SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
z dne 17. maja 2018(*)
„Pritožba – Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Zaposlovanje – Zdravniški pregled – Nepopolne navedbe pri zdravniškem pregledu – Retroaktivna uporaba zdravstvenega pridržka – Zavrnitev upravičenosti do invalidnine – Izvršitev sodbe Sodišča za uslužbence, s katero je bil prvotni sklep razglašen za ničen“
V zadevi T‑701/16 P,
zaradi pritožbe zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 21. julija 2016, AV/Komisija (F‑91/15, EU:F:2016:170), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe,
Evropska komisija, ki so jo sprva zastopali C. Berardis-Kayser, C. Ehrbar in T. Bohr, nato C. Ehrbar in T. Bohr, agenti,
pritožnica,
druga stranka v postopku je
AV, nekdanji začasni uslužbenec Komisije, ki ga zastopata J.‑N. Louis in N. de Montigny, avocats,
tožeča stranka na prvi stopnji,
SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat),
v sestavi M. Jaeger, predsednik, M. Prek (poročevalec) in A. Dittrich, sodnika,
sodna tajnica: G. Predonzani, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 18. januarja 2018
izreka naslednjo
Sodbo
1 Evropska komisija s pritožbo, vloženo na podlagi člena 9 Priloge I k Statutu Sodišča Evropske unije, predlaga razveljavitev sodbe Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 21. julija 2016, AV/Komisija (F‑91/15, EU:F:2016:170, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to razglasilo ničnost njenega sklepa z dne 16. septembra 2014 o tem, da se za zaposlitev AV uporabi zdravstveni pridržek iz člena 32 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljevanju: PZDU).
Dejansko stanje
2 Dejansko stanje je v točkah od 3 do 30 izpodbijane sodbe predstavljeno tako:
„3 [AV] je bil 18. marca 2005 napoten na zdravniški pregled pred zaposlitvijo, da bi ga Komisija zaposlila kot začasnega uslužbenca v okviru pogodbe o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 16. aprila 2005 do 15. aprila 2009. Med tem pregledom je [AV] podpisal obrazec, v katerem je bilo navedeno, da – razen oblike dislipidemije – nima osebnih dejavnikov tveganja, da nima preteklih bolezenskih stanj in da ne prejema nobenega farmakološkega zdravljenja.
4 Uradni zdravnik, ki je izvedel zdravniški pregled pred zaposlitvijo, to je zdravnik A, je podal mnenje, da je [AV] fizično sposoben opravljati delo, za katero bi moral biti zaposlen.
5 [AV] je 16. aprila 2005 nastopil delo pri Komisiji in bil razporejen v Skupno raziskovalno središče (JRC) v Ispri (Italija).
6 Uradni zdravnik zdravstvene službe v Ispri je 26. junija 2005 [AV] postavil diagnozo duševne bolezni. Zadevna oseba je 21. julija 2005 vodji zdravstvene službe v Ispri pojasnila, da se že približno 15 let zdravi zaradi te bolezni. Poleg tega je iz poročila, ki ga je pripravil vodja zdravstvene službe v Ispri, razvidno, da je med pogovorom, ki ga je 5. decembra 2005 imel [z AV], slednji v odgovor na vprašanje zatrdil, da med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo ni omenil bolezni, za katero je trpel.
7 Ker je bil [AV] zelo pogosto na bolniškem dopustu, je Komisija 12. septembra 2008 odločila, da bo razporejen na neplačani dopust na podlagi člena 16 PZDU.
8 Svetovalec [AV] je 17. novembra 2008 zaprosil za predložitev primera invalidski komisiji.
9 Organ, pooblaščen za sklepanje pogodb, je z dopisom z dne 16. februarja 2009 [AV] obvestil, da je s sklepom z dne 4. februarja 2009 odločil, da se njegov primer predloži invalidski komisiji.
10 Invalidska komisija je 9. maja 2009 soglasno ugotovila, da je [AV] zaradi svoje duševne bolezni popolni trajni invalid, kar mu onemogoča opravljati dejavnost, ki ustreza njegovim nalogam.
11 Vodja zdravstvene službe v Ispri je 24. julija 2009 svetovalca [AV] obvestil o ugotovitvah invalidske komisije, sklepu organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb, z dne 9. julija 2009 o uporabi zdravstvenega pridržka za [AV] z retroaktivnim učinkom od dneva njegovega nastopa dela ter sklepu organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb, z dne 13. julija 2009 o prenehanju delovnega razmerja [AV] zaradi njegove trajne invalidnosti in o zavrnitvi njegove upravičenosti do invalidnine.
12 [AV] je vložil pritožbo zoper sklepa z dne 9. julija 2009 in 13. julija 2009. Na podlagi te pritožbe je organ, pooblaščen za sklepanje pogodb, 5. februarja 2010 ta sklepa preklical.
13 Organ, pooblaščen za sklepanje pogodb, je z dopisom z dne 5. februarja 2010 pozval [AV], naj predstavi svoje stališče glede dejstva, da med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo ni omenil ‚bolezni, za katero [je] vendarle že dolga leta trpel[] in zaradi katere [se je] zdravil[] tudi v času[, ko je podpisal obrazec med pregledom pred zaposlitvijo]‘.
14 [AV] je predstavil svoje stališče v dopisu z dne 15. februarja 2010, ki je bil natančneje pojasnjen z dopisom njegovega svetovalca z dne 16. februarja 2010. [AV] je med drugim trdil, da je bilo v času zdravniškega pregleda pred zaposlitvijo njegovo zdravstveno stanje ‚optimalno‘, da je ‚mnoga leta delal v zasebnih podjetjih na delovnih mestih, ki so vključevala odgovornost‘, in da je bila v času zaposlitve bolezen, za katero je trpel, ‚le še spomin‘.
15 Vodja zdravstvene službe v Ispri, zdravnik B, je v internem sporočilu z dne 3. marca 2010 generalnemu direktorju Generalnega direktorata (GD) za človeške vire in varnost sporočil, da če bi [AV] med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo omenil bolezen, za katero je trpel, bi zdravniki podali mnenje o ‚nesposobnosti‘ za delovno mesto kvalificiranega delavca ali o ‚sposobnosti s pridržkom‘ za povsem administrativno delovno mesto (v nadaljevanju: sporočilo z dne 3. marca 2010).
16 Organ, pooblaščen za sklepanje pogodb, je 12. aprila 2010 odločil, da se za [AV] uporabi zdravstveni pridržek iz člena 32, prvi odstavek, PZDU z retroaktivnim učinkom od datuma njegove zaposlitve, ker v bistvu presodil, da če bi [AV] med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo opozoril na predhodno obstoječo bolezen, ‚bi se zanj uporabil zdravstveni pridržek‘ (v nadaljevanju: sklep z dne 12. aprila 2010).
17 Organ, pooblaščen za sklepanje pogodb, je 16. aprila 2010 odločil, prvič, da ‚30. aprila 2010 službovanje [AV] preneha‘ zaradi njegove popolne invalidnosti, in drugič, da se mu ne prizna upravičenost do invalidnine, ker je invalidnost, ki je ugotovljena pri njem, ‚ista kot tista, ki je [bila] predmet zdravstvenega pridržka‘ (v nadaljevanju: sklep z dne 16. aprila 2010).
18 [AV] je s tožbo, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispela 31. marca 2011 in je bila vpisana pod opravilno številko F‑4/11, predlagal razglasitev ničnosti sklepov z dne 12. aprila 2010 in 16. aprila 2010.
19 Sodišče za uslužbence je s sodbo z dne 10. julija 2012, AV/Komisija (F‑4/11, EU:F:2012:96, v nadaljevanju: sodba z dne 10. julija 2012), razglasilo ničnost sklepa z dne 12. aprila 2010, pa tudi sklepa z dne 16. aprila 2010 v delu, v katerem je bila [AV] zavrnjena upravičenost do invalidnine.
20 Natančneje, Sodišče za uslužbence je odločilo, da ‚[v] posebnem primeru, ko se po zdravniškem pregledu pred zaposlitvijo izkaže, da uslužbenec ni iskreno in v celoti odgovoril na vprašanja o zdravstvenem stanju, ki mu jih je na tem pregledu postavil uradni zdravnik, lahko [organ, pooblaščen za sklepanje pogodb,] prekliče prvotno odločbo, da se ne uporabi zdravstveni pridržek, in sprejme novo odločbo, v kateri se retroaktivno uporabi ta pridržek‘. Sodišče za uslužbence je dodalo, da ‚[organ, pooblaščen za sklepanje pogodb,] vseeno ni nič manj pred tem zavezan, da upošteva postopek iz člena 32 [PZDU], in sicer da, prvič, zadevo predloži uradnemu zdravniku za pripravo mnenja o tem, ali bolezen ali invalidnost upravičuje, da se za zaposlitev zadevne osebe uporabi zdravstveni pridržek, ter, drugič, uslužbencu pošlje odločbo, ki jo je sprejel na podlagi tega mnenja, da lahko uslužbenec po potrebi vloži pritožbo pri invalidski komisiji‘. Kot je še presodilo to sodišče, je ‚[t]ako vprašanje, ki predpostavlja ugotovitev, ali lahko ta bolezen ali invalidnost povzroči invalidnost ali smrt uslužbenca v petih letih od nastopa dela v instituciji, [namreč] zdravstveno vprašanje in spada strogo v pristojnost uradnega zdravnika in v primeru pritožbe v pristojnost invalidske komisije‘ (sodba z dne 10. julija 2012, točka 34).
21 Nato je Sodišče za uslužbence odločilo, da je Komisija utemeljeno trdila, da [AV] ni v celoti in iskreno odgovoril na vprašanja, ki mu jih je med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo postavil uradni zdravnik (sodba z dne 10. julija 2012, točka 36), da pa niti uradnemu zdravniku niti invalidski komisiji ni bilo predloženo natančno vprašanje, ali bi v primeru omembe bolezni med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo zdravstvena služba ocenila, da ta bolezen spada med tiste, za katere je zaradi njihovih posledic potreben zdravstveni pridržek (sodba z dne 10. julija 2012, točke od 37 do 40). Kar natančneje zadeva sporočilo z dne 3. marca 2010, je Sodišče za uslužbence ugotovilo, da je Komisija izrecno potrdila, da se organ, pooblaščen za sklepanje pogodb, za sprejetje sklepa z dne 12. aprila 2010 ni oprl na to sporočilo (sodba z dne 10. julija 2012, točka 39).
22 Komisija je z dopisom z dne 20. julija 2012 [AV] sporočila, da bi bil po njenem mnenju ‚pravilni ukrep za izvršitev sodbe [z dne 10. julija 2012] nov sklic invalidske komisije, da bi ta lahko odgovorila na vprašanje, predvideno v točkah [od] 37 [do] 40 obrazložitve, in sicer ali bi bolezen [AV], če bi bila omenjena med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo, upravičevala uporabo zdravstvenega pridržka‘. V istem dopisu je Komisija [AV] pozvala, naj imenuje zdravnika, ki ga bo zastopal v invalidski komisiji.
23 [AV] je 7. februarja 2013 imenoval zdravnika, ki naj bi ga zastopal v invalidski komisiji. Ker je Komisija zdravnika imenovala marca 2013, se je invalidska komisija sestala 30. aprila 2013.
24 [AV] je v dopisu z dne 16. decembra 2013 od zdravnika, ki je zastopal Komisijo v invalidski komisiji, zahteval, naj mu posreduje ugotovitve zadnjenavedene komisije in po potrebi sklep, ki ga je sprejel organ, pooblaščen za sklepanje pogodb.
25 Komisija je z dopisom z dne 10. aprila 2014 [AV] posredovala ugotovitve invalidske komisije, v skladu s katerimi bi, če bi [AV] med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo omenil svojo bolezen, ‚uradni zdravnik [organu, pooblaščenemu za sklepanje pogodb,] predlagal uporabo […] zdravstvenega pridržka [v skladu s] čl[enom] 32 P[ZDU]‘.
26 [AV] je v dopisu z dne 10. aprila 2014 od Komisije zahteval, naj mu pojasni razloge za zamudo pri sporočanju ugotovitev invalidske komisije in pove, ali je organ, pooblaščen za sklepanje pogodb, na podlagi navedenih ugotovitev sprejel sklep.
27 Komisija je 16. septembra 2014 odločila, da se za [AV] uporabi zdravstveni pridržek iz člena 32 PZDU za obdobje petih let od datuma, ko je nastopil delo kot začasni uslužbenec, to je od 16. aprila 2005, in da se mu ne prizna upravičenost do invalidnine, ker je invalidnost, ki je ugotovljena pri njem, ista kot tista, ki je predmet zdravstvenega pridržka (v nadaljevanju: sporni sklep).
28 [AV] je 22. decembra 2014 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije vložil pritožbo zoper sporni sklep. Poleg tega je [AV] ‚na podlagi ugotovitev invalidske komisije z dne 30. aprila 2013‘ zahteval, naj mu službovanje preneha in naj se mu prizna upravičenost do invalidnine. Nazadnje, zahteval je odškodnino v višini 50.000 EUR zaradi kršitve člena 41(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
29 Komisija je s sklepom z dne 21. aprila 2015 pritožbo [AV] zavrnila.
30 [AV] je 22. junija 2015 na podlagi člena 110 Poslovnika zaprosil, naj se mu prizna upravičenost do brezplačne pravne pomoči, da bi vložil tožbo zoper sporni sklep. Predsednik Sodišča za uslužbence je s sklepom z dne 9. septembra 2015 [AV] priznal upravičenost do brezplačne pravne pomoči.“
3 Upoštevni pravni okvir je opisan v točki 2 izpodbijane sodbe.
Postopek na prvi stopnji in izpodbijana sodba
4 AV je 19. oktobra 2015 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložil tožbo, vpisano pod opravilno številko F‑91/15, s katero je predlagal, prvič, naj se sklep Komisije z dne 16. septembra 2014 o tem, da se zanj uporabi zdravstveni pridržek iz člena 32 PZDU in da se mu zavrne upravičenost do invalidnine (v nadaljevanju: sklep z dne 16. septembra 2014), razglasi za ničen, in drugič, naj se Komisiji naloži, da mu plača odškodnino v višini 50.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode.
5 Sodišče za uslužbence je sklep z dne 16. septembra 2014 z izpodbijano sodbo razglasilo za ničen in Komisiji naložilo, naj AV plača znesek 2000 EUR iz naslova nepremoženjske škode, ki jo je utrpel, in naj poleg svojih stroškov plača še stroške, ki jih je priglasil AV.
6 Sodišče za uslužbence je najprej spomnilo, da „obveznost upoštevanja razumnega roka pri izvajanju upravnih postopkov pomeni splošno načelo prava Unije, katerega upoštevanje zagotavljajo sodišča Unije“, in da je ta pravica v členu 41(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah določena kot „sestavni del pravice do dobrega upravljanja“ (izpodbijana sodba, točka 44).
7 Vendar je Sodišče za uslužbence navedlo, da „kršitev načela razumnega roka na splošno ni upravičen razlog za razglasitev ničnosti odločbe, sprejete na koncu upravnega postopka“, in da „neupoštevanje načela razumnega roka […] vpliva na veljavnost upravnega postopka le takrat, kadar bi lahko predolgo trajanje vplivalo na vsebino [sprejete] odločbe“ (izpodbijana sodba, točka 45).
8 Sodišče za uslužbence je presodilo, da v nasprotju s tem, kar je trdila Komisija, „datum, ki se upošteva pri preverjanju, ali je bil postopek končan v razumnem roku“, ni 17. november 2008 (datum, ko je AV vložil prošnjo za začetek postopka za ugotavljanje invalidnosti), ampak „5. december 2005, to je datum, ko je [AV] jasno in nedvoumno priznal, da med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo ni omenil svoje duševne bolezni“ (izpodbijana sodba, točka 47).
9 Potem ko je Sodišče za uslužbence spomnilo, da „[m]ed strankama ni sporno, da je bil [organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi,] vsaj od zadnjenavedenega datuma […] seznanjen s tem, da je navedeni pregled temeljil na nepopolnih podatkih“, je presodilo, da je bil „[z]aradi te precejšnje nepravilnosti, ki je bila tako razkrita, [navedeni organ] nedvomno zmožen sprejeti pravne posledice, kar zadeva veljavnost pogodbe [AV] in morebitno uporabo zdravstvenega pridržka“. Vendar je poudarilo, da se je „[ta organ] do možnosti, da bi se za [AV] uporabil zdravstveni pridržek z retroaktivnim učinkom od dneva njegovega nastopa dela, prvič opredelil šele 9. julija 2009 oziroma več kot tri leta in sedem mesecev po tem, ko je bil [zadevni organ] obveščen, da je [AV] sam priznal, da med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo ni omenil bolezni, za katero je trpel“ (izpodbijana sodba, točki 47 in 48).
10 Zato je Sodišče za uslužbence odločilo, da „[t]akega obdobja, ki ga Komisija ni bila zmožna pojasniti, ni mogoče opredeliti kot razumen rok in gre torej za kršitev pravice do dobrega upravljanja“ (izpodbijana sodba, točka 49).
11 Dalje, Sodišče za uslužbence je spomnilo, da „[č]len 32 PZDU predpostavlja, da [organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi,] dokončno odloči o uporabi ali neuporabi zdravstvenega pridržka na podlagi podatkov, ki jih pri pregledu pred zaposlitvijo zbere uradni zdravnik, ali – v zelo posebnih okoliščinah te zadeve – takoj, ko ima na voljo upoštevne dodatne podatke, ki bi bistveno spremenili tiste, ki so bili zbrani pri pregledu pred zaposlitvijo“. Poudarilo je, da je v tem primeru „Komisija prvi sklep o uporabi zdravstvenega pridržka za [AV] sprejela šele 9. julija 2009 oziroma skoraj tri mesece po izteku njegove pogodbe in približno osem mesecev po tem, ko je vložil prošnjo za predložitev primera invalidski komisiji“ (izpodbijana sodba, točka 50).
12 Sodišče za uslužbence je opozorilo, da je „to obdobje že lahko vplivalo na vsebino sklepa z dne 9. julija 2009 o uporabi zdravstvenega pridržka za [AV] z retroaktivnim učinkom, ne le zato, ker so minila tri leta in sedem mesecev, odkar se je [organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi,] seznanil z boleznijo [AV], ampak zlasti po tem, ko je invalidska komisija 9. maja 2009 sklenila, da se [AV] prizna popolna trajna invalidnost, zaradi katere ne more opravljati svojih nalog“. Presodilo je, da „se je sklep o uporabi zdravstvenega pridržka […] dejansko spremenil v sklep, da se [AV] s takojšnjim učinkom izključi iz jamstev, določenih na področju invalidnosti za invalidnost, ki se je že pojavila“ (izpodbijana sodba, točka 51).
13 Nazadnje, glede sklepa, ki ga je organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP), sprejel 12. aprila 2010 in se je nanašal na uporabo zdravstvenega pridržka za AV z retroaktivnim učinkom od datuma njegovega nastopa dela (v nadaljevanju: sklep z dne 12. aprila 2010), je Sodišče za uslužbence navedlo, da je bil „[t]a sklep, ki je bil v bistvenem enak sklepu z dne 9. julija 2009, […] sprejet štiri leta in štiri mesece po tem, ko je bil OPSP seznanjen z boleznijo [AV], in medtem ko je ta organ ravno nameraval štiri dni pozneje sprejeti sklep o prenehanju službovanja [AV] zaradi njegove invalidnosti (izpodbijana sodba, točka 52).
14 Sodišče za uslužbence je poudarilo, da če je nerazumni rok, ki ga je ugotovilo, „Komisiji preprečeval uporabo zdravstvenega pridržka za [AV]“, pa je bil „sklep [z dne 16. septembra 2014], ki je [v bistvenem] enak sklepoma z dne 9. julija 2009 in 12. aprila 2010, sprejet skoraj devet let po tem, ko je Komisija izvedela, da pregled pred zaposlitvijo ni potekal pravilno“, in da ta sklep „nujno vsebuje isto nepravilnost“ (izpodbijana sodba, točka 53).
15 Sodišče za uslužbence je v zvezi s tem odločilo, da „dejstvo, da je bil sklep z dne 12. aprila 2010 razglašen za ničen zaradi kršitve postopka, [AV] ne preprečuje, da se v okviru sodbe glede izvršitve ničnostne sodbe sklicuje na vsebinski tožbeni razlog, ki ga je uveljavljal v tožbi, na podlagi katere je bila izdana ničnostna sodba“. Pojasnilo je, da „je iz točke 29 sodbe z dne 10. julija 2012 razvidno, da je [AV] v navedeni zadevi dejansko uveljavljal tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev načela pravne varnosti“ (izpodbijana sodba, točka 54).
Postopek pred Splošnim sodiščem in predlogi strank
16 Komisija je 30. septembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to pritožbo.
17 AV je 24. februarja 2017 vložil odgovor na pritožbo, s katerim je vložil tudi nasprotno pritožbo.
18 Komisija je z dopisom, ki je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložen 29. marca 2017, predlagala, naj se ji dovoli vložiti repliko, čemur je predsednik pritožbenega senata ugodil s sklepom z dne 3. aprila 2017.
19 Komisija je 12. maja 2017 vložila repliko.
20 AV je 12. julija 2017 vložil dupliko. Z dopisom z istega dne je AV umaknil nasprotno pritožbo. Komisija je 4. avgusta 2017 sporočila, da nima stališča glede tega umika.
21 AV je z dopisom, ki je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložen 5. septembra 2017, na podlagi člena 207 Poslovnika Splošnega sodišča predlagal, da bi navedbe podal ustno v okviru ustnega dela postopka. Komisija v roku iz iste določbe ni podala predloga, naj se opravi obravnava.
22 Drugi senat je 21. novembra 2017 na predlog sodnika poročevalca odločil, da začne ustni del postopka.
23 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano sodbo;
– zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, ki odloča na prvi stopnji;
– pridrži odločitev o stroških.
24 AV Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zavrne pritožbo kot očitno neutemeljeno;
– v okviru nasprotne pritožbe Komisiji naloži, da mu plača znesek 50.000 EUR iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode.
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
25 Splošno sodišče ugotavlja, da je AV umaknil nasprotno pritožbo. Zato mu ni več treba odločiti o predlogu AV, naj se Komisiji naloži, da mu plača znesek 50.000 EUR iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode.
Pravo
26 Komisija v utemeljitev pritožbe navaja dva pritožbena razloga. V okviru prvega pritožbenega razloga trdi, da je Sodišče za uslužbence s tem, da je presodilo, da je prevelika zamuda pri sprejetju sklepa z dne 16. septembra 2014 lahko vplivala na njegovo vsebino, napačno uporabilo načelo razumnega roka in kršilo obveznost obrazložitve. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na kršitev načela pravnomočnosti v zvezi s sodbo z dne 10. julija 2012, AV/Komisija (F‑4/11, EU:F:2012:96).
27 Splošno sodišče meni, da je treba najprej preučiti drugi pritožbeni razlog, nato pa analizirati še prvi pritožbeni razlog.
Drugi pritožbeni razlog: kršitev načela pravnomočnosti
28 Komisija v okviru drugega pritožbenega razloga trdi, da je Sodišče za uslužbence kršilo pravnomočnost sodbe z dne 10. julija 2012, AV/Komisija (F‑4/11, EU:F:2012:96).
29 Najprej je treba spomniti, da je za zagotovitev stabilnosti prava in pravnih razmerij ter učinkovitega izvajanja sodne oblasti pomembno, da sodnih odločb, ki so postale dokončne po tem, ko so bila izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva, ali po tem, ko so se iztekli roki zanje, ni več mogoče izpodbijati (sodba z dne 30. septembra 2003, C‑224/01, EU:C:2003:513, točka 38), zaradi česar so dokončne sodne odločbe pravnomočne.
30 Dalje, poudariti je treba, da se pravnomočnost nanaša na dejanska in pravna vprašanja, ki so bila dejansko ali nujno obravnavana v zadevni sodni odločbi (glej v tem smislu sklep z dne 17. decembra 2009, Nijs/Računsko sodišče, T‑567/08 P, EU:T:2009:523, točka 32, in sodbo z dne 25. februarja 2015, Walton/Komisija, T‑261/14 P, EU:T:2015:110, točka 36), ter da se ta pravnomočnost ne navezuje le na izrek te odločbe, ampak tudi na njeno obrazložitev, ki je nujna podlaga njenega izreka, zato obrazložitev in izrek nista razdružljiva (sodba z dne 19. aprila 2012, Artegodan/Komisija, C‑221/10 P, EU:C:2012:216, točka 87).
31 Nazadnje, odločeno je bilo, da tudi če se očitki, navedeni v podporo tožbi, delno ujemajo z očitki, navedenimi v prejšnjem postopku, druga tožba ni ponovitev prve, temveč nov spor, ker temelji tudi na drugih dejanskih in pravnih razlogih (sodba z dne 13. septembra 2011, Michail/Komisija, F‑100/09, EU:F:2011:132, točka 31; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 12. decembra 1996, Altmann in drugi/Komisija, T‑177/94 in T‑377/94, EU:T:1996:193, točka 52).
32 V obravnavanem primeru je treba poudariti, da razglasitev ničnosti sklepa z dne 12. aprila 2010 in razglasitev ničnosti sklepa z dne 16. septembra 2014 s sodbo z dne 10. julija 2012, AV/Komisija (F‑4/11, EU:F:2012:96), oziroma z izpodbijano sodbo ne temeljita na enakih obrazložitvah.
33 Sodišče za uslužbence je namreč v sodbi z dne 10. julija 2012, AV/Komisija (F‑4/11, EU:F:2012:96), ki je pravnomočna, svojo odločitev za razglasitev ničnosti sklepa z dne 12. aprila 2010 oprlo na neupoštevanje postopka iz člena 32 PZDU. V tem okviru je nedvoumno poudarilo, da ni treba preučiti očitka, ki se je nanašal na kršitev načela razumnega roka.
34 Vendar se postavlja vprašanje, ali je Sodišče za uslužbence v obrazložitvi sodbe z dne 10. julija 2012, AV/Komisija (F‑4/11, EU:F:2012:96), ki je nujna podlaga njenega izreka, že zavzelo stališče do vprašanja obstoja kršitve načela razumnega roka in, če je, do posledic navedene kršitve za sprejetje novega sklepa po postopku iz člena 32 PZDU.
35 Ugotoviti je treba, da iz nobene od točk sodbe z dne 10. julija 2012, AV/Komisija (F‑4/11, EU:F:2012:96), ni razvidno, da bi Sodišče za uslužbence nameravalo neposredno ali posredno zavzeti stališče do vprašanja obstoja kršitve načela razumnega roka in a fortiori do posledic te kršitve.
36 V nasprotju s tem, kar v bistvu trdi Komisija, dejstva, da je Sodišče za uslužbence v sodbi z dne 10. julija 2012, AV/Komisija (F‑4/11, EU:F:2012:96), sklep z dne 12. aprila 2010 razglasilo za ničen na podlagi kršitve člena 32 PZDU, ni mogoče razlagati kot zavzetje stališča, s katerim bi navedeno sodišče implicitno odločilo o vprašanju obstoja kršitve načela razumnega roka in bi tako OPSP dovolilo, da prekliče sklep z dne 12. aprila 2010 in sprejme nov sklep po postopku iz člena 32 PZDU, s čimer bi dokončno onemogočilo vsako morebitno razpravo o vprašanju obstoja kršitve načela razumnega roka in a fortiori o posledicah te kršitve.
37 Tako razlago je še težje zagovarjati zato, ker je v nasprotju s točko 42 sodbe z dne 10. julija 2012, AV/Komisija (F‑4/11, EU:F:2012:96), v kateri je Sodišče za uslužbence, kot je bilo opozorjeno zgoraj v točki 33, izrecno navedlo, da po njegovi presoji ni treba preučiti preostalih tožbenih razlogov.
38 Iz tega sledi, da se je Komisija oprla na napačno predpostavko, da je Sodišče za uslužbence v sodbi z dne 10. julija 2012, AV/Komisija (F‑4/11, EU:F:2012:96), odločilo o tožbenem razlogu, ki se je nanašal na kršitev načela razumnega roka.
39 Poleg tega je pomembno opozoriti, da se je v tem primeru obrazložitev, ki je bila nujna podlaga izreka sodbe z dne 10. julija 2012, AV/Komisija (F‑4/11, EU:F:2012:96), nanašala samo na člen 32 PZDU. Tako tudi če bi Sodišče za uslužbence preučilo tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev načela razumnega roka, in bi ugotovilo, da take kršitve ni bilo ali da nima posledic za sklep, ki je predmet tožbe, za nobenega od delov obrazložitve, povezanih s tem tožbenim razlogom, ne bi veljala pravnomočnost, ker ti deli ne bi bili nujna podlaga izreka navedene sodbe.
40 Iz navedenega izhaja, da je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti.
Prvi pritožbeni razlog: napačna uporaba načela razumnega roka in kršitev obveznosti obrazložitve
41 Komisija v okviru prvega pritožbenega razloga trdi, da je Sodišče za uslužbence napačno uporabilo načelo razumnega roka. Najprej, Sodišče za uslužbence naj ne bi upoštevalo, da je odločbo mogoče le izjemoma razglasiti za nično zaradi kršitve tega načela. Dalje, napačno naj bi presodilo, da je prevelika zamuda pri sprejetju sklepa z dne 16. septembra 2014 lahko vplivala na njegovo vsebino. Nazadnje, obrazložitev izpodbijane sodbe naj v zvezi s tem ne bi bila zadostna, ker naj Sodišče za uslužbence ne bi navedlo razlogov, iz katerih naj bi predolgo trajanje vplivalo na vsebino navedenega sklepa.
42 AV prereka trditve Komisije. Najprej meni, da je izpodbijana sodba zadostno obrazložena, ker je Sodišče za uslužbence v točkah od 44 do 51 te sodbe jasno navedlo razloge, iz katerih je presodilo, da je bil razumni rok v tem primeru prekoračen, in tiste, iz katerih je predolgo trajanje lahko vplivalo na vsebino sklepa z dne 16. septembra 2014. Dalje, AV trdi, da zaradi predolgega trajanja ni mogel zagotoviti koristnih pojasnil glede svojih izjav, podanih med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo. Komisiji očita, da zdravnika, ki je izvedel navedeni zdravniški pregled pred zaposlitvijo in letni zdravniški pregled v letu 2006, ni vprašala za pojasnilo, kako je potekal prvonavedeni pregled, ali zakaj je leta 2006 podal mnenje o sposobnosti brez pridržkov, čeprav je vedel za njegovo bolezen. Poleg tega AV poudarja, da je Komisija za njegovo zaposlitev uporabila zdravstveni pridržek šele po tem, ko je ugotovila, da je popoln trajni invalid, zaradi česar ne more opravljati svojih nalog. Ugotavlja tudi, da je Sodišče za uslužbence v izpodbijani sodbi presodilo, da se invalidska komisija ni opredelila do ločenega vprašanja, ali bi njegova bolezen upravičevala uporabo zdravstvenega pridržka. V tem okviru zatrjuje, da je Komisija zaradi svojega nedelovanja, ki je trajalo tri leta in sedem mesecev, kršila načelo razumnega roka. Nazadnje, AV dodaja, da Komisija ni upoštevala člena 266 PDEU s tem, da ni sprejela ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe z dne 10. julija 2012, AV/Komisija (F‑4/11, EU:F:2012:96), saj je nezakonito opustila imenovanje uradnega zdravnika, ki bi preveril, ali bi bolezen AV upravičevala uporabo zdravstvenega pridržka.
43 Na začetku je treba poudariti, da je Komisija v repliki jasno in izrecno navedla, da „ne izpodbija ugotovitve [Sodišča za uslužbence v izpodbijani sodbi, v skladu s katero] je bilo obdobje za sprejetje zdravstvenega pridržka z retroaktivnim učinkom predolgo“, ter pojasnila, da se „[k]ritika izpodbijane sodbe […] nanaša na sklepe, ki jih je [navedeno sodišče] izpeljalo iz te ugotovitve, in sicer na razglasitev ničnosti spornega sklepa“.
44 Ugotoviti je torej treba, da Komisija ne izpodbija tega, da je kršila načelo razumnega roka, ker je po seznanitvi s tem, da je tožnik sam priznal, da med pregledom pred zaposlitvijo ni omenil bolezni, za katero je trpel, čakala tri leta in sedem mesecev, preden je sprejela sklep z dne 9. julija 2009. Posledično prav tako ne izpodbija tega, da tudi sklepa z dne 12. aprila 2010 in 16. septembra 2014 nista bila sprejeta v razumnem roku. Nasprotno pa izpodbija sklepe Sodišča za uslužbence v izpodbijani sodbi, v skladu s katerimi je predolgo trajanje lahko vplivalo na vsebino sklepa z dne 16. septembra 2014.
45 V skladu s sodno prakso obveznost upoštevanja razumnega roka pri izvajanju upravnih postopkov pomeni splošno načelo prava Evropske unije, katerega upoštevanje zagotavljajo sodišča Unije in ki je poleg tega v členu 41(1) Listine o temeljnih pravicah določeno kot sestavni del pravice do dobrega upravljanja (sodbi z dne 11. aprila 2006, Angeletti/Komisija, T‑394/03, EU:T:2006:111, točka 162, in z dne 6. decembra 2012, Füller‑Tomlinson/Parlament, T‑390/10 P, EU:T:2012:652, točka 115).
46 Vendar kršitev načela razumnega roka praviloma ne upravičuje razglasitve ničnosti odločbe, sprejete po končanem upravnem postopku. Neupoštevanje načela razumnega roka namreč vpliva na veljavnost upravnega postopka le takrat, kadar bi lahko predolgo trajanje vplivalo na vsebino odločbe, sprejete po končanem upravnem postopku (sodbi z dne 6. decembra 2012, Füller-Tomlinson/Parlament, T‑390/10 P, EU:T:2012:652, točka 116, in z dne 12. maja 2016, Guittet/Komisija, F‑92/15, EU:F:2016:118, točka 76).
47 Poleg tega je treba spomniti, da lahko v posebnem primeru, v katerem se po zdravniškem pregledu pred zaposlitvijo izkaže, da uslužbenec ni iskreno in v celoti odgovoril na vprašanja o zdravstvenem stanju, ki mu jih je na tem pregledu postavil uradni zdravnik, OPSP prekliče prvotno odločbo, da se ne uporabi zdravstveni pridržek, in sprejme novo odločbo, v kateri se retroaktivno uporabi ta pridržek (sodba z dne 20. julija 2016, HC/Komisija, F‑132/15, EU:F:2016:158, točka 85).
48 Z vidika te sodne prakse je treba preučiti prvi pritožbeni razlog.
49 Najprej je treba preučiti očitek Komisije, da izpodbijana sodba ni zadostno obrazložena, ker Sodišče za uslužbence ni navedlo razlogov, iz katerih je presodilo, da je predolgo trajanje lahko vplivalo na vsebino sklepa z dne 16. septembra 2014.
50 Spomniti je treba, da morajo biti sodbe Sodišča za uslužbence dovolj obrazložene, da lahko Splošno sodišče izvaja sodni nadzor. Obrazložitev je lahko implicitna, če zadevnim strankam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih sodišče na prvi stopnji ni sprejelo njihovih trditev, pritožbenemu sodišču pa omogoča, da ima dovolj elementov za izvajanje nadzora (sodbi z dne 16. decembra 2010, Lebedef/Komisija, T‑52/10 P, EU:T:2010:543, točki 83 in 84, in z dne 23. aprila 2015, BX/Komisija, T‑352/13 P, EU:T:2015:225, točka 44). Poleg tega je obveznost obrazložitve bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki spada pod vsebinsko zakonitost spornega akta (sodbi z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 67, in z dne 21. aprila 2004, M/Sodišče, T‑172/01, EU:T:2004:108, točka 61).
51 V obravnavanem primeru točke od 50 do 54 izpodbijane sodbe vsebujejo razloge, iz katerih je Sodišče za uslužbence presodilo, da je predolgo trajanje lahko vplivalo na vsebino sklepa, sprejetega ob koncu upravnega postopka, to je sklepa z dne 16. septembra 2014. Sodišče za uslužbence je namreč navedlo, da je bil prvi sklep o uporabi zdravstvenega pridržka za zaposlitev AV, in sicer sklep z dne 9. julija 2009, sprejet skoraj tri mesece po izteku njegove pogodbe, približno osem mesecev po tem, ko je AV vložil prošnjo za predložitev primera invalidski komisiji, več kot tri leta in sedem mesecev po seznanitvi OPSP z njegovo boleznijo ter po tem, ko je invalidska komisija potrdila, da je zaradi te bolezni popoln trajni invalid. Sodišče za uslužbence je na podlagi tega ugotovilo, da se je sklep z dne 9. julija 2009 dejansko spremenil v sklep, da se AV s takojšnjim učinkom izključi iz jamstev, določenih na področju invalidnosti. Zato je v bistvu presodilo, da je predolgo trajanje nujno lahko vplivalo na vsebino tega sklepa.
52 Ugotoviti je treba, da taka obrazložitev Splošnemu sodišču omogoča, da opravi sodni nadzor, Komisiji pa, da se seznani z razlogi, iz katerih Sodišče za uslužbence ni sprejelo njenih trditev. Iz tega sledi, da je treba očitek Komisije, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, zavrniti.
53 Kar zadeva utemeljenost, je treba preučiti, ali je lahko Sodišče za uslužbence upravičeno presodilo, da je kršitev načela razumnega roka lahko vplivala na vsebino sklepa z dne 16. septembra 2014.
54 Najprej je treba spomniti, da je OPSP v sklepu z dne 16. septembra 2014 navedel, da se je oprl na ugotovitve zdravnikov v invalidski komisiji, sprejete 30. aprila 2013, v skladu s katerimi bi, „če bi [AV] omenil svojo bolezen zdravniku, ki mu je postavljal vprašanja med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo, […] njegova bolezen upravičevala uporabo zdravstvenega pridržka, kot je določeno v členu 32 PZDU“. Iz sklepa OPSP tako izhaja, da je odločitev o uporabi zdravstvenega pridržka za zaposlitev AV temeljila izključno na bolezni, ki bi jo moral omeniti med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo, ne pa na napredovanju te bolezni po tem pregledu.
55 Sodišče za uslužbence je v točkah od 50 do 53 izpodbijane sodbe vseeno odločilo, da je predolgo trajanje od seznanitve OPSP z obstojem bolezni AV do sprejetja sklepa z dne 9. julija 2009, s katerim je bil za njegovo zaposlitev uporabljen zdravstveni pridržek, vplivalo na vsebino tega sklepa (ter posledično na vsebino sklepov z dne 12. aprila 2010 in 16. septembra 2014). Opredelilo je namreč več okoliščin, ki so nastopile med tem predolgim trajanjem, in sicer, da je bil sklep z dne 9. julija 2009 sprejet po izteku pogodbe, po tem, ko je AV vložil prošnjo za predložitev primera invalidski komisiji, več let po seznanitvi OPSP z njegovo boleznijo in po tem, ko je invalidska komisija potrdila, da je AV popoln trajni invalid. Presodilo je, da se je zaradi zgoraj navedenih dogodkov, ki so se zgodili v tem dolgem obdobju, sklep o uporabi zdravstvenega pridržka za zaposlitev AV z retroaktivnim učinkom od dneva njegovega nastopa dela dejansko spremenil v sklep, da se AV s takojšnjim učinkom izključi iz jamstev, določenih na področju invalidnosti za invalidnost, ki se je že pojavila.
56 Ugotoviti je treba, da je Sodišče za uslužbence napačno uporabilo pravo s tem, da je na podlagi okoliščin, opisanih zgoraj v točki 55, odločilo, da je predolgo trajanje vplivalo na vsebino sklepa z dne 16. septembra 2014.
57 Opozoriti je namreč treba, da je OPSP v obravnavanem primeru sprejel dva ločena sklepa, enega na podlagi člena 33 PZDU, s katerim je bila ugotovljena popolna trajna invalidnost AV, in drugega na podlagi člena 32 PZDU, s katerim je bil za njegovo zaposlitev uporabljen zdravstveni pridržek. Sklepa sta bila tako sprejeta na podlagi meril, ki ustrezajo vsaki od teh določb.
58 V zvezi s tem je treba navesti, da če se s kronološkega vidika sklep o uporabi zdravstvenega pridržka za neko zaposlitev sprejme med pregledom pred zaposlitvijo, tako da je načeloma sprejet pred ugotovitvami invalidske komisije in sklepom OPSP o nastanku invalidnosti uslužbenca, je bil zadevni sklep o uporabi zdravstvenega pridržka za zaposlitev zgolj zaradi posebnih okoliščin tega primera sprejet šele po ugotovitvah o nastanku invalidnosti in po izteku pogodbe.
59 S tem ko je Sodišče za uslužbence v tej zadevi presodilo, da se je sklep z dne 16. septembra 2014 „dejansko spremenil“ v sklep, da se AV s takojšnjim učinkom izključi iz jamstev, določenih na področju invalidnosti, se je oprlo na domnevo, da če se sklep o uporabi zdravstvenega pridržka za zaposlitev zaradi bolezni sprejme po ugotovitvah o nastanku invalidnosti zaradi iste bolezni in po izteku pogodbe, te okoliščine samodejno ustvarjajo učinke za vsebino tega sklepa. Ker pa je zadevni sklep o uporabi zdravstvenega pridržka za zaposlitev temeljil samo na podatkih, ki bi jih tožnik moral navesti med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo, zgolj okoliščine, da je bil ta sklep o uporabi zdravstvenega pridržka za zaposlitev sprejet po izteku pogodbe in po ugotovitvah invalidske komisije o nastanku invalidnosti, same po sebi ne omogočajo ugotovitve, da je predolgo trajanje vplivalo na vsebino tega sklepa.
60 Poleg tega, kot je navedeno zgoraj v točki 47, je treba spomniti, da lahko v posebnem primeru, ko se po zdravniškem pregledu pred zaposlitvijo izkaže, da uslužbenec ni iskreno in v celoti odgovoril na vprašanja o zdravstvenem stanju, ki mu jih je na tem pregledu postavil uradni zdravnik, OPSP prekliče prvotno odločbo, da se ne uporabi zdravstveni pridržek, in sprejme novo odločbo, v kateri se retroaktivno uporabi ta pridržek (sodba z dne 20. julija 2016, HC/Komisija, F‑132/15, EU:F:2016:158, točka 85).
61 Izpodbijana sodba ne vsebuje nobenega konkretnega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti – kot je zahtevano v sodni praksi, navedeni zgoraj v točki 46 – da je predolgo trajanje lahko pravno ali dejansko vplivalo na sklep o uporabi zdravstvenega pridržka za zaposlitev.
62 Drugače povedano, okoliščine, na katere se Sodišče za uslužbence opira v izpodbijani sodbi, ne omogočajo ugotovitve, da bi sklep z dne 16. septembra 2014 lahko imel drugačno vsebino, če bi bil sprejet pred ugotovitvami invalidske komisije ali pred iztekom pogodbe.
63 Tako ob neobstoju vsakršnega konkretnega elementa, s katerim bi se dokazal dejanski ali mogoč vpliv predolgega trajanja na sklep z dne 16. septembra 2014, izključitve AV iz jamstev, določenih na področju invalidnosti, ni mogoče šteti za rezultat dejanske spremembe sklepa o uporabi zdravstvenega pridržka za zaposlitev. Nasprotno, navedene izključitve v tej fazi ni mogoče pojasniti drugače kot tako, da gre za posledico dveh ločenih sklepov, od katerih je prvi sklep o uporabi zdravstvenega pridržka za zaposlitev AV zaradi bolezni, ki je obstajala pred njegovo zaposlitvijo in za katero je invalidska komisija ugotovila, da če bi bila omenjena med pregledom pred zaposlitvijo, bi upravičevala uporabo zdravstvenega pridržka, drugi pa sklep, s katerim je bila ugotovljena popolna trajna invalidnost AV zaradi te bolezni.
64 Ob upoštevanju navedenega je prvi pritožbeni razlog utemeljen. Zato je treba pritožbi ugoditi in razveljaviti izpodbijano sodbo.
Posledice razveljavitve izpodbijane sodbe
65 Člen 4 Uredbe (EU, Euratom) 2016/1192 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o prenosu pristojnosti za odločanje o sporih med Evropsko unijo in njenimi uslužbenci na prvi stopnji na Splošno sodišče (UL 2016, L 200, str. 137) določa, da če Splošno sodišče razveljavi odločbo Sodišča za uslužbence in hkrati meni, da stanje postopka odločbe ne dopušča, zadevo vrne v razsojanje senatu, ki ni odločal o pritožbi.
66 V obravnavanem primeru Sodišče za uslužbence ni preučilo prvega tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev člena 32 PZDU, niti drugega tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za preklic akta, ki ustvarja subjektivne pravice. Splošno sodišče tako meni, da stanje postopka v tej zadevi ne dopušča odločbe. Zato je treba zadevo vrniti v razsojanje senatu Splošnega sodišča, ki ni odločal o tej pritožbi.
Stroški
67 Ker se zadeva vrne v razsojanje senatu Splošnega sodišča, ki ni odločal o tej pritožbi, je treba pridržati odločitev o stroških, povezanih s tem pritožbenim postopkom.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat)
razsodilo:
1. Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 21. julija 2016, AV/Komisija (F‑91/15), se razveljavi.
2. Zadeva se vrne v razsojanje senatu Splošnega sodišča, ki ni odločal o tej pritožbi.
3. Odločitev o stroških se pridrži.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 17. maja 2018.
Podpisi