SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 7. marca 2018(*)
„Pritožba – Državne pomoči – Pomoči, ki jih je Francoska republika izvajala v korist družbe Sernam – Pomoč pri prestrukturiranju in dokapitalizaciji, poroštva in opustitev terjatev skupine SNCF do družbe Sernam – Sklep, s katerim so bile te pomoči razglašene za nezdružljive z notranjim trgom in je bilo odrejeno, naj se zagotovi njihovo vračilo – Prodaja sredstev v svežnju – Pojem ‚prodaja‘ – Zamenjevanje med predmetom in ceno prodaje sredstev v svežnju – Odprt in pregleden postopek – Merilo zasebnega vlagatelja – Uporaba tega načela za prenos sredstev v svežnju – Izravnalni ukrepi“
V zadevi C‑127/16 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 26. februarja 2016,
SNCF Mobilités, nekdanja Société nationale des chemins de fer français (SNCF), s sedežem v Saint-Denisu (Francija), ki jo zastopajo P. Beurier, O. Billard, M. G. Fabre in V. Landes, odvetniki,
pritožnica,
druge stranke v postopku so
Evropska komisija, ki jo zastopata B. Stromsky in T. Maxian Rusche, agenta,
tožena stranka na prvi stopnji,
Francoska republika,
Mory SA, v stečaju,
Mory Team, v stečaju,
s sedežem v Pantinu (Francija), ki ju zastopata B. Vatier in F. Loubières, odvetnika,
intervenientke na prvi stopnji,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi R. Silva de Lapuerta, predsednica senata, C. G. Fernlund, J.‑C. Bonichot, S. Rodin in E. Regan (poročevalec), sodniki,
generalni pravobranilec: Paolo Mengozzi,
sodna tajnica: V. Giacobbo-Peyronnel, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 9. marca 2017,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 20. julija 2017
izreka naslednjo
Sodbo
1 SNCF Mobilités, nekdanja Société nationale des chemins de fer français (v nadaljevanju: skupina SNCF), s to pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 17. decembra 2015, SNCF/Komisija (T‑242/12, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2015:1003), s katero je to zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije 2012/398/EU z dne 9. marca 2012 o državni pomoči SA.12522 (C 37/08) – Francija – Uporaba odločbe Sernam 2 (UL 2012, L 195, str. 19, in popravek v UL 2012, L 211, str. 12, v nadaljevanju: sklep Sernam 3).
Dejansko stanje
2 V prvih letih po letu 2000 je bilo zaradi finančnega stanja družbe Sernam SA, katere dejavnost je bila strukturno deficitna, potrebno uvesti načrt prestrukturiranja, utemeljen zlasti na ukrepih v obliki trgovske pomoči in sanacije, ki jih je sprejela skupina SNCF in ki so pomenili državne pomoči. Evropska komisija je z Odločbo z dne 23. maja 2001 o državni pomoči NN 122/2000 (ex NJ 140/2000) (UL 2001, C 199, str. 15, v nadaljevanju: odločba Sernam 1) odobrila pomoč za prestrukturiranje skupine Sernam in znesek pomoči 503 milijone EUR iz naslova prestrukturiranja skupine Sernam, ki je bila prvotno zamišljena v okviru njenega nameravanega prevzema s strani družbe Geodis SA, razglasila za združljiv z notranjim trgom.
3 Francoski organi so z dopisom z dne 17. junija 2002 Komisijo obvestili, da so bile pomoči, odobrene z odločbo Sernam 1, izvršene pod pogoji, ki se razlikujejo od pogojev, na podlagi katerih je Komisija sprejela to odločbo. Poleg tega je bila pri Komisiji z dopisom z dne 8. julija 2002 vložena pritožba v zvezi z zadevo Sernam.
4 Komisija je z dopisom z dne 30. aprila 2003 Francosko republiko obvestila o svoji odločbi z naslovom „Državne pomoči – Francija – Poziv k predložitvi pripomb na podlagi člena [108(2) PDEU] v zvezi s pomočjo C 32/03 (ex NN 122/2000) – ‚Sernam 2: Revizija pomoči za prestrukturiranje‘“ (UL 2003, C 182, str. 2), da bo v zvezi s temi pomočmi začet postopek iz člena 108(2) PDEU.
5 Komisija je v Odločbi 2006/367/ES z dne 20. oktobra 2004 o državni pomoči, ki jo delno izvaja Francija v korist podjetja Sernam (UL 2006, L 140, str. 1, v nadaljevanju: odločba Sernam 2), ugotovila, da se odločba Sernam 1 ni spoštovala, kar je pomenilo zlorabo pomoči v smislu člena 1(g) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339).
6 Na podlagi tega je ugotovila, da je bil nezakonito izplačan dodaten znesek pomoči v višini 41 milijonov EUR za kritje nekaterih izgub po sprejetju odločbe Sernam 1, in odredila, naj se zagotovi njegovo vračilo. Komisija je kljub temu ugotovila tudi, da so francoski organi izpolnili več svojih ciljev v skladu z odločbo Sernam 1 in da preučena pomoč izpolnjuje merila za spremembo načrta prestrukturiranja, določena v točki 3.2.4 Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 322). Komisija je torej potrdila združljivost državne pomoči v višini 503 milijone EUR, ki je bila odobrena z odločbo Sernam 1, z notranjim trgom, če bosta spoštovana dva pogoja, in sicer, prvič, ponovno osredotočenje družbe Sernam na njene dejavnosti železniškega prevoza in, drugič, nadomestitev njenih dejavnosti cestnega prevoza s storitvami neodvisnih podjetij. Podredno je bila v odločbi Sernam 2 določena tudi možnost prenosa sredstev družbe Sernam v svežnju.
7 Tako je v izreku Odločbe Sernam 2 določeno:
„Člen 1
1. Državna pomoč v korist družbe Sernam, odobrena maja 2001, v višini 503 milijonov [EUR] je združljiva s skupnim trgom pod pogoji iz členov 3 in 4.
2. Državna pomoč, ki jo [Francoska republika] izvaja v korist družbe Sernam v znesku 41 milijonov [EUR], ni združljiva s skupnim trgom.
Člen 2
1. [Francoska republika] sprejme vse potrebne ukrepe, da od upravičenca izterja pomoč iz člena 1(2), s katero že nezakonito razpolaga.
2. Vračilo se izvede takoj in v skladu s postopki nacionalne zakonodaje pod pogojem, da dopuščajo takojšnjo in učinkovito izvršitev te odločbe. Pomoči, ki jih [je] treba izterjati, zajemajo obresti od datuma, ko so bile dane na razpolago upravičencu, vse do datuma njihove izterjave. Obresti se izračunajo na osnovi referenčne obrestne mere, uporabljene za izračun protivrednosti subvencije v okviru pomoči z regionalno namembnostjo.
Člen 3
1. Ob upoštevanju odstavka 2 se morajo upoštevati naslednji pogoji:
(a) [Družba] Sernam lahko razvije le svoje dejavnosti prevoza pošte po železnici ustrezno s konceptom Train Bloc Express hitrega vlaka, ‚TBE‘). V tem pogledu SNCF vsakemu operaterju, ki bi to zahteval, zagotavlja enake pogoje kot veljajo za [družbo] Sernam za razvoj železniškega prevoza tovora, ‚TBE‘.
(b) V nasprotnem primeru [zameno] bo moral[a družba] Sernam v naslednjih dveh letih od datuma uradne objave te odločbe v celoti zamenjati svoj[a] lastna sredstva in storitve cestnega prevoza z enim ali več podjetji, pravno in gospodarsko neodvisnih od SNCF ter izbranimi z odprtim, preglednim in nediskriminacijskim postopkom.
Lastna sredstva in storitve cestnega prevoza [družbe Sernam] zadevajo celoto cestnih sredstev – in sicer vozila za cestni prevoz – v popolni lasti družbe Sernam ali v [lizingu]/najemu.
Podjetja, ki bodo prevzela cestne dejavnosti [družbe Sernam], bodo morala zagotoviti celoto storitev cestnega prevoza s svojimi lastnimi denarnimi sredstvi.
2. V primeru, da [družba] Sernam svoja sredstva proda v svežnju do 30. junija 2005 po tržni ceni ter družbi, ki nima pravne povezave s SNCF, s pomočjo preglednega in odprtega postopka, se pogoji iz odstavka 1 ne uporabljajo.
Člen 4
Vsaka delna ali celotna prodaja [družbe Sernam] mora biti izvedena po tržni ceni ter s pomočjo preglednega postopka[,] odprtega za vse njegove tekmece [konkurente]. Pod temi pogoji bo za vračilo pomoči v višini 41 [milijonov] EUR odgovorna družba Sernam, če bo le-ta še naprej obstajala.
Člen 5
[Francoska republika] v dveh mesecih po uradnem obvestilu o tem sklepu obvesti Komisijo o ukrepih, ki jih je sprejela za uskladitev s to odločbo.
Člen 6
Ta odločba je naslovljena na Francosko republiko.“
8 Skupina SNCF je izbrala pot iz člena 3(2) odločbe Sernam 2, v katerem je bila določena možnost prodaje sredstev družbe Sernam v svežnju. Francoski organi so navedli, da v okviru javnega razpisa, ki ga je za skupino SNCF organizirala banka, zaradi gospodarskega položaja družbe Sernam ni bilo mogoče dobiti predlogov, osnovanih na pozitivni oceni njene vrednosti. Vse ponudbe, predložene v okviru tega postopka, naj bi vsebovale zelo negativno vrednost. Ker ni bila predložena nobena zavezujoča ponudba, je bila sprejeta odločitev o nadaljevanju razprav zgolj s konzorcijem, ki sta ga sestavljala ponudnik št. 5 v povezavi z upravno ekipo družbe Sernam. Ponudnik št. 5 je na koncu skupino SNCF 15. junija 2005 ustno obvestil, da pred 30. junijem 2005 ne more predložiti niti pogojne prevzemne ponudbe.
9 Skupina SNCF je 30. junija 2005 sprejela odločitev o sklenitvi prodaje z družbo Financière Sernam SAS, ki je bila v 100‑odstotni lasti upravne ekipe družbe Sernam.
10 Postopek prenosa je potekal v štirih fazah, ki so navedene v memorandumu o soglasju, ki so ga 21. julija 2005 podpisale skupina SNCF, družba Sernam, družba Sernam Xpress SAS, ena od desetih hčerinskih družb v 100‑odstotni lasti družbe Sernam, in družba Financière Sernam. Prvič, skupina SNCF je družbo Sernam dokapitalizirala z zneskom v višini 57 milijonov EUR. Drugič, družba Sernam je izvedla delni prenos sredstev v korist družbe Sernam Xpress. Ta prenos se je nanašal na vse elemente sredstev, vključno s 57 milijoni EUR iz dokapitalizacije, in obveznosti družbe Sernam, razen nekaterih finančnih obveznosti, ki so skupaj znašale 38,5 milijona EUR. Družba Sernam je kot protivrednost dobila delež družbe Sernam Xpress v nominalni vrednosti 100 EUR. Tretjič, takoj po izvedbi prenosa je bil kapital družbe Sernam Xpress povečan za 2 milijona EUR, kar je v celoti financirala skupina SNCF. Po tej transakciji je imela skupina SNCF večinski delež v družbi Sernam Xpress. Četrtič, družba Sernam in skupina SNCF sta nato za ceno 2 milijona EUR vse svoje deleže v družbi Sernam Xpress prodali družbi Financière Sernam.
11 Po tem prenosu je bila družba Sernam 15. decembra 2005 prisilno likvidirana. Terjatev v višini 41 milijonov EUR, ki je ustrezala državni pomoči, ki jo je bilo treba vrniti na podlagi odločbe Sernam 2, je bila v postopku likvidacije družbe Sernam knjižena pod obveznosti. Skupina SNCF je po končanem postopku likvidacije od tega zneska dejansko lahko vrnila 2,75 milijona EUR.
12 Že 24. junija 2005 je prva pritožnica Komisiji prijavila nepravilno uporabo odločbe Sernam 2. Komisiji je bila z dopisoma z dne 10. aprila 2006 in 23. aprila 2007 predložena še ena pritožba druge zainteresirane stranke. Obe pritožnici sta v bistvu menili, da odločba Sernam 2 ni bila pravilno uporabljena.
13 Komisija je z odločbo z dne 16. julija 2008, naslovljeno „Državna pomoč – Francija – Državna pomoč št. C 37/08 – Uporaba odločbe Sernam 2 – Poziv k predložitvi pripomb na podlagi člena [108(2) PDEU]“ (UL 2009, C 4, str. 5), začela formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU, ki je 9. marca 2012 pripeljal do sprejetja sklepa Sernam 3.
14 Komisija je v zadnjenavedenem sklepu menila, da pomoč v znesku 41 milijonov EUR, ki ni bila združljiva z notranjim trgom, ni bila vrnjena. Menila je tudi, da s postopkom prenosa niso bili spoštovani pogoji iz člena 3(2) odločbe Sernam 2, in je na podlagi tega ugotovila, da je bila pomoč za prestrukturiranje v višini 503 milijone EUR, ki je bila z odločbo Sernam 2 pogojno odobrena, zlorabljena. Komisija je poleg tega menila, da so ukrepi, ki jih je uvedla skupina SNCF za izvedbo tega prenosa, pomenili nove državne pomoči, ki niso združljive z notranjim trgom. Te nove pomoči so zajemale dokapitalizacijo v višini 57 milijonov EUR, ki jo je izvedla skupina SNCF v korist družbe Sernam, opustitev terjatev skupine SNCF v višini 38,5 milijona EUR do družbe Sernam in poroštva, ki jih je skupina SNCF podelila ob prenosu dejavnosti družbe Sernam na družbo Financière Sernam, razen poroštva, podeljenega železničarjem.
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
15 Pritožnica je 4. junija 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti sklepa Sernam 3.
16 Pritožnica je v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti navedla šest tožbenih razlogov. Ti tožbeni razlogi so se nanašali na, prvič, kršitev pravice do obrambe, ker je Komisija v sklepu Sernam 3 zavzela stališče v zvezi z neuporabo merila zasebnega vlagatelja v obravnavani zadevi, ki ga ni navedla v odločbi o začetku formalnega postopka preiskave, drugič, kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj, tretjič, kršitev obveznosti upoštevanja razumnega roka in načela pravne varnosti, četrtič, napačno uporabo prava in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija menila, da s prenosom sredstev družbe Sernam v svežnju niso bili izpolnjeni pogoji iz člena 3(2) odločbe Sernam 2, petič, napačno uporabo prava, ker je Komisija menila, da je bila obveznost zagotovitve vračila državne pomoči v vrednosti 41 milijonov EUR, ki je bila z odločbo Sernam 2 razglašena za nezdružljivo, prenesena na družbo Financière Sernam in na njene odvisne družbe, in nazadnje, šestič, napačno uporabo prava, ker je Komisija menila, da so ukrepi iz memoranduma o soglasju z dne 21. julija 2005 nove državne pomoči v korist družb Sernam Xpress in Financière Sernam.
17 Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo – ne da bi se izreklo o ugovoru nedopustnosti, ki ga je podala Komisija zoper tožbo – tožbo v celoti zavrnilo, čeprav je sprejelo trditev skupine SNCF, da je Komisija napačno menila, da prenos sredstev družbe Sernam v svežnju po negativni ceni ni pomenil prodaje. Tako je Splošno sodišče, kot izhaja iz točk od 100 do 108 izpodbijane sodbe, menilo, da pojem „prodaja“ ne izključuje nujno, da je cena nameravanega prenosa negativna.
Predlogi strank pred Sodiščem
18 Skupina SNCF s pritožbo Sodišču predlaga, naj:
– ugotovi, da je pritožba dopustna in utemeljena;
– izpodbijano sodbo razveljavi in
– plačilo stroškov naloži Komisiji.
19 Komisija ter družbi Mory SA in Mory Team predlagajo, naj se pritožba zavrne in plačilo stroškov naloži pritožnici.
Pritožba
Prvi pritožbeni razlog
Prvi del prvega pritožbenega razloga
– Trditve strank
20 Pritožnica s prvim delom prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točkah 194 in 195 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bil namen člena 3(2) odločbe Sernam 2 prenehanje gospodarske dejavnosti družbe Sernam.
21 Najprej, ta ugotovitev naj bi temeljila na napačni uporabi prava. Prodaja sredstev v svežnju, ki je določena v členu 3(2) odločbe Sernam 2, naj bi pomenila, da se celota sredstev podjetja v enem samem svežnju prenese na enega samega kupca. Tako naj bi imel pojem prenosa sredstev v svežnju za neizogibno posledico, da se dejavnosti podjetja nadaljujejo.
22 Glede tega naj Splošno sodišče izpodbijane sodbe prav tako ne bi zadostno obrazložilo, ker ni pojasnilo, kako naj bi prenos celote sredstev družbe Sernam v svežnju na enega samega kupca, ki naj bi poleg tega, kot je navedeno v točki 217 obrazložitve odločbe Sernam 2, prevzel sproščene tržne deleže družbe Sernam, lahko imel za posledico prenehanje gospodarskih dejavnosti te družbe.
23 Poleg tega je pritožnica v repliki očitala Komisiji, da je trdila, da je bil namen prenosa sredstev družbe Sernam v svežnju prenehanje njene dejavnosti, medtem ko je Komisija v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 29. aprila 2004, Nemčija/Komisija (C‑277/00, EU:C:2004:238, točke od 68 do 70), in z dne 19. oktobra 2005, CDA Datenträger Albrechts/Komisija (T‑324/00, EU:T:2005:364, točka 73), sama pojasnila, da je bil učinek takšnega prenosa nadaljevanje gospodarske dejavnosti podjetja.
24 Dalje, pritožnica meni, da je v točki 217 obrazložitve odločbe Sernam 2 jasno naveden namen prenosa sredstev družbe Sernam v svežnju, in sicer, da družba Sernam ne bo več delovala v svoji prejšnji pravni obliki in da bodo njeni tržni deleži sproščeni v korist neodvisnega kupca. Zastavljeni cilj, kot je razviden iz člena 3(2) te odločbe v povezavi z njeno točko 217 obrazložitve, naj bi bil torej v prihodnje prekiniti vsakršno kapitalsko povezavo med skupino SNCF in njeno hčerinsko družbo, da bi se izognilo dodelitvi novih državnih pomoči.
25 Splošno sodišče naj bi s tem, da je v točkah 194 in 195 izpodbijane sodbe navedlo, da je bil namen prenosa sredstev družbe Sernam v svežnju prenehanje njene gospodarske dejavnosti, ugotovilo namen, ki ne izhaja niti iz izreka niti iz obrazložitve odločbe Sernam 2. Pritožnica Splošnemu sodišču podobno očita, da je v točki 218 izpodbijane sodbe omenilo kupca, ki bo sredstva družbe Sernam vključil v lastno poslovno strategijo, medtem ko tega pogoja ni v besedilu točke 217 obrazložitve odločbe Sernam 2, ki se nanaša samo na neodvisnega kupca, torej takšnega, ki ni pravno povezan s skupino SNCF. Splošno sodišče naj bi s tem podalo razlago, ki odstopa od dikcije iz te odločbe, medtem ko je ta povsem nedvoumna.
26 V skladu s sodno prakso Sodišča pa naj bi bila razlaga izreka akta ob upoštevanju razlogov, ki so pripeljali do njegovega sprejetja, mogoča samo, če ta izrek ni dovolj jasen (sodba z dne 19. junija 1980, Roudolff, 803/79, EU:C:1980:166, točka 7). Splošno sodišče naj bi z uporabo tega razlagalnega načela v obravnavani zadevi, medtem ko člen 3(2) odločbe Sernam 2 tega ni upravičeval, izkrivilo to odločbo.
27 Nazadnje, Splošno sodišče naj bi v izpodbijani sodbi podalo protislovno obrazložitev s tem, da je v točkah 194 in 195 navedene sodbe ugotovilo, da je bilo v točki 217 obrazložitve odločbe Sernam 2 jasno navedeno, da je bil namen prenosa sredstev v svežnju prenehanje gospodarske dejavnosti družbe Sernam, v točki 218 izpodbijane sodbe pa je menilo, da se v tej točki obrazložitve „lahko zdi[,] kot [da gre za] nadaljevanje gospodarske dejavnosti“ te družbe.
28 Komisija ob podpori družb Mory in Mory Team meni, da je treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavrniti.
– Presoja Sodišča
29 Najprej je treba zavrniti očitek v zvezi z razlagalnimi metodami, ki jih je uporabilo Splošno sodišče. Navedeno sodišče je v točkah 86 in 87 izpodbijane sodbe pred uporabo teh metod opozorilo na ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero, prvič, pri razlagi določbe prava Unije ni treba upoštevati samo njenega besedila, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (glej zlasti sodbo z dne 27. septembra 2017, Nintendo, C‑24/16 in C‑25/16, EU:C:2017:724, točka 70 in navedena sodna praksa), in drugič, je izrek akta Unije neločljivo povezan z njegovo obrazložitvijo, tako da ga je treba razlagati, če je to potrebno, ob upoštevanju razlogov, ki so pripeljali do njegovega sprejetja (sodba z dne 25. oktobra 2011, eDate Advertising in drugi, C‑509/09 in C‑161/10, EU:C:2011:685, točka 55 in navedena sodna praksa).
30 V delu, v katerem pritožnica Splošnemu sodišču očita – tudi ko zatrjuje izkrivljanje člena 3(2) odločbe Sernam 2 – da je napačno uporabilo pravo pri presoji namena te določbe, je treba opozoriti, da je Splošno sodišče v točki 191 izpodbijane sodbe navedlo, da iz točk 200 in od 208 do 211 obrazložitve te odločbe, ki so umeščene v oddelek z naslovom „Preprečevanje izkrivljanja konkurence – posebna nadomestila“, izhaja, da je bil namen navedene odločbe opredeliti nadomestila zaradi pomoči, ki jo je prejela družba Sernam, in njene zlorabe, tako da se je od nje zahteval „trajni[…] umik[…] iz segmentov trga z bistveno presežno zmogljivostjo“ za preprečitev tega, da bi se „podjetju, ki bi moralo zaustaviti svoje dejavnosti zaradi svojih razglašenih težav, […] omogočila umetn[a] zasedb[a] zelo iskanih tržnih deležev v škodo konkurenčnih in finančno sposobnih podjetij“.
31 Iz tega izhaja, kot je Splošno sodišče ugotovilo v točki 192 izpodbijane sodbe, da je bil cilj člena 3(1) odločbe Sernam 2 zagotoviti, da „družba Sernam ne bi bila več navzoča na trgu s presežno zmogljivostjo, in prepreči[t]i kakršno koli izkrivljanje konkurence, povezano s podelitvijo pomoči za prestrukturiranje v višini 503 milijone EUR“, tako da se je zahtevalo, da cestne dejavnosti družbe Sernam prevzamejo druga podjetja, ta družba pa svoje dejavnosti preusmeri k železniškemu tovoru.
32 Opozoriti je treba tudi, da je na eni strani Splošno sodišče v točki 193 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se je točka 217 obrazložitve odločbe Sernam 2, ki se je nanašala na sprostitev tržnih deležev v korist neodvisnega kupca, tako kot točke 200 in od 208 do 211 obrazložitve te odločbe umeščala v njen del, v katerem je bilo obravnavano preprečevanje izkrivljanja konkurence, na drugi strani pa je v točki 194 zadevne sodbe navedlo, da „je bila z navedenima odstavkoma člena 3 odločbe Sernam 2, ki sta izrecno alternativna, pogojena pomoč za prestrukturiranje v višini 503 milijone EUR, hkrati pa je bil z njima zastavljen isti cilj, to je preprečiti izkrivljanje konkurence, ki ga je povzročila ta pomoč“.
33 Zato je lahko Splošno sodišče v točkah 194 in 195 izpodbijane sodbe upravičeno sklepalo, da se je namen prodaje sredstev družbe Sernam v svežnju, ki je določena v členu 3(2) odločbe Sernam 2, ob upoštevanju točke 217 obrazložitve te odločbe nanašal na prenehanje gospodarske dejavnosti družbe Sernam in na prenehanje njenega obstoja, zaradi česar bi bilo spoštovanje pogojev iz člena 3(1) te odločbe brez pomena.
34 V zvezi s spoštovanjem obveznosti obrazložitve je treba opozoriti, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča obrazložitev sodbe jasno in nedvoumno izražati razlogovanje Splošnega sodišča, tako da se zainteresirane stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločbe in da Sodišče opravi sodni nadzor (glej zlasti sodbo z dne 4. aprila 2017, Varuh človekovih pravic/Staelen, C‑337/15 P, EU:C:2017:256, točka 83 in navedena sodna praksa).
35 Ugotoviti pa je treba, da so v točkah od 191 do 195 izpodbijane sodbe, kot so povzete v točkah od 30 do 33 te sodbe, pravno zadostno izraženi razlogi, iz katerih je Splošno sodišče menilo, da se je namen prenosa sredstev družbe Sernam v svežnju nanašal na prenehanje gospodarske dejavnosti te družbe.
36 Trditve pritožnice, da je obrazložitev, ki jo je podalo Splošno sodišče, protislovna, prav tako ni mogoče sprejeti. Navesti je namreč treba, da je Splošno sodišče v točki 218 izpodbijane sodbe sicer res navedlo, da bi v skladu s točko 217 obrazložitve odločbe Sernam 2 kupec sredstev v svežnju lahko de facto nadaljeval svoje dejavnosti s sredstvi družbe Sernam, kar bi se lahko zdelo kot nadaljevanje gospodarske dejavnosti te družbe, vendar je takoj pojasnilo, da „bi moral dejavnost opravljati gospodarski subjekt, popolnoma ločen od družbe Sernam, to je kupec, ki bi sredstva družbe Sernam vključil v svojo poslovno strategijo, saj sicer tržnih deležev prejemnika pomoči ne bi bilo mogoče obravnavati, kot da so ,sproščeni‘“.
37 Splošno sodišče je poleg tega s tem pojasnilom zgolj potrdilo, ne da bi izkrivilo odločbo Sernam 2, da se pri uporabi člena 3(2) te odločbe predpostavlja prodaja sredstev družbe Sernam neodvisnemu kupcu.
38 Poleg tega je treba trditev, da naj bi Komisija v odgovoru na tožbo navajala drugačno stališče od tistega, ki ga je zagovarjala v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 29. aprila 2004, Nemčija/Komisija (C‑277/00, EU:C:2004:238, točke od 68 do 70), in z dne 19. oktobra 2005, CDA Datenträger Albrechts/Komisija (T‑324/00, EU:T:2005:364, točka 73) – medtem ko se z njo ne dokazuje, zakaj naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri presoji cilja člena 3(2) odločbe Sernam 2 – kot nedopustno zavreči (glej po analogiji sodbo z dne 14. decembra 2016, SV Capital/ABE, C‑577/15 P, EU:C:2016:947, točka 69).
39 Glede na vse zgornje preudarke je treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.
Drugi del prvega pritožbenega razloga
– Trditve strank
40 Pritožnica z drugim delom prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točki 90 izpodbijane sodbe pojem „prodaja“, ki je omenjen v členu 3(2) odločbe Sernam 2, razlagalo tako, da se nanaša na dejanski prenos sredstev na dan 30. junij 2005. Vendar naj ta dejanski prenos ne bi bil omenjen niti v členu 3(2) niti v točki 217 obrazložitve odločbe Sernam 2. Poleg tega naj bi v skladu s francoskim pravom, zlasti s členom 1583 Code civil (civilni zakonik), prodaja nastala s sporazumom med kupcem in prodajalcem, takoj ko se ta dogovorita o stvari in ceni, tudi če stvar še ni izročena ali cena plačana. Tako naj bi Splošno sodišče s tem, da je izrazu „prodaja“ pripisalo pomen, ki – ker presega nedvoumne izraze, ki jih je uporabila Komisija – ne izhaja niti iz izreka niti iz obrazložitve odločbe Sernam 2 ter se kreše s pomenom, ki ga ima ta izraz v nacionalnih pravnih redih, izkrivilo pojem „prodaja“, s čimer je napačno uporabilo pravo.
41 Komisija meni, da je treba drugi del prvega pritožbenega razloga zavrniti.
– Presoja Sodišča
42 Navesti je treba, da – kot izhaja iz točk od 30 do 33 te sodbe – je bil namen člena 3(2) odločbe Sernam 2 ob upoštevanju točke 217 obrazložitve te odločbe zagotoviti dejansko sprostitev tržnih deležev v korist neodvisnega kupca.
43 Zato Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točki 90 izpodbijane sodbe menilo, da je bilo za spoštovanje časovnega pogoja iz člena 3(2) odločbe Sernam 2, v skladu s katerim se je ta določba lahko uporabila „[v] primeru, da [družba] Sernam svoja sredstva proda v svežnju do 30. junija 2005“, potrebno, da so bila na ta dan sredstva dejansko prenesena, in v točki 91 navedene sodbe ugotovilo, da ta mejni datum ni bil upoštevan.
44 Zato je treba drugi del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
Tretji del prvega pritožbenega razloga
– Trditve strank
45 Pritožnica s tretjim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in izpodbijane sodbe ni zadostno obrazložilo s tem, da je v točkah 118 in 124 navedene sodbe menilo, da bi se morala prodaja sredstev družbe Sernam v svežnju, kot je določena v členu 3(2) odločbe Sernam 2, nanašati zgolj na sredstva.
46 Na prvem mestu pritožnica trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je zgolj citiralo člen 3(2) odločbe Sernam 2 in točko 217 obrazložitve te odločbe, zato da bi na eni strani v točki 117 izpodbijane sodbe ugotovilo, da odločba Sernam 2 „,prodajo družbe Sernam v celoti (sredstva in obveznosti)‘ jasno postavlja nasproti ‚prodaji sredstev družbe Sernam v svežnju‘“, na drugi strani pa na podlagi tega v točkah 118 in 124 navedene sodbe sklepalo, da je Komisija upravičeno menila, da bi se morala prodaja sredstev v svežnju nanašati le na sredstva, ne pa tudi na obveznosti, podalo apodiktično trditev in tako navedene sodbe ni zadostno obrazložilo.
47 Na drugem mestu pritožnica meni, da je Splošno sodišče s tem, da je nasproti postavilo prodajo družbe Sernam v celoti, skupaj s sredstvi in obveznostmi, ter prodajo sredstev v svežnju, brez obveznosti, ravnalo napačno.
48 Najprej, to razlikovanje naj bi bilo posledica izkrivljanja člena 3(2) odločbe Sernam 2, ker naj v tej določbi ne bi bilo nikakor podrobno navedeno, da morajo biti sredstva prodana sama in brez vsakršnih obveznosti.
49 Dalje, pritožnica izpodbija ugotovitev Splošnega sodišča v točki 119 izpodbijane sodbe, da bi bilo s tem, da bi se prodaja sredstev v svežnju razlagala tako, da lahko vključuje obveznosti, zanikano razlikovanje med dvema alternativnima pogojema iz dveh odstavkov člena 3 odločbe Sernam 2, ki se nanašata na dva različna scenarija prodaje, predvidena v točki 217 obrazložitve te odločbe.
50 Cilj pogojev, ki se nanašajo na prvi scenarij, in sicer na prodajo družbe Sernam v celoti, naj bi bil omiliti negativne posledice za konkurente, če bi se družba Sernam ohranila na trgu, tako da sta bila določena prevzem cestnih dejavnosti družbe Sernam s strani drugih podjetij in preusmeritev njenih dejavnosti v železniški tovorni promet. Ti pogoji naj v okviru drugega scenarija, in sicer v primeru prodaje sredstev družbe Sernam v svežnju, ne bi bili upravičeni, ker družba Sernam ne bi več delovala v svoji prejšnji pravni obliki in bi sprostila svoje tržne deleže v korist neodvisnega kupca. Pogoji, ki se nanašajo na vsakega od teh dveh scenarijev, naj bi bili torej zelo različni.
51 Nazadnje, pritožnica trdi, da glede na namen, ki naj bi se uresničeval s členom 3(2) odločbe Sernam 2, to, da se sredstvom dodajo še obveznosti, nima nobenega vpliva na nadaljevanje gospodarske dejavnosti, ampak eventualno samo na vrednotenje.
52 Če bi bil namen člena 3(2) odločbe Sernam 2 prenehanje gospodarske dejavnosti družbe Sernam, naj bi bilo potrebno, da bi bil v tej določbi naveden način prenosa, s katerim bi bilo mogoče doseči ta cilj, kot je prenos sredstev ločeno ali po sklopih.
53 Komisija meni, da je treba tretji del prvega pritožbenega razloga zavrniti.
– Presoja Sodišča
54 Na prvem mestu je treba v zvezi s trditvijo, da je razlikovanje med prodajo družbe Sernam v celoti, skupaj s sredstvi in obveznostmi, ter prodajo sredstev v svežnju, brez obveznosti, ki ga je upoštevalo Splošno sodišče, napačno, v uvodu opozoriti, da – kot je bilo navedeno v točkah od 30 do 33 te sodbe – odstavka 1 in 2 člena 3 odločbe Sernam 2 pomenita dve alternativni možnosti, ki imata enak namen, in sicer prenehanje gospodarske dejavnosti družbe Sernam na trgu s presežno zmogljivostjo.
55 Glede tega je treba ugotoviti, da je v točki 217 obrazložitve odločbe Sernam 2 pojasnjeno, da če bi se dejavnosti družbe Sernam nadaljevale v okviru prodaje te družbe v celoti, skupaj s sredstvi in obveznostmi, bi se pogoji iz člena 3(1) te odločbe morali uporabiti. To pa ne bi veljalo v primeru prenosa sredstev družbe Sernam v svežnju, pri čemer bi bilo prenehanje njenih dejavnosti posledica sprostitve tržnih deležev te družbe v korist neodvisnega kupca in njenega umika iz sektorja s presežno zmogljivostjo.
56 Zato je lahko Splošno sodišče v točki 117 izpodbijane sodbe upravičeno ugotovilo, da sta bili v odločbi Sernam 2 jasno postavljeni nasproti prodaja družbe Sernam v celoti, skupaj s sredstvi in obveznostmi, in prodaja sredstev te družbe v svežnju, ter na podlagi tega v točkah 118 in 124 navedene sodbe sklepalo, da bi bilo treba prodajo sredstev družbe Sernam v svežnju, na katero se nanaša člen 3(2) odločbe Sernam 2 v povezavi s točko 217 obrazložitve te odločbe, razumeti tako, da so iz nje izključene obveznosti.
57 V nasprotju s tem, kar predlaga pritožnica, bi drugačna razlaga, kot je Splošno sodišče navedlo v točki 119 izpodbijane sodbe, pomenila zanikanje obstoječe razlike med alternativnima pogojema, določenima z odstavkoma 1 in 2 člena 3 odločbe Sernam 2.
58 Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 47 sklepnih predlogov, bi bilo v primeru sledenja sklepanju pritožnice mogoče, da bi se družba Sernam prodala skoraj v celoti in nadaljevala svojo dejavnost, ne da bi se zahtevalo kakršno koli nadomestilo, določeno v členu 3(1) odločbe Sernam 2, tako da bi bil členu 3(2) te odločbe odvzet polni učinek.
59 Na drugem mestu je treba v zvezi z neobrazložitvijo izpodbijane sodbe, ki jo zatrjuje pritožnica, ugotoviti, da glede na sodno prakso, na katero je opozorjeno v točki 34 te sodbe, izpodbijana sodba izpolnjuje zahteve glede obrazložitve, ki jih mora izpolniti Splošno sodišče, ker je to v točkah od 117 do 119 navedene sodbe navedlo razloge, zaradi katerih je menilo, da se je morala prodaja sredstev v svežnju nanašati zgolj na sredstva.
60 Glede na navedeno je treba tretji del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen. Prvi tožbeni razlog je zato treba zavrniti v celoti.
Drugi pritožbeni razlog
Trditve strank
61 Pritožnica z drugim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah 163 in 164 izpodbijane sodbe menilo, da prodaja sredstev družbe Sernam v svežnju ni bila posledica odprtega in preglednega postopka javnega razpisa, kot je bilo zahtevano v členu 3(2) odločbe Sernam 2, ker je na javnem razpisu sprva sodeloval konzorcij, ki sta ga sestavljala ponudnik 5 in upravna ekipa družbe Sernam, ne pa njeni člani posamično, in ker upravna ekipa torej v postopku ni samostojno sodelovala od njegovega začetka. Niti iz odločbe Sernam 2 niti iz prava Unije naj ne bi izhajalo, da bi moral ponudnik, ki je bil v postopku javnega razpisa na koncu izbran, v tem postopku že od začetka sodelovati samostojno.
62 Pritožnica opozarja, da sta bila ponudnik 5 in upravna ekipa družbe Sernam znotraj konzorcija z javnim razpisom povezana od začetka postopka in sta ponudila najmanj negativno vrednost za sredstva v svežnju. Upravna ekipa družbe Sernam se je šele po umiku ponudnika 5 odločila nadaljevati postopek in sama predložiti ponudbo za prevzem, ki jo je sprva dal konzorcij. Tako pritožnica meni, da so s temi okoliščinami izpolnjene zahteve glede odprtosti in preglednosti javnega razpisa, kot izhajajo iz prakse odločanja Komisije in sodne prakse Sodišča.
63 Komisija naj bi namreč glede tega v svoji praksi odločanja zahtevala, da so imele vse stranke, pozvane ali ne, ki bi jih lahko zanimal zadevni nakup, priložnost predložiti ponudbo ter za to imele na voljo enake možnosti glede obveščanja in enake roke. Poleg tega naj se v sodbah z dne 29. aprila 2004, Nemčija/Komisija (C‑277/00, EU:C:2004:238, točka 95), in z dne 19. oktobra 2005, CDA Datenträger Albrechts/Komisija (T‑324/00, EU:T:2005:364, točka 73), štelo, da je dejstvo, da do prodaje ni prišlo takoj, ampak so bili pred njo opravljeni neuspešni poskusi z drugo družbo, pokazatelj, s katerim je mogoče dokazati, da je bil uporabljeni postopek dovolj odprt in pregleden.
64 Poleg tega pritožnica meni, da je mogoče priznati, da se načeli odprtosti in preglednosti na področju javnih naročil po analogiji lahko uporabita za postopke prenosa sredstev. Iz Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL 2014, L 94, str. 65) in iz Direktive 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb (UL 2014, L 94, str. 1) pa naj bi izhajalo, da pravo Unije dovoljuje, da se takšno naročilo odda gospodarskemu subjektu brez objave in predhodnega javnega razpisa po neuspešnem postopku javnega razpisa, tudi če ta subjekt ni sodeloval v tem prvem postopku in ne da bi to pomenilo kršitev načel odprtosti in preglednosti. Ti načeli naj bi se a fortiori morali šteti za spoštovani, če so bila sredstva prenesena na zadnjo zainteresirano osebo, ki je edina predložila zavezujočo ponudbo in je sodelovala v celotnem postopku, pri čemer je bila najprej povezana s konzorcijem, katerega druga stranka se je med postopkom umaknila.
65 Komisija meni, da drugi pritožbeni razlog ni dopusten ali da, podredno, ni utemeljen.
Presoja Sodišča
66 Najprej, ne da bi se bilo treba izreči o morebitni analogiji med javnim razpisom v zvezi z obravnavano zadevo in načeli, ki se uporabljajo na področju javnih naročil, ki je navedena v točki 64 te sodbe, je treba navesti, da trditev, ki jo pritožnica podaja na podlagi te morebitne analogije, temelji na dejstvu, da ob koncu postopka javnega razpisa ni bila predložena nobena ponudba ali nobena primerna ponudba. S to trditvijo pa bi bilo mogoče uspeti samo, če bi bila izpodbita ugotovitev o dejanskem stanju, ki jo je Splošno sodišče podalo v točki 170 izpodbijane sodbe in v skladu s katero „je bila ‚zadnja zainteresirana stran‘ v preglednem in odprtem postopku javnega razpisa ponudnik 4. […] Kot poudarja Komisija v svojih pisanjih, bi se bilo torej treba po umiku ponudnika 5 obrniti na ponudnika 4, ki je v postopku sodeloval od začetka in je kazal zanimanje tudi ob koncu drugega kroga.“ Navedena trditev, s katero se Sodišče poziva, naj v okviru suverene presoje dejstev in dokazov s svojo analizo nadomesti analizo Splošnega sodišča, torej ni dopustna in jo je treba zavreči.
67 Dalje, praksa, ki ji je sledila Komisija v svojih odločbah ali smernicah, tudi če bi lahko podprla trditev pritožnice, nikakor ne more zavezovati Sodišča pri njegovi razlagi pravil Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 1. oktobra 2015, Electrabel in Dunamenti Erőmű/Komisija, C‑357/14 P, EU:C:2015:642, točka 68).
68 Kot je Splošno sodišče pravilno opozorilo v točki 183 izpodbijane sodbe, se v skladu s sodno prakso Sodišča odprtost in preglednost postopka javnega razpisa vsekakor presojata glede na sklop indicev, ki so značilni za okoliščine vsake zadeve (glej v tem smislu sodbo z dne 29. aprila 2004, Nemčija/Komisija, C‑277/00, EU:C:2004:238, točka 95).
69 Zato je glede na dejansko stanje obravnavane zadeve Splošno sodišče potem, ko je v točkah 170 in 171 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ponudbe ni dal ponudnik, ki je v postopku javnega razpisa že od začetka sodeloval samostojno, v točki 174 navedene sodbe lahko upravičeno menilo, da zahteva glede odprtosti in preglednosti postopka ni bila izpolnjena.
70 Zato je treba drugi pritožbeni razlog zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.
Tretji pritožbeni razlog
Trditve strank
71 Pritožnica s tretjim razlogom trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 165 do 167 in 170 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo in izkrivilo dejstva s tem, da je menilo, da za zavezujočo ponudbo, ki jo je predložila upravna ekipa družbe Sernam, ni bilo mogoče šteti, da je bila dana v odprtem in preglednem postopku javnega razpisa, ker je bila ta ponudba za prodajalca veliko manj ugodna od nezavezujočih ponudb, ki sta ju v drugem krogu postopka javnega razpisa predložila ponudnika 4 in 5.
72 Ta analiza naj bi temeljila na izkrivljanju dejanskega stanja zadeve. Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo dejstva, da je bil znesek dokapitalizacije, ki sta ga ponudila ta ponudnika, nujno pogojen s tem, da je imela družba Sernam na dan izvedbe te transakcije vsaj takšen likvidni kapital, kot je bil naveden v njeni bilanci stanja za leto 2004, torej 49,2 milijona EUR. Ponudba, ki jo je 30. junija 2005 predložila upravna ekipa družbe Sernam in ki se je nanašala na dokapitalizacijo v višini 59 milijonov EUR, pa naj bi upoštevala veliko zmanjšanje likvidnega kapitala družbe Sernam med 31. decembrom 2004 in 30. junijem 2005.
73 Komisija meni, da je tretji pritožbeni razlog brezpredmeten ali da, podredno, ni utemeljen.
Presoja Sodišča
74 V delu, v katerem pritožnica graja presojo Splošnega sodišča glede ponudb, ki so jih predložili upravna ekipa družbe Sernam ter ponudnika 4 in 5, zadošča ugotoviti, da s tem izpodbija enega od elementov, na podlagi katerega je Splošno sodišče v točki 174 izpodbijane sodbe menilo, da ponudba te upravne ekipe ni bila predložena v odprtem in preglednem postopku javnega razpisa.
75 Vendar, kot izhaja iz analize iz točk 68 in 69 te sodbe, ki se nanaša na drugi pritožbeni razlog, ob upoštevanju dejstev obravnavane zadeve okoliščina, da upravna ekipa družbe Sernam ni od začetka samostojno sodelovala v postopku javnega razpisa, zadošča kot dokaz za to, da odprtost in preglednost tega postopka, ki se zahtevata v členu 3(2) odločbe Sernam 2, nista bili spoštovani.
76 Zato je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten.
Četrti pritožbeni razlog
Trditve strank
77 Pritožnica s četrtim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je v točki 153 izpodbijane ugotovilo, da Komisija ni zamenjevala med predmetom prodaje in prodajno ceno s tem, da je menila, da so se z zaporednima dokapitalizacijama družbe Sernam in nato še družbe Sernam Xpress sredstva povečala za 57 milijonov EUR neto, kar je pomenilo kršitev člena 3(2) odločbe Sernam 2.
78 Na prvem mestu naj Splošno sodišče s tem, da je v točki 153 izpodbijane sodbe apodiktično trdilo, da „zadostuje ugotovitev, da Komisija nikakor ne meša predmeta prodaje in prodajne cene“, navedene sodbe ne bi zadostno obrazložilo.
79 Na drugem mestu naj bi Splošno sodišče s tem, da v točki 153 izpodbijane sodbe ni priznalo, da je dokapitalizacija v višini 57 milijonov EUR pomenila negativno ceno, „plačano“ za sredstva družbe Sernam v svežnju, v navedeni sodbi podalo tudi protislovno obrazložitev, saj naj bi v točkah 103 in 107 izpodbijane sodbe priznalo, da se pravo državnih pomoči ne ukvarja s pravnimi oblikami, ki jih lahko imajo transakcije, ampak z njihovo gospodarsko stvarnostjo, ter da je mogoča prodaja po negativni ceni s predhodno dokapitalizacijo s strani prodajalca.
80 Na tretjem mestu naj bi Splošno sodišče večkrat napačno uporabilo pravo. Na eni strani naj bi bila njegova presoja v točki 153 izpodbijane sodbe, da so se z zaporednima dokapitalizacijama družbe Sernam in nato še družbe Sernam Xpress sredstva teh družb povečala za 57 milijonov EUR neto, napačna. Po mnenju pritožnice dokapitalizacija v višini 57 milijonov EUR ne pomeni povečanja prenesenih sredstev, ampak ustreza negativni ceni, ki je bila plačana za nakup sredstev družbe Sernam v svežnju.
81 Na drugi strani pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je še enkrat napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah 154 in 158 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je negativna cena posledica dejstva, da obveznost prodaje zgolj sredstev družbe Sernam, brez obveznosti, ni bila spoštovana, in da bi bila prodajna cena, če bi pritožnica to obveznost spoštovala, pozitivna ali bi znašala nič. Pritožnica meni, da ker je prodaja sredstev v svežnju vključevala nadaljevanje dejavnosti družbe Sernam, sta strukturna deficitnost prenesene dejavnosti in samodejni prenos pogodb o zaposlitvi, kot določa francosko pravo, nujno povzročila negativno vrednost dejavnosti. Tako naj obstoj negativne cene ne bi bil posledica povečanja nekaterih obveznosti, ampak prenosa strukturno deficitnega subjekta.
82 Komisija meni, da četrti pritožbeni razlog delno ni dopusten, delno pa ni utemeljen.
Presoja Sodišča
83 Na prvem mestu je treba v zvezi z očitkom, da je izpodbijana sodba neobrazložena, navesti, da je Splošno sodišče v točki 152 navedene sodbe ugotovilo, da je Komisija v točki 117 obrazložitve sklepa Sernam 3 menila, da „so bila sredstva družbe Sernam z dokapitalizacijo družb Sernam in Sernam Xpress povečana za 57 milijonov EUR neto ter da tako povečanje sredstev na podlagi člena 3(2) odločbe Sernam 2 ni bilo dovoljeno“.
84 Iz tega je razvidno, da je glede na sodno prakso, na katero je opozorjeno v točki 34 te sodbe, Splošno sodišče z vso zahtevano jasnostjo navedlo razloge, zakaj Komisija ni zamenjevala med predmetom prodaje in prodajno ceno.
85 Na drugem mestu ni mogoče trditi, da je točka 153 izpodbijane sodbe v protislovju s točkama 103 in 107 iste sodbe. Zadnjenavedeni točki se namreč nanašata na analizo pojma „prodaja“, s katero je Splošno sodišče v okviru drugega dela četrtega tožbenega razloga menilo, da je mogoča prodaja po negativni ceni, zlasti s predhodno dokapitalizacijo s strani prodajalca.
86 To vprašanje se razlikuje od vprašanja, ali je v obravnavani zadevi Komisija lahko menila, kot je to storila v točki 117 obrazložitve sklepa Sernam 3, da je bil s povečanjem sredstev kršen člen 3(2) odločbe Sernam 2, ki ga je Splošno sodišče obravnavalo v okviru četrtega dela četrtega tožbenega razloga in na katerega se nanaša točka 153 izpodbijane sodbe.
87 Na tretjem mestu je treba v delu, v katerem pritožnica Splošnemu sodišču očita napačno uporabo prava, ki je navedena v točkah 80 in 81 te sodbe, prvič, ugotoviti, da je Splošno sodišče v točki 153 izpodbijane sodbe zgolj navedlo, da so se z dokapitalizacijo družbe Sernam sredstva povečala za 57 milijonov EUR neto, kar je element dejanskega stanja, ki med strankami ni sporen.
88 Drugič, kot je razvidno iz točk od 54 do 58 te sodbe, je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da z vključitvijo obveznosti v prodajo sredstev družbe Sernam v svežnju ni bila spoštovana obveznost iz odločbe Sernam 2. Posledica, ki jo je izpeljalo iz tega v točkah 154 in 158 izpodbijane sodbe, in sicer, da je ugotovilo, da bi bila negativna cena, plačana za sredstva družbe Sernam, pozitivna ali enaka nič, če bi bila prodana zgolj sredstva, je del presoje o dejstvih. Ker pritožnica ne zatrjuje izkrivljanja dejstev, je treba njene trditve zavreči kot nedopustne.
89 Glede na navedeno je treba četrti pritožbeni zavrniti kot delno neutemeljen in zavreči kot delno nedopusten.
Peti pritožbeni razlog
Trditve strank
90 Pritožnica s petim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je v točki 278 izpodbijane sodbe izkrivilo člen 4 odločbe Sernam 2 in da je v točki 279 navedene sodbe napačno menilo, da ker je družba Sernam gospodarsko še naprej obstajala znotraj družbe Sernam Xpress in nato družbe Financière Sernam, je vknjižba terjatve za vračilo pomoči v višini 41 milijonov EUR pod obveznosti v okviru postopka likvidacije družbe Sernam pomenila kršitev te določbe.
91 Na prvem mestu pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je v točki 278 izpodbijane sodbe menilo, da „je lahko napotilo na nadaljnji obstoj družbe Sernam iz člena 4 odločbe Sernam 2 pomenilo le napotilo na ohranitev gospodarske dejavnosti družbe Sernam“, medtem ko je bilo v tej določbi določeno zgolj, da „bo za vračilo pomoči v višini 41 [milijonov] EUR odgovorna družba Sernam, če bo le-ta še naprej obstajala“.
92 Ker v tej določbi ni nobene dvoumnosti, naj bi bilo treba zanjo uporabiti jezikovno razlago. Tako naj bi bilo treba sklicevanje na obstoj „družbe Sernam“ v njej razumeti kot obstoj pravne osebe, ki jo tvori družba Sernam. V skladu s členom 4 odločbe Sernam 2 naj bi bilo torej dovolj razlikovanje glede na to, ali družba Sernam kot pravna oseba še naprej obstaja, ne da bi bilo bodisi izrecno bodisi implicitno upoštevano vprašanje prenehanja njene gospodarske dejavnosti.
93 Pritožnica, ki se sklicuje na točko 77 sodbe z dne 20. septembra 2001, Banks (C‑390/98, EU:C:2001:456), in na točko 80 sodbe z dne 29. aprila 2004, Nemčija/Komisija (C‑277/00, EU:C:2004:238), trdi, da je ta razlaga skladna z ustaljeno sodno prakso Sodišča, po kateri je v primeru prodaje sredstev družbe, ki je prejela državno pomoč, tretjemu po tržni ceni prejetje pomoči vključeno v tržno ceno, tako da prodajalec ohrani dejansko korist od pomoči.
94 Splošno sodišče naj bi s tem, da je členu 4 odločbe Sernam 2 dalo pomen in obseg, ki ju ne bi smel imeti glede na svojo povsem nedvoumno dikcijo, izkrivilo to določbo in napačno uporabilo pravo.
95 Na drugem mestu pritožnica na podlagi točke 135 sodbe z dne 13. septembra 2010, Grčija in drugi/Komisija (T‑415/05, T‑416/05 in T‑423/05, EU:T:2010:386), in točke 155 sodbe z dne 28. marca 2012, Ryanair/Komisija (T‑123/09, EU:T:2012:164), navaja, da se presoja glede obstoja gospodarske kontinuitete med družbo prejemnico državnih pomoči in kupcem njenih sredstev, zaradi česar pride do prenosa konkurenčne prednosti, ki je povezana s tem, da ima kupec navedenih sredstev korist od pomoči, opravi glede na predmet prenosa, njegovo ceno, identiteto delničarjev ali lastnikov prevzemnega podjetja in prvotnega podjetja, čas prenosa ali gospodarske razloge za transakcijo. Splošno sodišče pa naj bi pri uporabi teh meril, ko je presojalo gospodarsko kontinuiteto med družbo Sernam in kupcem njenih sredstev v svežnju, večkrat napačno uporabilo pravo.
96 Najprej, Splošno sodišče naj bi v zvezi z identiteto delničarjev v točki 242 izpodbijane sodbe napačno menilo, da je bilo treba presoditi gospodarsko kontinuiteto med družbama Sernam in Sernam Xpress. Ker naj v francoskem pravu zlasti ne bi bilo priznano, da se v prodajni pogodbi določi negativna cena, naj zaradi pogojev iz člena 3(2) odločbe Sernam 2 ne bi bila mogoča neposredna prodaja sredstev družbe Sernam v svežnju družbi Financière Sernam. Izbrani postopek, in sicer prenos in prodaja, pred katerim je bila izvedena dokapitalizacija, naj bi v okviru nacionalnih pravnih omejitev zagotovil, da je gospodarska stvarnost transakcije prenos sredstev družbe Sernam v svežnju na družbo Financière Sernam.
97 Splošno sodišče naj bi s tem, da je analiziralo razmerja med družbama Sernam in Sernam Xpress, umetno razčlenilo enotno transakcijo ter tako kršilo načelo, da se pravo državnih pomoči ne ukvarja s pravnimi oblikami, ki jih lahko imajo transakcije, ampak z njihovo gospodarsko stvarnostjo. Splošno sodišče naj bi poleg tega podalo protislovno obrazložitev, kar zadeva načelo, na katerega je opozorjeno v točki 107 izpodbijane sodbe, da je prodaja mogoča po negativni ceni.
98 Dalje, pritožnica v zvezi s ceno prenosa Splošnemu sodišču očita, da v točki 255 izpodbijane sodbe ni upoštevalo tržne cene, ki je bila plačana za sredstva družbe Sernam, čeprav je to merilo zlasti na podlagi sodb z dne 29. aprila 2004, Nemčija/Komisija (C‑277/00, EU:C:2004:238, točka 86), in z dne 19. oktobra 2005, CDA Datenträger Albrechts/Komisija (T‑324/00, EU:T:2005:364, točke od 97 do 99), eno od najpomembnejših meril za ugotavljanje neobstoja gospodarske kontinuitete.
99 Poleg tega naj bi Splošno sodišče v zvezi s predmetom prenosa v točki 240 izpodbijane sodbe napačno menilo, da je bilo to merilo izpolnjeno, ker je bilo prodano podjetje v celoti, s čimer je bil kršen člen 3(2) odločbe Sernam 2. Vendar naj bi bile sredstvom dodane samo poslovne obveznosti, ne pa celotne obveznosti, zaradi česar naj bi bila analiza, ki jo je opravilo Splošno sodišče, brezpredmetna.
100 Poleg tega pritožnica graja presojo Splošnega sodišča v točki 246 izpodbijane sodbe v zvezi s časom prenosa, v okviru katere je menilo, da je čas izvajanja odločbe o izterjavi nezakonite pomoči enako ugoden za izogibanje obveznosti izterjave te pomoči kot faza formalnega postopka preiskave. V obravnavani zadevi naj ne bi bilo mogoče zatrjevati nobenega izogibanja, ker je Komisija sama določila možnost prenosa sredstev v svežnju in ker so bila navedena sredstva prodana po tržni ceni.
101 Nazadnje, pritožnica v zvezi z gospodarskimi razlogi za transakcijo meni, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da je bil namen člena 3(2) odločbe Sernam 2 kršen, ker se dejavnost družbe Sernam ni prenehala. Ravno ta določba pa naj bi omogočala prenos dejavnosti družbe Sernam, tako da dovoljuje prenos sredstev družbe Sernam v svežnju.
102 Komisija meni, da so trditve v podporo petemu pritožbenemu razlogu brezpredmetne ali da, podredno, niso utemeljene.
Presoja Sodišča
103 V delu, v katerem pritožnica na prvem mestu graja pomen, ki ga je Splošno sodišče pripisalo nadaljnjemu obstoju družbe Sernam v točki 278 izpodbijane sodbe, je treba ugotoviti, da pritožnica, čeprav zatrjuje izkrivljanje člena 4 odločbe Sernam 2, v resnici izpodbija to, kako je Splošno sodišče razlagalo to določbo.
104 Glede tega je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso primarni cilj, ki se uresničuje z vračilom nezakonito izplačane državne pomoči, odpraviti izkrivljeno konkurenco, ki je posledica konkurenčne prednosti, nastale zaradi nezakonite pomoči (glej zlasti sodbo z dne 1. oktobra 2015, Electrabel in Dunamenti Erőmű/Komisija, C‑357/14 P, EU:C:2015:642, točka 111 in navedena sodna praksa). Ponovna vzpostavitev stanja pred izplačilom pomoči, ki ni zakonita ali združljiva z notranjim trgom, pomeni nujno zahtevo za ohranitev polnega učinka določb Pogodb, ki se nanašajo na državne pomoči (sodba z dne 20. septembra 2001, Banks, C‑390/98, EU:C:2001:456, točka 75).
105 Glede tega je treba opozoriti, da je v skladu s členom 107(1) PDEU, razen če Pogodbi ne določata drugače, vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami (glej zlasti sodbo z dne 21. decembra 2016, Komisija/Aer Lingus in Ryanair Designated Activity, C‑164/15 P in C‑165/15 P, EU:C:2016:990, točka 39).
106 Tako je treba nezakonite pomoči, kot je Splošno sodišče opozorilo v točki 277 izpodbijane sodbe, izterjati pri družbi, ki nadaljuje gospodarsko dejavnost podjetja, ki je imelo koristi od teh pomoči, če je ugotovljeno, da ima ta družba še naprej dejansko korist od konkurenčne prednosti, ki je povezana z upravičenostjo do teh pomoči (glej v tem smislu sodbo z dne 24. januarja 2013, Komisija/Španija, C‑529/09, EU:C:2013:31, točka 109 in navedena sodna praksa).
107 Zato je Splošno sodišče v točki 278 izpodbijane sodbe pravilno menilo, da je lahko napotilo na nadaljnji obstoj družbe Sernam iz člena 4 odločbe Sernam 2 „pomenilo le napotilo na ohranitev gospodarske dejavnosti družbe Sernam“.
108 Na drugem mestu je treba glede napačne uporabe prava, ki se zatrjuje v zvezi z analizo gospodarske kontinuitete, opozoriti, da se ta kontinuiteta med družbama, ki sta stranki prenosa sredstev, presoja glede na predmet prenosa – in sicer sredstva in obveznosti, ohranitev delovne sile, sredstva v paketu – na ceno prenosa, na identiteto delničarjev ali lastnikov prevzemnega podjetja in prvotnega podjetja, na čas transakcije – in sicer po začetku preiskave, začetku postopka ali končnem sklepu – in na ekonomske razloge za transakcijo (glej zlasti sodbo z dne 8. maja 2003, Italie in SIM 2 Multimedia/Komisija, C‑328/99 in C‑399/00, EU:C:2003:252, točka 78).
109 Prvič, v zvezi s predmetom prenosa je treba navesti, da je Splošno sodišče v točki 240 izpodbijane sodbe zgolj opozorilo na ugotovitve o dejanskem stanju, ki jih je podalo v točkah od 134 do 137 navedene sodbe, v skladu s katerimi predmet transakcije ni bil omejen na prodajo sredstev družbe Sernam, ampak se je nanašal na prenos družbe v celoti, skupaj s sredstvi in obveznostmi. Ugotoviti pa je treba, da pritožnica teh ugotovitev v okviru pritožbe ne izpodbija.
110 Drugič, navesti je treba, da – kot izhaja iz analize v točkah od 66 do 69 te sodbe – je Splošno sodišče lahko upravičeno menilo, da ponudba upravne ekipe družbe Sernam ni bila dana v odprtem in preglednem postopku javnega razpisa. Tako je v točki 255 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da iz tega razloga negativna cena, ki je bila plačana v obravnavani zadevi, ni bila tržna cena.
111 Poleg tega je Splošno sodišče v utemeljitev te presoje navedlo druge elemente, ki jih pritožnica ne izpodbija, zlasti ko je v točkah 256 in 260 izpodbijane sodbe navedlo, da je domnevna tržna cena ustrezala pomoči za tekoče poslovanje in da s predloženimi izvedenskimi študijami ni bilo mogoče dokazati, da je bila cena prenosa takšna tržna cena. Zato pritožnica Splošnemu sodišču ne more očitati, da ni upoštevalo merila tržne cene.
112 Tretjič, v zvezi z napačno uporabo prava, ki jo pritožnica zatrjuje glede uporabe merila identitete delničarjev, je treba ugotoviti, da čeprav je treba prevladujoč pomen priznati gospodarski stvarnosti državnih pomoči, se lahko tudi njihove pravne oblike izkažejo kot upoštevne za presojo te gospodarske stvarnosti. Natančneje, vprašanje prenosa pomoči se presoja različno glede na to, ali se ta prenos umešča v okvir prodaje deležev ali v okvir prodaje celote sredstev ali njihovega dela (glej v tem smislu sodbo z dne 29. aprila 2004, Nemčija/Komisija, C‑277/00, EU:C:2004:238, točki 78 in 84).
113 Na podlagi tega je mogoče sklepati, da Splošno sodišče v točki 242 izpodbijane sodbe pravilno ni grajalo tega, da je Komisija upoštevala razmerje med družbama Sernam in Sernam Xpress za namene ugotovitve, da je bila družba Sernam Xpress dolžnica iz naslova obveznosti vračila nezakonite pomoči, pri čemer je bila ta obveznost na koncu prenesena na družbo Financière Sernam zaradi njene združitve z družbo Sernam Xpress.
114 Poleg tega pritožnica iz istih razlogov, kot so navedeni v točkah 85 in 86 te sodbe, ne more trditi, da je Splošno sodišče v okviru analize merila glede identitete delničarjev ravnalo protislovno z ugotovitvijo, ki jo je podalo v točki 107 izpodbijane sodbe v zvezi s tem, da je načeloma mogoča prodaja po negativni ceni.
115 Poleg tega je treba v zvezi s časom prenosa ugotoviti, da je Splošno sodišče v točki 246 izpodbijane sodbe zgolj ugotovilo, da „je čas izvajanja odločbe, ki vključuje možnost prodaje sredstev prejemnika pomoči v svežnju in obveznost izterjave nezakonite in nezdružljive pomoči, vsaj enako ugoden za izogibanje obveznosti izterjave kot faza formalnega postopka preiskave“, kar ne more pomeniti napačne uporabe prava.
116 V delu, v katerem pritožnica trdi, da ni mogoče zatrjevati nobenega izogibanja, saj je bila možnost prenosa sredstev družbe Sernam v svežnju določena z odločbo Sernam 2, zadošča opozoriti, da je zlasti iz točk od 54 do 58 in od 109 do 111 te sodbe razvidno, da ta prenos ni bil omejen zgolj na sredstva družbe Sernam in da ni bil izveden po tržni ceni. Zato zahteve iz člena 3(2) odločbe Sernam 2 niso bile spoštovane.
117 Nazadnje, trditve, s katero pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je v okviru presoje gospodarskih razlogov za prenos menilo, da ker ni prišlo do prenehanja gospodarske dejavnosti družbe Sernam, namen člena 3(2) odločbe Sernam 2 ni bil spoštovan, ni mogoče sprejeti. Zadošča namreč opozoriti, da je iz točk od 30 do 33 te sodbe razvidno, da je bil namen člena 3(2) odločbe Sernam 2 prav to prenehanje.
118 Zato trditve, s katerimi pritožnica meni, da je Splošno sodišče pri analizi gospodarske kontinuitete med družbo Sernam in kupci njenih sredstev v svežnju napačno uporabilo pravo, niso utemeljene.
119 Glede na navedeno je treba peti pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Šesti pritožbeni razlog
Prvi del šestega pritožbenega razloga
– Trditve strank
120 Pritožnica s prvim delom šestega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je upoštevalo samo enega od razlogov, ki jih je navedla Komisija za utemeljitev zavrnitve uporabe merila zasebnega vlagatelja za prenos sredstev družbe Sernam v svežnju, in da je v točki 312 izpodbijane sodbe – potem, ko je ugotovilo, da tega merila ni bilo mogoče uporabiti, ker je bil ta prenos, ki ga dovoljuje člen 3(2) odločbe Sernam 2, enakovreden izravnalnim ukrepom iz člena 3(1) odločbe Sernam 2 – trdilo, da „ni [bilo] treba več preučiti preostalih trditev […], s katerim[i] je Komisija utemeljila neupoštevnost merila zasebnega vlagatelja in s[o] [s]e nanašal[e] na t. i. kontekst ,izterjave‘ državnih pomoči“. Ker Splošno sodišče s tem ni obravnavalo očitkov, ki jih je pritožnica v tožbi navedla zoper neuporabo merila zasebnega vlagatelja iz razloga domnevnega obstoja izterjave, naj v obrazložitvi navedene sodbe nanje ne bi odgovorilo.
121 Pritožnica meni tudi, da sta razloga, s katerima je Komisija utemeljila izključitev uporabe merila zasebnega vlagatelja, protislovna. Komisija naj namreč izključitve uporabe tega merila ne bi mogla utemeljiti tako z obstojem izterjave, kar pomeni, da zadevna pomoč ni združljiva z notranjim trgom, kot z obstojem izravnalnega ukrepa, kar pomeni, da je pomoč s tem trgom združljiva. Splošno sodišče naj tako ne bi odločilo o protislovnosti razlogov v obrazložitvi sklepa Sernam 3.
122 Komisija meni, da je treba prvi del šestega pritožbenega razloga zavrniti.
– Presoja Sodišča
123 Trditev, s katero pritožnica Splošnemu sodišču očita, da ni sankcioniralo protislovnosti obrazložitve, na kateri naj bi temeljil sklep Sernam 3, je treba takoj zavrniti. Ta trditev, ki jo pritožnica navaja šele v repliki, pred Splošnim sodiščem ni bila podana. Splošnemu sodišču pa ni mogoče očitati, da ni preizkusilo trditve, ki pred njim ni bila podana.
124 V zvezi s trditvijo pritožnice, da Splošno sodišče ni podalo odgovora, je treba navesti, da je Splošno sodišče v točkah 286 in 287 izpodbijane sodbe navedlo razloge, s katerimi je Komisija utemeljila izključitev uporabe merila zasebnega vlagatelja. Kot je opozorilo Splošno sodišče, se je Komisija v točkah 154 in 155 obrazložitve sklepa Sernam 3 opirala na dva razloga, in sicer, prvič, na to, da se v primeru izterjave pomoči to merilo ne uporabi, in drugič, na to, da se prodaja sredstev družbe Sernam v svežnju, ki je dovoljena s členom 3(2) odločbe Sernam 2, umešča med izravnalne ukrepe, kar izključuje upoštevanje načela preudarnega zasebnega vlagatelja.
125 Splošno sodišče je v točkah od 288 do 311 izpodbijane sodbe preučilo, ali je mogoče uporabiti merilo zasebnega vlagatelja za izravnalne ukrepe, in ugotovilo, da je uporaba tega merila izključena, tako da je v točki 309 navedene sodbe navedlo, da „se je izravnalna logika prodaje sredstev družbe Sernam v svežnju, na katero je bilo opozorjeno v točki 155 obrazložitve sklepa [Sernam 3], razlikovala od logike zasebnega gospodarskega subjekta, ki bi si prizadeval za povečanje dobička ali – v obravnavanem primeru – za zmanjšanje izgub“.
126 Zato je treba ugotoviti, da je trditev, da naj bi Komisija zaradi mnenja, da merila zasebnega vlagatelja ni bilo mogoče uporabiti tudi zaradi konteksta izterjave, v katerega se je umeščala prodaja sredstev družbe Sernam v svežnju, napačno uporabila pravo, vsekakor brezpredmetna. Zato je Splošno sodišče v točki 312 izpodbijane sodbe lahko menilo, da te trditve ni bilo več treba preizkusiti, ne da bi to pomenilo, da v obrazložitvi navedene sodbe ni podalo odgovora.
127 Glede na navedeno je treba prvi del šestega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
Drugi del šestega pritožbenega razloga
– Trditve strank
128 Pritožnica z drugim delom šestega pritožbenega razloga meni, da je Splošno sodišče s tem, da je potrdilo pristop Komisije iz točke 155 obrazložitve sklepa Sernam 3, v skladu s katerim se načelo preudarnega zasebnega vlagatelja ne uporabi, ker je bil prenos sredstev družbe Sernam v svežnju določen kot izravnalni ukrep, izkrivilo odločbo Sernam 2. V zvezi s tem pritožnica navaja štiri trditve.
129 Prvič, Splošno sodišče naj bi izkrivilo to, kar izhaja iz besedila člena 3(2) odločbe Sernam 2. Obveznost iz te določbe, da mora biti prodaja sredstev družbe Sernam v svežnju izvedena po tržni ceni ter po preglednem in odprtem postopku javnega razpisa, naj bi pomenila prav to, da je bilo treba uporabiti merilo preudarnega zasebnega vlagatelja. Ta ugotovitev naj bi poleg tega izhajala iz Obvestila Komisije o pojmu državne pomoči po členu 107(1) [PDEU] (UL 2016, C 262, str. 1). Splošno sodišče naj bi s tem, da je izključilo uporabo merila preudarnega zasebnega vlagatelja za prodajo sredstev družbe Sernam v svežnju, izkrivilo dejansko stanje spora in vsebino odločbe Sernam 2, tako da je obrazložitev iz te odločbe nadomestilo s svojo.
130 Drugič, Splošno sodišče naj bi odločbo Sernam 2 izkrivilo s tem, da je v točki 301 izpodbijane sodbe menilo, da „[k]er je pogoj v zvezi s prodajo sredstev v svežnju izključeval obveznosti, je bila v obravnavani zadevi možnost, da bo določena negativna cena, izključena že po definiciji“. Vendar naj bi Splošno sodišče s tem, da je menilo, da bi morale biti iz prodaje sredstev družbe Sernam v svežnju izključene vsakršne obveznosti, izkrivilo člen 3(2) odločbe Sernam 2, kar je pritožnica zatrjevala že v utemeljitev tretjega dela prvega pritožbenega razloga, kot je navedeno v točkah od 47 do 52 te sodbe. Enako naj bi storilo s tem, da je dodalo pogoj, ki v odločbi Sernam 2 ni bil določen, ker je menilo, da cena prodaje sredstev družbe Sernam v svežnju ni mogla biti negativna. V besedilu člena 3(2) odločbe Sernam 2 naj bi bila namreč omenjena zgolj zahteva po tržni ceni, ki je v skladu s sodno prakso lahko negativna, kot naj bi izhajalo iz sodb z dne 28. januarja 2003, Nemčija/Komisija (C‑334/99, EU:C:2003:55, točka 133), in z dne 13. maja 2015, Niki Luftfahrt/Komisija (T‑511/09, EU:T:2015:284, točka 139).
131 Tretjič, pritožnica Splošnemu sodišču očita protislovnost obrazložitve, ker je v točki 301 izpodbijane sodbe navedlo, da je bila „možnost, da bo določena negativna cena, izključena že po definiciji“. Ta ugotovitev naj bi bila v neskladju z navedbo v točki 100 navedene sodbe, v skladu s katero je bila na podlagi člena 3(2) odločbe Sernam 2 „edina zahteva v zvezi s ceno zahteva po tržni ceni“.
132 Četrtič, pritožnica meni, da to, ali je bila tržna cena pozitivna ali negativna, ni nikakor vplivalo na uresničitev namena iz člena 3(2) odločbe Sernam 2. Na podlagi točke 217 obrazložitve te odločbe naj bi bil ta namen, da družba Sernam sprosti svoje tržne deleže v korist neodvisnega kupca in ne deluje več v svoji prejšnji pravni obliki, ne da bi bila omenjena potreba po pozitivni ceni. Po mnenju pritožnice pa sta bila ta cilja ob prenosu sredstev družbe Sernam po tržni ceni, ki je sicer bila negativna, ob koncu preglednega in odprtega postopka javnega razpisa dosežena. Zato naj bi Splošno sodišče odločbo Sernam 2 izkrivilo tudi s tem, da je menilo, da prenosa sredstev družbe Sernam v svežnju po definiciji ni bilo mogoče izvesti po negativni ceni.
133 Poleg tega naj bi iz točke 80 Smernic Komisije o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje nefinančnih podjetij v težavah (UL 2014, C 249, str. 1) izhajalo, da bi se morali izravnalni ukrepi za omejevanje izkrivljanja konkurence „običajno izvajati v obliki odprodaj v okviru rednega poslovanja samostojnega podjetja, ki je sposobno preživeti in ki, če bi ga vodil ustrezen kupec, lahko dolgoročno uspešno konkurira“. Namen člena 3(2) odločbe Sernam 2 naj bi popolnoma upošteval to logiko, tako da zagotavlja sprostitev tržnih deležev družbe Sernam v korist kupca njenih sredstev in zadnjenavedenemu omogoča, da bo lahko dolgoročno uspešno konkuriral. Glede tega naj vrednost tržne cene ne bi imela nobenega vpliva.
134 Komisija meni, da je treba drugi del šestega pritožbenega razloga zavrniti.
– Presoja Sodišča
135 V uvodu je treba navesti, da čeprav pritožnica zatrjuje izkrivljanje člena 3(2) odločbe Sernam 2, v resnici graja napačno razlago te določbe s strani Splošnega sodišča, zaradi katere naj bi to izključilo uporabo merila preudarnega zasebnega vlagatelja.
136 Prvič, pritožnica napačno trdi, da obveznost, da mora biti prodaja izvedena po tržni ceni ter po preglednem in odprtem postopku javnega razpisa, pomeni, da je treba uporabiti merilo preudarnega zasebnega vlagatelja.
137 Glede tega je treba opozoriti, da je treba v zvezi s tem merilom vprašanje glede tega, ali se uporabi, razlikovati od vprašanja glede tega, kako se uporabi (glej zlasti sodbo z dne 3. aprila 2014, Komisija/Nizozemska in ING Groep, C‑224/12 P, EU:C:2014:213, točki 29 in 33).
138 Kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 292 izpodbijane sodbe, je to, ali se uporabi merilo zasebnega vlagatelja, na koncu odvisno od tega, ali država članica kot delničarka, in ne kot javna oblast, dodeli gospodarsko prednost podjetju, katerega lastnica je (glej zlasti sodbi z dne 5. junija 2012, Komisija/EDF, C‑124/10 P, EU:C:2012:318, točka 81, in z dne 3. aprila 2014, Komisija/Nizozemska in ING Groep, C‑224/12 P, EU:C:2014:213, točka 31).
139 Ko je ugotovljen poseg javne osebe kot delničarja in je torej izkazano, da se uporabi merilo zasebnega vlagatelja, je namen uporabe tega merila določiti, ali je kakršna koli gospodarska prednost, dodeljena javnemu podjetju iz državnih sredstev, zaradi svojih učinkov taka, da izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco in prizadela trgovino med državami članicami (sodba z dne 5. junija 2012, Komisija/EDF, C‑124/10 P, EU:C:2012:318, točka 89).
140 Res je, da v zvezi s tem, kako se merilo zasebnega vlagatelja uporabi, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je tržna cena najvišja cena, ki bi jo bil za to družbo v položaju, v katerem se je znašla, pripravljen plačati zasebni vlagatelj, ki deluje v običajnih konkurenčnih razmerah, in da se v primeru, da javni organ proda podjetje, katerega lastnik je, prek odprtega, preglednega in nepogojnega postopka javnega razpisa, lahko domneva, da tržna cena ustreza najvišji ponudbi (glej zlasti sodbi z dne 24. oktobra 2013, Land Burgenland in drugi/Komisija, C‑214/12 P, C‑215/12 P in C‑223/12 P, EU:C:2013:682, točki 92 in 94, ter z dne 16. julija 2015, BVVG, C‑39/14, EU:C:2015:470, točka 32).
141 Vendar – in v nasprotju s tem, kar trdi pritožnica – na to, da se uporabi merilo preudarnega zasebnega vlagatelja, ni mogoče sklepati iz pogoja, ki se običajno nanaša na to, kako se to merilo uporabi. Zato ni mogoče ugotoviti, da prenos po tržni ceni ter po odprtem in preglednem postopku javnega razpisa nujno pomeni, da se izvaja to merilo.
142 Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 142 sklepnih predlogov, zahteva, da se izravnalni ukrepi izvajajo pod pogoji, katerih namen je ponovna vzpostavitev zdrave konkurence, izhaja iz bistva izravnave, vendar nikakor ne predpostavlja vloge, ki jo ima država ob njihovem izvajanju.
143 Drugič, v delu, v katerem pritožnica izpodbija ugotovitev Splošnega sodišča v točki 301 izpodbijane sodbe glede prodajne cene sredstev družbe Sernam v svežnju, je treba navesti, da je Splošno sodišče to, da je bila možnost določitve negativne cene po definiciji izključena, ugotovilo ob upoštevanju zahteve, da morajo biti iz tega prenosa izključene obveznosti. Kot pa izhaja iz točk od 54 do 58 te sodbe, je navedeno sodišče pravilno ugotovilo, da je bilo treba člen 3(2) odločbe Sernam 2 razumeti tako, da zahteva takšno izključitev obveznosti. Zato ni mogoče trditi, da je Splošno sodišče s tem dodalo pogoj, ki v odločbi Sernam 2 ni določen.
144 Tretjič, v delu, v katerem se pritožnica sklicuje na to, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi podalo protislovno obrazložitev, je treba navesti, da so njene trditve analogne tistim, ki jih je navajala v okviru četrtega pritožbenega razloga in ki so povzete v točki 79 te sodbe. Glede tega je treba opozoriti, da – kot je bilo ugotovljeno v točki 85 te sodbe – se navedba v točki 100 izpodbijane sodbe, v skladu s katero je bila edina zahteva glede cene na podlagi jezikovne razlage člena 3(2) odločbe Sernam 2 zahteva po tržni ceni, določeni v preglednem in odprtem postopku, nanaša na analizo pojma „prodaja“, s katero je Splošno sodišče v okviru drugega dela četrtega tožbenega razloga menilo, da je načeloma mogoča prodaja po negativni ceni.
145 Ta preudarek se torej nanaša na drugačno vprašanje od tistega, ki ga je Splošno sodišče preučilo v točki 301 izpodbijane sodbe, in sicer, ali je bila v obravnavani zadevi, ki se je nanašala na prodajo sredstev družbe Sernam v svežnju, mogoča prodaja po negativni ceni. Iz teh razlogov trditev, ki se nanaša na navedeno protislovnost obrazložitve, ni utemeljena.
146 Četrtič, v delu, v katerem pritožnica meni, da to, ali je cena prenosa pozitivna ali negativna, nima nobenega vpliva glede namena, ki se uresničuje s členom 3(2) odločbe Sernam 2, je treba navesti, da ker je ovrednotenje te cene odvisno od tega, ali so obveznosti vključene v ta prenos ali pa so iz njega izključene, se ta trditev prekriva s tisto, ki je bila podana v okviru tretjega dela prvega pritožbenega razloga in v skladu s katero to, da so bile pri prodaji sredstev družbe Sernam v svežnju vštete obveznosti, ni imelo nobenega vpliva glede tega namena. To trditev je torej treba zavrniti iz istih razlogov, kot so navedeni v točkah od 54 do 58 te sodbe.
147 Glede na navedeno je treba drugi del šestega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
Tretji del šestega pritožbenega razloga
– Trditve strank
148 Pritožnica s tretjim delom šestega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je sprejelo trditev, da se za prenos sredstev družbe Sernam v svežnju načelo preudarnega zasebnega vlagatelja ni uporabilo zaradi izravnalne narave tega prenosa, kršilo člen 107(1) PDEU.
149 Pritožnica meni, da mora izravnalni ukrep izvesti prejemnik pomoči, ki je lahko brez razlikovanja javno ali zasebno podjetje, ne pa država kot javna oblast. Zato naj nič ne bi utemeljevalo zavrnitve uporabe načela preudarnega zasebnega vlagatelja ob izvajanju izravnavalnega ukrepa.
150 Poleg tega naj bi iz sodne prakse Sodišča, zlasti iz sodb z dne 5. junija 2012, Komisija/EDF (C‑124/10 P, EU:C:2012:318, točka 78), in z dne 3. aprila 2014, Komisija/Nizozemska in ING Groep (C‑224/12 P, EU:C:2014:213, točke od 32 do 37), izhajalo, da je uporaba navedenega načela neizbežna in da je Komisija k njej zavezana, dokler ne ugotovi obstoja državne pomoči na podlagi člena 107(1) PDEU.
151 Čeprav je bilo treba na podlagi odločbe Sernam 2 uresničiti točno določen cilj, naj bi bilo očitno, da je morala pritožnica kot delničarka družbe Sernam pravno gledano za uresničitev tega cilja ravnati gospodarno, kot bi to storil zasebni vlagatelj, drugače bi bile odobrene nove državne pomoči.
152 Iz tega naslova naj bi bilo v sodni praksi, zlasti v sodbi z dne 11. septembra 2012, Corsica Ferries France/Komisija (T‑565/08, EU:T:2012:415, točki 83 in 84), v celoti upoštevano dejstvo, da zasebni vlagatelji ravnajo kar najbolj gospodarno v okviru, ki ga določajo omejitve, in v mejah zakona. Glede na okoliščine obravnavane zadeve pa naj bi bila vsaka druga rešitev od tiste, ki je bila dejansko uporabljena, zlasti prisilna likvidacija, dražja. Splošno sodišče naj bi s tem, da ravnanja pritožnice ni primerjalo z gospodarsko racionalnostjo, kakršno naj bi v enakih okoliščinah izkazal zasebni vlagatelj, in da je v točki 309 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se je izravnalna logika prodaje sredstev družbe Sernam v svežnju razlikovala od logike zasebnega gospodarskega subjekta, ki bi si prizadeval za povečanje dobička ali – v obravnavanem primeru – za zmanjšanje izgub, kršilo člen 107(1) PDEU.
153 Poleg tega, ker naj bi bilo treba vprašanje gospodarske racionalnosti ravnanja pritožnice uporabiti za vse elemente prenosa, naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in kršilo člen 107(1) PDEU tudi v točkah 323 in 327 izpodbijane sodbe, ki se nanašata na nove pomoči, ki jih je ugotovila Komisija, in sicer knjiženje terjatev pod obveznosti ob likvidaciji družbe Sernam in poroštva za obveznosti, dana pridobitelju.
154 Poleg tega naj bi Splošno sodišče s tem, da je v točki 310 izpodbijane sodbe menilo, da „[s]porni ukrepi torej izhajajo neposredno iz kršitve člena 3(2) odločbe Sernam 2 in niso nikakor povezani z uporabo merila zasebnega vlagatelja“, napačno uporabilo pravo, ker je na to ugotovitev vplivala zavrnitev uporabe merila zasebnega vlagatelja, s čimer je bil kršen člen 107 PDEU.
155 Komisija meni, da je treba tretji del šestega pritožbenega razloga zavrniti.
– Presoja Sodišča
156 V delu, v katerem pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je izključilo upoštevanje merila zasebnega vlagatelja, je treba najprej opozoriti, da je v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 138 te sodbe, to, ali se to merilo uporabi, odvisno od tega, ali zadevna država članica ravna v vlogi delničarja, in ne v vlogi javne oblasti. Glede tega Komisija opravi celovito presojo, pri kateri poleg elementov, ki jih predloži zadevna država članica, upošteva vse druge elemente, ki so upoštevni za obravnavano zadevo, na podlagi katerih lahko ugotovi, ali je navedena država članica zadevni ukrep sprejela kot delničarka ali kot javna oblast (glej v tem smislu sodbe z dne 5. junija 2012, Komisija/EDF, C‑124/10 P, EU:C:2012:318, točka 86; z dne 24. oktobra 2013, Land Burgenland in drugi/Komisija, C‑214/12 P, C‑215/12 P in C‑223/12 P, EU:C:2013:682, točka 60, ter z dne 1. oktobra 2015, Electrabel in Dunamenti Erőmű/Komisija, C‑357/14 P, EU:C:2015:642, točka 102).
157 Dalje, navesti je treba, da je za namene ugotovitve obstoja državne pomoči z merilom zasebnega vlagatelja mogoče opredeliti, ali je bilo z ukrepi, ki jih je sprejela zadevna država članica, izpolnjeno merilo gospodarske racionalnosti, tako da bi tudi zasebni vlagatelj lahko sprejel takšne ukrepe (glej zlasti sodbo z dne 3. aprila 2014, Komisija/Nizozemska in ING Groep, C‑224/12 P, EU:C:2014:213, točka 36). Tako na podlagi tega merila pogoji, ki jih mora izpolnjevati ukrep, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot „pomoč“ v smislu člena 107 PDEU, niso izpolnjeni, če je lahko javno podjetje, ki je prejemnik, isto prednost, kot je ta, ki mu je bila dodeljena z državnimi sredstvi, prejelo v okoliščinah, ki ustrezajo običajnim tržnim razmeram (glej zlasti sodbo z dne 4. septembra 2014, SNCM in Francija/Corsica Ferries France, C‑533/12 P in C‑536/12 P, EU:C:2014:2142, točka 30 in navedena sodna praksa).
158 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da merilo zasebnega vlagatelja predpostavlja, da je mogoče ravnanje javne osebe primerjati z ravnanjem vlagatelja v običajnih tržnih razmerah.
159 Kot pa izhaja iz točk od 30 do 32 te sodbe in kot je Splošno sodišče navedlo v točkah 305 in 306 izpodbijane sodbe, je prenos sredstev družbe Sernam v svežnju, na katerega se nanaša člen 3(2) odločbe Sernam 2, pomenil izravnalni ukrep za preprečitev izkrivljanja konkurence. Zato je lahko Splošno sodišče v točkah 307 in 308 izpodbijane sodbe upravičeno menilo, da ukrepi iz člena 3(2) odločbe Sernam 2 niso ustrezali običajnim tržnim razmeram in da se je tako, kot je navedlo v točki 309 navedene sodbe, „izravnalna logika prodaje sredstev družbe Sernam v svežnju […] razlikovala od logike zasebnega gospodarskega subjekta, ki bi si prizadeval za povečanje dobička ali – v obravnavanem primeru – za zmanjšanje izgub“, zato je na podlagi tega v točki 311 navedene sodbe sklepalo, da Komisiji ni bilo mogoče očitati, da je v točki 155 obrazložitve sklepa Sernam 3 zavrnila uporabo merila zasebnega vlagatelja.
160 S tem merilom se sicer ne zanemarjajo obveznosti, ki jih morajo izpolniti gospodarski subjekti (glej v tem smislu sodbo z dne 4. septembra 2014, SNCM in Francija/Corsica Ferries France, C‑533/12 P in C‑536/12 P, EU:C:2014:2142, točka 33 in navedena sodna praksa). Vendar se obveznosti, ki so posledica običajnih razmer na trgu, ne sme zamenjevati z obveznostmi, ki so namenjene preprečevanju izkrivljanja konkurence na tem trgu.
161 Čeprav, kot trdi pritožnica, je izvajanje odločbe Sernam 2 pomenilo, da mora ravnati gospodarsko racionalno, s tem izvajanjem hkrati ni smel biti kršen člen 3(2) te odločbe, kar je menilo Splošno sodišče v točki 310 izpodbijane sodbe. Poleg tega je treba ugotoviti, da v delu, v katerem pritožnica trdi, da bi zasebno podjetje, ki bi moralo uporabiti odločbo Sernam 2, na podlagi gospodarske racionalnosti za prenos sredstev v svežnju izbralo enake pogoje, kot so bili izbrani v obravnavani zadevi, njene trditve temeljijo na napačni predpostavki, da je ta način prenosa združljiv z namenom in obveznostmi iz člena 3(2) odločbe Sernam 2.
162 Poleg tega, kot priznava pritožnica, ukrepov, za katere je Komisija menila, da pomenijo nove državne pomoči, ni mogoče obravnavati ločeno od uporabe člena 3(2) odločbe Sernam 2. Teh ukrepov torej ni mogoče presojati neodvisno od izravnalnega namena te določbe, tako da Splošno sodišče v točkah 323 in 327 izpodbijane sodbe pravilno ni uporabilo merila preudarnega zasebnega vlagatelja.
163 Glede na navedeno je treba tretji del šestega pritožbenega razloga zavrniti. Zato je treba šesti pritožbeni razlog v celoti zavrniti.
164 Pritožba se zato zavrne.
Stroški
165 Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.
166 V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
167 Ker so Komisija ter družbi Mory in Mory Team predlagale, naj se pritožnici naloži plačilo stroškov, ta pa s pritožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži, da poleg svoji stroškov nosi tudi stroške Komisije ter družb Mory in Mory Team.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Skupina SNCF Mobilités nosi svoje stroške in stroške Evropske komisije ter družb Mory SA in Mory Team.
Podpisi