SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
ATHANASIOSA RANTOSA,
predstavljeni 7. septembra 2023(1)
Zadeva C‑371/22
G sp. z o.o.
proti
W S.A.
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska))
„Predhodno odločanje – Notranji trg z električno energijo – Direktiva 2009/72/ES – Člen 3(5) in (7) – Varstvo potrošnikov – Pravica odjemalca, da mu je ob spoštovanju pogodbenih pogojev zagotovljena dejanska možnost enostavne zamenjave dobavitelja – Pogodba o dobavi električne energije s fiksno ceno, ki jo sklene malo podjetje za določeno obdobje – Pogodbena kazen zaradi predčasne odpovedi pogodbe – Znesek kazni, ki ustreza ceni električne energije, ki ni bila porabljena do prvotnega konca veljavnosti pogodbe – Nacionalna zakonodaja, ki omogoča odpoved, ,ne da bi bilo treba plačati kakršne koli stroške ali odškodnine, razen tistih, ki izhajajo iz vsebine pogodbe‘“
I. Uvod
1. Člen 3(5) in (7) Direktive 2009/72/ES(2), ki določa skupna pravila notranjega trga z električno energijo, določa, da mora biti odjemalcu, ki uporablja električno energijo, kadar želi zamenjati dobavitelja, ob spoštovanju pogodbenih pogojev, ta pravica zagotovljena brez diskriminacije glede na stroške, vloženi trud ali čas ter da mora biti odjemalcu zagotovljena dejanska možnost enostavne zamenjave dobavitelja.
2. Ali je pogodbena kazen, ki jo prejšnji dobavitelj zaračuna malemu podjetju zaradi predčasne odpovedi pogodbe o dobavi električne energije s fiksno ceno, sklenjene za določeno obdobje, z namenom zamenjave dobavitelja, in katere znesek ustreza ceni električne energije, ki ni bila porabljena do prvotnega konca veljavnosti pogodbe, združljiva s pravico tega odjemalca, da mu je zagotovljena dejanska možnost enostavne zamenjave dobavitelja v smislu člena 3(5) in (7) te direktive? Tako je v bistvu vprašanje, ki ga postavlja Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska).
3. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru spora med družbo G sp. z o.o., podjetjem z manj kot 50 zaposlenimi (v nadaljevanju: družba G), in družbo W S.A., dobaviteljem električne energije (v nadaljevanju: dobavitelj W), glede plačila pogodbene kazni zaradi predčasne odpovedi pogodbe o dobavi električne energije med tema strankama.
4. V tej zadevi bo Sodišče prvič odločalo o razlagi člena 3(5) in (7) Direktive 2009/72. Za odgovor na zastavljeno vprašanje bo treba v okviru pravilnega delovanja notranjega trga z električno energijo uravnotežiti pravico odjemalca do dejanske možnosti enostavne zamenjave dobavitelja na eni strani in na drugi strani pravico prejšnjega dobavitelja, da prejme nadomestilo za neporabljeno električno energijo, ki se jo je odjemalec od njega zavezal kupiti na podlagi pogodbe s fiksno ceno, sklenjene za določeno obdobje.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Direktiva 2009/72
5. V uvodnih izjavah 1, 3, 42, 52 in 57 Direktive 2009/72 je navedeno:
„(1) Cilj notranjega trga z električno energijo, ki se postopoma uvaja po vsej Skupnosti od leta 1999, je zagotovitev resnične izbire vsem potrošnikom v Evropski uniji, bodisi državljanom bodisi podjetjem, novih poslovnih priložnosti več čezmejnega trgovanja, da bi zagotovili večjo učinkovitost, konkurenčne cene in višje standarde storitev ter prispevati k zanesljivosti oskrbe in trajnosti.
[…]
(3) Svoboščine, ki jih Pogodba zagotavlja državljanom Unije – med drugim prosti pretok blaga, svoboda ustanavljanja in svoboda opravljanja storitev – so možne le na popolnoma odprtem trgu, ki vsem potrošnikom omogoča svobodno izbiro dobaviteljev, vsem dobaviteljem pa, da svoje proizvode svobodno dobavljajo svojim odjemalcem.
[…]
(42) Vsa industrija in trgovina v Skupnosti, vključno z malimi in srednje velikimi podjetji, in vsi državljani Unije, ki uživajo gospodarske koristi notranjega trga, bi morali uživati tudi visoko stopnjo varstva potrošnikov, še zlasti gospodinjski odjemalci, in če države članice menijo, da je to potrebno, za mala podjetja, bi morale zanje veljati garancije javnih storitev […]. Ti odjemalci bi morali tudi imeti dostop do izbire, poštenosti, zastopanja in mehanizmov za reševanje sporov.
[…]
(52) Potrošnikom bi morale biti na voljo jasne in razumljive informacije o njihovih pravicah, povezanih z energetskim sektorjem. […]
[…]
(57) Spodbujanje poštene konkurence in lahkega dostopa za različne dobavitelje ter omogočanje zmogljivosti za novo proizvodnjo električne energije bi morala biti nadvse pomembna za države članice, da bodo lahko potrošniki v celoti izkoristili priložnosti, ki jih prinaša liberaliziran notranji trg z električno energijo.“
6. Člen 1 te direktive, naslovljen „Vsebina in področje uporabe“, določa:
„Ta direktiva določa skupna pravila za proizvodnjo, prenos, distribucijo in dobavo električne energije, ki vključujejo določbe za varstvo potrošnikov, namenjena pa so izboljšanju in integraciji konkurenčnih trgov z električno energijo v Skupnosti. Določa pravila glede organiziranja in delovanja elektroenergetskega sektorja, odprt dostop do trga, merila in postopke, ki se uporabljajo pri javnih razpisih in izdaji energetskih dovoljenj ter obratovanju sistemov. Določa tudi obveznosti glede univerzalnih storitev in pravice odjemalcev električne energije ter pojasnjuje obveznosti glede konkurence.“
7. Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, v točkah 7, od 9 do 12 in 19 določa:
„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
7. ,odjemalec‘ pomeni trgovca ali končnega odjemalca električne energije;
[…]
9. ‚končni odjemalec‘ pomeni odjemalca, ki kupuje električno energijo za svojo lastno rabo;
10. ‚gospodinjski odjemalec‘ pomeni odjemalca, ki kupuje električno energijo za svojo lastno rabo v gospodinjstvu, in ne vključuje trgovskih ali poklicnih dejavnosti;
11. ‚negospodinjski odjemalec‘ pomeni fizično ali pravno osebo, ki kupuje električno energijo, ki ni namenjena za rabo v lastnem gospodinjstvu, in vključuje proizvajalce in trgovce na debelo;
12. ‚upravičeni odjemalec‘ pomeni odjemalca, ki lahko kupuje električno energijo od dobavitelja po lastni izbiri v smislu člena 33;
[…]
19. ‚dobava‘ pomeni prodajo skupaj s preprodajo električne energije odjemalcem“.
8. Člen 3 te direktive, naslovljen „Obveznosti javnih storitev in varstvo odjemalcev“, v odstavkih od 3 do 5 in 7 določa:
„3. Države članice zagotovijo, da vsi gospodinjski odjemalci in, kjer po mnenju držav članice to ustreza, mala podjetja (namreč podjetja z manj kot 50 zaposlenimi in z letnim prometom ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 10 milijonov EUR), uživajo univerzalne storitve, to je pravico do oskrbe na njihovem območju z električno energijo določene kakovosti po razumnih, lahko in jasno primerljivih ter preglednih in nediskriminatornih cenah. […]
4. Države članice zagotovijo, da imajo vsi odjemalci pravico do dobave električne energije na osnovi sporazuma z dobaviteljem ne glede na to, v kateri državi članici je registriran, pod pogojem, da dobavitelj upošteva veljavne predpise o trgovanju in izravnavanju odstopanj. […]
5. „Države članice zagotovijo, da:
(a) kadar želi odjemalec ob spoštovanju pogodbenih pogojev zamenjati dobavitelja, zadevni operater(ji) spremembo izvrši(jo) v treh tednih […]
[…]
Države članice zagotovijo, da imajo odjemalci, brez diskriminacije glede na stroške, vloženi trud ali čas, pravice iz točk a) in (b).
[…]
7. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da zaščitijo končne odjemalce in poskrbijo zlasti za ustrezne nadzorne ukrepe za zaščito ranljivih odjemalcev. V tej zvezi vsaka država članica opredeli koncept ranljivih odjemalcev, ki se lahko nanaša na pomanjkanje energije in med drugim lahko prepoveduje odklop električne energije tem odjemalcem v času krize. Države članice zagotovijo, da se izvajajo pravice in obveznosti, povezane z ranljivimi odjemalci. Zlasti sprejmejo ukrepe za zaščito končnih odjemalcev v odmaknjenih območjih. Zagotovijo visoko raven varstva potrošnikov, zlasti glede preglednosti splošnih pogodbenih pogojev, splošnih informacij in mehanizmov za reševanje sporov. Države članice upravičenim odjemalcem zagotovijo dejansko možnost enostavne zamenjave dobavitelja. Vsaj kar zadeva gospodinjske odjemalce, ti ukrepi vključujejo ukrepe, navedene v Prilogi I.“
9. Člen 33 Direktive 2009/72, naslovljen „Odprtje trga in vzajemnost“, v odstavku 1 določa:
„Države članice zagotovijo, da se za upravičene odjemalce štejejo:
[…]
(c) od 1. julija 2007, vsi odjemalci.“
10. Priloga I k tej direktivi, naslovljena „Ukrepi za varstvo potrošnikov“, v točki 1 določa:
„Ne da bi to posegalo v pravila Skupnosti o varstvu potrošnikov, zlasti v Direktivo 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo[(3)] in Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah[(4)], je namen ukrepov iz člena 3 zagotoviti odjemalcem:
(a) pravico do pogodbe z njihovim dobaviteljem električne energije, ki določa:
[…]
– trajanje pogodbe, pogoje za podaljšanje in prenehanje storitev in pogodbe ter če je dovoljen brezplačen odstop od pogodbe,
[…]
Pogoji morajo biti pravični in znani vnaprej. V vseh primerih je treba te podatke zagotoviti pred sklenitvijo ali potrditvijo pogodbe. […]
[…]
(e) da se jim zamenjava dobavitelja ne zaračuna;
[…]“.
11. Direktiva 2009/72 je bila razveljavljena in nadomeščena z učinkom od 1. januarja 2021 z Direktivo (EU) 2019/944(5), in sicer v skladu s členom 72, prvi odstavek, zadnjenavedene direktive.
2. Direktiva 2019/944
12. Člen 2 Direktive 2019/944, naslovljen „Opredelitev pojmov“, v točkah od 16 do 18 določa:
„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
(16) ‚odstopnina‘ pomeni znesek plačila ali kazni, ki ga dobavitelji ali udeleženci na trgu, dejavni na področju agregiranja, naložijo odjemalcem zaradi odpovedi pogodbe o dobavi električne energije ali storitvah;
(17) ‚pristojbina za zamenjavo dobavitelja‘ pomeni znesek plačila ali kazni zaradi zamenjave dobavitelja ali udeleženca na trgu, dejavnega na področju agregiranja, vključno z odstopninami, ki ga dobavitelji, udeleženci na trgu, dejavni na področju agregiranja ali operaterji sistemov neposredno ali posredno naložijo odjemalcem;
(18) ‚agregiranje‘ pomeni dejavnost, ki jo opravlja fizična ali pravna oseba, ki povezuje več bremen odjemalcev ali proizvedeno električno energijo za prodajo, nakup ali dražbo na katerem koli trgu električne energije“.
13. Člen 12 te direktive, naslovljen „Pravica do zamenjave in pravila o pristojbinah v zvezi z zamenjavo“, v odstavkih 2 in 3 določa:
„2. Države članice zagotovijo, da se vsaj gospodinjskim odjemalcem in malim podjetjem v zvezi z zamenjavo ne zaračunajo nobene pristojbine.
3. Države članice se lahko z odstopanjem od odstavka 2 odločijo, da bodo dobaviteljem ali udeležencem na trgu, dejavnim na področju agregiranja, dovoljevale zaračunavati odstopnino odjemalcem, kadar ti odjemalci po lastni volji odpovedo pogodbo o dobavi s fiksno ceno električne energije, sklenjeno za določeno obdobje, pred njenim potekom, pod pogojem, da so pristojbine del pogodbe, ki jo je odjemalec sklenil po lastni volji, in če je odjemalec o takšnih pristojbinah jasno obveščen pred sklenitvijo pogodbe. Take pristojbine so sorazmerne in ne presegajo neposredne gospodarske škode, ki jo zaradi odjemalčeve odpovedi pogodbe utrpi dobavitelj ali udeleženec na trgu, dejaven na področju agregiranja, vključno s stroški paketnih naložb ali storitev, ki so bile za odjemalca že opravljene kot del pogodbe. Dokazno breme neposredne gospodarske škode nosi dobavitelj ali udeleženec na trgu, dejaven na področju agregiranja, dopustnost odstopnine pa nadzoruje regulativni organ ali kateri koli drug pristojni nacionalni organ.“
B. Poljsko pravo
14. Člen 4j(3a) Prawo energetyczne (energetski zakon) z dne 10. aprila 1997(6) v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: energetski zakon), določa:
„Končni odjemalec lahko odpove pogodbo, sklenjeno za določeno obdobje, na podlagi katere mu energetsko podjetje dobavlja plinasta goriva ali energijo, ne da bi moral plačati kakršne koli stroške ali odškodnine, razen tistih, ki izhajajo iz vsebine pogodbe, tako da energetskemu podjetju pošlje pisno obvestilo.“
15. Člen 483(1) Kodeks cywilny (zakon o sprejetju civilnega zakonika) z dne 23. aprila 1964(7) v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: civilni zakonik), določa:
„Pogodba lahko določa, da se odškodnina za škodo zaradi neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve nedenarne obveznosti poravna s plačilom določenega zneska (pogodbena kazen).“
16. Člen 484 civilnega zakonika določa:
„1. V primeru neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve obveznosti se pogodbena kazen plača upniku do zneska, predvidenega za ta namen, ne glede na obseg nastale škode. Odškodninski zahtevek, ki presega znesek določene kazni, ni dopusten, razen če se stranke ne dogovorijo drugače.
2. Če je bil izpolnjen znaten del obveznosti, lahko dolžnik zaprosi za znižanje pogodbene kazni; enako velja, če je pogodbena kazen očitno previsoka.“
III. Spor o glavni stvari, vprašanji za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
17. Družba G, malo podjetje z manj kot 50 zaposlenimi(8), ustanovljeno po poljskem pravu, je 1. januarja 2010 z dobaviteljem W za določeno obdobje sklenila splošno pogodbo s fiksno ceno, v skladu s katero se je dobavitelj W zavezal, da bo dobavljal električno energijo turistični kmetiji v kraju K. (Poljska) (v nadaljevanju: zadevna pogodba).
18. Družba G in dobavitelj W sta 23. februarja 2015 sklenila dogovor, s katerim se je ta družba zavezala k izvajanju sklenjene pogodbe za obdobje najmanj do 31. decembra 2016. V tem dogovoru sta se ti stranki dogovorili, da imata pravico odpovedati zadevno pogodbo s šestmesečnim odpovednim rokom od datuma vročitve odpovedi, ki začne veljati ob koncu koledarskega leta, in da lahko dobavitelj W v primeru predčasne odpovedi te pogodbe s strani družbe G zahteva plačilo zneska, ki ustreza ceni električne energije, ki ni bila porabljena do prvotnega konca veljavnosti pogodbe (v nadaljevanju: pogodbena kazen).(9)
19. Družba G je 30. januarja 2015 z družbo Z S.A., drugim dobaviteljem električne energije sklenila pogodbo o dobavi v zvezi z isto turistično kmetijo. Ta drugi dobavitelj je 25. februarja 2015 na podlagi pooblastila, ki mu ga je dala družba G, obvestil dobavitelja W o sklenitvi te nove pogodbe in ga v primeru, da se ta ne bi strinjal s tem novim položajem, obvestil o odpovedi zadevne pogodbe.
20. Dobavitelj W je 9. marca 2016 družbi G izdal bremepis v znesku 63.959,70 poljskih zlotov (PLN) (približno 15.372 EUR na dan zahtevka)(10), in sicer iz naslova pogodbene kazni, plačilo pa je bilo treba opraviti najpozneje do 23. marca 2016. Ker družba G do tega datuma ni izvedla navedenega plačila, je dobavitelj W 21. novembra 2016 pri Sąd Rejonowy dla m. st. Warszawy w Warszawie (občinsko sodišče v Varšavi, Poljska) vložil tožbo, s katero je predlagal, naj se tej družbi iz naslova pogodbene kazni naloži plačilo navedenega zneska, skupaj z zakonskimi obrestmi, obračunanimi od 24. marca 2016 do dneva plačila.
21. To sodišče je s sodbo z dne 7. februarja 2020 tej tožbi ugodilo. Sodišče je zlasti ugotovilo, da je bila zadevna pogodba predčasno odpovedana, ker je družba G zamenjala dobavitelja električne energije, zaradi česar je dobavitelj W lahko zahteval plačilo pogodbene kazni v smislu člena 483(1) civilnega zakonika. V zvezi s tem je navedeno sodišče menilo, da v skladu s členom 484(1) tega zakonika zahtevek dobavitelja za pogodbeno kazen ni bil pogojen z dokazom o škodi in da je bila ta kazen v zadevni pogodbi določena za primer zamenjave dobavitelja, njen znesek pa je ustrezal določbam te pogodbe.
22. Družba G je zoper to sodbo vložila pritožbo pri Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi), ki je predložitveno sodišče, in med drugim zatrjevala, da v skladu s členom 3(5) Direktive 2009/72 pogodbena kazen zanjo ne bi smela biti uporabljena. Ta družba je trdila tudi, da dobavitelj W ni utrpel dejanske škode, temveč je le izgubil korist, ki bi jo lahko pridobil in ki ustreza količini nakupa električne energije, ki jo je prijavila. Ta dobavitelj pa je trdil, da v skladu s členom 484(1) civilnega zakonika višina pogodbene kazni ni odvisna od višine nastale škode.
23. Nacionalno sodišče najprej ugotavlja, da lahko končni odjemalec v skladu s členom 4j(3a) energetskega zakona odpove pogodbo o dobavi energije za določen čas, ne da bi moral plačati kakršne koli stroške ali odškodnine, razen tistih, ki izhajajo iz vsebine pogodbe. Ta zakon ne določa nobenih meril za izračun teh stroškov in odškodnin, saj ne vsebuje sklicevanja na njihovo sorazmernost, ter ne izključuje možnosti, da se zahteva pavšalna odškodnina. Stranki sta lahko v okviru svoje pogodbene svobode določili stroške in odškodnine, povezane s predčasno odpovedjo pogodbe o dobavi električne energije, vključno z naložitvijo pogodbene kazni. Taka kazen v smislu civilnega zakonika naj bi upniku pripadala do zneska, določenega za ta namen, ne glede na obseg nastale škode, in naj je nacionalno sodišče ne bi moglo znižati po uradni dolžnosti, pri čemer bi morala stranka, ki uveljavlja zahtevek, nositi dokazno breme in dokazati, da je njen znesek previsok. Kar zadeva mala podjetja, ker člen 4j(3a) energetskega zakona ne vsebuje sklicevanja na varstvo potrošnikov, naj ne bi bilo mogoče preučiti nepoštenosti pogodbene kazni. Poleg tega naj ta zakon ne bi predvideval možnosti znižanja pogodbene kazni po uradni dolžnosti za profesionalne odjemalce.
24. To sodišče se sprašuje, ali je nacionalna zakonodaja v skladu s pravom Unije, saj morajo države članice v skladu s členom 3(5) Direktive 2009/72 zagotoviti, da je pravica do zamenjave dobavitelja električne energije odjemalcem zagotovljena brez diskriminacije glede na stroške, vloženi trud ali čas. Poleg tega ta člen sicer v odstavku 7 določa, da morajo imeti upravičeni odjemalci dejansko možnost enostavne zamenjave dobavitelja, in tako nakazuje potrebo po vzdrževanju ustrezne sorazmernosti v zvezi s stroški, vendar ta določba ne omenja kazni ali odškodnine. Če je odjemalec dejansko finančno prikrajšan, obseg tega prikrajšanja ne bi smel biti sredstvo diskriminacije v primerjavi z drugimi dobavitelji električne energije, zaradi česar odjemalec ne bi imel dejanske možnosti zamenjave dobavitelja.
25. Navedeno sodišče dodaja, da se Direktiva 2009/72 sicer uporablja ratione temporis za spor o glavni stvari, vendar je Direktiva 2019/944, ki jo je nadomestila, pojasnila pravico do proste zamenjave dobavitelja električne energije, kar je pomembno za razlago prve direktive. V zvezi s tem se isto sodišče sklicuje na člen 4 in člen 12(3) Direktive (EU) 2019/944, tj. določbi, v skladu s katerima mora biti, če se malemu podjetju zaradi zamenjave dobavitelja električne energije zaračuna pristojbina, ta pristojbina sorazmerna in ne sme presegati neposredne gospodarske škode, ki jo zaradi odjemalčeve odpovedi pogodbe utrpi dobavitelj ali udeleženec na trgu, dejaven na področju agregiranja.
26. Isto sodišče je sklepalo, da bi lahko možnost, ki jo določa nacionalna zakonodaja, da se ne glede na obseg nastale škode uporabi pogodbena kazen brez jasnih in natančnih meril v zvezi z izračunom te kazni, izničila cilj varstva iz člena 3(5) in (7) Direktive 2009/72 ter člena 12(3) Direktive 2019/944, saj bi dejansko omejila svobodo odjemalca, da odpove pogodbo o dobavi električne energije.
27. Na drugem mestu, predložitveno sodišče preverja, ali lahko dobavitelj električne energije odjemalcu s pogodbo naloži pristojbino za odpoved pogodbe pred njenim iztekom, če ta pristojbina dejansko ustreza stroškom električne energije, ki ni bila porabljena do prvotnega konca veljavnosti pogodbe, ob upoštevanju cilja Direktive 2009/72, da se dobavitelj lahko enostavno in nediskriminatorno zamenja, ter potrebe po spoštovanju načela sorazmernosti. V zvezi s tem navedeno sodišče meni, da člen 12(3) Direktive (EU) 2019/944 zagotavlja koristne navedbe glede razlage člena 3(5) in (7) Direktive 2009/72, saj ne izključuje možnosti zaračunavanja pristojbin, ki pa morajo biti sorazmerne. V tem okviru se navedeno sodišče sprašuje o zakonitosti pogodbenih določb, ki določajo, da pristojbine, povezane s predčasno odpovedjo pogodbe za določen čas, ustrezajo dolgu, ki je enak količini neporabljene električne energije, ki bi jo odjemalec potencialno lahko porabil v preostalem obdobju veljavnosti pogodbe, in o možnosti, ali je te pristojbine mogoče izračunati glede na klavzulo „vzemi ali plačaj“. Isto sodišče se sprašuje, ali tak mehanizem ne bi v bistvu oviral dejanske možnosti zamenjave dobavitelja električne energije. Če znesek pogodbene kazni ustreza stroškom električne energije, ki ni bila porabljena do prvotnega konca veljavnosti pogodbe, bi imela predčasna odpoved pogodbe za odjemalca primerljive posledice kot nadaljevanje pogodbenega razmerja z dobaviteljem. V takem primeru bi se odjemalec, ki bi želel odpovedati pogodbo, kljub temu verjetno odločil, da ohrani pogodbeno razmerje, ki se mu zdi neugodno, dobavitelj pa bi si zagotovil, da bo v vsakem primeru imel finančno korist ves čas trajanja pogodbe. Taka kazen bi pomenila, da celotno finančno tveganje odpovedi pogodbe nosi odjemalec, in bi bila zato očitno previsoka.
28. Predložitveno sodišče poudarja, da hkrati dobavitelju električne energije, ko pridobi odjemalca, nastanejo različni stroški, kot so nakupi električne energije. Nastalo naj bi vprašanje, kako izračunati neposredno gospodarsko škodo dobavitelja električne energije v primeru predčasne odpovedi pogodbe s strani odjemalca, in sicer ali naj se upošteva cena porabljene električne energije ali tudi cena zagotavljanja storitev njenega prenosa ali distribucije. V zvezi s tem bi bilo treba v izogib očitku o diskrecijski in arbitrarni uporabi, obenem pa za zagotovitev pravične porazdelitve dokaznega bremena in za zagotovitev skladnosti nacionalne zakonodaje z Direktivo 2009/72 preučiti, ali način izračuna pristojbin, povezanih s predčasno odpovedjo pogodbe o dobavi električne energije s fiksno ceno, sklenjene za določeno obdobje, ne bi moral biti izrecno določen z določbami energetskega zakona.
29. V teh okoliščinah je Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 3(5) in (7) Direktive [2009/72], ki določa, da mora uveljavljanje pravic odjemalca energije (malega podjetja) v primeru zamenjave dobavitelja energije potekati ob spoštovanju načela, da mora imeti upravičeni odjemalec dejansko možnost enostavne zamenjave dobavitelja in da mora biti zamenjava izvedena brez diskriminacije glede na stroške, vloženi trud ali čas, razlagati tako, da nasprotuje možnosti, da se odjemalcu energije naloži pogodbena kazen za odpoved pogodbe o dobavi energije, sklenjene za določeno obdobje, če želi zamenjati dobavitelja energije, ne glede na višino nastale škode (člen 483(1) ter člen 484(1) in (2) [civilnega zakonika] in ne da bi bila v energetskem zakonu [člen 4j(3a)] določena merila za zaračunavanje teh nadomestil in za njihovo odmero?
2. Ali je treba člen 3(5) in (7) Direktive [2009/72], ki določa, da mora biti uveljavljanje pravic odjemalca energije (malega podjetja) v primeru zamenjave dobavitelja energije izvedeno brez diskriminacije glede na stroške, vloženi trud ali čas in v skladu z načelom, da mora biti upravičenemu odjemalcu dana dejanska možnost enostavne zamenjave dobavitelja, razlagati tako, da nasprotuje taki razlagi pogodbenih določb, ki v primeru predčasne odpovedi pogodbe o dobavi energije za določeno obdobje, sklenjene z dobaviteljem, omogoča, da se odjemalcem (malim podjetjem) po načelu vzemi ali plačaj zaračunajo pristojbine, ki dejansko ustrezajo ceni energije, ki ni bila porabljena do [prvotnega] konca veljavnosti pogodbe?“
30. Poljska in grška vlada ter Evropska komisija so Sodišču predložile pisna stališča.
IV. Analiza
31. Z vprašanjema za predhodno odločanje, ki ju je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(5) in (7) Direktive 2009/72 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero se v primeru, v katerem malo podjetje predčasno odpove pogodbo o dobavi električne energije s fiksno ceno, sklenjeno za določeno obdobje, z namenom zamenjave dobavitelja, od tega podjetja lahko zahteva plačilo pogodbene kazni, če ta zakonodaja določa, da se ta kazen plača ne glede na obseg škode, ki jo je utrpel prejšnji dobavitelj, in če navedena zakonodaja ne določa merila za izračun ali znižanje te kazni ter dopušča, da znesek iste kazni ustreza ceni električne energije, ki ni bila porabljena do prvotnega konca veljavnosti pogodbe.
32. V obravnavani zadevi je iz predložitvene odločbe razvidno, da je družba G malo podjetje, ki je sklenilo zadevno pogodbo za dobavo električne energije turistični kmetiji. Dobavitelj W je 9. marca 2016 v skladu s pogodbo od družbe G zahteval plačilo pogodbene kazni za predčasno odpoved pogodbe zaradi zamenjave dobavitelja, in sicer v znesku, ki ustreza ceni neporabljene električne energije, ki se jo je ta družba zavezala od njega kupiti do konca veljavnosti navedene pogodbe. Kot je poudarilo predložitveno sodišče, nacionalna zakonodaja omogoča, da se pogodba za določen čas odpove, ne da bi bilo treba plačati stroške in odškodnino, razen tistih, ki izhajajo iz vsebine pogodbe, vendar ne določa meril, ki jih je treba upoštevati pri njihovem izračunu, in ne določa možnosti znižanja kazni po uradni dolžnosti, razen na zahtevo zadevne stranke, ki nosi breme dokazovanja, da je ta kazen previsoka. Poleg tega v skladu z nacionalno zakonodajo višina pogodbene kazni ni odvisna od višine nastale škode. Navedeno sodišče želi preveriti, ali je taka zakonodaja v skladu s členom 3 Direktive 2009/72, ki med drugim določa obveznosti držav članic glede varstva potrošnikov,(11) zlasti z odstavkoma 5 in 7 tega člena, ki ju Sodišče še ni razložilo.
33. Uvodoma je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo, v katero je umeščena, ter cilje in namen, ki jim sledi akt, katerega del je.(12)
34. V zvezi s tem je treba, na prvem mestu, glede besedila navedenih določb najprej ugotoviti, da člen 3(5)(a) Direktive 2009/72 določa, da države članice zagotovijo, da kadar želi odjemalec „ob spoštovanju pogodbenih pogojev“ zamenjati dobavitelja, zadevni operater(ji) spremembo izvrši(jo) v treh tednih,(13) in da se ta pravica odjemalcem zagotovi brez diskriminacije glede na stroške, vloženi trud in čas. Poleg tega odstavek 7 tega člena, razen da je na prvi pogled namenjen predvsem in posebej „ranljivim odjemalcem“, na splošno določa, da države članice zagotovijo visoko raven varstva potrošnikov, zlasti glede preglednosti splošnih pogodbenih pogojev, in „upravičenim odjemalcem“ zagotovijo „dejansko možnost enostavne zamenjave dobavitelja“. Ta odstavek 7 določa tudi, da „vsaj kar zadeva gospodinjske odjemalce“, ti ukrepi vključujejo ukrepe, navedene v Prilogi I k tej direktivi.
35. V skladu s členom 2(12) Direktive 2009/72 „upravičeni odjemalec“ pomeni odjemalca, ki lahko kupuje električno energijo od dobavitelja po lastni izbiri v smislu člena 33 te direktive. V skladu z odstavkom 1(c) zadnjenavedenega člena pojem „upravičeni odjemalec“ od 1. julija 2007 vključuje „vse odjemalce“. Zato morajo države članice vsem odjemalcem, vključno z malimi podjetji, ne glede na njihovo ranljivost, zagotoviti dejansko možnost enostavne zamenjave dobavitelja električne energije.
36. Iz člena 3(5) in (7) Direktive 2009/72 tako izhaja, da mora biti odjemalec dobavitelja električne energije zaščiten, kadar želi zamenjati dobavitelja. Hkrati, čeprav te določbe izrecno ne omenjajo možnosti, da prejšnji dobavitelj zahteva plačilo pogodbene kazni za predčasno odpoved pogodbe, niti a fortiori ne navajajo meril, ki bi jih bilo treba upoštevati pri izračunu zneska te kazni, odstavek 5(a) tega člena določa, da je treba spoštovati pogodbene pogoje.
37. Zato menim, da besedilo člena 3(5) in (7) Direktive 2009/72 načeloma ne nasprotuje temu, da pogodba o dobavi električne energije določa pogodbeno kazen, ki se odjemalcu zaračuna v primeru predčasne odpovedi pogodbe s fiksno ceno, sklenjene za določeno obdobje, če ta želi zamenjati dobavitelja. Vendar v skladu s temi določbami znesek te kazni navedenega odjemalca ne sme prikrajšati za možnost dejanske in enostavne zamenjave dobavitelja.
38. Kar zadeva, na drugem mestu, sobesedilo člena 3(5) in (7) Direktive 2009/72, je treba najprej ugotoviti, da se zadnji stavek člena 3(7) nanaša na ukrepe za varstvo potrošnikov iz Priloge I k tej direktivi, ki jih morajo države članice sprejeti „vsaj“ za gospodinjske odjemalce. Točka 1(a) te priloge med drugim določa, da imajo odjemalci pravico do pogodbe z njihovim dobaviteljem električne energije, pri čemer določa, da je dovoljen brezplačen odstop od pogodbe. Poleg tega morajo biti v skladu s to določbo pogodbeni pogoji pravični in znani vnaprej, v vseh primerih pa je treba te podatke zagotoviti pred sklenitvijo ali potrditvijo pogodbe. Točka 1(e) navedene priloge določa, da se odjemalcem zamenjava dobavitelja ne zaračuna. Iz teh določb torej izhaja, da „vsaj kar zadeva gospodinjske odjemalce“, ti ob zamenjavi dobavitelja električne energije ne plačajo nobene pristojbine, tudi če je pogodba o dobavi sklenjena za določeno obdobje in s fiksno ceno.
39. V obravnavani zadevi ni sporno, da družba G spada v okvir pojmov „odjemalec“, „končni odjemalec“ in „upravičeni odjemalec“, kot so opredeljeni v členih 2(7), (9) in (12) Direktive 2009/72, pa tudi v okvir pojma „negospodinjski odjemalec“ v smislu točke 11 tega člena, ki se nanaša na fizično ali pravno osebo, ki kupuje električno energijo, ki ni namenjena za rabo v lastnem gospodinjstvu. Iz predložitvene odločbe namreč izhaja, da je družba G, ki je sklenila zadevno pogodbo z namenom oskrbe turistične kmetije, delovala v okviru poklicne dejavnosti.(14)
40. Hkrati ta družba ne spada v okvir pojma „gospodinjski odjemalec“ v smislu člena 2, točka 10, Direktive 2009/72, ki je opredeljen kot odjemalec, ki kupuje električno energijo za svojo lastno rabo v gospodinjstvu. Poleg tega iz predložitvene odločbe ne izhaja, da bi Republika Poljska nameravala razširiti področje uporabe Priloge I k tej direktivi na „negospodinjske odjemalce“. Zato se zdi, da se določbe iz točke 1(a) in (e) te priloge ne uporabljajo za negospodinjskega odjemalca, kot je družba G. Iz tega izhaja, da a contrario za takega odjemalca navedena direktiva ne nasprotuje temu, da lahko pogodba o dobavi električne energije s fiksno ceno, sklenjena za določeno obdobje, določa pogodbeno kazen v primeru predčasne odpovedi te pogodbe z namenom zamenjave dobavitelja.
41. Drugič, v uvodni izjavi 42 Direktive 2009/72 je navedeno, da „bi morala“ vsa industrija in trgovina v Skupnosti, vključno z malimi in srednje velikimi podjetji, „uživati tudi visoko stopnjo varstva potrošnikov“, še zlasti gospodinjski odjemalci, in če države članice menijo, da je to potrebno, za mala podjetja, bi morale zanje veljati garancije javnih storitev. Tako uporaba glagola „morati“ v pogojniku kaže na namen zakonodajalca Unije, da državam članicam pusti polje proste presoje in jim dodeli zgolj možnost, ne pa obveznosti, da malim podjetjem zagotovijo visoko raven varstva potrošnikov. Tudi v tem primeru – ob upoštevanju preverjanja s strani predložitvenega sodišča – iz predložitvene odločbe ne izhaja, da je Republika Poljska uporabila to možnost v zvezi z malimi podjetji. Menim, da v takem primeru ta direktiva ne nasprotuje temu, da se v primeru predčasne odpovedi pogodbe o dobavi električne energije s fiksno ceno, sklenjene za določeno obdobje, zaradi zamenjave dobavitelja za malo podjetje uporabi pogodbena kazen.
42. Poleg tega je treba opozoriti, da Direktiva 2019/944, s katero je bila Direktiva 2009/72 s 1. januarjem 2021 razveljavljena in nadomeščena, v členu 12(2) izrecno določa, da države članice zagotovijo, da države članice zagotovijo, da se „vsaj gospodinjskim odjemalcem in malim podjetjem“(15) „v zvezi z zamenjavo ne zaračunajo nobene pristojbine“, v odstavku 3 tega člena pa določa, da se lahko države članice z odstopanjem odločijo, da bodo dobaviteljem ali udeležencem na trgu, dejavnim na področju agregiranja, dovoljevale zaračunavati odstopnino odjemalcem, kadar ti odjemalci po lastni volji odpovedo pogodbo o dobavi s fiksno ceno električne energije, sklenjeno za določeno obdobje, pred njenim potekom, pod pogojem, da so pristojbine del pogodbe, ki jo je odjemalec sklenil po lastni volji, in če je odjemalec o takšnih pristojbinah jasno obveščen pred sklenitvijo pogodbe.
43. V zvezi s tem je v členu 2(16) Direktive 2019/944 po eni strani „odstopnina“ opredeljena kot znesek plačila ali kazni, ki ga dobavitelji ali udeleženci na trgu, dejavni na področju agregiranja, naložijo odjemalcem zaradi odpovedi pogodbe o dobavi električne energije ali storitvah, po drugi strani pa točka 17 tega člena določa, da „pristojbina za zamenjavo dobavitelja“ pomeni znesek plačila ali kazni zaradi zamenjave dobavitelja ali udeleženca na trgu, dejavnega na področju agregiranja, vključno z odstopninami, ki ga dobavitelji, udeleženci na trgu, dejavni na področju agregiranja ali operaterji sistemov neposredno ali posredno naložijo odjemalcem. Zato ta direktiva razlikuje med samo odpovedjo pogodbe o dobavi in odpovedjo z namenom zamenjave dobavitelja. Iz teh določb izhaja, da bi imelo malo podjetje, kot je družba G, na podlagi navedene direktive pravico predčasno odpovedati pogodbo o dobavi električne energije s fiksno ceno, sklenjeno za določeno obdobje, z namenom zamenjave dobavitelja, ne da bi moralo plačati pristojbino za zamenjavo dobavitelja in posledično odstopnino.
44. Vendar se po eni strani glede na datum dejanskega stanja v sporu o glavni stvari Direktiva 2019/944 v obravnavani zadevi ne uporablja ratione temporis. Po drugi strani, čeprav ta direktiva določa podrobna pravila o pristojbinah, ki se lahko zaračunajo malemu podjetju v primeru predčasne odpovedi pogodbe o dobavi električne energije, v Direktivi 2009/72 taka pravila niso obstajala, niti implicitno, kot je med drugim razvidno iz točke 41 teh sklepnih predlogov. Zato menim, da določb člena 12 Direktive 2019/944 v okviru te zadeve ni mogoče uporabiti po analogiji.(16)
45. Nazadnje, tretjič, v uvodni izjavi 52 Direktive 2009/72 je navedeno, da bi morale biti „potrošnikom“(17) na voljo jasne in razumljive informacije o njihovih pravicah, povezanih z energetskim sektorjem. Menim, da je iz te uvodne izjave mogoče sklepati, da mora v obravnavani zadevi, kadar se potrošnik namerava oskrbovati z električno energijo, dobavitelj pred sklenitvijo pogodbe o dobavi električne energije s fiksno ceno, sklenjene za določeno obdobje, potrošnika jasno, celovito in pregledno obvestiti o obstoju pogodbene kazni, o pogojih za uporabo te kazni in načinu njenega izračuna, znesek te kazni pa mu v skladu s členom 3(7) Direktive 2009/72 ne sme odvzeti pravice do dejanske možnosti enostavne zamenjave dobavitelja. V obravnavani zadevi je po mojem mnenju iz predložitvene odločbe razvidno, da je bila pogodbena kazen izrecno in podrobno določena v zadevni pogodbi, zaradi česar je družba G lahko natančno poznala način njenega izračuna in dejstvo, da je njen znesek ustrezal ceni električne energije, ki ni bila porabljena do prvotnega konca veljavnosti pogodbe.(18)
46. Zato sobesedilo, v katero je umeščen člen 3(5) in (7) Direktive 2009/72, potrjuje, da lahko pogodba, sklenjena med dobaviteljem električne energije in malim podjetjem, načeloma določa kazen za predčasno odpoved, ki jo mora plačati malo podjetje, če je bilo ob sklenitvi pogodbe na jasen, celovit in pregleden način obveščeno o obstoju te kazni in če znesek navedene kazni malemu podjetju ne odvzema pravice do dejanske možnosti enostavne zamenjave dobavitelja.
47. Na tretjem mestu, razlaga, da člen 3(5) in (7) Direktive 2009/72 ne nasprotuje temu, da se za malo podjetje uporabi pogodbena kazen v primeru predčasne odpovedi pogodbe o dobavi električne energije s fiksno ceno, sklenjene za določeno obdobje, ob predpostavki, da država članica na ta podjetja ni razširila varstva, ki je zagotovljeno gospodinjskim odjemalcem, je podprta s cilji te direktive.
48. Kot je razvidno iz člena 1 Direktive 2009/72, je namreč namen te direktive določiti skupna pravila za proizvodnjo, prenos, distribucijo in dobavo električne energije, ki vključujejo določbe za varstvo potrošnikov, namenjena pa so izboljšanju in integraciji konkurenčnih trgov z električno energijo v Uniji. V tem okviru je v skladu s sodno prakso Sodišča cilj navedene direktive zlasti vzpostavitev odprtega in konkurenčnega notranjega trga z električno energijo, ki potrošnikom omogoča svobodno izbiro dobaviteljev, dobaviteljem pa, da svoje proizvode svobodno dobavljajo svojim odjemalcem, zagotavljanje enakovrednih pogojev na tem trgu ter zagotovitev zanesljive oskrbe in boj proti podnebnim spremembam.(19)
49. Posledično je glavni cilj Direktive 2009/72 ustvariti notranji trg z električno energijo,(20) kar pomeni zlasti razvoj dobaviteljev električne energije, da bi se na koncu zagotovili boljši pogoji oskrbe odjemalcev. V uvodni izjavi 57 Direktive 2009/72 je v zvezi s tem navedeno, da morajo države članice potrošnikom omogočiti, da v celoti izkoristijo priložnosti, ki jih prinaša liberaliziran notranji trg z električno energijo.
50. V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko pogodbe o dobavi električne energije s fiksno ceno, sklenjene za določeno obdobje, zaščitijo odjemalce, saj jim zagotavljajo nizko in stabilno ceno električne energije. V zvezi s tem se Komisija v svojih pisnih stališčih sklicuje na mnenje Sveta evropskih energetskih regulatorjev (CEER) z dne 17. maja 2016 o pristojbinah za predčasno odpoved pogodbe(21), v skladu s katerim take pogodbe potrošnikom zagotavljajo gotovost glede stroškov energije, ki se ne spreminjajo.(22) Vendar je dobavitelj električne energije v zameno za sklenitev take pogodbe imel različne stroške, da bi pridobil celotno količino energije, ki naj bi bila potrebna za pokrivanje potreb odjemalca od začetka, kar, kot ugotavlja CEER, pomeni dodatne stroške, zlasti zaradi varovanja pred nestanovitnostjo stroškov na veleprodajnem trgu.(23) Zato lahko v primeru, da odjemalec, ki je sklenil pogodbo s fiksno ceno za določeno obdobje, predčasno odpove pogodbo, pristojbina za predčasno odpoved pogodbe dobavitelju omogoči, da nadomesti stroške, ki izhajajo iz pogodbe. V nasprotnem primeru bi bil ta dobavitelj lahko prisiljen prenesti tveganje za plačilo takih stroškov na vse svoje odjemalce, kar bi lahko navsezadnje imelo za posledico zvišanje cen električne energije in zmanjšanje ponudbe za odjemalce.(24)
51. Zato menim, da se v okviru Direktive 2009/72 zaradi posebnih značilnosti pogodb o dobavi električne energije s fiksno ceno, sklenjenih za določeno obdobje, lahko zdi, da so pristojbine za predčasno odpoved upravičene, da bi na koncu zagotovile varstvo vseh potrošnikov, saj bi jim omogočile doseganje nižjih cen električne energije.
52. Zato menim, da je glavna težava obravnavane zadeve višina pogodbene kazni, ki mora hkrati odjemalcu omogočiti dejansko možnost enostavne zamenjave dobavitelja, prejšnjemu dobavitelju pa zagotoviti ustrezno nadomestilo za kritje stroškov, nastalih pri zagotavljanju izpolnjevanja te pogodbe, saj bi bil v nasprotnem primeru ogrožen polni učinek Direktive 2009/72.
53. V zvezi s tem se predložitveno sodišče sklicuje na člen 12(3) Direktive 2019/944, ki v zvezi s pristojbinami za odpoved pogodbe o dobavi električne energije s fiksno ceno, sklenjene za določeno obdobje, določa, da so te pristojbine „sorazmerne in ne presegajo neposredne gospodarske škode, ki jo […] utrpi dobavitelj“. Po mnenju navedenega sodišča ta določba daje smernice glede razlage člena 3(5) in (7) Direktive 2009/72. Vendar, prvič, kot je bilo poudarjeno v točki 44 teh sklepnih predlogov, se Direktiva 2019/944 ne uporablja ratione temporis za spor o glavni stvari. Drugič, ta določba se nanaša le na pristojbino za odpoved pogodbe s fiksno ceno, sklenjene za določeno obdobje, in ne na pristojbino za zamenjavo dobavitelja. Tretjič, kar zadeva mala podjetja, je bil v Direktivi 2019/944 uporabljen drugačen pristop od tistega, ki je bil uporabljen v okviru Direktive 2009/72, saj je v členu 12(2) izrecno navedeno, da države članice zagotovijo, da se jim v zvezi z zamenjavo dobavitelja ne zaračunajo nobene pristojbine. Zato menim, da se na Direktivo 2019/944 ni mogoče sklicevati v primeru, kakršen je ta v postopku v glavni stvari.
54. V zvezi z Direktivo 2009/72 je treba ugotoviti, da ne vsebuje nobene navedbe niti o višini pristojbin, ki jih lahko plača malo podjetje, če predčasno odpove pogodbo o dobavi električne energije s fiksno ceno, sklenjeno za določeno obdobje, z namenom zamenjati dobavitelja, niti o načinu izračuna teh pristojbin. Ta direktiva torej državam članicam pri urejanju okvira za take pristojbine za odpoved pogodbe pušča polje proste presoje.
55. Zato v odgovor na vprašanji predložitvenega sodišča menim, da nacionalna ureditev, v skladu s katero je v primeru predčasne odpovedi pogodbe s fiksno ceno, sklenjene za določeno obdobje, s strani malega podjetja treba plačati pogodbeno kazen ne glede na obseg škode, ki jo je utrpel prejšnji dobavitelj, če ta zakonodaja ne določa nobenih meril za izračun ali znižanje te kazni ter dopušča, da znesek te kazni ustreza ceni električne energije, ki ni bila porabljena do prvotnega konca veljavnosti pogodbe, samo iz tega razloga ni nezdružljiva z Direktivo 2009/72.
56. Kljub temu to, da imajo države članice polje proste presoje, ne sme pomeniti, da lahko odvzamejo bistvo pravici do dejanske možnosti enostavne zamenjave dobavitelja, kot izhaja iz člena 3(5) in (7) te direktive. V zvezi s tem se predložitveno sodišče sklicuje na predpostavko kazni, katere znesek ustreza ceni električne energije, ki ni bila porabljena do konca veljavnosti pogodbe, glede na klavzulo „take or pay“ „vzemi ali plačaj“(25). Na podlagi take klavzule je v obravnavani zadevi kupec dolžan plačati celotno električno energijo ali del električne energije, ki se jo je zavezal kupiti, ne glede na to, ali jo uporablja ali ne.(26) Klavzula „take or pay“ na prvi pogled pomeni, da odjemalec nosi vsa tveganja pogodbe o dobavi, ki jo je sklenil, in da ga močno odvrača od odpovedi pogodbe, da v primeru predčasne odpovedi ne bi plačal dvojnih stroškov električne energije. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da taka klavzula ni združljiva z Direktivo 2009/72.
57. Vendar menim, da v nekaterih posebnih okoliščinah ni mogoče izključiti, da v skladu z nacionalno ureditvijo, če je dobavitelj imel različne stroške, da bi zagotovil izvajanje pogodbe s fiksno ceno, sklenjene za določeno obdobje, do njenega izteka, zlasti nakup električne energije za kritje potreb odjemalca od samega začetka, lahko stroški, ki jih je imel ta dobavitelj zaradi predčasne odpovedi te pogodbe, dejansko ustrezajo znesku, ki bi ga odjemalec plačal do konca veljavnosti te pogodbe, če bi jo običajno izpolnjeval.
58. V obravnavani zadevi mora predložitveno sodišče presoditi, ali pogodbena kazen ne krši pravice družbe G do dejanske možnosti enostavne zamenjave dobavitelja, ob upoštevanju vseh posebnih okoliščin spora, zlasti sorazmernosti zneska pogodbene kazni, ki ne sme presegati kritja stroškov, ki jih je utrpel prejšnji dobavitelj zaradi predčasne odpovedi pogodbe, da bi se preprečila neupravičena obogatitev tega dobavitelja.(27)
59. Ob upoštevanju vsega navedenega predlagam, da se na predloženi vprašanji odgovori tako, da je treba člen 3(5) in (7) Direktive 2009/72 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero se v primeru, v katerem malo podjetje predčasno odpove pogodbo o dobavi električne energije s fiksno ceno, sklenjeno za določeno obdobje, z namenom zamenjave dobavitelja, od tega podjetja lahko zahteva plačilo pogodbene kazni, če ta zakonodaja določa, da se ta kazen plača ne glede na obseg škode, ki jo je utrpel prejšnji dobavitelj, in če navedena zakonodaja ne določa merila za izračun ali znižanje iste kazni ter dopušča, da znesek te kazni ustreza ceni električne energije, ki ni bila porabljena do prvotnega konca veljavnosti pogodbe, če je dobavitelj navedeno podjetje jasno, celovito in pregledno obvestil o obstoju pogodbene kazni, o pogojih za njeno uporabo in o načinu njenega izračuna ter če znesek te kazni temu podjetju ne odvzema pravice do dejanske možnosti enostavne zamenjave dobavitelja. V zvezi s tem mora predložitveno sodišče upoštevati vse posebne okoliščine spora, zlasti sorazmernost zneska pogodbene kazni, ki ne sme presegati kritja stroškov, ki jih je utrpel prejšnji dobavitelj zaradi predčasne odpovedi pogodbe.
V. Predlog
60. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska), odgovori:
Člen 3(5) in (7) Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES
je treba razlagati tako, da:
ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero se v primeru, v katerem malo podjetje predčasno odpove pogodbo o dobavi električne energije s fiksno ceno, sklenjeno za določeno obdobje, z namenom zamenjave dobavitelja, od tega podjetja lahko zahteva plačilo pogodbene kazni, če ta zakonodaja določa, da se ta kazen plača ne glede na obseg škode, ki jo je utrpel prejšnji dobavitelj, in če navedena zakonodaja ne določa merila za izračun ali znižanje iste kazni ter dopušča, da znesek te kazni ustreza ceni električne energije, ki ni bila porabljena do prvotnega konca veljavnosti pogodbe, če je dobavitelj navedeno podjetje jasno, celovito in pregledno obvestil o obstoju pogodbene kazni, o pogojih za njeno uporabo in o načinu njenega izračuna ter če znesek te kazni temu podjetju ne odvzema pravice do dejanske možnosti enostavne zamenjave dobavitelja. V zvezi s tem mora predložitveno sodišče upoštevati vse posebne okoliščine spora, zlasti sorazmernost zneska pogodbene kazni, ki ne sme presegati kritja stroškov, ki jih je utrpel prejšnji dobavitelj zaradi predčasne odpovedi pogodbe.