SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 21. novembra 2013(*)
„Državne pomoči – Člena 107 PDEU in 108 PDEU – Ugodnosti, ki jih javno podjetje, ki upravlja letališče, dodeli nizkocenovni letalski prevozni družbi – Odločba o začetku formalnega postopka preiskave v zvezi s tem ukrepom – Obveznost sodišč držav članic, da upoštevajo presojo, ki jo je Komisija opravila v tej odločbi glede obstoja pomoči“
V zadevi C‑284/12,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Oberlandesgericht Koblenz (Nemčija) z odločbo z dne 30. maja 2012, ki je prispela na Sodišče 7. junija 2012, v postopku
Deutsche Lufthansa AG
proti
Flughafen Frankfurt-Hahn GmbH,
ob udeležbi
Ryanair Ltd,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi R. Silva de Lapuerta, predsednica senata, J. L. da Cruz Vilaça, G. Arestis, J.‑C. Bonichot in A. Arabadžiev (poročevalec), sodniki,
generalni pravobranilec: P. Mengozzi,
sodni tajnik: K. Malacek, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. aprila 2013,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Deutsche Lufthansa AG A. Martin-Ehlers, odvetnik,
– za Flughafen Frankfurt-Hahn GmbH T. Müller-Heidelberg, odvetnik,
– za Ryanair Ltd G. Berrisch, odvetnik,
– za nemško vlado T. Henze in K. Petersen, agenta,
– za belgijsko vlado T. Materne in J.‑C. Halleux, agenta, skupaj z A. Lepièceom, odvetnikom,
– za nizozemsko vlado M. Noort in C. Wissels, agentki,
– za poljsko vlado B. Majczyna in M. Szpunar, agenta,
– za Evropsko komisijo V. Di Bucci in T. Maxian Rusche, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 27. junija 2013
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 107 PDEU in 108 PDEU.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Deutsche Lufthansa AG (v nadaljevanju: Lufthansa) in Flughafen Frankfurt-Hahn GmbH (v nadaljevanju: FFH), ki upravlja letališče Frankfurt-Hahn (Nemčija), zaradi ustavitve izplačil in vračila državnih pomoči, ki jih je FFH dodelila družbi Ryanair Ltd (v nadaljevanju: Ryanair).
Pravni okvir
3 Člen 3 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL L 83, str. 1), naslovljen „Določba o mirovanju“, določa:
„Pomoč, ki jo je treba prijaviti na podlagi člena 2(1), se ne izvaja, preden Komisija sprejme ali se šteje, da je sprejela, odločbo o odobritvi takšne pomoči.“
4 Člen 4 te uredbe, naslovljen „Predhodna preučitev uradne prijave in odločb Komisije“, v odstavkih od 2 do 4 določa:
„2. Če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da prijavljeni ukrep ni pomoč, to ugotovitev navede v odločbi.
3. Če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da ni dvomov o združljivosti prijavljenega ukrepa s skupnim trgom, kolikor sodi na področje uporabe člena [107(1) PDEU], potem odloči, da je ukrep združljiv s skupnim trgom […]
4. Če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da obstajajo dvomi o združljivosti prijavljenega ukrepa s skupnim trgom, potem se odloči za začetek postopka na podlagi člena [108(2) PDEU] (v nadaljnjem besedilu: ,odločba o začetku formalnega postopka preiskave‘).“
5 Člen 6 navedene uredbe, naslovljen „Formalni postopek preiskave“, v odstavku 1 določa:
„Odločba o začetku formalnega postopka preiskave vsebuje povzetek bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj, vključuje predhodno oceno Komisije o značaju pomoči predlaganega ukrepa in izpostavi dvome o njegovi združljivosti s skupnim trgom. Odločba od zadevne države članice in drugih zainteresiranih strank zahteva, da pošljejo pripombe v predpisanem roku, ki navadno ni daljši od enega meseca. […]“
6 Člen 7 iste uredbe, naslovljen „Odločbe Komisije o zaključku formalnega postopka preiskave“, določa:
„1. Brez poseganja v člen 8 se formalni postopek preiskave zaključi z odločbo, kot je določeno v odstavkih od 2 do 5 tega člena.
2. Če Komisija ugotovi, kjer je primerno po spremembi zadevne države članice, da prijavljeni ukrep ni pomoč, to ugotovitev navede v odločbi.
3. Če Komisija ugotovi, kjer je primerno po spremembi zadevne države članice, da so bili dvomi glede združljivosti prijavljenega ukrepa s skupnim trgom odpravljeni, potem sklene, da je pomoč združljiva s skupnim trgom […]
4. Komisija lahko pozitivni odločbi priloži pogoje […] in lahko določi obveznosti […]
5. Če Komisija ugotovi, da je prijavljena pomoč nezdružljiva s skupnim trgom, sklene, da se pomoč ne sme izvajati […]
6. Odločba, sprejeta na podlagi odstavkov 2, 3, 4 in 5, se sprejme takoj, ko so odpravljeni dvomi iz člena 4(4). Komisija si čim bolj prizadeva za sprejetje odločbe v roku 18 mesecev od začetka postopka. […]
[…]“
7 Člen 11 Uredbe št. 659/1999, naslovljen „Odredba o začasnem odlogu ali začasnem vračilu pomoči“, določa:
„1. Komisija lahko, potem ko zadevni državi članici omogoči, da predloži svoje pripombe, sprejme odločbo, ki od države članice zahteva, da začasno odloži vso nezakonito pomoč, dokler Komisija ne odloči o združljivosti pomoči s skupnim trgom […]
2. Komisija lahko, potem ko zadevni državi članici omogoči, da predloži svoje pripombe, sprejme odločbo, ki od države članice zahteva, da začasno odloži vso nezakonito pomoč, dokler Komisija ne odloči o združljivosti pomoči s skupnim trgom […]
[…]“
8 Člen 12 te uredbe, naslovljen „Neizpolnjevanje odločbe o uredbi“, določa:
„Če država članica ne izpolni odredbe o začasnem odlogu ali odredbe o vračilu, je Komisija upravičena, medtem ko opravlja vsebinski pregled zadeve na podlagi razpoložljivih podatkov, zadevo predložiti neposredno Sodišču […] in zaprositi za izjavo, da je neizpolnjevanje kršitev Pogodbe.“
9 Člen 13 iste uredbe, naslovljen „Odločba Komisije“, določa:
„1. Pregled morebitne nezakonite pomoči se zaključi z odločbo na podlagi člena 4(2), (3) ali (4). V primeru odločbe o začetku formalnega postopka preiskave se postopek zaključi z odločbo na podlagi člena 7 […]
2. V primerih morebitne nezakonite pomoči in brez poseganja v člen 11(2) Komisije ne zavezuje rok, določen v členih 4(5), 7(6) in 7(7).
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
10 Družba FFH, ki upravlja civilno letališče Frankfurt-Hahn, je bila do januarja 2009 v 65‑odstotni lasti družbe Fraport AG, 17,5‑odstotni lasti zvezne dežele Porenje-Pfalz in 17,5‑odstotni lasti zvezne dežele Hessen. Družba Fraport AG je delniška družba, ki kotira na borzi, in je v večinski lasti Zvezne republike Nemčije, zvezne dežele Hessen in mesta Frankfurt na Majni.
11 Družba FFH je od začetka opravljanja dejavnosti ustvarila letne izgube v višini več milijonov EUR. Na dan 31. decembra 2011 so te izgube znašale približno 197 milijonov EUR. Do leta 2009 je te izgube krila družba Fraport AG na podlagi sporazuma o prenosu rezultatov. Vendar je družba Fraport AG 1. januarja 2009 svoj delež prodala zvezni deželi Porenje-Pfalz po simbolični ceni 1 EUR. Razlog za to prodajo naj bi bila nemožnost, da bi se uvedla dajatev na potnike, da se zmanjša izguba, ki je nastala letališču Frankfurt-Hahn zaradi namena družbe Ryanair, da zapusti letališče, če bi bila taka dajatev uvedena.
12 Družba Ryanair je nizkocenovna letalska prevozna družba, ki ustvarja več kot 95 % potniškega prometa letališča Frankfurt-Hahn. V skladu s pravilnikom o pristojbinah tega letališča iz leta 2001 so letalske prevozne družbe, ki uporabljajo to letališče, dolžne plačati pristojbino v višini 4,35 EUR za odhajajočega potnika. Vendar družbi Ryanair ni bila zaračunana nobena pristojbina za vzlet, približevanje, pristanek ali uporabo letališke infrastrukture, ker je ta družba uporabljala izključno letala, ki so bila v skladu s tem pravilnikom te pristojbine oproščena, in sicer letala, katerih teža ob vzletu znaša od 5,7 do 90 ton.
13 Pravilnik o pristojbinah letališča Frankfurt-Hahn iz leta 2006 temelji na lestvici, določeni glede na število potnikov, ki jih letalska prevozna družba letno prepelje s tega letališča, pri tem pa razpon sega od 5,35 EUR za manj kot 100.000 potnikov letno do 2,24 EUR za več kot 3 milijone potnikov. Ta pravilnik določa tudi oprostitev pristojbine za pristanek in vzlet ter pristojbine v zvezi z letalskimi navigacijskimi storitvami in storitvami zemeljske oskrbe pod pogojem, da zemeljska oskrba ne traja več kot 30 minut. Navedeni pravilnik določa tudi odobritev „pomoči trženju“ za uvedbo novih letalskih linij. Znesek te pomoči se določi glede na skupno število potnikov, ki jih je prepeljala zadevna letalska prevozna družba. Družba Ryanair je prejela navedeno pomoč.
14 Ker je družba Lufthansa menila, da so poslovne prakse, ki jih je izvajala družba FFH, državna pomoč, ki ni bila priglašena Komisiji in je bila torej dodeljena v nasprotju s členom 108(3) PDEU, je 26. novembra 2006 pri Landgericht Bad Kreuznach vložila predlog za odredbo vračila zneskov, ki so bili družbi Ryanair izplačani kot „pomoč trženju“ v letih od 2002 do 2005, in zneskov, ki ustrezajo znižanjem letaliških pristojbin, ki naj bi jih bila družba Ryanair deležna leta 2003 zaradi uporabe pravilnika iz leta 2001, ter ustavitev vseh nadaljnjih pomoči v korist družbe Ryanair.
15 Ker je bil njen predlog zavrnjen, je družba Lufthansa vložila pritožbo pri Oberlandesgericht Koblenz. Ker tudi s pritožbo ni uspela, je pri Bundesgerichtshof vložila zahtevek za revizijo. Bundesgerichtshof je s sodbo z dne 10. februarja 2011 razveljavilo sodbo Oberlandesgericht Koblenz in mu zadevo vrnilo v razsojanje, da ugotovi, ali je bil kršen člen 108(3) PDEU.
16 Komisija je z odločbo z dne 17. junija 2008 začela formalni postopek preiskave v skladu s členom 108(2) PDEU v zvezi z morebitno državno pomočjo Zvezne republike Nemčije v korist družb FFH in Ryanair (UL 2009, C 12, str. 6). Med ukrepi iz te odločbe sta bila znižanje letaliških pristojbin in določbe o pomočeh trženju v korist družbe Ryanair. Komisija je v tej odločbi sprejela predhodno stališče, da sta oba posamezna ukrepa selektivna in pomenita državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, razen če ta pomoč izpolnjuje načelo zasebnega vlagatelja. Komisija je v zvezi s tem načelom navedla, da glede na podatke, ki jih ima na voljo ob sprejetju odločbe z dne 17. junija 2008, letališke pristojbine, ki jih je plačala družba Ryanair, niso zadoščale za pokritje stroškov, ki so nastali družbi FFH.
17 Oberlandesgericht Koblenz je zato na podlagi točke 3.2 Obvestila Komisije o izvrševanju zakonodaje o državni pomoči na nacionalnih sodiščih (UL 2009, C 85, str. 1) na Komisijo naslovilo zaprosilo za mnenje. Komisija je v mnenju navedla, da ni treba, da Oberlandesgericht Koblenz samo presoja, ali je mogoče zadevna ukrepa opredeliti kot državno pomoč ali ne, ker lahko na podlagi njene odločbe z dne 17. junija 2008 izpelje vse posledice, ki izhajajo iz kršitve člena 108(3) PDEU. Glede vsebine je Komisija natančno navedla, da je zadevna ukrepa mogoče pripisati državi in da sta selektivna.
18 Ker pa je Oberlandesgericht Koblenz menilo, da mora presoditi, ali zadevna ukrepa pomenita državno pomoč, in je izkazalo dvome glede selektivnosti teh ukrepov, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je posledica neizpodbite odločbe Komisije o začetku formalnega postopka preiskave na podlagi člena 108(3), drugi stavek, PDEU, da je nacionalno sodišče v postopku s tožbo zaradi vračila opravljenih plačil in zaradi opustitve prihodnjih plačil glede presoje, ali je mogoče sporni ukrep opredeliti za pomoč, vezano na pravno stališče Komisije v odločbi o začetku postopka?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:
Ali je treba ukrepe javnega podjetja v smislu člena 2(b)(i) Direktive Komisije 2006/111/ES z dne 16. novembra 2006 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji ter o finančni preglednosti znotraj določenih podjetij (UL L 318, str. 17), ki upravlja letališče, glede na predpise, ki urejajo državne pomoči, opredeliti kot selektivne ukrepe v smislu člena 107(1) PDEU že zato, ker koristijo samo letalskim družbam, ki uporabljajo letališče?
3. Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen:
(a) Ali je treba šteti, da pogoj selektivnosti ni izpolnjen, če javno podjetje, ki upravlja letališče, vsem letalskim družbam, ki se odločijo za uporabo letališča, za to na pregleden način odobri enake pogoje?
(b) Ali to velja tudi, če upravljavec letališča sledi posebnemu poslovnemu modelu (v obravnavanem primeru: sodelovanje z nizkocenovnimi letalskimi prevozniki – low‑cost carrier), v katerem so pogoji uporabe prilagojeni temu krogu strank in zato niso enako privlačni za vse letalske družbe?
(c) Ali gre za selektivni ukrep vsaj tedaj, kadar pomemben delež števila potnikov letališča v obdobju več let odpade na eno letalsko družbo?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Dopustnost
19 Družba Lufthansa izpodbija dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ker predložitvena odločba ni zadostno obrazložena in v njej ni podrobno predstavljen dejanski okvir spora o glavni stvari.
20 V tem pogledu je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso mogoče pridobiti razlago prava Unije, ki koristi nacionalnemu sodišču, le kadar to opredeli dejanski in pravni okvir, v kateri spadajo vprašanja, ki jih postavlja, ali vsaj dejanske hipoteze, na katerih ta vprašanja temeljijo (glej sodbi z dne 31. januarja 2008 v zadevi Centro Europa 7, C‑380/05, ZOdl., str. I‑349, točka 57 in navedena sodna praksa, in z dne 11. marca 2010 v zadevi Attanasio Group, C‑384/08, ZOdl., str. I‑2055, točka 32). Te zahteve prevladajo zlasti na področju konkurence, za katero so značilni zapleteni dejanski in pravni položaji (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 26. januarja 1993 v združenih zadevah Telemarsicabruzzo in drugi, od C‑320/90 do C‑322/90, Recueil, str. I‑393, točka 7, in zgoraj navedeno sodbo Attanasio Group, točka 32 in navedena sodna praksa).
21 V skladu s sodno prakso Sodišča je tudi pomembno, da nacionalno sodišče navede natančne razloge, ki so mu vzbudili dvom o razlagi prava Unije in zaradi katerih meni, da je treba na Sodišče nasloviti vprašanja za predhodno odločanje (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 6. decembra 2005 v združenih zadevah ABNA in drugi, C‑453/03, C‑11/04, C‑12/04 in C‑194/04, ZOdl., str. I‑10423, točka 46 in navedena sodna praksa, in sklep z dne 20. januarja 2011 v zadevi Chihabi in drugi, C‑432/10, točka 22).
22 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da predložitvena odločba vsebuje dejanske in pravne okoliščine, ki omogočajo tako Sodišču, da predložitvenemu sodišču koristno odgovori, kot vladam državam članicam in drugim zainteresiranim strankam, da predložijo pripombe v skladu s členom 23 Statuta Sodišča Evropske unije. Razlogi, zaradi katerih je predložitveno sodišče Sodišču postavilo vprašanja za predhodno odločanje, so tudi jasno navedeni v predložitveni odločbi.
23 Predlog za sprejetje predhodne odločbe je zato dopusten.
Prvo vprašanje
24 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je, kadar je Komisija na podlagi člena 108(3) PDEU začela formalni postopek preiskave iz odstavka 2 navedenega člena v zvezi z nepriglašenim državnim ukrepom, ki se izvršuje, nacionalno sodišče, ki mu je predložen predlog za ustavitev izvrševanja tega ukrepa in vračilo že izplačanih zneskov, dolžno izpeljati posledice morebitne kršitve obveznosti začasnega odloga izvrševanja tega ukrepa.
25 Člen 108(3) PDEU uvaja preventivni nadzor načrtov novih pomoči (sodbi z dne 11. decembra 1973 v zadevi Lorenz, 120/73, Recueil, str. 1471, točka 2, in z dne 12. februarja 2008 v zadevi CELF in Ministre de la Culture et de la Communication, v nadaljevanju: sodba CELF I, C‑199/06, ZOdl., str. I‑469, točka 37).
26 S tako organiziranim preprečevanjem se poskuša doseči, da se bodo izvrševale samo pomoči, ki so združljive s skupnim trgom. Da bi se dosegel ta cilj, se izvedba načrta pomoči odloži, dokler ni z dokončno odločitvijo Komisije odpravljen dvom o združljivosti (zgoraj navedena sodba CELF I, točka 48).
27 Izvajanje tega sistema nadzora je na eni strani naloženo Komisiji in na drugi strani nacionalnim sodiščem, ki imajo dopolnjujočo, a ločeno vlogo (glej v tem smislu sodbe z dne 11. julija 1996 v zadevi SFEI in drugi, C‑39/94, Recueil, str. I‑3547, točka 41; z dne 21. oktobra 2003 v združenih zadevah van Calster in drugi, C‑261/01 in C‑262/01, Recueil, str. I‑12249, točka 74, in z dne 5. oktobra 2006 v zadevi Transalpine Ölleitung in Österreich, C‑368/04, ZOdl., str. I‑9957, točki 36 in 37).
28 Medtem ko je za presojo združljivosti ukrepov pomoči z notranjim trgom izključno pristojna Komisija, ki deluje pod nadzorom sodišč Unije, so nacionalna sodišča pristojna, da do končne odločitve Komisije varujejo pravice posameznikov v primeru morebitne kršitve prepovedi iz člena 108(3) PDEU s strani državnih organov (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi van Calster in drugi, točka 75, ter Transalpine Ölleitung in Österreich in drugi, točka 38).
29 Posredovanje nacionalnih sodišč izhaja iz neposrednega učinka, ki je priznan prepovedi izvajanja načrtovane pomoči, ki je določena v zadnjem stavku člena 108(3) PDEU. Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da se značilnost takojšnje uporabe v primeru prepovedi izvajanja iz te določbe nanaša na celotno pomoč, ki naj bi se izvajala brez obvestila (zgoraj navedena sodba Lorenz, točka 8; sodba z dne 21. novembra 1991 v zadevi Fédération nationale du commerce extérieur des produits alimentaires in Syndicat national des négociants et transformateurs de saumon, v nadaljevanju: sodba FNCE, C‑354/90, Recueil, str. I‑5505, točka 11, in zgoraj navedena sodba SFEI in drugi, točka 39).
30 Nacionalna sodišča morajo posameznikom zagotoviti, da bodo zaradi kršitve člena 108(3), zadnji stavek, PDEU sprejela vse ukrepe tako glede veljavnosti predpisov o izvedbi ukrepov kot tudi glede povračila finančne podpore, dodeljene ob kršitvi te določbe ali morebitnih začasnih ukrepov (zgoraj navedeni sodbi FNCE, točka 12, in SFEI in drugi, točka 40).
31 Cilj naloge nacionalnih sodišč je zato sprejetje ukrepov, primernih za odpravo nezakonitosti izvrševanja pomoči, da upravičenci – dokler ne bi bila sprejeta dokončna odločitev Komisije – ne bi še naprej prosto razpolagali s temi pomočmi (sodba z dne 11. marca 2010 v zadevi CELF in Ministre de la Culture et de la Communication, C‑1/09, ZOdl., str. I‑2099, točka 30).
32 Začetek formalnega postopka preiskave, določen v členu 108(2) PDEU, s strani Komisije nacionalnih sodišč torej ne sme odvezati dolžnosti varovati pravice posameznikov pri morebitnih kršitvah člena 108(3) PDEU (zgoraj navedena sodba SFEI in drugi, točka 44).
33 Vendar se lahko obseg te obveznosti razlikuje glede na vprašanje, ali je Komisija začela formalni postopek preiskave v zvezi z ukrepom, ki je predmet spora pred nacionalnim sodiščem, ali ne.
34 Če Komisija še ni začela formalnega postopka preiskave in se torej še ni izrekla o vprašanju, ali pregledovani ukrepi lahko pomenijo državno pomoč, so lahko nacionalna sodišča, kadar jim je predložen predlog, naj izpeljejo ukrepe v zvezi z morebitno kršitvijo člena 108(3), zadnji stavek, PDEU, zavezana, da razložijo in uporabijo pojem pomoči, da ugotovijo, ali so bile pomoči ustrezno priglašene Komisiji (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo SFEI in drugi, točki 49 in 53 ter točka 1 izreka). Zato morajo med drugim preveriti, ali zadevni ukrep pomeni korist in ali je selektiven, torej ali daje prednost nekaterim podjetjem ali proizvajalcem v smislu člena 107(1) PDEU (zgoraj navedena sodba Transalpine Ölleitung in Österreich in drugi, točka 39).
35 Obveznost priglasitve in prepoved izvajanja iz člena 108(3) PDEU namreč veljata za načrte, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. Zato morajo nacionalna sodišča, preden izpeljejo posledice v zvezi z morebitno kršitvijo člena 108(3), zadnji stavek, PDEU, predhodno odločiti o tem, ali zadevni ukrepi pomenijo državno pomoč ali ne.
36 Če je Komisija že začela formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU, je treba preučiti, katere ukrepe morajo sprejeti nacionalna sodišča.
37 Čeprav so presoje iz odločbe o začetku formalnega postopka preiskave res predhodne, to ne pomeni, da ta nima pravnih učinkov.
38 Glede tega je treba poudariti, da bi bil v primeru, ko bi nacionalna sodišča lahko presodila, da ukrep ni pomoč v smislu člena 107(1) PDEU in zato ne bodo začasno odložila izvajanja ukrepa, medtem ko bi Komisija v odločbi o začetku formalnega postopka preiskave ugotovila, da ta ukrep lahko vsebuje elemente pomoči, ogrožen polni učinek člena 108(3) PDEU.
39 Če na eni strani Komisija predhodno presojo o naravi pomoči zadevnega ukrepa, ki jo vsebuje odločba o začetku formalnega postopka preiskave, naknadno potrdi v končni odločitvi, bodo nacionalna sodišča kršila svojo obveznost, ki jo določata člen 108(3) PDEU in člen 3 Uredbe št. 659/1999, da začasno odložijo izvajanje vseh načrtov pomoči do sprejetja odločitve Komisije o združljivosti tega načrta z notranjim trgom.
40 Na drugi strani pa, čeprav bi Komisija v končni odločbi morala sprejeti odločitev o neobstoju elementov pomoči, preventivni namen sistema nadzora državnih pomoči, ki ga je uvedla PDEU in je nanj opozorjeno v točkah 25 in 26 te sodbe, narekuje, da se zaradi dvoma, ki je v odločbi o začetku formalnega postopka preiskave izražen glede narave pomoči tega ukrepa in njegove združljivosti z notranjim trgom, njegovo izvajanje začasno odloži do takrat, ko bo Komisija ta dvom odpravila s končno odločitvijo.
41 Prav tako je treba poudariti, da uporaba predpisov Unije o državnih pomočeh temelji na obveznosti lojalnega sodelovanja med, na eni strani, nacionalnimi sodišči in na drugi strani Komisijo in sodišči Unije, v okviru katerega vsak deluje glede na vlogo, ki mu je zaupana s Pogodbo. V okviru tega sodelovanja morajo nacionalna sodišča sprejeti vse ustrezne, splošne ali posebne, ukrepe, da bi zagotovila izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije, in se vzdržijo vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev Pogodbe, kot to izhaja iz člena 4(3) PEU. Tako se morajo nacionalna sodišča zlasti vzdržati odločb, ki bi nasprotovale odločbi Komisije, čeprav le začasni.
42 Zato morajo nacionalna sodišča, kadar je Komisija začela formalni postopek preiskave v zvezi z ukrepom, ki se izvaja, sprejeti vse potrebne ukrepe, da izpelje posledice v zvezi z morebitno kršitvijo obveznosti začasnega odloga izvajanja navedenega ukrepa.
43 V ta namen lahko nacionalna sodišča odločijo, da bodo začasno odložila izvajanje zadevnega ukrepa in odredila vračilo že izplačanih zneskov. Lahko tudi odredijo začasne ukrepe, da zavarujejo na eni strani interese zadevnih strank in na drugi strani polni učinek odločbe Komisije o začetku formalnega postopka preiskave.
44 Kadar dvomijo, ali je zadevni ukrep državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU ali glede veljavnosti ali razlage odločbe o začetku formalnega postopka preiskave, lahko nacionalna sodišča na eni strani Komisijo zaprosijo za pojasnila, na drugi strani pa lahko vprašanje predložijo ali morajo predložiti Sodišču v predhodno odločanje v skladu s členom 267, drugi in tretji odstavek, PDEU, kot ga razlaga Sodišče (v ta namen glej, glede predlogov za sprejetje predhodne odločbe o presoji veljavnosti na področju državnih pomoči, sodbo z dne 10. januarja 2006 v zadevi Cassa di Risparmio di Firenze in drugi, C‑222/04, ZOdl., str. I‑289, točke od 72 do 74).
45 Ob upoštevanju vsega navedenega je treba na prvo vprašanje odgovoriti:
– Kadar je Komisija na podlagi člena 108(3) PDEU začela formalni postopek preiskave, določen v odstavku 2 navedenega člena, v zvezi z nepriglašenim ukrepom, ki se izvaja, mora nacionalno sodišče, ki mu je predložen predlog za ustavitev izvajanja tega ukrepa in vračilo že izplačanih zneskov, sprejeti vse potrebne ukrepe, da izpelje posledice v zvezi z morebitno kršitvijo obveznosti začasnega odloga izvajanja navedenega ukrepa.
– V ta namen lahko nacionalno sodišče odloči, da bo začasno odložilo izvajanje zadevnega ukrepa ali odredilo vračilo že izplačanih zneskov. Lahko tudi odredi začasne ukrepe, da zavaruje na eni strani interese zadevnih strank in na drugi strani polni učinek odločbe Komisije o začetku formalnega postopka preiskave.
– Kadar nacionalno sodišče dvomi, ali je zadevni ukrep državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU ali glede veljavnosti ali razlage odločbe o začetku formalnega postopka preiskave, lahko na eni strani Komisijo zaprosi za pojasnila, na drugi strani pa lahko vprašanje predloži ali mora predložiti Sodišču v predhodno odločanje v skladu s členom 267, drugi in tretji odstavek, PDEU.
Drugo in tretje vprašanje
46 Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje na drugo in tretje vprašanje ni treba odgovoriti.
Stroški
47 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
Kadar je Evropska komisija na podlagi člena 108(3) PDEU začela formalni postopek preiskave, določen v odstavku 2 navedenega člena, v zvezi z nepriglašenim ukrepom, ki se izvaja, mora nacionalno sodišče, ki mu je predložen predlog za ustavitev izvajanja tega ukrepa in vračilo že izplačanih zneskov, sprejeti vse potrebne ukrepe, da izpelje posledice v zvezi z morebitno kršitvijo obveznosti začasnega odloga izvajanja navedenega ukrepa.
V ta namen lahko nacionalno sodišče odloči, da bo začasno odložilo izvajanje zadevnega ukrepa ali odredilo vračilo že izplačanih zneskov. Lahko tudi odredi začasne ukrepe, da zavaruje na eni strani interese zadevnih strank in na drugi strani polni učinek odločbe Evropske komisije o začetku formalnega postopka preiskave.
Kadar nacionalno sodišče dvomi, ali je zadevni ukrep državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU ali glede veljavnosti ali razlage odločbe o začetku formalnega postopka preiskave, lahko na eni strani Evropsko komisijo zaprosi za pojasnila, na drugi strani pa lahko vprašanje predloži ali mora predložiti Sodišču v predhodno odločanje v skladu s členom 267, drugi in tretji odstavek, PDEU.
Podpisi