SKLEP SODIŠČA (prvi senat)
z dne 7. julija 2014*(1)
„Ničnostna tožba – Okolje – Direktiva 94/62/ES – Embalaža in odpadna embalaža – Direktiva 2013/2/EU – Zvitki, cevi in valji, okrog katerih je navit upogljiv material – Poklicno združenje – Neobstoj neposrednega nanašanja – Nedopustnost“
V zadevi T‑202/13,
Group’Hygiène, s sedežem v Parizu (Francija), ki ga zastopata J.‑M. Leprêtre in N. Chahid-Nouraï, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata A. Alcover San Pedro in J.‑ F. Brakeland, zastopnika,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev delne ničnosti Direktive Komisije 2013/2/EU z dne 7. februarja 2013 o spremembi Priloge I k Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (UL L 37, str. 10) v delu, v katerem Komisija zvitke, cevi in valje, okrog katerih je navit upogljiv material, razen zvitkov, cevi in valjev, ki so del proizvodnih strojev in se ne uporabljajo za predstavitev proizvoda kot prodajne enote, uvršča na seznam ponazoritvenih primerov za uporabo meril, ki pojasnjujejo pojem „embalaža“,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi H. Kanninen, predsednik, I. Pelikánová, sodnica, in E. Buttigieg (poročevalec), sodnik,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje
1 Evropski parlament in Svet Evropske unije sta 20. decembra 1994 sprejela Direktivo 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 13, str. 349), katere namen je bil v skladu z njenim členom 1 uskladiti različne nacionalne ukrepe za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo, da se, po eni strani, prepreči njen vpliv na okolje držav članic in tretjih držav ali da se tak vpliv zmanjša, s čimer se zagotovi visoka raven varstva okolja, ter da se, po drugi strani, zagotovi delovanje notranjega trga in preprečijo trgovinske ovire kakor tudi izkrivljanja in omejevanja konkurence v Evropski uniji. V ta namen državam članicam nalaga, da vzpostavijo ukrepe za preprečevanje nastanka odpadne embalaže in za zmanjšanje dokončnega odstranjevanja takšnih odpadkov, med drugim z uvedbo sistemov, ki zagotavljajo po eni strani vračanje ali zbiranje rabljene embalaže ali odpadne embalaže ter po drugi strani ponovno uporabo ali predelavo zbrane embalaže in/ali odpadne embalaže.
2 Namen Direktive 94/62 je v skladu z njeno peto uvodno izjavo in členom 2 zajeti vso embalažo, dano v promet v Uniji.
3 V členu 3, točka 1, Direktive 94/62 je opredeljen pojem „embalaža“.
4 V zvezi s tem je bila Direktiva 94/62 spremenjena z Direktivo 2004/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 34, str. 3), katere namen je bil med drugim razjasniti opredelitev pojma „embalaža“ z uvedbo nekaterih meril in Priloge I s pozitivnimi in negativnimi ponazoritvenimi primeri za uporabo teh meril (uvodna izjava 2 Direktive 2004/12). Z Direktivo 2004/12 je bil člen 3, točka 1, Direktive 94/62 spremenjen, tako da sta mu bila dodana dva pododstavka, od katerih četrti določa, da mora Evropska komisija v skladu s postopkom iz člena 21 zadnjenavedene direktive preveriti in po potrebi popraviti seznam ponazoritvenih primerov v Prilogi I. Cevi in zvitki, okrog katerih je navit upogljiv material, so odtlej izrecno navedeni med proizvodi, ki jih mora Komisija prednostno obravnavati v okviru preverjanja.
5 Komisija je na podlagi člena 3, točka 1, četrti pododstavek, Direktive 94/62 in v skladu s postopkom iz člena 21 te direktive 7. februarja 2013 sprejela Direktivo 2013/2/EU o spremembi Priloge I k Direktivi 94/62 (UL L 37, str. 10, v nadaljevanju: izpodbijana direktiva). Z izpodbijano direktivo je na seznam primerov proizvodov, ki pomenijo embalažo, naveden v Prilogi I k Direktivi 94/62, uvrstila med drugim „zvitke, cevi in valje, okrog katerih je navit upogljiv material (npr. plastična folija, aluminij, papir), razen zvitkov, cevi in valjev, ki so del proizvodnih strojev in se ne uporabljajo za predstavitev proizvoda kot prodajne enote“ (v nadaljevanju: zvitki, cevi in valji, okrog katerih je navit upogljiv material).
6 Direktiva 94/62 je bila v francosko pravo prenesena med drugim s členom L. 540‑10 in naslednjimi ter členom R. 543‑42 in naslednjimi okoljskega zakonika, ki so bili v okviru prenosa Direktive 2004/12 spremenjeni z ministrskim odlokom z dne 7. februarja 2012 o primerih uporabe meril za pojasnitev pojma „embalaža“, opredeljenih v členu R. 543‑43 okoljskega zakonika (JORF z dne 23. februarja 2012, str. 3070). Iz členov L. 541‑10 II in R. 543‑56 okoljskega zakonika je razvidno, da morajo proizvajalci, uvozniki ali podjetja, ki so odgovorni za prvo dajanje proizvodov, namenjenih za porabo ali uporabo v gospodinjstvih in trženih v embalaži, v promet na francoskem ozemlju, prispevati k ravnanju s celotno svojo odpadno embalažo ali poskrbeti za tako ravnanje. V ta namen opredelijo embalažo, ki jo prevzame za to pooblaščen subjekt ali podjetje, drugo embalažo pa zberejo. Člen R. 543‑43 I vsebuje merila za opredelitev pojma „embalaža“ in določa, da so primeri, ki ponazarjajo uporabo teh meril, natančneje določeni v odloku ministra, pristojnega za okolje.
7 Izpodbijana direktiva je bila v francosko pravo prenesena z ministrskim odlokom z dne 6. avgusta 2013 o spremembi odloka z dne 7. februarja 2012 o primerih uporabe meril za pojasnitev pojma „embalaža“, opredeljenih v členu R. 543‑43 okoljskega zakonika (JORF z dne 27. avgusta 2013, str. 14487), s katerim so bili med primere proizvodov, ki tvorijo embalažo, vključeni med drugim zvitki, cevi in valji, okrog katerih je navit upogljiv material.
8 Tožeča stranka, Group’Hygiène, je poklicno združenje francoskega prava, ki v skladu s svojim statutom zastopa interese proizvajalcev izdelkov za enkratno uporabo za higieno, zdravje in brisanje, kot je sanitarni papir in papir za gospodinjstvo, ki dejavnost opravljajo na francoskem trgu. Člani združenja Group’Hygiène proizvajajo izdelke, katerih nosilci so kartonske cevi, ki so sredi zvitkov toaletnega papirja ali papirnatih brisač.
9 Januarja 2013 je zasebna ekološka organizacija, ki je v Franciji pooblaščena za zagotavljanje ravnanja z odpadno embalažo (v nadaljevanju: ekološka organizacija), pri francoskem sodišču vložila tožbo zoper več članov tožeče stranke, ker v okviru sodelovanja v sistemu ravnanja z odpadno embalažo niso prijavili odpadkov, ki jih sestavljajo zvitki, cevi in valji, uporabljenih v izdelkih, ki jih tržijo na francoskem trgu, in ker zaradi tega za to niso plačali pristojbine.
Postopek in predlogi strank
10 Tožeča stranka je 9. aprila 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
11 Komisija je z ločeno vlogo, ki je v sodno tajništvo Splošnega sodišča prispela 27. junija 2013, vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika Splošnega sodišča.
12 Družbi Sphère France SAS in Schweitzer SAS sta v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 26. julija 2013 vložili predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom tožeče stranke.
13 Tožeča stranka je 23. septembra 2013 predložila stališča glede ugovora nedopustnosti.
14 Tožeča stranka v tožbi Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– „s takojšnjim učinkom“ razglasi izpodbijano direktivo za nično v delu, v katerem so zvitki, cevi in valji, okrog katerih je navit upogljiv material, z izjemo tistih za industrijsko uporabo, dodani na seznam primerov embalaže v Prilogi I k Direktivi 94/62;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
15 Komisija v ugovoru nedopustnosti Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
16 Tožeča stranka v stališčih glede ugovora nedopustnosti Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zavrne ugovor nedopustnosti;
– izpodbijano direktivo razglasi za nično „s takojšnjim učinkom“;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
Pravo
17 Splošno sodišče lahko na podlagi člena 114(1) in (4) Poslovnika na predlog ene od strank odloči o ugovoru nedopustnosti, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini. V skladu z odstavkom 3 istega člena se ta predlog obravnava ustno, razen če Splošno sodišče ne odloči drugače. Splošno sodišče meni, da je v obravnavanem primeru o zadevi dovolj poučeno na podlagi listin v spisu, zato je odločilo, da ni treba začeti ustnega postopka.
18 Komisija predlaga, naj se ugotovi nedopustnost te tožbe, in navaja tri ugovore nedopustnosti, ki se nanašajo, prvič, na neobstoj pravnega interesa tožeče stranke, ker razglasitev ničnosti izpodbijane direktive ne bi koristila niti njej niti njenim članom, drugič, na dejstvo, da izpodbijana uredba ni predpis, ki se na člane tožeče stranke nanaša neposredno, a ne potrebuje izvedbenih ukrepov v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, ter, tretjič, na neobstoj procesnega upravičenja tožeče stranke zaradi neobstoja neposrednega in posamičnega nanašanja na njene člane.
19 Ker je Group’Hygiène združenje, ki zastopa interese proizvajalcev izdelkov za enkratno uporabo za higieno, zdravje in brisanje, lahko v skladu s sodno prakso načeloma vloži ničnostno tožbo le, če imajo osebe, ki jih zastopa, ali nekatere izmed njih posamično procesno upravičenje za vložitev tožbe ali če lahko izkaže lastni interes za vložitev tožbe (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 22. junija 2006 v združenih zadevah Belgija in Forum 187 proti Komisiji, C‑182/03 in C‑217/03, ZOdl., str. I‑5479, točka 56 in navedena sodna praksa, ter sklep Splošnega sodišča z dne 4. junija 2012 v zadevi Eurofer proti Komisiji, T‑381/11, točka 18).
20 Tožeča stranka ne zatrjuje lastnega interesa za razglasitev ničnosti izpodbijane direktive, vendar trdi, da imajo njeni člani interes, da se ta direktiva razglasi za nično, in posamično procesno upravičenje za vložitev ničnostne tožbe zoper to direktivo.
21 Najprej je treba preizkusiti procesno upravičenje članov tožeče stranke.
22 Člen 263, četrti odstavek, PDEU določa, da „[f]izične ali pravne osebe lahko pod pogoji iz prvega in drugega odstavka vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov“.
23 Direktiva je v skladu s členom 288, tretji odstavek, PDEU naslovljena na države članice. Tako lahko v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU posamezniki, kot so člani tožeče stranke, vložijo ničnostno tožbo zoper direktivo le, če je ta akt predpis, ki se nanje nanaša neposredno, a ne potrebuje izvedbenih ukrepov, ali če se nanje nanaša neposredno in posamično (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2010 v zadevi Microban International in Microban (Europe) proti Komisiji, T‑262/10, ZOdl., str. II‑7697, točka 19, in z dne 6. septembra 2013 v zadevi Sepro Europe proti Komisiji, T‑483/11, točka 29).
24 Splošno sodišče meni, da je primerno začeti s preizkusom ugovora nedopustnosti, ki se nanaša na neobstoj neposredne zadevnosti, ker ta temelji na pogoju dopustnosti tožbe, ki je skupen drugi in tretji kategoriji aktov, navedenih zgoraj v točki 22.
25 Komisija v bistvu trdi, da izpodbijana direktiva na pravni položaj članov tožeče stranke ne učinkuje neposredno. Po njenem mnenju to, da ima ta direktiva lahko finančni vpliv nanje, ne zadostuje za sklepanje, da se nanje nanaša neposredno. Države članice imajo poleg tega polje proste presoje glede uresničevanja ciljev, določenih v Direktivi 94/62, kar zadeva zvitke, cevi in valje, okrog katerih je navit upogljiv material, ki so bili z izpodbijano direktivo dodani na seznam primerov proizvodov, ki pomenijo embalažo v smislu člena 3, točka 1, Direktive 94/62.
26 Tožeča stranka v bistvu trdi, da izpodbijana direktiva samodejno pomeni, da je treba zvitke, cevi in valje, okrog katerih je navit upogljiv material, odslej obravnavati kot embalažo, ter da pristojnim nacionalnim organom v zvezi s tem ne pušča nobenega polja proste presoje. Neposredna in takojšnja posledica izpodbijane direktive naj bi bila torej ta, da so članom združenja Group’Hygiène naložene dodatne obveznosti, zlasti finančne, zaradi njihovega sodelovanja v sistemu ravnanja z odpadno embalažo, ki nastane s temi proizvodi.
27 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je izpodbijana direktiva tako po svoji obliki kot po vsebini splošen akt, ki se uporablja za objektivno določene položaje ter se splošno in abstraktno nanaša na vse gospodarske subjekte držav članic, ki opravljajo svoje dejavnosti na področju embalaže, ki jo sestavljajo proizvodi, ki so z izpodbijano direktivo uvrščeni v Prilogo I k Direktivi 94/62, vključno z embalažo, ki jo tvorijo zvitki, cevi in valji, okrog katerih je navit upogljiv material.
28 Opozoriti je treba, da je Sodišče večkrat navedlo, da so direktive splošni akti (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 22. februarja 1984 v zadevi Kloppenburg, 70/83, Recueil, str. 1075, točka 11, in z dne 29. junija 1993 v zadevi Gibraltar proti Svetu, C‑298/89, Recueil, str. I‑3605, točka 16; sklep Sodišča z dne 23. novembra 1995 v zadevi Asocarne proti Svetu, C‑10/95 P, Recueil, str. I‑4149, točka 29). Vendar pa ni izključena možnost, da lahko v nekaterih okoliščinah določbe takega splošnega akta neposredno in posamično zadevajo posameznika (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 18. maja 1994 v zadevi Codorniu proti Svetu, C‑309/89, Recueil, str. I‑1853, točke od 19 do 22; sodbi Splošnega sodišča z dne 27. junija 2000 v združenih zadevah Salamander in drugi proti Parlamentu in Svetu, T‑172/98, od T‑175/98 do T‑177/98, Recueil, str. II‑2487, točka 30, in z dne 2. marca 2010 v zadevi Arcelor proti Parlamentu in Svetu, T‑16/04, ZOdl., str. II‑211, točka 96).
29 Poleg tega glede pogoja neposrednega nanašanja , kakor je naveden v členu 230, četrti odstavek, ES, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da pogoj, da mora akt, zoper katerega je vložena tožba, fizično ali pravno osebo neposredno zadevati, zahteva, da ima ta akt neposredne učinke na njen pravni položaj in da naslovnikom tega ukrepa, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije brez uporabe drugih vmesnih pravil (sodba Sodišča z dne 5. maja 1998 v zadevi Dreyfus proti Komisiji, C‑386/96 P, Recueil, str. I‑2309, točka 43; zgoraj v točki 28 navedeni sodbi Salamander in drugi proti Parlamentu in Svetu, točka 52, in Arcelor proti Parlamentu in Svetu, točka 97, ter zgoraj v točki 23 navedena sodba Microban International in Microban (Europe) proti Komisiji, točka 27).
30 To pomeni, da se torej v primeru, v katerem institucija akt Unije naslovi na državo članico – če je ukrep, ki ga mora izvesti država članica na podlagi akta, samodejen ali če izid vsekakor ni sporen – akt nanaša neposredno na vse osebe, ki jih ta ukrep zadeva. Če pa, nasprotno, akt državi članici prepusti možnost, da ukrepa ali ne, je ukrepanje ali neukrepanje države članice tisto, ki neposredno prizadene zadevno osebo, in ne sam akt. Drugače povedano, da bi akt učinkoval, ne more biti odvisen od tega, ali tretja oseba izvaja svojo diskrecijsko pravico, razen če je očitno, da se ta pravica lahko izvaja le v določenem smislu (sklep Sodišča z dne 10. septembra 2002 v zadevi Japan Tobacco in JT International proti Parlamentu in Svetu, T‑223/01, Recueil, str. II‑3259, točka 46).
31 Ker pogoj neposrednega nanašanja , določen v členu 263, četrti odstavek, PDEU, ni bil spremenjen, se ta sodna praksa uporablja tudi v tej zadevi (sklep Sodišča z dne 9 julija 2013 v zadevi Regione Puglia proti Komisiji, C‑586/11 P, točka 31; glej v tem smislu tudi sklepa Splošnega sodišča z dne 15. junija 2011 v zadevi Ax proti Svetu, T‑259/10, neobjavljen v ZOdl., točka 21, in z dne 12. oktobra 2011 v zadevi GS proti Parlamentu in Svetu, T‑149/11, neobjavljen v ZOdl., točka 19).
32 Splošno sodišče mora torej preveriti, ali izpodbijana direktiva sama po sebi ustvarja učinke na pravni položaj članov tožeče stranke.
33 V zvezi s tem je treba opozoriti, da direktiva ne more sama po sebi ustvarjati obveznosti za posameznika in se torej kot taka ne more uveljavljati proti njemu (sodbi Sodišča z dne 26. februarja 1986 v zadevi Marshall, 152/84, Recueil, str. 723, točka 48, in z dne 7. marca 1996 v zadevi El Corte Inglés, C‑192/94, Recueil, str. I‑1281, točka 15; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 14. julija 1994 v zadevi Faccini Dori, C‑91/92, Recueil, str. I‑3325, točka 25). Iz tega sledi, da direktiva, zaradi katere morajo kot v obravnavani zadevi države članice za nekatere proizvode šteti, da pomenijo embalažo v smislu člena 3, točka 1, Direktive 94/62, sama po sebi ne more – pred sprejetjem državnih ukrepov za prenos in neodvisno od njih – neposredno vplivati na pravni položaj gospodarskih subjektov v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 28 navedeno sodbo Salamander proti Parlamentu in Svetu, točka 54).
34 Tožeča stranka vseeno trdi, da je izpodbijana direktiva neposredno vplivala na njene člane celo pred njenim prenosom in neodvisno od njega.
35 Prvič, tožeča stranka se sklicuje na finančne posledice, ki jih čutijo ali bi jih lahko čutili njeni člani zaradi sprejetja izpodbijane direktive, ker so z njo zvitki, cevi in valji, okrog katerih je navit upogljiv material, uvrščeni na seznam primerov embalaže. Člani tožeče stranke, ki uporabljajo te proizvode v tistih, ki jih proizvajajo, naj bi bili tako dolžni sodelovati v sistemu ravnanja z embalažo, ki jo pomenijo ti proizvodi, in bi morali na tej podlagi plačati nekatere finančne prispevke. Spor med njimi in ekološko organizacijo, ki poteka pred francoskim sodiščem, naj bi dokazoval neizprosnost in neizogibnost teh finančnih posledic.
36 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da take posledice izhajajo ne iz izpodbijane direktive, ampak iz njenega prenosa s strani francoskih organov. S to direktivo se namreč zgolj spreminja seznam primerov proizvodov, ki jih je treba šteti za embalažo ali se jih ne sme šteti za embalažo v smislu člena 3, točka 1, Direktive 94/62. Zgolj uvrstitev nekaterih proizvodov, zlasti zvitkov, cevi in valjev, okrog katerih je navit upogljiv material, na seznam primerov embalaže gospodarskim subjektom, ki opravljajo dejavnost v sektorju embalaže, sestavljene iz teh proizvodov, ne nalaga obveznosti sodelovanja v sistemih ravnanja s to embalažo. Čeprav je res, da je treba zaradi člena 1 izpodbijane direktive in Priloge I k tej direktivi za zvitke, cevi in valje, okrog katerih je navit upogljiv material, odslej šteti, da v nacionalnih pravnih sistemih pomenijo embalažo v smislu člena 3, točka 1, Direktive 94/62, izpodbijana direktiva ne vsebuje nobene podrobne navedbe glede ukrepov, ki jih bodo nacionalnih organi sprejeli za doseganje ciljev, ki so v Direktivi 94/62 določeni v zvezi s temi proizvodi.
37 Natančneje, obveznost, ki izhaja iz člena 7 Direktive 94/62, da se uvede sistem vračanja, zbiranja in predelave odpadkov od proizvodov, ki so v izpodbijani direktivi opredeljeni kot proizvodi, ki pomenijo embalažo, se za člane tožeče stranke ne uporablja neposredno. Na podlagi te obveznost mora namreč zadevna država članica sprejeti akt, v katerem določi, na kakšen način namerava izpolniti zadevno obveznost, kar zadeva med drugim zvitke, cevi in valje, okrog katerih je navit upogljiv material (glej v tem smislu in po analogiji sklep Splošnega sodišča z dne 22. junija 2006 v zadevi Freiherr von Cramer-Klett in Rechtlerverband Pfronten proti Komisiji, T‑136/04, ZOdl., str. II‑1805, točka 52).
38 Tako so nacionalne določbe o prenosu izpodbijane direktive tiste, ki lahko imajo pravne učinke na položaj članov tožeče stranke, ne pa izpodbijana direktiva.
39 Zato se za izpodbijano direktivo ne more šteti, da neposredno vpliva na pravice teh članov ali izvrševanje takih pravic.
40 Finančne posledice, na katere se sklicuje tožeča stranka, se vsekakor ne nanašajo na pravni položaj njenih članov, temveč samo na njihov dejanski položaj (glej v tem smislu zgoraj v točki 28 navedeno sodbo Salamander in drugi proti Parlamentu in Svetu, točka 62, in sklep Splošnega sodišča z dne 19. septembra 2006 v zadevi Benkö n drugi proti Komisiji, T‑122/05, ZOdl., str. II‑2939, točka 47). Poleg tega, kot izhaja iz sodne prakse, zgolj to, da lahko akt vpliva na premoženjski položaj tožeče stranke, ne zadostuje za sklepanje, da se nanjo neposredno nanaša. Samo obstoj posebnih okoliščin bi lahko posamezniku, ki trdi, da akt vpliva na njegov položaj na trgu, omogočil, da sproži postopek na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU (sodba Sodišča z dne 10. decembra 1969 v združenih zadevah Eridania in drugi proti Komisiji, 10/68 in 18/68, Recueil, str. 459, točka 7, ter sklepa Splošnega sodišča z dne 18. februarja 1998 v zadevi Comité d’entreprise de la Société française de production in drugi proti Komisiji, T‑189/97, Recueil, str. II‑335, točka 48, in z dne 21. septembra 2011 v zadevi Etimine in Etiproducts proti ECHA, T‑343/10, ZOdl., str. II‑6611, točka 41). Ker je v obravnavani zadevi tožeča stranka trdila le, da bodo njenim članom naložene dodatne finančne obveznosti v zvezi z ravnanjem z odpadno embalažo, ki jo pomenijo zvitki, cevi in valji, okrog katerih je navit upogljiv material, ni dokazala obstoja takih posebnih okoliščin.
41 Drugič, tožeča stranka trdi, da izpodbijana direktiva neposredno vpliva na pravni položaj njenih članov, saj bi se lahko ekološka organizacija nanjo neposredno sklicevala v sporih, ki tečejo pred francoskim sodiščem, da bi od njih zahtevala prispevke na podlagi njihovega sodelovanja v sistemu ravnanja z embalažo, ki jo pomenijo zvitki, cevi in valji, okrog katerih je navit upogljiv material.
42 V zvezi s tem je treba opozoriti, kot je bilo navedeno v točki 33 zgoraj, da direktiva ne more sama po sebi ustvarjati obveznosti za posameznika in je torej kot take ni mogoče uveljavljati proti njemu. Ta argument tožeče stranke torej ni utemeljen.
43 Tretjič, prav tako ni utemeljen argument tožeče stranke, da se izpodbijana direktiva, neodvisno od njenega prenosa, neposredno nanaša na njene člane, ker državam članicam ne pušča nobene diskrecijske pravice v zvezi z ukrepi za prenos. Sicer je res, kot trdi tožeča stranka, da izpodbijana direktiva državam članicam ne pušča diskrecijske pravice v zvezi z možnostjo, da se odslej zvitki, cevi in valji, okrog katerih je navit upogljiv material, štejejo za embalažo v smislu člena 3, točka 1, Direktive 94/62. Vendar imajo države članice še vedno diskrecijsko pravico pri izbiri ukrepov, ki jih lahko sprejmejo za doseganje ciljev, ki so v Direktivi 94/62 določeni v zvezi s temi proizvodi. Morebitni učinki na pravni položaj članov tožeče stranke pa ne izhajajo iz zahteve doseči ta rezultat, ampak iz izbire ukrepov, ki se jih država članica odloči sprejeti, da bi dosegla ta rezultat (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 13. marca 2008 v zadevi Komisija proti Infront WM, C‑125/06 P, ZOdl., str. I‑1451, točki 62 in 63).
44 Niti Direktiva 94/62 niti izpodbijana direktiva namreč ne določata sistema ravnanja z odpadno gospodinjsko embalažo za enkratno uporabo, kot so zvitki, cevi in valji, ki se uporabljajo v proizvodih, ki jih proizvajajo člani tožeče stranke, s katerim bi bilo mogoče doseči zastavljene cilje. Izbiro najprimernejšega sistema torej prepušča državam članicam (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 14. decembra 2004 v zadevi Radlberger Getränkegesellschaft in S. Spitz, C‑309/02, ZOdl., str. I‑11763, točka 42). Direktiva 94/62 prepušča državam članicam tudi odločitev, da opredelijo kategorijo gospodarskih subjektov, ki morajo sodelovati v sistemih, ki zagotavljajo vračanje, zbiranje in predelavo embalaže in odpadne embalaže, uvedenih na podlagi člena 7(1) Direktive 94/62, pod pogojem, da so ti „odprti za sodelovanje vseh gospodarskih subjektov iz zadevnih sektorjev in pristojnih javnih oblasti“ (glej v tem smislu sklep Sodišča z dne 16. februarja 2006 v zadevi Plato Plastik Robert Frank, C‑26/05, neobjavljen v ZOdl., točka 33). Tako niti Direktiva 94/62 niti izpodbijana direktiva ne določata obveznega sodelovanja uporabnikov embalaže, kot so člani tožeče stranke, v sistemu ravnanja z embalažo, ki ga bo Francoska republika uvedla za zvitke, cevi in valje, okrog katerih je navit upogljiv material.
45 Dejstvo, da so nacionalni organi že sprejeli ukrepe na podlagi Direktive 94/62, ne pomeni, da je diskrecijska pravica države članice pri izvajanju izpodbijane direktive zgolj teoretična, saj ni mogoče izključiti, da nacionalni organi sprejmejo druge vrste ukrepov na podlagi te direktive (glej v tem smislu in po analogiji sklep Splošnega sodišča z dne 14. julija 2008 v zadevi Calebus proti Komisiji, T‑366/06, neobjavljen v ZOdl., točka 43).
46 Četrtič, prav tako ni mogoče sprejeti argumenta, ki ga tožeča stranka izpeljuje iz zgoraj v točki 23 navedene sodbe Microban International in Microban (Europe) proti Komisiji, v kateri je Splošno sodišče priznalo, da ima sporni sklep, ki določa prepoved trženja zadevne kemikalije, neposredne učinke na pravni položaj tožečih strank. Prvič, spomniti je treba, da je bil akt, ki so ga tožeče stranke izpodbijale v omenjeni zadevi, sklep, ki je v skladu s členom 288, četrti odstavek, PDEU v celoti zavezujoč. V tej zadevi je akt direktiva, ki je v skladu s členom 288, tretji odstavek, PDEU za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod.
47 Drugič, v nasprotju s sklepom, ki se je obravnaval v zgoraj v točki 23 navedeni sodbi Microban International in Microban (Europe) proti Komisiji, izpodbijana direktiva ne določa nobene prepovedi ali obveznosti za člane tožeče stranke, ampak prepušča državam članicam skrb, da opredelijo posledice, ki jih ima za zadevne gospodarske subjekte uvrstitev nekaterih proizvodov na seznam primerov embalaže, ob upoštevanju ciljev, določenih v Direktivi 94/62.
48 Enako velja za argument tožeče stranke, ki ga ta izpeljuje iz sodbe Splošnega sodišča z dne 7. oktobra 2009 v zadevi Vischim proti Komisiji (T‑420/05, ZOdl., str. II‑3841), v kateri je Splošno sodišče presodilo, da ima tožeča stranka v tej zadevi procesno upravičenje za vložitev ničnostne tožbe zoper direktivo, s katero so bili določeni pogoji za trženje aktivne snovi, ki je sestavina fitofarmacevtskih sredstev, na trgu Unije. V zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, je namreč zadevna direktiva imela neposredne učinke na pravni položaj tožeče stranke kot družbe, ki to aktivno snov proizvaja. Okoliščine v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, pa so drugačne od okoliščin v obravnavani zadevi, saj direktiva, ki se izpodbija v okviru te tožbe, ne določa pogojev za trženje embalaže, ki jo pomenijo proizvodi, ki so s to direktivo uvrščeni na seznam v Prilogi I k Direktivi 94/62.
49 Zato so okoliščine v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj v točki 23 navedena sodba Microban International in Microban (Europe) proti Komisiji (točka 29), in v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj v točki 48 navedena sodba Vischim proti Komisiji (točka 77), drugačne od okoliščin v obravnavani zadevi.
50 Ker je pogoj neposrednega nanašanja pogoj dopustnosti, skupen tožbam zoper akte, ki niso naslovljeni na tožečo stranko, in tožbam zoper predpise, ki ne potrebujejo izvedbenih ukrepov, ni treba preučiti vprašanja, ali je izpodbijana direktiva predpis v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, da se ugotovi, da člani tožeče stranke v tej zadevi nimajo procesnega upravičenja (glej v tem smislu zgoraj v točki 31 navedena sklepa Ax proti Svetu, točka 25, ter GS proti Parlamentu in Svetu, točka 28).
51 Ker člani tožeče stranke nimajo procesnega upravičenja in tožeča stranka ni izkazala lastnega interesa za vložitev tožbe, je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 19 zgoraj, ugotoviti, da je ta tožba nedopustna, ne da bi se bilo treba izreči o utemeljenosti ugovora nedopustnosti, ki se nanaša na neobstoj pravnega interesa članov tožeče stranke.
52 V teh okoliščinah ni treba odločiti o predlogu za intervencijo družb Sphère France in Schweitzer v podporo predlogom tožeče stranke (glej v tem smislu sklep Sodišča z dne 5. julija 2001 v zadevi Conseil national des professions de l’automobile in drugi proti Komisiji, C‑341/00 P, Recueil, str. I‑5263, točke od 33 do 37).
Stroški
53 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Komisije.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE (prvi senat)
sklenilo:
1. Tožba se zavrže kot nedopustna.
2. O predlogu za intervencijo Sphère France SAS in Schweitzer SAS ni treba odločati.
3. Group’Hygiène se naloži plačilo njegovih stroškov in stroškov, ki jih je priglasila Evropska komisija.
V Luxembourgu, 7. julija 2014.