Zadeva T‑202/13

Group’Hygiène

proti

Evropski komisiji

„Ničnostna tožba – Okolje – Direktiva 94/62/ES – Embalaža in odpadna embalaža – Direktiva 2013/2/EU – Zvitki, cevi in valji, okrog katerih je navit upogljiv material – Poklicno združenje – Neobstoj neposrednega nanašanja – Nedopustnost“

Povzetek – Sklep Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 7. julija 2014

Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Neposredno nanašanje – Merila – Direktiva 2013/2, ki spreminja seznam primerov proizvodov, ki pomenijo embalažo v smislu Direktive 94/62 – Obveznost držav članic, da uvedejo sistem vračanja, zbiranja in predelave odpadkov od proizvodov, ki pomenijo embalažo – Tožba, ki jo je vložilo poklicno združenje, ki zastopa interese proizvajalcev navedenih proizvodov – Neobstoj neposrednega nanašanja – Nedopustnost

(člena 263, četrti odstavek, PDEU in 288, tretji odstavek, PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 94/62, člena 3, točka 1, in 7 ter Priloga I; Direktiva Komisije 2013/2)

Poklicno združenje, ki zastopa interese svojih članov, lahko ničnostno tožbo vloži le, če imajo osebe, ki jih zastopa, ali nekatere od njih posamično procesno upravičenje ali če lahko izkaže lastni interes.

Direktiva je v skladu s členom 288, tretji odstavek, PDEU naslovljena na države članice. Tako lahko v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU posamezniki, kot so člani tožeče stranke, vložijo ničnostno tožbo zoper direktivo le, če je ta direktiva predpis, ki se nanje neposredno nanaša, a ne potrebuje izvedbenih ukrepov, ali če se nanje nanaša neposredno in posamično.

V zvezi s tem pogoj, da mora akt, zoper katerega je vložena tožba, fizično ali pravno osebo neposredno zadevati, zahteva, da ima ta akt neposredne učinke na njen pravni položaj in da naslovnikom tega ukrepa, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne daje nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba popolnoma samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije brez uporabe drugih vmesnih pravil.

Zato je tožba poklicnega združenja, ki zastopa interese svojih članov, za razglasitev ničnosti Direktive 2013/2 o spremembi Priloge I k Direktivi 94/62 o embalaži in odpadni embalaži, kadar navedeni člani nimajo procesnega upravičenja in poklicno združenje ni izkazalo lastnega interesa, nedopustna.

Navedena direktiva je namreč tako po obliki kot po vsebini splošen akt, ki se uporablja za objektivno določene položaje ter se splošno in abstraktno nanaša na vse gospodarske subjekte držav članic, ki opravljajo svoje dejavnosti na področju embalaže, ki jo pomenijo proizvodi, ki so s to direktivo uvrščeni v Prilogo I k Direktivi 94/62, vključno z embalažo, ki jo pomenijo zvitki, cevi in valji, okrog katerih je navit upogljiv material. Direktiva ne more sama ustvarjati obveznosti za posameznika, tako da proti njemu sklicevanje na direktivo kot takšno ni mogoče. Iz tega sledi, da direktiva, zaradi katere morajo države članice za nekatere proizvode šteti, da so embalaža v smislu člena 3, točka 1, Direktive 94/62, sama po sebi ne more – pred sprejetjem državnih ukrepov za prenos in neodvisno od njih – neposredno vplivati na pravni položaj gospodarskih subjektov v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Natančneje, obveznost, ki izhaja iz člena 7 Direktive 94/62, da se uvede sistem vračanja, zbiranja in predelave odpadkov od proizvodov, ki so v izpodbijani direktivi opredeljeni kot proizvodi, ki pomenijo embalažo, se za člane tožeče stranke ne uporablja neposredno. Na podlagi te obveznost mora namreč zadevna država članica sprejeti akt, v katerem določi, na kakšen način namerava izpolniti zadevno obveznost, kar zadeva med drugim zvitke, cevi in valje, okrog katerih je navit upogljiv material

Poleg tega imajo države članice diskrecijsko pravico pri izbiri ukrepov, ki jih lahko sprejmejo za doseganje ciljev, ki so v Direktivi 94/62 določeni v zvezi s temi proizvodi. Morebitni učinki na pravni položaj članov tožeče stranke pa ne izhajajo iz zahteve doseči ta rezultat, ampak iz izbire ukrepov, ki se jih država članica odloči sprejeti, da bi dosegla ta rezultat.

Tako so nacionalne določbe o prenosu Direktive 2013/12 tiste, ki lahko imajo pravne učinke na položaj članov tožeče stranke, ne pa izpodbijana direktiva. Zato se za Direktivo 2013/12 ne more šteti, da neposredno vpliva na pravice teh članov ali izvrševanje takih pravic.

(Glej točke 19, 23, 27, 29, 33, od 37 do 39, 43 in 51.)