Zadeva T‑562/12
John Dalli
proti
Evropski komisiji
„Član Komisije – Preiskava urada OLAF – Domnevna ustna odločba predsednika Komisije o razrešitvi zadevne osebe s funkcije – Ničnostna tožba – Neobstoj akta, zoper katerega je mogoče vložiti tožbo – Nedopustnost – Odškodninska tožba“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (tretji razširjeni senat) z dne 12. maja 2015
1. Sodni postopek – Ukrepi procesnega vodstva – Zahteva za izločitev notranjih dokumentov institucije iz spisa – Splošno pravilo – Dopustnost – Izjeme – Odločilni dokumenti za zagotavljanje sodnega nadzora
(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 64)
2. Pravo Evropske unije – Načela – Pravica do obrambe – Načelo enakosti orožij – Spoštovanje v okviru sodnega postopka – Obseg – Predložitev novega dokumenta na obravnavi – Dopustnost – Pogoji
3. Ničnostna tožba – Neobstoj akta, zoper katerega je mogoče vložiti pravno sredstvo – Nedopustnost – Domnevna ustna odločba predsednika Komisije o razrešitvi komisarja
(člen 17(6) PEU; člen 263 PDEU)
4. Komisija – Prenehanje funkcije članov – Diskrecijska pravica predsednika Komisije, da zahteva odstop člana – Pogoji obličnosti – Neobstoj
(Art. 17, § 6, TUE člen 17(6) PEU)
5. Komisija – Sestava – Opravljane funkcije – Politični značaj
(člen 17(1), (3), (7) in (8) PEU)
1. V okviru prošnje za umik dokumentov iz spisa v zadevi, predloženi sodišču Unije, niti morebitni zaupni značaj zadevnih dokumentov niti dejstvo, da so bili ti dokumenti morda pridobljeni nezakonito, ne moreta preprečiti, da bi jih obdržali v spisu. Na eni strani namreč ne obstaja določba, ki bi izrecno določala, da se ne bi smeli upoštevati nezakonito pridobljeni dokazi, na primer ob kršitvi temeljnih pravic. Na drugi strani pa Sodišče ni izključilo, da se lahko v določenih primerih celo notranji dokumenti zakonito pojavijo v spisu neke zadeve. Tako v nekaterih okoliščinah tožeči stranki ni bilo treba dokazati, da je zakonito pridobila zaupen dokument, ki ga navaja v podporo svoji trditvi. Ob tehtanju interesov, ki jih je treba varovati, je treba presoditi, ali posebne okoliščine, kot so odločilen značaj predložitve dokumenta za zagotovitev nadzora zakonitosti postopka sprejetja izpodbijanega akta ali za dokaz zlorabe pooblastil upravičujejo, da se dokument ne izloči.
(Glej točki 47 in 48.)
2. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 56 do 60.)
3. Če tožeča stranka v okviru ničnostne tožbe ne predloži nobenega dokaza ali pokazatelja o obstoju izpodbijane odločbe in ne dokaže dokazala dejanskega obstoja take odločbe, je treba njen predlog za razglasitev ničnosti zavrniti kot nedopusten zaradi neobstoja akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v smislu člena 263 PDEU.
Glede ničnostne tožbe zoper domnevno odločitev predsednika Komisije, da uporabi pooblastila, ki jih ima na podlagi člena 17(6) PEU, in zahteva odstop člana Komisije, okoliščina, da je predsednik glede na zadržke in obotavljanje tožeče stranke čedalje bolj vztrajal, da bi bilo zanjo bolj častno, da odstopi sama, kot pa da se jo k temu pozove, ni zadosten dokaz za obstoj zatrjevane izpodbijane odločbe. Dokler namreč zahteva po odstopu v skladu s členom 17(6) PEU ni bila jasno izražena, ne obstaja zahteva v tem smislu, ki bi lahko vplivala na interese člana Komisije, tako da bi občutno spremenila njegov pravni položaj.
(Glej točke 66, 67, 145 in 146.)
4. Glede pristojnosti predsednika Komisije, da v skladu s členom 17(6) PEU zahteva odstop člana Komisije, iz razvoja in ratio legis te določbe izhaja, da ta podrobneje predvideva primer, ko član Komisije noče sam odstopiti prostovoljno, kadar predsednik Komisije izgubi zaupanje vanj in meni, da bi – če bi ostal na položaju – škodoval ugledu ali celo političnemu preživetju institucije. V tem okviru izraza trdne odločenosti predsednika Komisije, da bo po potrebi uporabil pooblastilo za zahtevo po odstopu člana Komisije – če ta ne bo odstopil prostovoljno – ki mu ga podeljuje Pogodba EU, ni mogoče obravnavati kot nezakonit pritisk, ki vpliva na veljavnost ali prostovoljnost odstopa zadevne osebe.
Poleg tega člen 17(6) PEU niti zahteve predsednika Komisije niti odstopa, ki mora slediti, ne pogojuje s posebno obličnostjo, zlasti pisnostjo. Take obličnosti ne zahteva niti splošno načelo pravne varnosti, ker je dokazno breme o odstopu v vsakem primeru na stranki, ki se nanj sklicuje. Enako velja tudi za prostovoljni odstop člana Komisije.
(Glej točke 128, 141, 142 in 157.)
5. Funkcija člana Komisije je v bistvu politično pooblastilo, ki ga je Evropski svet dal zadevni osebi po dogovoru s predsednikom Komisije in po potrditvi Parlamenta. Kar zadeva vsebino te funkcije, kot jo opredeljuje člen 17(1) PEU, pa ta v bistvu zajema usklajevalno, izvršilno, upravno in nadzorno funkcijo pri izvajanju politik Unije na področjih, na katerih ji Pogodbe dodeljujejo pristojnosti.
(Glej točko 133.)