Zadeva T‑660/11

Polytetra GmbH

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu
(znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava besedne znamke Skupnosti POLYTETRAFLON – Prejšnja besedna znamka Skupnosti TEFLON – Neobstoj resne in dejanske uporabe prejšnje znamke – Člen 42(2) in (3) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Končni proizvod, ki vključuje sestavino – Uporaba prejšnje znamke za končne proizvode tretjih oseb – Obveznost obrazložitve“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 16. junija 2015

1.      Znamka Skupnosti – Postopkovne določbe – Obrazložitev odločb – Člen 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 – Enak obseg kot obseg člena 296 PDEU

(člen 296, drugi odstavek PDEU; Uredba Sveta št. 207/2009, člen 75, prvi stavek)

2.      Ničnostna tožba – Razlogi – Bistvena kršitev postopka – Sodni preizkus po uradni dolžnosti

(člen 263 PDEU)

3.      Znamka Skupnosti – Postopkovne določbe – Obrazložitev odločb

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 42(2) in (3))

4.      Znamka Skupnosti – Tožbeni postopek – Tožba pred sodiščem Unije – Pristojnost Splošnega sodišča – Nadzor nad zakonitostjo odločb odborov za pritožbe

(Uredba Sveta št. 207/2009)

5.      Znamka Skupnosti – Pripombe tretjih oseb in ugovor – Preizkus ugovora – Dokaz o uporabi prejšnje znamke – Resna in dejanska uporaba – Pojem – Merila presoje

(Uredba Sveta št. 207/2009, uvodna izjava 10 in člena 42(2) in (3) in 78(1)(f); Uredba Komisije št. 2868/95, pravilo 22(3) in (4))

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 18.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 19.)

3.      Odločba je nezadostno obrazložena, če je po eni strani v njej ugotovljeno, da se je prejšnja znamka resno in dejansko uporabljala v smislu člena 42(2) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti, ter po drugi v njej ni pojasnjeno, kako predloženi dokazi podpirajo to ugotovitev glede vsakega od proizvodov oziroma storitev ali vsake od kategorije proizvodov oziroma storitev, za katere je bila ta uporaba ugotovljena. Ta določba odboru za pritožbe pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) nalaga, da zagotovi ujemanje med blagom ali storitvami, v zvezi s katerimi odbor za pritožbe meni, da je bila resna in dejanska uporaba dokazana, in med celoto ali delom blaga ali storitev, za katere je navedena znamka registrirana, da bi se omogočila kasnejša presoja verjetnosti zmede.

Ob pomanjkanju tovrstne natančnosti v odločbi Urada ni mogoč nadzor nad tem, kako je odbor za pritožbe uporabil člen 42(2), zadnji stavek, Uredbe št. 207/2009. Iz člena 42(2) in (3) navedene uredbe namreč izhaja, da če je bila znamka registrirana za dovolj široko kategorijo proizvodov ali storitev, ki bi se jih lahko razporedilo v več podkategorij, ki bi se jih lahko upoštevalo samostojno, dokaz o resni in dejanski uporabi znamke za del teh proizvodov ali teh storitev v postopku z ugovorom daje varstvo samo tej podkategoriji ali podkategorijam, ki zajemajo proizvode ali storitve, za katere je bila znamka dejansko uporabljena. Če pa je bila znamka registrirana za tako natančno opredeljen in omejen krog proizvodov ali storitev, da ni mogoče začrtati očitnih mej v zadevni kategoriji, potem dokaz o resni in dejanski uporabi znamke za navedene proizvode ali storitve za namene ugovora nujno zajema vso to kategorijo.

Tako mora odbor za pritožbe – kadar je dokaz o uporabi predložen le za del blaga ali storitev, ki sodijo v kategorijo, za katero je prejšnja znamka registrirana in ki se navaja kot razlog za ugovor – prav tako presoditi, ali ta kategorija vsebuje samostojne podkategorije, v katere bi sodili to blago in storitve, glede katerih je uporaba dokazana, tako da bi bilo treba šteti, da je bil navedeni dokaz predložen zgolj za to podkategorijo blaga ali storitev, ali pa da, nasprotno, takšne podkategorije niso mogoče.

(Glej točke od 23 do 25.)

4.      Ob neobstoju zadostnih razlogov, ki omogočajo preučitev zakonitosti izpodbijane odločbe, Splošno sodišče ni pristojno, da opravi poglobljeno analizo razlogov, ki ne izhajajo iz izpodbijane odločbe. Namreč, Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) je pristojen, da obravnava zahtevo za registracijo znamke Skupnosti in o njej odloči. Sodišče prve stopnje pa je dalje pristojno, če je potrebno, da opravi pravni nadzor nad presojo odbora za pritožbe v sprejeti odločbi Urada. Nasprotno Sodišče prve stopnje ni pristojno, da nadomešča Urad pri izvajanju pristojnosti, ki mu pripadajo na podlagi Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti.

(Glej točko 34.)

5.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 42 do 48 in 94.)