskušalo razširiti področje uporabe džentelmenskega sporazuma na dobavitelje, ki niso bili povezani z združenjem NAVEG, in drugič, da je zveza TU sodelovala pri več prizadevanjih za dosego tega cilja.
197 V tej zadevi ni sporno, da je Sodišče prve stopnje obravnavalo samostojno vlogo združenja FEG pri razširitvi džentelmenskega sporazuma. Potem ko je obravnavalo zapisnik z upravnega odbora z dne 29. januarja 1991 in interno zabeležko zveze TU z dne 12. septembra 1990, je Sodišče prve stopnje v točki 226 izpodbijane sodbe poudarilo, da ta dokumenta dejansko predstavljata indic obstoja sporazuma med člani združenja FEG in njegove neposredne vpletenosti pri dokončni pripravi protiudarca, predvidenega po prihodu družbe CEF na nizozemski trg.
198 Sklicevanje na merilo neposredne vpletenosti združenja FEG pri prizadevanjih njegovih članov za razširitev kolektivnega sistema ekskluzivnosti na tretje dobavitelje je poleg tega navedeno v točki 231 izpodbijane sodbe. V točkah od 227 do 230 te sodbe je Sodišče prve stopnje obravnavalo določeno število skladnih indicev, ki so pokazali, da so člani združenja FEG posamično ali usklajeno poskušali od dobaviteljev, ki nimajo zveze z združenjem NAVEG, pridobiti zaveze v korit vseh članov združenja FEG, tako da so ti dobavitelji lahko legitimno mislili, da so bili ti ukrepi sprejeti pod vodstvom združenja FEG ali z njegovim soglasjem.
199 Na podlagi teh elementov je Sodišče prve stopnje v točki 231 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je iz skupnih dejanj določenih članov združenja FEG – med katerimi je več njihovih vodilnih zasedalo mesto v upravnem odboru združenja FEG – izhajalo, da jih niso izvajali zase, ampak za vse člane tega združenja, ne da bi pri tem delovali neposredno v njegovem imenu. Po mnenju Sodišča prve stopnje je Komisija lahko upravičeno iz teh dejanj sklepala, da je FEG izrazilo svoj namen, da razširi kolektivni sistem ekskluzivnosti na dobavitelje, ki nimajo zveze z združenjem NAVEG.
200 Kot je v točki 85 sklepnih predlogov poudaril generalni pravobranilec Sodišča prve stopnje, torej z ničimer ni enačilo ravnanja združenja FEG z ravnanjem njegovih članov in zlasti zveze TU, temveč je udeležbo tega združenja pri protikonkurenčnem ravnanju presojalo ločeno.
201 V takih okoliščinah se je Sodišče prve stopnje lahko oprlo na ugotovitve Komisije glede sodelovanja združenja FEG pri razširitvi kolektivnega sistema ekskluzivnosti. Poleg tega v tem pogledu ni mogoče ugotoviti nobenega pomanjkanja obrazložitve. Peti pritožbeni razlog združenja FEG v utemeljitev pritožbe se torej zavrne kot neutemeljen.
Šesti pritožbeni razlog: ugotovitev trajanja kršitev, ki jih je Komisija pripisala združenju FEG
Trditve strank
202 FEG graja izpodbijano sodbo, kolikor je Sodišče prve stopnje zavrnilo njegove trditve in trditve zveze TU zoper ugotovitev trajanja kršitve s strani Komisije. Sodišče prve stopnje naj bi tako kršilo člen 15(2) Uredbe in splošna načela prava Skupnosti glede obrazložitve sodnih odločb in sorazmernosti pri zneskih glob.
203 Pravna analiza Sodišča prve stopnje naj napačno ne bi razlikovala med različnimi zadevnimi kršitvami in to kljub njihovi heterogeni naravi.
204 FEG opredeljuje kot nerazumljivo ugotovitev Sodišča prve stopnje v točki 406 izpodbijane sodbe, da so kršitve, omenjene v tej točki, „nadaljevane“. Meni, da ni pravilno, da Sodišče prve stopnje pri ugotovitvi trajanja teh kršitev ni upoštevalo dejstva, da v konkretnem primeru ni obstajal „enoten načrt“.
205 Komisija primarno navaja, da se šesti pritožbeni razlog nanaša na dejansko presojo Sodišča prve stopnje in posledično ni dopusten.
206 Podredno Komisija ocenjuje, da ta pritožbeni razlog temelji na napačni razlagi izpodbijane sodbe. V točki 342 te naj bi Sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo skupni namen in usklajenost dveh kršitev, ki se očitata združenju FEG, in sicer kolektivni sistem ekskluzivnosti in usklajena ravnanja glede določitve cen.
207 Komisija torej predlaga zavrnitev šestega pritožbenega razloga kot nedopustnega ali vsaj neutemeljenega.
Presoja Sodišča
208 Besedilo šestega pritožbenega razloga kaže, da v okviru tega pritožbenega razloga združenja FEG le ponovno navaja iste trditve, ki jih je že navedlo v okviru svojega tretjega pritožbenega razloga, ki zadeva presoja dokaza Komisije glede trajanja kolektivnega sistema ekskluzivnosti, in v okviru prvega dela četrtega pritožbenega razloga glede kvalifikacije usklajenih ravnanj pri cenah kot ene nadaljevane kršitve. Zato zadošča sklicevanje na ugotovitve Sodišča glede tretjega pritožbenega razloga in prvega dela četrtega pritožbenega razloga, ki sta bila zavrnjena v točkah 101 in 115 te sodbe.
Sedmi pritožbeni razlog: zahteva za zmanjšanje globe
Trditve strank
209 Ta pritožbeni razlog združenja FEG zadeva točke od 436 do 438 izpodbijane sodbe, v skladu s katerim predolg upravni postopek ne mora privesti do precejšnjega zmanjšanja globe, ki mu je bila naložena.
210 FEG ocenjuje, da Sodišče prve stopnje z odločitvijo v točki 438, in sicer da to združenje in zveza TU nista predložila nobenega dokaza, ki bi utemeljeval dodatno zmanjšanje globe, ki jima je bila naložena, ni pravilno uporabilo člena 15(2) Uredbe št. 17 ali vsaj splošnih načel prava Skupnosti glede obrazložitve sodnih odločb in sorazmernosti zneskov glob.
211 FEG Sodišču prve stopnje očita, da je v točkah 85 in 436 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija odgovorna za predolg postopek, ni pa upoštevalo tega trajanja zaradi utemeljitve dodatnega zmanjšanja globe.
212 Glede tega Komisija navaja, da ta pritožbeni razlog očitno ni dopusten, kolikor Sodišče ni tisto, ki s svojo presojo nadomesti presojo Sodišča prve stopnje, ko to odloči o znesku glob, naloženih podjetjem zaradi kršitve prava Skupnosti (glej zgoraj navedeno sodbo Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 614). Poleg tega naj bi FEG izpodbijalo dejansko ugotovitev Sodišča prve stopnje, da naj kršitev načela odločanja v razumnem roku ne bi vplivala na možnost obrambe tega združenja.
213 Nadalje Komisija navaja, da je Sodišče prve stopnje obravnavalo, ali so posebne okoliščine primera utemeljevale zmanjšanje globe, naložene FEG, in v zvezi s tem odločilo, da tako zmanjšanje ni bilo upravičeno (točke od 436 do 438 izpodbijane sodbe).
214 Komisija torej ocenjuje, da sedmi pritožbeni razlog očitno ni dopusten ali vsaj ni utemeljen.
215 Družba CEF v stališčih, ki jih je predložila v odgovor na pritožbo, ki ji je bila posredovana, ker je bila intervenientka na prvi stopnji, prav tako navaja, da sedmi pritožbeni razlog ni dopusten, ker se v konkretnem primeru nanaša na dejanske ugotovitve Sodišča prve stopnje, ki jih v okviru te pritožbe ni mogoče ponovno obravnavati.
216 Podredno družba CEF ocenjuje, da sedmi pritožbeni razlog ni utemeljen.
Presoja Sodišča
217 Treba je opozoriti, da je le Sodišče prve stopnje pristojno za nadzor nad načinom, na katerega je Komisija v vsakem posamičnem primeru presodila težo nezakonitih ravnanj. V okviru pritožbe je predmet nadzora Sodišča, prvič, obravnavati, v kolikšni meri je Sodišče prve stopnje pravno pravilno upoštevalo vse bistvene dejavnike za presojo nekega ravnanja glede na člena 81 ES in 15 Uredbe št. 17, in drugič, preveriti, ali je Sodišče prve stopnje v pravno zadostni meri odgovorilo na vse trditve tožeče stranke, ki zasledujejo odpravo ali zmanjšanje globe (glej zgoraj navedeno sodbo Baustahlgewebe proti Komisiji, točka 128).
218 Kot izhaja iz točk 152 in 153 sporne odločbe, navedenih v točki 9 te sodbe, je Komisija ob zmanjšanju globe upoštevala predolgo trajanje upravnega postopka, za katero odgovarja ta institucija.
219 V točki 438 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da „je Komisija na svojo pobudo zmanjšala globo. Možnost takega zmanjšanja je v okviru posebnih pravic Komisije. Tožeče stranke niso predložile nobenega dokaza, ki bi upravičeval, da Sodišče prve stopnje pri izvrševanju svoje neomejene pristojnosti presodi možnost dodatnega zmanjšanja globe. Zato se temu zahtevku tožeče stranke ne ugodi.“
220 Ker pri tej ugotovitvi ni podana napačna uporaba prava, je treba sedmi pritožbeni razlog kot neutemeljen zavrniti.
Stroški
221 Če pritožba ni utemeljena ali če Sodišče v skladu s členom 122, prvi pododstavek, Poslovnika samo dokončno odloči v sporu, odloči tudi o stroških. V skladu s členom 69(2) istega Poslovnika, ki se na podlagi člena 118 tega uporablja za postopek s pritožbo, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker združenje FEG s predlogi, razen predloga v zvezi s kršitvijo načela odločanja v razumnem roku, ki ga je Sodišče kljub temu zavrnilo, ni uspelo, se mu naloži plačilo stroškov. Stroške postopkov na prvi stopnji, v katerih je bila izdana izpodbijana sodba, kljub delni razveljavitvi te sodbe, nosi v skladu s točko 2 izreka te sodbe združenje FEG.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1) 1. Sodba Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 16. decembra 2003 v zadevi Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied in Technische Unie proti Komisiji (T-5/00 in T-6/00) se razveljavi samo, kolikor Sodišče prve stopnje pri obravnavi razloga kršitve načela odločanja v razumnem roku ni preverilo, ali je predolgo trajanje celotnega upravnega postopka – in sicer vključno z ugotovitvenim postopkom pred sprejetjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, za katero odgovarja Komisija Evropskih skupnosti – lahko vplivalo na prihodnje možnosti Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied za obrambo.
2) 2. V preostalem se pritožba zavrne.
3) 3. Tožba, ki jo je Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied vložilo pri Sodišču prve stopnje, se zavrne, kolikor deloma temelji na razlogu kršitve načela odločanja v razumnem roku.
4) 4. Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied se naloži plačilo stroškov tega postopka. Stroške postopkov na prvi stopnji, o katerih je bila izdana sodba z dne 16. decembra 2003 v zadevi Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied in Technische Unie proti Komisiji (T-5/00 in T-6/00), nosi Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied v skladu s točko 2 izreka te sodbe.
Podpisi