Združene zadeve T-349/06, T-371/06, T-14/07, T-15/07 in T-332/07

Zvezna republika Nemčija

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„ESRR – Zmanjšanje finančne pomoči – Spremembe finančnega načrta brez odobritve Komisije – Pojem bistvena sprememba – Člen 24 Uredbe (EGS) št. 4253/88 – Ničnostna tožba“

Povzetek sodbe

1.      Ekonomsko-socialna kohezija – Strukturne pomoči – Skupnostno financiranje – Dodelitev finančne pomoči

(Uredba Sveta št. 4253/88, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2082/93, člena 24 in 25(5))

2.      Pravo Skupnosti – Razlaga – Besedila v več jezikih

3.      Ekonomsko-socialna kohezija – Strukturne pomoči – Skupnostno financiranje – Plačilo finančne pomoči

(Uredba Sveta št. 4253/88, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2082/93, člen 24)

1.      Vse dodeljene finančne pomoči iz strukturnih skladov je treba izvajati v skladu z odločbo, s katero so bile dodeljene, in zlasti v skladu s tej odločbi priloženo finančno preglednico, ker je ta programski instrument, ki izraža stališče, ki ga skupaj sprejmejo Komisija in nacionalni organi. Spremembe finančnega načrta, ki ga je odobrila Komisija, opravljene brez njene privolitve, načeloma povzročijo zmanjšanje dodeljene pomoči za zadevni program, in to neodvisno od njegove kvalitativne ali kvantitativne pomembnosti.

V tem okviru je treba smernice Komisije za finančno poročilo o operativnih ukrepih strukturnih skladov (1994–1999), ki dovoljujejo transferje sredstev med različnimi ukrepi programa, za katerega je bila odobrena finančna pomoč, če se skupni znesek podprograma, kot je razviden iz veljavnega finančnega načrta, ne povečuje, razlagati tako, da omogočajo lažji zaključek programov, tako da Komisija na podlagi diskrecijske pravice, ki ji jo daje člen 24 Uredbe št. 4253/88 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2052/88 glede usklajevanja dejavnosti različnih strukturnih skladov med seboj in z dejavnostmi Evropske investicijske banke ter drugih obstoječih finančnih instrumentov, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2082/93, v zvezi z odločitvijo, ali je treba zmanjšati oziroma odložiti pomoč Skupnosti, sprejema neko prožnost, zato spremembe, ki ustrezajo predvidenim pogojem, ne povzročijo zmanjšanja, čeprav ji niso bile predložene v odobritev. Zato je treba točko 6.2 smernic, ki določa omenjeno klavzulo o fleksibilnosti, razlagati restriktivno. Uredba št. 4253/88 namreč v členu 25(5) predvideva formalni postopek za spremembo finančnih načrtov, ki velja tako za države članice kot za Komisijo, in je treba zato število položajev, v katerih državam članicam ni treba upoštevati postopka, brez tveganja, da bo pomoč zmanjšana, čim bolj zmanjšati.

(Glej točke 60, 64 in 72.)

2.      Pri jezikovni razlagi določbe prava Skupnosti je treba upoštevati, da so besedila prava Skupnosti napisana v več jezikih in da so različne jezikovne različice enako obvezujoče; zato razlaga take določbe zajema primerjavo jezikovnih različic. Potreba po enotni razlagi določb Skupnosti izključuje ločeno razlago besedila ene različice in zahteva razlago in uporabo v skladu z različicami drugih uradnih jezikov, čeprav to pomeni, da se bo, v nasprotju z zahtevami pravne varnosti, zadevna določba razlagala in jo bo treba uporabiti drugače od dejanskega ali običajnega pomena besedila v eni ali več jezikovnih različicah.

(Glej točko 67.)

3.      V sistemu pomoči, ki izhaja iz zakonodaje Skupnosti, dokaz, da je bil projekt realiziran, ni dovolj za upravičenost do finančne pomoči. Ta sistem namreč temelji na tem, da upravičenec izpolnjuje več obveznosti, ki jim je podrejen prevzem predvidene finančne pomoči. Če upravičenec ne izpolnjuje vseh teh obveznosti ali dela njih, kot je upoštevanje pravnih ali finančnih okvirov, člen 24 Uredbe št. 4253/88 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2052/88 glede usklajevanja dejavnosti različnih strukturnih skladov med seboj in z dejavnostmi Evropske investicijske banke ter drugih obstoječih finančnih instrumentov, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2082/93, pooblašča Komisijo, da ponovno odloči o obsegu teh obveznosti, ki izhajajo iz odločbe o odobritvi navedene pomoči. Iz ustaljene sodne prakse tudi izhaja, da kršitev obveznosti, katerih upoštevanje je temeljnega pomena za dobro delovanje sistema Skupnosti, lahko pomeni sankcioniranje z izgubo že odobrenih pravic na podlagi zakonodaje Skupnosti, ne da bi to pomenilo kršitev načela sorazmernosti.

(Glej točko 77.)