SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 12. februarja 2014(*)
„Damping – Uvoz pritrdilnih elementov iz nerjavnega jekla s poreklom iz Kitajske in Tajvana – Prošnja za vračilo pobranih dajatev – Člen 11(8), drugi pododstavek, Uredbe (ES) št. 1225/2009 – Pravna varnost“
V zadevi T‑81/12,
Beco Metallteile‑Handels GmbH s sedežem v Spaichingenu (Nemčija), ki jo zastopa T. Pfeiffer, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata H. van Vliet in T. Maxian Rusche, zastopnika,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C (2011) 9112 final z dne 13. decembra 2011 o zavrnitvi prošnje za vračilo protidampinških dajatev na uvoz nekaterih pritrdilnih elementov iz nerjavnega jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Tajvana,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi N. J. Forwood, predsednik, F. Dehousse in J. Schwarcz (poročevalec), sodnika,
sodna tajnica: K. Andová, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 5. junija 2013,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Beco Metallteile‑Handels GmbH, je med 8. septembrom 2000 in 5. majem 2003 v Nemčijo uvozila pritrdilne elemente iz nerjavnega jekla, za katere Hauptzollamt Karlsruhe (carinska uprava Karlsruhe (Nemčija), v nadaljevanju: Hauptzollamt) meni, da izvirajo iz Kitajske in Tajvana.
2 Na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 393/98 z dne 16. februarja 1998 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz pritrdilnih elementov iz nerjavnega jekla in njihovih delov s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, Indije, Republike Koreje, Malezije, Tajvana in Tajske (UL L 50, str. 1) je Hauptzollamt 17. avgusta 2005 izdal odmerno odločbo, s katero je tožečo stranko obvestil, da mora za omenjeni uvoz plačati 815.754,32 EUR protidampinških dajatev (v nadaljevanju: odmerna odločba).
3 Tožeča stranka je 22. avgusta 2005 zoper odmerno odločbo vložila pritožbo na Hauptzollamt in predlagala, naj se izvršitev te odločbe zadrži.
4 Hauptzollamt je z odločbo z dne 2. septembra 2005 izvršitev odmerne odločbe zadržal do vsebinske odločitve o pritožbi.
5 Hauptzollamt je s popravkom odmerne odločbe z dne 14. aprila 2010 (v nadaljevanju: prvi popravek odmerne odločbe) znesek protidampinških dajatev, ki jih je dolžna plačati tožeča stranka, znižal na 633.475,99 EUR in ji naložil, naj ga plača najkasneje do 30. aprila 2010. Ta popravek odmerne odločbe je bil v času vložitve obravnavane tožbe predmet tožbe pred Finanzgericht Baden‑Württemberg (sodišče za finančne zadeve dežele Baden‑Württemberg, Nemčija).
6 Tožeča stranka je 19. aprila 2010 na podlagi člena 11(8) Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 343, str. 51, popravek UL 2010, L 7, str. 22, v nadaljevanju: osnovna uredba) vložila prošnjo za vračilo protidampinških dajatev, ki so bile določene v odmerni odločbi, to je 815.754,32 EUR. V odgovor na vprašanje, ki ga je postavilo Splošno sodišče, je tožeča stranka pojasnila razloge, zaradi katerih se ta prošnja za vračilo nanaša na znesek, naveden v odmerni odločbi, in ne na znesek, naveden v prvem popravku odmerne odločbe, pri čemer Komisija navedbam ni oporekala. Ker je namreč ta popravek odvetnik tožeče stranke prejel šele 19. aprila 2010, v prošnji za vračilo, ki je bila odpremljena istega dne, ni bil upoštevan, saj se odvetnik tožeče stranke z njim pred odpremo prošnje ni mogel seznaniti.
7 Tožeča stranka je v prošnji za vračilo trdila, da je bila stopnja dampinga, na kateri je temeljila odmerna odločba, odpravljena oziroma zmanjšana na raven, ki je nižja od ravni uporabljene protidampinške dajatve. Ker je menila, da se taki prošnji za vračilo lahko ugodi le, če so bile protidampinške dajatve že plačane, je tožeča stranka na podlagi opombe 6 iz Obvestila Komisije glede vračila protidampinških dajatev (UL 2005, C 99, str. 4, v nadaljevanju: Obvestilo o razlagi) zahtevala tudi, naj se preiskava odloži do končne določitve obveznosti za plačilo teh dajatev.
8 Hauptzollamt je 28. aprila 2010 izdal drugi popravek odmerne odločbe (v nadaljevanju: drugi popravek odmerne odločbe), v katerem je zahteval, naj tožeča stranka v zvezi z uvozom za nazaj plača 101.356,15 EUR davka na dodano vrednost, ker naj bi bila prej plačila tega davka nepravilno oproščena.
9 Tožeča stranka je 30. aprila 2010 plačala 633.475,99 EUR iz prvega popravka odmerne odločbe in 14. maja 2010 101.356,15 EUR iz drugega popravka odmerne odločbe.
10 Komisija je z dopisom z dne 15. novembra 2010 tožečo stranko obvestila, da je na podlagi člena 11(8) osnovne uredbe in Obvestila o razlagi prošnjo za vračilo štela za nedopustno.
11 Tožeča stranka je z dopisom z dne 15. decembra 2010 odgovorila, da v skladu s točko 2.1 Obvestila o razlagi rok za vložitev prošnje za vračilo protidampinških dajatev ne začne teči do plačila teh dajatev. Po njenem mnenju je bila v skladu z opombo 6 k točki 2.1 Obvestila o razlagi upravičena do vložitve prošnje za vračilo pred plačilom protidampinških dajatev, vendar tega ni bila dolžna storiti. Ker je protidampinške dajatve plačala šele 30. aprila 2010, naj bi se štelo, da je bila prošnja za vračilo vložena v roku šestih mesecev, določenem v uredbi, in da je zato dopustna.
12 Z dopisom z dne 2. avgusta 2011 je Komisija tožečo stranko obvestila o bistvenih dejstvih in okoliščinah, zaradi katerih je bilo treba prošnjo za vračilo zavreči.
13 Tožeča stranka je v odgovoru z dne 15. septembra 2011 vztrajala pri svoji razlagi Obvestila o razlagi, kakor je povzeto v točki 11 zgoraj. Navedla je tudi, da Komisija s tem, da je zavrnila prošnjo za vračilo, ni ravnala v dobri veri, poleg tega pa je kršila načelo pravne varnosti in legitimna pričakovanja, ki izhajajo iz besedila Obvestila o razlagi.
14 S Sklepom C (2011) 9112 final z dne 13. decembra 2011 o zavrnitvi prošnje za vračilo protidampinških dajatev na uvoz nekaterih pritrdilnih elementov iz nerjavnega jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Tajvana (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) je Komisija prošnjo za vračilo zavrnila.
15 Komisija je v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnila, da je rok šestih mesecev za vložitev prošnje za vračilo začel teči, ko je bil na ustrezen način določen znesek protidampinških dajatev, to je 17. avgusta 2005. Po njenem mnenju se je torej ta rok iztekel 17. februarja 2006. Ker je tožeča stranka prošnjo za vračilo vložila šele 19. aprila 2010, te prošnje zaradi njene očitne nedopustnosti ni bilo mogoče vsebinsko obravnavati.
16 Komisija je, da bi ovrgla argumente, ki jih je v upravnem postopku navedla tožeča stranka, v točkah 8, 9 in 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa najprej navedla, da roke, v katerih je treba predložiti prošnjo za vračilo, določa člen 11(8), drugi pododstavek, osnovne uredbe. Po njenem mnenju iz te določbe izhaja, da je rok za vložitev prošnje za vračilo začel teči, ko je bil na ustrezen način določen znesek protidampinških dajatev, to je 17. avgusta 2005, in ne z njihovim plačilom. Okoliščina, da je Hauptzollamt zadržal izvršitev odmerne odločbe, naj za to presojo ne bi bila upoštevna.
17 Komisija je nato v točkah 10, 11 in 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je treba besedilo točke 2.1(b) Obvestila o razlagi razlagati celostno, kar pomeni, da je treba upoštevati tako besedilo te določbe kot opombo 6 k tej točki. Komisija naj bi v tej opombi pojasnila, da mora uvoznik, ko izpodbija veljavnost protidampinške dajatve, kljub temu (če želi tako) vložiti prošnjo za vračilo protidampinških dajatev v roku šestih mesecev, skupaj z zahtevo, da Komisija odloži preiskavo, dokler se dokončno ne ugotovi odgovornosti za plačilo dajatev. Izraza „mora“ in „če želi tako“ iz te opombe naj bi se nanašala na to, da se uvoznik lahko odloči za vložitev prošnje v roku šestih mesecev iz člena 11(8) osnovne uredbe, kar pa naj ne bi pomenilo, da lahko uvoznik zaprosi za vračilo tudi po tem roku. Komisija v točki 15 izpodbijanega sklepa navaja, da točka 3.1.3 Obvestila o razlagi to stališče potrjuje, ker je v njej pojasnjeno, da se mora šestmesečni rok spoštovati tudi v primeru, da se uporaba uredbe o uvedbi sporne dajatve izpodbija pred nacionalnimi upravnimi ali sodnimi organi.
18 Iz teh razlogov je Komisija v točki 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da Obvestilo o razlagi ni v nasprotju s členom 11(8) osnovne uredbe in da ne more povzročiti nastanka legitimnih pričakovanj v primerih, če dajatve niso bile plačane.
19 V točki 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija poleg tega navedla, da se zdi ravnanje tožeče stranke glede na njen argument, da je prošnja za vračilo protidampinških dajatev dopustna le, če so bile te dajatve plačane, protislovno. Tožeča stranka naj bi namreč prošnjo za vračilo vložila 19. aprila 2010, čeprav so bile protidampinške dajatve plačane šele 30. aprila naslednje leto.
20 Nazadnje Komisija v točkah od 19 do 21 obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z različnimi sodbami, s katerimi tožeča stranka utemeljuje trditev, da Komisija s tem, da je zavrnila njeno prošnjo za vračilo, ni ravnala v dobri veri, poleg tega pa je kršila načelo pravne varnosti in legitimna pričakovanja, ki izhajajo iz besedila Obvestila o razlagi, meni, da te sodbe niso take, da bi tožeča stranka lahko z njimi utemeljila svojo prošnjo.
Postopek in predlogi strank
21 Tožeča stranka je v sodnem tajništvu Splošnega Sodišča tožbo vložila 15. februarja 2012.
22 V okviru ukrepov procesnega vodstva je Splošno sodišče (drugi senat) stranki pozvalo, naj predložita nekatere dokumente in naj pisno odgovorita na posamezna vprašanja. Stranki sta to naredili v za to določenem roku.
23 Splošno sodišče (drugi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da bo izvedlo ustni postopek.
24 Stranki nista podali stališč do poročila za obravnavo.
25 Stranki sta na obravnavi 5. junija 2013 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.
26 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
27 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
28 Tožeča stranka v utemeljitev tožbi v bistvu navaja dva tožbena razloga. Prvi se nanaša na kršitev člena 11(8) osnovne uredbe in Obvestila o razlagi. Drugi se nanaša na kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj, dobrovernosti in pravne varnosti.
Prvi tožbeni razlog: kršitve člena 11(8) osnovne uredbe in Obvestila o razlagi
29 Prvi tožbeni razlog vsebuje dva očitka. Prvi se nanaša na kršitev člena 11(8) osnovne uredbe, drugi pa na kršitev Obvestila o razlagi.
Prvi očitek: kršitev člena 11(8) osnovne uredbe
30 Tožeča stranka na podlagi člena 11(8), prvi pododstavek, osnovne uredbe, ki določa, da „lahko uvoznik zaprosi za vračilo pobranih dajatev, kjer se pokaže, da je bila stopnja dampinga, na osnovi katere so bile dajatve plačane, odstranjena ali pa zmanjšana na raven, ki je nižja kot raven veljavne dajatve“, meni, da je taka prošnja za vračilo dopustna šele po plačilu protidampinških dajatev.
31 Komisija nasprotno meni, da člen 11(8), prvi pododstavek, osnovne uredbe določa le materialne pogoje, pod katerimi se lahko vrnejo protidampinške dajatve, ki jih plača uvoznik, in da so posebna postopkovna pravila določena v drugem pododstavku tega odstavka.
32 Poleg tega je po mnenju Komisije znesek protidampinške dajatve na ustrezen način določen, ko je v skladu s členom 221(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307, v nadaljevanju: carinski zakonik Skupnosti) sporočen carinski dolg, saj je dolžnik od tega trenutka s tem dolgom seznanjen. Obstajal naj ne bi noben sistemski razlog, zaradi katerega bi bilo treba pred vložitvijo prošnje za vračilo na podlagi člena 11(8) osnovne uredbe počakati na razplet ničnostne tožbe na nacionalni ravni, ker lahko le Komisija, in ne nacionalni organi, za posamičnega uvoznika ugotovi, da se je stopnja dampinga, na podlagi katere so bile izračunane protidampinške dajatve, zmanjšala ali da ne obstaja več.
33 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 11(8), prvi pododstavek, osnovne uredbe sicer določa, da „[n]e glede na odstavek 2 lahko uvoznik zaprosi za vračilo pobranih dajatev, kjer se pokaže, da je bila stopnja dampinga, na osnovi katere so bile dajatve plačane, odstranjena ali pa zmanjšana na raven, ki je nižja kot raven veljavne dajatve“, vendar pa izraza „pobrane dajatve“ in „so bile dajatve plačane“ iz te določbe le pojasnjujeta, da se lahko vrnejo le zneski, ki so že bili plačani. Ta določba tako vsebuje le splošno načelo in materialne pogoje za vračilo.
34 Postopek določa člen 11(8), drugi pododstavek, osnovne uredbe. Ta določba se nanaša na „dajatve, ki naj se zaračunajo“. Da bi bila prošnja za vračilo dopustna se torej ne zahteva, da so bile te dajatve že plačane.
35 Zato se za začetek teka šestmesečnega roka iz člena 11(8), drugi pododstavek, osnovne uredbe ne zahteva, da so bile protidampinške dajatve že plačane.
36 Vendar pa je tožeča stranka v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča navedla, da člen 11(8), tretji pododstavek, osnovne uredbe posredno vpliva na določitev začetka teka roka iz drugega pododstavka istega odstavka.
37 Člen 11(8), tretji pododstavek, osnovne uredbe določa, da „[p]rošnja za vračilo denarja velja kot ustrezno podprta z dokazi, če vsebuje natančne informacije o znesku protidampinških dajatev, katerega vračilo se zahteva, in vso carinsko dokumentacijo, ki se nanaša na izračun in plačilo tega zneska“, da „mora [vsebovati] tudi dokaz za reprezentativno obdobje, ki bo kazal normalne vrednosti in izvozne cene pri izvozu v Skupnost za izvoznika ali proizvajalca, za katerega dajatev velja“, da „[v] primerih, kjer uvoznik ni povezan z zadevnim izvoznikom ali proizvajalcem in take informacije niso takoj dostopne, ali pa, kjer izvoznik ali proizvajalec noče dati uvozniku teh informacij, mora prošnja vsebovati izjavo izvoznika ali proizvajalca, da je bila stopnja dampinga zmanjšana ali odstranjena, kot je to določeno v tem členu, in da bodo ustrezni podporni dokazi o tem dostavljeni Komisiji“, ter da „[č]e izvoznik ali proizvajalec takih dokazov ne pošlje v razumnem roku, bo prošnja zavrnjena“.
38 Tožeča stranka trdi, da je plačilo protidampinških dajatev pogoj za dopustnost prošnje za vračilo, ker člen 11(8), tretji pododstavek, osnovne uredbe v prvem stavku določa, da mora prošnja za vračilo, da bi bila „ustrezno podprta za dokazi“, vsebovati vso carinsko dokumentacijo, ki se nanaša na izračun in plačilo zneska protidampinških dajatev.
39 V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot je navedla Komisija, da člen 11(8), tretji pododstavek, osnovne uredbe vpliva le na določitev začetka teka roka iz člena 11(8), četrti pododstavek, drugi stavek, te uredbe. Ta stavek se namreč glasi: „Vračilo [protidampinških] dajatev se običajno izvede v 12 mesecih, v nobenem primeru pa ne kasneje kot v 18 mesecih po datumu, ko je uvoznik izdelka, ki je predmet protidampinških dajatev, vložil prošnjo za vračilo, podprto z ustreznimi dokazi“.
40 Poleg tega iz nobenega dela besedila člena 11(8), drugi pododstavek, osnovne uredbe ni mogoče sklepati, da morajo biti prošnje za vračilo ustrezno podprte z dokazi v smislu tretjega pododstavka tega odstavka že ob njihovi vložitvi. Prošnje se lahko sproti dopolnjujejo v skladu s potekom postopka. Če bi bilo drugače, bi zakonodajalec v členu 11(8), četrti pododstavek, drugi stavek, navedel, da začne rok 12 oziroma 18 mesecev teči z vložitvijo prošnje za vračilo, in ne takrat, ko je prošnja ustrezno podprta z dokazi.
41 Iz tega izhaja, da se z argumentom, ki se nanaša na člen 11(8), tretji pododstavek, osnovne uredbe, ne da izpodbiti sklepov iz točk 34 in 35 zgoraj.
42 Tožeča stranka v repliki tudi trdi, da morajo biti protidampinške dajatve, da bi se zanje lahko štelo, da so določene na ustrezen način, pravilno izračunane. Ker pa je prvi popravek odmerne odločbe bistveno zmanjšal protidampinške dajatve, ki jih je treba plačati, naj ne bi bilo mogoče šteti, da je bil znesek končnih protidampinških dajatev, ki naj se zaračunajo, z odmerno odločbo določen na ustrezen način. Zato naj njena prošnja za vračilo ne bi bila prepozna.
43 V obravnavanem primeru zadostuje ugotovitev, ki jo je pravilno navedla tudi Komisija, da se ta argumentacija opira na dejstvo, da so nacionalni organi sprejeli prvi popravek odločbe, s katerim pa Komisija ob sprejetju izpodbijanega sklepa ni bila seznanjena.
44 V skladu z ustaljeno sodno prakso pa se zakonitost izpodbijanega akta presoja na podlagi dejanskih in pravnih okoliščin, ki so obstajale v času njegovega sprejetja (sodbi Sodišča z dne 7. februarja 1979 v združenih zadevah Francija proti Komisiji, 15/76 in 16/76, Recueil, str. 321, točka 7, in z dne 5. julija 1984 v zadevi Société d’initiatives et de coopération agricoles et Société interprofessionnelle des producteurs et expéditeurs de fruits, légumes, bulbes et fleurs d’Ille‑et‑Vilaine proti Komisiji, 114/83, Recueil, str. 2589, točka 22; sodbi Splošnega sodišča z dne 22. oktobra 1996 v združenih zadevah SNCF in British Railways proti Komisiji, T‑79/95 in T‑80/95, Recueil, str. II‑1491, točka 48, in z dne 22. januarja 2013 v zadevi Grčija proti Komisiji, T‑46/09, točka 149). Natančneje, presojo Komisije je treba preizkusiti le glede na informacije, ki so ji bile na voljo v času, ko je presojo opravila (sodba Splošnega sodišča z dne 11. maja 2005 v združenih zadevah Saxonia Edelmetalle in ZEMAG proti Komisiji, T‑111/01 in T‑133/01, ZOdl., str. II‑1579, točka 67).
45 Vendar pa tožeča stranka v bistvu navaja, da je do tega, da prvi popravek odmerne odločbe v upravnem postopku ni bil predložen ali omenjen, v celoti prišlo zaradi pomanjkanja skrbnosti Komisije. Trdi, da Komisija od nje, v nasprotju s tem, kar je določeno v točki 3.2.1(b) Obvestila o razlagi, ni zahtevala drugih informacij, na primer v zvezi z osnovo za izračun in natančnim zneskom pobranih protidampinških dajatev.
46 Čeprav točka 3.2.1 Obvestila o razlagi določa, da bo Komisija vlagatelja obvestila o podatkih, ki jih mora predložiti, z navedbo razumnega roka, v katerem mora predložiti zahtevane dokaze, in da ti podatki vključujejo carinske dokumente, ki označujejo uvozne transakcije, glede katerih se zahteva vračilo, in iz katerih je še zlasti razvidna podlaga za določitev zneska obračunanih dajatev ter natančni znesek obračunanih protidampinških dajatev, Komisija pravilno ugotavlja, da ni dolžna po uradni dolžnosti in na podlagi domnev preverjati, katere elemente bi ji bilo mogoče predložiti. Te določbe namreč ni mogoče razumeti tako, da mora Komisija vlagatelju sporočiti vrste ali kategorije informacij ali dokumentov, ki ji jih mora predložiti, da bi lahko obravnavala prošnjo za vračilo.
47 Tožeča stranka z argumentom, da znesek dokončnih dajatev, ki naj se zaračunajo, v odmerni odločbi ni bil določen na ustrezen način, zato ne more uspeti.
48 Zato je treba očitek kršitve člena 11(8) osnovne uredbe zavrniti.
Drugi očitek: kršitev Obvestila o razlagi
49 Tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep krši točko 1, točko 2.1(b) in opombo 6 k tej točki ter točko 2.2(a) Obvestila o razlagi.
50 V zvezi s tem zadostuje navesti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da razlagalni akt, kakršen je Obvestilo o razlagi, iz uvodne izjave katerega izhaja, da določa smernice glede uporabe člena 11(8) osnovne uredbe, ne more spreminjati kogentnih določb uredbe (sodba Sodišča z dne 28. januarja 1992 v zadevi Soba, C‑266/90, Recueil, str. I‑287, točka 19, in sodba Splošnega sodišča z dne 22. aprila 1993 v zadevi Peugeot proti Komisiji, T‑9/92, Recueil, str. II‑493, točka 44).
51 Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da je Komisija vezana na okvire in sporočila, ki jih sprejme, vendar le če ne odstopajo od pravil, ki so jim hierarhično nadrejena (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 2. decembra 2010 v zadevi Holland Malt proti Komisiji, C‑464/09 P, ZOdl., str. I‑12443, točka 47 in navedena sodna praksa).
52 V primeru prekrivanja in neusklajenosti s takim pravilom se razlagalni akt ne uporabi (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 14. aprila 2005 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑110/03, ZOdl., str. I‑2801, točka 33).
53 Iz tega izhaja, da morebitno neupoštevanje kake od določb Obvestila o razlagi v izpodbijanem sklepu ne vpliva na dejstvo, da je Komisija člen 11(8) osnovne uredbe, ki je pravna podlaga izpodbijanega sklepa, pravilno uporabila. V delu, v katerem se tožeča stranka sklicuje na kršitev načela pravne varnosti, se njeni argumenti prekrivajo z argumenti iz drugega tožbenega razloga in bodo zato preizkušeni v točki 55 in naslednjih v nadaljevanju.
54 Iz tega izhaja, da je treba drugi očitek zavrniti in tako prvi tožbeni razlog v celoti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj, dobrovernosti in pravne varnosti
55 Splošno sodišče meni, da je treba najprej preizkusiti očitek, ki se nanaša na kršitev načela pravne varnosti.
56 Tožeča stranka navaja, da načelo pravne varnosti zahteva zlasti to, da so predpisi jasni in natančni, da se lahko posamezniki nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi. Ker pa se v bistvu Obvestilo o razlagi v točki 1 nanaša na „vračilo že plačanih protidampinških dajatev“, v točki 2.1(b) na „transakcije, za katere so bile protidampinške dajatve plačane v celoti“ in v točki 2.2(a) na „vsakega uvoznika, ki lahko izkaže, da je za posamezen uvoz […] plačal protidampinške dajatve“, naj bi to načelo nasprotovalo zavrnitvi prošnje tožeče stranke za vračilo iz razloga, da bi jo morala vložili že pred plačilom protidampinških dajatev.
57 Poleg tega v vzorcu prošnje za vračilo, ki je priložen k Obvestilu o razlagi, v rubriki „obvezna minimalna vsebina“ določeno, da je treba podati izjavo, da so dajatve, katerih vračilo se zahteva, v celoti plačane.
58 Prav tako je v opombi 6 k točki 2.1(b) Obvestila o razlagi navedeno, da „[k]o uvoznik izpodbija veljavnost protidampinške dajatve, ki se uporablja za njegove transakcije (če to dejanje odloži plačilo dajatve ali ne), ali ko nacionalni organ da poroštvo za potencialno odgovornost za protidampinško dajatev, mora uvoznik kljub temu (če želi tako) vložiti zahtevek za vračilo protidampinških dajatev v roku šestih mesecev, skupaj z zahtevo, da Komisija odloži preiskavo, dokler se dokončno ne ugotovi odgovornost za plačilo dajatev“. Izraza „mora“ in „če želi tako“ iz te opombe naj bi pomenila, da v primeru izpodbijanja zneska protidampinških dajatev, ki jih je treba plačati, šestmesečni rok ne teče.
59 Iz opombe 6 k Obvestilu o razlagi naj bi izhajalo, da lahko uvoznik vloži prošnjo za vračilo, še preden so protidampinške dajatve plačane, ni pa k temu zavezan. V nasprotju s tem, kar naj bi navajala Komisija, naj se ta opomba ne bi uporabljala le za primere, v katerih je bilo predloženo zavarovanje.
60 Tožeča stranka tako trdi, da je s tem, da je 19. aprila 2010 vložila prošnjo za vračilo protidampinških dajatev, ki so bile določene v odmerni odločbi, in zahtevo za odložitev preiskave – ker te dajatve še niso bile plačane – ravnala v skladu z upoštevnimi določbami.
61 Iz tega razloga tožeča stranka navaja, da se rok iz člena 11(8), drugi pododstavek, osnovne uredbe ni mogel izteči, še preden je pravilno vložila prošnjo za vračilo.
62 Komisija na drugi strani meni, da je v Obvestilu o razlagi jasno določeno, da je rok za vložitev prošnje za vračilo šest mesecev od datuma, ko je bil znesek protidampinških dajatev, ki naj se zaračunajo, na ustrezen način določen.
63 Besedilo točke 2.1(b) Obvestila o razlagi naj bi bilo treba razlagati celovito, to je skupaj z opombo 6 k tej točki. Iz take razlage naj bi izhajalo, da mora uvoznik, tudi če nasprotuje temu, da se za njegovo transakcijo uporabijo protidampinške dajatve, vložiti prošnjo za vračilo protidampinških dajatev v roku šestih mesecev, skupaj z zahtevo, da Komisija odloži preiskavo, dokler se dokončno ne ugotovi odgovornost za plačilo dajatev.
64 Točka 2.1(b) Obvestila o razlagi naj bi se v bistvu nanašala na položaj, ko znesek protidampinške dajatve še ni bil na ustrezen način določen in ko uvoznik predloži zavarovanje, ki krije še nedoločen znesek. Opomba 6 tega obvestila naj bi se nanašala na primere, za katere Carinski zakonik Skupnosti predpisuje predložitev zavarovanja.
65 Šlo naj bi za položaj, v katerem se uvoznik v skladu s členom 243 Carinskega zakonika Skupnosti na nacionalni organ pritoži zoper protidampinško dajatev, ki je bila ustrezno določena. Člen 244 tega zakonika določa, da se lahko nacionalni organi izjemoma odločijo za zadržanje izvršitve, če je bilo predloženo zavarovanje. Iz opombe 6 k Obvestilu o razlagi naj bi izhajalo, da se lahko v tem drugem primeru vloži prošnja za vračilo. To naj bi bilo razvidno iz tega, da so bile, v nasprotju s prvim primerom, ki je urejen v točki 2.1(b) tega obvestila, protidampinške dajatve že na ustrezen način določene. Komisija trdi, da je želela z uporabo izrazov „mora“ in „če želi tako“ poudariti, prvič, da vložitev prošnje za vračilo ni pogoj za vložitev pritožbe na nacionalni organ in, drugič, da je uvoznik tisti, ki mora sprejeti odločitev o vložitvi take prošnje. Iz teh izrazov naj ne bi bilo mogoče sklepati, da lahko uvoznik po izteku roka s prošnjo za vračilo še vedno uspe.
66 Enako kot člen 11(8), prvi pododstavek, osnovne uredbe naj bi se tudi točke 1, 2.1(b) in 2.2(a) Obvestila o razlagi, na katere se sklicuje tožeča stranka, nanašale le na materialne pogoje za vračilo. Bilo naj bi namreč logično, da mora biti znesek plačan, preden ga je mogoče vrniti. Postopkovna pravila pa naj bi bila določena v točkah 2.6(a) in 3.1.3(a), drugi pododstavek, Obvestila o razlagi, ki sta naslovljeni Kakšni so roki? in Šestmesečni rok. Ker je v teh točkah določeno, da „[je treba prošnje] po členu 11(8) osnovne uredbe […] predložiti […] v šestih mesecih od datuma določitve protidampinških dajatev za to blago“ in da „se mora šestmesečni rok spoštovati tudi v primeru, ko se uredba o uvedbi sporne dajatve izpodbija pred [Splošnim sodiščem] ali pa se izpodbija uporaba uredbe pred nacionalnimi upravnimi ali sodnimi organi“, naj bi ti točki potrjevali, da je rok šestih mesecev od določitve zneska protidampinških dajatev na ustrezen način imperativen.
67 V skladu z ustaljeno sodno prakso pa je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki se želijo doseči z ureditvijo, katere del je (sodba Sodišča z dne 17. novembra 1983 v zadevi Merck, 292/82, Recueil, str. 3781, točka 12). Zato točk 1, 2.1(b) in 2.2(a) Obvestila o razlagi ni mogoče razlagati ločeno, temveč glede na druge določbe tega obvestila in glede na člen 11(8) osnovne uredbe.
68 V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da načelo pravne varnosti, ki je temeljno načelo prava Unije, med drugim zahteva, da morajo biti predpisi jasni in natančni, da se lahko posamezniki nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi ter ukrepajo v skladu z njimi. Če pa je s predpisom povezana neka negotovost glede njegovega pomena in obsega, je treba preveriti, ali je zadevno pravno pravilo tako nejasno, da upravičenci ne morejo z zadostno gotovostjo odpraviti morebitnih dvomov o obsegu ali pomenu tega pravila (sodba Splošnega sodišča z dne 22. maja 2007 v zadevi Mebrom proti Komisiji, T‑216/05, ZOdl., str. II‑1507, točka 108).
69 Uvodoma je treba spomniti, da je treba v skladu z ugotovitvami iz preizkusa prvega očitka prvega pritožbenega razloga zavrniti razlago, ki jo je tožeča stranka podala v zvezi s členom 11(8) osnovne uredbe. Vendar pa je treba ugotoviti tudi, da ta določba, ki je pravna podlaga za izpodbijani sklep, vsebuje neko negotovost glede pomena in obsega v njej vsebovanega pravnega pravila. Ta negotovost je posledica tega, da se v isti določbi uporabljajo izrazi „plačane dajatve“ oziroma „pobrane dajatve“ in „dokončne dajatve, ki naj se zaračunajo“, katerih znesek je bil „na ustrezen način določen“.
70 Treba je spomniti, da se smernice, ki so vsebovane v sporočilih Komisije ali njenih obvestilih o razlagi, sprejmejo zaradi zagotavljanja preglednosti, predvidljivosti in pravne varnosti v zvezi z ravnanjem Komisije (sodba Sodišča z dne 30. maja 2013 v zadevi Komisija proti Švedski, C‑270/11, točka 41).
71 Iz v točki 68 navedene sodbe Mebrom proti Komisiji (točka 109) tudi izhaja, da lahko obvestilo Komisije v nekaterih primerih posameznike ovira pri tem, da bi mogli z zadostno gotovostjo odpraviti morebitne dvome v zvezi z obsegom ali pomenom razlaganega pravila.
72 V obravnavani zadevi je iz uvodne izjave Obvestila o razlagi razvidno, da se želijo s tem obvestilom določiti smernice za uporabo člena 11(8) osnovne uredbe in s tem različnim strankam, udeleženim v postopku vračila, zlasti pojasniti pogoji, ki jih mora izpolnjevati prošnja za vračilo. Obvestilo je bilo torej sprejeto z namenom, da bi se za te stranke izboljšala pravna varnost člena 11(8) osnovne uredbe.
73 Ker je Obvestilo o razlagi namenjeno gospodarskim subjektom, ki niso zavezani k temu, da bi si pri opravljanju svojih običajnih dejavnosti pomagali s pravnim svetovalcem, je bistveno, da je razlaga člena 11(8) osnovne uredbe čim bolj jasna in nedvoumna. Iz cilja in narave tega obvestila izhaja, da mora skrbnemu in dobro poučenemu gospodarskemu subjektu omogočiti, da iz njegovih določb nedvoumno razbere svoje pravice in obveznosti oziroma da odpravi morebitne dvome o obsegu ali pomenu teh pravil.
74 Obvestilo o razlagi teh pogojev ne izpolnjuje, ker so informacije v zvezi s pogoji za vložitev prošnje za vračilo protidampinških dajatev v njem protislovne.
75 V obravnavani zadevi iz točke 2.6(a) Obvestila o razlagi v bistvu izhaja, da je treba prošnje na podlagi člena 11(8) osnovne uredbe vložiti v roku šestih mesecev od dneva, ko je bil na ustrezen način določen znesek protidampinških dajatev.
76 V točki 1 Obvestila o razlagi je navedeno le, kot v členu 11(8), prvi pododstavek, osnovne uredbe, da se lahko vrnejo le zneski, ki so že bili plačani (glej točko 33 zgoraj). Ta določba torej vsebuje le splošno načelo in materialne pogoje za vračilo.
77 Ker pa točki 2.1(b) in 2.2(a) Obvestila o razlagi določata, prvič, da se zahtevki lahko vložijo samo glede transakcij, za katere so bile protidampinške dajatve plačane v celoti in, drugič, da lahko za vračilo protidampinških dajatev zaprosi uvoznik, ki izkaže, da jih je plačal, sta ti določbi v nasprotju s točko 2.6(a) Obvestila o razlagi.
78 V prid argumentom tožeče stranke govori tudi priloga k Obvestilu o razlagi, ki vsebuje vzorec in vprašalnik za prošnje za vračilo, ker v rubriki Obvezna minimalna vsebina določa, da mora vlagatelj prošnje za vračilo izjaviti, da so dajatve, katerih vračilo zahteva, v celoti plačane.
79 V zvezi z opombo 6 Obvestila o razlagi, na katero je tožeča stranka posebej oprla svoje argumente in ki določa, da „mora uvoznik kljub temu (če želi tako)“ – in ne da „mora“ – ko izpodbija veljavnost protidampinške dajatve, ki se uporablja za njegove transakcije, če to dejanje zadrži plačilo dajatev ali ne, vložiti prošnjo za vračilo protidampinških dajatev v roku šestih mesecev, skupaj z zahtevo, da Komisija odloži preiskavo, dokler se dokončno ne ugotovi odgovornost za plačilo dajatev, je treba ugotoviti, da je, če jo razlagamo ločeno, ni mogoče razumeti tako, da uvoznika, ki je v tem položaju, zavezuje, da mora vložiti prošnjo v roku šestih mesecev od dne, ko je bil znesek protidampinških dajatev na ustrezen način določen. Torej je, če jo razlagamo ločeno, v nasprotju s točko 2.6(a) Obvestila o razlagi.
80 Kljub temu je treba opombo 6 Obvestila o razlagi, glede na to da iz stavka pod naslovom točke 2 tega obvestila izhaja, da je ta točka v celoti namenjena hitremu pregledu postopka vračila, ki je podrobneje obrazložen pod točko 3 tega obvestila, razlagati v povezavi s točko 3.1.3(a), drugi pododstavek, tega obvestila, v katerem je opisan tudi položaj, ko se znesek protidampinških dajatev, ki jih je treba plačati, izpodbija pred nacionalnimi organi. V tej določbi je navedeno, da je treba šestmesečni rok iz člena 11(8), drugi pododstavek, osnovne uredbe upoštevati tudi v takih položajih.
81 Vendar pa morajo v skladu s točko 3.1.3(a), tretji in četrti pododstavek, Obvestila o razlagi prošnje v šestmesečnem roku od dne, ko je bil znesek protidampinške dajatve na ustrezen način določen, izpolnjevati vse zahteve iz točke 3.1.1 tega obvestila. Ker pa je v točki 3.1.1(i) in (ii) navedeno, da mora vlagatelj prošnje za vračilo v prošnji izjaviti, da so bile protidampinške dajatve, katerih vračilo se zahteva, v celoti plačane, se za dopustnost prošnje dejansko zahteva plačilo protidampinških dajatev v roku iz člena 11(8), drugi pododstavek, osnovne uredbe. Taka zahteva ni v skladu niti s to določbo niti s točko 2.6(a) Obvestila o razlagi, poleg tega pa se lahko izkaže, da je uvoznik, ki želi izkoristiti odlog izvršitve odmerne odločbe, ki so mu ga na podlagi Carinskega zakonika Skupnosti odobrili nacionalni organi, nikakor ne more izpolniti. Če se želi ohraniti polni učinek tega ukrepa, tako rok za vložitev prošnje za vračilo protidampinških dajatev ne more začeti teči, dokler pri zainteresirani osebi ne nastane obveznost plačila teh protidampinških dajatev.
82 Iz tega izhaja, da je opomba 6 Obvestila o razlagi v povezavi s točko 3.1.3(a), tretji pododstavek, tega obvestila v nasprotju s točko 2.6(a) tega obvestila.
83 Zato ima Obvestilo o razlagi, ki je sicer namenjeno temu, da se gospodarskim subjektom pojasni postopek vračila protidampinških dajatev in s tem poveča njihova pravno varnost, ravno nasproten učinek (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 16. decembra 1975 v združenih zadevah Suiker Unie in drugi proti Komisiji, od 40/73 do 48/73, 50/73, od 54/73 do 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73, Recueil, str. 1663, točki 556 in 557). Tako imajo lahko gospodarski subjekti, kakršna je tožeča stranka, ki ga želijo uporabiti v zvezi z opravljanjem svojih običajnih dejavnosti, po tem ko ga preberejo, legitimne dvome o tem, katera razlaga člena 11(8) osnovne uredbe je prava.
84 Sklep iz točke 83 zgoraj sicer potrjujejo tudi odgovori Komisije na vprašanja, ki ji jih je v zvezi z neusklajenostjo nekaterih določb Obvestila o razlagi na obravnavi postavilo Splošno sodišče, v katerih je v bistvu priznala, da bi lahko bilo to obvestilo tudi bolje sestavljeno.
85 Očitek, ki se nanaša na kršitev načela pravne varnosti, je torej utemeljen.
86 Ne da bi bilo treba preizkusiti druge očitke, je treba drugemu tožbenemu razlogu ugoditi in zato izpodbijani sklep razglasiti za ničen.
Stroški
87 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker Komisija s svojimi predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
razsodilo:
1. Sklep Komisije C (2011) 9112 final z dne 13. decembra 2011 o zavrnitvi prošnje za vračilo protidampinških dajatev na uvoz nekaterih pritrdilnih elementov iz nerjavnega jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Tajvana se razglasi za ničen.
2. Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov.
Forwood | Dehousse | Schwarcz |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. februarja 2014.
Podpisi