SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 2. aprila 2009(*)
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Člen 81 ES – Pogodba o izključni distribuciji goriva za motorna vozila in drugih goriv – Izjema – Uredba (EGS) št. 1984/83 – Člen 12(2) – Uredba (EGS) št. 2790/1999 – Člena 4(a) in 5(a) – Trajanje izključne dobave – Določitev maloprodajne cene“
V zadevi C‑260/07,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Audiencia Provincial de Barcelona (Španija) z odločbo z dne 13. decembra 2006, ki je prispela na Sodišče 31. maja 2007, v postopku
Pedro IV Servicios SL
proti
Total España SA,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi A. Rosas, predsednik senata, J. Klučka, U. Lõhmus (poročevalec), sodnika, P. Lindh, sodnica, in A. Arabadjiev, sodnik
generalni pravobranilec: P. Mengozzi,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 26. junija 2008,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Pedro IV Servicios SL A. Hernández Pardo, M. Gaitán Luján in I. Sobrepera Millet, odvetniki,
– za Total España SA J. A. de Velasco Esteban, C. Fernández Vicién in I. Moreno-Tapia Rivas, odvetniki,
– za špansko vlado M. Muñoz Pérez, zastopnik,
– za Komisijo Evropskih skupnosti V. Di Bucci in E. Gippini Fournier, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 4. septembra 2008
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 81 ES, členov 11 in 12 Uredbe Komisije (EGS) št. 1984/83 z dne 22. junija 1983 o uporabi člena [81](3) Pogodbe za skupine sporazumov o izključni nabavi (UL L 173, str. 5, in popravek v UL 1984, L 79, št. 38), kot je bila spremenjena s Uredbo Komisije (ES) št. 1582/97 z dne 30. julija 1997 (UL L 214, str. 27, v nadaljevanju: Uredba št. 1984/83), ter členov 4(a) in 5(a) Uredbe Komisije (ES) št. 2790/1999 z dne 22. decembra 1999 o uporabi člena 81(3) Pogodbe za skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj (UL L 336, str. 21).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru postopka med družbo Pedro IV Servicions SL (v nadaljevanju: Pedro IV) in družbo Total España SA (v nadaljevanju: Total) glede predloga, ki ga je vložila družba Pedro IV, za razveljavitev zapletenega pogodbenega razmerja med tema družbama, ker to razmerje vsebuje klavzule, ki omejujejo konkurenco.
Pravni okvir Skupnosti
Uredba št. 1984/83
3 Z Uredbo št. 1984/83 so bile s področja uporabe člena 81(1) Pogodbe ES izključene določene skupine sporazumov o izključni nabavi in usklajenih ravnanjih, ki so praviloma izpolnjevale pogoje, določene v odstavku 3 navedenega člena, ker so na splošno izboljševale distribucijo proizvodov.
4 Osma in trinajsta uvodna izjava Uredbe št. 1984/83 določata:
„(8) ker mora ta uredba določiti omejitve konkurence, ki jih lahko vsebuje sporazum o izključni nabavi; ker omejitve konkurence, ki so dovoljene poleg obveznosti o izključni nabavi, vodijo do jasne delitve nalog med strankami in preprodajalca zavezujejo, da prizadevanja za prodajo osredotoči na proizvode iz pogodbe; ker so te omejitve, kadar so dogovorjene le dokler traja sporazum, praviloma nujne za uresničitev izboljšanja distribucije, kar je cilj izključne nabave; ker za druge določbe, s katerimi se omejuje konkurenca, in zlasti tiste, ki omejujejo svobodo preprodajalca, da določi svoje cene ali pogoje preprodaje ali da izbere stranke, niso dopustne izjeme na podlagi te uredbe;
[…]
(13) ker je za [sporazume o bencinskih postajah] na splošno značilno dejstvo, da po eni strani dobavitelj preprodajalcu podeli še posebej pomembne gospodarske in finančne prednosti, in sicer s tem, da mu izplača denarne zneske za izgubljena sredstva, mu nudi oziroma ga oskrbuje s posojili pod ugodnimi pogoji, mu da na voljo zemljišče oziroma prostore za obratovanje [...] bencinske postaje, s tem da lahko preprodajalec uporablja tehnične naprave oziroma drugo opremo oziroma uresničuje druge naložbe v korist preprodajalca, in da po drugi strani preprodajalec sprejme dolgoročno zavezo o izključni nabavi od dobavitelja, na splošno skupaj s prepovedjo konkurence.“
5 Določbe, ki veljajo posebej za sporazume o bencinskih postajah, so bile določene v členih od 10 do 13 Uredbe št. 1984/83.
6 Člen 10 te uredbe določa:
„V skladu s členom [81](3) Pogodbe in s pogoji iz členov od 11 do 13 te uredbe člen [81](1) navedene pogodbe ne velja za sporazume, v katerih sta udeleženi le dve podjetji in v katerih se eno, preprodajalec, do drugega, dobavitelja, v zameno za dodelitev posebnih gospodarskih ali finančnih prednosti zaveže, da bo nabavljal samo pri njem, pri podjetju, ki je z njim povezano, ali pri tretjem podjetju, ki ga je zadolžil za distribucijo svojih proizvodov, z namenom nadaljnje prodaje na bencinski postaji, določeni v sporazumu, nekaterih goriv za motorna vozila na osnovi naftnih proizvodov ali nekaterih goriv za motorna vozila in drugih goriv na osnovi naftnih proizvodov, ki so določena v sporazumu.“
7 Člen 11 navedene uredbe je določal:
„Razen obveznosti iz člena 10 preprodajalcu ni mogoče naložiti nobene druge omejitve konkurence kot:
a) obveznost, da na bencinski postaji, določeni v sporazumu, ne preprodaja goriv za motorna vozila ali drugih goriv, ki jih dobavljajo tretja podjetja;
b) obveznost, da na bencinski postaji, določeni v sporazumu, ne uporablja maziv ali povezanih naftnih proizvodov, ki jih ponujajo tretja podjetja, če je dobavitelj ali z njim povezano podjetje dalo preprodajalcu na voljo ali je financiralo opremo za spuščanje olj ali druge naprave za oljenje motornih vozil;
c) obveznost, da proizvode, ki jih dobavljajo tretja podjetja, oglašuje na bencinski postaji in zunaj nje samo sorazmerno z deležem, ki ga ti proizvodi predstavljajo v skupnem prometu bencinske postaje;
d) obveznost, da skladiščne naprave ali naprave za distribucijo naftnih proizvodov, ki so last dobavitelja ali z njim povezanega podjetja ali ki jih je financiral dobavitelj ali z njim povezano podjetje, nadzira le dobavitelj ali podjetje, ki ga ta določi.“
8 Člen 12 Uredbe št. 1984/83 je določal:
„1. Člen 10 se ne uporablja, če
[…]
c) je sporazum sklenjen za nedoločen čas ali za več kot deset let;
[…]
2. Kadar se sporazum nanaša bencinsko postajo, ki jo je dobavitelj dal v zakup preprodajalcu ali mu jo je dal v uživanje na podlagi drugega pravnega posla ali dejansko, se obveznosti izključne dobave in prepovedi konkurence iz tega naslova ne glede na odstavek 1, točka (c), lahko naložijo preprodajalcu za celotno obdobje, v katerem dejansko upravlja bencinsko postajo.“
9 Uredba št. 1984/83 je prenehala veljati 31. decembra 1999. 1. januarja 2000 je začela veljati Uredba št. 2790/1999, s katero je bila do 31. maja 2000 podaljšanja uporaba izjem, določenih v, med drugim, Uredbi št. 1984/83.
Uredba št. 2790/1999
10 V členu 2(1) Uredbe št. 2790/1999 je določeno:
„V skladu s členom 81(3) Pogodbe in ob upoštevanju določb te uredbe, člen 81(1) ne velja za sporazume ali usklajena ravnanja, ki jih skleneta dve ali več podjetij, od katerih za namene sporazuma vsako posluje na različni stopnji proizvodnje ali distribucijske verige, in ki se nanašajo na pogoje, po katerih lahko pogodbene stranke kupujejo, prodajajo ali preprodajajo nekatero blago ali storitve (‚vertikalni sporazumi‘).
Ta izjema velja, če taki sporazumi vsebujejo omejitve konkurence, ki spadajo v področje uporabe člena 81(1) (‚vertikalne omejitve‘).“
11 V členu 3(1) Uredbe št. 2790/1999 je določeno:
„Ob upoštevanju odstavka 2 tega člena izjema, predvidena v členu 2, velja pod pogojem, da tržni delež, ki ga ima dobavitelj, ne presega 30 % upoštevnega trga, na katerem prodaja pogodbeno blago ali storitve.“
12 V členu 4(a) Uredbe št. 2790/1999 je določeno, da izjema od prepovedi, določene v členu 81(1) ES, ne velja za vertikalne sporazume, katerih namen je, neposredno ali posredno, samostojno ali v kombinaciji z drugimi dejavniki pod nadzorom pogodbenih strank:
„omejitev možnosti kupca, da določi svojo prodajno ceno, brez poseganja v možnost dobavitelja, da določi maksimalno prodajno ceno ali priporoči prodajno ceno, pod pogojem, da to ne vodi k fiksnim ali minimalnim prodajnim cenam zaradi pritiska ali spodbud katere koli pogodbene stranke“.
13 V členu 5 iste uredbe je določeno:
„Izjema, predvidena v členu 2, ne velja za nobeno od naslednjih obveznosti v vertikalnih sporazumih:
a) vsako neposredno ali posredno prepoved konkurence, katere trajanje je nedoločeno ali daljše od petih let. Šteje se, da je bila prepoved konkurence, ki se molče podaljšuje, po preteku petih let dogovorjena za nedoločen čas. Vendar pa časovna omejitev petih let ne velja, če kupec prodaja pogodbeno blago in storitve iz poslovnih prostorov in z zemljišča, ki je v dobaviteljevi lasti ali ga dobavitelj najame od tretjih oseb, nepovezanih s kupcem, pod pogojem, da trajanje prepovedi konkurence ni daljše od obdobja, v katerem kupec zaseda poslovne prostore in zemljišče;
[…]“
14 V skladu s členom 12 Uredbe št. 2790/1999, kot je že bilo poudarjeno v točki 9 te sodbe, izjema, predvidena med drugim v Uredbi št. 1984/83, velja do 31. maja 2000. Med 1. junijem 2000 in 31. decembrom 2001 prepoved iz člena 81(1) ES ne velja za sporazume, ki so 31. maja 2000 že v veljavi in ki ne izpolnjujejo pogojev za izjemo, določenih v Uredbi št. 2790/1999, izpolnjujejo pa tiste iz Uredbe št. 1984/83.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
15 Družba Pedro IV upravlja bencinsko postajo v Španiji. Iz predložitvene odločbe sledi, da je 26. oktobra 1989 sklenila štiri pogodbe z družbo Total, dobaviteljico naftnih proizvodov.
16 V prvi od teh pogodb je predvidena ustanovitev stvarne pravice, imenovane „stavbna pravica“, v korist družbe Total za dobo 20 let na zemljišču, ki je v lasti družbe Pedro IV. S to pogodbo se družbi Total dovoli, da na tem zemljišču v dveh letih in pol zgradi bencinsko postajo, ki bo postala njena lastnina v zameno za plačilo družbi Pedro IV. Znesek tega plačila je bil določen na 250.000 ESP (približno 1500 EUR) na mesec in se plačuje 20 let. Po koncu tega dvajsetletnega obdobja bo bencinska postaja, ki jo je zgradila družba Total, postala last družbe Pedro IV. Navedeni rok 20 let začne teči od začetka obratovanja bencinske postaje. V skladu s pogodbo se stavbne pravice ne sme prenesti brez privolitve lastnika zemljišča.
17 Druga med njimi je zakupna pogodba za bencinsko postajo v gradnji. V skladu s to pogodbo družba Total prenese na družbo Pedro IV uporabo in uživanje bencinske postaje za eno leto. Vendar je to obdobje mogoče podaljšati iz meseca v mesec – v kar mora zakupodajalec privoliti – dokler traja pogodba o izključni dobavi, ki se jo družba Total zaveže skleniti z družbo Pedro IV. V vsakem primeru se bo zakup iztekel hkrati s stavbno pravico, preneseno na družbo Total. Mesečna zakupnina, ki jo mora plačati družba Pedro IV, je 600.000 ESP (približno 3600 EUR).
18 Tretja od teh pogodb, prav tako sklenjena za 20 let, je obveznost izključne nabave goriv za motorna vozila, v skladu s katero se družba Pedri IV zaveže, da bo bencinsko postajo od takrat, ko ji bo predana, upravljala tako, da bo nabavljala izključno pri družbi Total in uporabljala njeno podobo, barve, znamko in znak. V skladu s to pogodbo se dobava izvaja v obliki dokončne prodaje, tako da distributer postane lastnik goriva za motorna vozila, ko mu ga dobavitelj da na voljo na bencinski postaji, pri čemer se zavezuje, da ga bo preprodal za svoj račun in na lastno tveganje. Družba Total mora družbi Pedro IV v zameno za izključnost mesečno plačati 350.000 ESP (približno 2100 EUR).
19 Poleg tega se družba Total v okviru iste pogodbe zavezuje, da bo družbi Pedro IV sporočila priporočene maloprodajne cene in zagotovila njihovo konkurenčnost glede na cene, ki jih v dobri veri ponujajo drugi konkurenti v regiji. Družba Total se tudi zavezuje, da bo določila ceno goriva za motorna vozila, ki ga dobavlja preprodajalcu, in mu omogočila najugodnejše pogoje, o katerih se pogaja z drugimi bencinskimi postajami, ki se lahko zgradijo v Barceloni, s tem da ta cena v nobenem primeru ne sme biti višja od povprečne cene, ki jo določijo drugi pomembni dobavitelji na trgu, ki delujejo v Barceloni.
20 Stranki v postopku v glavni stvari sta se dogovorili, da bosta pobotali zneske, ki si jih morata nakazati na podlagi treh zgoraj navedenih pogodb. Iz tega sledi, da nobena stranka ni dolžna plačati kar koli drugi stranki, ker se zneski, ki bi jih morali ti stranki v skladu s pogodbami plačati, v celoti pobotajo.
21 Nazadnje družba Total s četrto pogodbo odobri hipotekarno posojilo v višini 30.000.000 ESP (približno 180.300 EUR) družbi Pedro IV, ki sklene zavarovanje z ustanovitvijo hipoteke na svojem zemljišču za dobo 20 let, če se bencinska postaja zgradi.
22 Iz predložitvene odločbe sledi, da je bila po sklenitvi teh štirih pogodb bencinska postaja dejansko zgrajena na zemljišču, ki pripada družbi Pedro IV, in da ji je naslednjih dvanajst let dobavljala izključno družba Total.
23 Družba Pedro IV je 6. decembra 2004 pri Juzgado de lo Mercantil n° 3 de Barcelona vložila tožbo na razveljavitev pravnega razmerja, ustanovljenega s štirimi prej opisanimi pogodbami, ker naj bi po eni strani vsebovale klavzule, ki resno omejujejo konkurenco, in sicer trajanje, ki presega najdaljše obdobje, ki je v pravu Skupnosti dovoljeno za sporazume o izključni dobavi. Po drugi strani naj bi bila s tretjo pogodbo predvidena posredna določitev maloprodajnih cen, čeprav je prepovedana z določbami člena 81 ES. Družba Pedro IV je poleg tega zahtevala vrnitev vzajemnih plačil strank po odbitju že amortiziranih zneskov.
24 Ker je bila ta tožba v celoti zavrnjena s sodbo z dne 7. decembra 2005, je družba Pedro IV pri predložitvenem sodišču vložila pritožbo.
25 V teh okoliščinah je Audiencia Provincial de Barcelona prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 12(2) [Uredbe št. 1984/83], ki določa, da se ,z odstopanjem od odstavka 1(c), kadar se sporazum nanaša na bencinsko postajo, ki jo je dobavitelj dal v zakup preprodajalcu ali mu jo je dal v uživanje na podlagi drugega pravnega posla ali dejansko, obveznosti izključne nabave ali prepovedi konkurence iz tega naslova lahko naložijo preprodajalcu za celotno obdobje, v katerem preprodajalec dejansko upravlja bencinsko postajo‘, razlagati tako, da se nanaša na primer, ko je bil dobavitelj prvotno lastnik zemljišča in naprav, ali pa se nasprotno sklicevanje na zakup bencinske postaje nanaša na primer, ko ima dobavitelj lastninsko pravico samo do bencinske postaje, ki jo lahko posledično da v zakup lastniku zemljišča, ne da bi pri tem zanj veljale časovne omejitve, ki veljajo za sporazume o izključni nabavi?
2. Če bi [Uredba št. 2790/1999] veljala za obravnavani primer, ali je treba člen 5 te uredbe, v katerem je določeno, da izjema ne velja, če je bil sporazum o izključni nabavi sklenjen za več kot pet let, čeprav ,časovna omejitev petih let ne velja, če kupec prodaja pogodbeno blago in storitve iz poslovnih prostorov in z zemljišča, ki je v dobaviteljevi lasti ali ga dobavitelj najame od tretjih oseb, nepovezanih s kupcem, pod pogojem, da trajanje prepovedi konkurence ni daljše od obdobja, v katerem kupec zaseda poslovne prostore in zemljišče‘, razlagati tako, da se, ko se sklicuje na zakup, nanaša na primer, ko je bil dobavitelj prvotno lastnik zemljišča in naprav, ali pa se nasprotno sklicevanje na zakup bencinske postaje nanaša na primer, ko ima dobavitelj lastninsko pravico samo do bencinske postaje, ki jo lahko posledično da v zakup lastniku zemljišča, ne da bi pri tem zanj veljale časovne omejitve, ki veljajo za sporazume o izključni nabavi?
3. Ali je treba člen 81(1)(a) ES, v katerem je prepovedano posredno določanje nakupne ali prodajne cene, in uvodno izjavo 8 [Uredbe št. 1984/83], v kateri je določeno, da ,druge določbe, ki omejujejo konkurenco, in zlasti tiste, ki omejujejo svobodo preprodajalca pri določanju njegovih cen ali pogojev za nadaljnjo prodajo ali pri izbiri kupcev, ne morejo biti izvzete na podlagi te uredbe‘, ne da bi sporazume o določitvi cen za nadaljnjo prodajo navedli med drugimi omejitvami konkurence, dovoljenimi v členu 11 te uredbe, razlagati tako, da se nanašata na kakršno koli klavzulo, ki omejuje svobodo preprodajalca, da določi maloprodajno ceno, kot je na primer klavzula, da dobavitelj določi distribucijske marže upravljavca bencinske postaje, s tem da določi ceno goriva za motorna vozila, ki ga preprodajalcu dobavi pod najugodnejšimi pogoji, dogovorjenimi z drugimi bencinskimi postajami, ki se lahko zgradijo v Barceloni, ki v nobenem primeru ne preseže povprečne cene drugih pomembnih dobaviteljev na trgu, in k temu doda minimalno maržo, ki velja za primerno, da se tako dobi [maloprodajna cena], ki je dobavitelj ne določi izrecno, temveč jo priporoči?
4. Ali je treba člen 81(1)(a) ES, v katerem je prepovedano posredno določanje nakupne ali prodajne cene, in člen 4(a) [Uredbe št. 2790/1999], ki med posebno hude omejitve konkurence vključuje sporazume o določitvi maloprodajne cene, razlagati tako, da se nanašata na kakršno koli klavzulo, ki omejuje svobodo preprodajalca, da določi maloprodajno ceno, kot je na primer klavzula, da dobavitelj določi distribucijske marže upravljavca bencinske postaje, s tem da določi ceno goriva za motorna vozila, ki ga preprodajalcu dobavi pod najugodnejšimi pogoji, dogovorjenimi z drugimi bencinskimi postajami, ki se lahko zgradijo v Barceloni, ki v nobenem primeru ne preseže povprečne cene drugih pomembnih dobaviteljev na trgu, in k temu doda minimalno maržo, ki velja za primerno, da se tako dobi [maloprodajna cena], ki je dobavitelj ne določi izrecno, temveč jo priporoči?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Dopustnost
26 Družba Total predlaga Sodišču, naj predlog za sprejetje predhodne odločbe razglasi za nedopusten zaradi več razlogov. Prvič, predložitveno sodišče naj Sodišču ne bi predložilo bistvenih podatkov o sporu o glavni stvari, kar naj slednjemu ne bi omogočalo natančnega in pravilnega vpogleda v dejansko in pravno stanje zadeve, v okviru katerega mora odločati. Drugič, predlog za sprejetje predhodne odločbe naj ne bi bil utemeljen, ker naj bi odgovori na vprašanja jasno izhajali iz sodne praske Skupnosti in španske sodne prakse. Nazadnje naj predložena vprašanja ne bi bila primerna za rešitev spora o glavni stvari.
27 Tudi španska vlada izraža dvom glede delne dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe, s tem da trdi, naj se uredbi št. 1984/83 in 2790/1999 ne bi uporabljali sočasno. Vprašanji, ki se med drugim nanašata na razlago Uredbe št. 1984/83, in sicer prvo in tretje vprašanje, naj bi bili zato le hipotetični in bi ju bilo treba razglasiti za nedopustni.
28 V zvezi s tem je treba opozoriti, da v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, kot ga določa člen 234 ES, le nacionalno sodišče, pred katerim poteka spor in ki je pristojno za izdajo sodne odločbe, glede na posebnosti spora, ki poteka pred njim, presoja tako nujnost sprejetja predhodne odločbe, da bo lahko sprejelo sodbo, kot pomembnost vprašanj, ki jih zastavi Sodišču (sodbi z dne 7. januarja 2003 v zadevi BIAO, C‑306/99, Recueil, str. I‑1, točka 88 in z dne 14. decembra 2006 v zadevi Confederación Española de Empresarios de Estaciones de Servicio, C‑217/05, ZOdl., str. I‑11987, v nadaljevanju: sodba CEEES, točka 16 in navedena sodna praksa).
29 Na podlagi prav tako ustaljene sodne prakse potreba po posredovanju take razlage prava Skupnosti, ki bo koristila nacionalnemu sodišču, zahteva, da to opredeli dejanski in pravni okvir zastavljenih vprašanj ali vsaj obrazloži okoliščine, na katerih temeljijo ta vprašanja (sodbi z dne 9. septembra 2004 v zadevi Carbonati Apuani, C‑72/03, ZOdl., str. I‑8027, točka 10; z dne 17. februarja 2005 v zadevi Viacom Outdoor, C‑134/03, ZOdl., str. I‑1167, točka 22 in zgoraj navedena sodba CEEES, točka 26).
30 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da čeprav je res, da predložitvena odločba ne vsebuje nekaterih navedb, pomembnih za rešitev spora o glavni stvari, ta odločba vseeno omogoča opredelitev obsega vprašanj za predhodno odločanje in okoliščin, v katerih so predložena. Kljub pomanjkljivostim ima Sodišče torej na voljo dovolj dejavnikov, da lahko razlaga zadevna pravila Skupnosti in koristno odgovori na navedena vprašanja. Sicer pa v vsakem primeru vsebina stališč, predloženih Sodišču v okviru te zadeve, pritrjuje zadostnosti podatkov o dejanskem in pravnem stanju, ki so strankam v postopku v glavni stvari in drugim zainteresiranim omogočili zavzeti primerno stališče o predloženih vprašanjih.
31 Predlog za sprejetje predhodne odločbe tudi ne more biti razglašen za nedopustnega, ker je, kot trdi družba Total, iz obstoječe ustaljene sodne prakse, tako skupnostne kot nacionalne, mogoče sklepati, kakšni bodo odgovori na predložena vprašanja. Čeprav se namreč domneva, da so predložena vprašanja materialno identična vprašanjem, ki so že bila predmet predhodne odločbe v analogni zadevi, taka okoliščina nikakor ne prepoveduje nacionalnemu sodišču, da Sodišču predloži predhodno vprašanje, in ne more imeti za posledico nepristojnosti Sodišča, da odloči o teh vprašanjih (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 1982 v zadevi Cilfit in drugi, 283/81, Recueil, str. 3415, točki 13 in 15). Vendar lahko Sodišče v takem primeru v skladu s členom 104(3) svojega poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom, v katerem navede prejšnjo sodbo ali ustrezno sodno prakso.
32 Poleg tega je namen sistema predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki je bil uveden s členom 234 ES, zagotoviti pravilno uporabo in enotno razlago prava Skupnosti v vseh državah članicah ter preprečiti, da bi se v kateri koli državi članici uveljavila nacionalna sodna praksa, ki ne bi bila v skladu s pravili prava Skupnosti (glej sodbi z dne 15. septembra 2005 v zadevi Intermodal Transports, C‑495/03, ZOdl., str. I‑8151, točka 38, in z dne 12. junija 2008 v zadevi Gourmet Classic, C‑458/06, ZOdl., str. I-4207, točka 32).
33 Ker se vprašanja, ki jih postavijo nacionalna sodišča, nanašajo na razlago določbe prava Skupnosti, je torej Sodišče načeloma zavezano, da o njih odloči, razen če je očitno, da predlog za sprejetje predhodne odločbe v resnici želi izzvati odločitev Sodišča s konstruiranim sporom ali k oblikovanju posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, da zaprošena razlaga prava Skupnosti ni v nikakršni povezavi z resničnostjo ali s predmetom spora ali da Sodišče nima na voljo dejanskih ali pravnih elementov, ki so nujni za ustrezen odgovor na nanj naslovljena vprašanja (zgoraj navedena sodba CEEES, točka 17, in navedena sodna praksa).
34 V obravnavanem primeru pa ne gre za to. Zadostuje namreč, da se ugotovi, da iz predložitvene odločbe jasno izhaja, da bo odgovor na vprašanja predložitvenega sodišča nujen za to, da bo to sodišče ugotovilo, ali za pogodbeno razmerje, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, lahko veljajo skupinske izjeme iz uredb št. 1984/83 in 2790/1999.
35 V zvezi s tem je treba zavrniti tudi trditev družbe Total, da predhodna vprašanja niso primerna za rešitev spora o glavni stvari, ker za to, da se presodi, da sporazum ni skladen s pravili konkurence, ni dovolj, da se dokaže, da so klavzule, ki jih vsebuje, neskladne z uredbo o skupinskih izjemah, temveč morajo biti te klavzule tudi dejansko neskladne z določbami člena 81 ES.
36 Čeprav je res, da uredbe o izjemah veljajo, če sporazumi vsebujejo omejitve konkurence, za katere velja člen 81(1) ES, pa je včasih vseeno bolj praktično, da se najprej preveri, ali se te uredbe uporabljajo za določen sporazum, zato da se v primeru pritrdilnega odgovora izognemo zapleteni ekonomski in pravni preučitvi, s katero se lahko ugotovi, ali so pogoji za uporabo člena 81(1) ES izpolnjeni. V vsakem primeru pa iz sodne prakse, ki izhaja iz zgoraj navedene sodbe Cilfit in drugi, sledi, da predložitvenemu sodišču, katerega odločbe ni mogoče spodbijati z nacionalnim pravnim sredstvom in ki mora za spor, o katerem odloča, uporabiti določbo prava Skupnosti, ni treba vprašati Sodišča o razlagi te določbe, če je bilo zadevno pravno vprašanje rešeno z ustaljeno sodno prakso Sodišča, ne glede na postopke, v katerih je bila izdana ta sodna praksa, in čeprav sporna vprašanja niso povsem enaka.
37 Nazadnje je treba zavrniti tudi trditev španske vlade v zvezi z delno nedopustnostjo predloga za sprejetje predhodne odločbe zaradi hipotetičnosti vprašanj, ki se nanašata na razlago Uredbe št. 1984/83.
38 Čeprav namreč ni sporno, da je navedena uredba nehala veljati 31. decembra 1999, pa se je izjema, ki je v njej določena, v skladu s Uredbo št. 2790/1999 uporabljala še do 31. maja 2000. S slednjo uredbo je bilo med drugim določeno prehodno obdobje, ki je poteklo 31. decembra 2001 in je bilo obdobje, med katerim prepoved iz člena 81(1) ES ni veljala za sporazume, ki so veljali 31. maja 2000 in ki so izpolnjevali pogoje za izjemo, določene ne s slednjo uredbo, temveč z Uredbo št. 1984/83. Torej, glede na to, da so bile sporne pogodbe sklenjene leta 1989 in ker je njihovo izvajanje trajalo, dokler družba Pedro IV leta 2004 ni vložila tožbe, je treba preučiti, ali so pogoji za izjemo veljali v skladu z Uredbo št. 1984/83 in Uredbo št. 2790/1999, da bi lahko nacionalno sodišče presodilo, ali je to potrebno, ali so bile te pogodbe v skladu s konkurenčnim pravom ves čas njihovega izvajanja ali pa so od določenega trenutka nične.
39 Iz tega sledi, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.
Prvo in drugo predhodno vprašanje, ki se nanašata na trajanje izključne dobave
40 Predložitveno sodišče s prvima vprašanjema v bistvu sprašuje, ali je treba člen12(2) Uredbe št. 1984/83 in člen 5(a) Uredbe št. 2790/1999 razlagati tako, da zato, da velja sistem izjem, dopuščata, da sporazum o izključni dobavi preseže časovne omejitve, določene v teh uredbah, le če je dobavitelj prvotno lastnik zemljišča, na katerem je zgrajena bencinska postaja, in te bencinske postaje, ali pa zadostuje, da je dobavitelj lastnik bencinske postaje, ki jo da v zakup lastniku zemljišča.
41 Ker besedilo zadevnih določb ni identično, je treba ti uredbi obravnavati ločeno.
Razlaga Uredbe št. 1984/83
42 Opozoriti je treba, da je bila z Uredbo št. 1984/83 določena veljava člena 81(3) ES za določene skupine sporazumov o izključni nabavi, za katere bi lahko veljale prepovedi iz odstavka 1 tega člena, ki so bili med podjetjema sklenjeni z namenom nadaljnje prodaje naftnih proizvodov na bencinski postaji.
43 Poleg pogojev za veljavo izjeme, določene v členih 10 in 11 navedene uredbe, člen 12(1)(c) te uredbe določa, da Uredba št. 1984/83 ne velja za sporazume, ki se nanašajo na bencinsko postajo, če so sklenjeni za nedoločen čas ali za več kot deset let. V členu 12(2) iste uredbe pa je določeno, da „[k]adar se sporazum nanaša bencinsko postajo, ki jo je dobavitelj dal v zakup preprodajalcu ali mu jo je dal v uživanje na podlagi drugega pravnega posla ali dejansko, se obveznosti izključne dobave in prepovedi konkurence iz določb, ki veljajo za sporazume, ki se nanašajo na bencinske postaje, ne glede na odstavek 1, točka (c), lahko naložijo preprodajalcu za celotno obdobje, v katerem dejansko upravlja bencinsko postajo“.
44 Tako iz besedila člena 12(2) Uredbe št. 1984/83 izhaja, da je uporaba tega člena mogoča, kadar gre za sporazum o bencinski postaji, katerega obdobje izvrševanja je daljše od deset let, če je dobavitelj dal bencinsko postajo v zakup preprodajalcu ali mu jo je dal v uživanje na podlagi drugega pravnega posla ali dejansko.
45 Vendar pa je stališče družbe Pedro IV in Komisije Evropskih skupnosti, da mora biti za upravičenost do sistema izjem iz tega člena izpolnjen dvojni pogoj: dobavitelj mora biti lastnik bencinske postaje in zemljišča, na katerem je bila ta zgrajena.
46 Družba Pedro IV pojasnjuje svoje stališče s tem, da opozarja na sodno prakso, v skladu s katero je treba uredbe o skupinskih izjemah razlagati ozko, da se izognemo, da bi se njihovi učinki uporabili za sporazume ali položaje, ki naj jih te uredbe ne bi zajemale (glej v tem smislu sodbo z dne 24. oktobra 1995 v zadevi Bayerische Motorenwerke, C‑70/93, Recueil, str. I‑3439, točka 28, in z dne 28. aprila 1998 v zadevi Javico, C‑306/96, Recueil, str. I‑1983, točka 32).
47 Meni tudi, da prednosti, ki ji jih je družba Total dodelila, namreč to, da ji je dala na voljo bencinsko postajo in ji podelila posojilo pod ugodnimi pogoji, spadajo med položaje, določene v členih 10 in 12(1)(c) Uredbe št. 1984/83, tako da lahko sporazum o izključni nabavi in prepovedi konkurence traja največ deset let. Namen sklenitve več povezanih pogodb med dobaviteljem in preprodajalcem, katerih učinek je razširitev trga, naj bi bil doseči, da člen 12(2) Uredbe št. 1984/83 velja tudi za položaje, ki se jih ne more izenačiti s tistimi, ki so določeni v te določbi.
48 Po mnenju Komisije je neomejena izključna nabava, ki zavezuje preprodajalca in ki je predvidena v okviru sporazumov o prepovedi konkurence ali o izključni nabavi, upravičena zaradi protiplačila dobavitelja, ki ni le „posebej pomembno“, ampak tudi „absolutno“, tako da ima preprodajalec dostop do dejavnosti brez vsake investicije ali plačila. Položaj, v katerem zemljišče ali poslovni prostori pripadajo preprodajalcu, je težko primerljiv s posebno ureditvijo iz člena 12(2) Uredbe št. 1984/83.
49 Poleg tega Komisija poudarja, da bi morali biti uredbi št. 1984/83 in 2790/1999 glede na nepretrgano zvezo med njima razlagani enako, čeprav se njuno besedilo razlikuje in slednja uredba jasno določa, da se izjema, ki je v njej določena, uporablja le, če je dobavitelj lastnik zemljišča in poslovnih prostorov, iz katerih preprodajalec prodaja pogodbeno blago ali storitve.
50 Takemu stališču se ne more pritrditi.
51 Čeprav velja, da določb o odstopanju od uredbe o skupinskih izjemah ni mogoče razlagati široko, velja tudi, da so zadevne določbe oblikovane jasno in nedvoumno.
52 Dvojni pogoj, da mora biti dobavitelj lastnik bencinske postaje in zemljišča, na katerem je zgrajena, ki naj bi po stališču družbe Pedro IV in Komisije izhajal iz Uredbe št. 1984/83, namreč ni naveden niti v členih te uredbe niti v njeni preambuli.
53 V trinajsti uvodni izjavi navedene uredbe je med gospodarskimi in finančnimi prednostmi, ki jih dobavitelj podeli preprodajalcu, omenjena podelitev zemljišča ali poslovnih prostorov za obratovanje bencinske postaje, vendar ne podelitev obojega. Ker pa člen 12(2) Uredbe št. 1984/83 omenja le možnost, da dobavitelj da bencinsko postajo v zakup preprodajalcu ali da mu jo da v uživanje na podlagi drugega pravnega posla ali dejansko, Sodišče v nobenem primeru ne more omejiti veljave te določbe, s tem da ji doda še en pogoj, ki ga v njej ni.
54 Glede posebnih gospodarskih in finančnih prednosti iz člena 10 Uredbe št. 1984/83 iz sodbe z dne 11. septembra 2008 v zadevi CEPSA (C‑279/06, ZOdl., str. I-0000, točka 54) sledi, da morajo biti te prednosti ne le pomembne za utemeljitev izključnosti dobave v obdobju desetih let, temveč morajo tudi izboljševati distribucijo, pospeševati namestitev ali modernizacijo bencinske postaje in zniževati stroške distribucije.
55 Ugotoviti je treba, da je prednost iz člena 12(2) Uredbe št. 1984/83 v zvezi s tem še posebno pomembna, ker preprodajalcu pomembno lajša dostop do distribucijske mreže, s tem da minimizira njegove stroške namestitve in distribucije. Vendar na podlagi besedila te uredbe, njenega cilja ali njene sistematike ni mogoče ugotoviti, kot trdi Komisija, da je za veljavnost navedenega člena 12(2) predpisan dodaten pogoj, namreč da preprodajalec kot upravljavec bencinske postaje ničesar ne plača ali da nič ne investira v zvezi s svojo gospodarsko dejavnostjo.
56 Zavrniti je treba tudi trditev Komisije, da je dvojni pogoj, ki je izrecno določen v členu 5(a) Uredbe št. 2790/1999, obstajal že v smislu člena 12(2) Uredbe št. 1984/83.
57 Uredba št. 1984/83 je namreč imela področje uporabe, ki je bilo avtonomno in ožje v primerjavi s področjem uporabe Uredbe št. 2790/1999, ker je vsebovala posebne določbe, ki so veljale za sporazume o bencinskih postajah. Pogoji za uporabo člena 81(3) ES za to skupino sporazumov v skladu z Uredbo št. 1984/83 so se torej razlikovali od tistih iz Uredbe št. 2790/1999 glede najdaljšega obdobja izključne dobave in glede tržne moči zadevnih podjetij.
58 Poleg tega iz odgovora Komisije na pisno vprašanje Sodišča izhaja, da je bila odločitev o spremembi izjeme o najdaljšem obdobju izključne dobave, ki izhaja iz Uredbe št. 2790/1990, sprejeta po javni razpravi z dne 24. septembra 1999 in da prvotna različica osnutka navedene uredbe ni vsebovala dvojnega pogoja.
59 V teh okoliščinah uporaba dvojnega pogoja, ki jo predlaga Komisija, nikakor ni utemeljena.
60 Glede na navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 12(2) Uredbe št. 1984/83 razlagati tako, da ta določba za namene uporabe izjeme, ki jo vsebuje, ni zahtevala, da je dobavitelj lastnik zemljišča, na katerem je zgradil bencinsko postajo, ki jo je dal v zakup preprodajalcu.
Razlaga Uredbe št. 2790/1999
61 V Uredbi št. 2790/1999 so določeni pogoji, v katerih se člen 81(3) ES uporablja za skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj, ne vsebuje pa posebnih določb o sporazumih o bencinskih postajah. V skladu s členom 3(1) navedene uredbe izjema, določena v tej uredbi, velja, če tržni delež, ki ga ima dobavitelj, ne presega 30 % upoštevnega trga, na katerem prodaja pogodbeno blago ali storitve.
62 V zvezi s tem je treba poudariti, da mora predložitveno sodišče pred presojo na podlagi drugih pogojev, določenih v tej uredbi, preveriti, ali tržni delež družbe Total od začetka veljave Uredbe št. 2790/1999 dalje ni presegel 30 % upoštevnega trga, pri čemer mora upoštevati, kot pred Sodiščem navajata družba Pedro IV in Komisija, morebitno udeležbo te družbe v kapitalu drugih dobaviteljev naftnih proizvodov na istem trgu.
63 V členu 5(a) Uredbe št. 2790/1999 je določeno, da časovna omejitev prepovedi konkurence na pet let ne velja, če kupec prodaja pogodbeno blago in storitve iz poslovnih prostorov in z zemljišča, ki je v dobaviteljevi lasti ali ga dobavitelj najame od tretjih oseb, nepovezanih s kupcem, pod pogojem, da trajanje te prepovedi ni daljše od obdobja, v katerem kupec zaseda poslovne prostore in zemljišče.
64 Iz besedila te določbe izhaja, da izjema, ki je v njej določena, za sporazume o bencinskih postajah velja v dveh primerih: če je dobavitelj lastnik bencinske postaje, ki jo da v zakup preprodajalcu, in zemljišča, na katerem je zgrajena, in če dobavitelj najame zemljišče in bencinsko postajo od tretjih oseb, nepovezanih s preprodajalcem, zato da jih da slednjemu v podnajem.
65 Taka sprememba pogojev za veljavo izjeme je bila, kot je navedeno v točki 58 te sodbe, sprejeta na podlagi stališč, ki so jih zainteresirane stranke predložile v zvezi z osnutkom uredbe o skupinskih izjemah, ki je bil dan v javno razpravo. Po navedbah Komisije je bila utemeljena z bojem proti zlorabam in zlasti s skrbjo, da bi se izognili temu, da bi bilo mogoče obiti najdaljše obdobje, ki je za klavzule o izključnosti določeno z uredbo.
66 V položaju, kot je ta, ki se obravnava v zadevi v glavni stvari, pogoji za veljavo člena 5(a) Uredbe št. 2790/1999 niso izpolnjeni. Vendar pa mora predložitveno sodišče presoditi trditev družbe Total, da ima na podlagi stavbne pravice ne le lastništvo nad bencinsko postajo, temveč tudi nad zemljiščem, na katerem je ta postaja zgrajena. Ker pojem „stavbna pravica“ spada v ureditev lastninske pravice v nacionalnem pravu, mora o njenem pomenu odločati predložitveno sodišče.
67 Če bo to sodišče presodilo, da sporazumi, sklenjeni med strankama v glavni stvari, izpolnjujejo pogoje za izjemo iz Uredbe št. 1984/83, ne pa tudi pogojev iz Uredbe št. 2790/1999, bo treba v skladu s prehodno ureditvijo iz člena 12 Uredbe št. 2790/1999 šteti, da zanje člen 81(1) ES ni veljal do 31. decembra 2001.
68 Če pa sporazum ne izpolnjuje pogojev iz uredbe o izjemi, velja zanj prepoved iz člena 81(1) ES le, če je njegov namen oziroma posledica občutna omejitev konkurence na skupnem trgu in če lahko prizadene trgovino med državami članicami. V slednjem primeru – če ne gre za posamezno izjemo v smislu člena 81(3) ES – bo navedeni sporazum v skladu s členom 81(2) ES ničen (glej v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 1998 v zadevi Cabour, C‑230/96, Recueil, str. I‑2055, točka 48, in zgoraj navedeno sodbo CEPSA, točka 72).
69 Iz navedenega sledi, da je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(a) Uredbe št. 2790/1999 razlagati tako, da ta določba za namene uporabe izjeme, ki jo vsebuje, zahteva, da je dobavitelj lastnik bencinske postaje, ki jo da preprodajalcu v zakup, in zemljišča, na katerem je zgrajena, ali, če ni lastnik, da ju najame od tretjih oseb, nepovezanih s preprodajalcem.
Tretje in četrto vprašanje, ki se nanašata na določitev maloprodajne cene
70 Predložitveno sodišče s tretjim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali so pogodbene klavzule o maloprodajni ceni proizvodov, kot so te, ki se obravnavajo v glavni stvari, prepovedane s členom 81(1)(a) ES in zanje glede na področje uporabe ratione temporis uredb št. 1984/83 in št. 2790/1999 ne more veljati ureditev skupinskih izjem v skladu z, med drugim, osmo uvodno izjavo Uredbe št. 1984/83 ali členom 4(a) Uredbe št. 2790/1999.
71 Opozoriti je treba, da so s členom 81(1)(a) ES prepovedani med drugim vsi sporazumi med podjetji, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu, zlasti tisti, ki neposredno ali posredno določajo nakupne ali prodajne cene.
72 V Uredbi št. 1984/83 je navedeno, tako kot izhaja iz besedila njene osme uvodne izjave, da za določbe, s katerimi se omejuje konkurenca, in zlasti tiste, ki omejujejo svobodo preprodajalca, da določi svoje maloprodajne cene, niso dopustne izjeme na podlagi te uredbe.
73 V zvezi s to uredbo je Sodišče že razsodilo, da so v njenem členu 11 izčrpno naštete obveznosti, razen klavzule o izključnosti, ki se lahko naložijo preprodajalcu, in med njimi ni določanja maloprodajne cene. Taka obveznost torej ni zajeta v izjemi iz člena 10 navedene uredbe (glej zgoraj navedeni sodbi CEEES, točka 64, in CEPSA, točka 65).
74 Kar zadeva Uredbo št. 2790/1999, je v njenem členu 4(a) določeno, da skupinske izjeme ne veljajo za vertikalne sporazume, katerih namen je „omejitev možnosti kupca, da določi svojo prodajno ceno, brez poseganja v možnost dobavitelja, da določi maksimalno prodajno ceno ali priporoči prodajno ceno, pod pogojem, da to ne vodi k fiksnim ali minimalnim prodajnim cenam zaradi pritiska ali spodbud katere koli pogodbene stranke“.
75 Iz tega sledi, da za sporazume, s katerimi dobavitelj določi maloprodajno ceno ali določi najnižjo prodajno ceno, ne more veljati sistem skupinskih izjem iz uredb št. 1984/83 in 2790/1999. Nasprotno pa lahko dobavitelj v skladu z navedenim členom 4(a) preprodajalcu predlaga prodajno ceno ali mu določi najvišjo prodajno ceno.
76 Po navedbah predložitvenega sodišča je v sporazumu o izključni dobavi goriv za motorna vozila določeno, da družba Total določi ceno goriva za motorna vozila, ki ga preprodajalcu dobavi pod najugodnejšimi pogoji, dogovorjenimi z drugimi bencinskimi postajami, ki se lahko zgradijo v Barceloni, in da cena v nobenem primeru ne preseže povprečne cene drugih pomembnih dobaviteljev na trgu. Družba Total, s tem da navedeni ceni doda prodajno maržo upravljavca bencinske postaje, za katero meni, da je primerna, tako dobi maloprodajno ceno, ki jo priporoči družbi Pedro IV.
77 Prva klavzula te pogodbe se nanaša na ceno, ki jo mora družba Pedro IV plačati za dobavo goriva za motorna vozila, katere določitev je v pristojnosti pogodbenih strank in ne vpliva na konkurenco.
78 Glede maloprodajne cene iz besedila druge pogodbene klavzule sledi, da te cene dobavitelj ne določi, temveč jo priporoči, pri čemer pa ni določena niti najvišja prodajna cena. Način izračuna te priporočene prodajne cene v zvezi s tem ni pomemben, ker je preprodajalcu puščena svoboda, da dejansko določi prodajno ceno. Ta svoboda pa bi bila pomanjkljiva, če bi dobavitelj preprodajalcu določil nespremenljivo prodajno maržo, od katere ne bi mogel odstopiti.
79 Glede na delitev pristojnosti med nacionalnimi sodišči in Sodiščem v okviru sodelovanja, določenega v členu 234 ES, mora predložitveno sodišče – ki je edino, ki je neposredno seznanjeno s sporom, ki mu je predložen – presoditi o načinih določanja maloprodajne cene v zadevi v glavni stvari. Predvsem mora preveriti, ali maloprodajna cena, ki jo priporoča dobavitelj, dejansko pomeni najnižjo prodajno ceno, pri čemer mora upoštevati vse pogodbene obveznosti v njihovih gospodarskih in pravnih okoliščinah ter ravnanje strank iz postopka v glavni stvari (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo CEPSA, točki 67 in 70).
80 Predložitveno sodišče mora poleg tega preučiti, ali ima preprodajalec dejansko možnost, da zniža priporočeno prodajno ceno. Preveriti mora predvsem, ali je taka prodajna cena dejansko določena posredno ali prikrito, na primer z določitvijo prodajne marže preprodajalca ali najvišje ravni popustov, ki jih lahko odobri na priporočeno prodajno ceno, z grožnjami, zastraševanjem, opozorili, kaznimi ali spodbudami (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo CEPSA, točka 71).
81 Če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da je družba Pedro IV dejansko morala spoštovati določene ali najnižje prodajne cene, ki jih predpisala družba Total, potem za sporazum o izključni dobavi ne bi mogle veljati skupinske izjeme ne na podlagi Uredbe št. 1984/83 ne na podlagi Uredbe št. 2790/1999.
82 Vendar, kot je poudarjeno v točki 68 te sodbe, čeprav je določitev maloprodajne cene omejitev konkurence, ki je izrecno predvidena v členu 81(1)(a) ES, pa je ta sporazum v skladu s to določbo prepovedan le, če so izpolnjeni vsi drugi pogoji uporabe, torej da je lahko cilj oziroma posledica tega sporazuma znatna omejitev konkurence na skupnem trgu in da bi lahko vplival na trgovino med državami članicami (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Cabour, točka 48, in CEPSA, točka 42).
83 Poleg tega je treba, zlasti kar zadeva sporazume o izključni nabavi, spomniti, da je treba – čeprav cilj teh sporazumov ni omejitev konkurence v smislu člena 81 ES – vendarle preveriti, ali ni posledica teh sporazumov preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence. Presoja posledic sporazuma o izključni nabavi vključuje nujnost upoštevanja gospodarskih in pravnih okoliščin, v katerih je ta sporazum in v katerih bi lahko skupaj z drugimi sporazumi prispeval k zbirnemu učinku na konkurenco. Zato je treba v povezavi z drugimi istovrstnimi pogodbami preučiti učinke take pogodbe na možnosti nacionalnih konkurentov ali konkurentov iz drugih držav članic, da se prebijejo na referenčni trg ali na njem povečajo svoj tržni delež (glej sodbi z dne 28. februarja 1991 v zadevi Delimitis, C‑234/89, Recueil, str. I‑935, točke od 13 do 15; z dne 7. decembra 2000 v zadevi Neste, C‑214/99, Recueil, str. I‑11121, točka 25, in zgoraj navedeno sodbo CEPSA, točka 43).
84 Glede na navedeno je treba na tretje in četrto vprašanje odgovoriti, da za pogodbene klavzule o maloprodajni ceni, kot so te, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, lahko veljajo skupinske izjeme v skladu z uredbama št. 1984/83 in 2790/1999, če se dobavitelj omeji na določitev najnižje prodajne cene ali na priporočilo prodajne cene in če ima torej preprodajalec dejansko možnost določiti maloprodajno ceno. Nasprotno pa navedene izjeme ne morejo veljati za te klavzule, če neposredno, posredno ali prikrito vodijo do tega, da dobavitelj določi maloprodajno ceno ali najnižjo prodajno ceno. Predložitveno sodišče mora ugotoviti, ali taki prisilni ukrepi pritiskajo na preprodajalca, pri čemer mora upoštevati vse pogodbene obveznosti v njihovih gospodarskih in pravnih okoliščinah ter ravnanje strank iz postopka v glavni stvari.
Stroški
85 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
1) Člen 12(2) Uredbe Komisije (EGS) št. 1984/83 z dne 22. junija 1983 o uporabi člena [81](3) Pogodbe za skupine sporazumov o izključni nabavi, kot je bila spremenjena s Uredbo Komisije (ES) št. 1582/97 z dne 30. julija 1997, je treba razlagati tako, da ta določba za namene uporabe izjeme, ki jo vsebuje, ni zahtevala, da je dobavitelj lastnik zemljišča, na katerem je zgradil bencinsko postajo, ki jo je dal v zakup preprodajalcu.
2) Člen 5(a) Uredbe Komisije (ES) št. 2790/1999 z dne 22. decembra 1999 o uporabi člena 81(3) Pogodbe za skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj je treba razlagati tako, da ta določba za namene uporabe izjeme, ki jo vsebuje, zahteva, da je dobavitelj lastnik bencinske postaje, ki jo da preprodajalcu v zakup, in zemljišča, na katerem je zgrajena, ali, če ni lastnik, da ju najame od tretjih oseb, nepovezanih s preprodajalcem.
3) Za pogodbene klavzule o maloprodajni ceni, kot so te, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, lahko veljajo skupinske izjeme v skladu z Uredbo št. 1984/83, kakor je bila spremenjena z Uredbo 1582/97, in Uredbo št. 2790/1999, če se dobavitelj omeji na določitev najnižje prodajne cene ali na priporočilo prodajne cene in če ima torej preprodajalec dejansko možnost določiti maloprodajno ceno. Nasprotno pa navedene izjeme ne morejo veljati za te klavzule, če neposredno, posredno ali prikrito vodijo do tega, da dobavitelj določi maloprodajno ceno ali najnižjo prodajno ceno. Predložitveno sodišče mora ugotoviti, ali taki prisilni ukrepi pritiskajo na preprodajalca, pri čemer mora upoštevati vse pogodbene obveznosti v njihovih gospodarskih in pravnih okoliščinah ter ravnanje strank iz postopka v glavni stvari.
Podpisi