SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 29. junija 2010(*)
„Pritožba – Prevladujoči položaj – Uredba (ES) št. 1/2003 – Svetovni trg surovih diamantov – Enostranske zaveze, ki jih družba sprejme in se nanašajo na opustitev nakupov surovih diamantov od druge družbe – Odločba, s katero postanejo enostranske zaveze, ki jih sprejme družba, zavezujoče in s katero se postopek konča“
V zadevi C‑441/07 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 24. septembra 2007,
Evropska komisija, ki jo zastopata F. Castillo de la Torre in R. Sauer, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
pritožnica,
druga stranka v postopku je
Alrosa Company Ltd s sedežem v Mirnem (Rusija), ki jo zastopajo R. Subiotto, QC, K. Jones, solicitor‑advocate, in S. Mobley, solicitor,
tožeča stranka v postopku na prvi stopnji,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi V. Skouris, predsednik, A. Tizzano, J. N. Cunha Rodrigues, K. Lenaerts, predsedniki senatov, R. Silva de Lapuerta, predsednica senata, E. Levits, predsednik senata, in C. Toader, predsednica senata, A. Rosas, K. Schiemann (poročevalec), M. Ilešič in U. Lõhmus, sodniki,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. junija 2009,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 17. septembra 2009
izreka naslednjo
Sodbo
1 Komisija Evropskih skupnosti s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (zdaj Splošno sodišče) z dne 11. julija 2007 v zadevi Alrosa proti Komisiji (T‑170/06, ZOdl., str. II‑2601, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to razglasilo ničnost Odločbe Komisije 2006/520/ES z dne 22. februarja 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 82 Pogodbe ES in člena 54 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/B-2/38.381 – De Beers) (UL L 205, str. 24, v nadaljevanju: sporna odločba), s katero so postale zavezujoče zaveze družbe De Beers SA (v nadaljevanju: De Beers), da od leta 2009 naprej po postopnem zmanjšanju nabavnih količin v obdobju od leta 2006 do leta 2008 surovih diamantov ne bo več kupovala od družbe Alrosa Company Ltd (v nadaljevanju: Alrosa), in s katero se je postopek končal v skladu s členom 9 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL 2003, L 1, str. 1).
Pravni okvir
2 V uvodni izjavi 13 Uredbe št. 1/2003 je navedeno:
„Kadar v poteku postopka, ki lahko pripelje do prepovedi sporazuma ali ravnanja, podjetja ponudijo Komisiji zavezo za izpolnitev njenih zahtev, mora imeti Komisija možnost izdati odločbe, zavezujoče za ta podjetja. Zavezujoče odločbe naj bi zagotovile, da ni več nobenih vzrokov za ukrepanje Komisije, brez ugotavljanja, ali je šlo ali še vedno gre za kršitev. Zavezujoče odločbe ne posegajo v pristojnosti organov, pooblaščenih za konkurenco, in sodišč v državah članicah, da izvedejo postopek in odločijo o primeru. Zavezujoče odločbe niso ustrezne v primerih, v katerih ima Komisija namen odrediti globo.“
3 Člen 7(1) Uredbe št. 1/2003 določa:
„Kadar Komisija na podlagi pritožbe ali po uradni dolžnosti ugotovi, da gre za kršitev člena 81 ali člena 82 Pogodbe, lahko z odločbo zahteva od zadevnih podjetij ali podjetniških združenj, da tako kršitev odpravijo. Za ta namen jim lahko naloži vse ravnalne ali strukturne ukrepe, ki so sorazmerni storjeni kršitvi in potrebni za njeno učinkovito odpravo. Strukturne ukrepe lahko odredijo samo, kadar ni na voljo enako učinkovitega ravnalnega ukrepa ali kadar bi bil vsak enako učinkovit ravnalni ukrep za zadevno podjetje bolj obremenilen od strukturnega ukrepa. Če ima Komisija pravni interes, lahko ugotovi kršitev po tem, ko je bila storjena.“
4 Člen 9 Uredbe št. 1/2003 določa:
„1. Kadar namerava Komisija sprejeti odločbo, ki zahteva odpravo kršitve, in zadevna podjetja ponudijo zaveze, da bodo upoštevala skrbi, ki jih je v predhodni oceni izrazila Komisija, lahko Komisija z odločbo spremeni te zaveze v zavezujoče za podjetja. Takšna odločba je lahko časovno omejena in zaključuje, da ni več vzrokov za ukrepanje Komisije.
2. Komisija lahko na zahtevo ali po uradni dolžnosti ponovno začne postopke:
(a) kadar pride do materialne spremembe katerega koli od dejstev, na katerih je temeljila odločba;
(b) kadar zadevna podjetja ravnajo v nasprotju s svojimi zavezami; ali
(c) kadar je odločba temeljila na nepopolnih, netočnih ali zavajajočih podatkih, ki so jih priskrbele stranke.“
5 Člen 27(2) in (4) Uredbe št. 1/2003 določa:
„2. Pravica do obrambe strank se v postopkih v celoti spoštuje. Strankam je zagotovljena pravica do vpogleda v spis Komisije, ob upoštevanju pravnega interesa podjetij za varstvo poslovnih skrivnosti. Pravica do vpogleda v spis se ne razširi na zaupne informacije in interno dokumentacijo Komisije ali organov, pristojnih za konkurenco v državah članicah. Zlasti se pravica do vpogleda ne razširi na korespondenco med Komisijo in organi, pristojnimi za konkurenco v državah članicah, ali med njimi, vključno z dokumenti, ki so sestavljeni v skladu s členoma 11 in 14. Nič v tem odstavku ne preprečuje Komisiji, da razkrije in uporabi informacije, ki so potrebne za dokazovanje kršitve.
[…]
4. Kadar Komisija namerava izdati odločbo v skladu s členom 9 ali členom 10, objavi kratek povzetek primera in glavno vsebino zavez ali predlaganega poteka dejanj. Zainteresirane tretje stranke lahko dajo svoje pripombe v roku, ki ga določi Komisija v svoji objavi in ki ne sme biti krajši od enega meseca. Objava upošteva pravni interes podjetij za varovanje poslovnih skrivnosti.“
Dejansko stanje
6 Dejansko stanje je bilo v točkah od 8 do 26 izpodbijane sodbe opisano tako:
„8 [Alrosa] je družba s sedežem v Mirnem (Rusija). Dejavna je zlasti na svetovnem trgu proizvodnje in dobave surovih diamantov, kjer je na drugem mestu. Prisotna je predvsem v Rusiji. Tam izvaja dejavnosti iskanja, izkopavanja, vrednotenja in dobave ter izdelave nakita.
9 [De Beers] je družba s sedežem v Luxembourgu (Luksemburg). Skupina De Beers, katere glavna holdinška družba je, je prav tako dejavna na svetovnem trgu proizvodnje in dobave surovih diamantov, kjer je na prvem mestu. Prisotna je predvsem v Južni Afriki, Bocvani, Namibiji, Tanzaniji in Združenem kraljestvu. Tam izvaja dejavnosti iskanja, izkopavanja, vrednotenja, dobave, trgovine in proizvodnje ter izdelovanja nakita, pokriva torej celotno verigo v sektorju diamantov.
10 Družbi Alrosa in De Beers sta 5. marca 2002 Komisiji priglasili sporazum, ki so ga 17. decembra 2001 sklenile Alrosa in odvisni družbi skupine De Beers, City and West East Ltd in De Beers Centenary AG (v nadaljevanju: priglašeni sporazum), da bi pridobili negativni izvid ali izvzetje na podlagi Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, prve uredbe o uporabi členov [81] in [82] Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204).
11 Glavni predmet tega sporazuma, ki se je uvrščal v okvir dolgotrajnih trgovinskih odnosov med družbama Alrosa in De Beers, je bila dobava surovih diamantov.
12 Sklenjen je bil za petletno obdobje, ki bi se v skladu s členom 12 sporazuma začelo od datuma, ko bi Komisija sopogodbenicam potrdila, da priglašeni sporazum ‚ne krši člena 81(1) ES oziroma je upravičen do izvzetja v skladu s členom 81(3) ES in drugače ne krši člena 82 ES‘.
13 [Družba] Alrosa se je zavezala, da bo v tem obdobju družbi De Beers prodala v Rusiji pridobljene naravne surove diamante v vrednosti 800 milijonov ameriških dolarjev (USD) letno, medtem ko se je družba De Beers zavezala k nakupu diamantov, kot je določeno v členu 2.1.1 priglašenega sporazuma. Vendar je bilo družbi Alrosa dovoljeno, da v četrtem in petem letu izvajanja priglašenega sporazuma ta znesek zniža na 700 milijonov USD, kot je določal člen 2.1.2 priglašenega sporazuma. Znesek 800 milijonov USD, ki je bil določen glede na cene, veljavne na datum sklenitve priglašenega sporazuma, je ustrezal približno polovici letne proizvodnje družbe Alrosa in njeni celotni proizvodnji, izvoženi iz Skupnosti neodvisnih držav (SND).
14 Komisija je 14. januarja 2003 [družbama Alrosa in] De Beers poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z oznako COMP/E‑3/38.381, v katerem je menila, da bi bil priglašeni sporazum lahko protikonkurenčni sporazum, ki ga člen 81(1) ES prepoveduje in ni upravičen do izvzetja na podlagi člena 81(3) ES. Istega dne je družbi De Beers poslala ločeno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z oznako COMP/E‑2/38.381, v katerem je menila, da bi sporazum lahko pomenil zlorabo prevladujočega položaja, ki jo člen 82 ES prepoveduje.
15 [Družbi Alrosa in] De Beers sta 31. marca 2003 Komisiji poslali skupna pisna stališča v odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, izdano v zadevi COMP/E‑3/38.381.
16 Komisija je 1. julija 2003 [družbama Alrosa in] De Beers poslala dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem je menila, da bi bil priglašeni sporazum lahko tudi protikonkurenčni sporazum, ki je prepovedan na podlagi člena 53(1) Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) [z dne 2. maja 1992 (UL 1994, L 1, str. 3, v nadaljevanju: Sporazum EGP)] in ki ni upravičen do izvzetja na podlagi člena 53(3) tega sporazuma. Istega dne je družbi De Beers poslala ločeno dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem je bilo navedeno, da bi sporazum lahko pomenil tudi zlorabo prevladujočega položaja, ki je prepovedana na podlagi člena 54 Sporazuma EGP.
17 [Družbi Alrosa in] De Beers sta 7. julija 2003 Komisiji ustno predstavili stališča.
18 [Družba Alrosa] je 12. septembra 2003 predlagala zaveze, da bo od šestega leta izvajanja priglašenega sporazuma naprej postopoma zmanjšala količino surovih diamantov, prodanih družbi De Beers, in da od leta 2013 naprej surovih diamantov ne bo več prodajala družbi De Beers. [Družba Alrosa] je te zaveze pozneje umaknila.
19 [Družbi Alrosa in] De Beers sta 14. decembra 2004 skupaj predložili zaveze (v nadaljevanju: skupne zaveze), da bi odpravili pomisleke, o katerih ju je obvestila Komisija. Te skupne zaveze so predvidevale postopno zmanjšanje prodaje surovih diamantov družbe Alrosa družbi De Beers, katere vrednost naj bi se s 700 milijonov USD v letu 2005 znižala na 275 milijonov USD v letu 2010, in naknadno določitev njene zgornje meje na tej ravni.
20 V Uradnem listu Evropske unije je bilo 3. junija 2005 objavljeno ‚Obvestilo v zadevi COMP/E‑2/38.381 – De Beers-Alrosa‘ (UL C 136, str. 32, v nadaljevanju: kratko obvestilo). Komisija je v njem navedla, da sta ji med preučevanjem sporazuma z vidika členov 81 ES in 82 ES ter členov 53 in 54 Sporazuma EGP družbi Alrosa in De Beers poslali zaveze (točka 1), povzela je zadevo (točke od 3 do 10) in opisala predlagane zaveze (točke od 11 do 15). V njem je tudi pozvala zainteresirane tretje stranke, naj ji v enem mesecu predložijo stališča (točki 2 in 17), in sporočila, da ob upoštevanju rezultata tega preizkusa trga namerava sprejeti odločbo, s katero bodo skupne zaveze postale zavezujoče (točki 2 in 16).
21 Po tej objavi je 21 zainteresiranih tretjih strank predložilo stališča Komisiji, ki je družbi Alrosa in De Beers o tem obvestila 27. oktobra 2005. Na tem sestanku je Komisija stranki tudi pozvala, naj ji pred koncem novembra 2005 predložita nove skupne zaveze, na podlagi katerih bi od leta 2009 naprej popolnoma prekinili svoje trgovinske odnose.
22 Družba De Beers je 25. januarja 2006 individualno predložila zaveze (v nadaljevanju: enostranske zaveze družbe De Beers), da bi odpravila pomisleke, ki jih je Komisija izrazila ob upoštevanju rezultatov preizkusa trga. Enostranske zaveze družbe De Beers so predvidevale postopno zmanjšanje prodaje surovih diamantov družbe Alrosa družbi De Beers, katere vrednost naj bi se s 600 milijonov USD v letu 2006 znižala na 400 milijonov USD v letu 2008, in njeno poznejšo ukinitev.
23 Komisija je 26. januarja 2006 [družbi Alrosa] poslala izvleček enostranskih zavez družbe De Beers in jo pozvala, naj predloži stališča v zvezi s tem. Poslala ji je tudi izvod nezaupnih različic pripomb tretjih strank.
24 V nadaljevanju sta [družba Alrosa] in Komisija izmenjali stališča glede nekaterih vidikov postopka iz člena 9 Uredbe št. 1/2003 in njihovih posledic v obravnavanem primeru. Pri tem sta obravnavali predvsem vprašanje vpogleda v spis in vprašanje pravice do obrambe, zlasti pravico do izjave. Poleg tega je [družba Alrosa] v dopisu z dne 6. februarja 2006 predložila pripombe na enostranske zaveze družbe De Beers in stališča tretjih strank.
25 Komisija je 22. februarja 2006 sprejela [sporno odločbo].
26 V členu 1 [sporne odločbe] je navedeno, da ‚[s]o zaveze, navedene v Prilogi, za družbo De Beers zavezujoče‘, v členu 2 pa je navedeno, da ‚[j]e postopek, sprožen v obravnavanem primeru, končan‘.“
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
7 Družba Alrosa je 29. junija 2006 pri Splošnem sodišču vložila tožbo. V utemeljitev svoje tožbe je navedla tri tožbene razloge:
– kršitev pravice do izjave;
– v sporni odločbi se ne upošteva člen 9 Uredbe št. 1/2003, ki prepoveduje, da bi se zadevnemu podjetju naložilo – in to celo za neomejeno obdobje – upoštevanje zavez, ki jih ni sprejelo prostovoljno;
– pretiranost zavez, ki so postale zavezujoče v nasprotju z navedenim členom 9, členom 82 ES, pogodbeno svobodo in načelom sorazmernosti.
8 Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo razglasilo ničnost sporne odločbe. Razlogovanje Splošnega sodišča je mogoče povzeti, kot sledi.
9 Splošno sodišče je v točki 126 izpodbijane sodbe ugotovilo, da „[je sporna odločba] vseb[ovala] napako pri presoji, ki je [bila] poleg tega očitna. Iz okoliščin obravnavanega primera [je] namreč povsem jasno izhaja[lo], da so bile mogoče druge, manj zavezujoče rešitve, kot je trajna prepoved transakcij med družbama De Beers in Alrosa, s katerimi bi lahko dosegli postavljen cilj, ki ga določa [sporna odločba], da za njihovo določitev ni bilo posebnih tehničnih težav in da bi jih Komisija morala preučiti“.
10 Splošno sodišče je v točki 128 navedene sodbe poudarilo, da bi torej bila na prvi pogled najprimernejša rešitev, da se strankama prepove sklenitev vsakršnega sporazuma, na podlagi katerega bi si lahko družba De Beers pridržala celotno proizvodnjo družbe Alrosa, izvoženo iz Skupnosti neodvisnih držav, ali njen precejšnji del, ne da bi bilo treba družbi De Beers prepovedati vsakršno nabavo diamantov, ki jih proizvede družba Alrosa.
11 Splošno sodišče je v točki 129 izpodbijane sodbe razsodilo, da Komisija ni pojasnila, zakaj skupne zaveze niso bile primerne za odpravo pomislekov, ki jih je izrazila v okviru predhodne ocene. V točki 132 te sodbe je Splošno sodišče ugotovilo, da so bile skupne zaveze, ki jih Komisija sicer ni bila dolžna upoštevati, vendarle manj omejevalen ukrep od tistega, ki se ga je odločila razglasiti za zavezujočega.
12 Splošno sodišče je v točki 156 izpodbijane sodbe razsodilo, da je družba Alrosa upravičeno trdila, prvič, da prepoved vseh poslovnih transakcij med družbo De Beers in njo za nedoločen čas očitno presega tisto, kar bi bilo nujno potrebno za dosego želenega cilja, in, drugič, da so obstajale druge rešitve, sorazmerne s tem ciljem. Dodalo je, da to, da je Komisija uporabila postopek, na podlagi katerega je bilo mogoče zaveze, ki jih je predlagalo zadevno podjetje, razglasiti za zavezujoče, še ne pomeni, da ji ni bilo treba upoštevati načela sorazmernosti, ki zahteva, da se take vmesne rešitve preverijo in concreto. Splošno sodišče je zato v točki 157 navedene sodbe ugotovilo, da je bil tožbeni razlog družbe Alrosa, ki se je nanašal na kršitev člena 9(1) Uredbe št. 1/2003 in načela sorazmernosti, utemeljen in da je bilo treba sporno odločbo že zgolj iz tega razloga razglasiti za nično.
13 Vendar je Splošno sodišče podredno proučilo tožbeni razlog družbe Alrosa v zvezi s kršitvijo pravice do izjave.
14 Splošno sodišče je v točkah 176, 177, 186 in 187 izpodbijane sodbe razsodilo, da ker je bila družba Alrosa vpletena v oba postopka, ki ju je Komisija sprožila po priglasitvi njenega sporazuma z družbo De Beers, in ker so postopka, ki ju je Komisija vodila na podlagi člena 81 ES oziroma 82 ES, Komisija ter družbi Alrosa in De Beers dejansko vedno štele za enoten postopek, bi se zaradi tesne povezanosti teh dveh postopkov in dejstva, da je v sporni odločbi na splošno izrecno navedena družba Alrosa, tožeči stranki glede celotnega postopka morale priznati pravice, priznane „zadevnemu podjetju“ v smislu Uredbe št. 1/2003, čeprav stricto sensu to v postopku na podlagi člena 82 ES ni bila.
15 Splošno sodišče je v točki 191 izpodbijane sodbe opozorilo, da je spoštovanje pravice do izjave v vseh postopkih, ki bi lahko pripeljali do sprejetja akta, ki posega v položaj posameznika, eno od temeljnih načel prava Skupnosti, ki ga je treba upoštevati tudi, kadar ne obstaja nobena postopkovna zakonodaja (sodba z dne 24. oktobra 1996 v zadevi Komisija proti Lisrestal in drugim, C‑32/95 P, Recueil, str. I‑5373, točka 21).
16 Splošno sodišče je, potem ko je v točki 195 izpodbijane sodbe priznalo, da je Komisija po prejemu stališč tretjih strank nedvomno upravičeno menila, da skupne zaveze ne odpravljajo pomislekov, ki jih je izrazila v predhodni oceni, v točki 196 navedene sodbe vseeno razsodilo, da se za spoštovanje pravice do izjave v takem primeru zahteva, prvič, da so podjetja, ki so zaveze predlagala, obveščena o bistvenih dejstvih, na podlagi katerih je Komisija zahtevala nove zaveze, in, drugič, da se lahko izjavijo v zvezi s tem. Vendar Splošno sodišče meni, da je v obravnavanem primeru družba Alrosa dobila le povzetek ugotovitev, ki jih je Komisija izpeljala iz stališč tretjih strank. Splošno sodišče je namreč poudarilo, da ji je na sestanku 27. oktobra 2005 Komisija samo sporočila, da so bile pripombe tretjih strank večinoma povezane z nevarnostjo delitve trga in nevarnostjo omejevalnega sporazuma med družbama De Beers in Alrosa in da je komisar za konkurenco od skupine, pristojne za ta primer, zahteval, naj se ne sprejmejo skupne zaveze v tedanji obliki. Splošno sodišče je pojasnilo, da je družba Alrosa hkrati prejela povzetek stališč tretjih strank in da je bila obveščena tudi o vsebini zavez, ki jih je Komisija na podlagi negativnega rezultata posvetovanja s tretjimi strankami pričakovala od strank, in sicer o prekinitvi vseh odnosov od leta 2009 naprej in na podlagi tega o novem predlogu zavez.
17 Splošno sodišče je v točki 201 izpodbijane sodbe ugotovilo, da družba Alrosa, ker ni mogla v celoti uveljaviti svoje pravice do izjave o enostranskih zavezah družbe De Beers, saj so ji bila stališča tretjih strank poslana hkrati z izvlečkom enostranskih zavez družbe De Beers, na ta stališča ni mogla koristno odgovoriti in predlagati novih skupnih zavez z družbo De Beers.
18 Splošno sodišče je v točki 203 navedene sodbe ugotovilo, da je imela družba Alrosa v okoliščinah, kakršne so te v obravnavanem primeru, pravico do izjave o enostranskih zavezah družbe De Beers, ki jih je Komisija v okviru postopka, sproženega na podlagi člena 82 ES, nameravala razglasiti za zavezujoče, in da te pravice ni mogla v celoti uveljaviti.
Predlogi strank pred Sodiščem
19 Komisija Sodišču predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano sodbo;
– dokončno odloči v tej zadevi z ugotovitvijo, da je bila ničnostna tožba, vložena v zadevi T‑170/06, neutemeljena, ter
– družbi Alrosa naloži plačilo stroškov, ki so Komisiji nastali v postopku v zvezi z zadevo T‑170/06 in pri tej pritožbi.
20 Družba Alrosa Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne;
– Komisiji naloži, naj ji povrne sodne in zunajsodne stroške ter izdatke, ki jih je imela na tej stopnji, in
– sprejme katere koli druge ukrepe, za katere meni, da so potrebni.
Pritožba
21 Komisija v utemeljitev svoje pritožbe navaja dva pritožbena razloga. Prvi se nanaša na kršitev člena 9 Uredbe št. 1/2003 s strani Splošnega sodišča in načela sorazmernosti. Drugi se nanaša na razlago in napačno uporabo pravice do izjave s strani Splošnega sodišča.
Prvi pritožbeni razlog: kršitev člena 9 Uredbe št. 1/2003 in načela sorazmernosti s strani Splošnega sodišča
22 Prvi pritožbeni razlog Komisije vsebuje dva dela. V prvem delu prvega pritožbenega razloga Komisija trdi, da je Splošno sodišče napačno razlagalo in uporabilo člen 9 Uredbe št. 1/2003 ter ni upoštevalo zahtev v zvezi s spoštovanjem načela sorazmernosti, ki so razvidne iz te določbe.
23 V drugem delu prvega pritožbenega razloga Komisija Splošnemu sodišču očita, da je pri preizkusu sorazmernosti zavez napačno uporabilo navedeni člen 9, da je napačno razlagalo člen 82 ES, da ni upoštevalo resničnega obsega sodnega nadzora, da je izkrivilo vsebino sporne odločbe in dejansko stanje ter da je v več delih nezadostno obrazložilo izpodbijano sodbo.
Prvi del prvega pritožbenega razloga: napačna razlaga zahtev v zvezi s spoštovanjem načela sorazmernosti, ki so razvidne iz člena 9 Uredbe št. 1/2003
– Trditve strank
24 Komisija trdi, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi podcenjevalo pomen bistvenih značilnosti odločb, pri katerih se je uporabil člen 9 Uredbe št. 1/2003, in otežilo prihodnjo uporabo te določbe.
25 Čeprav Komisija priznava, da se načelo sorazmernosti uporablja za odločbe, pri katerih se uporabi člen 9 Uredbe št. 1/2003, pa kritizira stališče Splošnega sodišča iz točk 101 in 104 izpodbijane sodbe, v skladu s katerim je preizkus sorazmernosti odločbe v bistvu enak, če se opravi na podlagi člena 7 Uredbe št. 1/2003 ali na podlagi člena 9 te uredbe. S takim pristopom naj se ne bi upoštevale temeljne razlike med tema določbama. V nasprotju z odločbami, pri katerih se uporabi člen 7 navedene uredbe, naj se z odločbami v zvezi z zavezami, sprejetimi na podlagi člena 9 te uredbe, ne bi ugotovila kršitev niti naj se ne bi zahtevala odprava kršitve. Navedeni člen 9 naj torej ne bi zgolj zmanjševal dokaznega bremena za ugotovitev kršitve.
26 Komisija Splošnemu sodišču očita, da je v izpodbijani sodbi presojalo normativno vsebino načela sorazmernosti glede na to, kako se uporablja pri odločbah, sprejetih na podlagi člena 7 Uredbe št. 1/2003, kot če bi bilo tehtanje, ki ga je treba opraviti, enako ne glede na normativni okvir. S tako razlago načela sorazmernosti naj bi bil členu 9 Uredbe št. 1/2003 odvzet njegov polni učinek.
27 Komisija poleg tega Splošnemu sodišču očita, da je v točkah od 103 do 105 izpodbijane sodbe menilo, da se pri preizkusu sorazmernosti zavez ne bi smela upoštevati njihova prostovoljnost. Meni, da je treba člen 9 Uredbe št. 1/2003 razlagati vsaj tako, da podjetje, ki ponudi zaveze, izbere, kako se želi odzvati na pomisleke v zvezi s konkurenco, in je pripravljeno na to, da postanejo zavezujoče. Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo, da je bila zaveza družbe De Beers njena prosta izbira glede njenega odziva na pomisleke Komisije.
28 Nazadnje Komisija meni, da utegne razlaga člena 9 Uredbe št. 1/2003, ki jo je opravilo Splošno sodišče, zmanjšati interes za postopek, predviden s to določbo, saj je Splošno sodišče z izpodbijano sodbo določilo, da mora Komisija ugotoviti kršitev celo v okviru uporabe navedenega člena 9.
29 Družba Alrosa glede tega trdi, da ostane vsebina načela sorazmernosti enaka ne glede na posamezen zadevni položaj, tudi če je intenzivnost izvajanega sodnega nadzora različna od ene zadeve do druge. Družba Alrosa meni, da je Splošno sodišče ravnalo v skladu z običajno sodno prakso in je preverilo, ali Komisija nima na voljo drugačnih razumnih in manj omejevalnih rešitev, preden je ugotovilo, da jih ima.
30 Družba Alrosa meni, da Splošno sodišče v točkah 101 in 140 izpodbijane sodbe Komisiji ni naložilo, naj predlagane zaveze primerja z ukrepi, ki bi lahko bili določeni v hipotetični odločbi, sprejeti na podlagi člena 7 Uredbe št. 1/2003, temveč ji je preprečilo, da bi sprejela nesorazmerno rešitev zgolj zato, ker Komisiji v postopku na podlagi člena 9 te uredbe ni treba dokazati obstoja kršitve. Družba Alrosa meni, da je v izpodbijani sodbi dejansko navedeno, da je glede na želeni cilj očitno nesorazmerno od družbe De Beers na podlagi člena 7 navedene uredbe zahtevati, da prekine vse neposredne in posredne trgovinske odnose z družbo Alrosa. V nasprotju s trditvami Komisije naj se sklicevanje Splošnega sodišča na ta člen 7 ne bi smelo razumeti, kot da se od Komisije zahteva, da v vseh zadevah, v katerih se uporabi člen 9 te uredbe, vodi vzporeden in hipotetičen postopek na podlagi navedenega člena 7.
31 Družba Alrosa meni, da če je odločba, ki jo sprejme Komisija, očitno nesorazmerna v postopku, sproženem na podlagi člena 7 Uredbe št. 1/2003, in je mogoče ugotoviti kršitev, je ta odločba toliko manj sorazmerna, če se uporabi člen 9 te uredbe, vsaj kadar bi imela – kot v obravnavanem primeru – dopustitev zavez, sprejetih na podlagi navedenega člena 9, škodljive posledice za podjetje, ki ne soglaša z njimi in je stranka v postopku.
32 Družba Alrosa trdi, da Splošno sodišče ni omejilo pooblastil, ki jih ima Komisija na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003. Obveznost Komisije, da upošteva drugačne, manj omejevalne rešitve in da zavrne zaveze, ki očitno ne morejo odpraviti njenih pomislekov, naj ne bi bila nepremostljiva ovira za izpolnitev njene naloge.
33 Družba Alrosa trdi, da je bila izključena iz pogajanja o morebitnih drugačnih zavezah. Prostovoljnost enostranskih zavez družbe De Beers naj ne bi vplivala na preizkus sorazmernosti zavez, ki jih je sprejela Komisija, dokler te zadevajo družbo Alrosa.
– Presoja Sodišča
34 Iz člena 9 Uredbe št. 1/2003 je razvidno, da lahko Komisija, kadar namerava sprejeti odločbo, s katero zahteva prenehanje kršitve, zaveze, ki jih ponudijo zadevna podjetja, spremeni v zavezujoče, če je z njimi mogoče odpraviti pomisleke v zvezi s konkurenco, opredeljene v njeni predhodni oceni.
35 Pri tem gre za nov mehanizem, ki ga uvaja Uredba št. 1/2003 in je namenjen zagotavljanju učinkovite uporabe konkurenčnih predpisov, določenih s Pogodbo ES, s sprejemanjem odločb, s katerimi postanejo zaveze, ki jih predlagajo stranke in so po mnenju Komisije primerne, zavezujoče, da bi se odpravile težave v zvezi s konkurenco, ki jih je ugotovila Komisija, namesto da bi se uradno ugotovila kršitev. Natančneje, člen 9 navedene uredbe temelji na razlogih ekonomičnosti postopka in podjetjem omogoča popolno sodelovanje v postopku, tako da predlagajo rešitve, ki se jim zdijo najprimernejše in ustrezne za odpravo navedenih pomislekov Komisije.
36 Kot so poudarile stranke in generalna pravobranilka v točki 42 sklepnih predlogov, v členu 9 Uredbe št. 1/2003, drugače kot v njenem členu 7, sicer ni izrecnega sklicevanja na pojem sorazmernosti, je pa kot splošno načelo prava Unije načelo sorazmernosti merilo za presojo zakonitosti vsakega ravnanja institucije Unije, vključno z odločbami Komisije v vlogi organa za varstvo konkurence.
37 Toda v okviru preizkusa ukrepov, ki jih sprejme Komisija, bodisi v okviru člena 7 Uredbe št. 1/2003 bodisi v okviru njenega člena 9, se vedno postavljata, prvič, vprašanje obsega natančnih omejitev obveznosti, ki izvirajo iz spoštovanja tega načela, in, drugič, vprašanje omejitev sodnega nadzora.
38 Tako so posebne značilnosti mehanizmov, predvidenih v členih 7 in 9 Uredbe št. 1/2003, in ukrepi, ki jih ta uredba ponuja na podlagi vsake od teh določb, različni, kar pomeni, da ima obveznost Komisije, da zagotavlja spoštovanje načela sorazmernosti, drugačen obseg in vsebino glede na to, ali se obravnava v okviru prvega ali drugega od teh členov.
39 V členu 7 Uredbe št. 1/2003 je izrecno opredeljen obseg uporabe načela sorazmernosti v položajih, ki spadajo na področje njegove uporabe. Člen 7(1) Uredbe št. 1/2003 namreč določa, da lahko Komisija zainteresiranim podjetjem naloži vse ravnalne ali strukturne ukrepe, ki so sorazmerni storjeni kršitvi in potrebni za njeno učinkovito odpravo.
40 Člen 9 te uredbe po drugi strani zgolj določa, da je Komisija v okviru postopka, sproženega na podlagi te določbe – kot je razvidno iz uvodne izjave 13 navedene uredbe – dolžna opredeliti in ugotoviti kršitev, tako da je njena vloga omejena na preizkus in morebitno sprejetje zavez, ki jih predlagajo zadevna podjetja, glede na težave, ki jih je opredelila v svoji predhodni oceni, in cilje, za katere si prizadeva.
41 Komisija pri izvajanju načela sorazmernosti v okviru člena 9 Uredbe št. 1/2003 zgolj preveri, ali zadevne zaveze odpravljajo pomisleke, o katerih je obvestila zadevna podjetja, in ali so ta podjetja ponudila manj omejevalne zaveze, ki prav tako ustrezno odpravljajo te pomisleke. Pri tem preverjanju pa mora Komisija upoštevati tudi interese tretjih strank.
42 Sodni nadzor je omejen na preizkus, ali je bila presoja Komisije očitno napačna.
43 Toda Splošno sodišče v izpodbijani sodbi izhaja iz predpostavke, da ima uporaba načela sorazmernosti enake učinke tako glede odločb, sprejetih na podlagi člena 7 Uredbe št. 1/2003, kot glede odločb, sprejetih na podlagi člena 9 te uredbe.
44 Splošno sodišče je v točki 101 izpodbijane sodbe zlasti razsodilo, da bi bilo v nasprotju z besedilom Uredbe št. 1/2003, če bi se odločba, ki bi jo bilo treba na podlagi člena 7(1) te uredbe obravnavati kot nesorazmerno z ugotovljeno kršitvijo, na podlagi postopka iz člena 9(1) navedene uredbe lahko sprejela v obliki zaveze, razglašene za zavezujočo.
45 Ta ugotovitev je napačna.
46 Cilja teh določb Uredbe št. 1/2003 sta namreč – kot je bilo že navedeno v točki 38 te sodbe – različna, saj je prvi cilj odpraviti ugotovljeno kršitev, drugi pa odpraviti pomisleke Komisije, razvidne iz njene predhodne ocene.
47 Ni upravičenega razloga, da bi moral biti ukrep, ki bi bil morebiti lahko naložen v okviru člena 7 Uredbe št. 1/2003, merilo za presojo obsega zavez, sprejetih v skladu s členom 9 te uredbe, in da bi bilo treba vse, kar presega navedeni ukrep, avtomatično šteti za nesorazmerno. Tako tudi če sta odločbi, sprejeti na podlagi teh dveh določb, vsaka posebej skladni z načelom sorazmernosti, je uporaba tega načela vseeno različna glede na zadevno določbo.
48 Podjetja, ki predlagajo zaveze na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003, zavestno tvegajo, da njihove privolitve morebiti presegajo tisto, kar bi jim Komisija lahko naložila v odločbi, ki bi jo po temeljitem preizkusu sprejela v skladu s členom 7 te uredbe. Toda konec postopka za ugotavljanje kršitev, ki poteka proti tem podjetjem, jim omogoča, da se izognejo ugotovitvi kršitve konkurenčnega prava in morebitni globi.
49 Poleg tega dejstvo, da je Komisija enostranske zaveze, ki jih je predlagalo podjetje, spremenila v obvezne, ne pomeni, da druga podjetja ne morejo zaščititi svojih morebitnih pravic v okviru svojih odnosov s tem podjetjem.
50 Odločiti je torej treba, da Komisija utemeljeno trdi, da je Splošno sodišče z izpodbijano sodbo napačno ugotovilo, da je treba uporabo načela sorazmernosti v zvezi z odločbami, sprejetimi na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003, presojati glede na to, kako se presoja pri preizkusu odločb, sprejetih na podlagi člena 7 te uredbe, ne glede na različna pristopa, ki jima ustrezata ti določbi.
Drugi del prvega pritožbenega razloga: domnevno napačna uporaba načela sorazmernosti s strani Splošnega sodišča
– Trditve strank
51 Komisija z drugim delom svojega prvega pritožbenega razloga izpodbija med drugim presojo Splošnega sodišča, v skladu s katero bi Komisija morala sprejeti predlagane skupne zaveze, saj naj bi zadostovale za odpravo njenih pomislekov. Ta institucija Splošnemu sodišču očita, da je tako kršilo njeno diskrecijsko pravico na zadevnem področju.
52 Komisija zlasti trdi, da se v izpodbijani sodbi niso upoštevala stališča, zbrana na javnem posvetovanju, ki je potekalo na podlagi člena 27(4) Uredbe št. 1/2003, iz katerih je jasno razvidno, da po mnenju različnih zainteresiranih tretjih strank skupne zaveze in predlagani prag 275 milijonov USD ne zadostujejo za odpravo pomislekov v zvezi s konkurenco, navedenih v obvestilu na podlagi navedenega člena 27(4), in da te zaveze krepijo nadzor, ki ga na trgu izvaja družba De Beers. Dve stališči tretjih strank naj bi zlasti pojasnjevali, kako naj bi redni nakupi znatne količine diamantov družbi De Beers omogočali, da ohrani svojo „vodilno vlogo na trgu“ nad vrednostjo lastne proizvodnje.
53 Komisija Splošnemu sodišču v točki 136 izpodbijane sodbe očita, da so skupne zaveze kljub negativnim rezultatom tega javnega posvetovanja zadostovale za odpravo pomislekov Komisije. Splošno sodišče naj bi zaradi rezultatov navedenega posvetovanja moralo ugotoviti, da gre za sorazmerno kompleksno področje, na katerem ima Komisija široko ali vsaj nesporno diskrecijsko pravico.
54 Komisija poleg tega trdi, da je imela precejšnje težave pri opredelitvi praga prodaje, ki bi odpravil njene pomisleke v zvezi s konkurenco, glede na to, da so bili rezultati javnega posvetovanja pretežno negativni. Meni, da je ta težavnost zlasti posledica dejstva, da je kakršen koli prag odvisen od letnih nihanj glede na tržne pogoje. Vendar naj bi Splošno sodišče v točki 125 izpodbijane sodbe presodilo, da je Komisija priznala, da ni opravila nobene kompleksne gospodarske analize, in v točki 126 te sodbe ugotovilo, da teh težav nikakor ni bilo.
55 Komisija meni, da so bile njene trditve znatno izkrivljene. Iz spisa naj bi bilo jasno razvidno, da ni nikoli izjavila, da ni storila ničesar za oceno upoštevnega količinskega praga. Pojasnila naj bi, da po izvedbi gospodarske analize ni mogla ugotoviti natančnega obsega prodaje, ki bi zagotovo odpravil vse njene pomisleke v zvezi s konkurenco. Sprejela je torej zavezo, ki naj bi ji prihranila čas v primerjavi s kompleksno preiskavo.
56 Družba Alrosa Komisiji očita, da je ravnala preračunljivo, saj naj bi se z upoštevanjem drugačnih rešitev, na primer z določitvijo dogovorjenega praga, ki bi omejeval prodajo družbe Alrosa družbi De Beers, postopek zavlekel. Meni, da Komisija v svojem stališču namiguje, prvič, da je bilo obravnavanje zadeve nujno in da ta institucija ni imela dovolj časa za odločitev, ali lahko katera koli od drugačnih rešitev, ki jih je predlagala družba Alrosa, odpravi pomisleke Komisije, in, drugič, da so bili predlagani ukrepi kompleksni in njihova analiza težavna. Vendar naj ne bi bilo tako.
57 Družba Alrosa trdi, da je kot drugo možnost popolni in trajni prepovedi kakršne koli prodaje diamantov družbi De Beers predlagala postopno zmanjšanje obsega svoje prodaje tej družbi, nato pa omejitev svoje prodaje na letni znesek, dogovorjen s Komisijo. Poleg tega naj bi družba Alrosa predlagala, naj se ji dovoli vsaj prodaja njenih surovih diamantov najboljšim ponudnikom na dražbi, tudi družbi De Beers, kar je Komisija zavrnila.
58 Poleg tega družba Alrosa meni, da Splošno sodišče tudi ne predlaga, da bi morala Komisija pri presoji mogočih rešitev ravnati z znanstveno natančnostjo. Ravno nasprotno, Splošno sodišče naj bi izrecno priznavalo, da je treba Komisiji pri uporabi načela sorazmernosti priznati neko diskrecijsko pravico, ne bi pa se ji smela priznati neomejena diskrecijska pravica, ki bi imela negativne posledice za tretjo stranko.
– Presoja Sodišča
59 Opozoriti je treba, da je Komisija proučila skupne zaveze, potem ko je tretje stranke povabila k predložitvi stališč in ugotovila, da je rezultat tega javnega posvetovanja negativen. Ugotovila je, da te zaveze niso zadostne.
60 Za odgovor na očitek Komisije in za presojo, ali je Splošno sodišče, kot trdi Komisija, res ogrozilo njeno diskrecijsko pravico pri sprejemanju zavez na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003, je treba najprej natančno opredeliti obseg te diskrecijske pravice.
61 Glede na to, da Komisija ni dolžna sama iskati manj omejevalnih in zmernejših rešitev od predloženih zavez, kot je bilo poudarjeno v točkah 40 in 41 te sodbe, je dolžna v obravnavanem primeru glede sorazmernosti zavez zgolj preveriti, ali skupne zaveze, predlagane v okviru postopka, začetega na podlagi člena 81 ES, zadostujejo za odpravo pomislekov, ki jih je imela v okviru postopka, začetega na podlagi člena 82 ES.
62 Kot poudarja generalna pravobranilka v točki 80 in naslednjih sklepnih predlogov, je Komisija na podlagi rezultatov preizkusa trga, ki ga je izvedla, ugotovila, da skupne zaveze niso primerne za odpravo težav v zvezi s konkurenco, ki jih je ugotovila.
63 Splošno sodišče bi lahko razsodilo, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, le če bi ugotovilo, da je ugotovitev Komisije očitno neutemeljena glede na dejstva, ki jih je ugotovila.
64 Vendar Splošno sodišče tega nikoli ni ugotovilo.
65 Nasprotno, v točkah 128 in 129 ter od 137 do 153 izpodbijane sodbe je proučilo druge, manj omejevalne rešitve, da bi se uporabilo načelo sorazmernosti, vključno z morebitnimi prilagoditvami skupnih zavez.
66 Splošno sodišče je v točkah od 129 do 136 izpodbijane sodbe izrazilo svojo drugačno oceno primernosti skupnih zavez za odpravo težav v zvezi s konkurenco, ki jih je ugotovila Komisija, na podlagi katere je v točki 154 navedene sodbe ugotovilo, da v obravnavanem primeru obstajajo drugačne rešitve za podjetja, ki so manj omejevalne kot popolna prepoved transakcij.
67 Splošno sodišče je s tem izvedlo kompleksno gospodarsko presojo in tako presojo Komisije nadomestilo s svojo, s čimer je kršilo diskrecijsko pravico Komisije, namesto da bi preverilo zakonitost njene presoje.
68 Že sama napaka, ki jo je s tem storilo Splošno sodišče, upravičuje razveljavitev izpodbijane sodbe.
69 Zato ni treba proučiti drugih argumentov, ki jih je Komisija navedla v utemeljitev drugega dela prvega pritožbenega razloga.
Drugi pritožbeni razlog: kršitev pravice do izjave
Dopustnost
70 Družba Alrosa meni, da so argumenti Komisije, povezani z napačno uporabo prava Splošnega sodišča pri presoji pravice do obrambe, brezpredmetni, saj nasprotujejo podrednemu razlogu iz izpodbijane sodbe.
71 To utemeljevanje družbe Alrosa je treba zavrniti. Tudi če je Splošno sodišče ta del razlogovanja navedlo zgolj podredno, je, kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 135 sklepnih predlogov, neodvisni steber sodbe, na katerem temelji razglasitev ničnosti sporne odločbe, kot je to jasno razvidno iz točke 204 izpodbijane sodbe. Sodne prakse, v skladu s katero Sodišče brez nadaljnje obravnave zavrne očitke zoper podredne razloge v sodbi Splošnega sodišča, saj ti ne morejo povzročiti njene razveljavitve, zato ni mogoče uporabiti za zadevni pritožbeni razlog.
Vsebinska presoja
72 Komisija v okviru drugega pritožbenega razloga navaja štiri očitke:
– ugotovitev Splošnega sodišča, da je bila pravica družbe Alrosa do izjave kršena, ni obrazložena;
– Splošno sodišče je odločalo ultra petita in kršilo pravico do poštenega sojenja;
– Splošno sodišče je napačno razlagalo obseg pravice družbe Alrosa do izjave;
– Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo, ker je menilo, da je tožbeni razlog družbe Alrosa v zvezi s kršitvijo pravice do izjave utemeljen, ne da bi ugotovilo, da ta domnevna kršitev vpliva na rešitev spora.
73 Najprej je treba preizkusiti argumente Komisije glede presoje obsega pravice družbe Alrosa do izjave, ki jo je opravilo Splošno sodišče.
– Trditve strank
74 Komisija meni, da je predložitev povzetka pripomb tretjih strank na sestanku 27. oktobra 2005 omogočila varstvo pravice do obrambe, ki bi jo družba Alrosa lahko uveljavljala. Priznanje možnosti družbi Alrosa, da poda pripombe na enostranske zaveze družbe De Beers in stališča tretjih strank, po mnenju Komisije ni obveznost, saj je skupne zaveze jasno zavrnila, kar je storila popolnoma upravičeno, saj je ni zavezoval noben predlog zaveze. Komisija poudarja, da lahko predlog zaveze kadar koli zavrne.
75 Poleg tega Komisija meni, da ni šlo nikoli zgolj za enostranske zaveze družbe Alrosa, saj je Komisija začela dve ločeni preiskavi, eno proti družbi De Beers na podlagi člena 82 ES in drugo proti družbama De Beers in Alrosa na podlagi člena 81 ES. Komisija meni, da ker je po sestanku 27. oktobra 2005 samo družba De Beers predložila enostranske zaveze in s tem odpravila pomisleke v zvezi s členom 82 ES, ni bilo nobenega razloga, da bi se družba Alrosa vključila v pogajanja z družbo De Beers niti da bi se družbi Alrosa poslala kopija predloga zaveze družbe De Beers, kar je Komisija vseeno storila in tako družbi Alrosa omogočila, da je podala stališča.
76 Komisija poudarja, da zavrnitev skupnih zavez ni niti akt, ki ga je mogoče izpodbijati, niti ukrep, ki utegne poseči v pravni položaj stranke. Nobena stranka, ki jo zadeva postopek za ugotavljanje kršitev, ki je glede družbe Alrosa začet zgolj na podlagi člena 81 ES, naj ne bi bila upravičena do tega, da bi se njen predlog zaveze sprejel ali zavrnil, in to iz posebnih razlogov. Komisija meni, da ne obstaja niti pravica do podajanja pripomb na predlog zaveze, ki ga podajo druge stranke.
77 Poleg tega Komisija trdi, da se Splošno sodišče v izpodbijani sodbi opira na predpostavko, da bi se družbi Alrosa glede celotnega postopka morale priznati pravice, priznane „zadevnemu podjetju“ v smislu Uredbe št. 1/2003.
78 Vendar naj bi bilo iz samega besedila členov 7(1) in 9(1) Uredbe št. 1/2003 jasno razvidno, da se pojem „zadevno podjetje“ nanaša na podjetja, ki so kršila določbe členov 81 ES ali 82 ES oziroma proti katerim namerava Komisija sprejeti odločbo na podlagi pomislekov v zvezi z navedeno kršitvijo. Družba, ki sklene sporazum z družbo, ki naj bi zlorabila prevladujoči položaj, naj ne bi postala „sostorilec“ kršitve iz člena 82 ES niti „zadevno podjetje“ za namene tega člena.
79 Tako je po mnenju Komisije iz jasne ločitve med statusom zadevnega podjetja in statusom zadevnih tretjih strank razvidno, da zaradi sorodnosti med postopkoma, začetima na podlagi členov 81 ES oziroma 82 ES, tretja zainteresirana stranka ne more postati „zadevno podjetje“. Komisija torej meni, da tudi če bi bila družba Alrosa kot tretja zainteresirana stranka upravičena izraziti svoje stališče o predlogu enostranskih zavez družbe De Beers, ni bila upravičena do odloga odločbe o teh zavezah do možnosti predložitve njenih stališč glede zavrnitve skupnih zavez.
80 Če bi se upoštevala zatrjevana sorodnost postopkov, začetih na podlagi členov 81 ES oziroma 82 ES, ali celo če bi šlo za „enoten postopek“, take okoliščine ne bi zadostovale za razširitev obsega procesnih pravic, ki se priznajo družbi Alrosa. Celo zadevna podjetja, ki jih zadeva postopek, začet na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003, naj ne bi imela pravice zahtevati, da njihove zaveze postanejo zavezujoče.
81 Družba Alrosa glede tega trdi, da je bil temeljni argument, ki ga je navedla in ga je Splošno sodišče sprejelo v točkah 194 in 196 izpodbijane sodbe, povezan s tem, da ji Komisija s sporno odločbo ni mogla dokončno prepovedati vsakršne prodaje surovih diamantov družbi De Beers – saj ima ta odločba enakovreden učinek kot odločba, sprejeta na podlagi člena 7 Uredbe št. 1/2003 – ne da bi se imela družba Alrosa v kateri koli fazi postopka sprejemanja navedene odločbe možnost izjaviti.
82 Družba Alrosa trdi, da je Splošno sodišče menilo, da so tako Komisija kot ona sama in družba De Beers vedno štele, da sta postopka, ki ju vodi Komisija na podlagi členov 81 ES oziroma 82 ES, enoten postopek. Po njenem mnenju je jasno, da Komisija ni začela dveh ločenih postopkov, temveč enoten združen postopek, ki temelji na enotnem dejanskem stanju in je začet na podlagi člena 81 ES proti njej in družbi De Beers oziroma na podlagi člena 82 ES samo proti družbi De Beers.
83 Družba Alrosa meni, da bi Splošno sodišče lahko zavrnilo argument Komisije že zato, ker mora imeti družba Alrosa zaradi odločbe, ki trajno prepoveduje vsakršno prodajo diamantov družbi De Beers, vse pravice, ki se priznajo naslovniku tovrstne odločbe.
84 Družba Alrosa trdi, da tudi če bi se lahko štela zgolj za tretjo stranko, ki jo sporna odločba „neposredno“ in „neugodno“ zadeva, bi ji Komisija vseeno morala sporočiti razloge za zavrnitev skupnih zavez in ji omogočiti, da se izjavi o tej zavrnitvi in enostranskem predlogu, ki je imel za posledico trajno prepoved vsakršne prodaje surovih diamantov družbi De Beers.
– Presoja Sodišča
85 Splošno sodišče v izpodbijani sodbi izhaja iz predpostavke, da bi se v okoliščinah obravnavanega primera zlasti glede na dejstvo, da so postopka, ki ju je Komisija vodila na podlagi člena 81 ES oziroma 82 ES, Komisija ter družbi Alrosa in De Beers dejansko vedno štele za enoten postopek, družbi Alrosa morale priznati pravice, priznane „zadevnemu podjetju“ v smislu Uredbe št. 1/2003, čeprav stricto sensu ni bila „zadevno podjetje“ v postopku, začetem na podlagi člena 82 ES.
86 Splošno sodišče je, potem ko je v točki 195 izpodbijane sodbe priznalo, da je Komisija po prejemu stališč tretjih strank nedvomno upravičeno menila, da skupne zaveze ne odpravljajo pomislekov, ki jih je izrazila v predhodni oceni, v točki 196 izpodbijane sodbe vseeno razsodilo, da se za spoštovanje pravice do izjave v takem primeru zahteva, prvič, da so podjetja, ki so zaveze predlagala, obveščena o bistvenih dejstvih, na podlagi katerih je Komisija zahtevala nove zaveze, in, drugič, da se lahko izjavijo v zvezi s tem. Vendar je v obravnavanem primeru družba Alrosa dobila le povzetek ugotovitev, ki jih je Komisija izpeljala iz stališč tretjih strank. Med drugim je na sestanku 27. oktobra 2005 družba Alrosa prejela povzetek stališč tretjih strank in bila obveščena tudi o vsebini zavez, ki jih je Komisija na podlagi negativnega rezultata posvetovanja s tretjimi strankami pričakovala od strank, in sicer o prekinitvi vseh odnosov od leta 2009 naprej in na podlagi tega o novem predlogu zavez.
87 Splošno sodišče je v točki 201 izpodbijane sodbe ugotovilo, da družba Alrosa ni imela možnosti v celoti uveljavljati svojo pravico do izjave o enostranskih zavezah družbe De Beers, ker so ji bila stališča tretjih strank poslana hkrati z izvlečkom enostranskih zavez družbe De Beers, zaradi česar nanje ni mogla koristno odgovoriti in predlagati novih skupnih zavez z družbo De Beers.
88 Glede tega je treba poudariti, da je Komisija v obravnavanem primeru začela dva postopka, enega na podlagi člena 81 ES v zvezi z ravnanjem družb De Beers in Alrosa na trgu surovih diamantov, drugega pa na podlagi člena 82 ES glede enostranskih praks družbe De Beers. V okviru teh postopkov sta bili družbama De Beers in Alrosa poslani ločeni obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah. Iz tega je razvidno, da bi bila družba Alrosa lahko „zadevno podjetje“ zgolj v okviru postopka, začetega na podlagi člena 81 ES, v katerem ni bila sprejeta nobena odločba. V teh okoliščinah torej družba Alrosa ne more uveljavljati procesnih pravic, pridržanih za stranke postopka v zvezi z enostranskimi zavezami, saj je družba De Beers te zaveze predlagala v okviru upravnega postopka v zvezi z uporabo člena 82 ES z oznako COMP/E‑2/38.381, ki je bil končan s sporno odločbo.
89 Kot je poudarila generalna pravobranilka v točkah 176 in 177 sklepnih predlogov, bi se samo če bi se izkazalo, da je Komisija v obravnavanem primeru isti dejanski položaj brez objektivnega razloga pripisala ločenima postopkoma, družbi Alrosa morale priznati pravice, ki jih ima zadevno podjetje v okviru postopka, začetega na podlagi člena 82 ES. Vendar Splošno sodišče v obravnavanem primeru take zlorabe pooblastil Komisije ni ugotovilo. Za to tudi ni bilo nobenega razloga. Izvajanje dveh ločenih upravnih postopkov je bilo zaradi njunih različnih materialnopravnih podlag, in sicer po eni strani člena 81 ES in po drugi strani člena 82 ES, upravičeno iz objektivnih razlogov. V zvezi s členom 82 ES je lahko bila naslovnica obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in dokončne odločbe Komisije samo družba De Beers kot podjetje z domnevno prevladujočim položajem.
90 Glede na navedeno pa lahko tretje podjetje, ki meni, da ga zadeva odločba, sprejeta na podlagi členov 7 ali 9 Uredbe št. 1/2003, zaščiti svoje pravice s tožbo zoper to odločbo. Vendar tako podjetje, kot v primeru družbe Alrosa, ne postane „stranka“ v smislu člena 27(2) Uredbe št. 1/2003.
91 Kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 175 sklepnih predlogov, je imela družba Alrosa v postopku na podlagi člena 82 ES, ki je bil končan s sporno odločbo, posledično le manj obsežne pravice zainteresirane tretje stranke.
92 Poleg tega je treba poudariti, da se je Splošno sodišče pri svojem razlogovanju oprlo na napačno predpostavko, da je bila Komisija družbi Alrosa dolžna poslati obrazloženo pojasnilo o razlogih, iz katerih so stališča tretjih strank spremenila njeno stališče glede primernosti skupnih zavez, da bi ji omogočila, da z družbo De Beers predlaga nove skupne zaveze.
93 V zvezi s tem je Splošno sodišče, prvič, v točki 196 izpodbijane sodbe razsodilo, da je družba Alrosa prejela le povzetek ugotovitev, ki jih je Komisija izpeljala iz stališč tretjih strank, in, drugič, v točki 201 izpodbijane sodbe poudarilo, da je bila nezaupna različica stališč tretjih strank družbi Alrosa poslana prepozno in hkrati z izvlečkom enostranskih zavez družbe De Beers, zato nanje ni mogla koristno odgovoriti in predlagati novih skupnih zavez z družbo De Beers.
94 Toda poudariti je treba, da sprejetje enostranskih zavez družbe De Beers s strani Komisije s tega vidika ni bilo odvisno od stališča družbe Alrosa ali katerega koli drugega podjetja. Iz člena 9(1) Uredbe št. 1/2003 je razvidno, da ima Komisija široko diskrecijsko pravico, da predlog zaveze spremeni v zavezujoč ali da ga zavrne.
95 Iz navedenega je razvidno, da je drugi pritožbeni razlog prav tako utemeljen v delu, v katerem, prvič, je Splošno sodišče napačno razlagalo pojem „zadevno podjetje“ v smislu Uredbe št. 1/2003, tako da je primerjalo pravni položaj družbe Alrosa v okviru postopka v zvezi z enostranskimi zavezami s položajem družbe De Beers, in, drugič, se je Splošno sodišče oprlo na napačno predpostavko, da je bila Komisija dolžna upravičiti svojo zavrnitev skupnih zavez in družbi Alrosa predlagati, naj predloži nove zaveze z družbo De Beers.
96 Drugih argumentov, ki jih navaja Komisija v okviru drugega pritožbenega razloga, torej ni treba proučiti.
97 Izpodbijano sodbo je treba zato zavrniti.
Tožba na prvi stopnji
98 V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče ob razveljavitvi odločitve Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.
99 Ker stanje postopka to dovoljuje, je treba vsebinsko odločiti o tožbi družbe Alrosa za razglasitev ničnosti sporne odločbe.
100 Družba Alrosa je pred Splošnim sodiščem v utemeljitev svoje tožbe navedla tri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na kršitev pravice do izjave, drugič, na trditev, da sporna odločba ne upošteva člena 9 Uredbe št. 1/2003, ki prepoveduje, da bi se zadevnemu podjetju naložilo – in to celo za neomejeno obdobje – upoštevanje zavez, ki jih ni sprejelo prostovoljno, in, tretjič, na pretiranost zavez, ki so postale zavezujoče v nasprotju s členom 9 navedene uredbe, členom 82 ES, pogodbeno svobodo in načelom sorazmernosti.
Trditve strank
101 Prvič, družba Alrosa trdi, da sporna odločba krši pravico do izjave, ki je temeljno načelo prava Unije, ki ga je Sodišče večkrat priznalo, in na področju konkurence zajema hkrati obveznost Komisije, da zadevno podjetje seznani s svojimi očitki, in pravico tega podjetja, da nanje odgovori. Toda Komisija naj ne bi izrazila „znatnih novih pomislekov“, potem ko je prejela pripombe tretjih strank. Spremembo ugotovitev Komisije naj bi bilo torej mogoče pojasniti zgolj z lastno analizo, ki jo opravi Generalni direktorat za konkurenco in na podlagi katere ni Komisija družbi Alrosa omogočila niti uveljavljanja pravice do izjave glede tega.
102 Dejstvo, da družba Alrosa uradno ni bila stranka v postopku, začetem na podlagi člena 82 ES, naj ji ne bi odvzelo pravice do izjave, saj naj bi navedeni generalni direktorat v dopisu z dne 8. februarja 2006 priznal, da „izjemne okoliščine“ upravičujejo, da se ta družba šteje za podjetje, ki ga akt neposredno in posamično zadeva.
103 Komisija odgovarja, da družba Alrosa ni bila stranka v zadevnem postopku, in postavlja vprašanje pravne podlage, na katero se družba Alrosa opira pri sklicevanju na pravico do izjave.
104 Glede navedenega dopisa z dne 8. februarja 2006 Komisija meni, da ima pravica družbe Alrosa do izjave med postopkom, začetim na podlagi člena 82 ES, ki jo je v tem dopisu priznal pooblaščenec za zaslišanje, drugačen obseg kot pravica, priznana podjetjem, ki so predmet preiskave Komisije.
105 Čeprav ima družba Alrosa poseben položaj v postopku, Komisija meni, da ker je bila zgolj tretja zainteresirana stranka, je njena pravica do izjave omejena na podajanje stališč, k čemur je bila pozvana v več fazah postopka. Komisija trdi, da je bila torej družbi Alrosa pravica do izjave priznana v celoti.
106 Drugič, družba Alrosa trdi, da je s sporno določbo kršen člen 9 Uredbe št. 1/2003, ki po njenem mnenju Komisije ne pooblašča, da sprejme enostranske zaveze, temveč zgolj skupne zaveze. Poleg tega naj bi se ta člen razlagal tako, da se sme odločba, s katero postanejo zavezujoče enostranske zaveze, sprejeti le za določen čas.
107 Komisija trdi, da besedi „zadevna podjetja“ ne pomenita, da se lahko predložijo zgolj skupne zaveze vseh podjetij, ki jih zaveza zadeva ali bi jih lahko zadevala. Taka razlaga bi predpostavljala, da morajo vsa podjetja, ki so stranke zadevnih sporazumov, tudi če jih postopek, začet na podlagi člena 82 ES, ne zadeva, formalno predložiti zaveze in biti naslovniki odločbe, sprejete na podlagi navedenega člena 9. Vendar Komisija meni, da ker se je postopek, začet na podlagi člena 82 ES, nanašal le na zatrjevano zlorabo prevladujočega položaja družbe De Beers, je bila ta edino podjetje, ki je lahko predložilo zaveze in bilo naslovnik odločbe, sprejete na podlagi navedenega člena 9.
108 Komisija glede svoje zatrjevane obveznosti, da sprejme zaveze zgolj za določen čas, meni, da ta trditev temelji na napačni razlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003. Dejstvo, da je odločbo Komisije o potrditvi zavez „mogoče“ sprejeti za omejeno obdobje, te institucije ne zavezuje, da navedeno odločbo sprejme za tako obdobje.
109 Tretjič, družba Alrosa trdi, da je prepoved družbi De Beers, da bi od nje kupovala surove diamante, v nasprotju s členom 82 ES in členom 9 Uredbe št. 1/2003, ker nalaga absolutno in potencialno neomejeno prepoved zadevnima strankama, da sklepata pogodbe, ki je v obravnavanem primeru neupravičena. Sporna odločba naj bi tako kršila temeljno načelo svobode sklepanja pogodb.
110 Poleg tega naj absolutna prepoved ne bi bila nujna za odpravo pomislekov Komisije v zvezi s konkurenco na podlagi člena 82 ES. Družba Alrosa trdi, da sporna odločba s tem krši načelo sorazmernosti.
111 Komisija odgovarja, da je svoboda sklepanja pogodb omejena, med drugim s členoma 81 ES in 82 ES.
112 Ne zavrača argumenta, da načelo sorazmernosti obsega tudi analizo vpliva na tretje stranke, toda vztraja, da je ustrezno upoštevala legitimne tržne interese družbe Alrosa.
113 Komisija trdi, da je bila njena prvotna naloga preveriti, ali enostranske zaveze družbe De Beers zadostujejo za odpravo njenih pomislekov v zvezi s konkurenco. Meni, da bi na prvi pogled družba De Beers lahko predlagala zaveze, ki ne presegajo tistega, kar je nujno za zadostno odpravo navedenih pomislekov. Komisija meni, da ni bila nikoli dolžna preizkusiti drugih predpostavk, ki morda presegajo zaveze, ki jih je dejansko predlagala družba De Beers, saj je dejansko potrebna zgolj primerjava s prejšnjim predlogom skupnih zavez.
114 Iz analize, ki jo je opravila Komisija, naj bi bilo razvidno, da predlagane skupne zaveze niso zadovoljivo odpravljale njenih pomislekov v zvezi s konkurenco. Komisija tudi meni, da so bile potrebne zaveze, ki presegajo te zaveze.
115 Komisija meni, da Splošnemu sodišču ni bilo treba na podlagi kompleksne gospodarske presoje ugotoviti, ali predlagane zaveze zadostujejo za odpravo pomislekov Komisije v zvezi s konkurenco, temveč je moralo zgolj preveriti, ali je bila pri sporni odločbi storjena očitna napaka pri presoji. Nesporno naj bi namreč Komisija na zadevnem področju imela široko diskrecijsko pravico.
116 Komisija opozarja, da ker ni prejela nobenega drugega predloga zavez, je bila njena edina preostala možnost, da ponovno začne postopek za sprejetje odločbe na podlagi člena 7 Uredbe št. 1/2003, po potrebi proti družbi Alrosa in družbi De Beers hkrati, ta možnost pa se težko šteje za primernejše sredstvo za odpravo pomislekov Komisije v zvezi s konkurenco.
117 Komisija torej meni, da so bile enostranske zaveze družbe De Beers, ki so s sporno odločbo postale zavezujoče, primerne in nujne za odpravo navedenih pomislekov in da torej zatrjevana kršitev načela sorazmernosti ni dokazana.
Presoja Sodišča
118 Iz navedenega v točkah od 85 do 95 te sodbe je razvidno, da prvega tožbenega razloga, navedenega na prvi stopnji, ni mogoče sprejeti.
119 Vsi očitki, ki jih družba Alrosa navaja v okviru navedenega tožbenega razloga, namreč temeljijo na predpostavki, da bi se ji morale priznati širše procesne pravice od tistih, ki se običajno priznajo tretjim zainteresiranim strankam. Vendar je bila ta predpostavka v točki 91 te sodbe izrecno izločena.
120 Zavrniti je treba tudi drugi in tretji tožbeni razlog. Iz vseh preudarkov, navedenih v tej sodbi, je razvidno, da Komisija s tem, da je sprejela sporno odločbo, ni napačno uporabila prava niti ni storila očitne napake pri presoji niti ni kršila načela sorazmernosti. Družbi Alrosa ni uspelo dokazati, da enostranske zaveze, ki jih je družba De Beers predlagala, Komisija pa spremenila v zavezujoče, očitno presegajo tisto, kar je nujno za odpravo pomislekov, ki jih je v predhodni oceni izrazila Komisija.
121 Zato je treba zavrniti vse tožbene razloge, ki jih je družba Alrosa navedla zoper sporno odločbo, in zavrniti tožbo, ki jo je vložila pri Splošnem sodišču.
Stroški
122 V skladu s členom 122(1) Poslovnika Sodišče odloči o stroških, če je pritožba utemeljena in če samo dokončno odloči o sporu.
123 V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 Poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se družbi Alrosa naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov tako pritožbenega kot prvostopenjskega postopka.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
1. Sodba Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 11. julija 2007 v zadevi Alrosa proti Komisiji (T‑170/06) se razveljavi.
2. Tožba, ki jo je družba Alrosa Company Ltd vložila pri Sodišču prve stopnje Evropskih skupnosti, se zavrne.
3. Družbi Alrosa Company Ltd se naloži plačilo stroškov tako pritožbenega kot prvostopenjskega postopka.
Podpisi