SKLEP SODIŠČA PRVE STOPNJE (pritožbeni senat)
z dne 10. novembra 2009
Zadeva T-180/08 P
Giuseppe Tiralongo
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Pritožba – Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Nepodaljšanje pogodbe za določen čas – Odškodninska tožba – Vzrok škode – Obveznost obrazložitve Sodišča za uslužbence“
Predmet: Pritožba zoper sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 6. marca 2008 v zadevi Tiralongo proti Komisiji (F‑55/07, še neobjavljen v ZOdl. JU), s katero se predlaga razveljavitev tega sklepa.
Odločitev: Pritožba se zavrne. Giuseppe Tiralongo nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Komisija Evropskih skupnosti.
Povzetek
1. Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Predhodni postopek – Drugačen potek glede na obstoj ali neobstoj akta, ki posega v položaj
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
2. Uradniki – Pravno sredstvo – Razlogi
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
3. Pravo Skupnosti – Načela – Varstvo zaupanja v pravo in prepoved diskriminacije – Kršitev
1. Predhodni postopek se razlikuje glede na to, ali je bila škoda, katere povračilo se zahteva, povzročena z aktom, ki posega v položaj, v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov, ali zaradi ravnanja uprave, ki ni imelo narave odločbe. V prvem primeru mora zadevna oseba v predpisanih rokih pri organu, pristojnemu za imenovanja, vložiti pritožbo zoper zadevni akt. Nasprotno pa je treba v drugem primeru upravni postopek začeti z vložitvijo odškodninskega zahtevka v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov in ga po potrebi nadaljevati s pritožbo zoper odločbo o zavrnitvi zahtevka.
Odgovor na vprašanje, ali je zatrjevano škodo povzročil akt, ki posega v položaj, ali pa jo je povzročilo ravnanje uprave, ki ni imelo narave odločbe, je torej nujen za preverjanje upoštevanja predhodnega postopka in rokov iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov in s tem dopustnosti tožbe. Ker gre za pravila javnega reda, je za tako opredelitev izključno pristojno sodišče Skupnosti, ne da bi ga pri tem zavezovala opredelitev, ki so jo navedle stranke.
Ni namreč mogoče dopustiti, da bi se stranka v postopku izognila uporabi pravil o rokih iz Kadrovskih predpisov, če bi tožbo sestavila tako, da bi se izognila trditvi, da je škoda nastala zaradi nezakonitosti nekaterih aktov.
(Glej točki 24 in 25.)
Napotitev na: Sodišče, 22. oktober 1975, Meyer-Burckhardt proti Komisiji, 9/75, Recueil, str. 1171, točki 10 in 11; Sodišče, 19. november 1981, Fournier proti Komisiji, 106/80, Recueil, str. 2759, točke od 15 do 18; Sodišče, 7. oktober 1987, Schina proti Komisiji, 401/85, Recueil, str. 3911, točka 9; Sodišče prve stopnje, 25. februar 1992, Marcato proti Komisiji, T‑64/91, Recueil, str. II‑243, točki 32 in 33; Sodišče prve stopnje, 8. oktober 1992, Meskens proti Parlamentu, T‑84/91, Recueil, str. II‑2335, točka 33; Sodišče prve stopnje, 1. december 1994, Ditterich proti Komisiji, T‑79/92, RecFP, str. I‑A‑289 in II‑907, točka 40; Sodišče prve stopnje, 6. november 1997, Liao proti Svetu, T‑15/96, RecFP, str. I‑A‑329 in II‑897, točka 27; Sodišče prve stopnje, 24. marec 1998, Meyer in drugi proti Sodišču, T‑181/97, RecFP, str. I‑A‑151 in II‑481, točka 22; Sodišče prve stopnje, 26. november 1999, Giegerich proti Komisiji, T‑253/97, RecFP, str. I‑A‑233 in II‑1177, točka 18; Sodišče prve stopnje, 17. maj 2006, Marcuccio proti Komisiji, T‑241/03, RecFP, str. I‑A‑2‑111 in II‑A‑2‑517, točka 52; Sodišče prve stopnje, 11. december 2007, Sack proti Komisiji, T‑66/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 35.
2. Razlikovati je treba med ravnanji uprave, naj si bo v obliki aktov, ki posegajo v položaj, ali ravnanj, ki nimajo narave odločbe, zaradi katerih je škoda nastala in ki so domnevno nezakonita, na eni strani ter navedenimi nezakonitostmi kot takimi na drugi strani. Morebitne kršitve veljavnih določb ali različnih splošnih načel so torej razlogi za nezakonitost, ki lahko povzročijo razveljavitev aktov ali ravnanj uprave, ni jih pa mogoče kot take šteti za zlorabe.
Ker ni sporno, da je dopis o datumu izteka pogodbe uslužbenca akt, ki posega v položaj, ni mogoče šteti, da je odgovor uprave na dopise, v katerih jo uslužbenec v bistvu poziva k spremembi odločitve, ravnanje, ki nima narave odločbe, vsak od potrditvenih dopisov pa naj bi bil samo njegov del. Taka razlaga bi zadevni stranki omogočila, da zaobide roke za izpodbijanje aktov, ki posegajo v položaj, naj si bo z vložitvijo predloga za razglasitev ničnosti ali odškodninskega zahtevka, določenega v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, s katerim upravo večkrat pozove k spremembi odločitve, ki posega v položaj. Sklicevanje na „ravnanje“ v sodni praksi se namreč ne nanaša nujno na vrsto ravnanj institucije Skupnosti, temveč je namenjeno izključno razlikovanju med primeri, v katerih je institucija sprejela akt, ki posega v položaj, in tistimi, v katerih njeno ravnanje nima narave odločbe.
(Glej točki 27 in 38.)
3. Ker je treba za ugotovitev kršitve načela varstva zaupanja v pravo ali načela prepovedi diskriminacije ugotoviti obstoj več aktov ali ravnanj uprave, morebitne kršitve teh načel ni mogoče šteti za ravnanje uprave. Kršitev pravnega pravila – ne glede na to, za kakšno kršitev gre – namreč sama po sebi ni niti akt niti ravnanje uprave, ki nima narave odločbe, temveč je razlog za nezakonitost akta ali ravnanja.
(Glej točko 36.)