Language of document : ECLI:EU:T:2022:261

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)

z dne 27. aprila 2022(*)

„Nepogodbena odgovornost – Sodelovanje policijskih organov in drugih organov pregona držav članic – Boj proti kriminalu – Posredovanje informacij s strani Europola državi članici – Domnevna nezakonita obdelava podatkov – Uredba (EU) 2016/794 – Člen 50(1) – Nepremoženjska škoda“

V zadevi T‑436/21,

Leon Leonard Johan Veen, stanujoč v Ossu (Nizozemska), ki ga zastopa T. Lysina, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Agenciji Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol), ki jo zastopa A. Nunzi, agent, skupaj z G. Ziegenhornom in M. Kottmannom, odvetnikoma,

tožena stranka,


SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),

v sestavi J. Svenningsen (poročevalec), predsednik, R. Barents in C. Mac Eochaidh, sodnika,

sodni tajnik: E. Coulon,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi tega, da stranki v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka nista vložili predloga, naj se opravi obravnava, in sklepa v skladu s členom 106(3) Poslovnika Splošnega sodišča, da bo odločeno brez ustnega dela postopka,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, Leonard Johan Veen, s tožbo na podlagi člena 268 PDEU zahteva povračilo škode, ki naj bi jo utrpela, ker je Agencija Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) nezakonito obdelovala osebne podatke.

 Dejansko stanje

2        Slovaška policija je v okviru preiskave po zasegu 1,5 tone metamfetamina za pomoč zaprosila Europol na podlagi člena 3(1) in člena 4(1)(a), (b) in (h) Uredbe (EU) 2016/794 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o Europolu ter nadomestitvi in razveljavitvi sklepov Sveta 2009/371/PNZ, 2009/934/PNZ, 2009/935/PNZ, 2009/936/PNZ in 2009/968/PNZ (UL 2016, L 135, str. 53), pri tem pa med drugim navedla, da je tožeča stranka osumljena vpletenosti v promet s to snovjo.

3        Europol je na podlagi informacij, ki so jih posredovale države članice in ki so bile obdelane v skladu s členom 17(1)(a), členom 18(1) in (2)(a), (c) in (d) ter členom 31 Uredbe 2016/794, opravil postopek navzkrižnega preverjanja v skladu s členom 18(2)(a) navedene uredbe in nato pripravil poročilo (v nadaljevanju: poročilo).

4        Poročilo, označeno s stopnjo tajnosti „Europol brez stopnje tajnosti – osnovna raven zaščite“, je bilo posredovano samo Francoski republiki, Kraljevini Nizozemski, Slovaški republiki in United States Drug Enforcement Administration (uprava za boj proti drogam, Združene države Amerike).

5        V poročilu, sestavljenem v angleščini, je ime tožeče stranke navedeno v tem odstavku:

„Both, Leon Leonard Johan Veen and [A] came into noticed in several Dutch investigations concerning suspicious transactions. In addition, Leon Leonard Johan Veen had been reported also in a Swedish investigation concerning drugs trafficking and a Polish investigation concerning fraud.“ (Leon Leonard Johan Veen in [A] sta bila opažena v več nizozemskih preiskavah v zvezi s sumljivimi transakcijami. Leon Leonard Johan Veen je bil poleg tega naznanjen tudi v okviru švedske preiskave zaradi prometa s prepovedanimi drogami in poljske preiskave zaradi goljufije.)

 Predlogi strank

6        Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        Europolu naloži, naj ji plača 50.000 EUR;

–        Europolu naloži plačilo stroškov.

7        Europol Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

8        Tožeča stranka v tožbi navaja, da ji je Europol z nezakonitim obdelovanjem podatkov povzročil škodo, in na podlagi členov 268 in 340 PDEU ter člena 50(1) Uredbe 2016/794 zahteva odškodnino v višini 50.000 EUR za nepremoženjsko škodo zaradi tega ravnanja.

9        V skladu s členom 50(1) Uredbe št. 2016/794 ima vsak posameznik, ki je utrpel škodo zaradi nezakonite obdelave podatkov, pravico do odškodnine, bodisi od Europola v skladu s členom 340 PDEU bodisi od države članice, v kateri se je zgodil dogodek, zaradi katerega je nastala škoda, v skladu z nacionalnim pravom te države članice.

10      Ker je tožeča stranka pri Splošnem sodišču vložila tožbo proti Europolu, je treba njeno tožbo obravnavati na podlagi členov 268 in 340 PDEU.

 Dopustnost

11      Europol meni, da tožba ni dopustna, ker ni jasna niti natančna.

12      Tožba mora v skladu s členom 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, in členom 76(d) Poslovnika Splošnega sodišča, vsebovati predmet spora, navajane razloge in trditve ter povzetek navedenih razlogov. Ti elementi morajo biti dovolj jasni in natančni, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa, da o tožbi po potrebi odloči brez dodatnih podatkov. Zaradi zagotavljanja pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti je tožba dopustna, če bistveni elementi glede dejstev in prava, na katerih temelji, dosledno in razumljivo izhajajo iz besedila tožbe (glej sklep z dne 11. marca 2021, Techniplan/Komisija, T‑426/20, neobjavljen, EU:T:2021:129, točka 19 in navedena sodna praksa).

13      Tožba za povrnitev škode, ki jo je domnevno povzročila institucija Evropske unije, mora za izpolnitev navedenih zahtev glede jasnosti in natančnosti vsebovati elemente, dokaze ali dokazne predloge, ki omogočajo opredelitev ravnanja, ki ga tožeča stranka očita instituciji, razloge, iz katerih meni, da obstaja vzročna zveza med ravnanjem in škodo, ki naj bi jo utrpela, ter naravo in obseg te škode (glej v tem smislu sodbo z dne 7. oktobra 2015, Accorinti in drugi/ECB, T‑79/13, EU:T:2015:756, točka 53 in navedena sodna praksa).

14      V obravnavani zadevi je iz tožbe razvidno, da tožeča stranka uveljavlja odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi dveh ravnanj Europola, in sicer ker je ta, prvič, v poročilu navedel osebne podatke v zvezi z njo (prvi del predloga) in ker je, drugič, to poročilo vložil v spis slovaškega kazenskega postopka, ki je bil voden zoper njo (drugi del predloga), poročilo pa naj bi bilo v skladu s pravnimi pravili o pravicah posameznika, med drugim tistimi o zagotavljanju spoštovanja njegovih osebnih podatkov, nezakonito.

15      Zato bi bilo treba ugotoviti, da predmet tožbe in tožbeni razlogi, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, dovolj razumljivo izhajajo iz besedila tožbe. Sicer pa to ugotovitev potrjuje dejstvo, da je Europol na navedene tožbene razloge lahko odgovoril.

16      Poleg tega je treba v zvezi s trditvami Europola glede ugovora nedopustnosti, ki se nanašajo na nezadostnost dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila v zvezi z domnevnimi nezakonitimi ravnanji in domnevno škodo, ugotoviti, da taka vprašanja niso del presoje dopustnosti odškodninskega zahtevka, ampak presoje njegove utemeljenosti (glej v tem smislu sodbo z dne 29. septembra 2021, Kočner/Europol, T‑528/20, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2021:631, točka 39).

17      Zato je treba šteti, da tožba izpolnjuje zahteve iz člena 76(d) Poslovnika in je torej dopustna.

 Utemeljenost

18      Uvodoma je treba spomniti, da člen 340, drugi odstavek, PDEU določa, da Unija v primeru nepogodbene odgovornosti v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.

19      Iz tega na eni strani izhaja, da pristojnost sodišča Unije v skladu s členom 340, drugi odstavek, PDEU zajema le povrnitev škode, ki so jo institucije Unije ali njeni uslužbenci povzročili pri opravljanju svojih dolžnosti, torej tiste škode, za katero je Unija lahko nepogodbeno odškodninsko odgovorna (sklep z dne 9. julija 2019, Scaloni in Figini/Komisija, T‑158/18, neobjavljen, EU:T:2019:491, točka 19, in sodba z dne 29. septembra 2021, Kočner/Europol, T‑528/20, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2021:631, točka 59).

20      V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da pojem „institucija“ v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU ne zajema le institucij Unije, naštetih v členu 13(1) PEU, ampak tudi vse organe, urade in agencije Unije, ki so ustanovljeni s Pogodbama ali na njuni podlagi in naj bi prispevali k uresničevanju ciljev Unije (glej sodbo z dne 16. decembra 2020, Svet in drugi/K. Chrysostomides & Co. in drugi, C‑597/18 P, C‑598/18 P, C‑603/18 P in C‑604/18 P, EU:C:2020:1028, točka 80 in navedena sodna praksa), vključno z agencijami Unije in torej tudi Europolom (glej v tem smislu sodbo z dne 29. septembra 2021, Kočner/Europol, T‑528/20, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2021:631, točka 60).

21      Na drugi strani morajo biti za nepogodbeno odgovornost Unije v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU izpolnjeni trije kumulativni pogoji, in sicer mora biti ravnanje, ki se očita instituciji Unije, nezakonito, škoda mora biti dejanska, med ravnanjem te institucije in zatrjevano škodo pa mora obstajati vzročna zveza (sodba z dne 16. decembra 2020, Svet in drugi/K. Chrysostomides & Co. in drugi, C‑597/18 P, C‑598/18 P, C‑603/18 P in C‑604/18 P, EU:C:2020:1028, točka 79).

22      Ker so ti trije pogoji za nastanek odgovornosti kumulativni, je treba odškodninsko tožbo zavrniti že, če samo eden od teh pogojev ni izpolnjen (sodba z dne 25. februarja 2021, Dalli/Komisija, C‑615/19 P, EU:C:2021:133, točka 42).

23      Oba predloga je treba preučiti ob upoštevanju zgoraj navedenih načel.

 Prvi del predloga

24      Tožeča stranka zahteva povračilo škode, ki naj bi jo utrpela zaradi netočnosti in nedokazanosti navedbe Europola v poročilu o tem, da zoper njo na Švedskem poteka preiskava zaradi prometa s prepovedanimi drogami, na Poljskem pa preiskava zaradi goljufije, čeprav naj v teh dveh državah zoper njo ne bi potekala niti bila vodena nobena preiskava.

25      Navajanje teh netočnih in nedokazanih informacij v zvezi z njo naj bi pomenilo nezakonito obdelovanje osebnih podatkov, s katerim je bila kršena njena pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, pravica do varstva osebnih podatkov in načelo domneve nedolžnosti, ki so vsi zagotovljeni v skladu z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Te informacije naj bi jo namreč predstavljale kot osebo, ki trguje s prepovedanimi drogami ali goljufa.

26      Po mnenju tožeče stranke je nezakonitost še toliko večja, ker se o informacijah iz poročila ni mogla izreči, ker to ne temelji na sodni odločbi niti odločbi neodvisnega upravnega organa, in ker Europol ni imel nobenega dokaza, ki bi potrjeval resničnost informacij v zvezi z njo.

27      Zato naj bi občutila, da se ji godi krivica, poseženo pa naj bi bilo tudi v njeno čast, ugled in zasebno življenje, zlasti v odnose s partnerico in sinom.

28      Europol trditve tožeče stranke prereka.

29      Prvič, v zvezi s pogojem nezakonitosti ravnanja, očitanega Europolu, je treba poudariti, da trditev tožeče stranke, da sta bili v poročilu nezakonito omenjeni dve preiskavi zoper njo na Švedskem in Poljskem, izhaja iz napačnega razumevanja tega poročila.

30      V spornem odstavku navedenega poročila namreč v nasprotju z zatrjevanjem tožeče stranke ter kljub nerodni uporabi angleščine in načinu, na katerega si ga je razlagala tožeča stranka, ni navedeno, da sta se zoper tožečo stranko na Švedskem in Poljskem vodili dve preiskavi, ampak samo to, da se je njeno ime pojavilo v okviru teh dveh preiskav, kar izhaja iz naslednjega besedila poročila: „In addition, Leon Leonard Johan Veen had been reported also in a Swedish investigation concerning drugs trafficking and a Polish investigation concerning fraud.“ (Leon Leonard Johan Veen je bil poleg tega naznanjen tudi v okviru švedske preiskave zaradi prometa s prepovedanimi drogami in poljske preiskave zaradi goljufije.) Sicer pa je Europol v odgovoru na tožbo pojasnil, da kadar želi v poročilu za nacionalne policijske organe poročati o tem, da določena oseba je ali je bila osumljenec v preiskavi, to tudi izrecno in nedvoumno navede, na primer z uporabo besede „osumljenec“ ali besedila „zoper katerega se vodi preiskava“.

31      Zato tožeča stranka Europolu zmotno očita nezakonito navedbo v poročilu, da zoper njo potekata dve preiskavi na Švedskem oziroma Poljskem, in da jo je torej opredelil kot nekoga, ki sodeluje pri prometu s prepovedanimi drogami ali goljufiji.

32      V nobenem primeru pa to, da so v poročilu Europola navedeni osebni podatki v zvezi z osebo, katere ime ali osebne podatke je navedena agencija zbrala ali jih hrani, samo po sebi ni nezakonitost, na podlagi katere bi bilo mogoče uveljavljati odgovornost te agencije.

33      Kot je namreč razvidno iz člena 3(1) Uredbe 2016/794 v povezavi z njenima uvodnima izjavama 12 in 13, je Europol središčna točka za izmenjavo kriminalističnoobveščevalnih informacij med organi pregona držav članic, namenjena podpori in krepitvi dejavnosti pristojnih organov držav članic ter njihovega medsebojnega sodelovanja pri preprečevanju nekaterih hudih oblik kaznivih dejanj, ki prizadenejo dve ali več držav članic.

34      Europol za uresničevanje teh ciljev v skladu s členom 4(1)(a) in (b) Uredbe 2016/794 med drugim zbira, hrani, obdeluje, analizira in izmenjuje informacije, vključno s kriminalističnoobveščevalnimi informacijami, ter države članice brez odlašanja obvešča o vseh informacijah in povezavah med kaznivimi dejanji, ki se na njih nanašajo, to obveščanje pa je lahko na podlagi člena 22 navedene uredbe celo obvezno.

35      Zato člen 18(1) in (2) Uredbe 2016/794 v povezavi z njenima uvodnima izjavama 24 in 25 Europolu dovoljuje obdelavo informacij, tudi osebnih podatkov, med drugim z navzkrižnim preverjanjem, katerega cilj je zaznava povezav ali drugih pomembnih zvez med informacijami, ki se nanašajo na različne kategorije oseb.

36      Vendar člen 18(4) Uredbe št. 2016/794 Europolu nalaga spoštovanje zaščitnih ukrepov za varstvo podatkov iz navedene uredbe. To varstvo je – kot izhaja iz poglavja VI navedene uredbe, naslovljenega „Zaščitni ukrepi za varstvo podatkov“, in njene uvodne izjave 40 – samostojno in prilagojeno specifičnosti obdelave osebnih podatkov v okviru preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, kar omogoča Izjava št. 21 o varstvu osebnih podatkov na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah in policijskega sodelovanja, priložena Pogodbi EU in Pogodbi DEU, v kateri je priznana specifičnost obdelave osebnih podatkov v okviru preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj.

37      V tem okviru je v členu 38(2), (4), (5) in (7) Uredbe 2016/794 v povezavi z uvodno izjavo 47 te uredbe pojasnjena delitev odgovornosti v zvezi z varstvom osebnih podatkov, med drugim med Europolom in državami članicami.

38      Europol je tako zlasti odgovoren za spoštovanje splošnih načel na področju varstva podatkov iz člena 28 navedene uredbe, razen zahteve glede točnosti in posodobljenosti teh podatkov, ter za vse postopke obdelave podatkov, ki jih izvaja, razen tistih, ki izhajajo iz dvostranskih izmenjav podatkov prek njegovih struktur. Države članice pa so odgovorne za kakovost osebnih podatkov, ki jih posredujejo Europolu, in za zakonitost njihovega prenosa.

39      V obravnavanem primeru pa tožeča stranka ni predložila nobenega elementa, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da je Europol s tem, da je v poročilu navedel njeno ime ali osebne podatke v zvezi z njo, kršil katero koli obveznost na podlagi Uredbe 2016/794, za katero lahko odgovarja na podlagi člena 38 navedene uredbe v povezavi z njenim členom 50(1).

40      V tem smislu tožeča stranka ne zatrjuje niti a fortiori ne dokazuje, da je Europol s tem, da je informacije o njej, s katerimi je razpolagal, navzkrižno preveril, nato pa jih prek zaupnega sistema posredoval omejenemu številu organov pregona, ravnal zunaj področja uporabe Uredbe 2016/794, opredeljenega v členu 18(5), ali da je prekoračil pooblastila, ki so mu podeljena zlasti s členom 18(2) navedene uredbe.

41      V delu, v katerem je mogoče tožečo stranko razumeti, kot da so informacije v zvezi z njo v poročilu nepravilne, je treba poudariti, da nikoli ni trdila, da se njeno ime v navedenih preiskavah ni pojavilo.

42      Tudi če bi bile navedene informacije nepravilne, pa tožeča stranka nikakor ni dokazala, da bi bil Europol lahko odgovoren za to nepravilnost. Kot je bilo namreč navedeno v točki 38 zgoraj, ta ne odgovarja za morebitno nepravilnost podatkov, ki jih je posredovala država članica. Tožeča stranka pa nikakor ni predložila dokazov niti indicev, na podlagi katerih bi bilo mogoče vsaj sklepati, da je Europol spremenil informacije, ki so jih posredovali švedski in poljski organi.

43      Nazadnje, v delu, v katerem tožeča stranka Europolu očita, da je ni zaslišal, preden je v poročilu navedel osebne podatke v zvezi z njo, ali da je te podatke obdeloval brez predhodne odobritve sodišča ali neodvisnega upravnega organa, je dovolj poudariti, da te obveznosti v Uredbi 2016/794 niso določene.

44      Natančneje, če bi se od Europola zahtevalo, da preden v poročilu, namenjenem samo določenim policijskim organom in organom pregona, navede osebne podatke v zvezi z določeno osebo, to osebo tudi zasliši, bi to lahko ogrozilo polni učinek Uredbe 2016/794 in delovanje navedenih organov, ki naj bi se z navedeno uredbo podpiralo in krepilo.

45      Zavrniti je treba tudi trditve v zvezi s kršitvijo členov 7, 8 in člena 48(1) Listine, ki se nanašajo na spoštovanje zasebnega in družinskega življenja, varstvo osebnih podatkov oziroma domnevo nedolžnosti.

46      V zvezi s trditvami o kršitvi členov 7 in 8 Listine je treba opozoriti, da njen člen 52(1) določa, da mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava Listina, predpisano z zakonom, kar zlasti pomeni, da mora biti že v pravni podlagi, ki omogoča poseg v te pravice, opredeljen obseg omejitve uresničevanja zadevne pravice, in da morajo biti v okviru ureditve, ki zajema ukrep, ki omogoča tak poseg, določena jasna in natančna pravila, ki urejajo obseg in uporabo zadevnega ukrepa ter nalagajo minimalne zahteve, tako da imajo osebe, katerih osebni podatki so bili posredovani, zadostna jamstva, ki omogočajo učinkovito zaščito teh podatkov pred tveganjem zlorabe (glej sodbo z dne 24. februarja 2022, Valsts ieņēmumu dienests (Obdelava osebnih podatkov v davčne namene), T‑175/20, EU:T:2022:124, točki 54 in 55 ter navedena sodna praksa).

47      Kot je navedeno v uvodni izjavi 76 Uredbe 2016/794, pa je bila uredba oblikovana, da bi se zagotovilo predvsem spoštovanje pravice do varstva osebnih podatkov in pravice do zasebnosti, kot sta zaščiteni s členoma 8 in 7 Listine, hkrati pa se z njo uresničuje legitimen in nujen cilj učinkovitega boja proti hudim oblikam kaznivih dejanj, ki prizadenejo dve ali več držav članic ali segajo celo prek zunanjih meja Unije.

48      V tem okviru je zakonodajalec Unije, kot je razvidno zlasti iz poglavja VI Uredbe 2016/794 v povezavi z uvodno izjavo 50 te uredbe, oblikoval jasna in natančna pravila glede obsega pooblastil Europola, za njegovo delovanje določil minimalne zahteve na področju varstva osebnih podatkov ter vzpostavil neodvisne, pregledne in odgovorne nadzorne strukture.

49      Ker tožeča stranka ni dokazala, da je Europol z navedbo osebnih podatkih v zvezi z njo v poročilu kršil svoje obveznosti, ni mogoče ugotoviti nobene kršitve členov 7 in 8 Listine.

50      Trditev glede kršitve člena 48(1) Listine, ki se nanaša na domnevo nedolžnosti, ni podprta z nobeno utemeljitvijo. Zato ne izpolnjuje zahtev iz člena 76(d) Poslovnika in je torej nedopustna.

51      Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka ni dokazala obstoja nezakonitega ravnanja Europola v zvezi s prvim delom predloga.

52      Na drugem mestu je treba glede pogojev v zvezi z resničnostjo zatrjevane škode in obstojem vzročne zveze med to škodo in ravnanjem Europola vsekakor ugotoviti, da tožeča stranka trdi samo to, da je poročilo „dostopno“ državnemu tožilcu, preiskovalcu, nacionalnemu sodišču in strankam v postopku, ki pa jih sicer ni identificirala.

53      Ker tožeča stranka ni dokazala, da je bil sistem zaupnosti, ki je veljal za poročilo Europola, kršen ali da so imele do njega dostop druge osebe od tistih, na katere se nanaša, ne more utemeljeno trditi, da se z navajanjem osebnih podatkov v zvezi z njo v navedenem poročilu posega v njen ugled ali čast.

54      Tožeča stranka iz podobnih razlogov – in ker svoje trditve ni podprla z dokazi – ni dokazala niti tega, da je navajanje teh podatkov v poročilu vplivalo na njene odnose s partnerko in otrokom, ki glede na dokaze, predložene Splošnemu sodišču, do navedenega poročila nista imela dostopa.

55      Iz navedenega izhaja, da je treba prvi del odškodninskega predloga zavrniti kot neutemeljen.

 Drugi del predloga

56      Tožeča stranka zahteva povračilo škode, ki naj bi jo utrpela, ker je Europol poročilo vložil v spis slovaškega kazenskega postopka, ki je potekal zoper njo, ker je zaradi te vložitve v spis občutila, da se ji godi krivica, in ker je bilo poseženo v njeno čast, ugled in pravico do družinskega življenja.

57      Europol trditve tožeče stranke prereka, pri čemer zlasti trdi, da poročila ni vložil v spis zadevnega kazenskega postopka.

58      V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza niti indica, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da je poročilo v spis navedenega kazenskega postopka dejansko vložil Europol in ne slovaški organi pregona.

59      Poleg tega tožeča stranka sama v točki 17 tožbe izrecno navaja, da je Europol poročilo poslal slovaškim policijskim organom.

60      To ugotovitev poleg tega potrjujeta logika Uredbe 2016/794 in vloga Europola v sistemu sodelovanja organov pregona na podlagi navedene uredbe.

61      Iz člena 3(1) Uredbe št. 2016/794 namreč izhaja, da je naloga Europola podpora in krepitev dejavnosti pristojnih organov držav članic, ki so v členu 2(a) navedene uredbe opredeljeni kot „vs[i] policijsk[i] organ[i] in druge službe preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ki obstajajo v državah članicah ter so po nacionalnem pravu odgovorni za preprečevanje kaznivih dejanj in boj proti njim“.

62      Zato v nasprotju z zatrjevanjem tožeče stranke in ob upoštevanju dokazov, ki jih je predložila Splošnemu sodišču, ni mogoče šteti, da je poročilo v spis slovaškega kazenskega postopka, ki je potekal zoper njo, vložil Europol.

63      Zato škode, ki domnevno izhaja iz vložitve poročila v spis kazenskega postopka, ni mogoče pripisati Europolu.

64      Iz vsega navedenega izhaja, da je treba drugi del odškodninskega predloga zavrniti kot neutemeljen, s tem pa tudi tožbo v celoti, ne da bi se bilo treba izreči o dokaznih predlogih tožeče stranke in njenih predlogih za sprejetje ukrepov procesnega vodstva in pripravljalnih ukrepov ter zlasti o njihovi dopustnosti, ker Splošno sodišče meni, da je na podlagi elementov iz spisa dejansko stanje dovolj razjasnjeno za odločitev v sporu.

 Stroški

65      V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogom Europola naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Leonu Leonardu Johanu Veenu se naloži plačilo stroškov.

Svenningsen

Barents

Mac Eochaidh

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 27. aprila 2022.

Podpisi


*      Jezik postopka: slovaščina.