SODBA SODIŠČA (drugi senat)

21. september 2006(*)

„Pritožba – Omejevalni sporazumi – Člen 81 ES – Sporazumi o distribuciji – Usklajena ravnanja – Priglasitev – Obrazec A/B – Zahteva za izjemo – Zavrnitev – Trajanje preizkusa postopka za priglasitev – Pravica do obrambe – Domneva nedolžnosti – Pritožba – Kršitev – Splošna prepoved pasivne prodaje – Omejevanje dobavnih virov – Razlogi in nove trditve – Globe – Smernice – Teža kršitve – Trajanje – Olajševalne okoliščine – Nasprotna pritožba – Obteževalne okoliščine“

V zadevi C-167/04 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 5. aprila 2004,

JCB Service, ki ga zastopata E. Morgan de Rivery in E. Friedel, avocats,

tožeča stranka,

druga stranka v postopku je

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopa A. Whelan, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka v postopku na prvi stopnji

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, J. Makarczyk, sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, P. Kūris in G. Arestis (poročevalec), sodnika,

generalni pravobranilec: F. G. Jacobs,

sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 19. oktobra 2005,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 15. decembra 2005

izreka naslednjo

Sodbo

1        S pritožbo družba JCB Service zahteva, naj se v celoti ali delno razveljavi sodba Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 13. januarja 2004 v zadevi JCB Service proti Komisiji (T-67/01, Recueil, str. II-49, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je bilo delno ugodeno njeni tožbi za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije 2002/190/ES z dne 21. decembra 2000 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES (zadeva COMP.F.1/35.918,–JCB) (UL 2002, L 69, str. 1, v nadaljevanju: sporna odločba).

 Pravni okvir

2        Člen 2 Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prva uredba o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204, v nadaljevanju: Uredba št. 17) določa, da lahko Komisija Evropskih skupnosti na zahtevo zadevnih podjetij ali podjetniških združenj potrdi, da glede na njej znana dejstva po členih 81(1) ES ali 82 ES ni podlage za njeno ukrepanje v zvezi s sporazumom, sklepom ali ravnanjem.

3        Kadar Komisija, v skladu s členom 3(1) te uredbe, na zahtevo ali na lastno pobudo odkrije kršitve člena 81 ali člena 82 ES, lahko z odločbo od vpletenih podjetij ali podjetniških združenj zahteva, naj odpravijo takšno kršitev.

4        Člen 4(1) Uredbe št. 17 določa, da je treba Komisiji priglasiti sporazume, sklepe in usklajena ravnanja, opisane v členu [81](1) Pogodbe, ki so nastali po začetku veljavnosti te uredbe in v zvezi s katerimi stranke zahtevajo uporabo člena [81](3). Dokler niso priglašeni, ni mogoče sprejeti nobene odločbe po členu [81](3).

5        V skladu s členom 4(1) in (2) Uredbe Komisije št. 27 z dne 3. maja 1962 Prva uredba o izvajanju Uredbe št. 17 z dne 6. februarja 1962 (Oblika, vsebina in drugi pogoji glede zahtev za priglasitev) (UL 1962, 35, str. 1118), kot je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EGS) št. 1133/68 z dne 26. julija 1968 (UL L 189, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 27), morajo biti zahteve iz člena 2 Uredbe št. 17 in ki zadevajo uporabo člena 81(1) ES, kot tudi priglasitve iz člena 4 te zadnje uredbe vložene na obrazcu A/B in morajo vsebovati informacije, ki jih obrazec zahteva.

6        Člen 15 Uredbe št. 17 glede glob določa:

„[...]

2.       Komisija lahko podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globo od 1000 do 1.000.000 obračunskih enot ali višjo vsoto, ki pa ne presega 10 % prometa v predhodnem poslovnem letu vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, kadar namerno ali iz malomarnosti:

         a) kršijo člen [81](1) ali člen [82] Pogodbe, ali

         b) ne izpolnjujejo katere koli obveznosti, naložene v skladu s členom 8(1).

         Pri določanju višine globe se upoštevata teža in trajanje kršitve.

[...]

5.       Globe, predvidene v odstavku 2(a), se ne naložijo za dejanja, ki se zgodijo:

         a) po priglasitvi Komisiji in pred njeno odločbo po členu [81](3) Pogodbe, pod pogojem, da so v mejah dejavnosti, opisane v priglasitvi, [...]“

7        Obvestilo Komisije z dne 14. januarja 1998 z naslovom „Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člena 65(5) Pogodbe ESPJ“ (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: Smernice), navaja zlasti:

„Načela, opisana tukaj […], bi morala zagotavljati preglednost in nepristranskost odločb Komisije, v očeh podjetij in prav tako Sodišča Evropskih skupnosti, kadar potrjuje pooblastila, ki so Komisiji podeljena v okviru ustrezne zakonodaje za določanje glob v mejah 10 % celotnega prometa. To pooblastilo pa mora upoštevati skladno in nediskriminatorno politiko, ki je v skladu z zastavljenimi cilji za kaznovanje kršitev pravil konkurence.

Nova metoda določanja zneska globe bo upoštevala naslednja pravila, ki se začnejo z osnovnim zneskom, ki se bo povečal, da bo upošteval oteževalne okoliščine, ali zmanjšal, da bo upošteval olajševalne okoliščine.“

8        Na podlagi točke 1 Smernic se bo osnovni znesek določil v skladu s težo in trajanjem kršitve, ki sta edini merili iz člena 15(2) Uredbe št. 17.

9        Pri presojanju teže kršitve je treba v skladu s temi Smernicami upoštevati njeno naravo, njen dejanski vpliv na trg, kjer se to lahko meri, in velikost upoštevnega geografskega trga.

10      V tem pogledu točka 1, A, teh Smernic razlikuje med manjšimi, resnimi in zelo resnimi kršitvami. V zvezi z zelo resnimi kršitvami ista točka določa, da gre navadno za horizontalne omejitve vrste „cenovni karteli“ in kvote o delitvah trga ali druga ravnanja, ki ogrožajo pravilno delovanje enotnega trga, kot sta porazdelitev domačih trgov in zloraba prevladujočega položaja podjetij, ki imajo dejanski monopol.

11      Glede trajanja kršitve točka 1, B, Smernic razlikuje med kratkotrajnimi kršitvami (na splošno trajajo manj kot eno leto), ki nimajo za posledico povečanja osnovnega zneska, srednjetrajnimi kršitvami (na splošno trajajo eno do pet let), in dolgotrajnimi kršitvami (na splošno trajajo več kot pet let), za katere se lahko znesek globe določi do 10 % letno glede na resnost kršitve.

12      Točka 2 teh Smernic predvideva povečanje osnovnega zneska v primeru oteževalnih okoliščin, kot so zlasti povračilni ukrepi proti drugim podjetjem z namenom „ohranjanja“ praks, ki pomenijo kršitev. Zmanjšanje osnovnega zneska v primeru olajševalnih okoliščin je predvideno na podlagi točke 3 teh Smernic.

 Dejansko stanje

13      JCB Service je družba, ki je bila ustanovljena na podlagi angleškega prava, v lasti družbe Transmissions and Engineering Services Netherlands BV. V lasti ima in neposredno ali posredno nadzira družbe skupine JCB, ki šteje 28 družb, med katerimi so zlasti JC Bamford Excavators, JCB Sales, JCB SA, JCB Germany in JCB Spain. Skupina JCB proizvaja in trži zlasti gradbene stroje, stroje za kopanje in gradnjo, kot tudi kmetijske stroje ter rezervne dele za vse te stroje.

14      Dobavna mreža skupine JCB je sestavljena na nacionalni podlagi, s hčerinsko družbo v vsaki državi (Nemčija, Belgija, Španija, Francija, Nizozemska, Italija) ali ekskluzivnim uvoznikom.

15      Dve družbi skupine JCB (JC Bamford Excavators in JCB Sales) sta junija 1973 na obrazcu A/B, vzpostavljenem na podlagi Uredbe št. 27, Komisiji priglasili več standardnih distribucijskih sporazumov, ki naj bi se sklenili z glavnimi distributerji ali trgovci, povezanimi s skupino. Ti sporazumi so se nanašali na države članice skupnega trga, razen Francoske republike. Druge družbe skupine JCB so ravno tako priglasile sporazume v uporabi v drugih državah, ki so potem postale članice Evropske unije, namreč Kraljevini Švedski, Republiki Finski, Kraljevini Španiji, Republiki Portugalski, Republiki Avstriji in Helenski republiki, ali v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), namreč Republiki Islandiji in Kraljevini Norveški.

16      Zadevne sporazume so službe Komisije zabeležile 30. junija 1973.

17      Z dopisom z dne 27. oktobra 1975 je generalni direktorat Komisije (GD) „Konkurenca“ JCB Sales obvestil, da naj bi priglašeni sporazumi vsebovali več omejitev v nasprotju s členom 81 ES, in ga pozval, naj jih spremeni. Komisija se je osredotočila na sporazume, ki zadevajo skupni trg, za druge pa navedla, da ne dajejo vtisa, da bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami.

18      Na sestanku 18. decembra 1975 med GD „Konkurenca“ in JCB Service je slednji predložil spremenjene različice sporazumov, ki se nanašajo na Združeno kraljestvo in druge države članice skupnega trga v času nastanka dejstev, razen Francoske republike.

19      Z dopisom z dne 13. januarja 1976 je Komisija potrdila prejem novih različic in JCB Sales obvestila, da so bile odpravljene določene predhodno nakazane nezdružljivosti, medtem ko naj bi preostale ostale. Poleg tega je zahtevala pojasnila k več določbam teh sporazumov.

20      JCB Sales je na to zahtevo odgovoril z dopisom z dne 11. marca 1976 in predložil natančne informacije v zvezi z domnevnimi preostalimi nezdružljivostmi, ki jih je ugotovila Komisija v dopisu z dne 13. januarja 1976.

21      Poleg tega je JCB Service na sestanku dne 18. marca 1976 Komisiji podal določene dodatne informacije, vendar ne da bi predložil novo različico zadevnih sporazumov.

22      Istega dne je JCB Service ravno tako posredoval kopijo sporazuma, ki ga je sklenil s svojo francosko hčerinsko družbo JCB SA in ki je bil podoben že priglašenim sporazumom.

23      V zvezi s priglasitvijo skupine JCB ni bilo sprememb do 6. marca 1980, ko je JCB Sales na Komisijo naslovil standardni sporazum, sklenjen z distributerji v Združenem kraljestvu, ki so nadomestili sporazume, priglašene leta 1973 in 1975, ki so pretekli in ki so po mnenju te družbe vsebovali le manjše spremembe.

24      Z dopisom z dne 29. decembra 1995 je JCB Sales posredoval Komisiji drugi standardni sporazum, sklenjen z distributerji Združenega kraljestva, namenjen zamenjavi sporazuma, priglašenega leta 1980.

25      Dva zgoraj omenjena sporazuma nista bila priglašena Komisiji na obrazcu A/B, slednja pa se na poslane sporazume ni odzvala.

26      S sodbo Tribunal de commerce de Paris z dne 11. decembra 1995 je bila delno zavrnjena tožba zaradi dejanj nelojalne konkurence, ki jo je 28. novembra 1990 vložila JCB SA, hčerinska družba JCB Service v Franciji, kot izključni uvoznik proizvodov skupine JCB v Franciji, proti družbi Central Parts SA (v nadaljevanju: Central Parts), ki je priskrbela rezervne dele te skupine iz Združenega kraljestva, da bi jih ponovno prodala v Franciji. JCB SA je obtožil Central Parts, da je brez pooblastila uporabil znak „JCB“ in omembo „pooblaščeni distributer“. Ta sodba je bila pozneje preklicana s sodbo Cour d’appel de Paris z dne 8. aprila 1998, ker je Central Parts storil dejanja nelojalne konkurence proti JCB SA.

27      Central Parts je 15. februarja 1996 vložil pritožbo pri Komisiji zaradi poslovne prakse „družbe JCB Velika Britanija“ v zvezi z distribucijo teh proizvodov.

28      Da bi preizkusila in dopolnila informacije glede njegove posesti, je Komisija na podlagi člena 14(3) Uredbe št. 17 začela preiskavo v prostorih JCB Service, njegove francoske hčerinske družbe JCB SA in dveh drugih uradnih distributerjev v Združenem kraljestvu, Gunn JCB Ltd s sedežem v Altrinchamu in Watling JCB Ltd s sedežem v Leicestru.

29      Komisija je 24. marca 1998 na JCB Bamford Excavators poslala prvo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ni upoštevalo priglasitve sporazumov, sklenjenih leta 1973. JCB je 6. julija 1998 v pisnih pripombah v odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah poudaril to opustitev, nato pa tudi na obravnavi pri službah Komisije 16. oktobra 1998.

30      Drugo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je upoštevalo priglasitev sporazumov, sklenjenih leta 1973, je bilo poslano JCB Service 30. julija 1999, na katero je JCB Bamford Excavators odgovoril v pisnih izjavah 13. decembra 1999, ki so jim sledile ustne navedbe na obravnavi januarja 2000.

 Sporna odločba in postopek pred Sodiščem prve stopnje

31      Komisija je 21. decembra 2000 sprejela sporno odločbo. Potem ko je preučila dejansko stanje v tem primeru, je Komisija najprej izrazila stališče glede kršitve člena 81(1) ES s strani JCB Service in njenih hčerinskih družb (uvodne izjave od 137 do 196 sporne odločbe).

32      V zvezi s tem je Komisija najprej preučila, ali je bil namen ali učinek spornih sporazumov omejevanje ali izkrivljanje konkurence. Potem, ko je presodila namen in omejevalni učinek sporazumov in zadevnih ravnanj v celoti, je Komisija izrazila stališče, da je v tem primeru šlo za razdelitev nacionalnih trgov in absolutno nacionalno zaščito. Glede na položaj JCB Service in njenih hčerinskih družb na zadevnih trgih ter samo vrsto omejitev, ki vključujejo razdelitev nacionalnih trgov med več državami članicami, z absolutno nacionalno zaščito, in oblikovanje cen, je Komisija navedla, da so omejevanje konkurence in morebitni učinki na konkurenco med državami članicami vidni.

33      Zlasti glede vprašanja ali je bil namen ali učinek spornih sporazumov omejevanje ali izkrivljanje konkurence, je Komisija v uvodni izjavi 140 sporne odločbe navedla, da so JCB Service in njegovi uradni distributerji izvedli različne sporazume ali ravnanja, katerih cilj ali posamezni učinek je bil omejevanje konkurence v različnih državah članicah v smislu člena 81 ES. Gre za dejavnike obsežnejšega sporazuma o omejevanju konkurence v smislu tega člena, ki ureja distribucijo strojev in rezervnih delov skupine JCB v Skupnosti.

34      Ti dejavniki, za katere po mnenju Komisije ni treba, da so natančneje opredeljeni kot sporazumi ali zadevna ravnanja, kolikor spadajo v okvir člena 81(1) ES, so bili naslednji:

–        prepoved ali omejitev za uradne distributerje skupine JCB, ki vključuje prodajo zunaj njim dodeljenih območij, zlasti pa v drugih državah članicah, tako aktivno kot pasivno, končnim uporabnikom in ponovnim prodajalcem, tako pooblaščenim kot nepooblaščenim,

–        naložitev plačila provizije za poprodajne storitve distributerjem zunaj njihovih območij in zlasti v drugih državah članicah,

–        uporaba, vsaj v Združenem kraljestvu, sistema plačila, imenovanega „komercialna podpora večkratnim poslom“, ki pogojuje znižanja, odobrena distributerjem, s krajem prodaje in omejitvijo prodaje končnim uporabnikom,

–        določitev prodajnih cen ali podrobnosti, oziroma popustov na proizvode, kupljene od skupine JCB, z namenom ponovne prodaje distributerjem te skupine in

–        obveznost uradnih distributerjev, da vse stroje in rezervne dele, namenjene ponovni prodaji, kupijo izključno pri skupini JCB, zlasti ob prepovedi, da bi kupuovali pri distributerjih drugih držav članic.

35      Glede namena in omejevalnega učinka različnih dejavnikov sporazuma v celoti je Komisija v uvodni izjavi 180 sporne odločbe navedla, da stanje razlik v cenah in dobičkih med državami članicami za stroje in rezervne dele skupine JCB pojasnjuje interes te in določenih njenih uradnih distributerjev, da se razdelijo nacionalni trgi in določijo prodajne cene ali popust znotraj skupnega trga, da bi kupcem preprečili, da bi imeli korist od velikih cenovnih razlik v Skupnosti.

36      Komisija je v uvodni izjavi 181 te odločbe navedla, da je cilj vseh omejitev, ki jih vzpostavlja omejevalni sporazum med skupino JCB in njegovimi uradnimi distributerji, vedno razdelitev nacionalnih trgov znotraj skupnega trga, da bi zagotovili absolutno teritorialno zaščito.

37      Komisija je v uvodni izjavi 182 sporne odločbe navedla, da so bili dogovori o popustih, ki se uporabijo, pa tudi cilj izboljšanja bruto provizije, ki so jo določili skupina JCB in njeni angleški distributerji, takšni, da so izkrivljali in poenotili tržne cene na vseh območjih. Po njenem mnenju velja isto za posebno finančno podporo, ki jo je skupina JCB v Franciji ponudila uradnim distributerjem, ki bi bili v konkurenci z vzporednimi trgovci.

38      Po drugi strani je Komisija v uvodni izjavi 185 sporne odločba navedla, da razpoložljivost območja kot poglavitni pogoj in torej kot omejitev za to, da postaneš uradni distributer skupine JCB, ni v neposredni zvezi s kakovostjo storitve, ki jo je treba zagotoviti. Distributer s sedežem na območju delovanja uradnega distributerja skupine JCB, ki tej povsem zadostuje, nima nobene možnosti za to, da bi postal uradni distributer te skupine, ne glede na svoj potencial ali dejanske zasługe. Zaradi te omejitve so številni distributerji in konkurenca, ki iz tega izhaja, številčno omejeni s pogojem, da jim je dodeljeno območje. Ta omejitev, ki jo predvideva sistem selektivne distribucije skupine JCB, ki ni številčen niti določen enotno za vse morebitne ponovne prodajalce, lahko spada pod člen 81(1) ES.

39      Še več, v skladu z uvodno izjavo 187 sporne odločbe so morali angleški uradni distributerji, ki so bili ovirani pri prodaji novih strojev nepooblaščenim prodajalcem, ravno tako plačati provizijo za poprodajne storitve za prodaje zunaj njihovega območja. Namen te provizije je bil ohranjanje ravni kakovosti poprodajnih storitev skupine JCB, ob nadomestilu stroškov lokalnega distributerja zaradi zagotavljanja storitev za stroj, ki ga ni prodal.

40      V teh okoliščinah v smislu uvodne izjave 187 sporne odločbe prepoved posredne ali neposredne prodaje strojev nepooblaščenim ponovnim prodajalcem s sedežem v drugih državah članicah presega cilj zagotovitve visoke ravni kakovosti poprodajnih storitev, njen cilj ali učinek pa je omejevanje konkurence.

41      V skladu z uvodno izjavo 189 sporne odločbe so bili učinki razdelitve trga, ki so nastali zaradi kombinacije teritorialne ekskluzivnosti, ki omejuje čezmejno prodajo in selektivnih klavzul, poudarjeni s tremi drugimi omejitvami, namreč, prvič, prepovedjo ali omejitvijo dobave navzkrižnih dobav znotraj uradne mreže, drugič, provizijo za poprodajne storitve, prejeto za prodaje, opravljene zunaj dodeljenega območja, in tretjič, sistemom komercialne podpore večkratnim poslom v Združenem Kraljestvu.

42      V zvezi s tem je Komisija, prvič, v uvodni izjavi 191 sporne odločbe navedla, da se namen in omejevalni učinki različnih dejavnikov sporazuma dopolnjujejo pri preprečevanju ali zmanjšanju uvoza ali izvoza znotraj distribucijske mreže skupine JCB, da bi zagotovili absolutno teritorialno zaščito. Namen kombinacije selektivne distribucije (prepoved prodaje nepooblaščenim ponovnim prodajalcem), predvidene v (distribucijskih) sporazumih skupine JCB, najprej skupaj s tremi kategorijami zgoraj navedenih omejitev, preostalimi omejitvami, ki umetno usklajujejo cene, popusti na različnih območjih in teritorialno proizvodnjo, ki omejuje pasivno prodajo, je očitno protikonkurenčna razdelitev nacionalnih trgov Skupnosti in zato spada pod člen 81(1) ES.

43      Drugič, Komisija je preučila, ali so bili pogoji iz člena 81(3) ES izpolnjeni, in je ugotovila, da v tem primeru ni bilo tako (uvodne izjave od 197 do 222 sporne odločbe).

44      Tretjič, Komisija je potem, ko je ugotovila, da nima nobenega dokaza za to, da je kršitev določb člena 81 ES prenehala in potem, ko je ugotovila, da skupina JCB zanika obstoj te kršitve, v uvodni izjavi 224 sporne odločbe navedla, da mora od skupine JCB zahtevati, naj preneha s to kršitvijo, v skladu s členom 3(1) Uredbe št. 17.

45      Zadnjič, Komisija je odločila o globi, ki jo je treba naložiti. V zvezi s tem in preden je odločila o globi, je Komisija v uvodni izjavi 228 sporne odločbe ugotovila, da so bili sporazumi, priglašeni 30. junija 1973 na obrazcu A/B, pravilno priglašeni. Zato po njenem mnenju drugih sporazumov, priglašenih Komisiji, ne da bi bili uporabljeni ti obrazci, ni mogoče upoštevati v okviru uporabe člena 15(5) Uredbe št. 17.

46      Glede zneska globe, ki ga je treba naložiti, je Komisija v uvodni izjavi 247 sporne odločbe spomnila, da je treba upoštevati težo in trajanje kršitve, glede na oteževalne in olajševalne okoliščine, če je to potrebno.

47      V zvezi s tem, najprej kar zadeva težo kršitve, je Komisija v uvodni izjavi 251 sporne odločbe presodila, da so bile storjene kršitve „zelo resne“ in je zato znesek globe določila na 25.000.000 EUR.

48      Glede trajanja kršitve je Komisija v uvodni izjavi 252 sporne odločbe navedla, da so v letih od 1988 do 1998 obstajali različni dejavniki kršitve.

49      V teh okoliščinah je Komisija v uvodni izjavi 253 sporne odločbe navedla, da je treba obdobje enajstih let, v katerih je bil v veljavi vsaj en dejavnik teh sporazumov in ravnanj, upoštevati kot dolgotrajno kršitev. Dalje je v uvodni izjavi 254 te odločbe ugotovila, da je bilo treba osnovni znesek globe, ki izhaja iz teže in trajanja kršitve, določiti na 38.750.000 EUR.

50      Nazadnje je Komisija, ob upoštevanju oteževalne okoliščine, namreč denarne sankcije, naložene distributerju kot povračilni ukrep za prodajo zunaj ozemlja, naloženo globo povečala za 864.000 EUR, z navedbo v uvodni izjavi 257 sporne odločbe, da ni olajševalnih okoliščin, ki bi se lahko upoštevale. Nazadnje se je skupni znesek globe, ki ga je naložila Komisija, na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 zvišal na 39.614.000 EUR.

51      Ob teh navedbah vsebuje sporna odločba zlasti naslednje določbe:

„Člen 1

JCB Service in njegove hčerinske družbe so kršile določbe člena 81 Pogodbe ES s tem, da so s pooblaščenimi distributerji sklenile sporazume ali izvedle usklajena ravnanja s ciljem omejevanja konkurence znotraj skupnega trga, da bi razdelili nacionalne trge in zagotovili absolutno zaščito, zunaj katerih je pooblaščenim distributerjem preprečeno opravljati aktivno prodajo in vsebujejo naslednje elemente:

a)       omejitev pasivne prodaje pooblaščenim distributerjem v Združenem kraljestvu, na Irskem, v Franciji in Italiji, ki vključuje prodajo nepooblaščenim distributerjem, končnim uporabnikom ali pooblaščenim distributerjem zunaj ekskluzivnih območij, in zlasti v drugih državah članicah;

b)       omejitve dobavnih virov v zvezi z nakupi pogodbenih proizvodov s strani pooblaščenih distributerjev s sedežem v Franciji in Italiji, ki ovirajo recipročno dobavo med distributerji;

c)       določitev popustov ali cen ponovne prodaje, ki jih uporabljajo pooblaščeni distributerji v Združenem kraljestvu in Franciji;

d)       naložitev plačila provizije za poprodajne storitve pooblaščenih distributerjev drugih držav članic, ki so jih opravili pooblaščeni distributerji zunaj ekskluzivnega ozemlja Združenega kraljestva, na pobudo JC Bamford Excavators Ltd ali drugih hčerinskih družb JCB Service in v skladu s cenami, ki so jih določile družbe, s čimer so plačila pooblaščenih distributerjev pogojili z geografsko namenskostjo kraja prodaje;

e)       omejitev znižanj, ki so odvisna od tega, ali so prodaje v Združenem kraljestvu opravljene znotraj ali zunaj ekskluzivnega ozemlja, oziroma ali distributerji na ozemlju, kjer se uporabljajo pogodbeni proizvodi, dosežejo sporazum s pooblaščenimi distributerji prodajalci, s tem da izplačajo plačilo pooblaščenim distributerjem, ki so zavezanci za plačilo davka.“

Člen 2

Zahteva za izjemo, ki jo je vložil JC Bamford Excavators Ltd 30. junija 1973, se zavrne.

Člen 3

Od vročitve te odločbe morajo JCB Service in njene hčerinske družbe prenehati s kršitvami, ugotovljenimi v členu 1. JCB Service ali njegove hčerinske družbe, zlasti pa JC Bamford Excavators Ltd, morajo v dveh mesecih po objavi te odločbe:

a)       obvestiti svoje pooblaščene distributerje s sedežem v Skupnosti, da lahko pasivno prodajajo končnim uporabnikom in njihovim pooblaščenim distributerjem;

b)       spremeniti sporazume, sklenjene s pooblaščenimi distributerji, tako da odobrijo pasivno prodajo nepooblaščenim distributerjem na ekskluzivnem območju drugih pooblaščenih distributerjev ter aktivno in pasivno prodajo nepooblaščenih distributerjev na njihovem območju ali s tem, da odobrijo aktivno in pasivno prodajo pooblaščenih distributerjev drugim pooblaščenim distributerjem, končnim uporabnikom ali njihovim pooblaščenim zastopnikom, zunaj njihovega ekskluzivnega ozemlja;

c)       spremeniti sporazume, sklenjene s pooblaščenimi distributerji v Italiji in Franciji, tako da odobrijo njihove nakupe pogodbenih proizvodov pri drugih distributerjih s sedežem v Skupnosti in ustrezno obvestijo vse distributerje s sedežem v Skupnosti;

d)       obvestiti svoje pooblaščene distributerje s sedežem v Skupnosti, da so zahteve hčerinskih družb, ki si prizadevajo pridobiti provizijo za poprodajne storitve, ne da bi imele dokaz o nesoglasju med zadevnimi distributerji, neveljavne in se jih ne sme upoštevati;

e)       obvestiti svoje distributerje v Združenem kraljestvu, da so popusti na podlagi komercialne podpore večkratnih operacij, dogovorjeni neodvisno od dejstva, da so bile prodaje opravljene znotraj ali zunaj območja distributerja ali da je bil sklenjen sporazum z drugimi distributerji zunaj tega ozemlja;

f)       Komisiji poslati kopije zgoraj navedene korespondence spremenjenih sporazumov.

Člen 4

Globa v višini 39.614.000 EUR je bila naložena JCB Service zaradi kršitev, ugotovljenih v členu 1, razen za omejitve prodaje nepooblaščenim distributerjem v Združenem kraljestvu, ki jim ni bila naložena nobena globa.“

52       Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 22. marca 2001 (zadeva T‑67/01), je JCB Service na podlagi člena 230 ES vložil zahtevo, primarno, za razglasitev ničnosti sporne odločbe in podredno, za delno razglasitev ničnosti iste odločbe in ustrezno znižanje globe, ki mu je bila naložena.

53      V prvi točki izreka izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje razglasilo za ničnega člen 1(c), (d) in (e) ter člen 3(d) in (e) sporne odločbe. Med drugim je bil v skladu s točko 2 izreka izpodbijane sodbe znesek globe, naložene JCB Service v členu 4 te odločbe, znižan na 30 milijonov eurov. Nazadnje je bila v skladu s točko 4 tega izreka tožba JCB Service v preostalem zavrnjena.

 Predlogi strank in postopek pred Sodiščem

54      V pritožbi JCB Service predlaga, naj Sodišče:

–        v celoti razveljavi izpodbijano sodbo kolikor ne upošteva zakonodaje Skupnosti s tem, da krši pravice obrambe JCB Service;

–        razveljavi izpodbijano sodbo kolikor, po eni strani, nalaga domnevno splošno omejitev pasivne prodaje pooblaščenih distributerjev v Združenemu kraljestvu, na Irskem, v Franciji in Italiji ter domnevno omejitev virov dobave distributerjev v Franciji in Italiji, ki so ovirali navzkrižno dobavo med distributerji, in, po drugi strani, nalaga globo JCB Service zaradi teh domnevnih kršitev;

–        dokončno odloči v zadevi T-67/01 v skladu s členom 61 Statuta Sodišča in zato v celoti ali delno razglasi za nično sporno odločbo ter v izvrševanju svoje polne pristojnosti razglasi za nično ali zmanjša globo v višini 30 milijonov eurov, ki jo je JCB Service naložilo Sodišču prve stopnje v izpodbijani sodbi;

–        v skladu s členom 69 Poslovnika Komisiji naloži stroške, ki so nastali v postopku pred Sodiščem prve stopnje in pred Sodiščem;

–        podredno, če Sodišče ne bi odločilo v tej zadevi, pridrži stroške in Sodišču prve stopnje vrne zadevo v novo odločanje, v skladu s sodbo Sodišča.

55      Komisija v odgovoru na pritožbo, predloženem 23. junija 2004, na podlagi člena 115(1) Poslovnika, v katerem je ravno tako vložila nasprotno pritožbo zoper izpodbijano tožbo, predlaga Sodišču, naj:

–        pritožbo v celoti zavrne;

–        razveljavi izpodbijano sodbo v delu, kjer je zmanjšala znesek naložene globe, da bi upoštevala oteževalne okoliščine (864.000 EUR), in v zvezi s tem zviša znesek globe, določen v izpodbijani sodbi, na ustrezen znesek;

–        JCB Service naloži plačilo stroškov postopka.

56      Z vlogo z dne 26. julija 2004 je JCB Service v skladu s členom 117(1) Poslovnika zahteval, naj se mu odobri vložitev replike.

57      Z odločbo z dne 5. avgusta 2004 je Predsednik Sodišča odobril vložitev replike, v kateri je JCB Service predloge v zvezi z glavno tožbo in zahteval, naj Sodišče zavrne nasprotno pritožbo.

 Glavna pritožba

58      V podporo svojim predlogom za razveljavitev izpodbijane odločbe je JCB Service navedel tri pritožbene razloge. Prvi se nanaša na kršitev njegovih pravic obrambe, drugi je kršitev člena 81 ES, tretji pa je kršitev člena 15 Uredbe št. 17.

 Prvi pritožbeni razlog

59      Prvi pritožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov. JCB Service navaja, prvič, da je zelo dolgotrajen postopek pred Komisijo kršil njegove pravice obrambe in, drugič, da je Sodišče prve stopnje kršilo njegovo pravico, da je deležen domneve nedolžnosti. Vsak izmed teh dveh delov izraža različne očitke.

 Prvi del

60      Navesti je treba, da je Sodišče prve stopnje v točki 36 izpodbijane sodbe najprej navedlo, da ustaljena sodna praksa Sodišča, v skladu s katero je upoštevanje razumnega roka v izvedbi upravnih postopkov temeljno načelo prava Skupnosti, katerega spoštovanje zagotavlja sodni sistem Skupnosti (glej sodbo z dne 15. oktobra 2002 v zadevi Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C-238/99 P, C-244/99 P, C-245/99 P, C-247/99 P, od C-250/99 P do C-252/99 P in C-254/99 P, Recueil, str. I-8375, točke od 167 do 171).

61      Nato je Sodišče prve stopnje, preden je zavzelo stališče v zvezi z navedbami JCB Service, v točki 37 izpodbijane sodbe ugotovilo razliko med dvema zadevnima upravnima postopkoma, namreč, na eni strani, preizkusom sporazumov, priglašenih leta 1973, ki je bil zaključen z zavrnitvijo zahteve za izjemo v členu 2 izpodbijane odločbe, in na drugi strani, preiskavo pritožbe, vložene leta 1996, katerih predlogi izhajajo iz drugih členov izreka sporne odločbe v zvezi s kršitvijo.

62      Kar zadeva postopek po priglasitvi leta 1973 je Sodišče prve stopnje v točki 38 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija leta 1992 priglašene sporazume uvrstila, ne da bi sprejela odločbo in da je le odgovor JCB Bamford Excavators na prvo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah toženo stranko privedel do tega, da je ponovno preučila te sporazume v okviru preiskave pritožbe.

63      V isti točki izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje navedlo, da je bila „v postopku, ki je trajal 27 let, kršena dolžnost uprave, da zavzame stališče in da zaključi začeti postopek v razumnem roku“, zlasti ob navedbah, da „tako obžalovanja vredna, kot je ta kršitev, ni mogla vplivati niti na zakonitost zavrnitve zahteve za izjemo niti na pravilnost postopka ugotavljanja kršitve.“

64      V teh okoliščinah je Sodišče prve stopnje v točki 40 izpodbijane sodbe navedlo, da bi kršitev načela upoštevanja razumnega roka, če je dokazana, opravičevala odločbo, ki je bila sprejeta na koncu upravnega postopka glede konkurence le, kolikor povzročila tudi kršitev pravic do obrambe zadevnega podjetja. Če ni dokazano, da je čezmeren potek časa vplival na zmožnost zadevnih podjetij, da si zagotovijo učinkovito obrambo, nespoštovanje načela upoštevanja razumnega roka nima posledic za veljavnost upravnega postopka.

65      V točki 42 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje ravno tako navedlo, da se JCB Service ni skliceval na to, da bi bila lahko posledica tako dolgega trajanja posebna postopkovna nepravilnost in da se je omejil na to, da ravnanje Komisije kaže na slabo upravljanje spisa. Po mnenju Sodišča prve stopnje torej na koncu preizkusa predlogov za razveljavitev ne bi bilo mogoče pripisati nobenih posledic času, ki je pretekel od priglasitev leta 1973.

66      Glede preučitve pritožbe, ki je bila na Komisijo naslovljena 15. februarja 1996, je Sodišče prve stopnje v točki 43 izpodbijane sodbe ugotovilo, da postopek, ki je v celoti trajal 4 leta, 10 mesecev in 6 dni, ni trajal predolgo, ob upoštevanju kompleksnosti zadeve, ki zadeva več držav članic in se nanaša na pet glavnih delov pritožbe, in potrebe po sestavitvi drugega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

67      Sodišče prve stopnje je v točki 45 izpodbijane sodbe tudi navedlo, da JCB Service ni navedel, da naj bi neupoštevanje zatrjevanega razumnega roka s strani Komisije v preiskavi pritožbe v tem primeru imelo za posledico kršitev pravice obrambe. Sodišče prve stopnje je dodalo: „Kot je bilo to potrjeno na obravnavi, se JCB Service omejuje na trditve, da dolgotrajnost postopka kaže na pristranskost Komisije in to, da je slabo upravljala s spisom, in tako dokazuje, da je izpodbijana odločba nezakonita. V teh okoliščinah in ne da bi bilo treba zavzeti stališče glede domnevno predolgega trajanja preiskave pritožbe, je treba ugotoviti, da pritožbeni razlog, tako kot je oblikovan, ne more voditi do popolne ali delne razglasitve ničnosti izreka izpodbijane odločbe.“

68      Nazadnje je Sodišče prve stopnje v točki 46 izpodbijane sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlog, ki ga je navedel JCB Service, ne more vplivati na zakonitost sporne odločbe, kolikor se nanaša na zahtevo za izjemo, kar zadeva kršitev, in mora biti zavrnjen kot neučinkovit.

69      Prvič, JCB Service Sodišču prve stopnje očita, da je zavrnilo prvi pritožbeni razlog, naveden v podporo pritožbi zoper sporno odločbo, ki navaja, da Komisija ni izpolnila obveznosti, da ukrepa v razumnem roku, ne da bi podalo svoje mnenje glede kršitve pravic obrambe, na katere se je izrecno sklicevala. Med drugim navaja, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, s tem, da ni upoštevalo objektivne kršitve pravic obrambe, ki naj bi po njegovem mnenju izhajala iz edinega dokaza, da je postopek v celoti trajal očitno predolgo.

70      V zvezi s tem je treba spomniti, kot izhaja tudi iz točk 32 in 33 izpodbijane sodbe, da je JCB Service pred Sodiščem prve stopnje trdil, da Komisija ni izpolnila obveznosti, da ukrepa v razumnem roku, ki izhaja tako iz splošnega načela prava Skupnosti, kot tudi člena 6(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah, podpisane v Rimu dne 4. novembra 1950 (v nadaljevanju EKČP). Po mnenju JCB Service so bili sporazumi v zvezi z sistemom distribucije priglašeni od 30. junija 1973, Komisija pa je ta postopek zaključila 27 let kasneje s tem, da je zavrnila zahtevo za izjemo. Po mnenju iste družbe je postopek ugotavljanja kršitve, ki se je začel zaradi pritožbe Central Parts, trajal skoraj pet let, kar je ravno tako nerazumno.

71      Ugotoviti je treba, da se je v nasprotju s trditvijo JCB Service slednji pred Sodiščem prve stopnje precej na splošno skliceval na kršitev svojih pravic obrambe v razmerju do domnevno predolgega trajanja dveh upravnih postopkov (priglasitve in ugotavljanja kršitve), ne da bi konkretno navedel, v čem je bila njegova zmožnost za branjenje svojega stališča prizadeta v enem ali drugem postopku (glej zgoraj navedeno sodbo Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točki 176 in 177).

72      Zlasti kar zadeva postopek priglasitve, se je JCB Service omejil na kritiko predolgega trajanja tega postopka. Sodišče prve stopnje je v točki 39 izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da zgolj dejstvo, da je bila odločba sprejeta v nesorazmernem času, ne vpliva na nezakonitost odločbe, ki jo je sprejela Komisija zaradi priglasitve sporazuma.

73      Zgolj ta zamuda sicer ni škodila interesom JCB Service. Po priglasitvi sporazumov leta 1973 in v celotnem preteklem obdobju do sprejetja sporne odločbe je bil JCB Service deležen ugodnosti iz člena 15(5) Uredbe št. 17.

74      Kar zadeva okoliščino, da je Komisija ugotovila kršitev člena 81(1) ES in naložila globo JCB Service, je treba navesti, da je Sodišče prve stopnje izpostavilo dejstvo, da se je JCB Service omejil na obrambo trditve, v skladu s katero naj bi trajanje postopka odkrilo pristranskost in slabo upravljanje s spisom s strani Komisije in naj bi zato zadostovalo kot dokaz nezakonitosti sporne odločbe.

75      Ugotoviti je treba torej, da je Sodišče prve stopnje lahko podprlo svoje sklepanje, ne da bi kršilo pravo Skupnosti in ne da bi popačilo trditve JCB Service.

76      Vendar pa JCB Service poudarja, da mu je bila odvzeta pravica, da sankcionira pasivnost Komisije v okviru tožbe zaradi nedelovanja na podlagi člena 232 ES in, v vsakem primeru, da brani svoje stališče proti vsakemu zmotnemu stališču Komisije v odprtem postopkovnem dialogu med priglasiteljem in Komisijo ter v okviru postopka ugotavljanja kršitve.

77      Čeprav JCB Service lahko pred Sodiščem navaja te trditve, je treba navesti, da na izvrševanje njegovih pravic obrambe ne more vplivati dolžina obdobja, ki je preteklo med priglasitvijo sporazumov leta 1973 in sprejetjem sporne odločbe. V tem obdobju bi lahko JCB Service, po eni strani, proti Komisiji vložil tožbo zaradi nedelovanja, da bi slednja odločila o sporni zahtevi za izjemo, in, po drugi strani, Komisiji na obrazcu A/B priglasil sporazume ali ravnanja, pri katerih je sodeloval. V tem primeru ni bilo tako.

78      Zato naj se JCB Service v okviru postopka priglasitve nikakor ne bi skliceval na kršitev njegovih pravic obrambe.

79      V zvezi s postopkom ugotavljanja kršitve je treba navesti, da JCB Service ni navedel nobene konkretne trditve v dokaz kršitve njegovih pravic obrambe v povezavi z obravnavo pritožbe Central Parts s strani služb Komisije. JCB Service pred Sodiščem ni izpodbijal razlogov za zavrnitev njegovega očitka s strani Sodišča prve stopnje, da Komisija ni upoštevala njegove pravice do dostopa do listin, vloženih v spis, ki se je nanašal na njegovo obrambo.

80      Zato je treba to trditev zavrniti in ugotoviti, da je prvi očitek JCB Service neutemeljen.

81      Drugič, JCB Service očita Sodišču prve stopnje, da je storilo napako v presoji s tem, da ni sankcioniralo razlike, ki jo izvaja Komisija med postopkom priglasitve in postopkom ugotavljanja kršitve. Tako razlikovanje naj ne bi bilo utemeljeno in naj bi poskušalo zanikati škodljiv vpliv, ki ga je na celotno zadevo imel predolgi postopek sprejemanja odločitve.

82      Ugotoviti je treba, da četudi sporna odločba ne razlikuje med postopkom priglasitve in postopkom ugotavljanja kršitve, iz te odločbe jasno izhaja, da se presoja Komisije ločeno nanaša na zahtevo za izjemo in postopek ugotavljanja kršitve.

83      Najprej, kar zadeva del sporne odločbe v zvezi z zavrnitvijo zahteve za izjemo iz leta 1973, jasno izhaja iz uvodnih izjav od 197 do 222 te odločbe, da je Komisija pred zavrnitvijo zahteve za izjemo preučila, ali se tej zahtevi lahko ugodi v skladu s členom 81(3) ES ali ureditvijo iz uredb, ob uporabi tega člena, namreč Uredbe Komisije (EGS) št. 1983/83 z dne 22. junija 1983 o uporabi člena [81](3) Pogodbe za kategorije ekskluzivnih distribucijskih sporazumov (UL L 173 str. 1), (ES) št. 1475/95 z dne 28. junija 1995, o uporabi člena [81](3) Pogodbe za kategorije distribucijskih sporazumov ter storitve prodaje in poprodajne storitve pri motornih vozilih (UL L 145, str. 25, v nadaljevanju Uredba št. 1475/95) in (ES) št. 2790/1999 z dne 22. decembra 1999 o uporabi člena 81(3) Pogodbe za kategorije vertikalnih sporazumov in dogovorjenih ravnanj (UL L 336, str. 21).

84      Dalje velja isto za del sporne odločbe, v katerem je ugotovljena kršitev. Kot izhaja iz uvodnih izjav 140 in 170 sporne odločbe, temelji presoja Komisije brez dvoma na sporazumih JCB Service ali njihovih klavzulah, ki niso bile predmet regularne priglasitve, namreč priglasitve na obrazcu A/B, ki ga določa Uredba št. 27. Iz sporne odločbe izhaja, da je Komisija upoštevala ravnanje JCB Service, ki ni bilo povezano s sporazumi, priglašenimi leta 1973.

85      Vendar je v tej točki JCB Service pred Sodiščem prve stopnje v okviru tega postopka navedel, da bi bilo treba zadnje spremembe sporazumov, priglašenih leta 1973, kljub temu da Komisiji niso bile priglašene na obrazcu A/B, upoštevati glede na okoliščine primera, in bi morale biti deležne ugodnosti iz člena 15(5) Uredbe št. 17.

86      Tako trditev je treba v vsakem primeru zavrniti. Spomniti je treba, da je zgoraj omenjena uporaba obrazca A/B obvezna in je predhodni, nujno potrebni pogoj za veljavnost priglasitve (glej sodbo z dne 29. oktobra 1980 v združenih zadevah Van Landewyck in drugi proti Komisiji, od 209/78 do 215/78 in 218/78, Recueil, str. 3125, točki 61 in 62).

87      Sodišče prve stopnje je torej v točki 41 izpodbijane sodbe v zvezi z odločbo, na podlagi katere se sklepa na obstoj kršitve, pravilno ugotovilo, da ta skrbi za to, da se ne sklicuje na dejavnike, ki so bili predmet priglasitve, in želi dokazati, da se ravnanja, ki se jih očita JCB Service, oddaljujejo od priglašenih sporazumov. Ravno tako je pravilno ugotovilo, da naj starost priglasitve sporazumov ne bi vplivala na pravilnost postopka kršitve, ki temelji na drugih dejavnikih, kot so bili priglašeni.

88      Nazadnje glede globe, ki jo je JCB Service naložila Komisija, nedvomno izhaja iz te odločbe, in zlasti iz uvodnih izjav 227 in 228 te odločbe, da so bili sporazumi iz leta 1973, ki so bili priglašeni v skladu s formalnimi zahtevami iz Uredbe št. 27, izključeni iz presoje Komisije za določitev zneska globe, ki ga je treba naložiti.

89      Iz navedenega izhaja, da je treba drugi očitek JCB Service zavrniti in zato prvi del tega pritožbenega razloga razglasiti za neutemeljenega.

 Drugi del

90      Navesti je treba, da je Sodišče prve stopnje v točki 50 izpodbijane sodbe spomnilo, da je načelo domneve nedolžnosti del pravnega reda Skupnosti in se uporablja v postopkih v zvezi s kršitvami pravil konkurence, ki se nanašajo na podjetja in lahko vodijo do naložitve glob ali periodičnih denarnih kazni (sodbi z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisija, C-199/92 P, Recueil, str. I-4287, točki 149 in 150, ter v zadevi Montecatini proti Komisiji, C-235/92 P, Recueil, str. I-4539, točki 175 in 176).

91      V luči te sodne prakse je Sodišče prve stopnje v točki 53 izpodbijane sodbe navedlo, da zgolj dejstvo, da je Komisija sprejela dve zaporedni obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah, ne more zadostovati za ugotovitev, da je bilo kršeno načelo domneve nedolžnosti.

92      V isti točki je Sodišče prve stopnje dodalo, da bi se splošna domneva krivde zadevnega podjetja lahko pripisala Komisiji le, če ugotovitve v sporni odločbi v zvezi z njenimi dejanji ne bi bile podprte s predloženimi dokazi.

93      Ob upoštevanju dejstva, da obstaja opomba direktorja prodajne službe z dne 16. maja 1995, ki je bila posredovana vodilnim skupine JCB, ki kaže, da naj bi bila prepoved vzporednega uvoza v nasprotju z odločbami Komisije in sodno prakso Sodišča, je Sodišče prve stopnje v točki 54 izpodbijane sodbe odločilo, da JCB Service ne more trditi, da ni poznal zahtev prava konkurence Skupnosti, z navedbami, da to dokazuje njegova priglasitev sporazumov takoj po pridružitvi Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska k Skupnosti.

94      V istem okviru je glede dopisa, ki ga je poslal Berkeley JCB 13. aprila 1995 JCB Sales, Sodišče prve stopnje v točki 55 izpodbijane sodbe navedlo, da ta korespondenca kaže na to, da bi se na tega distributerja lahko obračali tako končni uporabniki kot zastopniki, ob navedbi, da tudi če je Komisija napačno razlagala ta del stavka s tem, da je v izpodbijani odločbi navedla, da so bili navedeni tuji končni uporabniki in njihovi domnevni zastopniki, naj ta morebitna nepravilnost sama ne bi dokazovala pristranskega ravnanja, temveč naj bi bolj razkrivala slabo razumevanje dokumenta.

95      Sodišče prve stopnje je v točki 56 izpodbijane sodbe poleg tega glede sodbe Cour d’appel de Paris z dne 8. aprila 1998 in sodbe Tribunal de commerce de Nîmes z dne 22. junija 1999 navedlo, da dejstvo, da je lahko pritožnik v postopku uporabe Uredbe št. 17 ravnal kaznivo, za kar je bil obsojen s sodbo sodišča, nima vpliva na dejanske kršitve, ki se očitajo JCB Service in ki so tukaj ločene.

96      Nazadnje glede zabeležke pogovora z dne 6. novembra 1996 v prostorih pooblaščenega distributerja Watling JCB, med zastopniki GD „Konkurenca“ in odgovornimi tega pooblaščenega distributerja, je Sodišče prve stopnje v točki 58 izpodbijane sodbe navedlo, da iz opisa vzdrževanja stikov med skupino JCB in enim izmed teh pooblaščenih zastopnikov ni mogoče jasno izločiti nobenega dejavnika kot bistvenega, negativnega ali pozitivnega, da bi dokazali kaznivosti ravnanj distribucijske mreže. Po mnenju Sodišča prve stopnje naj ne bi bilo mogoče potrditi, da je Komisija izključila dokument iz svojega preizkusa dejavnikov kršitve, da bi odstranila razbremenilni dokaz.

97      Po mnenju JCB Service naj bi izpodbijana sodba kršila načelo domneve nedolžnosti, ki določa, da je treba v razumnem dvomu glede dejavnikov dokazov odločiti v korist obdolženca. V zvezi s tem naj bi Sodišče prve stopnje storilo očitne napake v presoji, ker ni izpolnilo obveznosti upoštevanja določenih dokazov, ki jih je predložil JCB Service, in njihovega preizkusa v povezavi z drugimi dokazi, tako da bi se oprlo na celoto trdnih, natančnih in povezanih pokazateljev. Sodišče prve stopnje naj bi tudi nezakonito zavrnilo dokaze, ki po mnenju JCB Service dokazujejo kršitev načela domneve nedolžnosti s strani Komisije, oziroma jih ni upoštevalo.

98      JCB Service poudarja zlasti, prvič, da obravnavanje spisa v tej zadevi s tem, da je Komisija sestavila dve obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah, kaže na njeno pristranskost, zato naj bi bila utemeljena kršitev načela domneve nedolžnosti. V teh okoliščinah JCB Service v bistvu navaja, da je Sodišče prve stopnje v točki 53 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da zgolj dejstvo, da je Komisija sprejela dve zaporedni obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah, ne more zadostovati za ugotovitev, da je bilo zadevno načelo v tem primeru kršeno.

99      V zvezi s tem je treba poudariti, da dejstvo, da je Komisija sestavila obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, nikakor ne more šteti za dokaz domnevne krivde zadevnega podjetja. V nasprotnem primeru bi lahko odprtje celotnega postopka v tej zadevi lahko kršilo načelo domneve nedolžnosti.

100    Navesti je treba tudi, da prvo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ni upoštevalo priglasitve iz leta 1973, kar je JCB Service navedel v pisnih stališčih z dne 6. julija 1998 v odgovoru na to obvestilo, potem na obravnavi s strani služb Komisije dne 16. oktobra 1998. V zvezi s tem in da bi popravila opustitve iz prvega sporočila, je torej Komisija po stališčih JCB Service sprejela drugo sporočilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

101    Iz tega izhaja, v nasprotju z navedbami JCB Service v tem primeru, da sestavitev dveh zaporednih sporočil o ugotovitvah o možnih kršitvah v okoliščinah, omenjenih v prejšnji točki, nikakor ni dokaz za kršitev načela domneve nedolžnosti.

102    Zato je treba prvi očitek, ki ga je navedel JCB Service, zavrniti kot neutemeljen.

103    Drugič, JCB Service očita Sodišču prve stopnje, da ni sankcioniralo presoje Komisije, ki temelji na notranjih dokumentih, ki izhajajo od JCB Service, kot so opomba z dne 16. maja 1995, dopis Berkeley JCB z dne 13. aprila 1995, naslovljen na JCB Sales, in prepis izmenjave mnenj z Watling JCB dne 6. novembra 1996. Po mnenju JCB Service je Komisija te dokumente preučila pristransko, s tem da je zanemarila razbremenilne dokaze in predpostavila njegovo krivdo.

104    JCB Service v zvezi s tem tudi navaja, da je Sodišče prve stopnje, tako kot Komisija, napačno zavrnilo oziroma ni upoštevalo določenih sodb sodišč ali odločb nacionalnih organov, ki so potrjevale veljavnost in izvršitev sporazumov, ki jih je sklenil JCB Service, namreč odločbe: a) Cour d’appel de Paris z dne 8. aprila 1998, b) Tribunal de commerce de Nîmes z dne 22. junija 1999, c) Conseil français de la concurrence z dne 20. julija 2001 in d) Irish Competition Authority z dne 22. septembra 1994.

105    Takoj je treba navesti, da tudi če je formalno navedel napake v presoji ali utemeljitvi, poskuša JCB Service dejansko omajati presojo dejstev s strani Sodišča prve stopnje in zlasti izpodbijati dokazno vrednost določenih dejstev in dokumentov, ki so sodišče pripeljale do ugotovitve, da Komisija do tožeče stranke ni delovala pristransko.

106    V skladu z ustaljeno sodno prakso iz členov 225 ES in 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča izhaja, da je Sodišče prve stopnje edino pristojno za ugotavljanje dejstev, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in za presojo teh dejstev. Ko je Sodišče prve stopnje ugotovilo ali presodilo dejstva, je Sodišče pristojno, da na podlagi člena 225 ES izvršuje nadzor nad pravno opredelitvijo teh dejstev in pravnimi posledicami, ki jih je iz tega izpeljalo Sodišče prve stopnje (glej sodbi z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I-8417, točka 23, in z dne 6. aprila 2006 v zadevi General Motors proti Komisiji, C-551/03 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 51).

107    Poleg tega izhaja iz sodne prakse, da Sodišče ni pristojno za ugotavljanje dejstev niti, načeloma, za presojo dokazov, ki jih je Sodišče prve stopnje sprejelo v podporo tem dejstvom. Če so bili dokazi pridobljeni zakonito ter če so bila spoštovana splošna pravna načela in postopkovna pravila glede dokaznega bremena in izvajanja dokazov, je Sodišče prve stopnje izključno pristojno za presojo vrednosti elementov, ki so mu bili predloženi. Ta presoja torej, razen izkrivljanja teh dejstev, ni pravno vprašanje, ki je predmet nadzora Sodišča (glej zgoraj navedeno sodbo Baustahlgewebe proti Komisiji, točka 24; z dne 14. julija 2005 v zadevi Rica Foods proti Komisiji, C-40/03 P, ZOdl., str. I-6811, točka 60; zgoraj navedeno sodbo General Motors proti Komisiji, točka 52, in z dne 18. maja 2006 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, C-397/03 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 85).

108    Glede tega je ravno tako treba opozoriti, da morajo listine iz spisa očitno kazati na tako izkrivljanje, ne da bi bilo treba ponovno presojati dejstva in dokaze (zgoraj navedena sodba General Motors proti Komisiji, točka 54).

109    Ugotoviti je treba, da je presoja Sodišča prve stopnje v točkah od 54 do 59 izpodbijane sodbe presoja dejstev, ki jih ni mogoče vključiti v pritožbo, ker JCB Service ni dokazal, da je Sodišče prve stopnje izkrivljalo vsebino listin iz spisa, ki mu je bil predložen. Sodišče prve stopnje se je omejilo na preizkus, ali se lahko obravnava dokazov s strani Komisije opredeli za pristransko, in ugotovilo, da v tem primeru ni bilo tako.

110    Zato je treba te prve trditve JCB Service v drugem očitku zavrniti kot nedopustne.

111    JCB Service se v okviru tega očitka sklicuje na odločbo Conseil français de la concurence z dne 20. julija 2001 in na odločbo Irish Competition Authority z dne 22. septembra 1994, ki naj bi bili zanj ugodni.

112    Glede prve od zgoraj navedenih odločb, tudi če bi se nanjo v tem primeru lahko sklicevalo, je treba ugotoviti, da je bila sprejeta kasneje kot sporna odločba. Zato sama ne bi mogla omajati zakonitosti izpodbijane sodbe niti sporne odločbe.

113    Glede zgoraj navedene odločbe Irish Competition Authority je treba navesti, da se v postopku pred Sodiščem prve stopnje v zvezi s kršitvijo načela domneve nedolžnosti nanjo ni sklicevalo.

114    V primeru, da bi bilo eni stranki dovoljeno, da se pred Sodiščem prvič sklicuje na razloge in trditve, ki jih ni navedla pred Sodiščem prve stopnje, bi ji bilo dano pooblastilo, da se obrne na Sodišče, katerega pristojnost glede pritožb je omejena na presojo zakonite rešitve, ki je bila dana razlogom in trditvam, o katerih se je razpravljalo pred Sodiščem prve stopnje (glej sodbo z dne 30. marca 2000 v zadevi VBA/VGB in drugi, C-266/97 P, Recueil, str. I-2135, točka 79).

115    Zato je treba trditve JCB Service, ki temeljijo na odločbi Irish Competition Authority, ravno tako zavrniti kot nedopustne.

116    Iz navedenega izhaja, da je treba drugi očitek JCB Service zavrniti kot nedopustnega.

117    Drugič, JCB Service poudarja, da Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nezakonito ni upoštevalo določenih dokazov, ki so izkazali kršitev načela domneve nedolžnosti, namreč telefaksa z dne 2. junija 1997 in odgovora z dne 26. januarja 1996 od direktorja za trženje pri JCB Sales.

118    Glede odgovora z dne 26. januarja 1996 je treba navesti, da se tako kot na zgoraj navedeno odločbo Irish Competition Authority pred Sodiščem prve stopnje v zvezi z načelom domneve nedolžnosti nanj ravno tako ni sklicevalo in je treba zato, kot izhaja iz točke 114 te sodbe, trditev, ki izhaja iz tega odgovora, zavrniti kot nedopustno.

119    Glede telefaksa z dne 2. junija 1997, ki ga je uradnik iz GD IV posredoval predstavniku Central Parts, ki je izkazalo domnevno namero služb Komisije, da zberejo obremenilne dokaze zoper JCB Service, je treba navesti, da trditve, ki izhajajo iz tega telefaksa, nikakor ne morejo dokazati, da naj bi Sodišče prve stopnje izkrivljalo dokaze, ki so jim bili predloženi.

120    V zvezi s tem je treba navesti, da je bil ta telefaks posredovan predstavniku pritožnika, Central Parts, 2. junija 1997, torej več kot šest mesecev po nadzoru, ki so ga izvršile službe Komisije 5. novembra 1996 v prostorih skupine JCB in njegovih uradnih distributerjih v Združenem kraljestvu. V teh okoliščinah dejstvo, da uradnik Komisije, ki je po navedbah JCB Service sodeloval pri preučitvi pritožbe Central Parts, lahko vpliva na uvrstitev te pritožbe ali na začetek postopka ugotavljanja kršitve, ne bi omogočalo ugotovitve, da so službe Komisije zadevo obravnavale pristransko in zato kršile načelo domneve nedolžnosti.

121    Iz vsega navedenega izhaja, da je Sodišče prve stopnje v točki 60 izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da ne izhaja iz izvedbe upravnega postopka, da je Komisija dokumente in dokaze razlagala s posebnim namenom ali pristransko niti da je izkazala pristranskost do pritožnika.

122    Zavrniti je treba torej zadnji očitek JCB Service in drugi del tega pritožbenega razloga ter zato tudi celotni prvi pritožbeni razlog kot delno nedopusten in delno neutemeljen.

 Drugi pritožbeni razlog

123    Ta drugi pritožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov. JCB poudarja, po eni strani, da je Sodišče prve stopnje kršilo člen 81(1) ES in po drugi strani, da je Sodišče prve stopnje ravno tako kršilo člen 81(3) ES s tem, da je zavrnilo razglasitev ničnosti sporne odločbe, kolikor je slednja zavrnila zahtevo za izjemo s strani JCB Service leta 1973. Vsak izmed teh dveh delov po svoje izraža različne očitke.

 Prvi del

124    JCB Service očita Sodišču prve stopnje, da je napačno uporabilo pravo, kar zadeva, po eni strani, prvi dejavnik kršitve, navedene v členu 1(a) sporne odločbe, in v zvezi z omejitvami pasivne prodaje pooblaščenih distributerjev skupine JCB v Združenem kraljestvu, na Irskem in v Franciji, nepooblaščenim distributerjem, končnim uporabnikom ali distributerjem s sedežem zunaj ekskluzivnega ozemlja, zlasti v drugih državah članicah, in po drugi strani drugi dejavnik kršitve iz člena 1(b) te odločbe, v zvezi z omejitvami virov dobave uradnih distributerjev v Franciji, kot tudi v Italiji, ki prepovedujejo recipročne dobave med njimi.

–       Prvi dejavnik kršitve v zvezi z omejitvami pasivne prodaje distributerjev v Združenemu kraljestvu, na Irskem in v Franciji

125    Prvič, glede Združenega kraljestva je Sodišče prve stopnje v točki 86 izpodbijane sodbe navedlo, da priglašeni sporazumi v zvezi z distributerji in glavnimi trgovci zadevne države članice v besedilu, spremenjenem leta 1975, vsebujejo klavzulo 4. Ta klavzula, ki določa prepoved prodaje nepooblaščenim zastopnikom, naj ne bi vsebovala splošne prepovedi prodaje končnim trgovcem niti pooblaščenim zastopnikom zunaj dodeljenega območja. Vendar jo je Komisija razlagala, kot da ima za posledico splošno prepoved prodaje zunaj območja.

126    V zvezi s tem in po preučitvi različnih dokumentov v točki 88 izpodbijane sodbe, namreč dopisa, ki ga je 26. oktobra 1992 JCB naslovil na tajništvo „Queen’s Award Office“, dopisa Berkeley JCB na JCB Sales z dne 13. aprila 1995, dopisa TC Harrison JCB z dne 21. novembra 1995 in dopisa Gunn JCB za JCB Sales, je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da zadevni dokumenti vsi dokazujejo, da so distributerji menili, da jih sporazum s skupino JCB zavezuje k tržno omejenim ravnanjem, in so zato sprejeli ustrezno ravnanje. Poleg tega je Sodišče prve stopnje navedlo, da so zadevni distributerji, onstran prepovedi prodaje nepooblaščenim zastopnikom iz klavzule 4 zadevnega sporazuma, ravnali, kot da bi zanje veljala splošnejša prepoved prodaje zunaj njihovega ozemlja, zlasti za izvoz.

127    Sodišče prve stopnje je v luči teh ugotovitev v točki 89 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so se v Združenem kraljestvu izvajala omejevalna ravnanja onkraj vsebine priglašenih sporazumov, zato je prvi dejavnik kršitve v zvezi z omejevanjem pasivne prodaje dokazan.

128    JCB Service poudarja, da je Sodišče prve stopnje zaradi analize očitno zmotnih dejstev napačno uporabilo pravo s tem, da je sankcioniralo obveznost distributerja, da ne prodaja proizvodov na debelo za ponovno prodajo nepooblaščenim distributerjem, ki jo je vsebovala klavzula 4 zadevnega sporazuma.

129    S tem očitkom se je JCB Service globalno omejil na presojo dejstev in dokazov, ki jo je izvedlo Sodišče prve stopnje v točki 88 izpodbijane sodbe, ter predloga v točki 89 iste sodbe, tako da je poudaril, da bi moralo Sodišče prve stopnje ob upoštevanju dejstev tega primera priti do nasprotne ugotovitve. Vendar JCB Service ni navedel nobene resne trditve, ki bi omogočala ugotovitev, da je Sodišče prve stopnje izkrivljalo vsebino listin iz spisa, ki mu je bil predložen, ali napačno uporabilo pravo.

130    V teh okoliščinah in v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 106 do 108 te sodbe, je treba prvo trditev prvega očitka zavrniti kot nedopustno.

131    Drugič, glede Irske je Sodišče prve stopnje v točki 90 izpodbijane sodbe navedlo, da standardni priglašeni sporazumi niso vključevali klavzule s prepovedjo prodaje na debelo nepooblaščenim zastopnikom, kot obravnavanim v primeru Združenega kraljestva, temveč je sporazum, ki ga je JCB Sales leta 1992 sklenil z Earthmover Commercial Industrial (ECI) JCB, svojim distributerjem za Irsko, vseboval klavzulo 4 v zvezi s prodajo na debelo, podobno klavzuli 4 v sporazumih, ki se nanašajo na distributerje in njihove glavne trgovce v Združenem kraljestvu. V skladu z isto točko izpodbijane sodbe zadevni sporazum ni bil priglašen.

132    Po preučitvi različnih dokumentov, na podlagi katerih je Komisija utemeljila odločitev, namreč telefaksa JCB Sales za JCB SA z dne 31. januarja 1995 in dveh drugih telefaksov ECI JCB za JCB Sales z dne 31. januarja in z dne 30. marca 1995, je Sodišče prve stopnje v točki 92 izpodbijane sodbe navedlo, da so lahko v okviru pogodbenih dogovorov, ki so v tem primeru enaki tistim za Združeno kraljestvo, vendar niso priglašeni, dejstva, ki so mu bila predložena, podkrepljena s splošnim ravnanjem omejevanja prodaje zunaj ozemlja v preostalem omrežju distribucije skupine JCB, po naravi dejavniki kršitve, namreč omejitve pasivne prodaje zunaj ozemlja.

133    JCB Service navaja, da v nasprotju s tem, kar izhaja iz točk 90 in 91 izpodbijane sodbe, klavzula 4 sporazuma o distribuciji, ki se nanaša na Irsko, ne krši člena 81 ES. V zvezi s tem trdi, da je prepoved prodaje iz sporazuma, sklenjen leta 1992 z distributerji in ponovnimi prodajalci na Irskem sestavljena z istimi besedami kot slednja iz klavzule 4 različic sporazumov, ki se nanašajo na Združeno kraljestvo. Ob upoštevanju dejstva, da je Sodišče prve stopnje v točki 86 izpodbijane sodbe navedlo, da Združeno kraljestvo ne krši člena 81 ES, je brez pomena, da sporazum, ki se nanaša na Irsko, z isto klavzulo, ni bil priglašen Komisiji. JCB Service tudi trdi, da je Sodišče prve stopnje listine, omenjene v točki 92 izpodbijane sodbe, očitno napačno analiziralo.

134    Po eni strani Sodišče prve stopnje, v nasprotju s trditvami JCB Service, v točki 86 izpodbijane sodbe ni upoštevalo, da klavzula 4 različic sporazumov z distributerji in trgovci v Združenem kraljestvu, ne pomeni problema glede na člen 81(1) ES. Sodišče prve stopnje je navedlo, da so kljub dejstvu, da sporazum, ki se uporabi za Združeno kraljestvo, ni vseboval splošne prepovedi prodaje, distributerji zadevno klavzulo razlagali, kot da vsebuje splošno prepoved prodaje zunaj ozemlja.

135    Po drugi strani in glede na sodno prakso, navedeno v točki 86 te sodbe, je treba navesti, da mora biti priglasitev sporazuma zato, da bi bila veljavna glede na člen 81 ES, opravljena na obrazcu A/B. V tem primeru je ugotovljeno, da sporazum, ki ga je JCB Service sklenil leta 1992 in velja na Irskem, nikoli ni bil priglašen Komisiji.

136    Iz navedenega izhaja, da je druga trditev prvega očitka, ki ga je vzpostavil JCB Service, neutemeljena in jo je treba zato zavrniti.

137    Glede domnevno napačne presoje listin, ki jih je preučilo Sodišče prve stopnje v točki 92 izpodbijane sodbe, je treba ugotoviti, da JCB Service s svojim očitkom izpodbija presojo dejstev in dokazov Sodišča prve stopnje, ne da bi navedel trditve, ki bi lahko vodile do ugotovitve, da je Sodišče prve stopnje izkrivljalo vsebino listin spisa, ki mu je bil predložen, ali napačno uporabilo pravo.

138    V teh okoliščinah in v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 106 do 108 te sodbe, je treba to trditev ravno tako zavrniti kot nedopustno.

139    Tretjič, glede Francije je Sodišče prve stopnje v točki 96 izpodbijane sodbe navedlo, da standardni distribucijski sporazum iz leta 1991 v členu 2 vsebuje klavzulo ekskluzivne recipročnosti, ki zlasti prepoveduje distributerju, da proda, širi ali neposredno oziroma posredno promovira proizvode in rezervne dele skupine JCB zunaj dodeljenega ozemlja. V skladu z isto točko izpodbijane sodbe ta nepriglašeni sporazum prepoveduje aktivno prodajo in po istem besedilu vsebuje tudi prepoved pasivne prodaje zunaj dodeljenega ozemlja.

140    Potem ko je preučilo dokumente, na katere je Komisija oprla sporno odločbo, da bi dokazala obstoj očitanih ravnanj, namreč telefaks JCB SA za pooblaščenega distributerja z dne 21. junija 1988, dopis z dne 10. januarja 1995 JCB SA, naslovljen na družbo Philippe MPT, in dopis z dne 31. januarja 1996, naslovljen na JCB SA s strani Pinault équipement, je Sodišče prve stopnje v točki 98 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ti dokumenti močno potrjujejo omejevalna ravnanja in razdelitev trga, ki so navedena v standardnem distribucijskem sporazumu.

141    JCB Service v zvezi s tem poudarja, da se je Sodišče prve stopnje pridružilo očitno napačni analizi člena 2 sporazuma, ki se nanaša na Francijo, z navedbo, da slednji „prepoveduje aktivno prodajo in v besedilu tudi dopušča prepoved pasivne prodaje zunaj dodeljenega ozemlja“. Po mnenju JCB Service naj bi Sodišče prve stopnje navedlo dokaze, ki očitno niso primerni, da bi dokazali zatrjevano omejitev.

142    Ugotoviti je treba, da sporna odločba ne temelji na domnevni izrecni prepovedi v samem distribucijskem sporazumu, temveč na njeni dejanski uporabi. Ta sklep izhaja iz uvodnih izjav od 111 do 114 sporne odločbe in zlasti iz uvodne izjave 146 te odločbe, v kateri je Komisija ugotovila, da „[sporazum] med [skupino] JCB in njenimi uradnimi distributerji, kot je bil dejansko uporabljen, slednje omejuje ali odvrača od prodaje zunaj ozemlja, ki jim je bilo dodeljeno“.

143    V teh pogojih naj veljavnost sporne odločbe ne bi bila nikakor prizadeta. Iz tega izhaja, da je trditev JCB Service brez učinka in jo je zato treba zavrniti.

144    Glede trditev JCB Service, da naj bi se Sodišče prve stopnje opiralo na dokaze, ki ne morejo utemeljiti obstoja kršitve, namreč telefaks z dne 21. junija 1988, ki ga je poslal JCB SA distributerju, in dopis z dne 31. januarja 1996, ki ga je Pinault Equipement poslal JCB SA, je treba ponovno ugotoviti, da JCB Service ponovno izpodbija dejansko presojo Sodišča prve stopnje glede obstoja prepovedanih ravnanj, ne da bi dokazalo najmanjše izkrivljanje dokazov.

145    Uradni zapisnik je isti v zvezi z vzporednim izvozom na celotnem zadevnem geografskem trgu, kar zadeva trditev, da naj bi Sodišče prve stopnje v točkah 106 in 107 izpodbijane sodbe napačno presodilo listine, ki jih je preučilo, namreč dopis z dne 2. junija 1992, ki ga je JCB Sales naslovil na Watling JCB, in dva telefaksa z dni 11. in 15. maja 1995 nemške hčerinske družbe JCB Germany.

146    V točki 107 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje v okviru svoje pristojnosti upoštevalo, brez izkrivljanja, po eni strani, da zadevne listine dokazujejo, da izvaja JCB Service politiko razdelitve ozemelj svojih distributerjev in nacionalnih trgov, ki ga pripelje do splošne prepovedi vse prodaje zunaj distribucijskega ozemlja, če gre oziroma ne gre za vzporedni izvoz zunaj njegove distribucijske mreže, po drugi strani pa, da zadevno ravnanje krepi omejitve glede pasivne prodaje.

147    Iz navedenega izhaja, da je treba zavrniti vse trditve JCB Service, s katerimi izpodbija prvi dejavnik kršitve.

–       Drugi dejavnik kršitve v zvezi z omejitvami dobavnih virov distributerjev s sedežem v Franciji in Italiji ter prepovedmi recipročne dobave med distributerji

148    Sodišče prve stopnje je v točki 112 izpodbijane sodbe navedlo, da glede Francije člen 2 standardnega distribucijskega sporazuma kot bistveni pogoj tega sporazuma določa dobavo proizvodov in rezervnih delov skupine JCB izključno pri francoski hčerinski družbi JCB SA in JCB Service.

149    Kot je navedeno v isti točki glede Italije, člen 4 distribucijskega sporazuma distributerjem prepoveduje, da bi prodajali ali bili neposredno ali posredno vpleteni v prodajo drugih proizvodov, kot so proizvodi skupine JCB, člen 6 tega sporazuma pa jim nalaga, naj se oskrbujejo z nadomestnimi deli in drugimi subsidiarnimi proizvodi, ki se uporabljajo za popravilo proizvodov skupine JCB izključno pri JCB SpA, razen če imajo predhodni pisni sporazum JCB Service, za primere, predvidene v teh dveh členih.

150    Potem ko je navedlo, da imajo klavzule omenjenih sporazumov omejevalni namen, je Sodišče prve stopnje v točki 115 izpodbijane sodbe preučilo dokumente, na katere se sklicuje Komisija, da bi dokazala obstoj kršitve v Franciji, namreč dopis z dne 21. junija 1996, ki ga je JCB SA naslovil na Sem-Cedima, enega izmed svojih trgovcev, in drugi dopis pooblaščenega distributerja v Franciji z dne 10. februarja 1999. V isti točki izpodbijane sodbe je tudi navedeno, da ti dokumenti potrjujejo uveljavitev sporazumov in obstoj omejitev glede dobavnih virov pooblaščenih zastopnikov skupine JCB v Franciji.

151    Glede Italije je Sodišče prve stopnje v točki 116 izpodbijane sodbe navedlo, da se Komisija, zato da bi presodila, ali je drugi dejavnik kršitve dokazan, ni opirala na druge dokaze kot klavzule sporazuma in da je v zvezi s tem JCB Service trdil, da ga Komisija ni mogla sankcionirati zaradi teh klavzul, ki niso bile uporabljene in se niso razlagale strogo, ne da bi raziskala in dokazala, ali so bile dejansko uporabljene.

152    Ob tej ugotovitvi je Sodišče prve stopnje v točki 117 sporne sodbe navedlo, da okoliščina, v skladu s katero naj se klavzule, ki omejujejo konkurenco, ne bi razlagale in uporabljale strogo, ni pomembna glede vprašanja ugotovitve zatrjevane kršitve. V isti točki, ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča, je Sodišče prve stopnje dodalo, da pomanjkanje analize vseh učinkov sporazuma v izpodbijani odločbi samo po sebi torej ni napaka v tej odločbi, ob navedbi, da sta se namen ali protikonkurenčni učinek sporazuma upoštevala alternativno in ne kumulativno.

153    Sodišče prve stopnje je v teh okoliščinah v točki 118 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija pravilno presodila, da je bil dokazan dejavnik kršitve v zvezi z omejitvami dobavnih virov, ki se nanašajo na nakup pogodbenih proizvodov s strani trgovcev, ki delujejo v Franciji in v Italiji.

154    V zvezi s tem JCB Service navaja, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo s tem, da je kršilo zadevne konkurenčne predpise Skupnosti, v tem primeru Uredbi Komisije št. 1983/83 in št. 67/67/EGS z dne 22. marca 1967 o uporabi člena [81](3) Pogodbe ES na kategorije ekskluzivnih sporazumov (UL 57, 1967, str. 849). Skupinska izjema bi bila mogoča na podlagi Uredb št. 67/67 in št. 1983/83.

155    Spomniti je treba, da je JCB Service pred Sodiščem prve stopnje poudaril, da očitek, da naj bi sporazumi vsebovali omejitve glede dobavnih virov pooblaščenih distributerjev v Franciji in Italiji, ki slednje zavezujejo k temu, da se oskrbujejo izključno pri nacionalnih hčerinskih družbah JCB Service, in jim prepovedujejo izvedbo na navzkrižne dobave med pooblaščenimi distributerji, izhaja iz napačne razlage sporazumov s strani Komisije, ker naj bi bil namen spornih klavzul le zagotoviti, da distributerji tržijo zgolj proizvode skupine JCB. Poleg tega je JCB Service poudaril, da Komisija ni preučila, ali so bile izpodbijane klavzule dejansko uporabljene.

156    Ugotoviti je torej treba, da so trditve JCB Service v podporo svojemu pritožbenemu razlogu pred Sodiščem nove in zato nedopustne. Spomniti je treba, kot je bilo navedeno v točki 114 te sodbe, da je pristojnost Sodišča v okviru pritožbe omejena na presojo pravne rešitve na podlagi tožbenih razlogov in trditev pred Sodiščem prve stopnje.

157    Iz vseh navedenih preudarkov izhaja, da je treba zavrniti trditve JCB Service, s katerimi izpodbija drugi dejavnik kršitve, zato je treba prvi del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot delno nedopustnega in delno neutemeljenega.

 Drugi del

158    Sodišče prve stopnje je v točki 160 izpodbijane sodbe navedlo, prvič, da iz sporne odločbe izhaja, da je Komisija zavrnila zahtevo za izjemo, vloženo leta 1973, ker je bilo za preizkus te zahteve treba preučiti celotni sistem distribucije skupine JCB, kar naj ne bi bilo mogoče ob upoštevanju nepopolnosti priglasitev in ker naj bi sporazumi in ravnanja skupine JCB vsebovali omejitve konkurence in naj ne bi izpolnjevali pogojev za izjemo, kumulativno določenih v členu 81(3) ES. Po mnenju Sodišča prve stopnje se je ta zahteva nanašala na edini standardni sporazum v zvezi z Irsko, Švedsko in Kanalskimi otoki, ki ga je sklenil JCB Sales.

159    Ob teh navedbah je Sodišče prve stopnje točki 161 izpodbijane sodbe navedlo, da so stranke pred njim razpravljale o splošnem vprašanju, ali bi bil lahko sistem distribucije skupine JCB predmet odločbe na podlagi člena 81(3) ES in da je bilo to vprašanje obravnavano v uvodnih izjavah od 201 do 222 sporne odločbe.

160    Vendar je dodalo, da bi bila izjema v vsakem primeru odobrena le za pravilno priglašen sporazum, za katerega se je zahtevala, in da je bil v zvezi s tem namen zahteve JCB Service razglasitev ničnosti člena 2 sporne odločbe, s katero je zavrnjena zahteva iz leta 1973. Po mnenju Sodišča prve stopnje je treba zgolj glede na sporazum, naveden v točki 160 izpodbijane sodbe, presoditi utemeljenost zahteve za izjemo, ne da bi bilo treba Sodišču prve stopnje preučiti, ali bi bilo tako izjemo mogoče odobriti za vse sporazume, ki jih je skupina JCB naslovila na Komisijo.

161    Drugič, potem ko je v točki 164 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se skupinska izjema, predvidena v Uredbi Komisije (EGS) št. 123/85 z dne 12. decembra 1984 o uporabi člena [81](3) Pogodbe ES na kategorije sporazumov o distribuciji in prodaji ter poprodajnimi storitvami motornih vozil (UL 1985, L 15, str. 16), kot jo je nadomestila Uredba o št. 1475/95, ne more nanašati na zadevni sporazum, je Sodišče prve stopnje preučilo, ali bi bil zadevni sporazum lahko predmet individualne izjeme na podlagi uporabe člena 81(3) ES.

162    Sodišče prve stopnje je v točki 165 izpodbijane sodbe navedlo, da je tovrstna možnost predvidena v primeru, ko bi taki sporazumi ali zadevne prakse prispevali k izboljšanju proizvodnje ali distribucije proizvodov, ali pospešitvi tehničnega ali gospodarskega razvoja, ob tem, da bi bilo uporabnikom dovoljeno pridržati primeren del dobička, ki iz tega izhaja, ne da bi zainteresiranim podjetjem postavljal omejitve, ki niso nujno potrebne za to, da bi dosegli cilje, niti jim dal možnosti, da bi za velik del zadevnih proizvodov odstranili konkurenco. Med drugim je v isti točki izpodbijane sodbe navedel, da je Komisija v sporni odločbi navedla, da je kombinacija selektivnosti in ekskluzivnosti, značilna za sistem distribucije skupine JCB, imela za posledico kopičenje omejitev, ki niso bile nujno potrebne, ne da bi ugodni učinki odtehtali te neuravnotežene omejitve, zlasti za potrošnike.

163    V točki 166 izpodbijane sodbe je navedeno, da se JCB Service omejuje na splošno trditev, da so distribucijski sporazumi združevali zahtevane pogoje za odobritev izjeme, ne da bi natančno navedli, katere prednosti je zadevni sporazum vseboval, da bi bil predmet take odločbe. V skladu z isto točko izpodbijane sodbe naj bi JCB Service zadostovala trditev, da ta sporazum za potrošnike ni bil neugoden in da Komisija ni dokazala, da ni imel prednosti, temveč nikoli ne navede, katere so te prednosti in kaj jih opravičuje.

164    Zadnjič, glede odločb Komisije, ki dopuščajo individualne izjeme v primeru sistema distribucije, v katerem se kombinirata ekskluzivnost in selektivnost, in na katere se je skliceval JCB Service v podporo svojemu pritožbenemu razlogu, namreč odločbo Komisije 75/73/EGS z dne 13. decembra 1974 o postopku uporabe člena [81] Pogodbe ES (IV/14.650 – Bayerische Motoren Werke AG) (UL 1975, L 29, str. 1, v nadaljevanju: Odločba BMW), in 85/559/EGS z dne 27. novembra 1985, o postopku uporabe člena [81] Pogodbe ES (IV/30.846 – Ivoclar) (UL L 369, str. 1, v nadaljevanju: Odločba Ivoclar), ter obvestilo Komisije 93/C 275/03 v skladu s členom 19(3) Uredbe št. 17 – Zadeva št. IV/34.084 – Sony España SA (UL 1993, C 275, str. 3), je Sodišče prve stopnje v točki 167 izpodbijane sodbe navedlo, da rešitve iz teh zadev niso bile prestavljive na sistem distribucije skupine JCB.

165    V isti točki izpodbijane sodbe je bilo navedeno, v primeru odločbe BMW, da aktivna prodaja zunaj ozemlja ni bila prepovedana, še manj pa pasivna prodaja in dobava pri viru. Poleg tega je bilo glede sistema distribucije Ivoclar naknadno zahtevano, naj interesent izbere med ekskluzivnim modelom in selektivnim modelom. Nazadnje je Sony España predstavil edini restriktivni dejavnik, skupen sistemu distribucije skupine JCB.

166    V luči teh navedb je Sodišče prve stopnje v točki 168 izpodbijane sodbe navedlo, da JCB Service ni dokazal, da bi se ureditev skupinskih izjem, predvidena z Uredbo št. 123/85, kot jo je nadomestila Uredba št. 1475/95, lahko nanašala na njegov sporazum, nič bolj kot je le ponazoril, da je lahko predmet individualne izjeme na podlagi člena 81(3) ES.

167    JCB Service poudarja, prvič, da je Sodišče prve stopnje storilo očitno napako v presoji področja individualne izjeme s tem, da je omejilo, kot izhaja iz točke 161 izpodbijane sodbe, preizkus zahteve za izjemo le na dva priglašena sporazuma.

168    Potem ko je Komisija v uvodnih izjavah od 197 do 200 navedla, da naj ne bi bila odobrena nobena skupinska izjema, v skladu z uredbami Komisije št. 1983/83, št. 2790/1999 in št. 1475/95, je pozneje preučila, ali lahko v skladu s členom 4(1) Uredbe št. 17 odobri individualno izjemo na podlagi člena 81(3) ES.

169    Potem ko je v uvodni izjavi 202 sporne odločbe spomnila, da nobena odločba na podlagi člena 81(3) ES ni mogla biti predmet sporazumov ali omejevalnih usklajenih ravnanj, ki niso bili veljavno priglašeni, je Komisija v uvodnih izjavah od 207 do 220 te odločbe preučila, ali so bili izpolnjeni kumulativni pogoji iz omenjenega člena glede sporazumov ali dejanskih usklajenih ravnanj.

170    Ko je v uvodni izjavi 221 sporne odločbe ugotovila, da v tem primeru ni tako, je Komisija v naslednji uvodni izjavi ugotovila, da naj ne bi bila odobrena nobena izjema tudi če bi JCB Service svoje sporazume priglasil, tako kot so bili uporabljeni.

171    Iz navedenega izhaja, da je Komisija glede uporabe člena 81(3) ES preučila vse sporazume ali dejanska omejevalna ravnanja. Sodišče prve stopnje ni podvomilo o presoji Komisije v tej zadevi. V teh okoliščinah je treba zavrniti trditev v točkah 160 in 161 izpodbijane sodbe, ki temelji zgolj na sporazumu, ki se nanaša na Irsko, Švedsko in Kanalske otoke.

172    Iz prej navedenega izhaja, da je treba zavrniti prvi očitek JCB Service.

173    Drugič, JCB Service se sklicuje na protislovje v izpodbijani odločbi, ki se nanaša na zavrnitev njegove zahteve za izjemo.

174    Po eni strani naj bi Sodišče prve stopnje v točkah 133, 145 in 154 izpodbijane sodbe upoštevalo, da naslednje tri kršitve niso bile dokazane:

–        določitev popusta ali cen, ki jih uporabijo distributerji v Združenemu kraljestvu in Franciji,

–        obdavčitev provizije za poprodajne storitve, ki so jih opravili distributerji v Združenem kraljestvu v druge države članice, v skladu s cenikom, ki ga je določil JCB Service, in

–        začasna odložitev komercialne podpore večkratnim poslom zastopnikov v Združenem kraljestvu v primeru zunanje prodaje, pri čemer je nadomestilo distributerjev omejeno na geografsko področje prodaje.

175    Po drugi strani naj bi Sodišče prve stopnje podprlo zavrnitev zahteve za izjemo s tem, da se je v izpodbijani sodbi sklicevalo na uvodne izjave od 201 do 222 sporne odločbe, ob tem, da je po mnenju JCB Service tudi upoštevalo te tri dejavnike kršitve.

176    Ugotoviti je treba, da je Sodišče prve stopnje v točkah od 160 do 169 izpodbijane sodbe preučilo, ali je bila analiza Komisije glede zavrnitve zahteve JCB Service za individualno izjemo utemeljena, ne da bi jo omajalo.

177    V zvezi s tem je treba najprej navesti, da se je Komisija v uvodni izjavi 209 sporne odločbe sklicevala na dejstvo, da združitev teritorialne ekskluzivnosti in prepoved prodaje nepooblaščenim distributerjem, ki bi lahko konkurirali uradnim distributerjem, ter ekskluzivni nakup delov za distributerje ovirajo ali omejujejo razvoj trga vzdrževanja, popravil in zagotavljanja rezervnih delov v optimalnih varnostnih pogojih, kar je značilno za trg prodaje novih strojev. V isti uvodni izjavi je dodala, glede na lokalno komercialno moč, ki jo ima uradni distributer za dobave v zelo kratkem roku, da ta kombinacija odtehta pričakovane prednosti za uporabnika, zlasti ob upoštevanju pomembnega dela trga bagerjev z lopato, ki ga ima JCB Service.

178    V uvodnih izjavah 214 in 215 sporne odločbe je nato Komisija presodila, da mora biti v sistemu izključne distribucije prodaja odobrena, če se želi izogniti temu, da škoda konkurenci ne pretehta prednosti in da na skupnem trgu kombinacija teritorialne ekskluzivnosti, omejitev aktivne in pasivne prodaje ter selektivne distribucije pri viru skupine JCB ne more šteti kot nujno potrebna za izboljšanje motorjev za gradnjo in izkopavanje zemlje, med katerimi ima skupina JCB tržni delež v Skupnosti v višini 45 % za bagerje z lopato. Komisija je zlasti navedla, da se, nasprotno od avtomobilov, ti stroji večinoma uporabljajo na geografsko omejenih področjih in se ne vozijo na dolgih razdaljah ter po različnih krajih.

179    Nazadnje je Komisija v uvodni izjavi 218 menila, da za izboljšanje distribucije, da bi bili uporabniki deležni ugodnosti strogih varnostnih norm, ni bilo nujno potrebno, da se dobava strojev in priključkov skupine JCB omeji na pooblaščene distributerje ali končne potrošnike, niti da se dodelijo ekskluzivna področja, zunaj katerih ni mogoča aktivna prodaja in še manj pasivna prodaja.

180    Iz navedenega izhaja, da se je Komisija pri preučitvi kumulativnih pogojev iz člena 81(3) ES v vsakem primeru sklicevala na konstitutivne dejavnike prvih dveh dejavnikov kršitve, predvidene v členu 1 sporne odločbe. V teh okoliščinah se ni mogoče sklicevati na nobeno protislovje, da bi omajali zavrnitev zahteve za izjemo.

181    Zato je treba drugi očitek JCB Service ravno tako zavrniti.

182    JCB Service navaja, tretjič, da je Sodišče prve stopnje storilo napako pri razlagi, ko je v točki 166 izpodbijane sodbe navedlo, da ni navedel natančnih prednosti, ki jih nudijo distribucijski sporazumi. Zaradi tega navaja, da so bile zadevne prednosti že analizirane v uvodnih izjavah 207 in 208 sporne odločbe ter da Sodišče prve stopnje tega dejavnika očitno ni upoštevalo.

183    Takoj je treba navesti, da je zmotna ugotovitev Sodišča prve stopnje v točki 166 izpodbijane sodbe, da JCB Service ni navedel, katere prednosti je zadevni sporazum natančno vseboval, da bi bil predmet izjeme.

184    Kot izhaja iz uvodne izjave 207 sporne odločbe je Komisija priznala, da se lahko nekatere prednosti, skupne določenim kategorijam distribucijskih sporazumov, kot so ekskluzivna distribucija, ekskluzivni nakup in prodaja avtomobilov, najde v podrobnih pogojih distribucije skupine JCB, ki dejansko združujejo določbe, ki obstajajo v teh treh kategorijah.

185    V uvodni izjavi 208 sporne odločbe je Komisija zlasti navedla, da je pravilno, da so uporabniki deležni primernega dela objektivnih prednosti, ki so bile predstavljene, in da je izbira distributerjev glede na njihovo sposobnost, da zagotovijo kupcem proizvodov skupine JCB visoko kakovost storitev, zakonita skrb.

186    Vendar je treba v skladu s sodno prakso pritožbo zavrniti, če obrazložitev sodbe Sodišča prve stopnje kaže na kršitev prava Skupnosti, vendar je njen izrek utemeljen z drugimi pravnimi razlogi (sodba z dne 2. decembra 2004 v zadevi José Martí Peix proti Komisiji, C‑226/03 P, Recueil, str. I-11421, točka 29).

187    V zvezi s tem je treba spomniti, v skladu s sodno prakso, da bi bila zahteva za individualno izjemo odobrena na podlagi člena 81(3) ES, morajo biti kumulativno izpolnjeni pogoji iz zadevnega člena (glej sklep z dne 25. marca 1996 v zadevi SPO in drugi proti Komisiji, C-137/95 P, Recueil, str. I-1611, točka 34).

188    Neodvisno od utemeljenosti trditev JCB Service v tem primeru slednji s svojimi trditvami ne dokazuje, da je zmotna ugotovitev iz uvodne izjave 221 sporne odločbe, da kumulativni pogoji za uporabo člena 81(3) ES v tem primeru niso izpolnjeni in da je zato Sodišče prve stopnje s tem, ko je podprlo stališče Komisije v zvezi s tem, storilo pravno napako.

189    Iz tega izhaja, da je ravno tako treba zavrniti tretji očitek, ki ga navaja pritožnik.

190    JCB Service navaja, četrtič, da je Sodišče prve stopnje v točki 167 izpodbijane sodbe zmotno razlagalo pravila v zvezi z izjemami. Dejansko naj ne bi obstajale omejitve pasivne prodaje, tudi če bi morala biti načela, ki izhajajo iz teh zadev, ki so privedle do sprejetja dveh sodb BMW in Ivoclar, na tem primeru uporabljena po analogiji in bi zato morala zadostovati za to, da se odobri izjema.

191    Ugotoviti je treba, da se je JCB Service s tem očitkom omejil na izpodbijanje presoje dejstev, ki jo je izvedlo Sodišče prve stopnje, ob tem, da je poudaril, da bi Sodišče prve stopnje vpričo zgoraj navedenih sodb BMW in Ivoclar moralo priti do drugačne ugotovitve od tiste v točki 167 izpodbijane sodbe. Vendar JCB Service v zvezi s tem ne navaja nobene trditve, ki bi omogočala ugotovitev, da je Sodišče prve stopnje prešlo na kakršnokoli izkrivljanje oziroma je v tem primeru storilo pravno napako.

192    V teh pogojih je skladno z sodno prakso, navedeno zgoraj v točkah od 106 do 108 te sodbe, treba kot nedopustnega zavrniti četrti očitek JCB Service.

193    Iz navedenega izhaja, da je treba ravno tako zavrniti drugi del drugega pritožbenega razloga in slednjega v celoti, kot delno nedopustnega in delno neutemeljenega.

 Tretji pritožbeni razlog

194    Tretji pritožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov. Vsak od teh vsebuje različne očitke. JCB Service poudarja, da Sodišče prve stopnje ni upoštevalo člena 15 Uredbe št. 17 in je v zvezi s tem navedel, po eni strani, kršitev določenih temeljnih načel in, po drugi strani, kršitev pravil glede določitve zneska naložene globe.

 Prvi del

195    Prvič, Sodišče prve stopnje je točki 176 izpodbijane sodbe navedlo, da Komisija ni mogla, ne da bi kršila določbe člena 15(5)(a) Uredbe št. 17, naložiti globe globe JCB Service zaradi sporazumov, priglašenih leta 1973 in 1975. Po njegovem mnenju bi bilo treba zakonitost sporne odločbe v zvezi s tem preučiti zgolj glede na dejavnike kršitve, na katere se nanaša priglasitev in ki jih Sodišče prve stopnje šteje za dokazane. Gre za, po eni strani, prvi dejavnik kršitve v zvezi z omejitvami glede pasivne prodaje iz člena 1(a) sporne odločbe, ki so v zvezi s priglašenimi sporazumi, ki za Združeno kraljestvo izhajajo iz člena 4 teh sporazumov, in, po drugi strani, drugi dejavnik kršitve omejitev dobavnih virov, predvidenih v členu 1(b) sporne odločbe, ki po mnenju Sodišča prve stopnje ne zadeva priglasitve.

196    V teh okoliščinah je Sodišče prve stopnje v točki 177 izpodbijane sodbe navedlo, da je bila klavzula 4 uporabljena drugače, kot se glasi, njen doseg je bil razširjen, da bi vključeval splošnejšo prepoved za distributerje glede prodaje zunaj njihovega območja, zlasti izvoz. Prav tako je navedlo, da naj ne bi šlo za kršitev določbe člena 15(5)(a) Uredbe št. 17, ker naj ravnanja, ki so imela za posledico naložitev globe, ne bi ostala v mejah določb priglašenih sporazumov.

197    V zvezi s tem JCB Service poudarja, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, kolikor pri preučitvi vprašanja globe ni primerno upoštevalo kršitve, po eni strani, načela dobrega upravljanja, ob upoštevanju obveznosti Komisije, da sprejme odločbo v razumnem roku, in, po drugi strani, legitimnega pričakovanja JCB Service. Dopis Komisije z dne 13. januarja 1976 ter odločbe nacionalnih organov in sodišč, naj bi JCB Service vzpodbudile k temu, da je verjel, da obstaja resna možnost, da bi sporni sporazumi lahko bili deležni ugodnosti na podlagi zahtevanih izjem, in bi se tako izognil morebitni globi.

198    Prvič, glede kršitve načela dobrega upravljanja, ob upoštevanju obveznosti Komisije, da v razumnem roku sprejme odločbo, je treba ugotoviti, da JCB Service s tem očitkom v bistvu graja Sodišče prve stopnje, da ni sankcioniralo dejstva, da je Komisija v tem primeru naložila globo, ne da bi upoštevala dejstvo, da je bila sporna odločba sprejeta zunaj razumnega roka.

199    Kot je bilo navedeno v točkah od 77 do 79 te sodbe naj, JCB Service nikakor ne bi mogel zahtevati razglasitve ničnosti sporne odločbe, v tem primeru zato, ker je bila sprejeta po preteku razumnega roka, saj njegove pravice obrambe niso bile kršene. Prvi očitek je treba torej zavrniti.

200    Drugič, glede kršitve načela legitimnega pričakovanja je treba navesti, da s tem očitkom JCB Service navaja, da se določbe člena 15(5)(a) Uredbe št. 17 nanašajo na njegov primer. To navedbo je treba zavrniti kot očitno neutemeljeno glede sporazumov, ki niso pravilno priglašeni.

201    Drugič, in v odgovor na trditev JCB Service, da naj bi bila naložena globa nesorazmerna, zlasti v primerjavi z globami, naloženimi na podlagi istega postopka podjetjem, kot so Volkswagen in Opel [Odločba Komisije 98/273/ES z dne 28. januarja 1998 glede postopka uporabe člena [81] Pogodbe ES (IV/35.733 – VW) (UL L 124, str. 60) in Odločba Komisije 2001/146/ES z dne 20. septembra 2000 o postopku uporabe člena 81 Pogodbe ES (Zadeva COMP/36.653 – Opel) (UL 2001, L 59, str. 1)], je Sodišče prve stopnje v točki 187 izpodbijane sodbe navedlo, da neodvisno od primerjav, ki so bile za Komisijo koristne pri določitvi zneska globe, naložene JCB Service, so ti dejavniki zgolj znanilni, ker od okoliščin odvisni podatki, kot so trgi, proizvodi, države, podjetja in zadevna obdobja, niso identični.

202    Na podlagi tega je v točki 189 iste sodbe ugotovilo, da okoliščina, da znesek naložene globe Volkswagnu, Oplu in JCB Service ustreza odstotku, ki je različen od njihovega prometa, v tem primeru ni pokazatelj diskriminatornega obravnavanja zoper pritožnika.

203    Vendar v zvezi s tem JCB Service poudarja, da je Sodišče prve stopnje kršilo načelo enakega obravnavanja s tem, da ni odgovorilo na njegovo trditev, da je bila globa nesorazmerna v primerjavi z naloženimi globami, primerljivimi z odločbami Volkswagen in Opel.

204    Najprej je treba ugotoviti, da je Sodišče prve stopnje v nasprotju s tem, kar v tem primeru trdi JCB Service, jasno odgovorilo na njegove trditve v točkah 187 in 189 izpodbijane sodbe.

205    Poleg tega je treba navesti, da JCB Service s svojimi trditvami ne želi omajati ustaljene sodne prakse Sodišča, v skladu s katero predhodna praksa odločanja Komisije ne šteje kot pravni okvir za globe na področju konkurence, in da so odločbe v zvezi z drugimi zadevami pokazatelji, ali gre za diskriminacijo.

206    Iz navedenega izhaja, da je treba zavrniti ugovore, ki jih je na drugem mestu navedel JCB Service, in zato prvi del tega pritožbenega razloga.

 Drugi del

207    Spomniti je treba, podredno, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, če se Smernice ne bi opredelile za pravna pravila, ki bi jih uprava vsekakor morala spoštovati, so slednje vendarle pravila ravnanja, ki kažejo na prakso, ki ji je treba slediti in od katere uprava v konkretnem primeru ne more odstopiti brez navedbe razlogov, ki bi bili združljivi z načelom enakega obravnavanja (sodba z dne 28. junija 2005 v zadevi Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I-5425, točka 209).

208    S tem, da sprejme taka pravila ravnanja in da z njihovo objavo razglasi, da jih bo v prihodnje uporabljala v primerih, na katere se nanašajo, se Komisija sama omejuje pri izvrševanju svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku in od teh pravil ne more odstopiti, ne da bi bila, glede na okoliščine primera, sankcionirana na podlagi kršitve splošnih pravnih načel, kot sta enako obravnavanje in varstvo legitimnega pričakovanja (zgoraj navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 211).

209    Spomniti je treba, da v skladu s to sodno prakso Smernice na splošno in abstraktno določajo metodo, za uporabo katere se je Komisija zavezala pri določanju zneska globe, naložene na podlagi člena 15 Uredbe št. 17. Te smernice, pri oblikovanju katerih se je Komisija sklicevala na merila, ki jih je razvila sodna praksa Sodišča, zato zagotavljajo pravno varnost podjetjem (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 213).

210    V luči te sodne prakse je treba preučiti trditve JCB Service, ki želijo dokazati, da Sodišče prve stopnje napačno ni sankcioniralo domnevne kršitve Smernic s strani Komisije.

211    Najprej je treba glede teže kršitve navesti, da se lahko v vseh jezikovnih različicah razen angleške, ki za zadevne kršitve uporablja pojem „resne“, v skladu s točko 182 izpodbijane sodbe te kršitve štejejo za „zelo resne“ zaradi škode, ki jo povzročajo dobremu delovanju notranjega trga, zlasti z razdelitvijo notranjih trgov, kar je njihov namen in učinek, in zato same po sebi opravičujejo visoko globo. V skladu z naslednjo točko iste sodbe je JCB Service relativno pomembno podjetje v Skupnosti in v zadevnem sektorju in zato Komisija ni storila napake pri presoji učinka kršitve na zadevne nacionalne trge pri določitvi zneska globe.

212    Dalje, glede trajanja kršitve, izhaja iz točke 184 izpodbijane sodbe, da je trajala deset let. V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje v točki 185 izpodbijane sodbe navedlo, da „sta bila polovico tega obdobja hkrati prisotna oba dejavnika kršitve. JCB Service je poudaril, da so bili vsi dejavniki kršitve – sedaj omejeni na dve – prisotni le v obdobju pet let. Vendar so omejitve glede izvoza, ki so prvi dejavnik kršitve in so bistvo sistema distribucije [skupine] JCB, prevladujočega pomena in logično dajejo povod za omejitve dobavnih virov, ob upoštevanju večjega pomena prvega dejavnika kršitve, ki se nanaša na osrednji vidik sistema distribucije [skupine] JCB, ni treba upoštevati, da bi moralo biti trajanje kršitve omejeno na manj kot deset let“.

213    Nazadnje, kar zadeva dejstvo, da Komisija ni hotela upoštevati posebnih olajševalnih okoliščin, v skladu s točko 190 izpodbijane sodbe, JCB Service ne more veljavno trditi, da je nesprejetje formalnega stališča Komisije glede njegovih sporazumov veljalo za „implicitno soglasje“, ker je tak sporazum tuj konkurenčnemu pravu Skupnosti.

214    Poleg tega, po besedilu iste točke izpodbijane sodbe naj JCB Service ne bi mogel sklepati iz odločbe Irish Competition Authority niti iz zgoraj navedene sodbe Cour d’appel de Paris. Prav tako po mnenju Sodišča prve stopnje zavrnitvi zahteve za izjemo JCB Service, ki se je štela za dobro utemeljeno, v tem primeru ni mogoče priznati nobene olajševalne okoliščine, ki izhaja iz domnevne združljivosti distribucijskega sistema skupine JCB s konkurenčnimi pravili Skupnosti.

215    Prvič, JCB Service v bistvu poudarja, da je Sodišče prve stopnje v točki 182 izpodbijane sodbe navedlo, da dve protikonkurenčni obliki v tem primeru sami po sebi opravičujeta višjo globo zaradi „zelo resnih“ kršitev. Neodvisno od njihove formalne opredelitve v sporni odločbi zadevna ravnanja ne morejo biti opredeljena kot „zelo resne“ kršitve zaradi njihove narave in dejanskih posledic na trg.

216    V nasprotju s tem, kar v tem primeru poudarja JCB Service, ugotovljene kršitve jasno izhajajo iz kršitev, opredeljenih kot „zelo resne“ v smislu točke 1, A, Smernic in zato se lahko zanje naloži upoštevna globa za tovrstno kršitev.

217    V zvezi s tem je treba spomniti, v smislu uvodne izjave 248 sporne odločbe, da distribucijski sporazumi, kot je v primeru sporazuma JCB Service, katerih namen je razdelitev nacionalnih trgov znotraj skupnega trga na podlagi vrste omejitev konkurence, ogrožajo dobro delovanje enotnega trga, ki ovira enega izmed glavnih ciljev Skupnosti in se v praksi odločanja Komisije že desetletja štejejo za kršitev člena 81 ES.

218    V uvodnih izjavah 249 in 250 sporne odločbe je Komisija menila, da je uporaba teh omejitev ugotovljena z gotovostjo za distributerje vsaj v nekaj državah članicah, ki so velik del skupnega trga, da je JCB Service veliko podjetje, ki ima veliko moč na določenih trgih proizvodov in zadevnih geografskih trgih, da lahko s svojim ravnanjem dejansko povzroči veliko škodo drugim končnim subjektom in da ima infrastrukturo, ki bi mu omogočala vedenje, da njegovo ravnanje krši člen 81 ES.

219    Komisija je v teh okoliščinah v uvodni izjavi 251 sporne odločbe ugotovila, da so kršitve JCB Service „zelo resne“ in jih je treba zaradi resnosti sankcionirati z zneskom globe v višini 25 milijonov eurov.

220    Torej Sodišče prve stopnje pravilno ni sankcioniralo Komisije, ker je za zadevne kršitve naložila globo, ki ustreza kršitvi, opredeljeni za „zelo resno“.

221    Kar zadeva dejstvo, da se je Sodišče prve stopnje v točki 182 angleške različice izpodbijane sodbe sklicevalo na „resne“ namesto na „zelo resne“ kršitve, je treba poudariti, da gre preprosto za pisno napako. Razen dejstva, da se izraz „zelo resna“ pojavi v vseh drugih jezikovnih različicah izpodbijane sodbe, je treba navesti, da uporaba izraza „resna“ v tem primeru nima pomena, ker iz točke 182 izpodbijane sodbe nedvoumno izhaja, da gre za „zelo resne“ kršitve v smislu točke 1, A, Smernic, ki upravičujejo višjo globo.

222    Drugič, JCB Service poudarja, da je Sodišče prve stopnje z določitvijo trajanja kršitve na deset let, tako kot Komisija, nepravilno presodilo trajanje. Trajanje zadevnega nezakonitega ravnanja bi bilo treba oceniti ob upoštevanju napake Komisije, ki je JCB Service privedla do tega, da je legitimno verjel, da njegova distribucijska mreža ni kršila pravil konkurence. V zvezi s tem se ob upoštevanju trajanja nezakonitega ravnanja dejavnika, ki opravičuje dvig zneska globe, to je trajanja izpodbijanih ravnanj, ne bi smelo šteti za dejavnik, ki se uporabi za zvišanje zneska globe, ki je še vedno neupravičena globa.

223    Ta trditev je popolnoma nepomembna. Navesti je treba, da se presoja Komisije glede trajanja ugotovljene kršitve nanaša na nepriglašene sporazume in ravnanja. V teh okoliščinah JCB Service svojih trditev nikakor ne bi jemala iz sporazumov, ki niso bili priglašeni v skladu s postopki, ki jih zahteva ustaljena sodna praksa, zato da bi izpodbijala utemeljitev Komisije v zvezi s trajanjem kršitve glede na Smernice.

224    Vendar v tej točki JCB Service poudarja, da ne obstaja noben dokaz, ki bi kot tak podprl ugotovitev, v skladu s katero so bile domnevne kršitve storjene v obdobju desetih let. Kar zadeva dokumente, ki so bili upoštevani v zvezi z dvema dejavnikoma kršitve, ki sta v izpodbijani sodbi bila upoštevana kot dokazana in ki segata v leto 1992, naj Sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, da se je obdobje kršitve začelo leta 1988, niti ni v točki 184 izpodbijane sodbe izrazilo, da „je Komisija navedla dejstva v povezavi z dvema dejavnikoma kršitve, ki sta dokazana“, in da so „dokazi, ki so bili predhodno upoštevani, v zadevnem spisu, ki se nanaša na celotno upoštevno obdobje“, ne da bi dejansko preučilo dokaze.

225    Ugotoviti je treba, da se je JCB Service s to pritožbo v bistvu omejil na očitek Sodišču prve stopnje, da ni povzelo niti navedlo vseh dokazov, ki omogočajo ugotovitev trajanja kršitve. Vendar ni dokazal, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo v točki 184 izpodbijane sodbe s tem, da je potrdilo ugotovitve Komisije v zvezi s trajanjem kršitve. JCB Service ni navedel nobene trditve v dokaz, da se je presoja Komisije v tej stvari oddaljila od točke 1, B, Smernic. Zato je treba to trditev zavrniti.

226    Zadnjič, JCB Service poudarja, da Sodišče prve stopnje ni sankcioniralo dejstva, da Komisija v tem primeru ni priznala obstoja olajševalnih okoliščin v smislu točke 3 Smernic. Najprej, domnevno nezakonitih ravnanj naj JCB Service ne bi storil namerno, temveč naj bi bila posledica nemarnosti in slabega upravljanja Komisije. Dalje, JCB Service naj v Italiji ne bi storil nezakonitih ravnanj, ki se mu očitajo. Nazadnje naj bi dopis z dne 16. maja 1995, naveden v točki 93 te sodbe, pomenil posebno olajševalno okoliščino, ne pa oteževalne okoliščine.

227    Glede prvega zgoraj navedenega očitka je treba navesti, da JCB Service svoje sklepanje opira na dejstvo, da je zamuda Komisije v zvezi z njegovo zahtevo za izjemo imela učinke na postopek ugotavljanja kršitve, ki ga je začela Komisija za nepriglašene sporazume in ravnanja. Zato bi po njegovem mnenju ta dejavnik bilo treba šteti kot posebno olajševalno okoliščino za določitev končnega zneska globe.

228    Ugotoviti je treba, da JCB Service ponovno poskuša vzpostaviti procesno zvezo med priglašenimi sporazumi in nepriglašenimi sporazumi, da bi dokazal neutemeljenost odločbe Komisije v zvezi z zneskom naložene globe. Taka zveza očitno manjka in zato nikakor ne more opravičiti obstoja olajševalne okoliščine v smislu točke 3 Smernic.

229    Glede drugega zgoraj navedenega očitka je treba spomniti, da je Sodišče prve stopnje v točki 103 izpodbijane sodbe, na katero se ravno tako sklicuje točka 117 iste sodbe, navedlo, da „v vsakem primeru, ne glede na izvedbo sporazumov, člen 81(1) ES prepoveduje sam obstoj klavzul v distribucijskih sporazumih, katerih namen ali učinek sta omejevanje prodaje. Slednje pomenijo omejitev konkurence, ki se jo lahko sankcionira z uporabo člena 81(1) ES, če lahko prizadene trgovino med državami članicami. Dejstvo, da klavzula sporazuma, katere namen je omejevanje konkurence, med udeleženci sporazuma ni bila izvršena, ne zadostuje za to, da se izogne prepovedi člena 81(1) ES“.

230    Iz navedenega izhaja, da v nasprotju s tem, kar poudarja JCB Service, Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni nikoli štelo, da ni izvedel očitanih ravnanj v Italiji. Nasprotno, omejilo se je na omembe trditev JCB Service, da bi iz tega povzelo drugačen sklep. V teh pogojih je treba ravno tako zavrniti drugi očitek, ki ga navaja JCB Service.

231    Glede tretjega navedenega očitka je treba spomniti, da dopis z dne 16. maja 1995 navaja, da bi bila prepoved vzporednega uvoza v nasprotju z odločbami Komisije in sodne prakse Sodišča. Zato gre za dejavnik, ki dokazuje, da se je JCB Service zavedal dejstva, da je bilo njegovo ravnanje v nasprotju s členom 81 ES in zato se ne bi štel za posebno olajševalno okoliščino.

232    Iz vseh navedenih preudarkov izhaja, da Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava ali napačno presodilo v točki 190 izpodbijane sodbe s tem, da je povzelo stališča Komisije, da za izračun globe ni bilo treba upoštevati posebnih olajševalnih okoliščin.

233    Zavrniti je treba torej drugi del tretjega pritožbenega razloga in slednjega v celoti kot neutemeljenega ter zato zavrniti sklepe, ki merijo na razveljavitev izpodbijane sodbe, ker noben pritožbeni razlog ni bil uspešen.

234    Druge trditve v pritožbi, ki so bile predstavljene v predpostavki, da bi Sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, je treba zavrniti glavno pritožbo v celoti.

 Nasprotna pritožba

235    Komisija navaja, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo kar zadeva uporabo člena 15(5) Uredbe št. 17, s tem, da za izračun globe ni upoštevalo oteževalnih okoliščin, opisanih v sporni odločbi, namreč povračilnih ukrepov, ki jih je sprejel JCB Service zoper distributerja, ki je kršil člen 4 distribucijskega sporazuma za Združeno kraljestvo (prepoved prodaje nepooblaščenim ponovnim prodajalcem). Komisija zlasti meni, da gre za oteževalno okoliščino, ne na podlagi priglašene klavzule 4, temveč ker je bila omejevalnost tega člena okrepljena z denarnimi sankcijami.

236    V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče prve stopnje v točki 191 izpodbijane sodbe navedlo, da je Komisija ugotovila obstoj oteževalnih okoliščin, kot je denarna sankcija, ki jo je JCB Service naložil Gunn JCB zaradi kršitve klavzule 4, opredeljene kot povračilni ukrep, in da je zato zvišala znesek globe za 864.000 EUR. Ravno tako je navedlo, da ni izpodbijalo, da je bilo ravnanje Gunn JCB v nasprotju z njegovimi pogodbenimi obveznostmi in da ni bil upravičen do komercialne podpore za večkratne posle ter nazadnje, da je JCB Service sankcioniral kršitev pogodbene klavzule. Vendar je Sodišče prve stopnje navedlo, da mora biti klavzula, bodisi zakonita ali nezakonita, deležna imunitete naložitve globe, ki izhaja iz člena 15(5) Uredbe št. 17, kadar je v priglašenem sporazumu.

237    V teh okoliščinah je Sodišče prve stopnje v točki 192 izpodbijane sodbe navedlo, da Komisija ni mogla zakonito naložiti globe za ravnanje, označeno za oteževalno okoliščino, temveč povezano z uporabo klavzule pravilno priglašenega sporazuma. Komisija torej ni mogla utemeljiti zneska globe, da bi upoštevala domnevne oteževalne okoliščine.

238    JCB Service poudarja, da Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava. Najprej naj bi bila odškodnina, ki jo zahteva JCB Service od enega od svojih distributerjev, izvršena na podlagi te klavzule in ne z uporabo nepriglašene določbe. Dalje naj bi bila zahtevana odškodnina ravno tako potrebna za zagotavljanje veljavnosti selektivnega distribucijskega sporazuma in da bi se izognili nezakoniti diskriminaciji med distributerji. Nazadnje, Komisija je zadevno zahtevo napačno opredelila kot „povračilne ukrepe“, ki pomenijo oteževalno okoliščino, kajti v smislu Smernic o načinu določanja glob, so „povračilni ukrepi“ ukrepi, ki so sprejeti „proti drugim ukrepom, z namenom ‚ohranjanja‘ praks, ki predstavljajo kršitev“.

239    Spomniti je treba, da je Komisija v uvodni izjavi 40 sporne odločbe navedla, da „se je od JCB zahtevalo, naj na dveh obrazcih A/B, izpolnjenih za Združeno kraljestvo, predloži informacije o vsebini sporazuma ali usklajenih ravnanj, in natančneje naslov II (3) (f), glede […] „sankcij, ki se lahko sprejmejo zoper udeležena podjetja (denarne kazni, odvzem posesti, pridržanje zalog, itd.)“. Odgovor za prva dva obrazca je bil „ne“. Ta odgovor ni bil podan niti malomarno niti mehanično. Na obrazcu A/B, ki je spremljal priglašeni sporazum za Dansko, ravno tako 30. junija 1973, je bila navedena kazen v višini 250 GBP ali trojna cena rezervnih delov, kupljenih pri drugih virih kot JCB“.

240    Navedenim trditvam JCB Service ni niti oporekal v okviru tega postopka niti jih ni izpodbijal v postopku pred Sodiščem prve stopnje. V teh okoliščinah je treba upoštevati, da ob upoštevanju odgovora „ne“ v naslovu II (3) (f) obrazca A/B, ki se nanaša na sankcije, ki jih je mogoče sprejeti zoper podjetja, udeležena pri omejevalnem sporazumu za Združeno kraljestvo, je JCB Service Komisijo obvestil o nameri, da ne namerava naložiti takih sankcij.

241    Zato odgovor „ne“ v zgoraj omenjenem naslovu obrazca A/B vključuje, da sankcije, naložene distributerju v Združenem kraljestvu, izhajajo iz omejitev dejavnosti, opisanih v priglasitvi, in zato v nasprotju s tem, kar je bilo navedeno v točki 191 izpodbijane sodbe, zadevne sankcije ne morejo biti deležne imunitete naložitve globe, ki izhaja iz člena 15(5) Uredbe št. 17.

242    Iz tega torej izhaja, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo v točkah 191 in 192 izpodbijane sodbe s tem, da je upoštevalo, da Komisija ni mogla naložiti globe v višini 864.000 EUR za ravnanje, opredeljeno na podlagi oteževalnih okoliščin in da slednja ni mogla utemeljiti povečanja zneska globe, da bi upoštevala domnevne oteževalne okoliščine.

243    Iz navedenega izhaja, da je treba nasprotni pritožbi ugoditi, kar zadeva točki 191 in 192 ter točko 2 izreka izpodbijane sodbe.

244    V skladu s členom 61 Statuta Sodišča, lahko Sodišče, če je pritožba utemeljena, razveljavi sodbo Sodišča prve stopnje. Če stanje postopka to dovoljuje, lahko samo dokončno odloči o zadevi ali pa jo vrne v razsojanje Sodišču prve stopnje. Stanje postopka v tej zadevi to dovoljuje, zato je treba odločiti glede zneska globe, ki se naloži JCB Service, in ga določi na 30.864.000 EUR.

 Stroški

245    Sodišče v skladu s členom 122, prvi odstavek, Poslovnika odloči tudi o stroških, če pritožba ni utemeljena in če Sodišče samo dokončno odloči v sporu. Na podlagi člena 69(2) tega poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 iste uredbe, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.

246    Ker je Komisija priglasila stroške in JCB s predlogi ni uspel, mu je treba naložiti stroške v zvezi s pritožbo. Ker je Komisija priglasila stroške v zvezi z nasprotno pritožbo, JCB Service pa s predlogi ni uspel, mu je treba ravno tako naložiti stroške v zvezi z nasprotno pritožbo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1)      Pritožba se zavrne.

2)      Nasprotni pritožbi Komisije se ugodi.

3)      Točka 2 izreka sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 13. januarja 2004 v zadevi JCB Service proti Komisiji (T-67/01) se razveljavi.

4)      Znesek globe, naložene JCB Service v členu 4 Odločbe Komisije 2002/190/ES z dne 21. decembra 2000 v zvezi s postopkom uporabe člena 81 ES (zadeva COMP.F.1/35.918 – JCB), se določi na 30.864.000 EUR.

5)      JCB Service se naloži plačilo vseh stroškov.

Podpisi

* Jezik postopka: angleščina.