SKLEP PREDSEDNIKA SPLOŠNEGA SODIŠČA
z dne 11. marca 2013(*)
„Začasna odredba – Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu – Zamrznitev sredstev in gospodarskih virov – Predlog za izdajo začasnih odredb – Neobstoj nujnosti –Tehtanje interesov“
V zadevi T‑110/12 R,
Iranian Offshore Engineering & Construction Co. s sedežem v Teheranu (Iran), ki jo zastopajo J. Viñals Camallonga, L. Barriola Urruticoechea in J. Iriarte Ángel, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata P. Plaza García in V. Piessevaux, zastopnika,
tožena stranka,
zaradi predloga za odlog izvršitve, na eni strani, Sklepa Sveta 2011/783/SZVP z dne 1. decembra 2011 o spremembi Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 319, str. 71) v delu, v katerem je ime tožeče stranke vpisano v Prilogo II k Sklepu Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL L 195, str. 39), in na drugi strani Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1245/2011 z dne 1. decembra 2011 o izvajanju Uredbe (EU) št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 319, str. 11) ter Uredbe Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 961/2010 (UL L 88, str. 1) v delu, v katerem se ti uredbi nanašata na tožečo stranko,
PREDSEDNIK SPLOŠNEGA SODIŠČA
izdaja naslednji
Sklep
Dejansko stanje, postopek in predlogi strank
1 Tožeča stranka, Iranian Offshore Engineering & Construction Co., je iranska družba, specializirana na področju inženiringa nepremičnih ali premičnih morskih napeljav.
2 Svet Evropske unije je 26. julija 2010 sprejel Sklep 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL L 195, str. 39). Člen 20(1) Sklepa 2010/413 določa zamrznitev sredstev in gospodarskih virov oseb in subjektov, ki so navedeni na seznamu v prilogah I in II k temu sklepu.
3 Svet je 25. oktobra 2010, po sprejetju Sklepa 2010/413, sprejel Uredbo (EU) št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 423/2007 (UL L 281, str. 1). Člen 16(2)(a) Uredbe št. 961/2010 je določal zamrznitev sredstev in gospodarskih virov oseb, subjektov ali organov, navedenih v Prilogi VIII k tej uredbi.
4 Svet je 1. decembra 2011 sprejel Sklep 2011/783/SZVP o spremembi Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 319, str. 71), s katerim je med drugim dodal ime tožeče stranke na seznam oseb in subjektov, naštetih v Prilogi II k Sklepu 2010/413, z obrazložitvijo, da gre za „[e]nergetsko podjetje, vpleteno v gradnjo objekta za bogatitev urana na lokaciji Qom/Fordow“ in da „[n]e sme izvažati v Združeno kraljestvo, Italijo in Španijo“.
5 Svet je 1. decembra 2011 sprejel Izvedbeno uredbo (EU) št. 1245/2011 o izvajanju Uredbe št. 961/2010 (UL L 319, str. 11), s katero je med drugim dodal ime tožeče stranke na seznam iz Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010. Razlogi, navedeni zanj, so isti kot tisti, ki jih je Svet navedel v Sklepu 2011/783.
6 Svet je z dopisom z dne 5. decembra 2011 tožečo stranko obvestil o tem, da jo je vpisal na seznam oseb in subjektov, naštetih v Prilogi II k Sklepu 2010/413 in Prilogi VIII k Uredbi št. 961/2010, po sprejetju Sklepa 2011/783 in Uredbe št. 1245/2011.
7 Svet je 23. marca 2012 sprejel Uredbo (EU) št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 961/2010 (UL L 88, str. 1). Z Uredbo št. 267/2012 je podaljšana zamrznitev sredstev in gospodarskih virov tožeče stranke. V vrstici 85 preglednice I B iz Priloge IX k Uredbi št. 267/2012 so zato navedeni v bistvu isti razlogi, kot so tisti, navedeni v prilogah iz člena 1 Sklepa 2011/783 in člena 1 Uredbe št. 1245/2011 (v nadaljevanju: skupaj: izpodbijani akti).
8 Tožeča stranka je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 2. februarja 2012, in nato z repliko o razširitvi predlogov vložila tožbo, katere namen je v bistvu razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov v delih, ki se nanašajo nanjo.
9 Z ločeno vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 1. februarja 2013, je tožeča stranka vložila ta predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem v bistvu predsedniku Splošnega sodišča predlaga, naj:
– odloži izvršitev izpodbijanih aktov v delih, ki se nanašajo nanjo, dokler se Splošno sodišče ne izreče o glavni tožbi;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
10 V stališčih glede predloga za izdajo začasne odredbe, ki so bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 19. februarja 2013, Komisija predsedniku Splošnega sodišča predlaga, naj:
– predlog za izdajo začasne odredbe zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
11 V glavnem postopku so stranke podale ustne navedbe in odgovore na vprašanja, ki jih je Splošno sodišče postavilo na obravnavi 26. februarja 2013.
Pravo
12 Iz določb člena 278 PDEU v povezavi s členom 279 PDEU na eni strani ter člena 256(1) PDEU na drugi strani je razvidno, da lahko sodnik za začasne odredbe, če oceni, da to zahtevajo okoliščine, odredi odlog izvršitve akta, ki se izpodbija pred Splošnim sodiščem, ali izda potrebne začasne odredbe. Vendar člen 278 PDEU določa načelo, da tožbe nimajo odložilnega učinka, saj za akte institucij, organov, uradov in agencij Evropske unije velja domneva zakonitosti. Zato lahko sodnik za začasne odredbe le izjemoma odredi odlog izvršitve takega akta ali sprejme začasne odredbe (glej v tem smislu sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 17. decembra 2009 v zadevi Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht proti Komisiji, T‑396/09 R, neobjavljen v ZOdl., točka 31 in navedena sodna praksa).
13 Poleg tega člen 104(2) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da je treba v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti predmet spora, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled izkazujejo utemeljenost predlagane začasne odredbe. Tako lahko sodnik za začasne odredbe odlog izvršitve in druge začasne odredbe izda, če je ugotovljeno, da je njihova izdaja na prvi pogled dejansko in pravno upravičena (fumus boni juris) in da so nujne, torej, da jih je treba – zaradi preprečitve nastanka resne in nepopravljive škode, kar zadeva interese stranke, ki jih predlaga – izdati in morajo učinkovati pred odločitvijo o glavni tožbi. Ti pogoji so kumulativni, zato je treba predloge za izdajo začasne odredbe zavrniti, kadar kateri od njih ni izpolnjen (sklep predsednika Sodišča z dne 14. oktobra 1996 v zadevi SCK in FNK proti Komisiji, C‑268/96 P(R), Recueil, str. I‑4971, točka 30).
14 V okviru celovitega preizkusa ima sodnik za začasne odredbe široko diskrecijsko pravico in je prost pri tem, da glede na posebnosti posamezne zadeve določi način, na katerega je treba preizkusiti izpolnjevanje različnih pogojev, in vrstni red preizkusa, saj mu nobeno pravno pravilo ne nalaga vnaprej določene sheme analize za presojo potrebe po začasnem odločanju (sklepa predsednika Sodišča z dne 19. julija 1995 v zadevi Komisija proti Atlantic Container Line in drugim, C‑149/95 P(R), Recueil, str. I‑2165, točka 23, in z dne 3. aprila 2007 v zadevi Vischim proti Komisiji, C‑459/06 P(R), neobjavljen v ZOdl., točka 25). Sodnik za začasne odredbe tudi, po potrebi, tehta zadevne interese (sklep predsednika Sodišča z dne 23. februarja 2001 v zadevi Avstrija proti Svetu, C‑445/00 R, Recueil, str. I‑1461, točka 73).
15 Sodnik za izdajo začasne odredbe glede na vse elemente iz spisa ocenjuje, ali ima vse potrebne elemente, potrebne za odločitev o tem predlogu za izdajo začasnih odredb, pri čemer ni potrebe, da bi se prej pridobila ustna pojasnila strank.
16 V okoliščinah obravnavanega primera je treba najprej preučiti, ali je izpolnjen pogoj glede nujnosti.
Nujnost
17 Tožeča stranka trdi, da je že utrpela resno in nepopravljivo škodo, ki se bo sčasoma še nadaljevala in povečevala. Ob sklicevanju na dokumentacijo, ki jo je priložila k predlogu za izdajo začasne odredbe, pojasnjuje, da je ta škoda zelo različna in da ne vpliva le na njeno proizvodnjo, ampak tudi na samo strukturo podjetja. V teh okoliščinah se sklicuje [zaupno](1). Nazadnje, ukrepi za naložitev sankcij naj bi imeli nedopusten ekstrateritorialni učinek, ki naj bi se razširjal na tretje države.
18 Po mnenju tožeče stranke se škoda, ki je posledica uporabe izpodbijanih aktov in zaradi katere je ogrožen celo obstoj njenega podjetja, izraža zlasti z dvema zelo negativnima posledicama: zamuda pri izvedbi projektov, za uresničitev katerih se je zavezala [zaupno]. Poleg tega naj bi tožeča stranka težko dostopala do nekaterega blaga in opreme, ki so potrebni za dobro opravljanje njene gradbene dejavnosti. Posledica nezmožnosti neposrednega sodelovanja z njenimi strankami in dobavitelji naj bi bila izguba strank in neizvedba del ter na splošno okrnitev poslovnega ugleda in prestiža tožeče stranke. Šlo naj bi za škodo, ki jo je težko količinsko opredeliti in katere ekonomska ocena v veliki meri ni mogoča.
19 V zvezi s tem je treba spomniti, da se mora v skladu z ustaljeno prakso nujnost presojati z vidika potrebe po začasni odredbi, da bi se izognilo resni in nepopravljivi škodi, ki bi lahko nastala stranki, ki predlaga ukrep. Neizogibnosti škode ni treba dokazati s popolno gotovostjo. Zadošča, da jo je mogoče predvideti z dovolj visoko stopnjo verjetnosti (glej sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 7. junija 2007 v zadevi IMS proti Komisiji, T‑346/06 R, ZOdl., str. II‑1781, točki 121 in 123 ter navedena sodna praksa). Vendarle pa ostaja stranka, ki se na to sklicuje, dolžna dokazati dejstva, zaradi katerih naj bi obstajala možnost resne in nepopravljive škode (sklep predsednika Sodišča z dne 14. decembra 1999 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, C‑335/99 P(R), Recueil, str. I‑8705, točka 67; sklepa predsednika Splošnega sodišča z dne 15. novembra 2001 v zadevi Duales System Deutschland proti Komisiji, T‑151/01 R, Recueil, str. II‑3295, točka 188, in z dne 25. junija 2002 v zadevi B proti Komisiji, T‑34/02 R, Recueil, str. II‑2803, točka 86), ter sodniku za začasne odredbe podati konkretne in natančne navedbe, utemeljene s podrobnimi dokumenti, iz katerih je razviden njen položaj in ki omogočajo presojo podrobnih posledic, ki bi verjetno izhajale iz neobstoja predlaganih odredb. Stranka, ki predlaga začasno odredbo, mora tako z dokaznim gradivom zagotoviti podatke, s katerimi je mogoče dokazati resničen in celovit prikaz položaja, ki po njenem mnenju upravičuje odobritev teh odredb (glej v tem smislu sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 7. maja 2010 v zadevi Almamet proti Komisiji, T‑410/09 R, neobjavljena v ZOdl., točke 32, 57 in 61).
20 V delu, v katerem tožeča stranka v obravnavanem primeru trdi, da tvega, da bo utrpela finančno škodo, je treba dodati, da v skladu z ustaljeno sodno prakso taka škoda, razen v izjemnih okoliščinah, ne šteje za nepopravljivo ali vsaj težko popravljivo, ker je lahko na splošno predmet naknadnega finančnega nadomestila. V takem primeru je predlagana začasna odredba upravičena, če se izkaže, da bi se brez nje stranka predlagateljica znašla v položaju, v katerem bi bil lahko pred sprejetjem odločitve, s katero bi se končal glavni postopek, ogrožen njen finančni obstoj, ali da bi se njen tržni delež nepopravljivo in znatno spremenil, zlasti glede na velikost njenega podjetja (glej sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2009 v zadevi United Phosphorus proti Komisiji, T‑95/09 R, neobjavljen v ZOdl., točke od 33 do 35 in navedena sodna praksa).
21 Iz tega sledi, da je morala tožeča stranka, da bi s predložitvijo resničnega in celovitega prikaza svojega ekonomskega in finančnega položaja dokazala zatrjevano resno in nepopravljivo finančno škodo, sodniku za začasne odredbe predložiti vse elemente, ki bi mu omogočili presojo tega položaja, zlasti ekonomske in finančne značilnosti njenega podjetja, pri čemer mora biti ta prikaz poleg tega podan v besedilu predloga za izdajo začasne odredbe. Tak predlog mora biti namreč dovolj jasen in natančen, da lahko tožena stranka že samo na njegovi podlagi pripravi stališča, sodnik za začasne odredbe pa odloči o njem – če je potrebno, brez dodatnih informacij – ker morajo temeljni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji predlog, skladno in razumljivo izhajati iz besedila predloga za izdajo začasne odredbe (sklep predsednika Sodišča z dne 30. aprila 2010 v zadevi Ziegler proti Komisiji, C‑113/09 P(R), neobjavljen v ZOdl., točka 13, in sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 31. avgusta 2010 v zadevi Babcock Noell proti Entreprise commune Fusion for Energy, T‑299/10 R, neobjavljen v ZOdl., točka 17). Poleg tega morajo biti navedbe, s katerimi se dokazuje tak resnični in celoviti prikaz, utemeljene s podrobnimi dokumenti, ki jih potrdi izvedenec, neodvisen od stranke, ki predlaga začasno odredbo, in s katerimi je mogoče preveriti resničnost teh navedb (glej v tem smislu sklepe predsednika Splošnega sodišča 15. januarja 2001 v zadevi Le Canne proti Komisiji, T‑241/00 R, Recueil, str. II‑37, točka 35; z dne 13. oktobra 2006 v zadevi Vischim proti Komisiji, T‑420/05 R II, ZOdl., str. II‑4085, točka 83, in z dne 15. marca 2010 v zadevi GL2006 Europe proti Komisiji, T‑435/09 R, neobjavljen v ZOdl., točka 34).
22 Ugotoviti je treba, da ta predlog za izdajo začasne odredbe ne izpolnjuje meril, na katera je opozorjeno v tej sodni praksi.
23 Čeprav predlog za izdajo začasne odredbe vsebuje nekatere številke v zvezi z zatrjevano finančno škodo, tožeča stranka ni predstavila finančnega položaja svojega podjetja. Niti ni navedla različnih kategorij virov sredstev, ki jih ima lahko na voljo, niti vrste in vrednosti vseh premičnin in nepremičnin v svoji lasti. Prav tako ni navedla vsote sredstev, ki jih ima in ki so predmet spornih ukrepov za zamrznitev, niti odstotka, ki ga ta vsota predstavlja v razmerju do njene skupne finančne moči, niti obsega dejavnosti, ki jih opravlja na trgu Unije. Tožeča stranka je torej očitno opustila predložitev elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče iz njenega položaja dobiti resničen in celovit prikaz, na podlagi katerega bi lahko učinkovito uveljavljala težo zatrjevane finančne škode.
24 Pri dokumentaciji, priloženi k predlogu za izdajo začasne odredbe, gre za besedilo z dne 30. januarja 2012, ki ga je podpisal generalni direktor tožeče stranke, v njem pa je na dveh straneh le našteta ista škoda kot v predlogu za izdajo začasne odredbe. Očitno je, da to besedilo ne izpolnjuje pogojev, navedenih v sodni praksi, na katero je bilo opozorjeno zgoraj v točki 21, saj ne zagotavlja resničnega in celovitega prikaza ekonomskega in finančnega položaja tožeče stranke, poleg tega pa ga ni potrdil strokovnjak, neodvisen od nje.
25 Dalje je treba spomniti, da je cilj sistema zamrznitve sredstev preprečiti, da bi imenovane osebe ali subjekti imeli dostop do gospodarskih ali finančnih virov, ki bi jih lahko uporabili za podpiranje jedrskih dejavnosti, nevarnih z vidika širjenja jedrskega orožja, ali za razvoj izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja. Da bi ta prepoved ohranila polni učinek in da bi sankcije, ki jih je Unija naložila Islamski republiki Iran, ostale učinkovite, je treba izključiti možnost, da bi navedene osebe ali subjekti obšli zamrznitev njihovih sredstev ali gospodarskih virov ter nadaljevali dejavnost za podporo iranskemu jedrskemu programu. S tega vidika je z upoštevnimi določbami aktov Unije za zamrznitev sredstev ali gospodarskih virov pristojnim nacionalnim organom dano pooblastilo, da lahko izjemoma dovolijo odmrznitev nekaterih zamrznjenih sredstev, ki bi morala načeloma omogočiti kritje osnovnih izdatkov in potreb ali izpolnitev pogodbenih obveznosti, prevzetih pred začetkom učinkovanja navedene zamrznitve (glej v tem smislu sklepa predsednika Sodišča z dne 14. junija 2012 v zadevi Qualitest FZE proti Svetu, C‑644/11 P(R), točke 41, 42 in 44, in z dne 25. oktobra 2012 v zadevi Hassan proti Svetu, C‑168/12 P(R), točka 39).
26 Zato čeprav bi imeli omejevalni ukrepi, kakršni so ti iz obravnavane zadeve, velik vpliv na pravice in svoboščine imenovanih oseb, subjektov ali organov (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 3. septembra 2008 v združenih zadevah Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, C‑402/05 P in C‑415/05 P, ZOdl., str. I‑6351, točka 375, in z dne 29. aprila 2010 v zadevi M in drugi, C‑340/08, ZOdl., str. I‑3913, točka 65), ostaja dejstvo, da zgoraj navedene določbe o izjemah omogočajo zagotavljanje preživetja oseb, subjektov ali organov, na katere se nanašajo navedeni ukrepi, in s tem izognitev temu, da bi bil ogrožen njihov obstoj (glej v tem smislu zgoraj navedeni sklep Qualitest FZE proti Svetu, točka 43).
27 V obravnavanem primeru so to člen 20(3), (4) in (6) Sklepa 2010/413 ter členi od 24 do 26 Uredbe št. 267/2012, ki izjemoma dovoljujejo zagotovitev, da obseg finančne škode, povzročene tožeči stranki z zamrznitvijo njenih sredstev in gospodarskih virov, ne bo tak, da bi lahko ogrozil njen obstoj. V teh okoliščinah je treba presojati ta predlog, ki se nanaša na odlog izvršitve izpodbijanih aktov, v razmerju do uporabe – v primeru tožeče stranke – navedenih izjemnih postopkov izdaje dovoljenja za odmrznitev nekaterih zamrznjenih sredstev (glej v tem smislu zgoraj navedena sklepa Qualitest FZE proti Svetu, točka 66, in Hassan proti Svetu, točka 40).
28 Tožeča stranka se tako ni izrekla glede možnosti odmrznitve na podlagi člena 20 Sklepa 2010/413 ter členov od 24 do 26 Uredbe št. 267/2012. Še zlasti ni navedla, ali je vložila prošnjo za dovoljenje za uporabo zamrznjenih sredstev niti ali je naletela na težave oziroma je bila soočena z zavrnitvami, ki so ji onemogočile, da bi od pristojnih organov države članice prejela tako dovoljenje.
29 Iz tega dodatnega razloga teža zatrjevane finančne škode ni bila dokazana.
30 V zvezi z nepopravljivostjo te škode je treba spomniti, da je finančna škoda, kakršna se uveljavlja v obravnavanem primeru, običajno lahko predmet naknadnega finančnega nadomestila. V primeru razglasitve ničnosti izpodbijanih aktov bi namreč lahko tožeča stranka prejela finančno nadomestilo z odškodninsko tožbo na podlagi členov 268 PDEU in 340 PDEU, ker v skladu z ustaljeno sodno prakso že možnost za vložitev take tožbe zadošča za dokaz, da je finančna škoda načeloma popravljiva, in sicer kljub negotovosti, ki je povezana z izidom zadevnega spora (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 14. decembra 2001 v zadevi Komisija proti Euroalliages in drugim, C‑404/01 P(R), Recueil, str. I‑10367, točke od 70 do 75, in zgoraj navedeni sklep Hassan proti Svetu, točke od 77 do 81).
31 Iz tega sledi, da pogoj v zvezi z nujnostjo v obravnavanem primeru ni izpolnjen.
32 Ta rešitev je v skladu s tehtanjem različnih zadevnih interesov.
Tehtanje interesov
33 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora sodnik za začasne odredbe pri tehtanju različnih zadevnih interesov zlasti ugotoviti, ali interes stranke, ki predlaga odobritev odloga izvršitve, prevlada nad interesom, ki ga predstavlja takojšnja uporaba izpodbijanega akta, tako da, natančneje, preuči, ali bi morebitna razglasitev ničnosti tega akta s strani sodišča, ki meritorno odloča, omogočila vrnitev položaja, ki bi ga povzročila njegova takojšnja izvršitev, v prejšnje stanje in, obratno, ali bi odlog izvršitve tega akta lahko preprečil njegov polni učinek, če bi bila glavna tožba zavrnjena (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 26. junija 2003 v združenih zadevah Belgique in Forum 187 proti Komisiji, C‑182/03 R in C‑217/03 R, Recueil, str. I‑6887, točka 142, in zgoraj navedeni sklep Babcock Noell proti Entreprise commune Fusion for Energy, točka 64).
34 V obravnavanem primeru se zdi, da bi odlog izvršitve izpodbijanih aktov lahko preprečil njihov polni učinek, če bi bila glavna tožba zavrnjena in bi bila zato vrnitev položaja v prejšnje stanje nemogoča. Tak odlog bi namreč tožeči stranki omogočil takojšen dvig vseh sredstev, ki jih ima pri bankah, ki morajo zagotavljati njihovo zamrznitev, in izpraznitev njenih bančnih računov pred razglasitvijo meritorne odločitve. Tako bi ji bilo omogočeno, da svoja sredstva uporabi tako, da obide cilj omejevalnih ukrepov, sprejetih proti njej, to je pritisk na Islamsko republiko Iran, da bi ustavila jedrske dejavnosti, ki pomenijo nevarnost širjenja jedrskega orožja, in razvoj izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja, ne da bi bil z naknadno odločbo o zavrnitvi glavne tožbe lahko ta položaj vrnjen v prejšnje stanje. V skladu z ustaljeno sodno prakso začasne odločbe, ki se predlagajo sodniku za začasne odredbe, ne smejo vnaprej nevtralizirati posledic odločbe, ki jo je treba naknadno izdati v postopku v glavni stvari (zgoraj navedeni sklep Komisija proti Atlantic Container Line in drugim, točka 22, ter sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 7. maja 2002 v zadevi Aden in drugi proti Svetu in Komisiji, T‑306/01 R, Recueil, str. II‑2387, točka 41).
35 Ker pa tožeča stranka ni mogla dokazati nastanka resne in nepopravljive škode v primeru zavrnitve predloga za sprejetje začasne odredbe, je očitno, da bi z razglasitvijo ničnosti spornih aktov – v delih, v katerih se nanašata na tožečo stranko – s strani sodišča, ki meritorno odloča, omogočila vrnitev položaja, nastalega z njihovo takojšnjo izvršitvijo, v prejšnje stanje.
36 Dodati je treba, da imajo v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča akti, kakršni so izpodbijani akti, „naravo uredbe“ (zgoraj navedena sodba Sodišča Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točke od 241 do 243, in sodba z dne 16. novembra 2011 v zadevi Bank Melli Iran proti Svetu, C‑548/09 P, ZOdl., str. I‑11381, točka 45). Kar zadeva časovne učinke razglasitve ničnosti take uredbe, člen 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije določa, da začnejo odločitve Splošnega sodišča, s katerimi se tak akt razglasi za ničnega, veljati šele z datumom poteka roka za vložitev pritožbe, ali če je bila v tem roku vložena pritožba, z datumom njene zavrnitve (sodba Splošnega sodišča z dne 5. februarja 2013 v zadevi Bank Saderat Iran proti Svetu, T‑494/10, točke od 119 do 124).
37 Ta ohranitev veljavnosti ukrepov za naložitev sankcij je bila utemeljena s potrebo po tem, da se Svetu omogoči, da popravi ugotovljeno nezakonitost s sprejetjem, po potrebi, novih ukrepov (zgoraj navedena sodba Bank Saderat Iran proti Svetu točka 125). Poleg tega je celo Sodišče s tem, ko je posebej poudarilo zadevo, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, odredilo trimesečno ohranitev učinkovanja ukrepov za naložitev sankcij, ki jih je nameravalo razveljaviti, ker bi njihova razveljavitev s takojšnjim učinkom lahko resno in nepopravljivo vplivala na učinkovitost teh ukrepov, saj bi se zadevne osebe v obdobju pred njihovo morebitno nadomestitvijo z novimi ukrepi lahko izognile učinkoviti uporabi teh ukrepov proti njim (zgoraj navedena sodba Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točki 373 in 376).
38 Zgoraj navedeni premisleki, razviti v zvezi z uredbami, so bili sistematično razširjeni na odločbe, s katerimi je naložena zamrznitev sredstev in gospodarskih virov, in sicer na podlagi člena 264, drugi odstavek, PDEU, s katerim je Splošnemu sodišču dovoljeno, da določi tiste učinke akta, razglašenega za ničnega, ki jih je treba šteti za dokončne. Kar natančneje zadeva Sklep 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2011/783, je Splošno sodišče v zgoraj navedeni sodbi Bank Saderat Iran proti Svetu (točka 126 in navedena sodna praksa) razsodilo, da bi lahko obstoj razlike med datumom učinka razglasitve ničnosti Uredbe št. 267/2012 in datumom učinka razglasitve ničnosti Sklepa 2010/413 resno ogrozil pravno varnost, saj so s tema aktoma proti Bank Saderat Iran uvedeni enaki ukrepi. Učinke Sklepa 2010/413 je torej glede Bank Saderat Iran ohranilo do takrat, ko začne učinkovati razglasitev ničnosti Uredbe št. 267/2012.
39 Zato, če bi moralo Splošno sodišče na koncu postopka v glavni stvari sprejeti razlogovanje, ki mu je sledilo v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Bank Saderat Iran proti Svetu, celo razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov ne bi imela za takojšnji učinek izbris imena tožeče stranke z navedenih aktov, zaradi česar bi se ukrepi zamrznitve sredstev, sprejeti proti njej, ohranili po datumu razglasitve ničnostne sodbe. Čeprav časovni učinki razglasitve ničnosti Sklepa 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2011/783, niso bili usklajeni s časovnimi učinki razglasitve ničnosti Uredbe št. 267/2012, bi vsekakor ostalo dejstvo, da bi se ukrepi zamrznitve sredstev, sprejeti proti tožeči stranki na podlagi navedene uredbe, v skladu s členom 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča ohranili po datumu razglasitve ničnostne sodbe, tako da ime tožeče stranke v skladu s to uredbo nikakor ne bi bilo takoj izbrisano.
40 Ker je postopek za izdajo začasne odredbe popolnoma pomožen v razmerju do postopka v glavni stvari, na katerega se nanaša, in je njegov cilj le zagotovitev polnega učinka prihodnje meritorne odločitve (glej sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2012 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, T‑345/12 R, točka 25 in navedena sodna praksa) ter ker vsaka začasna odredba, ki jo odredi sodnik za začasne odredbe, v skladu s členom 107(3) Poslovnika avtomatično preneha veljati z dnem razglasitve končne sodbe, iz tega sledi, da je namen interesa tožeče stranke po začasni odmrznitvi njenih sredstev in gospodarskih virov dodelitev ugodnosti, ki je sploh ne bi mogla pridobiti z ničnostno sodbo. Taka sodba bi namreč ustvarila praktične učinke, ki si jih želi tožeča stranka – to je izbris njenega imena s seznama oseb, katerih sredstva in gospodarski viri se zamrznejo – šele po dnevu razglasitve te sodbe, čeprav bo prvostopenjski sodnik za začasne odredbe na ta dan izgubil vsakršno pristojnost ratione temporis in bi bilo ime tožeče stranke vsekakor lahko ohranjeno na navedenem seznamu zaradi novega omejevalnega ukrepa, ki bi v roku, določenem v členu 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča, nadomestil razveljavljene ukrepe. V teh okoliščinah sodnik za začasne odredbe ne more varovati interesa tožeče stranke za to, da bi bili z začasno odredbo začasno odmrznjeni njena sredstva in gospodarski viri.
41 Iz vsega zgoraj navedenega sledi, da se tehtanje zadevnih interesov ne nagiba v korist tožeče stranke.
42 Zato je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, ne da bi se bilo treba izreči o obstoju fumus boni juris.
43 Kar zadeva spor glede ukrepov zamrznitve sredstev in gospodarskih virov, je torej očitno, da bi bil najprimernejši postopek za zagotovitev nujnega sodnega varstva hitri postopek v skladu s členom 76a Poslovnika, za katerega bi morala tožeča stranka zaprositi z ločenim aktom ob vložitvi glavne tožbe.
Iz teh razlogov je
PREDSEDNIK SPLOŠNEGA SODIŠČA
sklenil:
1. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.
2. Odločitev o stroških se pridrži.
V Luxembourgu, 11. marca 2013.
1 – Prikriti zaupni podatki.