SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 18. januarja 2024(*)
„Predhodno odločanje – Zračni promet – Uredba (EU) št. 376/2014 – Spremljanje dogodkov, ki ogrožajo varnost v letalstvu – Člen 15 – Zaupnost podrobnosti o teh dogodkih – Obseg te zaupnosti – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 11 – Svoboda izražanja in obveščanja – Medijska svoboda – Zahteva za posredovanje informacij o uničenju zrakoplova, ki je letel čez vzhodno Ukrajino, s strani podjetij, ki delujejo v sektorju informacijskih medijev – Člen 52(1) – Omejitev – Pogoji“
V zadevi C‑451/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Raad van State (državni svet, Nizozemska) z odločbo z dne 29. junija 2022, ki je na Sodišče prispela 7. julija 2022, v postopku
RTL Nederland BV,
RTL Nieuws BV,
ob udeležbi
Minister van Infrastructuur en Waterstaat,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi K. Jürimäe, predsednica tretjega senata v funkciji predsednice drugega senata, F. Biltgen, N. Wahl, J. Passer (poročevalec), sodniki, in M. L. Arastey Sahún, sodnica,
generalni pravobranilec: A. M. Collins,
sodna tajnica: A. Lamote, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 30. marca 2023,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za nizozemsko vlado M. K. Bulterman, J. M. Hoogveld in C. S. Schillemans, agenti,
– za Svet Evropske unije F. Naert in N. Rouam, agenta,
– za Evropsko komisijo sprva P.-J. Loewenthal, A. Nijenhuis, B. Sasinowska in G. Wilms, nato P.-J. Loewenthal, A. Nijenhuis in B. Sasinowska, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 15. junija 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in člena 15(1) Uredbe (EU) št. 376/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o poročanju, analizi in spremljanju dogodkov v civilnem letalstvu, spremembi Uredbe (EU) št. 996/2010 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2003/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta in uredb Komisije (ES) št. 1321/2007 in (ES) št. 1330/2007 (UL 2014, L 122, str. 18), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2018/1139 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2018 (UL 2018, L 212, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba št. 376/2014).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama RTL Nederland BV in RTL Nieuws BV (v nadaljevanju skupaj: podjetji RTL) na eni strani ter minister van Infrastructuur en Waterstaat (minister za infrastrukturo in upravljanje voda, Nizozemska) na drugi strani glede odločbe, s katero je zadnjenavedeni zavrnil zahtevo teh dveh podjetij za pridobitev informacij o uničenju zrakoplova, do katerega je prišlo 17. julija 2014, ko je ta letel čez vzhodno Ukrajino.
Pravni okvir
Pravo Unije
Splošna ureditev civilnega letalstva
3 V skladu s členom 1(1) Uredbe 2018/1139 je glavni cilj te uredbe vzpostaviti in ohranjati visoko enotno raven varnosti v civilnem letalstvu v Evropski uniji.
4 V ta namen je cilj določb poglavja IV te uredbe vzpostaviti „[s]kupni sistem za certificiranja, nadzor in izvrševanje“. Med temi določbami člen 72 navedene uredbe, naslovljen „Zbiranje, izmenjava in analiza informacij“, določa:
„1. [Evropska] komisija, [Agencija Evropske unije za varnost v letalstvu (EASA)] in pristojni nacionalni organi si izmenjujejo vse informacije, ki so jim na voljo v zvezi z uporabo te uredbe ter delegiranih in izvedbenih aktov, sprejetih na podlagi te uredbe, in so pomembne za druge strani pri izvajanju njihovih nalog v skladu s to uredbo. […]
[…]
5. Komisija sprejme izvedbene akte, s katerimi določi podrobna pravila o načinih izmenjave informacij iz odstavka 1 tega člena med Komisijo, [agencijo EASA] in pristojnimi nacionalnimi organi […].
V podrobnih pravilih iz prvega pododstavka tega odstavka se upošteva potreba po:
[…]
(b) taki omejitvi razširjanja in uporabe informacij na informacije, ki so nujno potrebne za doseganje ciljev iz člena 1;
[…]
6. Komisija, [agencija EASA] in pristojni nacionalni organi […] v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev ustrezne zaupnosti informacij, ki jih prejmejo v skladu s tem členom. Ta odstavek ne posega v morebitne strožje zahteve glede zaupnosti iz [Uredbe (EU) št. 996/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o preiskavah in preprečevanju nesreč in incidentov v civilnem letalstvu ter razveljavitvi Direktive 94/56/ES (UL 2010, L 295, str. 35), Uredbe (EU) št. 376/2014] ali druge zakonodaje Unije.
[…]“
5 Člen 119 Uredbe 2018/1139, naslovljen „Preglednost in obveščanje“, v odstavku 1 določa:
„Za dokumente [agencije EASA] se uporablja Uredba (ES) št. 1049/2001 [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331)]. To ne posega v pravila o dostopu do podatkov in informacij iz Uredbe (EU) št. 376/2014 ter izvedbenih aktov, sprejetih na podlagi člena 72(5) […] te uredbe.“
Ureditev preiskav nesreč in incidentov v civilnem letalstvu
6 Člen 5 Uredbe št. 996/2010, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2018/1139 (v nadaljevanju: Uredba št. 996/2010), naslovljen „Obveznost preiskave“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Za vsako nesrečo ali resen incident, v katerem je udeležen zrakoplov, za katerega se uporablja Uredba [2018/1139], se opravi preiskava v zvezi z varnostjo v državi članici, v kateri se je zgodila nesreča ali resen incident.
2. Kadar je zrakoplov, za katerega se uporablja Uredba [2018/1139] in ki je registriran v državi članici, udeležen v nesreči ali resnem incidentu, ki se zgodi na kraju, za katerega ni mogoče natančno določiti, ali je na ozemlju katere koli države, izvede preiskavo v zvezi z varnostjo organ za preiskave v zvezi z varnostjo iz države članice, v kateri je zrakoplov registriran.“
7 Člen 14 Uredbe št. 996/2010, naslovljen „Zaščita občutljivih varnostnih informacij“, določa:
„1. Naslednji zapisi se dajo na voljo in uporabljajo izključno za namene preiskave v zvezi z varnostjo:
(a) vse izjave oseb, ki jih je organ za preiskave v zvezi z varnostjo zabeležil v času preiskave v zvezi z varnostjo;
(b) evidence, ki razkrivajo identiteto oseb, ki so pričale v okviru preiskave v zvezi z varnostjo;
(c) informacije, ki jih zbere organ za preiskave v zvezi z varnostjo in so posebej občutljive ali zasebne narave, vključno z informacijami o zdravju posameznikov;
(d) gradivo, ki je nastalo tekom preiskave, kot so zapiski, osnutki, mnenja preiskovalcev, mnenja, izražena ob analizi informacij, vključno z informacijami iz zapisovalnikov poletov;
(e) informacije in dokazi, ki jih zagotovijo preiskovalci iz drugih držav članic ali tretjih držav v skladu z mednarodnimi standardi in priporočenimi praksami, kadar tako zahteva njihov organ za preiskave v zvezi z varnostjo;
(f) osnutki predhodnih ali končnih poročil ali vmesnih izjav;
(g) zvočni ali slikovni zapisi iz pilotske kabine in njihovi prepisi ter zvočni zapisi v enotah kontrol letenja, pri čemer se prav tako zagotovi, da se informacije, ki za preiskavo v zvezi z varnostjo niso pomembne, zlasti informacije zasebne narave, ustrezno zaščitijo, brez poseganja v odstavek 3.
2. Naslednji zapisi se dajo na voljo ali uporabljajo izključno za namene preiskave v zvezi z varnostjo ali za druge namene izboljšanja letalske varnosti:
(a) vsa komunikacija med osebami, ki so bile vpletene v delovanje zrakoplova;
(b) pisni ali elektronski zapisi in prepisi zapisov enot kontrole letenja, med drugim tudi poročila in rezultati za notranjo uporabo;
(c) spremna pisma pri posredovanju varnostnih priporočil od organa za preiskave v zvezi z varnostjo do naslovnika, kadar tako zahteva organ za preiskave v zvezi z varnostjo, ki je izdal priporočilo;
(d) poročila o dogodkih po [Direktivi 2003/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2003 o poročanju o dogodkih v civilnem letalstvu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 7, str. 331)].
Zapisi zapisovalnika poletov so na voljo ali se uporabijo izključno za namene preiskave v zvezi z varnostjo, za namene plovnosti ali vzdrževanja, razen če se takšni zapisi uporabijo anonimno ali se razkrijejo po varnih postopkih.
3. Ne glede na odstavka 1 in 2 se lahko pravosodni ali drugi organ, ki je v skladu z nacionalnim pravom pristojen za odločanje o razkritju zapisov, odloči, da koristi razkritja zapisov iz odstavkov 1 in 2 za druge, z zakonom dovoljene namene, prevladajo nad škodljivim domačim in mednarodnim vplivom, ki bi ga tako ravnanje lahko imelo na to ali kako prihodnjo preiskavo o varnosti. Države članice se lahko ob upoštevanju pravnih aktov Unije odločijo za omejitev primerov, v katerih se lahko sprejme takšna odločitev o razkritju.
Posredovanje zapiskov iz odstavkov 1 in 2 drugi državi članici za namene, ki niso povezani s preiskavo v zvezi z varnostjo, v primeru odstavka 2 pa tudi za namene, ki niso povezani z izboljšanjem letalske varnosti, se lahko odobri, če to dopušča nacionalna zakonodaja države članice, ki zapiske posreduje. Obdelava ali razkritje na ta način prejetih zapiskov s strani organov države članice, ki je zapiske prejela, je dovoljeno izključno po predhodnem posvetovanju z državo članico, ki je zapiske posredovala, in mora biti skladno z nacionalno zakonodajo države članice, ki je zapiske prejela.
4. Razkrijejo se lahko samo podatki, ki so nujno potrebni za namene iz odstavka 3.“
8 Člen 15 navedene uredbe, naslovljen „Sporočanje informacij“, v odstavkih od 3 do 5 določa:
„3. Brez poseganja v obveznosti iz členov 16 in 17, organ, ki vodi preiskavo v zvezi z varnostjo […] EASA in nacionalnim organom za civilno letalstvo sporočijo ustrezna dejstva, pridobljena med preiskavo v zvezi z varnostjo, razen informacij iz člena 14(1) ali informacij, zaradi katerih bi prišlo do navzkrižja interesov. Informacije, ki jih prejmejo EASA in nacionalni organi za civilno letalstvo, se zaščitijo v skladu s členom 14 in veljavnimi pravnimi akti Unije ter nacionalno zakonodajo.
4. Organ, ki vodi preiskavo v zvezi z varnostjo, je pooblaščen, da obvešča žrtve in njihove sorodnike ali združenja ali da javno objavi vse informacije o dejanskih izsledkih in poteku preiskave v zvezi z varnostjo ter morebitna predhodna poročila ali sklepe in/ali varnostna priporočila pod pogojem, da to ne ogrozi ciljev preiskave in je v celoti v skladu z veljavno zakonodajo o varstvu osebnih podatkov.
5. Pred javno objavo informacij iz odstavka 4 organ, ki vodi preiskavo v zvezi z varnostjo, te informacije posreduje žrtvam in njihovim sorodnikom ali združenjem, na način, ki ne ogroža ciljev preiskave v zvezi z varnostjo.“
9 Člen 16 navedene uredbe, naslovljen „Poročilo o preiskavi“, določa:
„1. Vsaka preiskava v zvezi z varnostjo se zaključi s poročilom v obliki, ki je ustrezna glede na vrsto in resnost nesreče ali resnega incidenta. V poročilu se navede, da je edini cilj preiskav v zvezi z varnostjo preprečevanje nesreč in incidentov v prihodnosti in ne ugotavljanje krivde ali odgovornosti. Poročilo po potrebi vsebuje varnostna priporočila.
2. V poročilu je zagotovljena anonimnost vsakega posameznika, udeleženega v nesreči ali resnem incidentu.
3. Če so v okviru preiskave v zvezi z varnostjo poročila pripravljena še preden je preiskava končana, lahko organ za preiskave v zvezi z varnostjo pred njihovo objavo zbere pripombe zadevnih organov, tudi EASA, in s pomočjo teh organov tudi pripombe zadevnega imetnika certifikata za načrt, proizvajalca in operaterja. Ti organi so glede vsebine posvetovanja dolžni varovati poklicne skrivnosti.
4. Organ za preiskave v zvezi z varnostjo zbere pred objavo končnega poročila pripombe zadevnih organov, tudi EASA, in s pomočjo teh organov tudi pripombe zadevnega imetnika certifikata za načrt, proizvajalca in operaterja, ki so glede vsebine posvetovanja dolžni varovati poklicne skrivnosti. Pri zbiranju takih pripomb organ za preiskave v zvezi z varnostjo upošteva mednarodne standarde in priporočene prakse.
5. Informacije iz člena 14 se vključijo v poročilo le, če so pomembne za analizo nesreče ali resnega incidenta. Informacije ali deli informacij, ki niso pomembni za analizo, se ne razkrijejo.
6. Organ za preiskave v zvezi z varnostjo objavi končno poročilo v najkrajšem možnem času in, če je možno, najpozneje v 12 mesecih od datuma nesreče ali resnega incidenta.
7. Če končnega poročila ni mogoče objaviti v 12 mesecih, izda organ za preiskave v zvezi z varnostjo vmesno izjavo najmanj ob vsaki obletnici nesreče ali resnega incidenta, v kateri predstavi napredek preiskave in vsa morebitna vprašanja v zvezi z varnostjo.
[…]“
Ureditev v zvezi z dogodki v civilnem letalstvu
10 Direktiva 2003/42 je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo 376/2014.
11 V uvodnih izjavah 6, 12, 16, 20, od 32 do 34, 40 in 50 Uredbe št. 376/2014 je navedeno:
„(6) Za izboljšanje varnosti v letalstvu bi bilo treba poročati, zbirati, shranjevati, varovati, izmenjavati, razširjati in analizirati ustrezne informacije v zvezi z varnostjo v civilnem letalstvu ter izvajati ustrezne varnostne ukrepe na podlagi zbranih informacij. […]
[…]
(12) Organi za preiskave v zvezi z varnostjo in vsi organi, ki so zadolženi za varnost v civilnem letalstvu v Uniji, bi morali imeti neomejen dostop do zbranih podrobnosti o dogodkih in poročil o dogodkih, ki jih hranijo njihove države članice, da bi se lahko v okviru izpolnjevanja svojih nadzornih obveznosti odločili, katere dogodke bi bilo treba preiskati z varnostnega vidika, ter ugotovili, katere izkušnje so pomembne za varnost v letalstvu in lahko prispevajo k izpolnjevanju obveznosti nadzora.
[…]
(16) Zaradi lažje izmenjave informacij bi morala biti poročila o dogodkih shranjena v podatkovnih bazah, ki bi bile skladne z Evropskim koordinacijskim centrom za obvezno poročanje o letalskih nesrečah (Eccairs) (programska oprema, ki jo uporabljajo vse države članice in evropska centralna podatkovna baza za shranjevanje poročil o dogodkih) […].
[…]
(20) Cilj izmenjave informacij o dogodkih bi moral biti preprečevanje nesreč in incidentov v letalstvu. Ne bi se smel uporabljati za pripisovanje krivde ali odgovornosti ter določanja ravni varnosti.
[…]
(32) Širši javnosti bi bilo treba zagotoviti splošne zbirne informacije o stopnji varnosti v letalstvu v državah članicah in Uniji. Te informacije bi morale zajemati zlasti trende in analize, ki izhajajo iz izvajanja te uredbe v državah članicah, kot tudi zbirne informacije o vsebini evropske centralne podatkovne baze. Te informacije o stopnji varnosti se lahko zagotovijo z objavo kazalnikov uspešnosti na področju varnosti.
(33) Sistem varnosti v civilnem letalstvu temelji na povratnih informacijah ter izkušnjah iz nesreč in incidentov. Poročanje o dogodkih in uporaba informacij o dogodkih za izboljšanje varnosti sta odvisna od odnosa zaupanja med poročevalcem in subjektom, ki je odgovoren za zbiranje in oceno informacij. Pri tem je treba strogo uporabljati pravila o zaupnosti. Namen varovanja informacij v zvezi z varnostjo pred neustrezno uporabo in omejitev dostopa do evropske centralne podatkovne baze, ki velja izključno za zainteresirane strani, ki sodelujejo pri izboljšanju varnosti v civilnem letalstvu, je zagotoviti stalno razpoložljivost informacij v zvezi z varnostjo, da je mogoče sprejeti primerne in pravočasne preventivne ukrepe ter izboljšati varnost v letalstvu. V tem smislu bi bilo treba občutljive informacije v zvezi z varnostjo ustrezno zaščititi in za njihovo zbiranje poskrbeti tako, da se v sistemih poročanja o dogodkih zagotovi njihova zaupnost, zaščiti njihov vir in zagotovi zaupanje osebja v civilnem letalstvu. Sprejeti bi bilo treba ustrezne ukrepe za zagotovitev, da so informacije, zbrane v sistem poročanja o dogodkih, zaupne in za omejitev dostopa do evropske centralne podatkovne baze. Nacionalna pravila o svobodi obveščanja bi morala upoštevati potrebno zaupnost teh informacij. Zbrane informacije bi bilo treba ustrezno zaščititi pred nepooblaščeno uporabo ali razkritjem. Uporabljati bi jih bilo treba izključno za ohranjanje ali izboljšanje varnosti v letalstvu in ne za pripisovanje krivde ali odgovornosti.
(34) Da bi v sistemu za poročanje o dogodkih v organizaciji zaposlenim ali pogodbenemu osebju zagotovili zaupnost, bi bilo treba informacije, vsebovane v poročilih o dogodkih, ustrezno zaščititi in smeli bi jih uporabljati le za ohranjanje ali izboljšanje varnosti v letalstvu. […]
[…]
(40) Da bi okrepili zaupanje posameznikov v sistem, bi morala biti obravnava poročil o dogodkih organizirana tako, da bi bila […] ustrezno zavarovana zaupnost identitete poročevalca in drugih oseb, omenjenih v poročilu o dogodku.
[…]
(50) Pri uporabi te uredbe bi bilo treba v celoti upoštevati pravila o obdelavi podatkov in varstvu posameznikov […]. Pri uporabi te uredbe bi bilo treba v celoti upoštevati pravila o dostopu do podatkov, kakor jih določa [Uredba št. 1049/2001], razen kar zadeva razširjanje podatkov in informacij, ki jih vsebuje evropska centralna podatkovna baza in so zaščiteni skladno s strožjimi pravili iz te uredbe.“
12 Člen 1 Uredbe št. 376/2014, naslovljen „Cilji“, določa:
„1. Cilj te uredbe je izboljšanje varnosti v civilnem letalstvu z zagotavljanjem, da so ustrezne informacije v zvezi z varnostjo v civilnem letalstvu sporočene, zbrane, shranjene, varovane, izmenjane, razširjane in analizirane.
Ta uredba zagotavlja:
(a) da se po analizi zbranih informacij po potrebi pravočasno izvedejo varnostni ukrepi;
(b) stalno razpoložljivost informacij v zvezi z varnostjo z vzpostavitvijo pravil glede zaupnosti in pravilne uporabe informacij ter z usklajeno in večjo zaščito poročevalcev in oseb, omenjenih v poročilih o dogodku, in
(c) da se tveganja za varnost v letalstvu upoštevajo in obravnavajo tako na ravni Unije kot na nacionalni ravni.
2. Edini namen poročanja o dogodkih je preprečevanje nesreč in incidentov, ne pa pripisovanje krivde ali odgovornosti.“
13 Člen 2 te uredbe določa:
„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve:
[…]
3. ,incident‘ pomeni incident v smislu Uredbe [št. 996/2010];
4. ,resni incident‘ pomeni resni incident v smislu Uredbe [št. 996/2010];
5. ,nesreča‘ pomeni nesrečo v smislu Uredbe [št. 996/2010];
6. ,informacije brez osebnih podatkov‘ pomeni informacije iz poročil o dogodkih, iz katerih so bili odstranjeni vsi osebni podatki, npr. imena ali naslovi fizičnih oseb;
7. ,dogodek‘ pomeni kateri koli dogodek v zvezi z varnostjo, ki ogroža ali ki bi lahko, če se ne odpravi ali če ni obravnavan, ogrozil zrakoplov, osebe v njem ali katero koli drugo osebo in ki zlasti vključuje nesrečo ali resni incident;
[…]
9. ,anonimizacija‘ pomeni postopek, pri katerem se iz poročil o dogodkih odstranijo vsi osebni podatki v zvezi s poročevalcem in osebami, omenjenimi v poročilu o dogodku, ter vse podrobnosti, vključno z imenom organizacije ali organizacij, udeleženih v dogodku, ki bi lahko razkrile identiteto poročevalca ali tretje osebe ali bi bilo na podlagi poročila o dogodku mogoče o njej sklepati;
[…]“
14 Člen 3 Uredbe št. 376/2014, naslovljen „Predmet in področje uporabe“, v odstavku 1 določa:
„Ta uredba določa pravila za:
(a) poročanje o dogodkih, ki ogrožajo ali ki bi, če se ne odpravijo ali če niso obravnavani, ogrozili zrakoplov, osebe v njem ali katero koli drugo osebo, opremo ali napravo, ki vpliva na delovanje zrakoplova, in poročanje o drugih ustreznih informacijah v zvezi z varnostjo z zadevnega področja;
(b) analizo in nadaljnje ukrepanje glede sporočenih dogodkov in drugih informacij v zvezi z varnostjo;
(c) zaščito letalskih uslužbencev;
(d) primerno uporabo zbranih informacij v zvezi z varnostjo;
(e) vključevanje informacij v evropsko centralno podatkovno bazo, in
[…].“
15 Člen 4 te uredbe, naslovljen „Obvezno poročanje“, določa:
„1. O dogodkih, ki lahko predstavljajo veliko tveganje za varnost v letalstvu in ki spadajo v naslednje kategorije, poročajo osebe iz odstavka 6 v skladu s sistemom obveznega poročanja o dogodkih iz tega člena:
(a) dogodki v zvezi z delovanjem zrakoplova, na primer:
[…]
iv) dogodki med letom;
[…]
2. Vsaka organizacija s sedežem v državi članici vzpostavi sistem obveznega poročanja za lažje zbiranje podrobnosti o dogodkih iz odstavka 1.
3. Vsaka država članica vzpostavi sistem obveznega poročanja za lažje zbiranje podrobnosti o dogodkih, vključno z zbiranjem podrobnosti o dogodkih, ki jih zberejo organizacije na podlagi odstavka 2.
[…]
6. Spodaj navedene fizične osebe poročajo o dogodkih iz odstavka 1 po možnosti prek sistema, ki ga je v skladu z odstavkom 2 vzpostavila organizacija, v kateri je redno ali pogodbeno zaposlen poročevalec oziroma organizacija uporablja njegove storitve, ali, če pa tega sistema niso izbrale, pa prek sistema, ki ga je v skladu z odstavkom 3 vzpostavila država članica, v kateri je sedež njihove organizacije, ali država, ki je izdala, potrdila ali spremenila licenco pilota, ali prek sistema, ki ga je v skladu z odstavkom 4 vzpostavila [agencija EASA]:
(a) vodja zrakoplova ali v primerih, ko vodja zrakoplova ne more poročati o dogodku, kateri koli drug član posadke, ki je takoj za njim pristojen za nadzor nad zrakoplovom, registriranim v državi članici, ali zrakoplovom, registriranim zunaj Unije, ki ga uporablja operator, za katerega država članica zagotavlja nadzor delovanja, ali operator s sedežem v Uniji;
(b) oseba, ki se pod nadzorom države članice ali [agencije EASA] ukvarja s projektiranjem, izdelovanjem, spremljanjem plovnosti, vzdrževanjem ali modificiranjem zrakoplova ali katere koli opreme ali dela takšnega zrakoplova;
(c) oseba, ki pod nadzorom države članice ali [agencije EASA] podpiše potrdilo o pregledu plovnosti ali potrdilo o sprostitvi zrakoplova v obratovanje ali katere koli opreme ali dela takšnega zrakoplova;
(d) oseba, ki opravlja nalogo, za katero mora pridobiti dovoljenje države članice kot uslužbenec ponudnika storitev zračnega prometa, ki so mu zaupane odgovornosti v zvezi z navigacijskimi službami zračnega prometa […];
(e) oseba, ki opravlja nalogo v zvezi z varnostnim upravljanjem letališča […];
[…]
7. Osebe, navedene v odstavku 6, poročajo o dogodkih v 72 urah po tem, ko izvejo zanje, razen če to preprečijo izjemne okoliščine.
8. Po uradnem obvestilu o dogodku vsaka organizacija s sedežem v državi članici, ki ni zajeta v odstavku 9, pristojnemu organu navedene države članice iz člena 6(3) čim prej, vsekakor pa najpozneje 72 ur po tem, ko izve za dogodek, sporoči podrobnosti o dogodku, zbrane v skladu z odstavkom 2 tega člena.
[…]“
16 Člen 5 Uredbe št. 376/2014, naslovljen „Prostovoljno poročanje“, v odstavkih od 1 do 3 določa, da vsaka organizacija s sedežem v državi članici, vsaka država članica in [agencija EASA] vzpostavijo sistem prostovoljnega poročanja, da se olajša zbiranje informacij o dogodkih, ki se ne bi zbirale v okviru sistema obveznega poročanja iz člena 4 te uredbe, in drugih informacij v zvezi z varnostjo, za katere prijavitelj meni, da pomenijo dejansko ali potencialno nevarnost za varnost v letalstvu. Člen 5(7) navedene uredbe določa, da lahko organizacije, države članice in [agencija EASA] vzpostavijo druge sisteme za zbiranje in obdelavo informacij v zvezi z varnostjo, da bi zbrale informacije o dogodkih, ki se ne bi zbirale v sistemih poročanja iz odstavkov 1, 2 in 3 tega člena ter iz člena 4 iste uredbe.
17 Člen 6 Uredbe št. 376/2014, naslovljen „Zbiranje in shranjevanje informacij“, določa:
„[…]
3. Vsaka država članica določi enega ali več pristojnih organov, ki vzpostavijo mehanizem za neodvisno zbiranje, vrednotenje, obdelavo, analizo in shranjevanje podrobnosti o dogodkih, o katerih se poroča na podlagi členov 4 in 5.
Obravnava poročil poteka tako, da se v okviru spodbujanja ,kulture pravičnosti‘ prepreči uporaba informacij za druge namene razen varnosti ter da je ustrezno zaščitena zaupnost identitete poročevalca in oseb, omenjenih v poročilu o dogodku.
[…]
6. Poročila o dogodkih, ki so sestavljena na podlagi podrobnosti o dogodkih, zbranih v skladu s členoma 4 in 5, pristojni organi iz odstavka 3 hranijo v nacionalni podatkovni bazi.
[…]“
18 Člen 7 te uredbe, naslovljen „Kakovost in vsebina poročil o dogodkih“, v odstavku 4 določa:
„Podatkovne baze iz odstavkov 5, 6 in 8 člena 6 uporabljajo oblike, ki so:
(a) standardizirane, da omogočijo lažjo izmenjavo informacij, ter
(b) združljive s programsko opremo Eccairs […].
[…]“
19 Člen 8 navedene uredbe, naslovljen „Evropska centralna podatkovna baza“, v odstavkih 1 in 2 med drugim določa, da Komisija upravlja evropsko centralno podatkovno bazo za shranjevanje vseh poročil o dogodkih, zbranih v Uniji, in da vsaka država članica to bazo posodablja, tako da vanjo prenese vse informacije v zvezi z varnostjo, ki so shranjene v nacionalnih podatkovnih bazah iz člena 6(6) te uredbe.
20 Člen 9 Uredbe št. 376/2014, naslovljen „Izmenjava informacij“, v odstavku 1 določa:
„Države članice in [agencija EASA] sodelujejo pri izmenjavi informacij, tako da pristojnim organom drugih držav članic, [agenciji EASA] in Komisiji prek evropske centralne podatkovne baze omogočijo dostop do vseh informacij v zvezi z varnostjo, shranjenih v svojih podatkovnih bazah.
Poročila o dogodkih se v evropsko centralno podatkovno bazo prenesejo najpozneje v 30 dneh po njihovem vnosu v nacionalno podatkovno bazo.
Poročila o dogodkih se po potrebi posodobijo z dodatnimi informacijami v zvezi z varnostjo.
[…]“
21 Člen 10 te uredbe, naslovljen „Razširjanje informacij, shranjenih v evropski centralni podatkovni bazi“, v odstavku 1 določa:
„Vsi subjekti, pristojni za urejanje varnosti v civilnem letalstvu, ali organi za preiskave v zvezi z varnostjo v Uniji imajo varen in neomejen spletni dostop do informacij o dogodkih, shranjenih v evropski centralni podatkovni bazi.
Informacije se uporabljajo v skladu s členoma 15 in 16.“
22 Člen 13 navedene uredbe, naslovljen „Analiza dogodkov in spremljanje na nacionalni ravni“, določa:
„[…]
9. Informacije, povezane z analizo in spremljanjem posameznih dogodkov ali skupin dogodkov, pridobljene na podlagi tega člena se, če so na voljo, pravočasno in najpozneje dva meseca po njihovi shranitvi v nacionalni podatkovni bazi v skladu s členom 8(2) in (3) shranijo v evropski centralni podatkovni bazi.
10. Države članice informacije, pridobljene z analizo poročil o dogodkih, uporabijo za opredelitev morebitnih korektivnih ukrepov, ki naj se izvedejo v okviru državnega varnostnega programa.
11. Da bi javnost obvestile o stopnji varnosti v civilnem letalstvu, vsaka država članica vsaj enkrat na leto objavijo poročilo o varnosti. Poročilo o varnosti:
(a) vsebuje informacije v zbirni in anonimizirani obliki o vrstah dogodkov in druge informacije v zvezi z varnostjo, poročane v okviru nacionalnih sistemov obveznega in prostovoljnega poročanja;
(b) opredeli trende;
(c) opredeli ukrepe, ki so bili sprejeti.
12. Države članice lahko objavijo tudi anonimizirana poročila o dogodkih in rezultate analize tveganja.“
23 Člen 15 te uredbe, naslovljen „Zaupnost in ustrezna uporaba informacij“, določa:
„1. Države članice in organizacije, v skladu s svojim nacionalnim pravom, ter [agencija EASA] sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo ustrezno zaupnost glede podrobnosti o dogodkih, ki jih prejmejo v skladu s členi 4, 5 in 10.
Vse države članice, vse organizacije s sedežem v državi članici ali Agencija obdelujejo osebne podatke samo v obsegu, ki je potreben za namen te uredbe, in brez poseganja v nacionalne pravne akte za izvajanje Direktive 95/46/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 15, str. 355)].
2. Brez poseganja v določbe v zvezi z zaščito informacij o varnosti iz členov 12, 14 in 15 Uredbe [št. 996/2010] se informacije iz poročil o dogodkih uporabljajo le za namen, za katerega so bile zbrane.
Države članice, [agencija EASA] in organizacije informacij o dogodkih ne dajo na razpolago oziroma jih ne uporabljajo:
(a) za pripisovanje krivde ali odgovornosti, ali
(b) za kateri koli drug namen, razen za ohranjanje ali izboljšanje varnosti v letalstvu.
[…]“
24 Člen 16 Uredbe št. 376/2014, naslovljen „Zaščita vira informacij“ v odstavku 3 določa:
„Vsaka država članica zagotovi, da osebni podatki niso nikoli zabeleženi v nacionalni podatkovni bazi iz člena 6(6). Takšne informacije brez osebnih podatkov se dajo na voljo vsem zadevnim stranem, da se jim na primer omogoči izpolnjevanje njihovih obveznosti v zvezi z izboljšanjem varnosti v letalstvu.“
25 Člen 20 te uredbe, naslovljen „Dostop do dokumentov in varstvo osebnih podatkov“, zajema odstavek 1, ki določa:
„Razen členov 10 in 11, v katerih so določena strožja pravila za dostop do podatkov in informacij, ki jih vsebuje evropska centralna podatkovna baza, se ta uredba uporablja brez poseganja v Uredbo [št. 1049/2001].“
Nizozemsko pravo
Zakon o dostopu do informacij javnega značaja
26 Pravica javnosti do dostopa do upravnih dokumentov je bila, kar zadeva spor o glavni stvari, urejena z Wet houdende regelen betreffende de openbaarheid van bestuur (zakon o pravilih glede dostopa do informacij javnega značaja) z dne 31. oktobra 1991 (Stb. 1991, št. 703, v nadaljevanju: zakon o dostopu do informacij javnega značaja).
27 Člen 2(1) zakona o dostopu do informacij javnega značaja je določal:
„Upravni organ pri izvajanju svojih nalog brez poseganja v katero koli drugo zakonsko določbo zagotavlja informacije v skladu s tem zakonom, pri čemer upošteva splošni interes do prostega dostopa do informacij.“
28 Člen 3 tega zakona je določal:
„1. Vsakdo lahko naslovi zahtevo za pridobitev informacij iz dokumentov, ki se nanašajo na upravno zadevo, na upravni organ ali institucijo, oddelek ali družbo, ki deluje pod vodstvom upravnega organa.
2. Vložnik v zahtevi navede upravno zadevo ali dokument, ki se nanjo nanaša, glede katerih želi informacije.
3. Vložniku pri vložitvi zahteve ni treba utemeljiti interesa.
[…]
5. Zahteva za pridobitev informacij se odobri na podlagi določb členov 10 in 11.“
29 Člen 10(2) navedenega zakona je določal:
„Zagotavljanje informacij na podlagi tega zakona prav tako ni potrebno, če interes za to posredovanje ne prevlada nad naslednjimi interesi:
(a) odnosi Kraljevine Nizozemske z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami;
[…]
(d) inšpekcije, kontrole in nadzor, ki jih izvajajo upravni organi;
(e) spoštovanje zasebnosti;
[…].“
Zakon o zračnem prometu
30 Člen 7.1(1) Wet houdende algemene regeling met betrekking tot het luchtverkeer (zakon o splošnih pravilih glede zračnega prometa) z dne 18. junija 1992 (Stb. 1992, št. 368), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o zračnem prometu), je določal:
„O dogodkih je obveščen minister za infrastrukturo in okolje.“
31 Člen 7.2(1) zakona o zračnem prometu je določal:
„Podatki, pridobljeni iz uradnega obvestila iz člena 7.1(1) ali pridobljeni od države članice Evropske unije v odziv na podobno uradno obvestilo v navedeni državi članici, niso javni.“
Dejansko stanje in vprašanja za predhodno odločanje
32 Podjetji RTL sta z dopisom z dne 10. januarja 2018 od minister van Justitie en Veiligheid (minister za pravosodje in varnost, Nizozemska) zahtevala, naj na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja posreduje vse informacije, ki se nanašajo na uničenje zrakoplova, ki ga je zakupila družba Malaysia Airlines in ki je opravil let s kodo IATA (International Air Transport Association) MH17 iz Amsterdama (Nizozemska) v Kualo Lumpur (Malezija) (v nadaljevanju: MH17). Do tega uničenja je prišlo 17. julija 2014, medtem ko je MH17 prečkal del ukrajinskega zračnega prostora nad regijo Doneck, ki leži v vzhodni Ukrajini. Podjetji RTL sta z zahtevo, ki se je med drugim nanašala na kategorijo dokumentov, opredeljeno kot „poročila, vnesena v ECCAIRS leta 2014 [in] ki se nanašajo na Ukrajino“ (v nadaljevanju: poročila ECCAIRS), želeli prejeti informacije o tem, kaj so nizozemski organi vedeli v zvezi s tem dogodkom.
33 Minister za pravosodje in varnost je del te zahteve, ki se nanaša na poročila ECCAIRS, posredoval ministru za infrastrukturo in upravljanje voda. Potem ko je ta minister opravil poizvedbo v nizozemski bazi podatkov, je ugotovil, da je pristojni nizozemski organ v njej shranil tri poročila v zvezi z dogodki, ki so se zgodili v ukrajinskem zračnem prostoru leta 2014. Vendar pa ni raziskal, ali so pristojni organi drugih držav članic druga poročila o tem shranili v svojih nacionalnih bazah podatkov in v evropski centralni podatkovni bazi.
34 Minister za infrastrukturo in upravljanje voda je z odločbo z dne 17. aprila 2018 navedeno zahtevo zavrnil v delu, v katerem se je nanašala na poročila ECCAIRS. To odločbo je v bistvu obrazložil s sklicevanjem na obstoj posebne ureditve prepovedi razkritja, ki naj bi izhajala iz Uredbe št. 376/2014 in ki naj bi se edina uporabljala za zadevne informacije, z izključitvijo splošne ureditve dostopa javnosti do upravnih dokumentov, ki je določena z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja. Po njegovem mnenju naj bi bila pravna posledica te posebne ureditve to, da se lahko informacije, shranjene v nacionalnih podatkovnih bazah, prvič, posredujejo le zainteresiranim osebam, kot so opredeljene v Prilogi II k tej uredbi, in drugič, uporabijo le za ohranjanje ali izboljšanje varnosti v letalstvu.
35 Podjetji RTL sta zoper navedeno odločbo vložili upravno pritožbo.
36 Minister za infrastrukturo in upravljanje voda je z odločbo z dne 17. oktobra 2018 potrdil svojo odločbo z dne 17. aprila 2018, ki ji je dodal razlog, ki se v bistvu nanaša na člen 7.2 zakona o zračnem prometu, katerega namen naj bi bil zagotoviti pravilno uporabo Uredbe št. 376/2014 v nacionalnem pravu in ki naj bi torej tudi preprečeval posredovanje informacij o uničenju MH17 med letom pravni osebi, kot sta podjetji RTL.
37 Podjetji RTL sta nato vložili tožbo v upravnem sporu pri rechtbank Midden‑Nederland (sodišče osrednje Nizozemske, Nizozemska).
38 To je s sodbo z dne 7. novembra 2019 tožbo podjetij RTL zavrnilo kot neutemeljeno.
39 Podjetji RTL v okviru pritožbe, ki sta jo vložili pri Raad van State (državni svet, Nizozemska), med drugim trdita, da Uredbe št. 376/2014 in člena 7.2 zakona o zračnem prometu ni mogoče razlagati tako, da vzpostavljata posebno ureditev zaupnosti ali prepovedi razkritja, katere pravna posledica je, da jima je v celoti in absolutno odvzeta možnost, ki jo imata na podlagi splošne ureditve dostopa javnosti do upravnih dokumentov, določene z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja, da pridobita informacije o uničenju MH17 med letom. Iz analize besedila člena 15 navedene uredbe, konteksta, v katerega je ta člen umeščen, in ciljev, ki jim sledi, naj bi bilo sicer razvidno, da je zakonodajalec Unije želel vzpostaviti posebno ureditev zaupnosti na področju varnosti v letalstvu. Vendar naj ta ureditev zaupnosti ne bi nalagala popolne in absolutne prepovedi razkritja informacij, na katere se ta zaupnost nanaša.
40 Podredno podjetji RTL menita, da bi bilo treba navedeno ureditev zaupnosti, čeprav bi se uporabljala ob izključitvi vseh drugih ureditev, vseeno razlagati ob spoštovanju pravice do svobode izražanja in obveščanja, določene v členu 10 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP). Podjetjem, ki delujejo v sektorju informacijskih medijev, naj bi bilo torej še vedno mogoče posredovati nekatere informacije, ki pomenijo velik javni interes, kot to velja za informacije glede katastrofalnega dogodka, ki ga pomeni uničenje MH17 med letom.
41 V tem okviru se predložitveno sodišče, na prvem mestu, sprašuje o obsegu ureditve zaupnosti, vzpostavljene s členom 15 Uredbe št. 376/2014, o združljivosti posebne ureditve prepovedi razkritja, uvedene z zakonom o zračnem prometu, s to uredbo in o povezavi teh dveh ureditev s splošno ureditvijo dostopa javnosti do upravnih dokumentov, ki je v nacionalnem pravu določena z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja.
42 V zvezi s tem to sodišče med drugim meni, da analiza Direktive 2003/42 in Uredbe št. 376/2014 ne omogoča ugotovitve, ali ta akta nalagata, omogočata ali, nasprotno, izključujeta popolno in absolutno prepoved razkritja informacij, za katere se uporabljajo različne ureditve zaupnosti, ki jih vzpostavljata. V njunih določbah in uvodnih izjavah, s katerimi se lahko pojasni njihov obseg, naj bi bila namreč v nizozemski različici omenjena potreba po zagotovitvi „ustrezne“ ali „primerne“ zaupnosti teh informacij. Poleg tega naj bi se včasih sklicevale na „informacije“, ki jih prejmejo pristojni nacionalni organi, včasih na „občutljive informacije“, ki jih imajo ti organi, in včasih na „podrobnosti o dogodkih“, ki lahko pomenijo tveganje za varnost v letalstvu, ne da bi bilo izrecno pojasnjeno, kaj ti različni pojmi zajemajo niti kako so med seboj povezani.
43 Navedeno sodišče poleg tega meni, da je treba te različne ureditve razlagati ob upoštevanju, prvič, pravice do svobode izražanja in obveščanja, ki jo člen 11 Listine in člen 10 EKČP na splošno zagotavljata vsakomur, ter drugič, pravic in posebne „nadzorne“ vloge, ki jo drugi od teh členov priznava medijskim hišam, kot naj bi Evropsko sodišče za človekove pravice opozorilo zlasti v sodbi z dne 8. novembra 2016, Magyar Helsinki Bizottság proti Madžarski (CE:ECHR:2016:1108JUD001803011).
44 Na drugem mestu, predložitveno sodišče se v bistvu sprašuje o posledicah, ki jih je treba izpeljati iz morebitne nezdružljivosti zakona o zračnem prometu z Uredbo št. 376/2014, razlagano glede na člen 11 Listine. V zvezi s tem meni, da če bi bilo treba šteti, da posebna ureditev prepovedi razkritja, določena s tem zakonom, ni združljiva z Uredbo št. 376/2014 in da se zato ne uporablja, bi bilo treba zakonitost odločbe, s katero je minister za infrastrukturo in upravljanje voda zavrnil zahtevo podjetij RTL, presojati glede na zakon o dostopu do informacij javnega značaja. Čeprav namen tega zakona ni zagotoviti prenos ali uporabo ureditve sekundarne zakonodaje Unije in čeprav to pravo na splošno ne harmonizira pravice javnosti do dostopa do upravnih dokumentov v državah članicah, pa bi ga bilo treba razlagati, kolikor je mogoče, ob upoštevanju ureditve zaupnosti, uvedene z Uredbo št. 376/2014, kot naj bi bilo poleg tega opozorjeno v uvodni izjavi 33 te uredbe.
45 V teh okoliščinah je Raad van State (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ta vprašanja:
„1. Kaj je treba razumeti s ,podrobnostmi o dogodkih‘ in ,ustrezno zaupnostjo‘ v smislu člena 15(1) Uredbe št. 376/2014 ob upoštevanju pravice do svobode izražanja in obveščanja iz člena 11 [Listine] in člena 10 EKČP?
2. Ali je treba člen 15(1) Uredbe št. 376/2014 ob upoštevanju pravice do svobode izražanja in obveščanja iz člena 11 [Listine] in člena 10 EKČP razlagati tako, da je združljiv z nacionalnim predpisom, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v skladu s katerim ni dovoljeno razkriti nobenega podatka, prejetega v zvezi z dogodki, o katerih se poroča?
3. Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen: ali sme pristojni nacionalni organ uporabiti splošno nacionalno ureditev o razkritju, na podlagi katere se informacije ne posredujejo, če njihovo posredovanje ne prevlada nad interesi glede, na primer, odnosov z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami, pregledovanja, kontrole in nadzora s strani upravnih organov, spoštovanja zasebnosti in preprečevanja nesorazmerne koristi oziroma neugodnega položaja za fizične in pravne osebe?
4. Ali je, kadar se uporabi splošna nacionalna ureditev o razkritju, pomembno, ali gre za informacije iz nacionalne podatkovne baze ali za informacije iz poročil ali o poročilih, ki so navedene v drugih dokumentih, na primer dokumentih o politiki?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo in drugo vprašanje
46 Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 15 Uredbe št. 376/2014 glede na pravico do svobode izražanja in obveščanja iz člena 11 Listine razlagati tako, da za informacije, ki jih imajo pristojni nacionalni organi glede „dogodka“ v zvezi z varnostjo v letalstvu v smislu člena 2, točka 7, te uredbe, velja ureditev zaupnosti, katere posledica je, da niti javnost niti medijsko‑informacijsko podjetje nimata pravice do dostopa do njih.
47 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in načela enakosti izhaja, da je treba izraze iz določbe tega prava, ki za določitev svojega pomena in obsega ne napotuje izrecno na pravo držav članic, običajno v vsej Uniji razlagati avtonomno in enotno. To razlago je treba poiskati ob upoštevanju ne le besedila določbe, ki jo je treba razložiti, ampak tudi konteksta, v katerega je umeščena, in ciljev, ki jim sledi ureditev, katere del je (glej v tem smislu sodbi z dne 18. januarja 1984, Ekro, 327/82, EU:C:1984:11, točka 11, in z dne 15. novembra 2022, Senatsverwaltung für Inneres und Sport, C‑646/20, EU:C:2022:879, točka 40).
48 Poleg tega je treba vsak akt Unije, kolikor je mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvom o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom, zlasti z določbami Listine. Tako je treba, kadar je določbo takega akta mogoče razlagati na več načinov, dati prednost tisti razlagi, ki zagotavlja skladnost te določbe s primarnim pravom, in ne tisti, ki bi vodila do ugotovitve njene neskladnosti s tem pravom (sodbi z dne 14. maja 2019, M in drugi (Preklic statusa begunca), C‑391/16, C‑77/17 in C‑78/17, EU:C:2019:403, točka 77, in z dne 26. aprila 2022, Poljska/Parlament in Svet, C‑401/19, EU:C:2022:297, točka 70).
49 V obravnavanem primeru je treba, na prvem mestu, v zvezi z besedilom člena 15 Uredbe št. 376/2014 na eni strani poudariti, da odstavek 1 tega člena državam članicam med drugim nalaga, da sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev zaupnosti podrobnosti o dogodkih, ki jih prejmejo na podlagi členov 4, 5 in 10 te uredbe.
50 Kot izhaja iz člena 4, od (1) do (3) in od (6) do (8), Uredbe št. 376/2014 ter člena 5, od (1) do (3) in (7), te uredbe v povezavi z opredelitvami iz člena 2, točke od 3 do 5 in 7, navedene uredbe, „podrobnosti“ v smislu te uredbe zajemajo vse „informacije“, ki se zbirajo v kakršni koli obliki, s strani pristojnih nacionalnih organov, prek sistemov poročanja in priprave poročil, določenih v prvih dveh od teh treh členov, v zvezi z dogodki, ki ogrožajo ali bi lahko ogrozili zrakoplov, osebe v njem ali katero koli drugo osebo, ne glede na to, ali gre za incidente, resne incidente ali nesreče. Kot izhaja iz člena 10(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 376/2014, te podrobnosti, širše, vključujejo tudi vse „informacije o teh dogodkih“, ki so v kakršni koli obliki shranjene v evropski centralni podatkovni bazi in nacionalnih podatkovnih bazah iz člena 8 oziroma člena 6(6) te uredbe, zlasti tiste, ki se nanašajo na „ocenjevanje“, „analizo“ in „spremljanje“, ki jih morajo v skladu s členom 6(3), prvi pododstavek, in členom 13(9) navedene uredbe izvajati pristojni nacionalni organi, ter tiste, ki se nanašajo na „korektivne ukrepe“, ki jih je treba sprejeti v skladu s členom 13(10) te uredbe.
51 Zato obveznost zaupnosti iz člena 15(1) Uredbe št. 376/2014 velja, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 30 sklepnih predlogov, za vse informacije o dogodkih, ki jih imajo pristojni nacionalni organi ali agencija EASA na podlagi členov 4, 5 ali 10 te uredbe. Te informacije vključujejo tako informacije, ki jih pristojni nacionalni organi zberejo zaradi obvestila o dogodku, ki je ali bi lahko ogrozil zrakoplov, osebe v njem ali katero koli drugo osebo, kot tudi druge informacije, shranjene v nacionalnih podatkovnih bazah in evropski centralni podatkovni bazi, zlasti informacije iz poročil in drugih dokumentov ali nosilcev, ki so jih ti organi pripravili ali sestavili po takem obvestilu.
52 Na drugi strani člen 15(2) Uredbe št. 376/2014 določa pravni obseg obveznosti zaupnosti, določene v prvem odstavku tega člena, v zvezi s katero opredeljuje stvarno področje uporabe. Tako ta odstavek 2 v prvem pododstavku določa, da se brez poseganja v določbe v zvezi z zaščito informacij o varnosti iz členov 12, 14 in 15 Uredbe (EU) št. 996/2010 informacije iz poročil o dogodkih uporabljajo le za namen, za katerega so bile zbrane. Poleg tega v skladu z drugim pododstavkom navedenega odstavka 2 države članice informacij o dogodkih ne dajo na razpolago oziroma jih ne uporabljajo za pripisovanje krivde ali odgovornosti in, širše, za kateri koli drug namen, razen za ohranjanje ali izboljšanje varnosti v letalstvu.
53 Čeprav se prvi pododstavek člena 15(2) Uredbe št. 376/2014 na splošno sklicuje na „namen, za katerega so bile [take informacije] zbrane“, je iz analize te celotne uredbe razvidno, da se ti cilji dejansko navezujejo na ohranjanje in izboljšanje varnosti v letalstvu iz drugega pododstavka te določbe. Natančneje, iz člena 3(1), člena 6(3), drugi pododstavek, in člena 13(10) navedene uredbe je jasno in dosledno razvidno, da se te informacije lahko dajo na voljo in uporabljajo le za namene, ki iz enega ali drugega naslova spadajo v okvir tega ohranjanja ali tega izboljšanja, kot je na primer za odkrivanje tveganj, ki lahko vplivajo na varnost v letalstvu, spremljanje teh tveganj, sprejetje ukrepov za njihovo odpravo ali zaščito uslužbencev v sektorju civilnega letalstva. Poleg tega je iz zadnjenavedenih treh določb Uredbe št. 376/2014 in člena 9(1) te uredbe razvidno, da so vsi mehanizmi, ki so bili vzpostavljeni za ureditev različnih vidikov obdelave navedenih informacij, kot so uradno obveščanje, shranjevanje, ocenjevanje in analiza teh informacij ali njihova izmenjava, vsi namenjeni prispevku h ohranitvi in izboljšanju varnosti v sektorju civilnega zračnega prometa.
54 Na drugem mestu, glede konteksta, v katerega je umeščen člen 15 Uredbe št. 376/2014, in ciljev, ki se uresničujejo s to uredbo, je treba poudariti, prvič, da je v skladu z njenim členom 1(1) cilj te uredbe izboljšanje varnosti letalstva v Uniji z zagotavljanjem, da so ustrezne informacije v zvezi z varnostjo v civilnem letalstvu sporočene, zbrane, shranjene, varovane, izmenjane, razširjane in analizirane.
55 Drugič, člen 1(1)(b) in (2) Uredbe št. 376/2014 ter uvodne izjave 6, 12, 20, 33, 34 in 40 te uredbe potrjujejo, da je obveznost zaupnosti iz člena 15 navedene uredbe hkrati osrednji in nujni element sistema nadzora in kontrole, ki ga ta uredba vzpostavlja za izboljšanje varnosti v letalstvu. Ta obveznost zaupnosti je stroga in velja za vse informacije, ki jih v ta namen zberejo ali pripravijo pristojni nacionalni organi. Korelat navedene obveznosti je prepoved dajanja na voljo ali uporabe takih informacij za kakršen koli drug namen.
56 Tretjič, cilj in posledica drugih določb Uredbe št. 376/2014, ki se sicer ne nanašajo neposredno na dajanje na voljo in uporabo zadevnih informacij, je očitno zagotoviti učinkovitost obveznosti zaupnosti iz člena 15 te uredbe z okrepitvijo prepovedi, ki iz te obveznosti izhaja, in sicer prepovedi dajanja na voljo ali uporabe teh informacij za druge namene od tistih, ki so izrecno navedeni v členu 15 te uredbe.
57 Natančneje, iz člena 20 Uredbe št. 376/2014 v povezavi z njeno uvodno izjavo 50 jasno izhaja, da se pravica javnosti do dostopa do dokumentov, kot je določena v Uredbi št. 1049/2001, ne uporablja za navedene informacije. Zanje namreč veljajo izključno strožja pravila iz členov 10 in 11 Uredbe št. 376/2014.
58 Četrtič, tudi analiza drugih uredb, ki se uporabljajo na področju varnosti v letalstvu in na katere se Uredba št. 376/2014 večkrat sklicuje, potrjuje, da je obveznost zaupnosti iz člena 15 te uredbe hkrati splošna in stroga.
59 Tako Uredba 2018/1139, katere cilj je v skladu s členom 1(1) te uredbe vzpostaviti in ohranjati visoko enotno raven varnosti v civilnem letalstvu v Uniji, v členu 72(1) in (5) določa, da je treba vse informacije, ki jih Komisija, agencija EASA in pristojni nacionalni organi lahko zbirajo, analizirajo in izmenjujejo v okviru uporabe te uredbe, razširjati in uporabljati le, kot je „nujno potrebno“ za doseganje tega cilja. Poleg tega člen 72(6) navedene uredbe tem različnim subjektom nalaga, da sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev ustrezne zaupnosti teh informacij, brez poseganja v „strožje“ zahteve glede zaupnosti iz, med drugim, Uredbe (EU) št. 376/2014. Nazadnje, v členu 119 Uredbe 2018/1139 je v bistvu opozorjeno, da se pravica javnosti do dostopa do dokumentov, uvedena z Uredbo št. 1049/2001, ne uporablja za informacije, ki so zbrane ali pripravljene v skladu z Uredbo št. 376/2014.
60 Dosledno, Uredba št. 996/2010, ki se, kot izhaja iz njenega člena 5(1) in (2), uporablja vzporedno z Uredbo št. 376/2014 v primeru nesreč ali resnih incidentov, v katere je vključen zrakoplov, ki morajo biti predmet preiskave v zvezi z varnostjo, v členu 14(1) in (2) v bistvu določa, da morajo biti občutljive informacije, ki se zberejo v zvezi s temi nesrečami ali resnimi incidenti v okviru preiskave v zvezi z varnostjo, ki je posledica teh nesreč ali incidentov, upravičene do „zaščite“, primerljive z „zaupnostjo“ iz Uredbe št. 376/2014, v smislu, da se ne smejo dajati na voljo ali uporabljati za druge namene kot za namene, povezane s to preiskavo, ali v nekaterih primerih za izboljšanje varnosti v letalstvu. Iz člena 15(3) Uredbe št. 996/2010 prav tako izhaja, da kadar organ, pristojen za preiskavo v zvezi z varnostjo, sporoči nekatere od teh občutljivih informacij agenciji EASA ali nacionalnim organom za civilno letalstvo zaradi izboljšanja varnosti v letalstvu, morajo navedene informacije ostati zaščitene pred vsakršnim dajanjem na voljo ali uporabo za druge namene.
61 Tako iz besedila člena 15 Uredbe št. 376/2014, konteksta, v katerega je ta umeščen, in ciljev, ki jim sledi ureditev, katere del je, izhaja, da je treba to določbo razlagati tako, da za vse informacije, ki jih imajo pristojni nacionalni organi glede „dogodka“ v zvezi z varnostjo v letalstvu, kot je opredeljen v Uredbi št. 376/2014, velja ureditev zaupnosti, zaradi katere javnost nima pravice do dostopa do njih v nobeni obliki.
62 V zvezi s preudarki predložitvenega sodišča glede tega, da zakonodajalec Unije uporablja izraza „primerno“ in „ustrezno“, zlasti v uvodnih izjavah 6, 33, 34 in 40 Uredbe št. 376/2014 ter v nekaterih njenih določbah, zlasti v členu 1(1), členu 3(1) in členu 6(3) te uredbe, je treba dodati, da se ta izraza ne nanašata na „zaupnost“, določeno z navedeno uredbo kot tako, temveč na „zaščito“ ali „ohranitev“ te zaupnosti, na „ukrepe“, ki jih je treba sprejeti za zagotovitev te ohranitve ali zaščite, ter na „uporabo“ zadevnih informacij. Torej ju je treba razumeti tako, da navedena zaupnost ni zgolj relativna, kot predvideva to sodišče, ampak da jo je treba zagotoviti z vsemi sredstvi, ki zagotavljajo, da se zadevne informacije uporabljajo samo za namene, za katere so bile zbrane ali pripravljene.
63 Zato člen 15 Uredbe št. 376/2014 ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da za informacije, ki jih imajo pristojni nacionalni organi v zvezi s takim dogodkom, velja ureditev popolne in absolutne zaupnosti, zaradi česar javnost nima pravice do dostopa do teh informacij v nobeni obliki.
64 Iz tega sledi, da obveznost zaupnosti iz člena 15(1) Uredbe št. 376/2014 med drugim velja za vse informacije, ki jih v kakršni koli obliki zbere pristojni nacionalni organ v zvezi z dogodkom, kot je ta v postopku v glavni stvari, in sicer o „nesreči“ v smislu člena 2, točka 5, Uredbe št. 376/2014 in Uredbe št. 996/2010, na katero ta določba napotuje, ter za vse informacije v kakršni koli obliki, ki so v dokumentu ali na nosilcu, ki je sestavljen ali oblikovan po poročanju o tem dogodku ter je v ustrezni nacionalni podatkovni bazi in v evropski centralni podatkovni bazi. Tak dogodek namreč spada med tiste, ki morajo biti predmet obveznega poročanja v skladu s členom 4(1)(a)(iv) Uredbe št. 376/2014, ker gre za dogodek, ki je povezan z letom zadevnega zrakoplova in pomeni veliko tveganje za varnost v letalstvu. Zato je treba navedeno obveznost med drugim spoštovati, kadar gre za „poročila ECCAIRS“, kot so tista, navedena v točkah od 32 do 34 te sodbe, pri čemer je treba ugotoviti, da je ECCAIRS v praksi programska oprema, ki se uporablja v nacionalnih podatkovnih bazah in v evropski centralni podatkovni bazi, katere vzpostavitev nalaga Uredba št. 376/2014, kot to izhaja iz člena 7(4) te uredbe v povezavi z njeno uvodno izjavo 16.
65 Na tretjem in zadnjem mestu, glede na vprašanja predložitvenega sodišča v zvezi s pravnimi posledicami take razlage člena 15 Uredbe št. 376/2014 za pravico do svobode izražanja in obveščanja, določeno v členu 11 Listine, v posebnem primeru, v katerem je oseba, ki zahteva dostop do informacij, za katere velja ureditev zaupnosti iz tega člena, medijsko‑informacijsko podjetje, je treba pojasniti naslednje.
66 Sodišče je že opozorilo, da je treba akte ali določbe sekundarne zakonodaje Unije, ki lahko negativno vplivajo na uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja iz člena 11 Listine in torej omejujejo tako uresničevanje, razlagati ob upoštevanju te pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 26. aprila 2022, Poljska/Parlament in Svet, C‑401/19, EU:C:2022:297, točki 47 in 70).
67 V obravnavanem primeru so Svet Evropske unije, Komisija in nizozemska vlada v pisnih stališčih vsi izrazili mnenje, da člen 15 Uredbe št. 376/2014, čeprav omejuje uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja, določene v členu 11 Listine, izpolnjuje pogoje, ki so v členu 52(1) Listine zahtevani za dopustitev take omejitve.
68 V zvezi s tem člen 52(1) Listine določa, da se izvrševanje pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, lahko omeji, če, prvič, so te omejitve predpisane z zakonom, drugič, spoštujejo bistveno vsebino zadevnih pravic in svoboščin in, tretjič, so ob upoštevanju načela sorazmernosti nujne ter dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.
69 Prvič, v zvezi z zahtevo, da mora biti taka omejitev predpisana z zakonom, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da ta zahteva med drugim nalaga, da se v njeni pravni podlagi jasno in natančno opredeli njen obseg (glej v tem smislu sodbi z dne 17. decembra 2015, WebMindLicenses, C‑419/14, EU:C:2015:832, točka 81, in z dne 6. oktobra 2020, État luxembourgeois (Pravica do pravnega sredstva zoper zahtevo za informacije na davčnem področju), C‑245/19 in C‑246/19, EU:C:2020:795, točka 76).
70 To pa velja za člen 15 Uredbe št. 376/2014, kot je razvidno zlasti iz točk 51 in 61 te sodbe.
71 Drugič, v zvezi z zahtevo po spoštovanju bistvene vsebine zadevne pravice je treba najprej opozoriti, da člen 15 Uredbe št. 376/2014 določa splošno in strogo ureditev zaupnosti za informacije, ki jih na podlagi te uredbe zbirajo ali hranijo organi, pristojni za varnost v letalstvu. V zvezi s tem ta člen 15 lahko posega v pravico do svobode izražanja in obveščanja, določeno v členu 11 Listine, ker ta na splošno vsem osebam, kot izhaja iz njegovega odstavka 1, in natančneje, medijem, kot izhaja iz njegovega odstavka 2, omogoča prejemanje informacij.
72 Člen 15 Uredbe št. 376/2014 namreč vsem osebam preprečuje prosti dostop do podrobnosti in informacij iz te določbe ter torej seznanitev z njihovo vsebino, in to ne glede na dogodek, na katerega se te informacije nanašajo, in torej ne glede na interes, ki bi ga te informacije morda imele za javnost.
73 Poleg tega, natančneje, navedeni člen medijsko‑informacijskim podjetjem preprečuje dostop do navedenih informacij za novinarske namene v okviru pripravljalnih dejavnosti raziskav, preiskav in zbiranja elementov, ki so neločljivo povezani s svobodo medijev in s končnim ciljem novinarske dejavnosti, ki je posredovanje informacij javnosti in spodbujanje javne razprave (glej v tem smislu sodbo z dne 15. marca 2022, Autorité des marchés financiers, C‑302/20, EU:C:2022:190, točki 68 in 69 ter navedena sodna praksa).
74 Vendar se člen 15 Uredbe št. 376/2014 uporablja le za informacije o nesrečah, resnih incidentih ali drugih dogodkih, ki bi lahko pomenili veliko tveganje za varnost v letalstvu in ki jih na podlagi te uredbe zberejo ali hranijo pristojni javni organi. Zato javnosti in medijsko-informacijskim podjetjem ne preprečuje, da bi se o tem pozanimala pri drugih virih ali na druge načine.
75 Poleg tega ta člen 15 sam po sebi ne posega v svobodo mnenja in izražanja.
76 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da navedeni člen 15 ne posega v bistveno vsebino pravice, določene v členu 11 Listine.
77 Tretjič, v zvezi z zahtevo, da morajo biti vse omejitve potrebne za sledenje cilju splošnega interesa, ki ga priznava Unija, in sorazmerne za ta namen, je treba opozoriti, da je Sodišče že razsodilo, da cilja zagotavljanja varnosti zračnega prometa ter, širše, zagotavljanja enotne in visoke ravni varnosti v civilnem letalstvu v Evropi pomenita cilja splošnega interesa, ki ju priznava Unija (glej v tem smislu sodbi z dne 5. julija 2017, Fries, C‑190/16, EU:C:2017:513, točki 42 in 43, in z dne 2. junija 2022, Skeyes, C‑353/20, EU:C:2022:423, točka 67).
78 Poleg tega je lahko tak cilj v splošnem interesu tisti, ki je, da zakonodajalec Unije v sektorju, za katerega je značilen poseben položaj, uvede sistem nadzora in kontrole, ki temelji na mehanizmih sporočanja informacij s strani zadevnih fizičnih ali pravnih oseb, analize teh informacij, ki si jo delijo pristojni nacionalni organi in organi Unije, ter varstva navedenih informacij na podlagi obveznosti zaupnosti. Sodišče je zlasti priznalo, da so take obveznosti lahko potrebne za ohranitev zaupanja zadevnih oseb in za njihovo varstvo pred nevarnostjo razkritja informacij, ki jih morajo posredovati pristojnim organom (v zvezi s sektorjem finančnega nadzora glej sodbo z dne 19. junija 2018, Baumeister, C‑15/16, EU:C:2018:464, točke od 31 do 33 in 46, in v zvezi s sektorjem javnih naročil sodbo z dne 7. septembra 2021, Klaipėdos regiono atliekų tvarkymo centras, C‑927/19, EU:C:2021:700, točka 115 in navedena sodna praksa).
79 V obravnavanem primeru pa so, kot je razvidno iz točk 54 in 55 te sodbe, taki cilji tisti, na katerih temeljijo Uredba št. 376/2014 v celoti in, natančneje, sistem nadzora in kontrole, ki ga ta uredba uvaja, ter obveznost zaupnosti iz člena 15 navedene uredbe, ki je osrednji in nujni element tega sistema.
80 Poleg tega, kot sta Svet in Komisija navedla v pisnih in ustnih stališčih pred Sodiščem, je treba ugotoviti, da obveznost zaupnosti iz člena 15 Uredbe št. 376/2014, čeprav na splošno in strogo izključuje vsako pravico javnosti ali celo medijsko-informacijskega podjetja do dostopa do zadevnih informacij, ne posega v možnost pristojnih nacionalnih organov ali sodišč, da se v nekaterih okoliščinah in ob upoštevanju strogih pogojev po uradni dolžnosti odločijo, da bodo nekatere od teh informacij objavili.
81 Tako, najprej, člen 13(11) in (12) Uredbe št. 376/2014, ki ga je treba razlagati ob upoštevanju uvodne izjave 32 te uredbe, države članice pooblašča, da objavijo ne le poročila, namenjena obveščanju javnosti o splošni ravni varnosti v civilnem letalstvu, zlasti z objavo zbirnih in anonimiziranih informacij, ampak tudi poročila o posameznih dogodkih, pod pogojem, da so ta anonimizirana.
82 Dalje, člen 15 Uredbe št. 376/2014, kot izhaja iz njegovega besedila, ne posega v možnost, ki jo daje člen 14(3) in (4) Uredbe št. 996/2010 pravosodnemu organu ali pristojnemu nacionalnemu organu, da se odloči za razkritje nekaterih informacij v zvezi z nesrečo ali resnim incidentom, ki vključuje zrakoplov, ki je bil predmet preiskave v zvezi z varnostjo, če je to nujno potrebno za namen, ki ga dovoljuje zakonodaja, ter ob upoštevanju pogojev, določenih v teh določbah in nacionalnem pravu, ki se uporablja.
83 Nazadnje, enako, člen 15 Uredbe št. 376/2014 ne posega v možnost organa, pristojnega za preiskave v zvezi z varnostjo, da v skladu s členom 15(4) in (5) Uredbe št. 996/2010 odloči, da obvesti žrtve zadevne nesreče ali resnega incidenta in njihove sorodnike ali njihova združenja ter da objavi vse informacije o postopku preiskave in morebitna poročila, sklepe ali predhodna priporočila, ki izhajajo iz tega postopka. Ta organ ima poleg tega v skladu s členom 16 iste uredbe obveznost, da objavi končno poročilo, ki izhaja iz navedenega postopka.
84 Ob upoštevanju vseh določb, navedenih v točkah od 81 do 83 te sodbe, ki javnosti, natančneje medijsko-informacijskim podjetjem, dajejo nekatere možnosti prejemanja splošnih informacij o varnosti v letalstvu v Uniji in informacij, ki se nanašajo na nekatere določene dogodke, v primerih, v katerih pristojni nacionalni organi ali sodišča menijo, da je objava ali ciljno razkritje teh informacij upravičeno, je treba obveznost zaupnosti iz člena 15 Uredbe št. 376/2014 šteti za sorazmerno s ciljem, ki mu sledi. Ne glede na okoliščino, da ta obveznost javnosti in medijsko-informacijskim podjetjem ne preprečuje, da se pozanimajo pri drugih virih ali na druge načine, kot je razvidno iz točke 74 te sodbe, namreč ne izključuje vsakršne možnosti razkritja zadevnih informacij na pobudo in pod nadzorom teh organov ali sodišč. Tako je očitno, da je zakonodajalec Unije s sprejetjem Uredbe št. 376/2014 poskušal vzpostaviti in je dejansko vzpostavil pravično ravnovesje med cilji te uredbe na eni strani ter različnimi zadevnimi javnimi in zasebnimi pravicami in interesi na drugi strani.
85 Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 15 Uredbe št. 376/2014 v povezavi s pravico do svobode izražanja in obveščanja iz člena 11 Listine razlagati tako, da za informacije, ki jih imajo pristojni nacionalni organi glede „dogodka“ v zvezi z varnostjo v letalstvu v smislu člena 2, točka 7, te uredbe, velja ureditev zaupnosti, zaradi katere niti javnost niti medijsko-informacijsko podjetje nimata pravice do dostopa do njih v nobeni obliki.
Tretje in četrto vprašanje
86 Ob upoštevanju odgovora na prvo in drugo vprašanje na tretje in četrto vprašanje ni treba odgovoriti.
Stroški
87 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
Člen 15 Uredbe (EU) št. 376/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o poročanju, analizi in spremljanju dogodkov v civilnem letalstvu, spremembi Uredbe (EU) št. 996/2010 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2003/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta in uredb Komisije (ES) št. 1321/2007 in (ES) št. 1330/2007, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2018/1139 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2018, v povezavi s pravico do svobode izražanja in obveščanja iz člena 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
za informacije, ki jih imajo pristojni nacionalni organi glede „dogodka“ v zvezi z varnostjo v letalstvu v smislu člena 2, točka 7, Uredbe št. 376/2014, kakor je bila spremenjena, velja ureditev zaupnosti, zaradi katere niti javnost niti medijsko‑informacijsko podjetje nimata pravice do dostopa do njih v nobeni obliki.
Podpisi