SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
DÁMASA RUIZ-JARABOJA COLOMERJA,
predstavljeni 10. maja 2005(1)
Združeni zadevi C-465/02 in C-466/02
Zvezna republika Nemčija
in
Kraljevina Danska
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Kmetijstvo – Geografske označbe in označbe porekla za kmetijske proizvode in živila – Ime ,feta‘ – Generična imena – Tradicionalna imena – Veljavnost Uredbe (ES) št. 1829/2002“
Stvarno kazalo
I – Uvod
II – Pravni okvir: skupnostna zaščita geografskih označb in označb porekla
A – Zgodovinsko ozadje
B – Prvi koraki zakonodaje Skupnosti
C – Aktualna skupnostna ureditev
1. Vinski proizvodi
2. Kmetijski proizvodi in živila
D – Uredba št. 2081/92
1. Pojma „označba porekla“ in „geografska označba“
a) Osnovna opredelitev
i) Geografska povezava
ii) Kvalitativna povezava
b) Enakovredna pojma
i) Tradicionalna imena
ii) Druga geografska imena
2. Imena, ki jih ni mogoče registrirati
a) Generična imena
b) Imena, ki lahko zavajajo
3. Postopek registracije
a) Običajni postopek
b) Poenostavljeni postopek
c) Znanstveni odbor
E – Uredba (ES) št. 1107/96
III – Preučitev sodne prakse Sodišča
A – Opredelitev kot pravice industrijske in poslovne lastnine
B – Cilj zaščite
C – Temeljna uredba
1. Področje uporabe
2. Obseg zaščite
3. Registracija in njeni učinki
4. Povzetek
IV – Dejansko stanje sporov
A – Prva vključitev „fete“ v Uredbo št. 1107/96
B – Sodba „Feta“
C – Druga vključitev „fete“ v Uredbo št. 1107/96 na podlagi Uredbe št. 1829/2002
D – Zadeva „Canadane Cheese Trading in Kouri“
V – Ničnostni tožbi
A – Dopustnost ničnostnih tožb
B – Formalni tožbeni razlogi
1. Kršitev rokov in jezikovne ureditve
2. Nezadostna obrazložitev
C – Vsebinski tožbeni razlogi
1. „Feta“ kot generično ime
a) Kaj je „generično ime“
b) Merila za opredelitev
i) Dejansko stanje v državi članici, od koder ime izvira, in na območjih potrošnje
– Stanje v državi porekla
– Stanje na območjih potrošnje
ii) Dejansko stanje v drugih državah članicah
– Splošno stanje v drugih državah
– Stanje v državah, ki proizvajajo sir
iii) Zadevna nacionalna zakonodaja ali zakonodaja Skupnosti
– Nacionalne zakonodaje
– Zakonodaja Skupnosti
iv) Drugi dejavniki
– Stanje v tretjih državah
– Časovni vidik
c) Presoja meril in posledic
2. „Feta“ kot tradicionalno ime
a) Tradicionalno ime
b) Označitev živila po poreklu iz definiranih geografskih območij
c) Razlog za kakovost ali značilnosti „fete“ in geografsko območje njene proizvodnje, predelave in priprave za trg
i) Kakovost kot posledica geografskega okolja
ii) Proizvodnja, predelava in priprava za trg na določenem območju
d) Posledice
VI – Stroški
VII – Predlog
I – Uvod
1. V tej ničnostni tožbi se pred Sodiščem znova razpravlja o vprašanju zakonitosti vnosa imena „feta“ v register geografskih označb in označb porekla Evropske skupnosti.
2. Ta razprava se je pred tem začela v zadevi v zvezi z vprašanjem za predhodno odločanje, ki ga je postavil in nato umaknil Symvoulio tis Epikrateias (državni svet (Grčija)), v kateri sem sklepne predloge predstavil 24. junija 1997(2), in v postopku z ničnostno tožbo, v katerem je bila izrečena sodba(3) o razveljavitvi registracije zaradi formalnih razlogov, vendar ni bilo preučeno, ali je to ime „generično“ ali se lahko opredeli kot „tradicionalno“ za namene veljavne zakonodaje.
3. Komisija Evropskih skupnosti je nato sprejela ukrepe za odpravo pomanjkljivosti, odkritih v navedeni sodbi, in na seznam zaščitenih imen znova vnesla ime „feta“ z Uredbo Komisije (ES) št. 1829/2002(4), zoper katero sta Zvezna republika Nemčija in Kraljevina Danska vložili ničnostni tožbi.
4. V teh sklepnih predlogih bom preučil pravni okvir in sodno prakso Sodišča na tem področju, nato pa bom pojasnil dejstva v sporih in preučil razloge za razglasitev ničnosti.
II – Pravni okvir: skupnostna zaščita geografskih označb in označb porekla
A – Zgodovinsko ozadje
5. Prvo sklicevanje na označbo porekla najdemo v Bibliji v pripovedi o gradnji jeruzalemskega templja, ki ga je Jahveju obljubil kralj David in za katerega je tirski in sidonski kralj Hiram posekal libanonske cedre, kot je zahteval Salomon, čigar palača je bila nato zgrajena s toliko cedrami, da je bila znana pod imenom „hiša libanonskega gozda“. Zgrajena je bila namreč na štirih vrstah stebrov iz tega dragocenega lesa, s katerim je bila pokrita tudi dvorana s prestolom, „kjer je sodil, sodn[a] dvoran[a]“(5). Poleg imen in simbolov je bila navedba geografskega porekla verjetno ena od prvih metod označevanja oseb in stvari, da bi jih razlikovali od tistih, ki so jim bili podobni(6). Od antičnih časov naprej različne izpovedi pričajo o priznavanju slovesa in veljave proizvodov z nekaterih območij. Klasični avtorji, kot so Herodot, Aristotel in Platon, dokazujejo, da Grki cenijo bron iz Korinta, marmor iz Frigije in s Parosa, lončeno posodo iz Aten, lončene kipce iz Tizbe, parfume iz Arabije ali vina z Naksosa, Rodosa in iz Korinta(7). Vergil v Eneidi pripoveduje, da je Helen dal Eneju „darila, vsa slonokoščena in zlata, zraven pa mnogo srebra in dodonskih bakrenih kotličev“(8), med darili, ki jih je Andromaha dala Askaniju, pa so bile „z zlatom pretkane obleke in frigijski plašč“(9). Horacij je svoje delo začinil s pravo zbirko rimskih geografskih označb in posvaril pred ponaredki(10).
6. V povezavi med predmeti in njihovim poreklom ni bila izražena razlika med tistimi, ki se pojavijo naravno, in tistimi, ki so rezultat človekovega dela, in povezava ni ustrezala natančnemu pojmu. Prav tako zanjo ni veljal noben zakon(11).
7. Enako je bilo v srednjem veku, kjer so v Alceovem odlomku navedeni meči iz Halkide s kratkim rezilom in dolgim ročajem, ki so se tako imenovali zaradi kraja, v katerem so jih izdelovali(12). V tem obdobju je mogoče opaziti nekakšno zmedo med znamkami obrtnikov in pečati, na katerih je bilo navedeno poreklo blaga in so nastali, ker so bili člani cehov dolžni označiti svoje izdelke, ker bi bili sicer izključeni. Zato sta se pojavili dve vrsti žigov: žig ceha (signum collegii) in žig posameznega obrtnika (signum privati)(13). Tako se je zagotavljalo upoštevanje nekaterih pogojev pri izdelavi, kar je posredno ščitilo tudi kraj, v katerem so se proizvodi izdelovali.
8. Francoska revolucija je odpravila cehe in ponovno uvedla popolnoma svobodno trgovino, s čimer je odpravila velik del protekcionistične prakse, vendar ne v celoti, saj v prvi polovici 19. stoletja še vedno obstajajo pravila o spodbujanju posebnih proizvodov iz nekaterih krajev, kot so milo iz Marseilla, jeklo iz Vestfalije in Porenja ter kovaški izdelki iz Avstrije(14).
9. Od takrat so nekatere države sprejele ukrepe za preprečevanje goljufij glede porekla naravnih in izdelanih proizvodov, zlasti v vinarstvu(15). Njihov namen je zaščititi potrošnika z zagotavljanjem pristnosti proizvoda in proizvajalca varovati pred nelojalno konkurenco(16). Pozneje je bil vzpostavljen sistem zaščite, v katerem je bila dana pobuda za označbe porekla, in sicer po zgledu sistema, vzpostavljenega za znake, ki označujejo blago.
10. Medtem so se v evropski književnosti in kulturi še naprej pojavljale številne navedbe porekla nekaterih proizvodov, s čimer so avtorji poudarjali njihovo dokazano kakovost ali posebne lastnosti. Cervantes v Don Kihotu omenja vretena iz Guadarrame(17), nekatera živila, kot so čičerika iz Martosa(18), gozdne jerebice iz Milana, rimski fazani, sorrentska teletina, moronske jerebice ali gosaki iz Lavajosa(19), neapeljsko milo(20) in nekatere tkanine, kot sta sukno iz Cuence in „mezlan“ iz Segovije(21); Lope de Vega hvali francoski plašč(22) ter omenja sukno iz Cuence(23) in krožnike iz Talavere(24); Shakespeare v Hamletu, danskem princu, omenja čaše renskega, s katerimi nazdravlja kralj(25), in govori o stavi med Klavdijem in Laertom za šest arabskih konj proti šestim francoskim rapirjem z bodali(26); Proust hvali sladico in poudarja, da si zasluži, da se odpre steklenico portovca(27), ter opisuje srečanje v hotelu Balbec med pripovedovalcem in vojvodinjo Guermantsko, zavito v meglico obleke iz sivega kitajskega krepa(28); Carpentier, ki zvesto slika evropsko kulturo na ameriški celini, piše o bordojcu(29), slamnatih klobukih iz Italije(30), francoskih in italijanskih punčkah ter škotskem „viskiju“(31).
11. Zdaj proizvode označujejo tako, da se tržijo pod znamko vsakega proizvajalca, vendar je zelo pogosto naveden tudi kraj izdelave. V svetu, v katerem prevladujejo simboli in razvoj trgovine potrošniku ponuja številne možnosti, je pri izbiri odločilna razlikovalnost; od tod tudi njen ekonomski pomen.
B – Prvi koraki zakonodaje Skupnosti
12. Nobena določba Pogodbe ES se ne nanaša na geografske označbe. Ko je bila Pogodba odobrena, so nacionalne zakonodaje zaradi opisanega razvoja same različno zaščitile te označbe. Nekatere države so zagotavljale splošno zaščito s predpisi o prepovedi nelojalne konkurence – zlasti z uporabo načela verodostojnosti – druge, kot sta Francija in Španija, pa so vzpostavile posebno ureditev, ki je podobna ureditvi za nekatere razlikovalne elemente in je zanjo značilno ločevanje med „navedbo porekla“ in „označbo porekla“(32).
13. Obstoj teh različnih pravil o zaščiti v Evropski uniji ustvarja napetosti s temeljnimi svoboščinami, saj priznanje pravice izključne uporabe imena vpliva na pretok blaga(33). Vendar je ta učinek izrecno predviden v ustanovitvenem aktu: čeprav so s členoma 28 ES in 29 ES prepovedane količinske omejitve pri uvozu in izvozu in tudi vsi ukrepi z enakim učinkom, je v členu 30 ES navedeno, da s tema določbama niso izključene omejitve, ki so med drugim utemeljene z „varstvom industrijske in poslovne lastnine“(34); vendar pristojnost držav članic za določitev teh omejitev preneha, če Skupnost uskladi zakonodajo zaradi zagotavljanja zaščite. Kot bom pojasnil v nadaljevanju, je bila Sodišču vsekakor dodeljena naloga določiti, v katerem ukrepu ima ta pravica prednost pred prostim pretokom.
14. Možnost prilagoditve učinka člena 28 ES na tem področju je bila predvidena v Direktivi Komisije 70/50/EGS z dne 22. decembra 1969 o odpravi ukrepov, ki imajo enak učinek kot količinske omejitve pri uvozu in ki jih ne zajemajo drugi predpisi, sprejeti skladno s Pogodbo o ustanovitvi EGS(35), v kateri so navedeni ukrepi, s katerimi so samo za nacionalne proizvode pridržane označbe, ki niso označbe porekla ali navedbe porekla (člen 2(3)(a)). To nasprotno pomeni, da ukrepi, ki so zajeti v enem od teh pojmov, niso izključeni.
15. Zato je bila v Direktivi Sveta 79/112/EGS z dne 18. decembra 1978 o približevanju zakonodaje držav članic o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil za prodajo končnemu potrošniku(36) predvidena možnost, da organi vsake države prepovejo trgovino s temi proizvodi zaradi varstva pravic industrijske in poslovne lastnine, navedb porekla, označb porekla in preprečevanja nepoštene konkurence (člen 15(2)).
C – Aktualna skupnostna ureditev
16. Na začetku je Skupnost urejala samo področje vina, nato pa je zakonodajo razširila tudi na kmetijski in živilski sektor, v prihodnosti pa bo lahko urejala tudi druga področja(37), kot je napovedano v deveti uvodni izjavi Uredbe Sveta (EGS) št. 2081/92 z dne 14. julija 1992 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila(38) (v nadaljevanju: temeljna uredba), v kateri so navedene omejitve uporabe te uredbe na proizvode in živila, „za katere obstaja povezava z značilnostmi proizvodov in živil in geografskim poreklom; [vendar] je to področje uporabe mogoče razširiti, da bi zajemalo tudi druge […]“(39).
1. Vinski proizvodi
17. Vina, grozdni mošti in grozdni sokovi so bili vključeni v Prilogo II k Pogodbi na seznam proizvodov, za katere je treba oblikovati skupno kmetijsko politiko. To pojasnjuje, zakaj so bila že zelo zgodaj v Uredbi Sveta št. 24 z dne 4. aprila 1962 o postopni vzpostavitvi skupne ureditve trga za vino(40) postavljena temeljna načela in je bila predvidena priprava pravil za kakovostna vina, pridelana na določenem pridelovalnem območju.
18. Uredba Sveta (ES) št. 1493/1999 z dne 17. maja 1999 o skupni ureditvi trga za vino(41) je steber predpisov na tem področju, brez poseganja v nekatere posebne predpise na drugih področjih(42).
19. V Uredbi št. 1493/1999, ki temelji na tem, da „opis, označevanje in predstavitev proizvodov, ki so zajeti v tej uredbi, pomembno vplivajo na njihovo trženje“, je del vsebine posvečen temu, da se „zagotovi obvezn[a] uporab[a] nekaterih podatkov, s katerimi se lahko opredeli[jo]“ ti proizvodi, in da „se potrošnikom lahko priskrbijo nekatere pomembne informacije, in optimaln[a] uporab[a] drugih informacij na podlagi predpisov Skupnosti ali ob upoštevanju predpisov o preprečevanju goljufij“ (petdeseta uvodna izjava). V skladu s členom 47(1) te uredbe so med cilji navedene uredbe določeni zaščita legitimnih interesov potrošnikov (a), zaščita legitimnih interesov proizvajalcev (b), nemoteno delovanje notranjega trga (c) in pospeševanje proizvodnje kakovostnih proizvodov (d).
20. Poleg tega je predvidena ureditev dopolnjena s posebnimi zakoni, ki so jih sprejele različne države članice.
2. Kmetijski proizvodi in živila
21. Treba je bilo čakati do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, da je Skupnost sprejela predpise o uporabi geografskih imen za druge proizvode, predvsem za kmetijske proizvode in živila. Čeprav se je zdelo, da je Direktiva 79/112 o označevanju zadosten in primeren instrument za varovanje kupca pred tveganjem goljufije(43), se je izkazalo nasprotno, saj so se pojavili drugi interesi. Direktiva je bila dobro dopolnilo, vendar geografske označbe in kupec(44) z njo niso bili učinkovito zaščiteni.
22. Potreba po preprečevanju novih trgovinskih ovir in oblikovanju instrumentov za zagotovitev ustreznega varstva potrošnikov in proizvajalcev je bila razlog za oblikovanje politike Skupnosti o kakovosti(45), ki naj bi dopolnila pomanjkljivosti, ki jih je odkrilo in poudarilo Sodišče(46).
23. V razpravi, ki je sledila, je bilo podanih več predlogov, med njimi zagotovitev široke zaščite besed, ki opredeljujejo kraje porekla živil(47). Komisija je delala v tej smeri(48) in tudi Evropski parlament je nekaj prispeval k temu(49).
24. Svet, ki je povzel predlog iz februarja 1991, je tako 14. julija 1992 sprejel temeljno uredbo(50), ki je bistveni predpis na tem področju. V nasprotju z vinskim sektorjem ta ureditev temelji na tradicionalnem pojmu označbe porekla, ki jo zagotavlja obvezna registracija, saj se zaščita odobri šele po vpisu v register(51).
D – Uredba št. 2081/92
25. V uvodnih izjavah temeljne uredbe je navedenih več pobud, ki upravičujejo njeno sprejetje: spodbujati raznolikost kmetijske proizvodnje, promovirati proizvode s posebnimi značilnostmi in zagotoviti potrošnikom jasne in zanesljive informacije o poreklu njihovih nakupov. V tej uredbi, s katero so priznani zadovoljivi rezultati, ki so jih dosegle države, katerih pravni red je ščitil navedbe porekla (šesta uvodna izjava), in dejanska raznolikost na tem področju, je določeno, da „bo okvir Skupnosti o zaščiti omogočil razvoj geografskih označb in označb porekla, saj bo takšen okvir s poenotenim pristopom zagotovil lojalno konkurenco med proizvajalci proizvodov, ki nosijo takšne označbe, in povečal verodostojnost teh proizvodov v očeh potrošnikov“ (sedma uvodna izjava).
26. Ponujena zaščita je široka, saj se v skladu s členom 13 z registriranim imenom prepoveduje: a) vsaka neposredna ali posredna komercialna uporaba za proizvode, ki niso zajeti v registraciji; b) zloraba, posnemanje ali navajanje, četudi je pravo poreklo navedeno; c) vsako drugo napačno označbo izvora, vrste ali bistvenih lastnosti in d) vsako drugo prakso, ki lahko zavaja javnost glede pravega porekla blaga.
27. Skratka, kot sem navedel v sklepnih predlogih v zadevi Canadane Cheese Trading in Kouri, „kolektivni monopol podeljuje pravno varstvo nad komercialno uporabo teh označb porekla določeni skupini proizvajalcev, ki imajo to pravico zaradi kraja, v katerem imajo sedež. To varstvo se torej razlikuje od varstva, zagotovljenega znamkam, ki jih lahko uporabljajo samo njihovi imetniki“(52). Pri varstvu se predpostavlja prizadevanje lastnikov imena, ki s tem, ko izdelujejo proizvode v določeni obliki, tem dajejo sloves, ki si zasluži zaščito s tem ukrepom industrijske lastnine. Zaščita preprečuje gospodarsko škodo za imetnike znaka in poleg tega nezakonito bogatenje drugih oseb.
28. Vendar zaščita zaradi napredka na mednarodni ravni in želje najti rešitev, prilagojeno smernicam v nacionalnih zakonodajah, ni omejena na značilne označbe porekla, ampak zajema tudi geografske označbe, čeprav manj. Na podlagi ničnostnih tožb, ki se obravnavata v tej zadevi, se je zanimivo ustaviti tudi pri teh dveh pojmih. Prav tako je treba obravnavati imena, ki jih ni mogoče registrirati, in postopek registracije.
1. Pojma „označba porekla“ in „geografska označba“
29. V členu 2 temeljne uredbe je opisano, kaj ta pojma pomenita za namene te uredbe. Odstavek 2 tega člena vsebuje prvo opredelitev, ki je nato razširjena v odstavkih 3 in 4 tega člena.
a) Osnovna opredelitev
30. V skladu s členom 2(2) temeljne uredbe:
a) Označba porekla pomeni „ime regije, posebnega kraja ali, v izjemnih primerih, državo, ki se uporablja za opis kmetijskega proizvoda ali živila:
– s poreklom iz navedene regije, posebnega kraja ali države, in
– katerega kakovost ali značilnosti so bistveno ali izključno posledica posebnega geografskega okolja z njegovimi lastnimi naravnimi in človeškimi faktorji ter katerega proizvodnja, predelava in pridelava za trg, potekajo znotraj definiranega geografskega območja“.(53)
b) Geografska označba pomeni „ime regije, posebnega kraja ali, v izjemnih primerih, državo, ki se uporablja za opis kmetijskega proizvoda ali živila:
– s poreklom iz navedene regije, posebnega kraja ali države, in
– ki ima posebno kakovost, sloves ali druge značilnosti, ki jih je mogoče pripisati navedenemu geografskemu poreklu in katerega proizvodnja in/ali predelava in/ali priprava za trg se opravlja znotraj definiranega geografskega območja.“
31. Vsaka označba torej ni zaščitena. Zaščitene so samo označbe, pri katerih je povezava med proizvodom na eni strani in njegovim imenom na drugi strani dvojna, to je prostorska in kvalitativna. Kvalitativna povezava se poleg tega uporablja za ločevanje označbe porekla od geografske označbe, saj je povezava z okoljem v drugem primeru(54) šibkejša.
i) Geografska povezava
32. Pri obeh oblikah zaščite je nujna neposredna povezava s krajem. Ta element odnosa nima najmanjše omejitve, saj navedba „posebnega kraja“ vključuje najmanjši del, kot je del doline, pobočje gore ali breg reke.
33. Nasprotno pa obstaja največja omejitev, ki je naložena z izrazom „država“, ozemeljska enota, ki je zaščitena samo „v izjemnih primerih“. Praviloma si lahko predstavljamo, da je ta možnost predvidena za majhne države(55). Vendar bi bilo to v Uredbi navedeno, če bi bilo tako(56). Torej je mogoče, da se ob upoštevanju določenih pogojev zaščitijo označbe, ki pokrivajo večja območja, vključno z označbami, ki vključujejo celotno državo(57).
34. Treba je vztrajati pri možnosti, da označba porekla pokriva celotno ozemlje, saj nekateri nacionalni in mednarodni predpisi ne določajo največje omejitve(58). Nasprotno pa nekateri predpisi Skupnosti, kot so navedeni v zvezi z vinskim sektorjem, določajo, da je tako široka opredelitev izjemna(59).
35. Ime, ki označuje celotno državo, se lahko označi kot protekcionistično, če proizvodi s tem imenom uživajo ugodnosti samo zato, ker so izdelani v tej državi. Uredba, ki te primere označuje kot „izjemne“, vseeno navaja malo primerov, v katerih so značilnosti proizvodov povezane z naravnimi ali človeškimi dejavniki celotne države(60), kar se dogaja predvsem v majhnih državah, kar ne preprečuje uporabe za druge položaje. Tak primer je registracija označb „svecia“(61) ali „salamini italiani alla cacciatora“(62).
ii) Kvalitativna povezava
36. Namen te zahteve je, da ima proizvod kakovost ali značilnosti, zaradi katerih se razlikuje od drugih podobnih proizvodov in ki so nastale zaradi posebnih razmer na območju porekla, kot sta podnebje ali rastlinstvo.
37. Vendar posebnost običajno nastane zaradi več kot enega razloga, včasih kombinacije več razlogov. V določbi so navedeni „naravni in človeški“ dejavniki(63). Čeprav uporaba veznika „in“ pomeni, da se zahtevata oba elementa, kljub temu običajno eden od teh elementov prevladuje, tako da v večini primerov označba porekla pokriva posebnosti, če so nastale zaradi vpliva naravnih razmer, geografska označba pa, če so posebnosti nastale predvsem zaradi človekovega delovanja(64).
b) Enakovredna pojma
38. V členu 2(3) in (4) je pojem označbe porekla razširjen s tem, da so mu dodana tradicionalna imena in druga imena, ki imajo geografske pomene.
i) Tradicionalna imena
39. Običajno so geografska imena poimenovana po mestu, kraju, območju ali bolj ali manj veliki pokrajini. Vseeno na tržišču obstajajo znaki z zelo širokim pomenom, ki regionalnega porekla ne označujejo neposredno in nedvoumno, ampak nanj opozarjajo posredno. To velja za tradicionalne izraze, ki se ne sklicujejo neposredno na neki kraj, vendar vseeno lahko označujejo poreklo proizvoda, saj v zavesti potrošnikov vzbujajo povezavo z določenim krajem(65).
40. V skladu s členom 2(3) se kot označbe porekla štejejo tudi določena tradicionalna geografska in negeografska imena, ki označujejo kmetijski proizvod ali živilo, ki je po poreklu iz določene regije ali posebnega kraja in ki izpolnjuje pogoje iz druge alinee odstavka 2(a)(66).
41. V teh imenih, ki so dovoljena tudi na drugih področjih, kot je vinski sektor(67), geografska povezava izgine, čeprav se povezava z določenim območjem, od koder izvirajo nekatere značilnosti, ohrani kot osnovni element. To so neobičajni primeri – v določbi so omenjena „določena […] imena“ –, ki izpolnjujejo bistvene pogoje pojma, s katerim so povezani.
42. V nasprotju z drugimi sektorji, v katerih se zaščita podeli samo za izrecno navedena imena, je zdaj mogoča splošna zaščita za kmetijske proizvode in živila, ki izvirajo „iz določene regije ali posebnega kraja“, če so njihova kakovost ali značilnosti nastale predvsem ali izključno zaradi posebnega geografskega okolja z njegovimi lastnimi naravnimi in človeškimi faktorji ter če njihova proizvodnja, predelava in priprava za trg potekajo znotraj definiranega geografskega območja.
ii) Druga geografska imena
43. V členu 2(4) je predvidena širša zaščita, kadar surovine zadevnih proizvodov izvirajo iz geografskega območja, ki je večje ali različno od območja predelave, pod pogojem, da je območje proizvodnje surovin omejeno, da obstajajo posebni pogoji za njihovo proizvodnjo in da obstajajo dogovori o kontroli, ki zagotavljajo izpolnjevanje navedenih pogojev.
44. Tu so vključeni primeri, ko proizvod, opredeljen z označbo porekla, vseeno ne izvira iz navedenega kraja(68).
2. Imena, ki jih ni mogoče registrirati
45. Člen 3 vsebuje negativno opredelitev, saj se z njim prepoveduje registracija nekaterih imen, kot so generična imena in imena, ki lahko zavajajo glede pravega porekla proizvoda.
a) Generična imena
46. V odstavku 1 navedenega člena, ki vsebuje klasično prepoved, ki jo uporabljajo nacionalni organi in jo Sodišče(69) priznava, je registracija „imen, ki so postala generična“, prepovedana. To določbo dopolnjuje člen 17(2), v katerem so izključena tudi „generična imena“, čeprav uživajo zaščito v državah članicah ali so uveljavljena z rabo v drugih državah, v katerih sistem zaščite ne obstaja.
47. Prepoved je utemeljena, saj ne izpolnjujejo svoje bistvene funkcije, ker so izgubila povezavo z območjem porekla in ne označujejo več proizvoda po njegovem izvoru iz določenega kraja, ampak so postala opisna za tip ali za vrsto proizvodov(70).
48. Zaradi težav, ki izvirajo iz prepovedi, določa pravila o opredelitvi teh imen temeljna uredba. Po eni strani določa, da „[z]a namene te uredbe pomeni ,ime, ki je postalo generično‘ ime kmetijskega proizvoda ali živila, ki je, čeprav se nanaša na kraj ali regijo, kjer je bil ta proizvod […] prvotno proizveden ali tržen, postalo splošno ime kmetijskega proizvoda ali živila“. Po drugi strani je dodano, „[d]a bi ugotovili, ali je ime postalo generično ali ne, se upoštevajo vsi faktorji, zlasti:
– obstoječe stanje v državi članici, od koder izvira poreklo imena in na območjih potrošnje,
– obstoječe stanje v drugih državah članicah,
– zadevna nacionalna zakonodaja ali zakonodaja Skupnosti.“
49. Previdnostni ukrepi se ne končajo tam, saj je s členom 3 Svetu naloženo, naj pred začetkom veljavnosti predpisov pripravi in odobri neizčrpen, okviren seznam imen kmetijskih proizvodov in živil, ki so odvisna od te uredbe in se po odstavku 1 štejejo kot generična in jih tako ni mogoče registrirati. Vendar na dan predstavitve teh sklepnih predlogov ta seznam še vedno ni bil pripravljen.
b) Imena, ki lahko zavajajo
50. V členu 3(2) se zavrača registracija imena, kadar je v nasprotju z imenom „rastlinske sorte ali živalske pasme in zato utegne biti javnost zavedena glede pravega porekla proizvoda“.
3. Postopek registracije
51. Kot pri drugih pravicah industrijske lastnine je jamstvo razlikovalnega znaka kmetijskega proizvoda ali živila odvisno od vpisa v register, ta ukrep pa je konstitutiven in izpolnjuje cilje, podobne ciljem znamke Skupnosti(71), vendar ne kot v vinskem sektorju.
52. Ker je ta zahteva edini način zaščite takih znakov v Skupnosti, jo je treba upoštevati, kot izhaja iz člena 17(3), tudi pri imenih, ki so bila pred začetkom veljavnosti temeljne uredbe že zaščitena z nacionalno zakonodajo ali uveljavljena z rabo v državah, ki so sprejele drug sistem. Registracija se lahko opravi po običajnem ali poenostavljenem postopku.
a) Običajni postopek
53. Ta postopek sestavljata dve zaporedni fazi, prva poteka pred nacionalno vlado, druga pred Komisijo. Druga faza zajema preverjanje, po potrebi ugovor in nazadnje odločitev o registraciji.
54. Za ti ničnostni tožbi je treba samo poudariti, da je s členom 15 temeljne uredbe(72) ustanovljen odbor (v nadaljevanju: regulativni odbor), ki se mu predloži osnutek, o katerem poda mnenje. Nato se ponujata dve možnosti: če ga odbor odobri, se osnutek sprejme; sicer se nemudoma predloži Svetu. Enako velja, če navedeni odbor ne poda mnenja, pogosto zaradi nezadostnega števila glasov. Če Svet zaradi katerega koli razloga ne odloči v roku treh mesecev, „sprejme predlagane ukrepe Komisija“.
b) Poenostavljeni postopek
55. Člen 17 poleg teh ukrepov vsebuje druge preprostejše – ta določba je bila odpravljena z Uredbo št. 692/2003 –, da se prepreči, da bi se pri imenih, ki so že zaščitena v nacionalnih pravnih redih, srečevali z istimi težavami in zamudami kot pri novih.
56. Določal je naslednje ukrepe: a) države članice v šestih mesecih od začetka veljavnosti uredbe obvestijo Komisijo, katera imena od njihovih uradno zaščitenih imen ali, v tistih državah, kjer ni zaščitnega sistema, katera od njihovih z rabo uveljavljenih imen želijo registrirati; in b) navedena institucija na podlagi postopka, predvidenega v členu 15, registrira imena, ki so v skladu s členoma 2 in 4, pri čemer se člen 7 ne uporablja in je registracija „generičnih imen“ prepovedana.(73)
c) Znanstveni odbor
57. Ta ureditev ne glede na uporabljeni postopek pogosto vključuje preučitev zelo tehničnih težav. Da bi Komisija dobila nasvete o teh vprašanjih, je s sklepom z dne 21. decembra 1992(74) ustanovila znanstveni odbor, ki ga sestavljajo visoko kvalificirani strokovnjaki, katerih naloga je preučiti dejavnike, ki jih je treba upoštevati pri določanju označb, in njihove izjeme ter njihovo generično naravo, oceniti tradicionalno razsežnost proizvoda in tudi nevarnost zavajanja potrošnikov pri sporu.
E – Uredba (ES) št. 1107/96
58. Komisija je na podlagi sporočil, predvidenih v členu 17 temeljne uredbe, 12. junija 1996 odobrila Uredbo (ES) št. 1107/96(75), da bi objavila registracije na ravni Skupnosti. V členu 1 te uredbe je določeno, da se „[i]mena, navedena v Prilogi, […] registrirajo kot zaščitene geografske označbe […] ali zaščitene označbe porekla“.
59. Ta priloga je bila večkrat spremenjena in dopolnjena, običajno zaradi dodajanja novega imena(76). Prav izpodbijanje enega od teh dodatkov je predmet teh tožb.
III – Preučitev sodne prakse Sodišča
60. Preučitev sodb Sodišča je zelo pomembna za razumevanje pojmov, ki jih je treba preučiti, cilja podeljene zaščite in pomena temeljne uredbe.
A – Opredelitev kot pravice industrijske in poslovne lastnine
61. Sodišče je v sodbi Dassonville(77) prvič obravnavalo navedbe porekla, čeprav podredno, ko je bil predmet sodnega postopka razlaga prejšnjih členov 30, 31, 32, 33, 36 in 85 Pogodbe EGS v zvezi z zahtevo v Belgiji, da vlada države izvoznice izda uradno listino za blago z označbo porekla. Poleg opredelitve ukrepa z enakim učinkom (točka 5 navedene sodbe) je bilo razsojeno, da dokler ne obstaja skupnostni sistem, ki bi potrošnikom zagotavljal verodostojnost označbe porekla proizvoda, so države pooblaščene za sprejetje razumnih, nediskriminatornih in neomejevalnih ukrepov, da se prepreči nepoštena praksa (točki 6 in 7 navedene sodbe).
62. V zgoraj navedeni sodbi Sekt-Weinbrand je bilo to vprašanje obravnavano bolj neposredno z vidika prostega pretoka blaga. Komisija je menila, da je Zvezna republika Nemčija posegala v to svoboščino, ko je označbi „Sekt“ in „Weinbrand“ pridržala za nacionalna vina in žganja, označbo „Prädikatssekt“ pa za peneča vina, ki se pridelujejo v navedeni državi in vsebujejo najmanjši delež nemškega grozdja. Sodišče se je strinjalo s tem stališčem, ko je potrdilo, da čeprav Pogodba ne omejuje pooblastila vsake države, da sprejme zakonodajo na tem področju, vseeno prepoveduje uvedbo novih poljubnih in neupravičenih pogojev, ki imajo enake učinke kot količinske omejitve, kar se zgodi, če se zaščita, predvidena za navedbe porekla, zagotovi imenom, ki imajo ob zagotovitvi zaščite samo lastnosti generičnih imen.
63. V navedeni sodbi je bilo priznano, da je omejevanje prostega pretoka utemeljeno s potrebo po zagotavljanju označb porekla, če se s temi ščiti interese proizvajalcev pred nelojalno konkurenco in interese potrošnikov pred označbami, ki jih lahko zavajajo (točka 7). V zgoraj navedeni sodbi Cassis de Dijon(78) sta bila za utemeljitev omejitve na novo omenjena „poštenost trgovinskih poslov“ in „varstvo potrošnikov“.
64. Ti razlogi pa niso navedeni med razlogi v členu 30 ES, ki „jih ni mogoče razširiti na primere, ki niso taksativno določeni“(79), ker jih je treba razlagati ozko(80). Pojavljajo se torej dvomi o uporabi te določbe za izraze, ki označujejo poreklo proizvoda.
65. Večina pravnih strokovnjakov se zavzema za njihovo vključitev v pojem industrijske in poslovne lastnine, navedene v določbi(81). V zvezi s tem so navajali Pariško konvencijo za varstvo industrijske lastnine z dne 20. marca 1883(82), ki se je v členu 1, drugi pododstavek, poleg patentov in znamk nanašala na „trgovske označbe ali ime izvora“.
66. Sodišče je v sodbi Delhaize in Le Lion(83) potrdilo to trditev, ko je preučilo možnost stekleničenja vina v kraju, ki ni kraj njegove proizvodnje, in menilo, da je zavrnitev te možnosti prepovedan ukrep, ki ga je mogoče utemeljiti „z razlogi varstva industrijske in poslovne lastnine v smislu člena 36 Pogodbe (po spremembi postal člen 30 ES), samo če je nujen kot jamstvo, da označba porekla izpolnjuje posebno nalogo“ (točka 16). Isto stališče je zagovarjalo v sodbah Exportur(84) in Belgija proti Španiji(85); v skladu z zadnjenavedeno sodbo „označbe porekla spadajo med pravice industrijske in poslovne lastnine. Veljavni predpisi varujejo njihove imetnike pred zlorabo navedenih označb s strani tretjih oseb, ki želijo izkoristiti sloves, ki so ga ti proizvodi pridobili. Njihov namen je zagotoviti, da proizvod s tako označbo izvira iz določenega geografskega območja in ima nekatere posebne značilnosti“ (točka 54). Te ideje so bile povzete v sodbah Ravil(86) ter Consorzio del Prosciutto di Parma in Salumificio S. Rita(87).
B – Cilj zaščite
67. V zgoraj navedeni sodbi Sekt-Weinbrand je bilo navedeno, da je funkcija označb porekla in geografskih označb obveščanje in zagotavljanje, da ima označeni proizvod „dejansko kakovosti in značilnosti, ki so nastale zaradi geografskega kraja njegovega porekla“ (točka 7). Ta sodna praksa je predpostavljala obstoj dvojne povezave, to je prostorske in kakovostne(88), ki je bila določena v temeljni uredbi in pri kateri je Sodišče vztrajalo tudi v zgoraj navedeni sodbi Delhaize in Le Lion.
68. V zgoraj navedeni sodbi Belgija proti Španiji je bil poudarjen sloves pri potrošnikih, ki ga proizvajalci lahko uporabljajo za pridobivanje kupcev. Sodišče je navedlo, da je „sloves označb porekla odvisen od podobe, ki jo imajo te pri potrošnikih. Ta podoba je odvisna predvsem od posebnih značilnosti in na splošno od kakovosti proizvoda. Ravno ta dokončno utrdi sloves proizvoda“ (točka 56).
69. Vključitev v industrijsko in poslovno lastnino ponuja novo možnost za premoženje imetnikov, ki temelji na očitnem ali implicitnem slovesu njihovih proizvodov(89), saj jih varuje pred zlorabo tistih, ki želijo uporabljati ime brez pravne podlage. Z drugimi besedami, za to vključitev je potrebna podelitev monopola nad uporabo. Kot je bilo odločeno v sodbi Keurkoop(90), je namen zagotavljanja teh pravic za namene člena 30 ES „opredeliti izključne pravice, značilne za to lastnino“ (točka 14).
70. Vendar glede na to, kar izhaja iz sodbe Warsteiner Brauerei(91) in zlasti iz zgoraj navedene sodbe CMA, zaščita tako imenovanih preprostih navedb porekla ne izhaja iz varstva industrijske in poslovne lastnine, ampak, kjer je to primerno, iz varstva potrošnikov. Sodišče je v točki 26 zadnjenavedene sodbe zavrnilo trditev, da bi bil „sporni sistem utemeljen na podlagi člena 36 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 30 ES), kot da je upravičen do odstopanja v zvezi z varstvom industrijske in poslovne lastnine, ker naj bi bila znamka CMA preprosta označba geografskega porekla“.
C – Temeljna uredba
71. Sodišče je večkrat preučilo temeljno uredbo. Če poskusimo sistematizirati sodno prakso, da bi dobili splošen pregled o tem vprašanju, razlikujemo odločitve o področju uporabe, odločitve o obsegu varstva Skupnosti in odločitve o registraciji in njenih učinkih.
1. Področje uporabe
72. Sodišče je v sodbi Italija proti Komisiji(92), v kateri je o tožbi za razglasitev ničnosti uredbe v zvezi s trgovskimi standardi za oljčno olje(93) odločilo, da se merila, navedena v temeljni uredbi, „sklicujejo na določena in enotna geografska območja in jih ni mogoče spremeniti v splošna pravila, ki bi se uporabljala ne glede na obseg ali raznovrstnost zadevnih območij“. Torej ne obstaja „splošno načelo, po katerem bi se poreklo različnih kmetijskih proizvodov moralo nujno in enotno določiti glede na geografsko območje, na katerem so bili pridelani“ (točka 24).
73. Poleg tega, kot izhaja iz sodbe Budéjovický Budvar(94), je uporaba temeljne uredbe „odvisna predvsem od narave imena, tako da je omejena na označbe proizvoda, za katerega obstaja posebna povezava med njegovimi značilnostmi in njegovim geografskim poreklom, ter od skupnostnega obsega zagotovljene zaščite“.
74. Natančneje, v zgoraj navedeni sodbi Pistre in drugi, ki sem jo že preučil v odgovoru na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je Cour de cassation (Francija) postavilo o uporabi izraza „montagne“ (gora) za kmetijske proizvode in živila, je poudarjena nujnost povezave med kakovostjo in značilnostmi proizvoda na eni strani in geografskim okoljem na drugi strani. Ta povezava ne obstaja v navedenem izrazu, ki poleg tega kupca spominja na značilnosti, ki so abstraktno povezane z gorskimi območji in ne z nekim krajem, pokrajino ali državo.
75. Kot izhaja iz zadnjenavedene sodbe, države zunaj področja uporabe temeljne uredbe vsekakor ohranijo možnost zakonske ureditve uporabe ozemeljskih označb na svojem ozemlju. Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi Warsteiner Brauerei potrdilo to merilo za preproste označbe, ko je odločilo, da „uporaba nacionalnih predpisov, s katerimi je prepovedana uporaba, ki pomeni tveganje prevare, označbo geografskega porekla, za katero ne obstaja povezava med značilnostmi proizvoda in njegovim geografskim poreklom, ni v nasprotju“ s pravom Skupnosti (točka 54). To stališče je bilo ponovno poudarjeno tudi v zgoraj navedeni sodbi Budéjovický Budvar.
2. Obseg zaščite
76. Sodišče je v sodbi Consorzio per la tutela del formaggio Gorgonzola(95) po eni strani trdilo, da se v sedanjem stanju prava Skupnosti z načelom prostega pretoka blaga ne preprečuje, da država članica sprejme ukrepe za zaščito registriranih označb. Po drugi strani je dodalo, da zaščita, zagotovljena s temeljno uredbo, zajema vsa navajanja (člen 13(1)(b)), čeprav je pravo poreklo navedeno, kar vključuje primere, ko uporabljeno ime vključuje del zaščite, saj ni odločilno, ali obstaja tveganje zmede ali ne (točki 25 in 26).
77. Običajno obstaja med proizvodnjo in trženjem več faz. Sodišče je tako v zgoraj navedenih sodbah Ravil ter Consorzio del Prosciutto di Parma in Salumificio S. Rita odločalo o možnosti, da se strganje in pakiranje sira ter rezanje šunke na rezine opravijo v drugih krajih in ne v krajih proizvodnje. Obe odločitvi sta potrdili, da niti obveznost obveščanja potrošnikov, da ti postopki potekajo v drugem kraju, niti nadzori, opravljeni zunaj regije proizvodnje, ne zadostujejo za zagotavljanje cilja označb porekla(96).
3. Registracija in njeni učinki
78. Sodišče je v sodbi Chiciak in Fol(97) in tudi v zgoraj navedeni sodbi Consorzio per la tutela del formaggio Gorgonzola obravnavalo obveznost registracije ter se pri tem v drugi sodbi oprlo na prvo, da bi zanikalo, da se zaščita, ki jo je zagotovila nacionalna uprava, še naprej uporablja tudi po registraciji s strani Komisije, čeprav je obseg te zaščite večji od evropske zaščite (točka 18).
79. V zgoraj navedeni sodbi Chiciak in Fol je Sodišče opredelilo učinke registracije, ko je preučilo možnost enostranske spremembe imena, registriranega po poenostavljenem postopku iz člena 17 temeljne uredbe. Tako možnost je zavrnilo, saj je predpis razlagalo „tako, da država članica po začetku njegove veljavnosti s sprejetjem nacionalnih predpisov ne more spremeniti označbe porekla, za katero je zahtevala registracijo v skladu s členom 17, in jo zaščititi na nacionalni ravni“ (točka 33).
80. Glede posledic registracije je treba omeniti tudi sodbo Bigi(98). Spor se je nanašal na vprašanje, ali se nastrgani sir lahko prodaja kot „parmezan“ zunaj Italije – države, v kateri je proizveden in v kateri je uporaba take označbe prepovedana –, čeprav ne upošteva specifikacij za „Parmigiano Reggiano“. Odgovor je bil zelo jasen: od trenutka, ko država članica zahteva registracijo po poenostavljenem postopku, se proizvodi, ki niso skladni z ustreznimi klavzulami, ne morejo zakonito tržiti na njenem ozemlju; poleg tega, ker so imena navedena na seznamu, se sistem odstopanj iz člena 13(2) temeljne uredbe uporablja samo za proizvode, ki ne izvirajo z njenega ozemlja.
81. Na drugi ravni je izpodbijanje ene od sprememb Uredbe št. 1107/96, ki vključuje „Spreewälder Gurken“ kot zaščiteno označbo porekla(99), Sodišču omogočilo, da je v sodbi Carl Kühne in drugi(100) obravnavalo delitev pristojnosti med državami in Komisijo v postopku registracije in pojasnilo pojem „z rabo uveljavljenega“ imena, uporabljen v členu 17 temeljne uredbe. O prvi točki je trdilo, da se delitev pristojnosti pojasnjuje z dejstvom, da registracija pomeni preverjanje, „da so izpolnjeni določeni pogoji, kar zahteva zelo temeljito poznavanje posebnih dejavnikov zadevne države članice, ki jih najbolje poznajo pristojni organi te države“ (točka 53), Komisija pa mora zagotoviti, da so „specifikacije, priložene k vlogi, skladne s členom 4 Uredbe“, kar pomeni, da vsebujejo zahtevane podatke in da ti podatki niso očitno napačni ter da “ime izpolnjuje zahteve iz člena 2(2)(a) ali (b)“ Uredbe (točka 54). Sodišče je o drugi točki menilo, da presoja, ali je ime uveljavljeno z rabo, spada med preverjanja, ki jih morajo opraviti pristojni nacionalni organi, če je to primerno, pod nadzorom nacionalnih sodišč, preden se vloga za registracijo pošlje Komisiji (točka 60).
4. Povzetek
82. V vseh teh sodbah je izražena naravnanost evropskih predpisov k poudarjanju kakovosti proizvodov v okviru skupne kmetijske politike zaradi spodbujanja njihovega ugleda, kot Sodišče izrecno priznava v zgoraj navedenih sodbah Ravil ter Consorzio del Prosciutto di Parma in Salumificio S. Rita(101), v katerih označbam porekla pripisuje dvojni cilj: zagotoviti poreklo označenega proizvoda in preprečiti zlorabo imena s sočasnim varstvom industrijske in poslovne lastnine, ki postaja glede na načelo prostega pretoka blaga vedno pomembnejše.
IV – Dejansko stanje sporov
A – Prva vključitev „fete“ v Uredbo št. 1107/96(102)
83. Grški organi so 21. januarja 1994 pri Komisiji na podlagi člena 17(1) temeljne uredbe zaprosili za registracijo izraza „feta“, ki ustreza vrsti sira v smislu zaščitene označbe porekla. Priložena dokumentacija je vsebovala podatke o geografskem poreklu surovine, uporabljene za proizvodnjo, naravne razmere v regiji, v kateri se ta proizvod proizvaja, vrste in pasme živali, ki dajejo uporabljeno mleko, kakovostne značilnosti mleka, postopke proizvodnje sira in njegove posebnosti.
84. K dokumentaciji je bil priložen ministrski odlok št. 313025/1994 ministrstva za kmetijstvo z dne 11. januarja 1994(103) o zaščiti navedenega imena na nacionalni ravni:
– V skladu s členom 1(1) je „označba ,feta‘ priznana kot zaščitena označba porekla (ZOP) za beli sir v slanici, ki se tradicionalno izdeluje v Grčiji, natančneje v pokrajinah, navedenih v odstavku 2 tega člena, iz mleka ovac ali mešanice tega s kozjim mlekom“.
– V skladu s členom 1(2) tega odloka mora mleko, ki se uporablja za izdelavo „fete“, prihajati „izključno iz pokrajin Makedonije, Trakije, Epira, Tesalije, Osrednje Grčije, Peloponeza in iz upravne enote (,nomos‘) z Lezbosa“.
– V drugih določbah navedenega odloka so opredeljeni pogoji, ki jih mora izpolnjevati mleko, postopek proizvodnje, značilnosti sira, zlasti kakovostne in organoleptične ter okus kot tudi označbe embalaže.
– S členom 6(2) istega odloka je pod označbo „feta“ prepovedano proizvajati, uvažati, izvažati, dajati v promet in tržiti sir, ki ne izpolnjuje navedenih pogojev.
85. Zaradi nujnosti čim bolj previdnega ukrepanja je Komisija leta 1994 opravila raziskavo Eurobarometer pri 12.800 osebah, ugotovitve te raziskave, kot so navedene v končnem poročilu z dne 24. oktobra 1994, pa so naslednje:
– Povprečno en državljan Evropske unije od petih je že slišal za izraz „feta“ ali videl njegovo grafično predstavitev. V dveh državah, in sicer v Helenski republiki in Kraljevini Danski, so ga prepoznali skoraj vsi.
– Med osebami, ki poznajo to ime, ga večina povezuje s sirom in velik del teh pojasnjuje, da je to grški sir.
– Tri osebe od štirih, ki poznajo „feto“, pojasnjujejo, da jih spominja na državo ali pokrajino, s katero ima proizvod določeno zvezo.
– Med osebami, ki so že videle ali slišale izraz, jih 37,2 % meni, da gre za obče ime – na Danskem je takih oseb 63 % –, 35,2 % jih meni, da gre za proizvod s poreklom – v Grčiji jih tako meni 52 %. Drugi se niso opredelili.
– Končna ugotovitev je, da obstajajo zelo različna mnenja o tem, ali gre za generični proizvod ali proizvod s poreklom. Med osebami, ki so spontano prepoznale ime in navedle, da gre za sir, jih 50 % temu proizvodu pripisuje konkretno poreklo, 47 % pa jih meni, da gre za obče ime.
86. Znanstveni odbor je izdal mnenje 15. novembra 1994, v katerem je s štirimi glasovi proti trem menil, da so glede na predložene podatke pogoji za registracijo, zlasti pogoji iz člena 2(3) temeljne uredbe, izpolnjeni. Soglasno pa je tudi odločil, da navedeni izraz ni generičen.
87. Komisija je 19. januarja 1996 odobrila seznam imen, med katerimi je bilo tudi ime „feta“, ki jih je mogoče registrirati v skladu s členom 17 temeljne uredbe. Regulativni odbor mnenja o tem vprašanju ni podal v predvidenem roku; predlog je bil zato 6. marca 1996 predložen Svetu, vendar tudi ta institucija ni podala mnenja v treh mesecih, ki jih je imela na voljo.
88. Komisija je 12. junija 1996 sprejela Uredbo št. 1107/96 in „feto“ kot zaščiteno označbo porekla („ZOP“) vključila v prilogo k tej uredbi, in sicer v del A, „Proizvodi, namenjeni za prehrano ljudi, navedeni v Prilogi II k Pogodbi“, pod rubriko „Siri“, država „Grčija“.
89. Danska, nemška in francoska vlada so izpodbijale to registracijo in vložile ustrezne ničnostne tožbe pri Sodišču.
B – Sodba „Feta“
90. Sodišče je s to sodbo odločilo o treh sporih in razglasilo ničnost Uredbe (ES) št. 1107/96 v delu, v katerem je bilo ime „feta“ registrirano kot zaščitena označba porekla.
91. Tožeče stranke so navedle predvsem dva tožbena razloga, ki sta se nanašala na kršitev člena 2(3) in člena 3(1) temeljne uredbe. V prvem tožbenem razlogu so očitale neupoštevanje potrebnih pogojev za registracijo, ker označeno živilo ni po poreklu iz določene pokrajine ali posebnega kraja ter nima kakovosti ali značilnosti, ki nastanejo predvsem ali izključno zaradi posebnega geografskega okolja z njegovimi lastnimi naravnimi in človeškimi faktorji, iz katerih izvira. V drugem tožbenem razlogu so trdile, da je izraz generičen in ga torej ni mogoče registrirati.
92. Sodišče je najprej preučilo zadnjenavedeni tožbeni razlog, saj se prepoved nanaša na vse vrste imen, vključno z imeni, ki izpolnjujejo pogoje, zahtevane za zagotovitev zaščite (točka 52).
93. Potem ko je Sodišče po eni strani navedlo trditve tožečih držav (točke od 53 do 64) in po drugi strani trditve Komisije in Grčije – ki je, kot v tej zadevi, intervenirala v podporo zakonitosti izpodbijane uredbe – (točke od 65 do 77), je predstavilo svojo presojo, iz katere izhaja naslednje:
– Prepoved registracije, določene v členu 3 temeljne uredbe, velja tudi „za imena, ki so bila vedno generična“ (točka 80).
– Ker so nekatere vlade predstavile trditve o tem vprašanju „bodisi v postopku priprave predloga seznama generičnih imen […] bodisi v postopku sprejetja sporne uredbe“, so „premisleki“, ki jih je Komisija navedla pred preučitvijo vloge in med njo, zelo pomembni (točke od 82 do 86).
– Njihova preučitev razkriva, da je navedena institucija „zmanjšala pomen, ki ga je treba pripisati dejanskemu stanju v državah članicah, ki niso država porekla, in zanikala vsakršno upoštevnost njihovih nacionalnih zakonodaj“ (točka 87), kar je skupaj z dejanskim stanjem v državi članici, od koder izvira poreklo imena, in na območjih potrošnje, izrecno navedeno v členu 3(1) (točka 88).
– V zvezi s tem na podlagi člena 7(4), druga alinea, „dejstvo, da registracija imena […] lahko posega v obstoj proizvodov, ki so zakonito na trgu, je razlog za dopustnost ugovora druge države članice“, kar ima, čeprav je to izrecno predvideno za običajni postopek registracije, posledice tudi za poenostavljeni postopek, saj je treba upoštevati „tradicionaln[e] pošten[e] običaj[e] in dejansk[o] verjetnost zamenjave“ (točke od 91 do 94).
– Upoštevati je treba tudi obstoj proizvodov na trgu, ki se zakonito tržijo pod tem imenom v državah članicah, ki niso država porekla, ki je zaprosila za registracijo (točka 96).
– V spornem primeru se ni upoštevalo dejstvo, da se je zadevno ime „že dolgo uporabljalo v nekaterih državah članicah, ki niso Helenska republika“ (točka 101).
94. Zaradi navedenih ugotovitev je Sodišče sklepalo, da Komisija ni upoštevala „vseh dejavnikov, katerih upoštevanje se zahteva v členu 3(1), tretji pododstavek, temeljne uredbe“, in se odločilo, da sporno uredbo razglasi za nično.
95. Sodišče v navedeni sodbi ni preučilo stvarnih pogojev, zahtevanih za registracijo, zlasti ne domnevno generičnega narave izraza. Presodilo je samo analizo Komisije in jo razglasilo za nepopolno. Prav tako ni preverilo obstoja formalnosti, določenih za tradicionalna imena.
C – Druga vključitev „fete“ v Uredbo št. 1107/96 na podlagi Uredbe št. 1829/2002
96. Na podlagi navedene sodbe je bila navedba „fete“ izbrisana iz registra z Uredbo št. 1070/1999.
97. Vendar je Komisija ob upoštevanju razlogov za razglasitev ničnosti želela izvesti izčrpno in posodobljeno oceno stanja v Skupnosti glede proizvodnje, porabe in stopnje poznavanja „fete“, tako da je 15. oktobra 1999 vsem državam poslala vprašalnik, ki ga je bilo treba preučiti, čeprav je bil samo informativen(104).
(a) Kar zadeva izdelavo sira, imata samo Grčija – od leta 1935 – in Danska – od leta 1963 – posebno zakonodajo(105), čeprav ga proizvajata tudi Nemčija in Francija:
– Grčija je proizvedla 115.000 ton, ki so bile skoraj v celoti namenjene notranjemu trgu;
– Danska je leta 1998 proizvedla 27.640 ton, ki so bile namenjene predvsem za izvoz;
– Nemčija je začela izdelovati feto leta 1972, njena proizvodnja pa je nihala od 19.757 do 39.201 ton, ki so jih na začetku porabili priseljenci, pozneje je bila proizvodnja preusmerjena v izvoz;
– Francija je začela proizvajati ta sir leta 1931, ko je proizvedla 19.964 ton, od tega je tri četrtine prodala v druge države(106).
Treba je poudariti, da Grki uporabljajo samo ovčje mleko ali mešanico ovčjega in kozjega mleka, Danci in Nemci skoraj izključno kravje mleko, Francozi pa uporabljajo ovčje mleko in v manjši meri kravje.
(b) Kar zadeva porabo, je mogoče ne glede na zadržke v zvezi s tem(107) sklepati, da se je ob pristopu Grčije k Evropski uniji leta 1981 92 % fete, porabljene na ozemlju Skupnosti, zaužilo v Grčiji, kar je nato padlo na 73 % zaradi povečanja porabe v drugih državah. Če ekstrapoliramo količino porabe na osebo in na leto, dobimo naslednje rezultate:
– v Španiji, Luksemburgu, na Portugalskem, v Italiji in na Nizozemskem je poraba 0,010 kg ali manj (približno 0,08 % celotne porabe v Skupnosti);
– na Irskem, v Združenem kraljestvu, Avstriji, Franciji, na Švedskem, v Belgiji in na Finskem potrošnja niha med 0,040 in 0,150 kg (od 0,32 do 1,22 %);
– v Nemčiji znaša 0,290 kg (2,36 %);
– na Danskem je 0,700 kg (5 %);
– v Grčiji se povzpne na 10,500 kg (85,64 %).
(c) Zdi se, da potrošniki „feto“ običajno povezujejo z grškim svetom, glede na to, kar izhaja iz označbe sira(108), vsebine publikacij in oglaševanja.
98. Ti podatki so bili poslani znanstvenemu odboru, ki je 24. aprila 2001 izdal soglasno mnenje(109), v katerem je zanikal generično naravo izraza zaradi naslednjih razlogov:
(a) proizvodnja in poraba sira sta večinoma koncentrirani v Grčiji, kjer sta surovina in postopek proizvodnje drugačna od tistih v drugih državah članicah, kar omogoča prevladujoč položaj na enotnem trgu. V številnih državah, ki niso proizvajalke ali potrošnice, se ime ne uporablja; torej ga ni mogoče opredeliti kot občno ime;
(b) v dojemanju potrošnika ime „feta“ vzbuja konkretno poreklo: grško poreklo;
(c) v državah, ki imajo posebno zakonodajo za to živilo, so opazne velike tehnične razlike. Dejstvo, da se izraz uporablja v skupni carinski nomenklaturi ali predpisih Skupnosti o izvoznih nadomestilih, v tej zadevi ni pomembno.
99. Komisija, ki je preverila podatke, ki jih je imela na voljo, je predlagala, naj se imenu „feta“ ponovno zagotovi zaščita(110). Regulativni odbor ni podal mnenja v roku, ki ga je določil njegov predsednik. Predlog je bil predložen Svetu, vendar tudi ta po treh mesecih ni podal mnenja.
100. V teh okoliščinah je bilo z Uredbo št. 1829/2002 dovoljeno, da se „feta“ vpiše v register iz člena 6(3) temeljne uredbe kot zaščitena označba porekla, ker „izraz ,feta‘ ni bil določen kot generičen“ (štiriintrideseta uvodna izjava Uredbe št. 1829/2002) in ker je „tradicionalno negeografsko ime“ (petintrideseta uvodna izjava navedene uredbe).
D – Zadeva „Canadane Cheese Trading in Kouri“
101. Sodišče je nameravalo v tem postopku predhodnega odločanja odločiti v prid navedenim ukrepom, ki jih je grška vlada sprejela za zaščito „fete“. Vendar tega ni storilo, saj je predložitveno sodišče umaknilo postavljena vprašanja, in zato ni imelo druge možnosti, kot da zadevo izbriše z zgoraj navedenim sklepom z dne 8. avgusta 1997.
102. Čeprav na kratko, je treba opozoriti na to zadevo in moja razmišljanja v predstavljenih sklepnih predlogih.
103. Grška vlada je brez poseganja v nekatere prejšnje prakse in prve omejevalne predpise(111) začela proces postopne ureditve razmer za proizvodnjo in trženje sira „feta“ s sprejetjem ministrskega odloka št. 2109/1988(112) ministrstev za kmetijstvo in finance, nato s sprejetjem dveh drugih ministrskih odlokov istih ministrstev, in sicer odlokov št. 688/1989(113) in 565/1991(114), s katerima je bil spremenjen člen 83 zakonika o živilih, kar je bilo izvedeno tudi z ministrskim odlokom št. 313025/1994.
104. Grški organi so s temi predpisi prepovedali prodajo dela sira, uvoženega iz Danske, pod imenom „feta“. Dansko podjetje Canadane Cheese Trading amba in grško podjetje Afoi G. Kouri AEVE sta izpodbijali prepoved in tudi pogoj za dostop na trg, da se uporablja izraz „beli sir v slanici iz Danske, izdelan iz pasteriziranega kravjega mleka“ (točke od 1 do 6 mojih sklepnih predlogov v tej zadevi). V nadaljnjem postopku je Symvoulio tis Epikrateias (državni svet) Sodišču postavil tri vprašanja (točka 7), in sicer, ali je zakonodaja, s katero se prepoveduje, da se v drugi državi članici pod imenom „feta“ trži sir, ki se zakonito proizvaja in trži v drugi državi članici pod istim imenom, ukrep z enakim učinkom, ki je v nasprotju s pravom Skupnosti, in če je to primerno, ali obstaja utemeljitev te prepovedi (točka 46).
105. V sklepnih predlogih sem se skliceval na proizvodnjo in trženje tega sira v Skupnosti (točke od 9 do 19) ter podrobneje predstavil postopek proizvodnje sira v Grčiji in njegove glavne značilnosti: naravna bela barva, značilna vonj in okus (rahlo kisel, slan in masten) ter kompaktna tekstura (točki 15 in 16). Podrobno sem preučil tudi nacionalne predpise o tem živilu (točke od 20 do 25). Ker temeljna uredba v času dejanskega stanja še ni začela veljati, sem obravnaval sodno prakso Sodišča in predpise Skupnosti o prodajnih imenih proizvodov; v zvezi z zadnjo točko sem predlagal naslednjo tipologijo:
(a) imena Skupnosti (točka 27), ki zajemajo „evroživila“ – kot sta med ali čokolada – in se tržijo brez omejitev;
(b) generična imena (točke od 28 do 34), ki zajemajo obča imena, uporabljena za označevanje kmetijskih proizvodov ali živil, ki so del splošne kulturne in kulinarične dediščine in jih praviloma lahko uporablja kdor koli, ki jih proizvaja. Kot primere sem navedel „kis“, „brinovec“, „pivo“, „testenine“, „jogurt“, sir „edamec“, „sire“, „mesnine“ in „kruh“;
(c) geografska imena (točke od 35 do 44), ki označujejo živila glede na njihovo poreklo iz določenega geografskega območja. Ta navedba je lahko neposredna, kadar ime vključuje natančno sklicevanje („queso manchego“, „prosciutto di Parma“, „faba asturiana“ ali „camembert de Normandie“), ali posredna, kadar ne vsebuje krajevnega imena („queso de tetilla“, „reblochon“, „grappa“, „ouzo“ ali celo „cava“).
106. Pri vsebini vprašanj za predhodno odločanje je treba najprej preveriti, ali so sporni predpisi ukrep z enakim učinkom, ki je v nasprotju s členom 30 Pogodbe, nato pa, če je odgovor pritrdilen, preučiti, ali je ta ukrep utemeljen.
(a) Pri preučitvi nacionalnih predpisov z vidika sodne prakse sem sklepal, da spadajo med ukrepe z enakim učinkom kot količinska omejitev, ki so navedeni v Pogodbi (točke od 47 do 49).
(b) Zato je bilo treba ugotoviti, ali je ta omejitev pokrita s členom 30 Pogodbe ali po potrebi s členom 36 Pogodbe:
– pri preučitvi varstva potrošnikov in ohranjanja poštenosti trgovinskih poslov sem preučil podobnosti in razlike med grškim in danskim sirom glede na sestavo in postopek proizvodnje (točki 61 in 62), mednarodne standarde (točka 63), predpise in pričakovanja potrošnikov v državi uvoznici (točka 64) in drugih državah članicah (točka 65) ter akte Skupnosti (točka 66). Ugotovil sem, da med proizvodoma ni bistvene razlike in da je z ustreznim označevanjem omogočeno zagotavljanje varstva potrošnikov in zanesljivost trgovine (točki 67 in 68);
– vendar če upoštevamo dejstvo, da je bila analiza opravljena na podlagi grškega pravnega reda, je s pravicami industrijske in poslovne lastnine dovoljena omejitev, saj ime „feta“ v Grčiji izpolnjuje pogoje, izpostavljene v zgoraj navedeni sodbi Exportur: a) ime posredno označuje geografsko poreklo sira, ki se trži pod tem imenom (točka 73); b) ime zagotavlja živilo s posebnimi značilnostmi in kakovostjo, ki mu prinaša velik ugled pri potrošnikih v tej državi (točki 74 in 75); c) ime je zaščiteno z nacionalnim pravom (točka 76) in d) ime v Grčiji ni utrpelo nobenega nepovratnega procesa erozije, zaradi katerega bi postalo generično (točka 77).
107. Zaradi teh razlogov sem Sodišču predlagal, naj na vprašanja za predhodno odločanje odgovori:
„1) Predpisi države članice, s katerimi je prepovedano, da se sir, ki se zakonito proizvaja in trži v drugi državi članici pod imenom ,feta‘, trži na njenem ozemlju pod istim imenom, so ukrep z enakim učinkom kot količinska omejitev, ki je nezdružljiv s členom 30 Pogodbe.
2) Predpisi države članice, ki označbo ,feta‘ pridržujejo za nacionalne proizvode, ne morejo biti utemeljeni z varstvom potrošnikov ali ohranjanjem poštenosti trgovskih poslov.
3) Predpisi države članice o zaščiti pravic, ki so poseben predmet geografske označbe, kakršna je označba ,feta‘, so utemeljeni z varstvom industrijske in poslovne lastnine, določenim v členu 36 Pogodbe.“
V – Ničnostni tožbi
108. Zvezna republika Nemčija in Kraljevina Danska predlagata razglasitev ničnosti Uredbe št. 1829/2002(115); Francoska republika in Združeno kraljestvo pa intervenirata v podporo njunim predlogom. Komisija zagovarja skladnost navedenih predpisov s pravom, pri čemer jo podpira Helenska republika, ki poleg tega v stališčih trdi, da je treba tožbi razglasiti za nični, ker nista bili vloženi v roku.
109. V nemški tožbi so navedeni nekateri formalni razlogi za razglasitev ničnosti, ki jih je treba preučiti pred vsebinskimi, ki se v tem primeru in tudi v danski tožbi v bistvu ujemajo z razlogi, navedenimi v zadevah, v katerih je bila izrečena sodba z dne 16. marca 1999, ki sem jo komentiral zgoraj, in sicer da je ime „feta“ generično in da ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, da bi se štelo za tradicionalno in bilo upravičeno do zaščite na podlagi temeljne uredbe.
110. Zastopniki Zvezne republike Nemčije, Kraljevine Danske, Francoske republike, Helenske republike in Komisije so na obravnavi 15. februarja 2005 ustno predstavili svoja stališča.
A – Dopustnost ničnostnih tožb
111. Grška vlada trdi, da se je, ko sta bili 30. decembra 2002 vloženi tožbi, izteklo obdobje dveh mesecev, določeno v členu 230, peti pododstavek, ES, ker je bila Uredba objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti 15. oktobra 2002.
112. Ta procesni ugovor ne more uspeti, saj je treba rok za izpodbijanje določbe, določen v Pogodbi, računati po sistemu iz člena 81 Poslovnika(116), v odstavku 1 tega člena je namreč določeno, da „[k]adar začne teči rok za vložitev tožbe proti aktu institucije z dnem objave akta, se rok za namene člena 80(1)(a) računa po izteku 14. dne po objavi akta v Uradnem listu Evropske unije“; v odstavku 2 navedenega člena 81 pa je dodano, da se „[p]rocesni roki zaradi oddaljenosti podaljšajo za enkratno obdobje desetih dni“.
113. Ob upoštevanju teh določb v obeh primerih začetek roka dveh mesecev ni 15., ampak 30. oktober 2002, tako da so bile tožbe vložene pravočasno, če so prispele v sodno tajništvo Sodišča 30. decembra 2002.
114. Zato je treba zavrniti ugovor nedopustnosti, ki temelji na prepozni vložitvi tožb.
B – Formalni tožbeni razlogi
115. Zvezna republika Nemčija podredno navaja razloge za razglasitev ničnosti zaradi kršitve poslovnika regulativnega odbora in Uredbe o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Skupnosti(117), ter zaradi nezadostne obrazložitve.
1. Kršitev rokov in jezikovne ureditve
116. Nemška vlada trdi, da je bilo vabilo na sejo regulativnega odbora, ki je bila 20. novembra 2001, poslano po elektronski pošti 9. novembra 2001 in da so bile priložene priloge samo v francoščini in angleščini, prevod teh dokumentov pa kljub zahtevi ni bil poslan.
117. Nemška vlada očita, da je bilo vabilo poslano manj kot štirinajst dni pred sejo(118), ne da bi bil poslan izvod prilog v vseh jezikih. Komisija tega ne zanika, vendar se ne strinja s pravnimi posledicami teh dejstev.
118. Za preučitev tega vprašanja je treba spomniti, da formalne zahteve niso cilj sam po sebi, tem bolj, kadar bi bil rezultat podoben, če se napake ne bi zgodile(119).
119. Ne smemo pozabiti, da so bila glede na zapisnik na sestanku 20. novembra 2001 izmenjana samo stališča o zadevi „Feta“ in povzeti odgovori na anketo, ki jo je poslala Komisija. Odbor je o osnutku uredbe razpravljal in glasoval 16. maja 2002(120).
120. Na podlagi teh podatkov je mogoče razlikovati med obravnavanim primerom in sodbo Nemčija proti Komisiji(121), na katero se sklicuje tožeča stranka in v kateri so se postopkovne napake, ki jih je ugotovilo Sodišče, pojavile na sestanku, na katerem se je razpravljalo o predlogu. Sodišče je presojo povzelo v točki 32 navedene sodbe, v kateri je odločilo, „[…] da je sprejetje mnenja Stalnega odbora za gradbeništvo ob neupoštevanju obveznosti tega dvojnega pošiljanja v predvidenem roku in ob opustitvi preložitve glasovanja, čeprav je to zahtevala država članica, ovrženo zaradi kršitve postopkovnih pravil, ki povzroči ničnost izpodbijane odločbe“.
121. V sklepnih predlogih, ki sem jih predstavil v tej zadevi, sem na podlagi vsebine poslovnika zadevnega odbora razlikoval med primeri, v katerih se delovni dokumenti na splošno in pripravljalni dokumenti za sestanek pošljejo, in primeri, ko se razpravlja o sprejetju posebnih predpisov. Formalne zahteve so pomembne v obeh primerih, vendar so bistvene samo v drugem primeru, za katerega v celoti velja zahteva iz člena 3 Uredbe št. 1, in sicer, da se dokumenti institucij sestavijo v jeziku države, kateri so poslani.
122. V skladu s tem sklepanjem nepravilnosti na sestanku 20. novembra 2001 niso bistvene in torej ne povzročajo ničnosti izpodbijane uredbe, o predlogu katere se je razpravljalo na drugem sestanku, prav tako ni bilo dokazano, da so te nepravilnosti imele kakršen koli učinek. Prav tako je malo verjetno, da bi manjše število dni med povabilom in sestankom ali neobstoj prevoda mnenja znanstvenega odbora in rezultatov ankete lahko povzročili kršitev pravic do obrambe.
123. Tudi če se te napake ne bi zgodile, regulativni odbor v poznejši odločitvi zelo verjetno ne bi sprejel drugačnega mnenja o osnutku, ki ga je predložila Komisija. Nasprotno, zdi se logično sklepati, da bi bila rešitev enaka – brez večine glasov. Zaradi razglasitve ničnosti izpodbijane uredbe naj bi se postopek vrnil na točko, kjer so bile napake storjene, čeprav bi se, ko bi bile te napake odpravljene, verjetno končal enako.
124. Tako je treba razumeti deseto uvodno izjavo sporne uredbe, v kateri je Komisija povzela informacije, ki jih je prejela na splošno in od posameznih držav članic, ki so imele nato možnost te povzetke popraviti in spremeniti. O ničnosti ni mogoče sklepati iz dejstva, da je zadnja trditev delno nepravilna.
2. Nezadostna obrazložitev
125. V sklepnih predlogih, ki sem jih predstavil v zadevi Portugalska proti Komisiji(122), sem navedel, da je obrazložitev akta „njegov bistveni element“(123) ter da je namen obveznosti obrazložitve zaščititi stranke v postopku in Sodišču omogočiti, da lahko v celoti izvaja ustrezen sodni nadzor(124). Sodna praksa je tudi pokazala, da mora biti v obrazložitvi, ki je določena s Pogodbo, jasno in nedvoumno navedena obrazložitev institucije, ki je izdala izpodbijani akt, tako da se zainteresirane stranke lahko seznanijo z utemeljitvami sprejetega ukrepa in lahko Sodišče opravi nadzor; vendar se ne zahteva, da morajo biti v obrazložitvi navedene vse ustrezne pravne in dejanske okoliščine, če je treba upoštevati ne samo besedilo odločbe, ampak tudi kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje(125) (točka 83).
126. Komisija v sporni uredbi pojasnjuje, kako je na zahtevo grških organov registrirala ime „feta“, čeprav je na podlagi sodbe z dne 16. marca 1999 odredila, da se to ime črta (uvodne izjave od 1 do 5). Nato se sklicuje na vprašalnik, ki ga je poslala državam zaradi ocene proizvodnje, porabe in stopnje poznavanja tega imena pri potrošnikih v Skupnosti, ter navaja in komentira vsebino navedenega vprašalnika (uvodne izjave od 6 do 21). Takoj nato omenja mnenje, ki ga je podal znanstveni odbor in katerega sklepni del je ponatisnjen (uvodne izjave od 22 do 32). Nato meni, „da izčrpna celovita analiza pravnih, zgodovinskih, kulturnih, političnih, socialnih, gospodarskih, znanstvenih in tehničnih podatkov, ki so ji jih predložile države članice ali so rezultat izvedenih preiskav, ki jih je naročila Komisija, vodi do sklepa, da nobeno od zahtevanih meril po členu 3 Uredbe (EGS) št. 2081/92, ki naj bi dokazala, da je ime generično, ni bilo izpolnjeno“ (uvodna izjava 33), in da je nasprotno izraz „feta“ tradicionalno negeografsko ime, ko je natančno preučila naravne in človeške dejavnike pri proizvodnji sira, ki ga to ime označuje (uvodne izjave od 34 do 36). Nazadnje omenja obstoj specifikacij, ki vsebujejo zahtevane podatke (uvodna izjava 37), nujnost spremembe Uredbe št. 1107/96 (uvodna izjava 38) in nadaljnji postopek (uvodna izjava 39).
127. Iz navedenega izhaja, da je obrazložitev zadostna. Lahko se ne strinjamo z obsegom ali vsebino navedenih razlogov, vendar ta kritika ne vpliva na zakonitost podane utemeljitve.
C – Vsebinski tožbeni razlogi
128. Pri preučitvi obeh navedenih vsebinskih razlogov za razglasitev ničnosti je treba upoštevati vrstni red, ki ga je Sodišče predlagalo v sodbi z dne 16. marca 1999, ko je najprej analiziralo vprašanje, ali se izraz „feta“ lahko šteje za generičnega, nato pa je preučilo vprašanje, ali gre za tradicionalno ime(126).
1. „Feta“ kot generično ime
129. Preden bomo preučili dejavnike, določene v predpisih za opredelitev izraza, in jih uporabili v obravnavanem primeru, je treba obravnavati, kaj je „generično“.
a) Kaj je „generično ime“
130. Generično je ime, ki je skupno več vrstam, vključno z značilnostmi, ki jih ima isti razred ali družina in ki opredeljujejo njihovo naravo ali značilnosti. To velja na primer za izraz „pomaranča“, ki se uporablja za vse sadeže z določenimi oblikovnimi in barvnimi značilnostmi ter določenim vonjem ali okusom, zaradi katerih se razlikuje od vseh drugih(127).
131. Generična narava lahko izhaja iz samega imena – ker je bilo vedno generično – ali iz postopnega posploševanja njegove rabe. To so imena, ki niso nikoli imela ali so izgubila svojo informativno vlogo in jih ni mogoče uporabljati za razlikovanje glede na kraj porekla.
132. Čeprav v sodni praksi ni opredelitve tega, kar je treba razumeti kot „generično ime“(128), uporaba tega pojma za živila vključuje, kot sem navedel v sklepnih predlogih v zgoraj navedeni zadevi Canadane Cheese Trading in Kouri, tista imena, „ki so del splošne kulturne in kulinarične dediščine in jih praviloma lahko uporablja kateri koli proizvajalec“ (točka 28). Generično ime tako zajema tudi imena, ki niso povezana s proizvodnjo v določenem kraju in torej z geografskim poreklom proizvoda, ampak samo z njegovimi značilnostmi, ki temeljijo na uporabi zelo podobnih postopkov proizvodnje(129).
133. Navedeno ime prav tako zajema druge izraze, ki so najprej imeli geografski pomen, vendar so ga nato izgubili zaradi procesa posploševanja rabe, kar pomeni, da se ta imena ne uporabljajo več za označevanje blaga z določenim poreklom, tako da njihova uporaba ni pridržana za podjetja v ustrezni regiji.
134. Posploševanje rabe imena(130) je običajno posledica dejstva, da nekateri proizvajalci, ki nimajo sedeža tam, kjer se je ime pojavilo, začenjajo uporabljati to ime ločeno ali skupaj z „delokalizirajočim“ izrazom – v tem primeru se proces upočasni. Ime se je začelo pogosteje uporabljati na območjih, kjer so potekali veliki selitveni tokovi, bodisi ker so nekateri proizvajalci dejavnost, ki so jo opravljali v državi porekla, nadaljevali v državi gostiteljici, bodisi zaradi povpraševanja novih prišlekov, ki so želeli uživati tradicionalno prehrano; v obeh primerih so delovali namerno, da bi izkoristili sloves, ki ga je proizvod že pridobil. Ob hkratnem zmanjševanju pomena geografske povezave so še naprej uporabljali ime v dobri veri, prepričani, da označuje vrsto proizvodov z določenimi značilnostmi. Sprememba se konča, ko izraz opisuje vrsto in se svobodno uporablja.
135. Pomemben element je tudi pasivnost zainteresiranih oseb. Ime slabi, če posamezniki in organi ne ukrepajo ob njegovi zlorabi, krepi pa se, če je njihov odziv primeren. Vendar ne smemo pozabiti, da so možnosti obrambe omejene zaradi majhnega števila pravnih predpisov, ki do nedavnega niso obstajali, in tudi zaradi apatije nacionalnih sodišč(131).
b) Merila za opredelitev
136. Z ureditvijo, določeno v temeljni uredbi, je Komisiji dana pristojnost za presojo generične narave, kar Komisija izvaja v skladu z določenim postopkom, potem ko upošteva mnenje znanstvenega odbora. Taka pristojnost je manjši meri dana tudi Svetu, ker je, kot je bilo navedeno, v členu 3(3) te uredbe Svetu naloženo, naj pripravi seznam generičnih imen kmetijskih proizvodov ali živil.
137. S to ureditvijo ni preprečen naknadni popolni sodni nadzor nad zakonitostjo odločitve. Njen namen ni, da bi Sodišče nadomestilo omenjeno institucijo in preučilo morebitne zunajsodne razloge, zakaj je bilo ime registrirano, ampak da preveri, ali je registracija skladna s pravom(132).
138. Težava nastane, ker gre za neopredeljen pravni pojem, ki se pojasnjuje za vsak primer posebej, in ker je registracija označbe porekla, če izraža „zgodovinske, kulturne, pravne in gospodarske danosti“ proizvoda(133), toliko težja, kolikor bolj je proizvod priljubljen in se pogosteje uporablja.
139. V temeljni uredbi se priznava, da se v večini primerov opredelitev spremeni v težko in zapleteno nalogo. Za olajšanje te naloge sta predvideni dve metodi: priprava seznama občih imen (člen 3(3)) in določitev meril za presojo (člen 3(1))(134).
140. Kot sem že navedel, dogovor o odobritvi seznama imen, ki jih ni mogoče registrirati zaradi njihove splošnosti(135), še vedno ni bil dosežen, kar kaže na težavnost te naloge in daje poseben pomen drugemu mehanizmu opredelitve, katerega obstoj že sam po sebi dokazuje, da „generičnega“ ni mogoče opredeliti glede na „izključno“(136).
141. Poleg tega je treba pri opredelitvi upoštevati „vse dejavnike“, navedeni so „zlasti“ trije: stanje v državi članici, od koder izvira poreklo imena, in na območjih potrošnje, stanje v drugih državah članicah in tudi zadevna nacionalna zakonodaja in zakonodaja Skupnosti. Presoja drugih meril se torej ne zavrača.
i) Dejansko stanje v državi članici, od koder ime izvira, in na območjih potrošnje
142. Ta naslov zajema dva različna vidika: položaj živila v kraju, v katerem se je pojavilo, in njegov položaj na območjih njegove potrošnje, vendar se ti območji ne ujemata nujno.
– Stanje v državi porekla
143. Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi Exportur poudarilo pomen tega merila, ko je pojasnilo, da zaščita imena velja na ozemlju druge države članice samo, če je še naprej zakonita v državi porekla. Vendar je treba pri presoji stanja poleg zaščitnih ukrepov upoštevati tudi druge dejavnike, kot so obseg proizvodnje in porabe, mnenje prebivalcev in izkazani interes.
144. Iz spisa izhaja, da Grki soglasno menijo, da izraz „feta“ označuje tradicionalno nacionalno živilo, izdelano iz določenega mleka po posebnem postopku. Če preučimo podatke Komisije, ugotovimo isto.
145. Tožeči stranki ne zanikata teh dejstev, vendar poudarjata druge dejavnike, ki nedvomno imajo poseben pomen, saj ne gre za širjenje zaščite določenih imen z ene države na drugo, ampak za zagotavljanje skupne pravne zaščite v vseh državah članicah.
– Stanje na območjih potrošnje
146. Seveda je treba opozoriti, da če na začetku kupci proizvoda prebivajo tam, kjer ga dobijo, nato pa se razširijo v druge kraje, se prvotna povezava s tem krajem izgubi. Proizvod se pogosto lahko kupi na zelo različnih krajih, ki niso povezani s kraji, v katerih se proizvaja ali od koder izvira. Dojemanje simbola teh krajev je torej pomembno za presojo generične narave.
147. Izraz „območje potrošnje“ se nanaša na potrošnike. Pravni strokovnjaki so poudarili pomen mnenja potrošnikov pri pravni opredelitvi imena(137), saj so končni tolmači pomena tega imena na trgu. Vendar se v tem primeru ne obravnava varstvo potrošnikov, ampak varstvo pravic industrijske in poslovne lastnine, priznanih s Pogodbo.
148. Najprej se zdi, da je treba upoštevati samo regije Skupnosti. Poudarjeno je bilo, da se „feta“ proizvaja in trži tudi na Balkanu. Ker je v členu 3 temeljne uredbe določeno, da je treba upoštevati „vse“ dejavnike, ki vplivajo na opredelitev, se lahko tu omejimo na ugotovitev stanja na ozemlju Skupnosti in pozneje obravnavamo stanje v drugih državah.
149. Zato je treba med regije, v katerih se proizvod kupuje, vključiti regije porekla, kadar so kot v tem primeru to iste regije. Zato ni mogoče prezreti mnenja grških državljanov, med katerimi „feta“ uživa velik ugled, kar proizvajalcem omogoča ohranjanje zelo velikega kroga kupcev.
150. S tega številčnega stališča grški potrošniki opredeljujejo „feto“ kot nacionalni proizvod in velik del potrošnikov v drugih državah povezuje ta sir z Grčijo, ker se izrecne ali implicitne omembe grške kulture pojavljajo na etiketah, čeprav je mogoče izjemoma najti etikete, knjige, revije in druge nevtralne dokumente, ki ne navajajo te povezave.
ii) Dejansko stanje v drugih državah članicah
151. Ne zahteva se, da se proizvod uporablja povsod, zato se ta dejavnik uporablja na dveh področjih: splošno stanje v drugih državah in ne v državi, ki se poteguje za ime, in stanje v državah, v katerih se živilo tudi proizvaja.
– Splošno stanje v drugih državah
152. Na tem prvem področju podatki Evrobarometra in rezultati ankete, ki jo je opravila Komisija, vzbujajo vtis, da enako kot na območjih potrošnje tudi na območjih, na katerih je izraz „feta“ znan, državljani in različne publikacije povezujejo ta izraz z grško kulturo. Tako ni niti na Danskem niti v Nemčiji in tudi ne v Franciji, čeprav manj, kar je mogoče pojasniti z veliko proizvodnjo v teh regijah, kar bom preučil v nadaljevanju.
153. Poleg tega je treba vztrajati pri enem vprašanju: ena od petih vprašanih oseb pozna izraz „feta“; ali ga ne bi prepoznalo več vprašanih oseb, če bi se splošno uporabljal? Treba je opozoriti, da gre tu za varstvo pravic industrijske in poslovne lastnine v celotni Skupnosti in ne samo tam, kjer se zadevni sir zdaj proizvaja in uživa, saj se bo njegova prodaja v prihodnosti verjetno povečala. Povedano drugače, poznavanje imena se mora povečati, kar izključuje prostorsko omejitev na kraje, kjer obstaja interes za trženje.
– Stanje v državah, ki proizvajajo sir
154. Na drugem področju je bila v sodbi „Feta“ omenjena nujnost ugotoviti, ali obstajajo proizvodi, ki se pod tem imenom tržijo v drugih državah članicah poleg države porekla (točka 96).
155. Sodišče se je v zvezi s tem sklicevalo na člen 7(4), druga alinea, temeljne uredbe, v katerem je ta okoliščina navedena med razlogi za ugovor zoper registracijo. Vendar je uporaba te določbe predvidena za registracije po običajnem postopku(138), predmet te zadeve pa je ime, ki je že zaščiteno z nacionalnimi predpisi in za katero se zahteva zaščita Skupnosti po poenostavljenem postopku. Torej gre za dva različna položaja.
156. Glede na navedeno menim, da se želi s stališčem, izraženim v navedeni sodbi, poudariti stanje – ki obstaja na drugih ozemljih –, ne da bi mu bila dana prednost pred drugimi, ampak da bi se preprečilo njegovo razvrednotenje, kar je Komisija najprej storila. Torej je treba omiliti idejo, izraženo v sodbi, sicer: a) bi enostavno sprejeli teorijo o neukrepanju, ki ne upošteva nezmožnosti uveljavljanja pravic, s katero so se pred začetkom veljavnosti zadevnih predpisov srečala številna podjetja, ki so bila izpostavljena hudemu tveganju zaradi odobritve procesa posploševanja rabe, ker so tretje osebe zlorabljale ime brez dovoljenja; b) bi nasprotovali prejšnji sodni praksi, saj je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi SMW Winzersekt pri zaščiti nazivov za vina menilo, da je bistveno uresničiti cilj označb porekla, „[…] da proizvajalec za svoj proizvod ne more uporabiti slovesa, ki so ga za podoben proizvod dosegli proizvajalci iz druge regije“, in da „[…] končni potrošnik dobi natančne in potrebne informacije za presojo zadevnih proizvodov“; končno bi bili s pripisovanjem večjega pomena navedenemu dejavniku kaznovani proizvodi, ki se zaradi svoje dinamičnosti prodajajo na drugih krajih kmalu po tem, ko se pojavijo na določenem trgu, saj jih ob sedanjem tehnološkem napredku konkurenti posnemajo in uporabljajo isto ime.
157. Skratka, sklicevanje na zakonito prisotnost proizvodov z enakim imenom je treba razlagati v skladu s predpisanim sistemom zaščite. To splošno dojemanje pomeni samo, da se v primerih, kot je obravnavani, ne sme zanemarjati presoje stanja v drugih državah članicah. Sama po sebi ne more ovirati registracije, zahtevane na podlagi člena 17 temeljne uredbe.
158. Če se zdaj osredotočimo na to vprašanje, ugotovimo, da se sir, imenovan „feta“, proizvaja predvsem na Danskem, v Nemčiji in Franciji, vendar se vrsta mleka in postopek proizvodnje razlikujeta od tistih, ki se uporabljata v Grčiji.
159. V zvezi z zadnjim vprašanjem je treba povzeti ugotovitve v točkah 61 in 62 sklepnih predlogov, predstavljenih v zgoraj navedeni zadevi Canadane Cheese Trading in Kouri:
(a) ovčje in kozje mleko imata drugačne kemične in organoleptične lastnosti kot kravje mleko, uporaba ene ali druge vrste mleka pa povzroči naslednje razlike:
– ob uporabi ovčjega mleka je živilo povsem belo, v drugih primerih pa postane nekoliko rumenkasto belo, kar se lahko prikrije samo z uporabo kemičnih snovi;
– če se uporabi ovčje mleko, postane sir masten, slan in rahlo kisel, ima pa tudi močno aromo, ki je ni mogoče dobiti z uporabo kravjega mleka, ki je poleg tega nežnejše;
– če se uporabi kravje mleko, ima sir manj luknjic, kot če se uporabi ovčje mleko, saj slanica ne reagira enako na obe vrsti mleka.
(b) Čeprav sir kljub ultrafiltraciji dozori hitreje, saj se sirotka odstrani, preden lahko zaradi strjevanja nastane skuta, se zdi, da ta drugačni način proizvodnje nima bistvenega učinka.
iii) Zadevna nacionalna zakonodaja ali zakonodaja Skupnosti
160. S temeljno uredbo se zahteva upoštevanje predpisov, ki veljajo v državah članicah in Skupnosti.
– Nacionalne zakonodaje
161. Namen sklicevanja na nacionalne zakonodaje je ugotoviti, ali je izraz zaščiten v državi porekla in v drugih državah, ne glede na obseg prometa, ki ga ustvarja. Tu je treba spomniti na že omenjeni vidik: pred sprejetjem predpisov Skupnosti večina držav ni imela pravnih struktur za zaščito geografskih označb, kar nekoliko relativizira pomen tega dejavnika.
162. Zato je z grškimi predpisi iz osemdesetih let samo zapisana tradicionalna raba imena, stara več stoletij, tako da sta z njimi urejena proizvodnja in trženje „fete“.
163. Predpisi o tem živilu so bili sprejeti tudi na Danskem – na Nizozemskem so obstajali samo nekaj časa –, vendar niso bile naložene omejitve za trgovino, saj bi bilo protislovno zaščititi ime, za katero se je trdilo, da je generično.
164. Treba je tudi poudariti, da Avstrija pridržuje to ime za sir, ki izvira iz Grčije, na podlagi zgoraj navedene dvostranske konvencije, sklenjene 20. junija 1972.
– Zakonodaja Skupnosti
165. Na tem področju so bili med elementi za presojo posploševanja rabe imena navedeni kombinirana nomenklatura, ki se uporablja v skupni carinski tarifi, in predpisi o izvoznih nadomestilih.
166. Vendar se ti elementi zaradi svojega cilja ne morejo uporabiti kot merilo za opredelitev pravic industrijske lastnine(139). Enako velja za pravila, sprejeta na področju skupne kmetijske politike, s katerimi naj bi se ohranjale določene cene. Presoja vprašanja, ali osebe, ki so jim ta pravila namenjena, zakonito uporabljajo konkretno ime, se pri odobritvi in izvajanju takih določb ne upošteva. Kvečjemu bi bilo treba priznati, da ti predpisi ponujajo usmeritev, ki nikakor ni odločilna.
167. Učinke strogega izvajanja kombinirane nomenklature lahko ponazorimo s primerom(140). „Mozartkugeln“ so znana avstrijska specialiteta iz marcipana in nugata, prekrita z mlečno čokolado. Če bi se ta proizvod štel za čokoladni proizvod, čeprav vsebuje zelo malo čokolade, bi bil izključen iz temeljne uredbe, saj čokolada ni navedena v Prilogi I k Pogodbi; če bi bil priznan kot kolač, bi bil naveden v Prilogi I k navedeni uredbi, čeprav vsebuje odstotek čokolade.
iv) Drugi dejavniki
168. Treba je spomniti na obveznost presoje „vseh“ upoštevnih dejavnikov. V pravni literaturi so navedeni nekaterih dejavniki: uporaba izraza v referenčnih delih, kot so slovarji, turistični vodiki ali vodiči po restavracijah(141); promet na določenem območju ali zunaj njega ali na območju, s katerim je ime praviloma povezano, ali zunaj njega(142); dejstvo, da je izraz opredeljen kot generično ime v mednarodni pogodbi, ki jo je ratificirala vsaj ena država članica(143).
169. V obravnavanem primeru naj bi bila poudarjena dva dejavnika: stanje na območjih zunaj Skupnosti in časovni vidik.
– Stanje v tretjih državah
170. Ugotovitev dogajanja na območjih zunaj Skupnosti izhaja iz sklicevanja na „območja potrošnje“ v členu 3(1) in tudi členu 12 temeljne uredbe, v katerem je določena uporaba teh določb za „kmetijski proizvod ali živilo iz tretje države“, če so izpolnjeni nekateri pogoji.
171. Tožeča stranka v tej ničnostni tožbi ne zanika, da se beli siri v slanici, ki so podobni „feti“, proizvajajo na drugih območjih Evrope, na primer v Bolgariji. Podobne vrste sira se proizvajajo tudi v Iranu in Saudovi Arabiji iz ovčjega mleka ter v Združenih državah in na Novi Zelandiji, kjer se običajno uporablja kravje mleko(144).
172. Dojemanje imena v teh državah se torej uporablja kot merilo za pravilno opredelitev izraza, čeprav ne smemo precenjevati njegovega vpliva, ker gre tu za zaščito, čeprav se lahko geografsko razširi na podlagi drugih mednarodnih sporazumov, kot se to dogaja pri drugih imenih(145).
– Časovni vidik
173. Čeprav se zdi, da je stanje v državi članici, ki je vložila zahtevek, povezano s sedanjostjo, spomin na preteklost vpliva na dojemanje splošne rabe imena, predvsem pri ugotavljanju, ali je bilo vedno obče. Zgodovinski vidik je v obravnavanem primeru zelo pomemben.
174. Glede na ugotovitve v sklepnih predlogih, predstavljenih v zgoraj navedeni zadevi Canadane Cheese Trading in Kouri, je treba poudariti, da beseda „feta“ izvira iz italijanske besede „fetta“, ki pomeni rezina, reženj ali kos. Beseda, ki so jo v Grčijo prinesli Benečani, se je uveljavila v 19. stoletju kot ime za tradicionalni beli sir v slanici, ki se že od davnine proizvaja v velikem delu te države in na drugih območjih na Balkanu.
V Homerjevi Odiseji lahko beremo, da Polifem „sede nato pa pomolze ovce in koze meketave, vse po vrsti lepo, pripusti k vsakteri podmladek. Pol prebelega mleka takoj zgosti in zasiri, žmitek na hlebce ožme in zloži v pletene košare“(146). Tako je kiklop Polifem pridelal sir, ki so ga Odisej in njegovi tovariši našli v njegovi jami. Ni presenetljivo, da Polifem, ki je uporabljal ta način izdelave sira, ki je tako podoben tradicionalnemu postopku, ki se še vedno uporablja v današnji Grčiji, ni poznal pravnih težav, ki jih bo prost pretok tega proizvoda v Evropski skupnosti povzročal ob koncu 20. stoletja. Ne samo, da ni mogel 27 stoletij vnaprej predvideti skrivnosti zaščitenih označb, ampak je bil zaradi svojega značaja daleč od takih skrbi, saj so kiklopi opisani kot bitja, ki ne poznajo nobene pravičnosti ali zakona(147). Homer v Odiseji tudi opisuje, kako so v davnih časih Pandareosa mogočni viharji odnesli hčeri, potem ko so bogovi ubili njune starše, in kako božanska Afrodita „z medom hranila je sladkim in sirom ju, vinom krepilnim“(148).
Homer v drugem epu, Iliadi, prikazuje velik pomen sira v Grčiji v 8. stoletju pred našim štetjem(149).
„Feta“ se izdeluje iz ovčjega mleka ali mešanice ovčjega in kozjega mleka po postopku naravnega odcejanja brez stiskanja. Grški organi proizvodnje „fete“ niso zakonsko uredili pred letom 1988, ko je že obstajalo več lokalnih ali regionalnih vrst (točke od 14 do 16 sklepnih predlogov).
175. Neobstoj tehničnih specifikacij na mednarodni ravni je omogočil, da so se v različnih državah razvile drugačne oblike sodobnejše in konkurenčnejše proizvodnje, ki naj bi sprva zadovoljila povpraševanje grških izseljencev – kot so zastopniki Zvezne republike Nemčije in Francoske republike potrdili na obravnavi. V drugi polovici 20. stoletja se je na Danskem, v Nemčiji in na Nizozemskem začela proizvodnja sira iz kravjega mleka po industrijskem postopku ultrafiltracije, sir pa se je prodajal pod istim imenom. V Franciji se pod tem imenom proizvaja sir iz kravjega mleka, v nekaterih krajih iz ovčjega mleka, na primer na Korziki in na nekaterih območjih Centralnega masiva, kjer so želeli uporabiti mleko, ki se ni uporabilo za proizvodnjo „roqueforta“ (točka 17 navedenih sklepnih predlogov).
176. Zakaj so se ti proizvajalci odločili, da bodo beli sir v slanici, pridelan iz kravjega mleka, imenovali „feta“? Nedvomno zato, da bi mu dali ime, ki potrošnikom nekaj pomeni. Skratka, kot je Komisija potrdila na obravnavi, iskali so ime, ki bi povečalo prodajo(150).
c) Presoja meril in posledic
177. Temeljna uredba ne vsebuje hierarhične razvrstitve upoštevnih pogojev za presojo splošne rabe znaka. Zato se postavlja vprašanje, ali ima kateri od pogojev prednost pred drugimi.
178. Sodišče je v večkrat omenjeni sodbi Exportur, izrečeni pred začetkom veljavnosti navedene uredbe, odločilo, da zagotovi večje varstvo stanju v kraju porekla, kar sem zagovarjal tudi v sklepnih predlogih, predstavljenih v zgoraj navedeni zadevi Canadane Cheese Trading in Kouri(151).
179. Vendar se je z zgoraj komentirano sodbo „Feta“ ta sodna praksa spremenila, da ne bi bil podcenjen noben od dejavnikov, izrecno navedenih v tej določbi(152), zlasti ne stanje v drugih državah članicah. Zato nima noben dejavnik prednosti pred drugimi, ker je treba presoditi vse – saj se lahko upoštevajo drugi dejavniki; in nič ne preprečuje, da se pri tej presoji večji pomen utemeljeno pripiše enemu od njih, ker so zaradi svoje narave instrumenta za opredelitev nedoločenega pravnega pojma odvisni od svoje sposobnosti za dosego takega cilja.
180. Na podlagi tega sklepanja se pojavlja dvom, ali se je ime „feta“ spremenilo, ker se je njegov pomen razširil in označuje celo družino sirov ne glede na njihovo poreklo, postopek proizvodnje in sestavine.
181. Poleg posamične preučitve vsakega od dejavnikov je treba opraviti tudi skupno presojo, ki zajema:
– vse dejavnike, ki so posredno ali neposredno povezani z imenom, saj včasih, kot v tem primeru, zgodovinski vidik postane bistven;
– dejanske in pravne trditve strank in dokaze, podane v postopku v zvezi z izpodbijano registracijo;
– mnenje znanstvenega odbora, ki ga izdajo visoko kvalificirani strokovnjaki (člen 3 zgoraj navedenega sklepa o njegovi ustanovitvi)(153);
– javnomnenjsko raziskavo, ki je bila opravljena takrat, in odgovore na vprašalnik, ki ga je poslala Komisija(154).
182. Na podlagi vseh teh dejavnikov sklepam, da se ime v Skupnosti ni splošno uporabljalo – prav tako ne v Grčiji, kot sem navedel v sklepnih predlogih, predstavljenih v zgoraj navedeni zadevi Canadane Cheese Trading in Kouri –, saj je ime „feta“ neločljivo povezano s konkretnim živilom: s sirom, ki se proizvaja na širokem območju v tej državi iz ovčjega mleka ali mešanice ovčjega in kozjega mleka po naravnem obrtniškem postopku odcejanja brez stiskanja.
183. Zanikati monopol imena, tudi v primerih, ko se proizvod lahko proizvaja z istimi značilnostmi v drugem kraju, pomeni odvzeti izumitelju patentno pravico, ker je druga oseba ustvarila nekaj podobnega, potem ko je bil izum registriran(155).
2. „Feta“ kot tradicionalno ime
184. Če Sodišče sprejme navedene ugotovitve in zanika generično naravo imena, je treba v nadaljevanju preučiti člen 2(3) temeljne uredbe, s katerim je dovoljeno, da se kot označbe porekla štejejo „določena tradicionalna geografska ali ne-geografska imena, ki označujejo kmetijski proizvod ali živilo, ki je po poreklu iz določene regije ali posebnega kraja, ter izpolnjujejo pogoje iz druge alinee odstavka 2(a)“.
185. Beseda „feta“ se ne sklicuje na konkreten kraj. Torej je treba za končni rezultat preveriti, ali izpolnjuje pogoje, zahtevane za geografske označbe, in sicer: ali je tradicionalno, ali označuje živilo po poreklu iz določenega območja ali kraja, ali so njegova kakovost ali značilnosti nastale predvsem ali izključno zaradi posebnega geografskega okolja in ali njegova proizvodnja, predelava in priprava za trg potekajo znotraj definiranega geografskega območja.
a) Tradicionalno ime
186. Tradicija pomeni prenos znanja, naukov, zgodb, obredov ali običajev iz roda v rod. Ravnanja, ki jih urejajo ideje, pravila ali običaji iz preteklosti, se štejejo za tradicionalna.
187. Na podlagi teh dejstev o dojemanju imena v času ime „feta“ nedvomno izpolnjuje potrebna merila, da se lahko šteje za „tradicionalno“ v smislu zgoraj navedene določbe. Vendar ta presoja sama po sebi ne zadostuje za registracijo. Izpolnjeni morajo biti tudi drugi navedeni pogoji.
b) Označitev živila po poreklu iz definiranih geografskih območij
188. Kot sem trdil v sklepnih predlogih v zgoraj navedeni zadevi Canadane Cheese Trading in Kouri, po zgledu označb „grappa“, „ouzo“ ali „cava“, ki posredno označujejo italijansko, grško ali špansko poreklo, povezano z določenim območjem, ne da bi vsebovali ustrezno krajevno ime, je ime „feta“ povezano s sirom, ki se proizvaja v Grčiji, čeprav beseda „feta“ etimološko izvira iz italijanščine (točka 73).
189. Pojavlja se težava, saj je poreklo povezano z „ime[nom] regije, posebnega kraja ali, v izjemnih primerih, državo“ (člen 2(2) temeljne uredbe), tu pa se z imenom sklicuje na proizvod ali živilo po poreklu – naj opozorim, da ni rečeno „po poreklu izključno“ – „iz določene regije ali posebnega kraja“ (člen 2(3) navedene uredbe), saj je „feta“ zgodovinsko in v sodobnosti povezana z velikim delom Grčije(156).
190. Za rešitev te težave predlagam nekaj razmišljanj:
(a) Odstavek 2 člena 2 temeljne uredbe se uporablja za neposredne označbe, torej se zahteva povezava z območjem, ki izjemoma lahko zajema celotno državo. Nasprotno pa so v odstavku 3 tega člena urejena posredna imena, ki povezujejo proizvod, in ne slovnični izraz, z geografskim krajem. Tako se ta odstavka nanašata na različna položaja.
(b) Protislovno bi bilo povezati tradicionalno ime z geografskim območjem, ker določba sama ne vsebuje nobenega prostorskega dejavnika, ki večinoma ne obstaja.
(c) V odstavku 3 člena 2 temeljne uredbe ni omenjena „država“, iz česar tožeči stranki sklepata, da tradicionalno ime ne more pokrivati tega območja. Vendar je mogoča druga razlaga: neobstoj „države“ pomeni, da ta največja geografska omejitev ne obstaja. Če bi taka omejitev obstajala, bi lahko preprečevala, da bi se območja, ki zajemajo več držav, celo dve ali več(157), štela za „regijo“. Pomembno je, da je živilo in ne njegovo ime povezano z določenim območjem, kar preprečuje, da ne bi bilo prostorsko opredeljeno.
(d) Nazadnje, zdi se, da obstaja soglasje o tem, da se pojem „regije“, ki ga je uporabil zakonodajalec Skupnosti, ne ujema z upravnim pomenom tega izraza(158).
191. Na podlagi teh razmišljanj je treba priznati, da „feta“ kot ime sira po poreklu iz široke, vendar konkretne regije, izpolnjuje navedeni pogoj. Obseg območja, od koder izvira, ni pomemben, saj je odločilen dejavnik, da ima proizvod značilnosti, po katerih se razlikuje od drugih.
192. Ta trditev ni v nasprotju s stališčem Sodišča v zgoraj navedeni sodbi CMA, ki je v točki 27, potem ko je opozorilo, da je v sodbi Exportur priznalo, da zaščita geografskih označb „lahko pod določenimi pogoji spada pod varstvo industrijske in poslovne lastnine v smislu člena 36 Pogodbe“, sklepalo, da ureditve, s katero je Zvezna republika Nemčija odobrila znamko kakovosti proizvodom, proizvedenim na njenem ozemlju, ki izpolnjujejo nekatere pogoje, ni mogoče upoštevati kot geografsko označbo, ki jo je mogoče utemeljiti na podlagi člena 36 Pogodbe. Vendar iz tega odlomka sodne prakse ni mogoče sklepati, da označba porekla ne more zajemati celotne države; poleg tega ima tradicionalno ime, ki se izpodbija v tem primeru, posebne značilnosti, ki se razlikujejo od posebnih značilnosti v spornem primeru v zadevi CMA.
c) Razlog za kakovost ali značilnosti „fete“ in geografsko območje njene proizvodnje, predelave in priprave za trg
193. Kar zadeva tradicionalna imena, se člen 2(3) temeljne uredbe sklicuje na odstavek 2(a), druga alinea, tega člena, v katerem se zahteva, da so kakovost ali značilnosti proizvoda nastale predvsem ali izključno zaradi posebnega geografskega okolja z njegovimi lastnimi naravnimi in človeškimi faktorji ter da njegova proizvodnja, predelava in priprava za trg potekajo znotraj definiranega geografskega območja. Ta pogoj je odgovor na potrebo po opredeljeni povezavi med proizvodom in ozemljem, s katerega izvira, ki se kaže v dveh pogojih, določenih v navedeni alinei.
i) Kakovost kot posledica geografskega okolja
194. Če priznamo, da „feta“ označuje sir, ki se proizvaja v določeni regiji, je treba še preveriti, ali so izpolnjeni pogoji o kakovosti in značilnostih „fete“.
195. V tem postopku so kot dejavniki posebnosti proizvoda navedeni podnebje na območju proizvodnje, bogastvo in raznovrstnost rastlinstva na tem območju, mleko, uporabljeno za proizvodnjo sira, ki ga dajo ovce ali koze, gojene po ustaljenih običajih, ter dejstvo, da izkušeni obrtniki proizvajajo sir z naravnim odcejanjem brez stiskanja.
196. Zaradi preverjanja odvisnosti med temi dejavniki in posebnostmi proizvoda je treba opraviti skupno oceno ob upoštevanju vseh dejavnikov ter poudariti razmerje med njimi, da bi dobili splošni vtis(159).
197. Zato v nasprotju z mnenjem tožečih strank kakovost in značilnosti sira „feta“ izvirajo iz grškega okolja, v katerem se proizvaja, saj je bilo dokazano, da obstaja bistvena povezava med njegovo barvo, vonjem, teksturo, okusom, sestavo in lastnimi značilnostmi na eni strani ter naravnim okoljem, iz katerega izvira, kulturo, ki ga podpira, in tradicionalnim postopkom proizvodnje, ki se uporablja v Grčiji, na drugi strani.
198. Ta trditev se ne izpodbija z nekaterimi razlikami med siri iz druge ali drugih grških regij, niti z neenotnostjo z drugih vidikov, kot glede izoblikovanosti površja ali kakovosti paše, saj prevladujejo skupne značilnosti in se ujemajo osnovne danosti. Z omejitvijo, ki jo kritizirata tožeči stranki, se potrjuje prav to stališče, saj so grški otoki razen „nomosa“ na Lezbosu(160) izključeni. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so si ovce in koze v Trakiji in Tesaliji zelo podobne in se bistveno razlikujejo od škotskih, francoskih ali kastiljskih ovac in koz; isto velja za krmo, s katero se prehranjujejo, hribe ali travnike, na katerih se pasejo, podnebje, v katerem živijo, in druge razmere, ki vplivajo na proizvodnjo tega proizvoda. Rad bi ponovno spomnil na roman Itala Calvina Palomar, v katerem avtor mojstrsko opisuje izkušnjo, ki jo je junak doživel v trgovini v Parizu: „za vsakim sirom se skriva pašnik drugačne zelene barve pod drugačnim nebom; travniki, prevlečeni s soljo, ki jo normandijske plime odlagajo vsako popoldne; travniki, ki dišijo po provansalskem soncu in vetrovih; vidimo vse vrste živine v njihovih hlevih in stajah s sezonskimi selitvami na druge pašnike; ugibamo skrivnosti pridelave, ki se prenašajo skozi stoletja. Ko gospod Palomar obišče to trgovino, čuti, da se kot v Louvru za vsakim razstavljenim predmetom skriva civilizacija, ki mu daje obliko“(161).
ii) Proizvodnja, predelava in priprava za trg na določenem območju
199. Zahteva, da se postopek proizvodnje proizvoda v celoti izvaja na določenem območju, ne velja za ime, ki ga ta proizvod dobi in je lahko brez vsake geografske konotacije.
200. Namen je preprečiti, da bi se povezava proizvoda z okoljem izgubila, če bi se faze proizvodnje razdelile ali povezale z nedoločenimi kraji.
201. V primeru „fete“ ni dvoma, da je ta pogoj izpolnjen, ker se zahteva z grško zakonodajo, čeprav s prilagoditvami, kadar je območje, na katerem se proizvaja ta sir, širše od območja, določenega za pridobivanje surovine. Treba je ugotoviti, da je bilo območje porekla uporabljenega mleka omejeno, da morajo to mleko dajati živali avtohtonih pasem, ki se redijo na tradicionalen način in prehranjujejo na pašnikih na dovoljenih območjih. Vendar ta razlika ni pomembna, ker temeljna uredba ne zahteva popolnega geografskega ujemanja, ampak dovoljuje območja, ki so urejena v koncentrične kroge, ob pogoju, da so krogi povsem jasno določeni.
202. Velikost določenega območja ni odločilna, saj nič ne preprečuje, da zajema celoten grški polotok, čeprav to povzroča nekatere razlike v proizvodu; bistveno je, da različne faze proizvodnje potekajo v natančno določeni regiji, kar je bilo dokazano v tem primeru.
d) Posledice
203. Preučitev v prejšnjih točkah dokazuje skladnost izpodbijane uredbe s pravom, ker je bila beseda „feta“ opredeljena kot izraz, ki označuje sir po poreklu iz velikega dela Grčije, katerega kakovost ali značilnosti izvirajo predvsem ali izključno iz geografskega okolja in katerega proizvodnja, predelava in priprava za trg potekajo na določenem območju.
204. Zaradi velikosti ozemlja obstaja več različic „fete“, vendar so vse enake v bistvenih točkah, saj imajo skupne značilnosti, ki krepijo njihovo posebno naravo.
205. Iz navedenih ugotovitev izhaja, da ime „feta“ ni generično, saj izpolnjuje pogoje, da se kot tradicionalno ime registrira kot označba porekla, ki si zasluži zaščito na celotnem ozemlju Skupnosti kot izraz industrijske in poslovne lastnine. Zato je treba zavrniti razloge za razglasitev ničnosti, navedene v tem postopku, in potrditi veljavnost izpodbijanih določb.
VI – Stroški
206. V skladu s členom 69(2) Poslovnika se Zvezni republiki Nemčiji in Kraljevini Danski, ker nista uspeli s svojimi predlogi in ker je uspela Komisija, ki je predlagala, naj se jima naloži plačilo stroškov, naloži plačilo njunih stroškov in stroškov navedene institucije. V skladu s členom 69(4) države, ki se kot intervenienti udeležijo postopka, nosijo svoje stroške.
VII – Predlog
207. Glede na navedene ugotovitve Sodišču predlagam, naj:
2) 1) zavrne ničnostno tožbo, ki sta jo Zvezna republika Nemčija in Kraljevina Danska vložili zoper Uredbo Komisije (ES) št. 1829/2002 z dne 14. oktobra 2002 o spremembi Priloge k Uredbi (ES) št. 1107/96 glede imena „feta“;
3) Zvezni republiki Nemčiji in Kraljevini Danski naloži plačilo njunih stroškov in stroškov Komisije Evropskih skupnosti;
4) odloči, da Francoska republika, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske ter Helenska republika nosijo svoje stroške.