Language of document : ECLI:EU:F:2008:48

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)

z dne 24. aprila 2008

Zadeva F-74/06

Pavlos Longinidis

proti

Evropskemu centru za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop)

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Prerazporeditev – Komisija za pritožbe – Sestava in poslovnik – Nelojalno ravnanje – Odpoved delovnega razmerja – Obrazložitev – Očitna napaka pri presoji – Zloraba pooblastil“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero P. Longinidis predlaga razglasitev ničnosti odločbe direktorata Cedefopa z dne 30. novembra 2005, s katero je bila odpovedana njegova pogodba začasnega uslužbenca za nedoločen čas, odločbe direktorata Cedefopa z dne 10. marca 2006, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za odlog izvršitve zgoraj navedene odločbe, odločbe direktorata Cedefopa z dne 9. decembra 2005, s katero je bil prerazporejen na delovno mesto svetovalca v navedenem direktoratu, odločbe komisije za pritožbe Cedefopa z dne 24. maja 2006, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke v zvezi z razglasitvijo ničnosti zgoraj navedenih odločb o odpovedi delovnega razmerja in prerazporeditvi, odločbe direktorata Cedefopa z dne 11. novembra 2005, s katero je bila spremenjena sestava komisije za pritožbe, odločbe komisije za pritožbe Cedefopa z dne 14. novembra 2005, s katero je bil spremenjen njen poslovnik, odločbe komisije za pritožbe Cedefopa z dne 10. marca 2006, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper zadnji dve odločbi, odločbe direktorata Cedefopa z dne 28. aprila 2006, s katero je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za odstranitev direktorja Cedefopa z mesta vodje upravne preiskave v zvezi z njo, in odločbe komisije za pritožbe Cedefopa z dne 9. marca 2006 o pritožbi, ki jo je vložila ga. C., začasna uslužbenka Cedefopa.

Odločitev: Tožba se delno zavrže kot nedopustna in delno zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25, drugi odstavek; Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člena 11 in 47(c))

2.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas – Diskrecijska pravica uprave

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člena 47(c) in 49(1))

3.      Uradniki – Organizacija služb – Zaposlovanje osebja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 7)

1.      Nobenega nujnega razloga ni, ki bi dopuščal, da bi bili začasni uslužbenci prikrajšani za zaščito zoper neupravičene odpovedi delovnega razmerja, zlasti kadar imajo sklenjeno pogodbo za nedoločen čas ali kadar se jim, če imajo sklenjeno pogodbo za določen čas, delovno razmerje odpove pred iztekom tega časa. Tako je treba za zagotovitev zadostne zaščite v tem smislu omogočiti, prvič, da se zainteresirane stranke prepričajo, ali so bili njihovi legitimni interesi upoštevani ali kršeni, in da presodijo smotrnost predložitve zadeve sodišču, in, drugič, temu sodišču omogočiti izvajanje nadzora, kar pomeni priznati obstoj obveznosti obrazložitve, ki jo ima pristojni organ.

Ob odpovedi delovnega razmerja uslužbenca, ki je zaposlen na podlagi pogodbe za nedoločen čas, je zlasti pomembno, da so razlogi, na katerih taka odpoved temelji, na splošno jasno pisno navedeni, po možnosti kar v besedilu zadevne odločbe. Zgolj s tem aktom, katerega zakonitost se presoja na dan njegovega sprejetja, se uresniči odločba institucije. Vendar se obveznost navedbe razlogov za odpoved delovnega razmerja lahko šteje za izpolnjeno tudi, če je bila zainteresirana stranka na sestankih s svojimi nadrejenimi primerno obveščena o teh razlogih in je bila odločba organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi, sprejeta v kratkem času po teh sestankih. Navedeni organ lahko to obrazložitev v fazi odgovora na pritožbo, ki jo je vložila zainteresirana stranka, po potrebi tudi dopolni.

Organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, ima široko diskrecijsko pravico na področju odpovedi delovnega razmerja, zato je nadzor sodišča Skupnosti omejen na preverjanje neobstoja očitne napake oziroma zlorabe pooblastil.

(Glej točke 49, 51 in 84.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 12. december 2000, Dejaiffe proti UUNT, T-223/99, RecFP, str. I-A-277 in II‑1267, točka 53; 6. februar 2003, Pyres proti Komisiji, T‑7/01, RecFP, str. I-A-37 in II-239, točka 50;

Sodišče za uslužbence: 26. oktober 2006, Landgren proti ETF, F-1/05, ZOdl. JU, str. I-A-1-123 in II-A-1-459, zoper katero je bila vložena pritožba pri Sodišču prve stopnje, T-404/06 P, točke od 73 do 75 in 79.

2.      Glede na široko diskrecijsko pravico, ki jo ima organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, ga v primeru nepravilnosti, s katero bi bilo mogoče upravičiti odpoved delovnega razmerja začasnemu uslužbencu, nič ne zavezuje, da zoper tega uradnika začne disciplinski postopek, namesto da bi uporabil možnost enostranske odpovedi pogodbe iz člena 47(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev. Le v primeru, ko želi ta organ začasnemu uslužbencu odpovedati delovno razmerje brez odpovednega roka v primeru hudega neizpolnjevanja obveznosti, ki jih mora izpolnjevati, je treba – kot je določeno v členu 49(1) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev – začeti disciplinski postopek iz Priloge IX h Kadrovskim predpisom za uradnike, ki se po analogiji uporablja za začasne uslužbence. Poleg tega upravi nič ne preprečuje, da začne disciplinski postopek celo po redni odpovedi pogodbe začasnega uslužbenca, če se pozneje izkaže, da so dejanja, ki se očitajo zainteresirani osebi, dovolj resna za začetek takega postopka.

(Glej točki 115 in 116.)

3.      V primeru spremembe delovnih nalog, dodeljenih uradniku, pravilo ujemanja med nazivom in delovnim mestom ne zahteva primerjave med sedanjimi in prejšnjimi nalogami zainteresirane osebe, temveč med njenimi sedanjimi nalogami in nazivom v hierarhiji.

Da bi bilo z ukrepom prerazporeditve kršeno pravilo ujemanja med nazivom in delovnim mestom, ne zadostuje, da ta ukrep privede do spremembe in celo kakršnega koli zmanjšanja nalog, dodeljenih uradniku, temveč morajo biti njegove nove naloge na splošno manj zahtevne kot tiste, ki ustrezajo njegovemu nazivu in delovnemu mestu, ob upoštevanju njihove vrste, pomembnosti in obsega.

(Glej točki 142 in 143.)

Napotitev na:

Sodišče: 23. marec 1988, Hecq proti Komisiji, 19/87, Recueil, str. 1681, točka 7;

Sodišče prve stopnje: 10. julij 1992, Eppe proti Komisiji, združeni zadevi T-59/91 in T-79/91, Recueil, str. II-2061, točka 49; 28. maj 1998, W proti Komisiji, združeni zadevi T-78/96 in T-170/96, RecFP, str. I-A-239 in II-745, točka 104; 16. april 2002, Fronia proti Komisiji, T-51/01, RecFP, str. I-A-43 in II-187, točka 53; 21. september 2004, Soubies proti Komisiji, T-325/02, ZOdl. JU, str. I‑A-241 in II-1067, točka 55.