CURIA - Documents

Home > Search form > List of results > Documents

Start printing

Language of document : ECLI:EU:T:2013:273

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 28. maja 2013(*)

„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti nekaterim osebam in subjektom ob upoštevanju razmer v Tuniziji – Zamrznitev sredstev – Člen 17(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Odškodninska tožba – Člen 44(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča – Nedopustnost“

V zadevi T‑187/11,

Mohamed Trabelsi,

Ines Lejri,

Moncef Trabelsi,

Selima Trabelsi,

Tarek Trabelsi,

ki jih je sprva zastopal A. Metzker, nato A. Tekari, odvetnika,

tožeče stranke,

proti

Svetu Evropske unije, ki sta ga sprva zastopala G. Étienne in A. Vitro, nato G. Étienne, M. Bishop in M.‑M. Joséphidès, zastopniki,

tožena stranka,

ob intervenciji

Evropske komisije, ki jo zastopata A. Bordes in M. Konstantinidis, zastopnika,

Republike Tunizije, ki jo zastopa W. Bourdon, odvetnik,

intervenientki,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Izvedbenega Sklepa Sveta 2011/79/SZVP z dne 4. februarja 2011 o izvajanju Sklepa 2011/72/SZVP o omejevalnih ukrepih proti nekaterim osebam in subjektom ob upoštevanju razmer v Tuniziji (UL L 31, str. 40) in odškodninskega zahtevka,

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi O. Czúcz, predsednik, I. Labucka, sodnica, in D. Gratsias (poročevalec), sodnik,

sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 7. novembra 2012

izreka naslednjo

Sodbo

Dejansko stanje

1 Zaradi političnega dogajanja v Tuniziji decembra 2010 in januarja 2011 je Svet Evropske Unije 31. januarja 2011 zlasti na podlagi člena 29 PEU sprejel Sklep 2011/72/SZVP o omejevalnih ukrepih proti nekaterim osebam in subjektom ob upoštevanju razmer v Tuniziji (UL L 28, str. 62).

2 V uvodnih izjavah 1 in 2 Sklepa 2011/72 je navedeno:

„Svet je 31. januarja 2011 ponovno izrazil svojo polno solidarnost in podporo Tuniziji in njenemu prebivalstvu pri njihovem prizadevanju za vzpostavitev stabilne demokracije, pravne države, demokratičnega pluralizma in popolnega spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Svet je prav tako sklenil sprejeti omejevalne ukrepe proti osebam, ki so odgovorne za nezakonito prisvojitev državnih sredstev Tunizije, s čimer so prebivalce te države prikrajšale za prednosti trajnostnega razvoja gospodarstva in družbe ter oslabile razvoj demokracije v tej državi.“

3 Člen 1 Sklepa 2011/72 določa:

„1. Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v lasti, s katerimi razpolagajo ali jih nadzorujejo osebe, ki so odgovorne za nezakonito prisvojitev državnih sredstev Tunizije in z njimi povezane fizične in pravne osebe ali subjekti, navedeni v Prilogi.

2. Neposredno ali posredno dajanje kakršnih koli sredstev ali gospodarskih virov na voljo ali v korist fizičnim ali pravnim osebam ali subjektom navedenim v Prilogi, je prepovedano.

3. Pristojni organ države članice lahko pod ustreznimi pogoji dovoli sprostitev določenih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov ali razpolaganje z njimi, ko ugotovi, da so ta sredstva ali gospodarski viri:

(a) potrebni za osnovne potrebe oseb, navedenih v Prilogi, in njihovih vzdrževanih družinskih članov […];

(b) namenjeni izključno za plačilo razumnih strokovnih honorarjev in povračilo nastalih izdatkov, povezanih z zagotavljanjem pravnih storitev;

(c) namenjeni izključno za plačilo pristojbin ali stroškov storitev za redno ohranjanje ali vzdrževanje zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov; ali

(d) nujni za kritje izrednih stroškov […]“

4 V skladu s členom 2(1) Sklepa 2011/72 „Svet na predlog države članice ali visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko določi ali spremeni seznam iz Priloge“.

5 V skladu s členom 3(1) Sklepa 2011/72 so „[v] Prilogi […] navedeni razlogi za uvrstitev oseb in subjektov na seznam.“

6 Člen 5 Sklepa 2011/72 določa:

„Ta sklep se uporablja 12 mesecev. Redno se ga pregleduje. Če Svet meni, da cilji tega sklepa niso bili doseženi, ga ustrezno podaljša ali spremeni.“

7 Na seznamu, priloženem k Sklepu 2011/72, sta bili le imeni dveh fizičnih oseb, in sicer Zine el‑Abidine Ben Hamda Ben Ali, nekdanji predsednik Republike Tunizije, in Leïla Bent Mohammed Trabelsi, njegova žena.

8 Svet je na podlagi „Sklepa 2011/72 […], zlasti člena 2(1) navedenega sklepa v povezavi s členom 31(2) [PEU]“ 4. februarja 2011 sprejel Izvedbeni Sklep 2011/79/SZVP o izvajanju Sklepa 2011/72 (UL L 31, str. 40, v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

9 Člen 1 izpodbijanega sklepa je določal, da je bil seznam, priložen Sklepu 2011/72, nadomeščen z novim seznamom. Ta se je nanašal na 48 fizičnih oseb. V točki 4 novega seznama je bilo v prvem stolpcu z naslovom „Ime“ navedeno „Mohamed Ben Moncef Ben Mohamed TRABELSI“. V stolpcu z naslovom „Podatki o identifikaciji“ je bilo navedeno „Tunizijec; datum in kraj rojstva: 7. januar 1980, Sabha-Lybie; sin Yamine SOUIEI; upravitelj družbe; poročen z Inès LEJRI; stanujoč: résidence de l'étoile du nord – suite B – 25 – Centre urbain du nord – Cité El Khadra – Tunis; št. NOI: 04524472.“ Nazadnje, v stolpcu z naslovom „Razlogi“ je bilo navedeno „Oseba v postopku sodne preiskave pristojnih organov Tunizije zaradi nezakonite pridobitve premičnin in nepremičnin, odprtja bančnih računov in razpolaganja s sredstvi v več državah z namenom dejavnosti pranja denarja.“

10 Izpodbijani sklep je v skladu s členom 2 začel veljati na dan njegovega sprejetja.

11 Na podlagi člena 215(2) PDEU in Sklepa 2011/72 je Svet 4. februarja 2011, kar je na dan sprejetja izpodbijanega sklepa, sprejel Uredbo (EU) št. 101/2011 o omejevalnih ukrepih zoper nekatere osebe, subjekte in organe glede na razmere v Tuniziji (UL L 31, str. 1). Kot je razvidno iz uvodne izjave 2 navedenega sklepa, je bil ta sprejet, ker so ukrepi, uvedeni s Sklepom 2011/72, „spada[li] na področje uporabe [PDEU, tako da] je [bil] za njihovo izvajanje potreben ureditveni ukrep na ravni Unije“.

12 V členu 2(1) in (2) Uredbe št. 101/2011 sta bili v bistvu povzeti določbi člena 1(1) in (2) Sklepa 2011/72. Ta sklep je poleg tega vseboval „Prilogo I“, ki je bila enaka Prilogi k Sklepu 2011/72, kakor je bila spremenjena z izpodbijanim sklepom.

13 Mohamedu Ben Moncefu Ben Mohamedu Trabelsiju je bil 7. februarja 2011 poslan dopis, v katerem je bilo navedeno, prvič, da so bili na podlagi izpodbijanega sklepa proti njemu sprejeti omejevalni ukrepi, drugič, da lahko pri pristojnih organih zadevne države članice vloži prošnjo za pridobitev dovoljenja za uporabo zamrznjenih sredstev za zadovoljitev osnovnih potreb ali za opravljanje nekaterih plačil, tretjič, da lahko pri Svetu vloži zahtevo za ponovno preučitev njegovega položaja in, četrtič, da lahko izpodbijani sklep izpodbija pred Splošnim sodiščem. Iz listin iz spisa, predloženih Splošnemu sodišču, je razvidno, da se je ta dopis vrnil Svetu, ne da bi bil dostavljen naslovniku.

14 S Sklepom Sveta 2012/50/SZVP z dne 27. januarja 2012 o spremembi Sklepa 2011/72 (UL L 27, str. 11) in Sklepom Sveta 2013/72/SZVP z dne 31. januarja 2013 o spremembi Sklepa 2011/72 (UL L 32, str. 20) je bila uporaba omejevalnih ukrepov, določenih s Sklepom 2011/72, kakor je bil spremenjen z izpodbijanim sklepom, podaljšana do 31. januarja 2013 oziroma do 31. januarja 2014.

Postopek in predlogi strank

15 Mohamed Ben Moncef Ben Mohamed Trabelsi, njegova žena Ines Lejri in njuni trije mladoletni otroci Moncef, Selima in Tarek (v nadaljevanju: prva tožeča stranka, druga tožeča stranka, tretja tožeča stranka, četrta tožeča stranka in peta tožeča stranka) so 30. marca 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili obravnavano tožbo. Splošnemu sodišču so predlagali, naj:

– izpodbijani sklep razglasi za ničen;

– iz tega sklepa „izbriše“ imeni prve in druge tožeče stranke ter ime matere prve tožeče stranke in navedbo naslova prve tožeče stranke;

– ugotovi, da imata prva in druga tožeča stranka „pravico do odgovora“;

– „zaščiti“ peto tožečo stranko;

– Svetu naloži, „naj ponovno preuči besedilo svojega sklepa in upošteva načelo domneve nedolžnosti“;

– „začasno zadrži izvršitev sklepa, ki ga je sprejel Svet“;

– Svetu naloži, naj prvi tožeči stranki plača odškodnino za nastalo škodo v znesku 150.000 EUR;

– „Uniji naloži plačilo stroškov v znesku 25.000 EUR“;

– državi naloži plačilo dodatnih stroškov, ki naj jih Splošno sodišče pravično določi na podlagi člena L 761‑1 CJA (francoski zakonik o upravnem sodstvu)“.

16 Tožeče stranke so z ločeno vlogo, ki so jo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile 31. marca 2011, vložile predlog za izdajo začasne odredbe. Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 14. julija 2011 ta predlog zavrnil, odločitev o stroških pa pridržal.

17 Republika Tunizija je 24. junija 2011 vložila predlog za intervencijo. Predsednik tretjega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 26. septembra 2011 ugodil predlogu za intervencijo in ob tem navedel, da bi bilo zadevo po njegovem mnenju treba obravnavati zaupno.

18 Evropska komisija je 11. julija 2011 vložila predlog za intervencijo. Predsednik tretjega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 26. septembra 2011 ugodil temu predlogu za intervencijo.

19 Svet je 28. septembra 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil odgovor na tožbo. Splošnemu sodišču je predlagal, naj tožbo zavrne in naj tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

20 Komisija je 17. novembra 2011 navedla, da ne namerava vložiti intervencijske vloge. Republika Tunizija intervencijske vloge ni vložila v roku, predpisanem na podlagi člena 116(4) Poslovnika Splošnega sodišča.

21 Tožeče stranke replike niso vložile v roku, določenem na podlagi člena 47(2) Poslovnika.

22 Na predlog sodnika poročevalca je Splošno sodišče (tretji senat) odločilo, da začne ustni postopek. V skladu z ukrepi procesnega vodstva je tožeče stranke pozvalo, naj odgovorijo na eno vprašanje.

23 Komisija, tožeče stranke in Svet so z vlogami, ki so jih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili 27. septembra 2012, 28. septembra 2012 in 2. oktobra 2012, odgovorili na ta poziv.

24 Poleg tega je Svet z aktoma, ki ju je 30. oktobra 2012 in 5. novembra 2012 vložil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, predložil nove dokaze.

25 Tožeče stranke in Svet so na obravnavi 7. novembra 2012 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.

Pravo

A – Dopustnost

26 V skladu s členom 111 Poslovnika lahko Splošno sodišče, če očitno ni pristojno za odločanje o tožbi ali če je tožba očitno nedopustna, odloči z obrazloženim sklepom, ne da bi nadaljevalo postopek.

27 A fortiori lahko Splošno sodišče, če očitno ni pristojno za odločanje o predlogih ali če tožba iz katerega koli razloga vsebuje očitno nedopustne razloge, celo po uradni dolžnosti izpostavi to predhodno vprašanje in nanj odgovori v sodbi (sodbi Splošnega sodišča z dne 29. septembra 2009 v združenih zadevah Thomson Sales Europe proti Komisiji, T‑225/07 in T‑364/07, neobjavljena v ZOdl., točka 217, in z dne 13. junija 2012 v zadevi Insula proti Komisiji, T‑246/09, točka 105).

28 Pristojnost Splošnega sodišča za odločanje o predlogih tožečih strank in o njihovi dopustnosti je treba preučiti ob upoštevanju teh ugotovitev.

1. Obseg in dopustnost predloga za razglasitev ničnosti

a) Obseg predloga za razglasitev ničnosti

29 Kot je bilo opozorjeno v točki 15 zgoraj, so tožeče stranke v tožbi predlagale razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v celoti. Poleg tega so Splošnemu sodišču predlagale, naj iz tega sklepa „izbriše“, prvič, imeni prve in druge tožeče stranke ter ime matere prve tožeče stranke, in drugič, navedbo naslova prve tožeče stranke.

30 V zvezi s tem je treba navesti, da je zadnjenavedeni predlog očitno vključen v predlog za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe.

31 Poleg tega je treba ugotoviti, da je odvetnik tožečih strank na ustni obravnavi glede obsega predlogov, navedenih v točki 29 zgoraj, navedel, da njegove stranke predlagajo razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa le v delu, v katerem se ta nanaša na prvo tožečo stranko. To je bilo zabeleženo v zapisniku obravnave.

b) Pravni interes tožečih strank

32 V skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU lahko fizične ali pravne osebe vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo.

33 V obravnavani zadevi se izpodbijani sklep poimensko nanaša na prvo tožečo stranko. Ta ima torej polni interes, da predlaga razglasitev ničnosti tega sklepa v delu, ki se nanaša nanjo. Ta pravni interes še vedno traja, saj je bila uporaba omejevalnih ukrepov, določenih s Sklepom 2011/72, kakor je bil spremenjen z izpodbijanim sklepom, podaljšana.

34 Glede drugih tožečih strank, in sicer žene in mladoletnih otrok prve tožeče stranke, ni treba preučiti niti njihovega procesnega upravičenja in zato niti njihovega pravnega interesa, saj niso vložile predlogov, ki bi bili ločeni od predlogov prve tožeče stranke (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 24. marca 1993 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji, C‑313/90, Recueil, str. I‑1125, točka 31; in sodbi Splošnega sodišča z dne 8. julija 2003 v zadevi Verband der freien Rohrwerke in drugi proti Komisiji, T‑374/00, Recueil, str. II‑2275, točka 57, in z dne 9. julija 2007 v zadevi Sun Chemical Group in drugi proti Komisiji, T‑282/06, ZOdl., str. II‑2149, točka 50).

2. Dopustnost drugih predlogov

a) Predloga, naj Splošno sodišče ugotovi, da imata prva in druga tožeča stranka „pravico do odgovora“, in naj zaščiti peto tožečo stranko

35 Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj „zaščiti“ peto tožečo stranko.

36 Vendar nobena določba Pogodb niti nobeno načelo ne določata, da ima Splošno sodišče pristojnost za odločanje o takem predlogu. Poleg tega tožeče stranke niso navedle, na katero pravno podlago se opirajo.

37 V teh okoliščinah je navedeni predlog treba zavreči, ker je vložen pri sodišču, ki očitno ni pristojno za odločanje o njem.

38 Tožeče stranke poleg tega Splošnemu sodišču predlagajo, naj „ugotovi, da imata [prva in druga tožeča stranka] pravico do odgovora“. Vendar je iz razlogov, navedenih v točki 36 zgoraj, ta predlog treba zavreči – kot je navedel Svet – ker je vložen pri sodišču, ki ni pristojno za odločanje o njem.

b) Predlog za izdajo odredbe

39 Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj Svetu naloži, „naj ponovno preuči besedilo svojega sklepa in spoštuje načelo domneve nedolžnosti“.

40 Vendar sodišče Unije v okviru pristojnosti za razglasitev ničnosti, ki mu je podeljena z določbami člena 263 PDEU, ni pristojno institucijam izdajati odredb (sodbi Splošnega sodišča z dne 12. julija 2007 v zadevi CB proti Komisiji, T‑266/03, neobjavljena v ZOdl., točka 78, in z dne 9. septembra 2010 v zadevi Now Pharm proti Komisiji, T‑74/08, ZOdl., str. II‑4661, točka 19).

41 Splošno sodišče torej ni pristojno za odločanje o predlogu za izdajo odredbe, navedenem v točki 39 zgoraj, ki ga je torej treba zavreči kot očitno nedopustnega.

c) Predlog za odlog izvršitve

42 Člen 278 PDEU določa:

„[…] [da] lahko Sodišče, če meni, da okoliščine to zahtevajo, odloži izvršitev izpodbijanega akta“.

43 Člen 104(2) Poslovnika določa, da je v predlogu za odlog izvršitve, vloženem na podlagi člena 278 PDEU, treba med drugim navesti okoliščine, iz katerih izhaja nujnost. Poleg tega je v odstavku 3 istega člena določeno, da se predlog vloži z ločenim aktom.

44 V obravnavani zadevi tožeče stranke Splošnemu sodišču v tožbi predlagajo, naj „začasno zadrži izvršitev sklepa, ki ga je sprejel Svet“.

45 Ob upoštevanju besedila tega sklepa je treba šteti, da ta predlog ustreza predlogu za odložitev izvršitve, ki temelji na členu 278 PDEU. Vendar ni bil vložen z ločenim aktom. Zato ga je samo iz tega razloga treba zavreči kot očitno nedopustnega.

d) Odškodninski zahtevek

46 Da bi bile izpolnjene zahteve iz člena 44(1)(c) Poslovnika, mora tožba za povrnitev škode, ki jo je povzročila institucija ali organ Unije, vsebovati elemente, s katerimi je mogoče opredeliti ravnanje, ki ga tožeča stranka očita zadevni instituciji ali organu, razloge, iz katerih meni, da obstaja vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, ki jo je domnevno utrpela, ter naravo in obseg te škode (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 2. marca 2010 v zadevi Arcelor proti Parlamentu in Svetu, T‑16/04, ZOdl., str. II‑211, točka 132 in navedena sodna praksa).

47 V obravnavani zadevi tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj Svetu naloži, naj prvi tožeči stranki plača odškodnino za nastalo škodo v znesku 150.000 EUR.

48 Ker pa v zvezi s tem ni bilo pojasnil v tožbi, niti indicev v drugih listinah iz spisa, Splošno sodišče ne more z gotovostjo ugotoviti niti natančne narave škode, ki jo navajajo tožeče stranke, niti vzročne zveze, ki naj bi obstajala med ravnanjem, ki ga tožeče stranke očitajo Svetu, in to škodo. Poleg tega nobena navedba v tožbi ne omogoča ugotovitve, da je ravnanje, ki ga tožeče stranke očitajo Svetu, sprejetje izpodbijanega sklepa. Noben razlog namreč ne podpira, vsaj ne izrecno, predloga za povrnitev škode, ki je naveden šele na zadnjem mestu tožbe, kjer so navedeni predlogi tožečih strank. Ta predlog za povrnitev škode je nenatančen in ga je zato treba zavreči kot očitno nedopusten.

e) Predlog za naložitev plačila dodatnih stroškov

49 Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj „državi naloži plačilo dodatnih stroškov, ki naj jih Splošno sodišče pravično določi na podlagi člena L. 761‑1 CJA (francoski zakonik o upravnem sodstvu)“.

50 Vendar, kot je navedel Svet, sodišče Unije ni pristojno za odločanje o predlogih proti državi, ki temeljijo na določbah prava države članice (glej po analogiji sklep Splošnega sodišča z dne 1. februarja 2005 v zadevi Gómez Cobacho proti Španiji, T‑413/04, neobjavljen v ZOdl., točka 7).

51 Zato je treba zgoraj navedene predloge zavreči, ker so predloženi sodišču, ki ni pristojno za odločanje o njih.

B – Preostali del tožbe

52 Tožeče stranke so v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti navedle tožbene razloge, ki se nanašajo na, prvič, nepristojnost avtorja izpodbijanega sklepa, drugič, kršitev obveznosti obrazložitve, tretjič, kršitev temeljnih pravic, zlasti lastninske pravice, četrtič, očitno napako pri presoji in, petič, zlorabo pooblastil.

1. Prvi tožbeni razlog: nepristojnost avtorja izpodbijanega sklepa

53 Tožeče stranke v okviru prvega tožbenega razloga navajajo, da je izpodbijani sklep sprejel nepristojni organ, saj ni bilo pravilnega prenosa pooblastila za podpis.

a) Določbe, ki se uporabljajo

54 Člen 16(9) PEU določa:

„Sestavam Sveta, razen Svetu za zunanje zadeve, predsedujejo predstavniki držav članic v Svetu po načelu enakopravne rotacije pod pogoji, določenimi v skladu s členom 236 [PDEU].“

55 Člen 18(3) PEU določa:

„Visoki predstavnik predseduje Svetu za zunanje zadeve.“

56 Člen 2(5), drugi pododstavek, Poslovnika Sveta, ki je priložen Sklepu Sveta z dne 1. decembra 2009 o spremembi njegovega poslovnika (UL L 325, str. 35), določa:

„Svetu za splošne zadeve predseduje visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki ga po potrebi lahko nadomešča član te sestave, ki je predstavnik države članice, ki v zadevnem polletju predseduje Svetu.“

57 Iz teh povezanih določb je razvidno, da je pristojni organ za podpisovanje aktov, ki jih sprejme sestava Sveta za zunanje zadeve, načeloma visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Vendar lahko tega po potrebi nadomesti član navedene sestave, ki je predstavnik države članice, ki v zadevnem polletju predseduje Svetu.

b) Uporaba v obravnavani zadevi

58 V obravnavani zadevi ni sporno, da je izpodbijani sklep sprejel Svet, ki ji deloval v sestavi za zunanje zadeve. Prav tako ni sporno, da je 4. februarja 2011, to je na dan sprejetja sklepa, Svetu za zunanje zadeve predsedoval János Martonyi kot predstavnik države članice, ki je v tistem semestru predsedovala Svetu. Poleg tega je iz ugotovitev iz točke 57 zgoraj razvidno, da je kot tak zakonito lahko nadomestil visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in je bil pooblaščen za podpis izpodbijanega akta, ne da bi mu bilo treba dokazati, kot trdijo tožeče stranke, prenos pooblastila za podpis.

59 Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

2. Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

a) Obseg tožbenega razloga

60 Tožeče stranke v okviru drugega tožbenega razloga trdijo, da v izpodbijanem sklepu ni spoštovana obveznost obrazložitve iz člena 3 francoskega zakona št. 79‑587 z dne 11. julija 1979 o obrazložitvi upravnih aktov in izboljšanju odnosov med upravo in javnostjo (JORF z dne 12. julija 1979, str. 1711). Po njihovem mnenju naj bi se namreč ta sklep omejeval na stereotipno formulacijo, kar naj bi bilo v nasprotju s francosko upravno sodno prakso.

61 Vendar v skladu z ustaljeno sodno prakso pravu, ki nastane na podlagi Pogodbe EU in Pogodbe DEU in ki je avtonomen vir, zaradi njegove narave ni mogoče pred sodišči nasprotovati s katerimi koli pravili nacionalnega prava, ne da bi se izpodbijala sama pravna podlaga Unije. Zato se v utemeljitev ničnostne tožbe zoper akt Unije ni mogoče učinkovito sklicevati na nacionalno določbo (sodbe Sodišča z dne 4. februarja 1959 v zadevi Stork proti Visoki oblasti, 1/58, Recueil, str. 43, točka 4; z dne 17. decembra 1970 v zadevi Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, Recueil, str. 1125, točka 3, in z dne 8. septembra 2010 v zadevi Winner Wetten, C‑409/06, ZOdl., str. I‑8015, točka 61).

62 Tožeče stranke zato v utemeljitev te tožbe ne morejo učinkovito navajati kršitve francoske zakonodajne določbe, ki upravi nalaga, naj obrazloži nekatere svoje akte.

63 Vendar v skladu z ustaljeno sodno prakso napaka, storjena pri določitvi določbe, ki se uporablja, ne bi smela povzročiti nedopustnosti zatrjevanega očitka, saj predmet in kratek povzetek tega očitka dovolj jasno izhajata iz tožbe (sodba Sodišča z dne 7. maja 1969 v zadevi X. proti Komisiji za nadzor Evropskih skupnosti, 12/68, Recueil, str. 109, točka 7; sodbi Splošnega sodišča z dne 10. oktobra 2001 v zadevi Corus UK proti Komisiji, T‑171/99, Recueil, str. II‑2967, točka 36, in z dne 13. novembra 2008 v zadevi SPM proti Svetu in Komisiji, T‑128/05, neobjavljena v ZOdl., točka 65). Iz tega izhaja, da tožeči stranki ni treba niti izrecno navesti posameznega pravnega pravila, na katerega je oprla očitek, če je njena utemeljitev dovolj jasna, da lahko nasprotna stranka in sodišče Unije to pravilo brez težav ugotovita (zgoraj navedena sodba SPM proti Svetu in Komisiji, točka 65; glej v tem smislu tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 10. maja 2006 v zadevi Galileo International Technology in drugi proti Komisiji, T‑279/03, ZOdl., str. II‑1291, točka 47). Zato je kljub napačnemu sklicevanju na francosko pravno določbo tožbeni razlog iz točke 60 zgoraj treba razumeti tako, da so tožeče stranke želele navesti, da je bila zaradi stereotipnosti izpodbijanega sklepa kršena obveznost obrazložitve pravnih aktov Unije, določena s členom 296 PDEU in členom 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL 2010, C 83, str. 389). Poleg tega je odvetnik tožečih strank na obravnavi tudi sam povzel to razlago tožbe.

b) Utemeljenost tožbenega razloga

64 Člen 296, drugi odstavek, PDEU določa: „Pravni akti[, ki jih sprejmejo institucije Unije,] se obrazložijo“.

65 Člen 41(2)(c) Listine določa, da pravica do dobrega upravljanja med drugim vključuje „obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži“.

66 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti obrazložitev, ki se zahteva v členu 296 PDEU in členu 41 Listine o temeljnih pravicah, prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Iz nje mora jasno in nedvoumno izhajati utemeljitev institucije, ki je zadevni akt sprejela, tako da se zadevne osebe lahko seznanijo z razlogi za sprejet ukrep in da se pristojnemu sodišču omogoči, da izvršuje nadzor zakonitosti. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2006 v zadevi Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, T‑228/02, ZOdl., str. II‑4665, točka 141 in navedena sodna praksa).

67 Ne zahteva se, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta ustreza zahtevam člena 296 PDEU in člena 41 Listine o temeljnih pravicah, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Natančneje, akt, ki posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo. Poleg tega mora biti stopnja podrobnosti obrazložitve sklepa sorazmerna materialnim možnostim in tehničnim pogojem ali roku, v katerem mora biti sprejet (glej zgoraj v točki 66 navedeno sodbo Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, točka 141 in navedena sodna praksa).

68 Natančneje, obrazložitev ukrepa zamrznitve sredstev načeloma ne sme biti samo splošna in stereotipna. Nasprotno, za sprejetje takega ukrepa je treba pod pogoji iz prejšnje točke navesti posebne in konkretne razloge, iz katerih Svet meni, da se upoštevna ureditev uporablja za zadevno osebo (glej v tem smislu zgoraj v točki 66 navedeno sodbo Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, točka 143).

69 V obravnavani zadevi so v izpodbijanem sklepu enopomensko navedene pravne ugotovitve, na katerih temelji. Uvodne določbe tega sklepa namreč napotujejo na „Sklep […] 2011/72 […], zlasti [na] člen 2(1) navedenega sklepa v povezavi s členom 31(2) [PEU]“. Priloga k izpodbijanemu sklepu napotuje na člen 1 Sklepa 2011/72.

70 Poleg tega je iz priloge k izpodbijanemu sklepu v povezavi s samim naslovom tega sklepa razvidno, da so bili proti tožeči stranki sprejeti omejevalni ukrepi „ob upoštevanju razmer v Tuniziji“, ker je bila „v postopku sodne preiskave pristojnih organov Tunizije zaradi nezakonite pridobitve premičnin in nepremičnin, odprtja bančnih računov in razpolaganja s sredstvi v več državah z namenom dejavnosti pranja denarja“. Dejanske ugotovitve, na podlagi katerih so bila prvi tožeči stranki zamrznjena sredstva, so torej navedene jasno in natančno.

71 V nasprotju s trditvami tožečih strank pa te ugotovitve niso stereotipne. Ne sledijo namreč splošnim določbam. Poleg tega je res, da so enake kot ugotovitve, na podlagi katerih so bila drugim fizičnim osebam, na katere se je nanašal izpodbijani sklep, zamrznjena sredstva. Vendar so se nanašale na konkretni položaj prve tožeče stranke, zoper katero je bila po mnenju Sveta na isti podlagi kot zoper druge osebe opravljena sodna preiskava, ki so jo tunizijski organi opravili zaradi pranja denarja.

72 Iz tega izhaja, da izpodbijani sklep vključuje pravne in dejanske okoliščine, ki so po mnenju avtorja sklepa njegova podlaga. Drugače povedano, iz njegovega besedila jasno in nedvoumno izhaja razlogovanje Sveta. Izpodbijani sklep zato v celoti izpolnjuje pogoje iz člena 296 PDEU in člena 41 Listine.

73 V teh okoliščinah je drugi tožbeni razlog treba zavrniti.

3. Tretji tožbeni razlog: kršitev lastninske pravice

74 Tožeče stranke v okviru tretjega tožbenega razloga trdijo, da se z izpodbijanim sklepom krši člen 17(1) Listine.

a) Obstoj omejitve uresničevanja lastninske pravice

75 Člen 17(1) Listine o temeljnih pravicah zagotavlja lastninsko pravico. Vendar ta pravica ni absolutna (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 14. maja 1974 v zadevi Nold proti Komisiji, 4/73, Recueil, str. 491, točka 14, in z dne 3. septembra 2008 v združenih zadevah Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, C‑402/05 P in C‑415/05 P, ZOdl., str. I‑6351, točka 355), zato se lahko omeji.

76 Svet je v obravnavani zadevi izpodbijani sklep sprejel s ciljem zamrznitve sredstev zlasti prve tožeče stranke za obdobje 12 mesecev z možnostjo podaljšanja. Svet je zato v skladu s Sklepom 2011/72, katerega priloga je bila medtem spremenjena z izpodbijanim sklepom, sprejel Uredbo št. 101/2011 o omejevalnih ukrepih proti prvi tožeči stranki v obliki zamrznitve njenih sredstev. Sprejetje izpodbijanega sklepa je tako pomenilo nujno in odločilno fazo v postopku zamrznitve sredstev prve tožeče stranke, tako da ta ukrep kot takšen pomeni ukrep, ki omejuje uresničevanje lastninske pravice prve tožeče stranke.

b) Pogoji, pod katerimi se lahko dovoli omejitev uresničevanja lastninske pravice

77 Člen 52(1) Listine o temeljnih pravicah po eni strani določa, da mora biti „[k]akršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta [L]istina [o temeljnih pravicah], […] predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin“, ter po drugi strani, da so „[o]b upoštevanju načela sorazmernosti […] omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.“

78 Iz tega člena je razvidno, da mora omejevanje uresničevanja lastninske pravice vsekakor izpolnjevati tri pogoje, da bi bilo v skladu s pravom Unije.

79 Prvič, omejitev mora biti „predpisana z zakonom“ (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 1. julija 2010 v zadevi Knauf Gips proti Komisiji, C‑407/08 P, ZOdl., str. I‑6375, točka 91). Z drugimi besedami, zadevni ukrep mora imeti zakonito podlago.

80 Drugič, omejitev se mora nanašati na cilj splošnega interesa, ki ga kot takega priznava Unija. K tem ciljem se uvrščajo cilji, ki se uresničujejo v okviru skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) in na katere se nanaša člen 21(2)(b) in (d) PEU, in sicer spodbujanje demokracije, pravne države, človekovih pravic in trajnostnega razvoja držav v razvoju z glavnim ciljem odpraviti revščino.

81 Tretjič, omejitev ne sme biti pretirana. Po eni strani mora biti nujna in sorazmerna s ciljem, ki se uresničuje (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 30. julija 1996 v zadevi Bosphorus, C‑84/95, Recueil, str. I‑3953, točka 26; in zgoraj v točki 75 navedeno sodbo Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točki 355 in 360). Po drugi strani pa ne sme posegati v „bistveno vsebino“, torej bistvo zadevne pravice ali svoboščine (glej v tem smislu zgoraj v točki 75 navedeni sodbi Nold proti Komisiji, točka 14, ter Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točka 355).

c) Nujnost preizkusa pogojev iz točk od 79 do 81 zgoraj

82 Čeprav mora sodišče Unije v skladu z ustaljeno sodno prakso odločiti samo o predlogu strank, ki morajo določiti okvir spora, ni vezano samo na trditve, ki so jih stranke navedle v podporo svojim predlogom, sicer bi moralo, odvisno od primera, svojo odločitev opreti na napačne pravne ugotovitve (sklep Sodišča z dne 13. junija 2006 v zadevi Mancini proti Komisiji, C‑172/05 P, neobjavljen v ZOdl., točka 41, in sodba Sodišča z dne 21. septembra 2010 v združenih zadevah Švedska in drugi proti API in Komisiji, C‑514/07 P, C‑528/07 P in C‑532/07 P, ZOdl., str. I‑8533, točka 65; sodbi Splošnega sodišča z dne 20. junija 2007 v zadevi Tirrenia di Navigazione in drugi proti Komisiji, T‑246/99, neobjavljena v ZOdl., točka 102, in z dne 8. julija 2010 v zadevi Komisija proti Putterie-De-Beukelaer, T‑160/08 P, ZOdl., str. II‑3751, točka 65).

83 Da bi se v obravnavani zadevi odgovorilo na tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev lastninske pravice, je treba predvsem preveriti, ali je izpolnjen prvi od treh pogojev iz točk od 79 do 81 zgoraj, in sicer kljub temu, da nobena od strank Splošnemu sodišču ni predlagala, naj opravi ta preizkus. Če bi namreč Splošno sodišče druga pogoja iz navedenih točk preizkusilo, ne da bi opravilo ta preizkus, bi obstajala nevarnost, da se opre na napačne pravne ugotovitve.

d) Izpolnitev pogoja iz točke 79 zgoraj

Vprašanje, ali je izpodbijani sklep treba uskladiti z določbami sklepa 2011/72

84 Kot je bilo navedeno v točki 79 zgoraj, je omejevanje uresničevanja lastninske pravice tožeče stranke z izpodbijanim sklepom zakonito le, če ta sklep temelji na zakoniti podlagi. Da se preveri, ali je podlaga zakonita, je treba najprej ugotoviti, kakšna so razmerja med izpodbijanim sklepom in Sklepom 2011/72.

85 V zvezi s tem je treba navesti, da določbe členov od 1 do 3 in 5 Sklepa 2011/72 opredeljujejo sistem zamrznitve sredstev, ki se uporablja za vse osebe, subjekte ali organe, ki ustrezajo objektivnim merilom, opredeljenim v členu 1(1) navedenega sklepa. Gre za osebe, „ki so odgovorne za nezakonito prisvojitev državnih sredstev Tunizije“, in z njimi povezane osebe. Te določbe se torej nanašajo na kategorijo oseb, subjektov in organov, ki je opredeljena objektivno, splošno in abstraktno.

86 Priloga k Sklepu 2011/72 je „seznam oseb in subjektov iz člena 1“. Prvotna različica tega seznama pa se je nanašala na zamrznitev sredstev poimensko navedenima fizičnima osebama, katere sistem je bil opredeljen v členih od 1 do 3 in 5 navedenega sklepa (glej točko 7 spodaj).

87 Kot je razvidno iz člena 1 izpodbijanega sklepa, je njegov edini cilj sprememba seznama, ki je bil prvotno priložen Sklepu 2011/72, tako da se nanj uvrsti 46 dodatnih oseb, med katerimi je tožeča stranka.

88 Iz tega izhaja, da mora biti izpodbijani sklep v skladu predvsem s členom 1(1) Sklepa 2011/72, na katerem temelji.

Vprašanje, ali se z izpodbijanim sklepom spoštujejo določbe člena 1(1) Sklepa 2011/72

89 Zato je treba preveriti, ali izpodbijani sklep v delu, v katerem se nanaša na prvo tožečo stranko, dejansko spoštuje določbe člena 1(1) Sklepa 2011/72, zaradi česar je treba najprej opredeliti pomen in obseg zadevne določbe in izpodbijanega sklepa.

90 V zvezi s tem je treba poudariti, kot je bilo navedeno v točki 83 zgoraj, da tožeče stranke v svojih vlogah niso izrecno predlagale, naj se opravi ta preizkus. Poudariti je tudi treba, da je Splošno sodišče zaradi zagotavljanja kontradiktornosti postopka v okviru ukrepov procesnega vodstva stranke pozvalo, naj navedejo, „ali so [bila] po njihovem mnenju merila, navedena v členu 1 Sklepa 2011/72, tista, ki jih je Svet dejansko uporabil v izpodbijanem sklepu“ (točka 22 zgoraj).

– Pomen in obseg člena 1(1) Sklepa 2011/72

91 Kot je bilo navedeno v točki 3 in opozorjeno v točki 85 zgoraj, člen 1(1) Sklepa 2011/72 določa zamrznitev vseh sredstev osebam, „ki so odgovorne za nezakonito prisvojitev državnih sredstev Tunizije“, in z njimi povezanim osebam. Z drugimi besedami, ta določba, katere besedilo je jasno in natančno, določa posebno kategorijo dejanj, ki jih je po tunizijskem pravu mogoče opredeliti kot kazniva, pri čemer ne gre za vsa dejanja, ki spadajo med kazniva dejanja ali gospodarski kriminal, ampak le za ravnanja, ki jih je mogoče opredeliti kot „nezakonito prisvojitev državnih sredstev Tunizije“.

92 Glede tega je besedilo navedene določbe povsem usklajeno s cilji, ki jih uresničuje Svet. Iz uvodnih izjav Sklepa 2011/72 je namreč razvidno, da se z njim skuša podpirati prizadevanja tunizijskega prebivalstva za vzpostavitev „stabilne demokracije“, to pa tako, da se jim pomaga izrabiti „prednosti trajnostnega razvoja gospodarstva in družbe“. Vendar te cilje, ki so med tistimi, ki so navedeni v členu 21(2)(b) in (d) PEU, lahko ogroža zamrznitev sredstev, katere področje uporabe je – kot v obravnavani zadevi – omejeno na osebe, ki so „odgovorne“ za nezakonito prisvojitev „državnih sredstev Tunizije“, in z njimi povezane osebe, to je osebe, katerih ravnanja lahko ovirajo učinkovito delovanje tunizijskih javnih institucij in z njimi povezanih organov.

– Pomen in obseg izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se nanaša na prvo tožečo stranko

93 Kot je bilo navedeno zgoraj v točki 9, je bilo ime prve tožeče stranke v skladu z izpodbijanim sklepom uvrščeno med osebe, na katere se nanaša zamrznitev sredstev, določena s členom 1 Sklepa 2011/72, ker je bila „v postopku sodne preiskave pristojnih organov Tunizije“ zaradi ravnanj, opravljenih „z namenom dejavnosti pranja denarja“.

94 Ta razlog pa napotuje na pojem „pranje denarja“, ki ni uporabljen v členu 1(1) Sklepa 2011/72. Da bi se navedeni razlog lahko štel za enega od razlogov, določenih v členu 1(1) Sklepa 2011/72, je zato treba ob upoštevanju nacionalnega prava, ki se uporablja, to je tunizijskega prava, dokazati, da pojem „nezakonita prisvojitev državnih sredstev“, kot je uporabljen v členu 1(1) Sklepa 2011/72, vključuje ali vsaj nujno implicira na pojem „pranje denarja“. Vendar Svet v konkretnem primeru niti ne ugotavlja niti ne potrjuje, da se kljub razhajanju, ki na prvi pogled obstaja med pojmoma „pranje denarja“ in „nezakonita prisvojitev državnih sredstev“, posameznik na podlagi tunizijskega kazenska prava lahko opredeli kot „oseba, ki je odgovorna za nezakonito prisvojitev državnih sredstev“ ali z njo povezana oseba, zgolj zato, ker je v postopku „sodne preiskave“ zaradi dejanj „pranja denarja“.

95 Zaradi celovitosti je mogoče navesti, da v okviru prava Unije „pranje denarja“ pomeni zlasti naklepno preoblikovanje in prenos premoženja, ki izvira iz katerega koli kaznivega dejanja, z namenom utaje ali prikrivanja nezakonitega izvora premoženja ali pomoči osebi, ki je vpletena v storitev tega dejanja, da bi se izognila pravnim posledicam svojega dejanja. To je razvidno zlasti iz opredelitve v členu 1(2) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/60/ES z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (UL L 309, str. 15), katere besedilo v bistvu povzema besedilo člena 9 Konvencije Sveta Evrope o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in o financiranju terorizma, ki je bila 16. maja 2005 pripravljena za podpis in jo je Evropska skupnost podpisala 2. aprila 2009, Unija pa je še ni potrdila. Ugotoviti pa je treba, da tako opredeljeno „pranje denarja“ ne ustreza samim dejanjem, ki omogočajo prikrivanje nezakonitega izvora sredstev, pridobljenih z nezakonito prisvojitvijo državnih sredstev.

96 Iz tega sledi, da je bila prva tožeča stranka z izpodbijanim sklepom uvrščena na seznam oseb, katerih sredstva bi bilo treba zamrzniti na podlagi Sklepa 2011/72, z uporabo merila, ki ni določeno v členu 1(1) zadnjenavedenega sklepa. S tem je bila kršena določba, ki naj bi se s Sklepom uvedla, tako da omejitev uresničevanja lastninske pravice s strani prve tožeče stranke, ki jo ta sklep pomeni, ni mogoče šteti za določeno z zakonom v smislu člena 52(1) Listine o temeljnih pravicah.

– Argumenti tožene stranke

97 Svet je za to, da bi izpodbil ugotovitev iz prejšnje točke, v bistvu trdil, pri čemer ga je Komisija podprla, da je dobesedna razlaga izpodbijanega sklepa izključena, da pa bi bilo ta sklep treba razlagati glede na dejanski kontekst, v katerega je bil umeščen.

98 V utemeljitev te teze je navedel tri argumente.

99 S prvim argumentom je Svet na obravnavi trdil, da dokazi, na podlagi katerih se je odločil prvo tožečo stranko vključiti med osebe, katerih sredstva je na podlagi Sklepa 2011/72 treba zamrzniti, potrjujejo, da so tunizijski organi prvo tožečo stranko šteli za „odgovorno za nezakonito prisvojitev državnih sredstev Tunizije“ ali osebo, ki bi lahko bila s takšno osebo povezana.

100 Ta argument je vsekakor treba zavrniti.

101 Iz dokazov v spisu je namreč razvidno, da je bilo ime prve tožeče stranke v izpodbijani sklep vključeno po upoštevanju dveh dokumentov.

102 Prvi dokument je obvestilo generalnega direktorata Republike Tunizije za javno varnost z dne 20. januarja 2011 predstojniku preiskovalnih sodnikov pri sodišču prve stopnje v Tunisu. Iz samega besedila tega obvestila je razvidno, da gre za seznam „sorodnikov in zaveznikov“ nekdanjega voditelja Tunizije. Na tem seznamu je ime prve tožeče stranke.

103 Drugi dokument je ustna nota, ki jo je ministrstvo Republike Tunizije za zunanje zadeve 29. januarja 2011 poslalo delegaciji Evropske unije v Tuniziji. V tej noti je bilo navedeno, da so osebe, navedene v prvem dokumentu, v Tuniziji v postopku sodne preiskave zaradi „pranja denarja po zlorabi položaja ter poklicnih in družbenih dejavnosti“.

104 V dokumentu iz točke 102 zgoraj so res jasno navedene družinske vezi, ki prvo tožečo stranko povezujejo z nekdanjim voditeljem Tunizije. Vendar iz njega nikakor ni razvidno, da se je zoper člane družine tega voditelja na dan sprejetja izpodbijanega sklepa vodil postopek zaradi „nezakonite prisvojitve državnih sredstev“. Kot je bilo navedeno, je ta dokument le seznam, ki podrobno opredeljuje „polno identiteto“ „sorodnikov in zaveznikov“ nekdanjega voditelja Tunizije.

105 V ustni noti, opisani v točki 103 zgoraj, ni naveden posebni položaj prve tožeče stranke. Poleg tega napotuje na sodno preiskavo, ki se nanaša na dve vrsti dejstev: dejavnost pranja denarja kot posledica „zlorabe položaja“ po eni strani in dejavnost pranja denarja kot posledica zlorabe „poklicnih in družbenih dejavnosti“ po drugi strani.

106 Čeprav je v navedeni ustni noti omenjena sodna preiskava, ki se nanaša na dejavnost pranja denarja po „zlorabi položaja“, v njej ni navedeno, ali je zadevni položaj zaseben ali javen. Tako res ni mogoče izključiti, da se glede nekaterih oseb s seznama iz prvega dokumenta sodna preiskava, navedena v tej ustni noti, dejansko nanaša na dejanja, ki jih je mogoče opredeliti kot „pranje denarja po zlorabi [javnega] položaja“, to je na dejanja, katerih storilce bi bilo mogoče razumno šteti za osebe, ki so odgovorne za nezakonite prisvojitve državnih sredstev, ali „z njimi povezane“ osebe. Vendar Splošno sodišče zgolj na podlagi obeh dokumentov, opisanih v točkah 102 in 103 zgoraj, ne more ugotoviti, da so bila ta dejanja očitana prav prvi tožeči stranki. Ta ugotovitev velja še toliko bolj, ker Svet ni niti podprl niti navedel, da je bila prva tožeča stranka javni uslužbenec.

107 Poleg tega, tudi če bi zoper prvo tožečo stranko tekla preiskava zaradi dejanj pranja denarja kot posledica zlorabe „poklicnih in družbenih dejavnosti“, v nobenem od zgoraj opisanih dokumentov ni navedeno, da so bile dejavnosti, na katere se ta preiskava nanaša, povezane z izvajanjem prerogativ javne oblasti, ali da spadajo v okvir tunizijske javne uprave.

108 Zato je na podlagi dokumentov, opisanih v točkah 102 in 103 zgoraj, nemogoče z gotovostjo ugotoviti, da je bila prva tožeča stranka na dan sprejetja izpodbijanega sklepa v sodni preiskavi zaradi dejanj pranja denarja kot posledica nezakonite prisvojitve državnih sredstev.

109 Svet je z drugim argumentom trdil, da so bile dejavnosti pranja denarja, ki se očitajo prvi tožeči stranki in so navedene v izpodbijanem sklepu, nujno povezane z nezakonito prisvojitvijo državnih sredstev, saj je bila zadevna stranka nečak žene nekdanjega voditelja Tunizije.

110 Svet je v utemeljitev tega argumenta 30. oktobra 2012 predložil izpis strani spletnega mesta „Predsedstvo vlade“ Tunizije z dne 26. januarja 2011, iz katerega je razvidno, da je bilo proti nekdanjemu voditelju Tunizije, njegovi ženi in „številnim članom njunih družin“ vloženih več obtožb, med drugim zaradi „nezakonite pridobitve premičnega in nepremičnega premoženja v tujini“.

111 Vendar iz tega dokumenta, v katerem prva tožeča stranka ni omenjena, ni razvidno, da bi se poleg prve tožeče stranke nekateri družinski člani nekdanjega tunizijskega predsednika na dan sprejetja izpodbijanega sklepa lahko šteli za „odgovorne za nezakonito prisvojitev državnih sredstev“, saj „nezakonita pridobitev premičnega in nepremičnega premoženja v tujini“ ne pomeni nujno nezakonite prisvojitve državnih sredstev.

112 Prav tako ob upoštevanju tega, kar je bilo navedeno v točki 94 zgoraj, tudi če bi se žena nekdanjega voditelja Tunizije ali nekateri njeni družinski člani, razen prva tožeča stranka, na dan sprejetja izpodbijanega sklepa lahko šteli za „odgovorne za nezakonito prisvojitev državnih sredstev Tunizije“, Splošno sodišče zaradi neobstoja dokazov ali sklenjenega kroga indicev na podlagi tega ne bi moglo ugotoviti, da so bile „dejavnosti pranja denarja“, ki se očitajo prvi tožeči stranki, neposredno ali posredno povezane z „nezakonito prisvojitvijo državnih sredstev“, ki bi jo lahko storile te osebe. Potrditi nasprotno bi pomenilo, da je vsako dejanje pranja denarja, ki ga morda storijo družinski člani nekdanjega voditelja Tunizije, nujno povezano z nezakonito prisvojitvijo državnih sredstev.

113 Iz tega sledi, da je treba drugi argument Sveta vsekakor zavrniti.

114 Svet je s tretjim argumentom, ki ga je navedel na obravnavi, trdil, da je iz potrdila sodnega tajnika predstojnika preiskovalnih sodnikov pri sodišču prve stopnje v Tunisu, ki je bilo Splošnemu sodišču predloženo 30. oktobra 2012, razvidno, da je bila prva tožeča stranka med drugim obdolžena „udeležbe pri nezakonitem prisvajanju državnega denarja s strani javnega uslužbenca ali z njim povezane osebe“. Ta navedba po mnenju Sveta omogoča ugotoviti, da se preiskava, navedena v izpodbijanem sklepu, nujno, čeprav le posredno, nanaša na dejanja „nezakonite prisvojitve državnih sredstev Tunizije“.

115 Vendar iz navedb, ki jih je Svet podal na obravnavi in jih je potrdil odvetnik prve tožeče stranke, izhaja, da zadevno potrdilo ni datirano s 16. septembrom 2001, kot je razvidno iz francoskega prevoda, ampak s 16. septembrom 2011, kot je navedeno v arabskem izvirniku. Navedeno potrdilo je torej poznejše od izpodbijanega sklepa. Zakonitost sklepa o zamrznitvi sredstev pa je treba presojati glede na informacije, ki so bile Svetu lahko na voljo ob sprejetju tega sklepa (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 24. septembra 2002 v združenih zadevah Falck in Acciaierie di Bolzano proti Komisiji, C‑74/00 P in C‑75/00 P, Recueil, str. I‑7869, točka 168). Zato besedilo navedenega potrdila nikakor ne more vplivati na razlago izpodbijanega sklepa.

116 Poleg tega je treba zaradi celovitosti navesti, da v tem potrdilu ni navedeno, ali je na dan sprejetja izpodbijanega sklepa zoper prvo tožečo stranko že tekel postopek zaradi dejanj, povezanih z „nezakonito prisvojitvijo državnih sredstev Tunizije“. V njem so navedene le obtožbe zoper prvo tožečo stranko na dan 16. septembra 2011 „v preiskovalni zadevi pod opravilno številko 19592/1“.

117 Iz vsega navedenega izhaja, da je tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev lastninske pravice, treba sprejeti, tako da je izpodbijani sklep treba razglasiti za ničen v delu, v katerem se nanaša na prvo tožečo stranko, ne da bi bilo treba odločati o ostalih tožbenih razlogih.

C – Časovni učinek razglasitve delne ničnosti izpodbijanega sklepa

118 Sodbe, s katerimi Splošno sodišče razglasi za nično odločbo, ki jo sprejme institucija ali organ Unije, imajo načeloma takojšnji učinek, tako da se akt, ki se razglasi za ničen, retroaktivno odpravi iz pravnega reda in se šteje, da nikoli ni obstajal (glej v tem smislu zgoraj v točki 66 navedeno sodbo Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, točka 35). Kljub temu lahko Splošno sodišče na podlagi člena 264 PDEU, drugi odstavek, začasno ohrani učinke odločbe, ki se razglasi za nično (glej v tem smislu zgoraj v točki 75 navedeno sodbo Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točke od 373 do 376, in sodbo Splošnega sodišča z dne 16. septembra 2011 v zadevi Kadio Morokro proti Svetu, T‑316/11, neobjavljena v ZOdl., točka 39).

119 V obravnavani zadevi je treba opozoriti, da sta se sklepa, navedena v točki 14 zgoraj, nanašala le na nadomestitev prvotnega besedila člena 5 Sklepa 2011/72, kakor je naveden v točki 6 zgoraj, in na datum prenehanja ukrepov, sprejetih s tem sklepom, ki je bil sprva podaljšan do 31. januarja 2013, nato do 31. januarja 2014. Ostalo besedilo navedenega člena se ni spremenilo.

120 Tako se z navedenima sklepoma ni nadomestil seznam, priložen Sklepu 2011/72, kakor je bil spremenjen z izpodbijanim sklepom. Edini učinek teh sklepov je bilo podaljšanje uporabe ukrepov, sprejetih s tem sklepom. Vendar se zaradi retroaktivnega učinka razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa od začetka učinkovanja te sodbe šteje, da se ti ukrepi nikoli niso nanašali na prvo tožečo stranko.

121 Če bi ta sodba imela takojšnji učinek, Uredba št. 101/2011 v delu, v katerem se nanaša na prvo tožečo stranko, ne bi več imela zakonite podlage, in bi jo Svet na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU moral razveljaviti v delu, ki se nanaša na prvo tožečo stranko. Ta bi torej lahko vse svoje premoženje ali del premoženja prenesla iz Evropske unije, kar bi lahko povzročilo resno in nepopravljivo škodo za učinkovitost vsakršne zamrznitve sredstev, ki bi jo lahko Svet v prihodnosti odredil proti njej (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 75 navedeno sodbo Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točka 373).

122 Glede na naravo sprejetega tožbenega razloga pa ni mogoče izključiti, da je iz razlogov, ki niso navedeni v izpodbijanem sklepu, upravičeno, da se prva tožeča stranka uvrsti na seznam, priložen Sklepu 2011/72.

123 Iz tega izhaja, da je treba po analogiji z določbami člena 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se nanašajo na uredbe, ki se razglasijo za nične, učinke izpodbijanega sklepa ohraniti do poteka roka za pritožbo, ali, če je bila v tem roku vložena pritožba, do datuma njene zavrnitve.

Stroški

124 Člen 87(2) Poslovnika določa:

„Neuspeli stranki se naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni […].“

125 Člen 87(4) Poslovnika določa:

„Države članice in institucije, ki se kot intervenienti udeležijo postopka, nosijo svoje stroške.

Države pogodbenice Sporazuma EGP, razen držav članic, ter Nadzorni organ EFT[A] nosijo svoje stroške, kadar intervenirajo v postopku.

Splošno sodišče lahko intervenientu, ki ni eden izmed subjektov iz zgornjih dveh pododstavkov te točke, naloži, da nosi svoje stroške.“

126 Ker Svet v obravnavani zadevi v bistvenem ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožečih strank naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe. Ker pa so tožeče stranke navedle natančen znesek, ki bi jim ga Svet moral plačati iz naslova stroškov, je treba opozoriti, da Splošno sodišče v primeru spora med strankami in na predlog zadevne stranke s sklepom, sprejetim na podlagi člena 92(1) Poslovnika, odloči o stroških, ki se lahko povrnejo.

127 Poleg tega Komisija kot institucija intervenientka nosi svoje stroške. Nazadnje, enako velja za Republiko Tunizijo.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)

razsodilo:

1. Izvedbeni Sklep Sveta 2011/79/SZVP z dne 4. februarja 2011 o izvajanju Sklepa 2011/72/SZVP o omejevalnih ukrepih proti nekaterim osebam in subjektom ob upoštevanju razmer v Tuniziji se razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na Mohameda Trabelsija.

2. Učinki Izvedbenega sklepa 2011/79 se glede Mohameda Trabelsija ohranijo do poteka roka za pritožbo zoper to sodbo ali – če je v tem roku vložena pritožba – do zavrnitve pritožbe.

3. Tožba se v preostalem zavrne.

4. Svet Evropske unije poleg svojih stroškov nosi stroške, ki so jih priglasili Mohamed Trabelsi, Ines Lejri, Moncef Trabelsi, Selima Trabelsi in Tarek Trabelsi, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

5. Evropska komisija in Republika Tunizija nosita svoje stroške.

Czúcz

Labucka

Gratsias

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 28. maja 2013.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

A – Dopustnost

1. Obseg in dopustnost predloga za razglasitev ničnosti