SODBA SODIŠČA
z dne 6. maja 2003(*)
„Znamke – Približevanje zakonodaj – Direktiva 89/104/EGS – Znaki, ki bi lahko bili znamka – Razlikovalni učinek – Barva kot taka – Oranžna barva“
V zadevi C‑104/01,
katere predmet je predlog Hoge Raad der Nederlanden (Nizozemska), naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 234 ES v sporu med
Libertel Groep BV
in
Benelux Merkenbureau
sprejme predhodno odločbo o razlagi člena 3 Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonov držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1),
SODIŠČE
v sestavi J.-P. Puissochet, predsednik šestega senata v funkciji predsednika, M. Wathelet in C. W. A. Timmermans, predsednika senatov, C. Gulmann, D. A. O. Edward, P. Jann, sodniki, F. Macken, sodnica, S. von Bahr in J. N. Cunha Rodrigues (poročevalec), sodnika,
generalni pravobranilec: P. Léger,
sodna tajnica: M.-F. Contet, glavna administratorka,
ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:
– za Libertel Groep BV D. W. F. Verkade in D. J. G. Visser, odvetniki,
– za Benelux-Merkenbureau C. J. J. C. van Nispen, odvetnik,
– za nizozemsko vlado H. G. Sevenster, zastopnik,
– za vlado Združenega kraljestva R. Magrill, zastopnica, skupaj z D. Alexandrom, barrister,
– za Komisijo Evropskih skupnosti N. B. Rasmussen in H. M. H. Speyart, zastopnika,
ob upoštevanju poročila za obravnavo,
po predstavitvi ustnih stališč Benelux-Merkenbureau, ki ga zastopa C. J. J. C. van Nispen, nizozemske vlade, ki jo zastopa J. van Bakel, vlade Združenega kraljestva, ki jo zastopa M. Tappin, barrister, in Komisije, ki jo zastopa H. M. H. Speyard, na obravnavi 30. aprila 2002,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi z dne 12. novembra 2002
izreka naslednjo
Sodbo
1 Hoge Raad der Nederlanden je s sklepom z dne 23. februarja 2001, ki ga je Sodišče prejelo 5. marca 2001, Sodišču na podlagi člena 234 ES postavilo štiri vprašanja za predhodno odločanje o razlagi člena 3 Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonov držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva).
2 Ta vprašanja so bila postavljena v okviru spora med družbo Libertel Groep BV (v nadaljevanju: Libertel) in Benelux-Merkenbureau (Bureau Benelux des Marques, v nadaljevanju: BBM), ker je ta zavrnil registracijo oranžne barve kot znamke za telekomunikacijsko blago in storitve, ki jo je zahtevala družba Libertel.
Pravni okvir
Pariška konvencija
3 Pravo znamk je na mednarodnem področju urejeno s Konvencijo za varstvo industrijske lastnine, podpisano v Parizu 20. marca 1883 in nazadnje revidirano v Stockholmu 14. julija 1967 (United Nations Treaty Series, št. 11851, zvezek 828, str. od 305 do 388, v nadaljevanju: Pariška konvencija). Vse države članice so pogodbenice te konvencije.
4 V Pariški konvenciji v členu 6 quinquies (B)(2) je določeno, da se registracijo znamke lahko zavrne ali se znamko razveljavi, če nima nobenega razlikovalnega značaja.
5 Člen 6 quinquies (C)(1) Pariške konvencije se glasi:
„Pri presoji, ali je znamka primerna za varstvo, se morajo upoštevati vse dejanske okoliščine, zlasti za trajanje njene uporabe.“
Skupnostna ureditev
6 V členu 2 Direktive z naslovom „Znaki, ki lahko sestavljajo znamko“ je določeno:
„Znamka je lahko sestavljena iz kakršnih koli znakov, ki jih je mogoče predstaviti grafično, zlasti iz besed vključno z osebnimi imeni, slik, črk, števil, oblike blaga ali njegove embalaže, če se s pomočjo teh znakov blago in storitve nekega podjetja lahko razlikuje od blaga in storitev drugih podjetij.“
7 V členu 3 Direktive z naslovom „Razlogi za zavrnitev in neveljavnost“ je določeno:
„1. Kot znamka se ne smejo registrirati ali, če so registrirani, se jih lahko razglasi za neveljavne:
a) znaki, ki ne morejo sestavljati znamke;
b) znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka;
c) znamke, ki jih sestavljajo izključno znaki ali označbe, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge lastnosti blaga;
d) znamke, ki sestojijo izključno iz znakov in označb, ki so postali običajni v jezikovni rabi ali v dobroverni ustaljeni praksi trgovanja;
e) znaki, sestavljeni izključno iz:
– oblike, ki izhaja iz same narave blaga, ali
– oblike blaga, ki je nujna za dosego tehničnega učinka, ali
– oblike, ki daje blagu bistveno vrednost;
[…]
3. Registracija znamke se ne zavrne, znamka pa se ne razglasi za neveljavno v skladu z odstavkom 1(b), (c) ali (d), če je pred datumom prijave za registracijo in z njeno uporabo dobila razlikovalen značaj. Vsaka država članica lahko poleg tega predvidi, da ta določba velja tudi, če je znamka dobila razlikovalni učinek po datumu vložitve prijave za registracijo ali po datumu registracije.“
8 V členu 6 Direktive je določeno:
„1. Znamka ne daje imetniku pravice, da prepove tretji osebi uporabo v gospodarskem prometu,
a) lastnega imena ali naslova;
b) označb glede vrste, kakovosti, količine, namena, vrednosti, geografskega izvora, časa proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali drugih značilnosti blaga ali storitev;
c) znamke, če je potrebno z njo označiti namen proizvoda ali storitve, zlasti za dodatke ali nadomestne dele,
ob pogoju, da jih uporablja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.
2. Znamka ne daje imetniku pravice, da prepove tretji stranki uporabo v gospodarskem prometu prejšnje pravice, ki velja le na določenem področju, če je ta pravica priznana v zadevni državi članici in znotraj meja področja, na katerem je priznana.“
Enotni zakon Beneluxa o znamkah
9 Kraljevina Belgija, Veliko vojvodstvo Luksemburg in Kraljevina Nizozemska so svoje pravo znamk določili v skupnem zakonu, Enotnem zakonu Beneluxa o znamkah (Trb. 1962, 58). Ta zakon je bil spremenjen s Protokolom z dne 2. decembra 1992 o spremembi tega zakona (Trb. 1993, 12), ki se uporablja od 1. januarja 1996, zaradi prenosa Direktive v pravne rede teh treh držav članic.
10 Člen 6a spremenjenega Enotnega zakona Beneluxa o znamkah (v nadaljevanju: LBM) se glasi:
„1. Bureau Benelux des Marques zavrne registracijo prijave, če meni, da:
a) prijavljeni znak ne sestavlja znamke v smislu člena 1, zlasti če nima nobene razlikovalnega značaja, kot je to določeno v členu 6 quinquies (B)(2) Pariške konvencije;
b) se prijava nanaša na znamko iz člena 4(1) in (2).
2. Zavrnitev registracije mora zadevati vse znake, ki sestavljajo znamko. Lahko pa se omeji na enega ali več izdelkov, ki jim je znamka namenjena.
3. Bureau Benelux prijavitelja brez odlašanja pisno obvesti o tem, da namerava delno ali v celoti zavrniti registracijo, s tem da navede razloge in mu da možnost odgovora v roku, določenem v izvršilnem predpisu.
4. Če Bureau Benelux ugovorov zoper registracijo ne sporoči v določenem roku, se registracija delno ali v celoti zavrne. Bureau Benelux prijavitelja brez odlašanja o tem pisno obvesti, s tem da navede razloge in pouk o pravnih sredstvih zoper to odločitev iz člena 6b.
5. Zavrnitev registracije prijave za vse ali za del blaga povzroči delno ali popolno ničnost prijave. Ta ničnost ima učinke šele po poteku roka za pravna sredstva po členu 6b, če niso bila uporabljena, ali ko je zahteva za odredbo registracije pravnomočno zavrnjena.“
11 V členu 6b LBM je določeno:
„Prijavitelj lahko v dveh mesecih po obvestilu iz člena 6a, četrta alinea, na Cour d’appel de Bruxelles, Gerechtshof de la Haye ali Cour de Luxembourg vloži tožbo za pridobitev odredbe za registracijo prijave. Krajevno pristojno sodišče se določi po naslovu prijavitelja, naslovu zastopnika ali poštnem naslovu, navedenem ob prijavi.“
Postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
12 Libertel je družba s sedežem na Nizozemskem, katere glavna dejavnost je zagotavljanje mobilnih telekomunikacijskih storitev.
13 BBM je za Kraljevino Belgijo, Veliko vojvodstvo Luksemburg in Kraljevino Nizozemsko pristojni organ na področju znamk. BBM je od 1. januarja 1996 pristojen za presojo, ali vsebujejo prijave znamk absolutne razloge za zavrnitev.
14 Družba Libertel je 27. avgusta 1996 pri BBM prijavila oranžno barvo kot znamko za določene telekomunikacijsko proizvode in storitve, in sicer za proizvode iz razreda 9, to je telekomunikacijske naprave, ter za storitve iz razredov od 35 do 38, to je telekomunikacijske storitve ter dejansko, finančno in tehnično upravljanje s telekomunikacijskimi sredstvi.
15 Obrazec prijave je v polju o navedbi videza znamke vseboval kvadrat oranžne barve, v polju o navedbi opisa znamke pa navedbo „oranžno“, ne da bi bila navedena kakršna koli oznaka barve.
16 BBM je z dopisom z dne 21. februarja 1997 obvestil družbo Libertel o začasni zavrnitvi registracije tega znaka. Ocenil je, da ker družba Libertel ni dokazala, da bi prijavljeni znak, ki je sestavljen izključno iz oranžne barve, z uporabo pridobil razlikovalni učinek, ta znak nima nobenega razlikovalnega učinka v smislu člena 6a(1)(a) LBM.
17 Družba Libertel je tej začasni zavrnitvi ugovarjala. BBM ji je, ker je ocenil, da zavrnitve ni treba ponovno obravnavati, z dopisom z dne 10. septembra 1997 vročil dokončno zavrnitev.
18 Družba Libertel je v skladu s členom 6b LBM zoper to zavrnitev vložila tožbo na Gerechthof te ’s-Gravenhage (Nizozemska), ki jo je s sodbo z dne 4. junija 1998 zavrnilo.
19 Družba Libertel je 3. avgusta 1998 na Hoge Raad der Nederlanden vložila kasacijsko pritožbo.
20 Med obravnavanjem tega spora so se Hoge Raad postavila vprašanja glede pravilne uporabe člena 6a(1)(a) LBM in zato tudi glede razlage člena 3(1)(b) Direktive. Zato je Hoge Raad s sklepom z dne 23. februarja 2001 Sodišču predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje:
„1. Ali ima lahko določena enostavna barva kot taka ali označena z mednarodno oznako za določene proizvode in storitve razlikovalen učinek v smislu člena 3(1)(b) Direktive?
2. V primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje:
a) v katerih okoliščinah se lahko določeni enostavni barvi prizna razlikovalni učinek v zgoraj navedenem smislu?
b) Ali lahko dejstvo, da se registracija zahteva za večje število proizvodov ali storitev, ali le za en določen proizvod ali eno storitev, ali za določeno skupino proizvodov ali storitev, spremeni odgovor na prvo vprašanje?
3. Ali je pri presoji razlikovalnega učinka, ki ga lahko ima neka določena barva kot znamka, treba preučiti, ali obstaja splošni interes, ki upravičuje, da bi ta barva ostala na voljo vsem, kot je to v primeru geografskih označb?
4. Ali se mora Bureau Benelux des Marques pri odgovoru na vprašanje, ali ima neki prijavljen znak razlikovalni učinek v smislu člena 3(1)(b) Direktive, omejiti na abstraktno presojo tega razlikovalnega učinka ali pa naj upošteva vse konkretne okoliščine zadeve, zlasti primere uporabe tega znaka in način njegove uporabe?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Uvodne ugotovitve
21 S predhodnimi vprašanji, ki se nanašajo na člen 3 Direktive, se želi izvedeti, ali in, odvisno od primera, pod katerimi pogoji ima lahko barva kot taka brez omejitve v prostoru za določene proizvode ali storitve razlikovalni učinek.
22 Za preučitev teh vprašanj je treba predhodno ugotoviti, ali lahko barva sama po sebi v smislu člena 2 Direktive sestavlja znamko.
23 Zato mora barva kot taka izpolnjevati tri pogoje. Prvič, biti mora znak. Drugič, ta znak mora biti mogoče grafično predstaviti. Tretjič, ta znak mora biti tak, da je na njegovi podlagi mogoče razlikovati proizvode ali storitve enega podjetja od proizvodov drugih podjetij.
24 Svet Evropske unije in Komisija sta pri sprejemanju Direktive podala skupno izjavo, vneseno v zapisnik Sveta, iz katere izhaja, da „menita, da člen 2 ne izključuje možnosti […] registracije kombinacije barv ali ene same barve kot znamke […], pod pogojem, da so ti znaki taki, da je na njihovi podlagi mogoče razlikovati proizvode in storitve nekega podjetja od proizvodov in storitev drugih podjetij (UL UUNT št. 5/96, str. 607).
25 Vendar pa take izjave ni mogoče uporabiti pri razlagi neke določbe sekundarnega prava, ker se njena vsebina, kot je to v tej zadevi, ne izraža v nobenem delu besedila zadevne določbe in zato nima pravne veljave (sodbi z dne 26. februarja 1991 v zadevi Antonissen, C-292/89, Recueil, str. I-745, točka 18; in z dne 29. maja 1997 v zadevi VAG Sverige, C-329/95, Recueil, str. I-2675, točka 23). Svet in Komisija sta poleg tega v preambuli te izjave to omejitev izrecno priznala, ko sta navedla, da „ker spodaj navedena izjava Sveta in Komisije ni del zakonodajnega besedila, tudi ne prejudicira njegove razlage s strani Sodišča Evropskih skupnosti“.
26 Zato mora Sodišče ugotoviti, ali je treba člen 2 Direktive razlagati tako, da lahko barva sama po sebi sestavlja znamko.
27 V zvezi s tem je treba opozoriti, da ni mogoče domnevati, da je barva sama po sebi znak. Običajno je barva preprosto lastnost stvari. Vendar pa je lahko tudi znak. To je odvisno od konteksta, v katerem se barva uporablja. Barva sama po sebi je v zvezi z nekimi proizvodi ali storitvami vedno lahko znak.
28 Poleg tega mora, kot je Sodišče že razsodilo, grafična predstavitev v smislu člena 2 Direktive omogočiti, da se lahko znak vidno predstavi, zlasti v obliki figur, linij ali znakov, tako da se ga da natančno opredeliti (sodba z dne 12. decembra 2002 v zadevi Sieckmann, C-273/00, Recueil, str. I-11737, točka 46).
29 Grafična predstavitev mora biti, da bi izpolnila svojo funkcijo v smislu člena 2 Direktive, jasna, natančna, sama po sebi popolna, lahko dostopna, razumljiva, trajna in objektivna (zgoraj navedena sodba Sieckmann, točke od 47 do 55).
30 V tej zadevi se vprašanja, postavljena Sodišču, nanašajo na zahtevo za registracijo barve kot take, ki je barvni vzorec na ploski podlagi, besedni opis barve in/ali mednarodno priznana identifikacijska oznaka barve.
31 Vendar pa barvni vzorec sam po sebi ne ustreza zahtevam iz točk 28 in 29 te sodbe.
32 Natančneje, barvni vzorec se lahko sčasoma spremeni. Ne bi pa bilo mogoče izključiti tega, da lahko določeni nosilci omogočijo registracijo barve, ki se ne spreminja. Vendar pa drugi nosilci, zlasti papir, ne omogočajo trajne ohranitve barvnega odtenka. V takem primeru prijavljeni barvni odtenek ne bi bil trajen, kot se zahteva v skladu s členom 2 Direktive (glej zgoraj navedeno sodbo Sieckmann, točka 53).
33 Iz tega izhaja, da prijava barvnega vzorca kot takega ne pomeni grafične predstavitve v smislu člena 2 Direktive.
34 Nasprotno pa je besedni opis neke barve, če je oblikovan iz besed, ki so sestavljene iz znakov, njena grafična predstavitev (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Sieckmann, točka 70).
35 Ni pa nujno, da besedni opis barve v vseh primerih izpolnjuje zahteve iz točk 28 in 29 te sodbe. To vprašanje je treba presoditi glede na okoliščine vsakega posamičnega primera.
36 Povezava barvnega vzorca in njegovega besednega opisa je torej lahko grafična predstavitev v smislu člena 2 Direktive, pod pogojem, da je opis jasen, natančen, sam po sebi popoln, lahko dosegljiv, razumljiv in objektiven.
37 Iz enakih razlogov kot v točki 34 te sodbe se lahko za opis barve z mednarodno priznano identifikacijsko oznako šteje, da je grafična predstavitev. Za te oznake je znano, da so natančne in trajne.
38 Če barvni odtenek skupaj z besednim opisom ne izpolnjuje pogojev za grafično predstavitev iz člena 2 Direktive, zlasti ne natančnosti in trajnosti, se lahko taka pomanjkljivost, odvisno od primera, zapolni z dodatkom opisa barve z mednarodno priznano identifikacijsko oznako.
39 Glede vprašanja, ali lahko neka barva kot taka razlikuje blago ali storitve enega podjetja od tistih drugega podjetja v smislu člena 2 Direktive, je treba presoditi, ali lahko barve kot take prenašajo natančne informacije, zlasti glede porekla blaga ali storitve, ali ne.
40 V zvezi s tem je treba opozoriti, da čeprav lahko barve posredujejo določene miselne povezave in vzbujajo občutke, so po značilnostih le malo primerne za sporočanje natančnih informacij. To so še toliko manj, ker se zaradi njihove privlačnosti običajno in pogosto uporabljajo v oglasih in pri trženju proizvodov in storitev, ne da bi prenašale kakršnokoli natančno sporočilo.
41 Vendar ne bi bilo utemeljeno iz te dejanske ugotovitve sklepati, da barve kot take načeloma ne morejo biti take, da je na njihovi podlagi mogoče razlikovati proizvode ali storitve enega podjetja od proizvodov ali storitev drugih podjetij. Ni namreč izključeno, da obstajajo primeri, v katerih neka barva kot taka lahko služi kot označba porekla blaga ali storitev nekega podjetja. Zato bi bilo treba priznati, da so barve same po sebi lahko take, da je na njihovi podlagi mogoče razlikovati blago ali storitve enega podjetja od blaga in storitev drugih podjetij v smislu člena 2 Direktive.
42 Iz zgoraj navedenega izhaja, da barva kot taka pod navedenimi pogoji lahko sestavlja znamko v smislu člena 2 Direktive.
43 Glede na ugotovitve iz točk od 22 do 42 te sodbe je mogoče obravnavati vprašanja za predhodno odločanje.
Tretje vprašanje
44 Najprej je treba preučiti tretje vprašanje, s katerim predložitveno sodišče sprašuje, ali je pri presoji razlikovalnega učinka, ki ga lahko ima neka določena barva kot znamka, treba preučiti, ali obstaja splošni interes, ki upravičuje, da bi ta barva ostala na voljo vsem, kot je to v primeru geografskih označb.
45 Na podlagi stališč, predstavljenih Sodišču, je s sodobnimi tehničnimi sredstvi mogoče razlikovati zelo veliko število barvnih odtenkov. To je sicer lahko res, vendar pa za obravnavano vprašanje ni upoštevno. Da bi ugotovili, ali se lahko barva kot taka registrira kot znamka, se je treba postaviti v položaj upoštevne javnosti.
46 Ob neobstoju vsakršne nasprotne navedbe v predložitvenem sklepu je treba ugotoviti, da se postopek v glavni stvari nanaša na proizvode in storitve, ki so namenjene vsem potrošnikom. Zato je treba ugotoviti, da je v tej zadevi upoštevna javnost povprečen potrošnik, ki je običajno obveščen in razumno pozoren ter preudaren (glej sodbo z dne 22. junija 1999 v zadevi Lloyd Schuhfabrik Meyer, C-342/97, Recueil, str. I-3819, točka 26).
47 Število barv, ki jih ta javnost lahko razlikuje, je majhno, ker ima le redko možnost neposredne primerjave med proizvodi različnih barvnih odtenkov. Iz tega izhaja, da je treba število dejansko razpoložljivih različnih barv kot morebitnih znamk, ki lahko razlikujejo proizvode ali storitve, šteti za majhno.
48 V skladu z ustaljeno sodno prakso je pravo znamk bistven element sistema neizkrivljene konkurence, ki ga želi Pogodba ES vzpostaviti in ohranjati (glej sodbi z dne 17. oktobra 1990 v zadevi HAG II, C-10/89, Recueil, str. I-3711, točka 13; in z dne 23. februarja 1999 v zadevi BMW, C-63/97, Recueil, str. I-905, točka 62). Pravice in pooblastila, ki jih znamka omogoča imetniku, je treba preučiti glede na ta cilj.
49 Poleg tega registrirana znamka v skladu s členom 5(1) Direktive imetniku zagotavlja izključno pravico za določene proizvode ali storitve monopolizirati registrirani znak kot časovno neomejeno znamko.
50 Možnost registracije neke znamke je lahko predmet omejitev na podlagi javnega interesa.
51 Tako je treba različne razloge za zavrnitev registracije, naštete v členu 3 Direktive, razlagati glede na splošni interes, ki utemeljuje vsakega od njih (glej sodbo z dne 18. junija 2002 v zadevi Philips, C-299/99, Recueil, str. I-5475, točka 77).
52 Glede člena 3(1)(c) Direktive je Sodišče priznalo, da je cilj te določbe splošni interes, ki zahteva, da lahko znake ali označbe tistih kategorij proizvodov ali storitev, katerih registracija se zahteva, prosto uporabljajo vsi (sodbi z dne 4. maja 1999 v zadevi Windsurfing Chiemsee, C-108/97 in C-109/97, Recueil, str. I-2779, točka 25; in z dne 8. aprila 2003 v zadevi Linde in drugi, od C-53/01 do C-55/01, Recueil, str. 3161, točka 73).
53 Poleg tega, glede člena 3(1)(e) Direktive je Sodišče že odločilo, da je cilj te določbe splošni interes, ki zahteva, da lahko neko obliko, katere bistvene lastnosti ustrezajo tehnični funkciji, za katero je bila izbrana, prosto uporabljajo vsi (zgoraj navedeni sodbi Philips, točka 80, ter Linde in drugi, točka 72).
54 Glede registracije samih barv kot znamk brez omejitve v prostoru, je posledica majhnega števila dejansko razpoložljivih barv to, da lahko majhno število registracij kot znamk za storitve ali proizvode izčrpa vso paleto razpoložljivih barv. Tako širok monopol ni združljiv s sistemom neizkrivljene konkurence, zlasti ker bi lahko omogočil nezakonito konkurenčno prednost v korist enega samega gospodarskega subjekta. Prav tako ne bi bilo skladno z gospodarskim razvojem in spodbujanjem podjetniške pobude, če bi že ustanovljeni subjekti lahko v svojo korist in v škodo novih subjektov registrirali vse dejansko razpoložljive barve.
55 Na področju prava Skupnosti o znamkah je treba torej priznati splošen interes, da se neupravičeno ne omejuje razpoložljivost barv drugim subjektom, ki ponujajo take proizvode ali storitve, kot so ti, za katere se zahteva registracija.
56 Večje kot je število proizvodov ali storitev, za katere se zahteva registracija znamke, več je možnosti, da se izključna pravica, ki bi jo podelila znamka, pokaže kot pretirana in tako posega v sistem neizkrivljene konkurence in splošni interes, da se neupravičeno ne omejuje razpoložljivost barv drugim subjektom, ki ponujajo take proizvode ali storitve, kot so ti, za katere se zahteva registracija.
57 Komisija je v svojih stališčih navajala, da je ideja, da bi morali določeni znaki ostati dostopni in torej ne bi mogli uživati varstva, izražena v členu 6 Direktive, ne pa v njenih členih 2 in 3. Tega argumenta ni mogoče sprejeti.
58 Člen 6 Direktive se namreč nanaša na omejitve učinkov znamke, ko je ta že registrirana. Argument Komisije izhaja iz tega, da je pri presoji zahteve za registracijo nadzor nad razlogi za zavrnitev v skladu s členom 3 Direktive omejen na minimum, ker je mogoče tveganje, da bi si lahko subjekti prilastili določene znake, ki naj bi bili ostali dostopni, v fazi začetka učinkovanja registrirane znamke nevtralizirati z omejitvami iz člena 6. Ta utemeljitev v bistvu pomeni, da se v trenutku registracije znamke pristojnemu organu odvzame pristojnost za presojo razlogov za zavrnitev iz člena 3 Direktive in se prenese na sodišča, ki so pristojna za zagotavljanje konkretnega izvrševanja pravic, ki jih znamka zagotavlja.
59 Ta pristop ni združljiv s sistemom Direktive, ki temelji na predhodnem in ne na naknadnem nadzoru registracije. Nič v Direktivi ne daje podlage za tak sklep glede njenega člena 6. Nasprotno, število in podrobnost ovir za registracijo iz členov 2 in 3 Direktive, kot tudi številne možnosti pravnih sredstev v primeru zavrnitve, kažejo na to, da izvedena presoja ob zahtevi za registracijo ne bi smela biti minimalna. Ta presoja mora biti stroga in popolna, da se bi tako izognili neupravičeni registraciji znamk. Kot je Sodišče že razsodilo, je treba zaradi pravne varnosti in dobrega upravljanja zagotoviti, da se znamke, katerih uporaba bi bila lahko uspešno izpodbijana pred sodišči, ne registrirajo (sodba z dne 29. septembra 1998 v zadevi Canon, C-39/97, Recueil, str. I-5507, točka 21).
60 Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je za presojo razlikovalnega učinka, ki ga ima lahko neka določena barva kot znamka, treba upoštevati splošni interes, da se neupravičeno ne omejuje razpoložljivost barv drugim subjektom, ki ponujajo take proizvode ali storitve, kot so tisti, za katere se zahteva registracija.
Prvo vprašanje in drugo vprašanje, točka a
61 S prvim vprašanjem in drugim vprašanjem, točka a, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali in, odvisno od primera, pod katerimi pogoji se lahko neki barvi kot taki prizna razlikovalni učinek v smislu člena 3(1)(b) in (3) Direktive.
62 V skladu z ustaljeno sodno prakso je temeljna funkcija znamke, da potrošnikom ali končnim uporabnikom zagotovi identifikacijo porekla proizvoda ali storitve, zajete z znamko, tako da jim brez možnosti zmede omogoča razlikovati ta proizvod ali storitev od tistih, ki imajo drugačen izvor (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Canon, točka 28; in sodbo z dne 4. oktobra 2001 v zadevi Merz & Krell, C-517/99, Recueil, str. I-6959, točka 22). Znamka mora označevati, da zadevni proizvodi ali storitve izhajajo iz določenega podjetja. V zvezi s tem je treba hkrati upoštevati običajno uporabo znamk kot označbo porekla v zadevnem sektorju in zaznavanje upoštevne javnosti.
63 Upoštevno javnost, kot je opredeljena v točki 46 te sodbe, predstavlja povprečen potrošnik, ki je običajno obveščen in razumno pozoren ter preudaren.
64 Upoštevati je treba, da ima povprečen potrošnik le redko priložnost neposredno primerjati znamke in se mora zanašati na nepopolno predstavo, ki jo ima v spominu (glej v različnih kontekstih zgoraj navedeno sodbo Lloyd Schuhfabrik Meyer, točka 26; in sodbo z dne 20. marca 2003 v zadevi LTJ Diffusion, C-291/00, str. I-2799, točka 52).
65 Zaznavanje upoštevne javnosti ni nujno enako v primeru znaka, ki ga sestavlja barva sama po sebi, in v primeru besedne ali figurativne znamke, ki jo sestavlja znak, neodvisen od videza proizvoda, ki ga znamka opisuje. Čeprav namreč javnost običajno takoj prepozna besedne ali figurativne znamke kot znake, ki opredeljujejo poreklo blaga, pa to ne velja v primeru, v katerem se znak pomeša z videzom proizvoda, za katerega se zahteva registracija znaka kot znamke. Potrošniki porekla proizvoda običajno ne domnevajo na podlagi njegove barve ali embalaže ob neobstoju kakršnihkoli grafičnih ali besednih elementov, saj se barva kot taka v okviru trenutnih trgovinskih običajev načeloma ne uporablja kot sredstvo identifikacije. Barva kot taka običajno nima lastnosti, ki bi razlikovale proizvode določenega podjetja od drugih.
66 V primeru barve kot take se obstoj razlikovalnega učinka, neodvisnega od njene uporabe, lahko doseže le v izjemnih okoliščinah, zlasti ko je število proizvodov ali storitev, za katere je prijavljena znamka, zelo omejeno in je upoštevni trg zelo specifičen.
67 Čeprav pa neka barva kot taka ab initio nima razlikovalnega učinka v smislu člena 3(1)(b) Direktive, lahko tak učinek v zvezi s proizvodi ali storitvami, za katere se zahteva registracija znamke, v skladu z odstavkom 3 navedenega člena pridobi z uporabo. Tak razlikovalen učinek se lahko pridobi zlasti prek običajnega poteka seznanjanja upoštevne javnosti. V takem primeru mora pristojni organ celovito presoditi vse elemente, s katerimi je mogoče dokazati, da je znamka postala taka, da je na njeni podlagi mogoče identificirati zadevni proizvod, kot da izhaja iz določenega podjetja, in se zato razlikuje od proizvodov drugih podjetij (zgoraj navedena sodba Windsurfing Chiemsee, točka 49).
68 Na prvo vprašanje za predhodno odločanje je torej treba odgovoriti, da ima lahko barva kot taka in brez omejitve v prostoru za določene proizvode in storitve razlikovalni učinek v smislu člena 3(1)(b) in (3) Direktive, pod pogojem, da jo je mogoče jasno, natančno, samo po sebi popolno, lahko dostopno, razumljivo, trajno in objektivno grafično predstaviti. Navedenega pogoja ni mogoče izpolniti s preprosto reprodukcijo zadevne barve na papirju, ampak tako, da se ta barva označi z mednarodno priznano identifikacijsko oznako.
69 Na drugo vprašanje za predhodno odločanje, točka a, je treba odgovoriti, da se barvi kot taki lahko prizna razlikovalni učinek v smislu člena 3(1)(b) in (3) Direktive, pod pogojem, da je v zvezi z zaznavanjem upoštevne javnosti na njeni podlagi mogoče identificirati proizvode ali storitve, za katere se registracija zahteva, kot da izhajajo iz določenega podjetja, in se razlikujejo od proizvodov ali storitev drugih podjetij.
Drugo vprašanje, točka b
70 Z drugim vprašanjem, točka b, predložitveno sodišče sprašuje, ali je dejstvo, da se registracija barve kot take kot znamke zahteva za večje število proizvodov ali storitev, ali le za en določen proizvod ali eno storitev, ali za določeno skupino proizvodov ali storitev, upoštevno za presojo, ali ima ta barva razlikovalni učinek v smislu člena 3(1)(b) Direktive.
71 Ob upoštevanju ugotovitev iz točk 56, 66 in 67 te sodbe je treba na drugo vprašanje za predhodno odločanje, točka b, odgovoriti, da je dejstvo, da se registracija barve kot take kot znamke zahteva za večje število proizvodov ali storitev, ali le za en določen proizvod ali eno storitev, ali za določeno skupino proizvodov ali storitev, skupaj z drugimi okoliščinami te zadeve upoštevno za presojo razlikovalnega učinka barve, katere registracija se zahteva, in za presojo, ali bi njena registracija nasprotovala splošnemu interesu, da se neupravičeno ne omejuje razpoložljivost barv drugim subjektom, ki ponujajo take proizvode ali storitve, kot so tiste, za katere se zahteva registracija.
Četrto vprašanje
72 S četrtim vprašanjem želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali mora organ, pristojen za registracijo znamk, pri presoji vprašanja, ali ima znamka razlikovalni učinek v smislu člena 3(1)(b) in 3 Direktive, opraviti abstraktno ali konkretno presojo z upoštevanjem vseh konkretnih okoliščin zadeve, zlasti način, kako se je uporabljala ta znamka.
73 Prvič, ugotoviti je treba, da je v dvanajsti uvodni izjavi Direktive določeno, da „vse države članice Skupnosti zavezuje Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine“ in „da je nujno, da se določbe te direktive popolnoma ujemajo z določbami Pariške konvencije“.
74 V členu 6 quinquies (C)(1) Pariške konvencije pa je določeno, da se morajo „pri presoji, ali je znamka primerna za varstvo, […] upoštevati vse dejanske okoliščine, zlasti za trajanje njene uporabe.“
75 Drugič, registracija nekega znaka kot znamke se vedno zahteva v zvezi s proizvodi ali storitvami, navedenimi v zahtevi za registracijo. Tako je razlikovalni učinek znamke treba presoditi, po eni strani, v zvezi s proizvodi ali storitvami, za katere se zahteva registracija, po drugi strani pa v zvezi z zaznavanjem upoštevne javnosti.
76 Kadar se mora organ, pristojen za registracijo znamk, prepričati, da znak ni brez razlikovalnega učinka glede proizvodov ali storitev podjetja, ki je zahtevalo njegovo registracijo kot znamko, tega ne bo presojal abstraktno, ampak bo morala biti ta presoja nujno konkretna. Pri navedeni presoji je treba upoštevati vse upoštevne okoliščine zadeve, skupaj z, odvisno od primera, načinom, kako se je ta znak, za katerega se zahteva registracija kot znamke, uporabljal.
77 Na četrto vprašanje za predhodno odločanje je treba torej odgovoriti, da mora organ, pristojen za registracijo znamk, vprašanje, ali ima neka znamka razlikovalni učinek v smislu člena 3(1)(b) in (3) Direktive, presoditi konkretno, ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve, zlasti načina, kako se je ta znamka uporabljala.
Stroški
78 Stroški nizozemske vlade, vlade Združenega kraljestva in Komisije, ki so Sodišču predložile stališča, se ne morejo povrniti. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred nacionalnim sodiščem, odloči o stroških to sodišče.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE
pri odločanju o vprašanjih, ki mu jih je predložilo Hoge Raad der Nederlanden s sklepom z dne 23. februarja 2001, razsodilo:
1) Barva kot taka in brez omejitve v prostoru ima lahko za določene proizvode in storitve razlikovalni učinek v smislu člena 3(1)(b) in (3) Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonov držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami pod pogojem, da jo je mogoče jasno, natančno, samo po sebi popolno, lahko dostopno, razumljivo, trajno in objektivno grafično predstaviti. Navedenega pogoja ni mogoče izpolniti s preprosto reprodukcijo zadevne barve na papirju, ampak tako, da se ta barva označi z mednarodno priznano identifikacijsko oznako.
2) Pri presoji razlikovalnega učinka, ki ga ima lahko neka določena barva kot znamka, je treba upoštevati splošni interes, da se neupravičeno ne omejuje razpoložljivost barv drugim subjektom, ki ponujajo take proizvode ali storitve, kot so ti, za katere se zahteva registracija.
3) Barvi kot taki se lahko prizna razlikovalni učinek v smislu člena 3(1)(b) in (3) Direktive 89/104, pod pogojem, da je glede na zaznavanje upoštevne javnosti na njeni podlagi mogoče identificirati proizvode ali storitve, za katere se registracija zahteva, kot da izhajajo iz nekega določenega podjetja in se razlikujejo od proizvodov ali storitev drugih podjetij.
4) Dejstvo, da se registracija barve kot take kot znamke zahteva za večje število proizvodov ali storitev ali le za en določen proizvod ali eno storitev ali za določeno skupino proizvodov ali storitev, je skupaj z drugimi okoliščinami te zadeve upoštevno za presojo razlikovalnega učinka barve, katere registracija se zahteva, in za presojo, ali bi njena registracija nasprotovala splošnemu interesu, da se neupravičeno ne omejuje razpoložljivost barv drugim subjektom, ki ponujajo take proizvode ali storitve, kot so ti, za katere se zahteva registracija.
5) Vprašanje, ali ima neka znamka razlikovalni učinek v smislu člena 3(1)(b) in (3) Direktive 89/104, mora organ, pristojen za registracijo znamk, presoditi konkretno, ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve, zlasti načina, kako se je ta znamka uporabljala.
Puissochet | Wathelet | Timmermans |
Macken | von Bahr | Cunha Rodrigues |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. maja 2003.
R. Grass | | G. C. Rodríguez Iglesias |