Zadeva C-132/05

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Zvezni republiki Nemčiji

„Neizpolnitev obveznosti države – Uredba (EGS) št. 2081/92 – Zaščita geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila – Sir ‚Parmigiano Reggiano‘ – Uporaba imena ‚parmezan‘ – Obveznost države članice, da po uradni dolžnosti sankcionira zlorabo zaščitene označbe porekla“

Povzetek sodbe

1.        Kmetijstvo – Enotne zakonodaje – Zaščita geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila – Uredba št. 2081/92

(Uredba Sveta št. 2081/92, člena 13 in 17; Uredba Komisije št. 1107/96)

2.        Kmetijstvo – Enotne zakonodaje – Zaščita geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila – Uredba št. 2081/92

(Uredba Sveta št. 2081/92, člen 13(1)(b))

3.        Kmetijstvo – Enotne zakonodaje – Zaščita geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila – Uredba št. 2081/92

(Uredba Sveta št. 2081/92, člen 3(1))

4.        Akti institucij – Uredbe – Neposredna uporaba

(člen 249 ES; Uredba Sveta št. 2081/92)

5.        Kmetijstvo – Enotne zakonodaje – Zaščita geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila – Uredba št. 2081/92

(Uredba Sveta št. 2081/92, člena 10 in 13(1)(b))

1.        Glede „sestavljene“ označbe porekla, registrirane po poenostavljenem postopku, določenem v členu 17 Uredbe št. 2081/92 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila, neobstoj izjave za to poreklo v obliki sklicevanja na opombe v prilogi k Uredbi št. 1107/96, ki bi potrjevala, da za določene sestavne dele imena ni bila zahtevana zaščita, ki jo daje člen 13 Uredbe št. 2081/92, ne pomeni zadostne podlage za ugotovitev obsega navedene zaščite. V sistemu zaščite, ki ga določa Uredba št. 2081/92, spadajo vprašanja glede zaščite, ki jo je treba odobriti za različne sestavne dele imena, in zlasti vprašanja, ali gre morda za generično ime ali zaščiten sestavni del v nasprotju s primeri iz člena 13 navedene uredbe, na področje presoje, ki jo mora izvesti nacionalno sodišče na podlagi podrobne analize dejanskega stanja, ki mu ga predstavijo zadevne stranke.

(Glej točke od 28 do 30.)

2.        Uporabo imena „parmezan“ je treba opredeliti kot navajanje zaščitene označbe porekla „Parmigiano Reggiano“ v smislu člena 13(1)(b) Uredbe št. 2081/92 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila, ki ščiti registrirana imena zlasti proti zlorabi, posnemanju ali navajanju, čeprav je pravo poreklo proizvoda označeno ali če je zaščiteno ime prevedeno.

Med imenoma „parmezan“ in „Parmigiano Reggiano“ namreč obstaja fonetična in vidna podobnost, in sicer ko so zadevni proizvodi trdi siri, ki se jih strga ali so namenjeni strganju, torej ko so si na videz podobni. Poleg tega se mora, neodvisno od vprašanja, ali je ime „parmezan“ natančen prevod zaščitene označbe porekla „Parmigiano Reggiano“ ali izraza „Parmigiano“ ali ne, prav tako upoštevati konceptualna bližina med dvema izrazoma v različnih jezikih. Taka bližina ter fonetične in vidne podobnosti lahko privedejo potrošnika do tega, da kadar se sreča s trdim sirom, ki se strga ali je namenjen strganju in se imenuje „parmezan“, pomisli na sir, ki uživa zaščiteno označbo porekla „Parmigiano Reggiano“.

(Glej točke od 46 do 49.)

3.        V okviru presoje generičnosti imena je treba na podlagi člena 3(1) Uredbe št. 2081/92 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila upoštevati kraje proizvodnje zadevnega proizvoda v državi članici in zunaj nje, ki je pridobila registracijo zadevnega imena; potrošnje tega proizvoda in način, kako potrošniki sprejemajo to ime v navedeni državi članici in zunaj nje; obstoj posebne nacionalne zakonodaje v zvezi z navedenim proizvodom in način uporabe navedenega imena v pravu Skupnosti.

(Glej točko 53.)

4.        Pravica posameznikov, da se pred nacionalnimi sodišči sklicujejo na določbe uredbe, ne bi mogla odvezati držav članic, da sprejmejo nacionalne ukrepe, ki bi omogočali njihovo polno uporabo, če bi bilo to potrebno.

Nacionalni pravni red, ki vsebuje take pravne instrumente, ki so namenjeni zagotavljanju učinkovitega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi Uredbe št. 2081/92 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila, kot so zakonske določbe, na podlagi katerih je mogoče ukrepati proti nezakoniti uporabi zaščitenih označb porekla, zlasti zakon o preprečevanju nelojalne konkurence in zakon o varstvu znamk in drugih razlikovalnih znakov, in ki ne dopušča možnosti vložitve tožbe proti vsakemu ravnanju, ki lahko škoduje pravicam, ki izhajajo iz zaščitene označbe porekla le zakonitemu imetniku navedene označbe, ampak jo, nasprotno, dopušča konkurentom, podjetniškim združenjem in združenjem potrošnikov, lahko zagotavlja varstvo drugih interesov, ne pa interesov proizvajalcev blaga, ki uživa zaščiteno označbo porekla, zlasti interesov potrošnikov.

(Glej točke od 68 do 70.)

5.        Iz člena 10 Uredbe št. 2081/92 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila ne izhaja obveznost držav članic, da morajo po uradni dolžnosti sprejeti potrebne ukrepe za sankcioniranje kršitev člena 13(1)(b) navedene uredbe, ki ščiti registrirana imena zlasti proti zlorabi, posnemanju ali navajanju, čeprav je pravo poreklo proizvoda označeno ali če je zaščiteno ime prevedeno. Res je, da je za zagotovitev učinkovitosti določb Uredbe št. 2081/92 v njenem členu 10(1) določeno, da države članice zagotovijo, da bodo najpozneje v šestih mesecih po začetku veljavnosti te uredbe vzpostavljene strukture nadzora. Torej so zavezane za uvedbo takih struktur. Vendar člen 10(4) te uredbe s tem, ko določa, da „[č]e pristojni kontrolni organ in/ali zasebni subjekt ugotovita, da kmetijski proizvod ali živilo, ki nosi zaščiteno ime s poreklom, v tisti državi članici ne izpolnjuje kriterijev in zahtev specifikacije, bosta izvedla potrebne ukrepe, da se zagotovi skladnost s to uredbo. […]“, kaže na to, da pristojni kontrolni organ in/ali zasebni subjekt države članice izhajata iz države članice, iz katere izhaja zaščitena označba porekla. Navedba „proizvajalcev ali predelovalcev, ki jih ta kontrola zadeva“ v členu 10(3) navedene uredbe in pravica proizvajalcev, da imajo dostop do kontrolnega sistema iz odstavka 6 tega člena, ter njihova obveznost, da nosijo stroške kontrole iz odstavka 7 istega člena, potrjujejo, da so v navedenem členu 10 obravnavane obveznosti držav članic, iz katerih izhaja zaščitena označba porekla.

Taka razlaga je potrjena tudi s kombiniranimi določbami členov 4(2)(g) in 5(3) in (4) Uredbe št. 2081/92, iz katerih izhaja, da mora vloga za registracijo vsebovati specifikacijo, da je treba to vlogo poslati državi članici, v kateri se nahaja zadevno geografsko območje, in da mora navedena specifikacija vsebovati „podrobnosti o strukturi kontrole iz člena 10“. Iz tega izhaja, da se obveznost zagotavljanja spoštovanja specifikacije nanaša na tisto strukturo nadzora, ki je v državi članici, iz katere izhaja zadevna zaščitena označba porekla.

(Glej točke od 72 do 78.)