SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 14. septembra 2023(*)
„Pritožba – Državne pomoči – Letalski sektor – Pomoč za tekoče poslovanje, ki jo je Zvezna republika Nemčija dodelila letališču Frankfurt‑Hahn – Člen 108 PDEU – Sklep o neuvedbi formalnega postopka preiskave – Ničnostna tožba – Status zainteresirane stranke – Varstvo postopkovnih pravic“
V zadevi C‑466/21 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 29. julija 2021,
Land Rheinland‑Pfalz, ki jo zastopata R. van der Hout in C. Wagner, Rechtsanwälte,
pritožnica,
druge stranke v postopku so
Deutsche Lufthansa AG, s sedežem v Kölnu (Nemčija), ki jo zastopa A. Martin‑Ehlers, Rechtsanwalt,
tožeča stranka v postopku na prvi stopnji,
Evropska komisija, ki jo zastopata C. Georgieva in T. Maxian Rusche, agenta,
tožena stranka v postopku na prvi stopnji,
Zvezna republika Nemčija,
intervenientka v postopku na prvi stopnji,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi C. Lycourgos (poročevalec), predsednik senata, L. S. Rossi, sodnica, J.‑C. Bonichot, S. Rodin, sodnika, in O. Spineanu‑Matei, sodnica,
generalni pravobranilec: P. Pikamäe,
sodna tajnica: M. Krausenböck, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 30. novembra 2022,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 9. marca 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Land Rheinland‑Pfalz (zvezna dežela Porenje – Pfalška, Nemčija; v nadaljevanju: Zvezna dežela) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 19. maja 2021, Deutsche Lufthansa/Komisija (T‑218/18, EU:T:2021:282; v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče razglasilo ničnost Sklepa Komisije C(2017) 5289 final z dne 31. julija 2017 o državni pomoči SA.47969 (2017/N), ki jo je Nemčija izvedla v obliki pomoči za tekoče poslovanje, dodeljene letališču Frankfurt‑Hahn (v nadaljevanju: sporni sklep).
2 Evropska komisija z nasprotno pritožbo prav tako predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.
3 Družba Deutsche Lufthansa AG (v nadaljevanju: DLH) z nasprotno pritožbo predlaga razveljavitev te sodbe v delu, v katerem je Splošno sodišče zavrnilo drugi očitek prvega dela edinega tožbenega razloga, ki ga je navedla v okviru tožbe na prvi stopnji.
Pravni okvir
Uredba (EU) 2015/1589
4 Člen 1 Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 [PDEU] (UL 2015, L 248, str. 9) določa:
„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
(h) ,zainteresirana stranka‘ pomeni katero koli državo članico in katero koli osebo, podjetje ali združenje podjetij, na katerih interese bi lahko dodelitev pomoči vplivala, predvsem upravičenca pomoči, konkurenčna podjetja in poklicna združenja“
5 Člen 4 te uredbe določa:
„[…]
3. Če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da ni dvomov o združljivosti prijavljenega ukrepa z notranjim trgom, kolikor sodi na področje uporabe člena 107(1) PDEU, odloči, da je ukrep združljiv z notranjim trgom (v nadaljnjem besedilu: sklep o nenasprotovanju). V sklepu se navede, katera izjema na podlagi PDEU je bila uporabljena.
4. Če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da obstajajo dvomi o združljivosti prijavljenega ukrepa z notranjim trgom, potem se odloči za začetek postopka na podlagi člena 108(2) PDEU (v nadaljnjem besedilu: sklep o začetku formalnega postopka preiskave).
[…]“
Uredba (EU) št. 651/2014
6 Člen 56a Uredbe Komisije (ES) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 [PDEU] (UL 2014, L 187, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EU) št. 2017/1084 z dne 14. junija 2017 (UL 2017, L 156, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba št. 651/2014), določa:
„1. Pomoč za naložbe v letališče je združljiva z notranjim trgom v smislu člena 107(3) Pogodbe in je izvzeta iz obveznosti priglasitve iz člena 108(3) Pogodbe, če so izpolnjeni pogoji iz odstavkov 3 do 14 tega člena in poglavja I.
2. Pomoč za tekoče poslovanje za letališče je združljiva z notranjim trgom v smislu člena 107(3) Pogodbe in je izvzeta iz obveznosti priglasitve iz člena 108(3) Pogodbe, če so izpolnjeni pogoji iz odstavkov 3, 4, 10 in 15 do 18 tega člena in poglavja I.
[…]
6. Pomoč za naložbe se ne dodeli letališču, ki je oddaljeno do 100 kilometrov ali 60 minut vožnje z avtomobilom, avtobusom, vlakom ali hitrim vlakom od obstoječega letališča, iz katerega se opravljajo redni zračni prevozi v smislu člena 2(16) Uredbe (ES) št. 1008/2008 [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti (UL 2008, L 293, str. 3)].
7. Odstavka 5 in 6 se ne uporabljata za letališča s povprečnim letnim potniškim prometom do 200000 potnikov v dveh finančnih letih pred letom, v katerem je pomoč dejansko dodeljena, če se ne pričakuje, da bo letališče z uporabo pomoči za naložbe povečalo svoj povprečni letni potniški promet nad 200000 potnikov v dveh finančnih letih po dodelitvi pomoči. Pomoč za naložbe, dodeljena takim letališčem, mora biti v skladu z odstavkom 11 ali odstavkoma 13 in 14.
8. Odstavek 6 se ne uporablja, če se pomoč za naložbe dodeli letališču, ki je oddaljeno do 100 kilometrov od obstoječega letališča, iz katerega se opravljajo redni zračni prevozi v smislu člena 2(16) Uredbe (ES) št. 1008/2008, če ruta med vsakim od teh drugih obstoječih letališč in letališčem, ki prejme pomoč, nujno vključuje bodisi skupen čas potovanja s pomorskim prevozom vsaj 90 minut bodisi zračen prevoz.
[…]“
Smernice o državni pomoči za letalski sektor
7 Točka 25 Smernic o državni pomoči letališčem in letalskim prevoznikom (UL 2014, C 99, str. 3; v nadaljevanju: Smernice o pomoči za letalski sektor) določa:
„25. V teh smernicah se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
(12) ,ciljno območje letališča‘ pomeni geografsko tržno mejo, ki je običajno določena na približno 100 kilometrov ali 60 minut potovanja z avtomobilom, avtobusom, vlakom ali hitrim vlakom, vendar je lahko ciljno območje danega letališča različno in mora upoštevati posebnosti vsakega posameznega letališča. Velikost in oblika ciljnega območja se razlikujeta med letališči in sta odvisni od različnih značilnosti letališča, vključno z njegovim poslovnim modelom, lokacijo in letalskimi destinacijami, na katere opravlja lete;
[…]“
8 Točke 114, 115, 131 in 132 Smernic o pomoči za letalski sektor, ki spadajo v oddelek 5.1.2., naslovljen „Pomoč letališčem za tekoče poslovanje“, določajo:
„114. Kljub temu pa podvajanje nedobičkonosnih letališč ne prispeva k cilju skupnega interesa. Kadar je letališče v istem ciljnem območju kot drugo letališče z neizkoriščeno zmogljivostjo, mora poslovni načrt na podlagi preudarnih napovedi glede potniškega in tovornega prometa opredeliti verjetni učinek na promet drugih letališč v tem ciljnem območju.
115. Glede na to bo imela Komisija pomisleke v zvezi z napovedmi nedobičkonosnega letališča, da bo doseglo kritje celotnih stroškov tekočega poslovanja ob koncu prehodnega obdobja, če je v istem ciljnem območju še eno letališče.
[…]
131. Komisija bo pri ocenjevanju združljivosti pomoči za tekoče poslovanje upoštevala izkrivljanje konkurence in učinke na trgovino. Kadar je letališče v istem ciljnem območju kot drugo letališče z neizkoriščeno zmogljivostjo, mora poslovni načrt na podlagi preudarnih napovedi glede potniškega in tovornega prometa opredeliti verjetni učinek na promet drugih letališč v tem ciljnem območju.
132. Pomoč za tekoče poslovanje za letališče v istem ciljnem območju se bo štela za združljivo z notranjim trgom le, kadar država članica prikaže, da bodo vsa letališča v istem ciljnem območju zmožna v celoti pokriti stroške poslovanja ob koncu prehodnega obdobja.“
Dejansko stanje
9 Zvezna republika Nemčija je 7. aprila 2017 Komisiji priglasila, da namerava dodeliti pomoč za tekoče poslovanje letališča Frankfurt‑Hahn zaradi izkazanega primanjkljaja tega letališča, ki bo izplačana v zaporednih obrokih v letih od 2018 do 2022 (v nadaljevanju: zadevna pomoč). To letališče upravlja družba Flughafen Frankfurt‑Hahn GmbH (v nadaljevanju: FFHG).
10 Komisija je s spornim sklepom v bistvu odločila, da ni treba začeti formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU, ker je zadevna pomoč, čeprav pomeni „državno pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU, združljiva z notranjim trgom na podlagi odstavka 3(c) tega člena. Komisija je ta sklep med drugim utemeljila z navedbo, da na ciljnem območju letališča Frankfurt‑Hahn, ki je prejemnik navedene pomoči, ni drugih letališč.
11 Komisija je pred sprejetjem spornega sklepa sprejela dva sklepa v zvezi z ukrepi, ki jih je Zvezna republika Nemčija sprejela v korist letališča Frankfurt‑Hahn in družbe Ryanair, in sicer, prvič, Sklep (EU) 2016/788 z dne 1. oktobra 2014 o državni pomoči SA.32833 (11/C) (ex 11/NN), ki jo je Nemčija izvedla v zvezi z ureditvijo financiranja letališča Frankfurt‑Hahn, uvedeno v letih od 2009 in 2011 (UL 2016, L 134, str. 1), ki je bil predmet ničnostne tožbe, ki jo je Splošno sodišče zavrnilo s sklepom z dne 17. maja 2019, Deutsche Lufthansa/Komisija (T‑764/15, EU:T:2019:349), in drugič, Sklep (EU) 2016/789 z dne 1. oktobra 2014 o državni pomoči SA.21121 (C 29/08) (ex NN 54/07), ki jo je Nemčija izvedla v zvezi s financiranjem letališča Frankfurt‑Hahn ter finančnimi povezavami med letališčem in družbo Ryanair (UL 2016, L 134, str. 46), ki je bil predmet ničnostne tožbe, ki jo je Splošno sodišče zavrnilo s sodbo z dne 12. aprila 2019, Deutsche Lufthansa/Komisija (T‑492/15, EU:T:2019:252). Pritožbi zoper ti odločbi Splošnega sodišča je Sodišče zavrnilo s sodbama Sodišča z dne 15. julija 2021, Deutsche Lufthansa/Komisija (C‑453/19 P, EU:C:2021:608), in z dne 20. januarja 2022, Deutsche Lufthansa/Komisija (C‑594/19 P, EU:C:2022:40).
12 Poleg tega se je Komisija 26. oktobra 2018 odločila, da na podlagi pritožbe družbe DLH, vpisane pod številko SA.43260, ki se nanaša na druge ukrepe, sprejete v korist letališča Frankfurt‑Hahn in družbe Ryanair, začne formalni postopek preiskave. Ta sklep je bil 13. septembra 2019 objavljen v Uradnem listu Evropske unije (UL 2019, C 310, str. 5; v nadaljevanju: sklep Hahn IV).
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
13 Družba DLH je 29. marca 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa.
14 Družba DLH je pred Splošnim sodiščem v bistvu navedla en sam tožbeni razlog, razdeljen na tri dele, od katerih se je prvi nanašal na to, da Komisija ni upoštevala bistvenih dejstev zadeve, ki ji je bila predložena, drugi na to, da Komisija ni upoštevala drugih pomoči, ki naj bi bile že dodeljene letališču Frankfurt‑Hahn, tretji pa na napake pri presoji, ki naj bi jih je storila Komisija.
15 Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo najprej razsodilo, da je tožba, ki jo je vložila družba DLH, dopustna. Kar zadeva vsebinsko presojo je Splošno sodišče razsodilo, da Komisija ni pravilno upoštevala vseh meril v zvezi s ciljnim območjem letališča Frankfurt‑Hahn, ki jih je morala presojati na podlagi Smernic o pomoči za letalski sektor, in da zato Komisija zaradi „nezadostnosti in nepopolnosti“ preučitve ni mogla odpraviti vseh dvomov glede združljivosti zadevne pomoči z notranjim trgom. Čeprav je Splošno sodišče zavrnilo vse druge očitke družbe DLH, je tako delno ugodilo tretjemu delu edinega tožbenega razloga, ki ga je družba DLH navedla v tožbi, in iz tega razloga sporni sklep razglasilo za ničen.
Predlogi strank
Predlogi iz glavne pritožbe
16 Zvezna dežela s pritožbo Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo na prvi stopnji dokončno zavrne ter
– družbi DLH naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.
17 Družba DLH Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrže kot nedopustno oziroma jo vsekakor zavrne kot neutemeljeno in
– Zvezni deželi naloži plačilo stroškov.
18 Komisija Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi;
– tožbo na prvi stopnji zavrže kot nedopustno oziroma jo vsekakor zavrne kot neutemeljeno in
– družbi DLH naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.
Predlogi iz nasprotne pritožbe, ki jo je vložila družba DLH
19 Družba DLH z nasprotno pritožbo Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi v delu, v katerem je Splošno sodišče zavrnilo drugi očitek iz prvega dela njenega edinega tožbenega razloga, in
– Zvezni deželi naloži plačilo stroškov.
20 Zvezna dežela Sodišču predlaga, naj:
– nasprotno pritožbo, ki jo je vložila družba DLH, zavrne;
– izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo na prvi stopnji „dokončno zavrne“ ter
– družbi DLH naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.
21 Komisija Sodišču predlaga, naj:
– nasprotno pritožbo, ki jo je vložila družba DLH, zavrže kot nedopustno, oziroma jo vsekakor zavrne kot neutemeljeno, in
– družbi DLH naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.
Predlogi iz nasprotne pritožbe, ki jo je vložila Komisija
22 Komisija z nasprotno pritožbo Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi;
– tožbo na prvi stopnji zavrže kot nedopustno oziroma jo vsekakor zavrne kot neutemeljeno in
– družbi DLH naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.
23 Družba DLH Sodišču predlaga, naj:
– nasprotno pritožbo, ki jo je vložila Komisija, zavrže kot nedopustno, oziroma jo vsekakor zavrne kot neutemeljeno, in
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
24 Zvezna dežela Sodišču predlaga, naj:
– nasprotni pritožbi Komisije ugodi,
– izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo na prvi stopnji „dokončno zavrne“ ter
– družbi DLH naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.
Predlog za odlog izvršitve izpodbijane sodbe
25 Zvezna dežela je s predlogom, vloženim 10. septembra 2021, Sodišču predlagala, naj odredi odlog izvršitve izpodbijane sodbe.
26 Podpredsednik Sodišča je s sklepom z dne 30. novembra 2021, Land Rheinland‑Pfalz/Deutsche Lufthansa (C‑466/21 P-R, EU:C:2021:972), ta predlog zavrnil.
Predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka
27 Družba DLH je po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca z vlogama, ki sta bili v sodnem tajništvu Sodišča vloženi 6. aprila 2023 in 11. julija 2023, predlagala, naj se na podlagi člena 83 Poslovnika Sodišča odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka.
28 Družba DLH se v utemeljitev svojega predloga sklicuje na obstoj novih dejstev, s katerimi ni bila seznanjena pred predstavitvijo teh sklepnih predlogov. Na eni strani zatrjuje, da je Zvezna dežela pri Landgericht Köln (deželno sodišče v Kölnu, Nemčija) vložila vlogo v okviru postopka, ki poteka v sporu med njima, v zvezi z izterjavo zneskov, ki ustrezajo ukrepom iz sklepa Hahn IV. Družba DLH natančneje navaja, da Zvezna dežela v tej vlogi trdi, da sta z družbo Ryanair konkurentki. Na drugi strani družba DLH trdi, da obstaja sodba Oberlandesgericht Koblenz (višje deželno sodišče v Köblenzu, Nemčija), v kateri je bilo razsojeno, da pomoči, dodeljene letališču Frankfurt‑Hahn, pomenijo navzkrižno subvencioniranje v korist družbe Ryanair, kar naj bi potrjevalo, da se te pomoči na družbo DLH neposredno in posamično nanašajo.
29 V skladu s členom 83 Poslovnika lahko Sodišče po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če stranka po koncu ustnega dela postopka navede novo dejstvo, ki bi lahko odločilno vplivalo na njegovo odločitev.
30 Vendar v obravnavani zadevi iz predlogov, ki ju je vložila družba DLH, ni razviden obstoj nobenega novega dejstva, ki bi lahko odločilno vplivalo na odločitev, ki jo mora sprejeti Sodišče.
31 V teh okoliščinah Sodišče po opredelitvi generalnega pravobranilca meni, da ni treba odrediti ponovnega odprtja ustnega dela postopka.
Dopustnost glavne pritožbe in nasprotne pritožbe Komisije
Dopustnost glavne pritožbe
Trditve strank
32 Družba DLH meni, da glavna pritožba ni dopustna, ker je, prvič, dokument, ki ga je Zvezna dežela predložila kot dokaz obstoja pooblastila njenega zastopnika za zastopanje pred Sodiščem, prestar in splošen in ne vsebuje nobene informacije o identiteti zastopane osebe, čeprav je podpisana v imenu Zvezne dežele. Drugič, družba DLH meni, da se izpodbijana sodba neposredno nanaša na Zvezno deželo samo zaradi njene obveznosti, da izterja obroke zadevne pomoči, ki so že bili dodeljeni družbi FFHG, in da v prihodnje tej družbi več ne izplača takih obrokov. Vendar naj Zvezna dežela ne bi hotela izpolniti take obveznosti. Zato naj bi vložitev pritožbe pomenila zlorabo. Tretjič, izpodbijana sodba naj ne bi povzročila spremembe pravnega položaja Zvezne dežele, saj naj bi ta v resnici želela zaščititi interese družbe FFHG, novih delničarjev te družbe in družbe Ryanair. Četrtič, Zvezna dežela naj ne bi imela pravnega interesa, saj ji razveljavitev izpodbijane sodbe ne bi prinesla nobene koristi.
33 Družba DLH je v dupliki in na obravnavi pred Sodiščem nazadnje trdila, na eni strani, da se s pritožbo krši pravnomočnost sklepa Splošnega sodišča z dne 17. maja 2019, Deutsche Lufthansa/Komisija (T‑764/15, neobjavljen, EU:T:2019:349), in, na drugi strani, da Zvezna dežela nima več pravnega interesa, saj družba FFGH zaradi svojega trenutnega gospodarskega položaja ne omogoča več dobiti izplačila preostanka zadevne pomoči.
34 Zvezna dežela in Komisija trdita, da je treba trditve družbe DLH zavrniti.
Presoja Sodišča
35 Na prvem mestu, v zvezi s trditvijo družbe DLH v dupliki in na obravnavi pred Sodiščem, da pritožba ni dopustna, ker se z njo izpodbija pravnomočnost sklepa z dne 14. decembra 2017, Deutsche Lufthansa/Komisija (T‑764/15, EU:T:2017:933), je treba opozoriti, da v skladu s členom 127 Poslovnika Sodišča navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti ne izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom.
36 Ker se družba DLH v odgovoru na pritožbo ni sklicevala na trditev v zvezi s pravnomočnostjo sklepa z dne 14. decembra 2017, Deutsche Lufthansa/Komisija (T‑764/15, EU:T:2017:933), in ker ta trditev ne izhaja iz pravnih in dejanskih okoliščinah, ki so se razkrile med postopkom, je treba navedeno trditev šteti za prepozno in jo zato zavreči kot nedopustno.
37 Na drugem mestu, iz člena 56, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da lahko tisti, ki so se postopku pridružili, razen držav članic in institucij Evropske unije, vložijo pritožbo zoper odločitev Splošnega sodišča, le če se ta odločitev na njih neposredno nanaša.
38 V obravnavanem primeru Zvezna dežela, intervenientka pred Splošnim sodiščem, pravno zadostno dokazuje, da se izpodbijana sodba na njo neposredno nanaša.
39 Kot Zvezna dežela navaja v pritožbi, je namreč posledica te sodbe, na eni strani, obveznost Zvezne dežele, da izterja obroke zadevne pomoči, ki je bila že dodeljena družbi FFHG, in, na drugi strani, prepoved Zvezni deželi, da bi v prihodnje izplača nove obroke te pomoči.
40 Trditev, ki jo je družba DLH navedla na obravnavi pred Sodiščem in v skladu s katero družba FFHG glede na postopek zaradi insolventnosti, v katerem je zdaj zadnjenavedena družba, nikakor ne bi mogla več prejeti preostalih obrokov zadevne pomoči, take ugotovitve ne more spremeniti. Tudi če to drži, je namreč z izpodbijano sodbo Zvezni deželi še vedno naloženo, da mora vsekakor izterjati obroke zadevne pomoči, ki jih je družbi FFHG že izplačala.
41 Poleg tega okoliščina, da Zvezna dežela naj ne bi sprejela vseh ukrepov, naloženih z izpodbijano sodbo, tudi če bi bila dokazana, ne more spremeniti ugotovitev iz točk 39 in 40 te sodbe, ki zadostujejo za dokaz, da se izpodbijana sodba neposredno nanaša na Zvezno deželo in da torej lahko ta zoper to sodbo vloži pritožbo, ne da bi bilo treba poleg tega preučiti, ali ima ta stranka pravni interes.
42 Na tretjem mestu, pooblastilo zastopnika Zvezne dežele izrecno določa, da lahko zastopa Zvezno deželo pred sodišči Unije v sporih s področja državnih pomoči. Poleg tega družba DLH ne trdi niti, a fortiori, ne dokazuje, da to pooblastilo, čeprav je bilo izdano 7. junija 2019, ni več veljavno. Zato navedeno pooblastilo izpolnjuje pogoje iz člena 44(1)(b) Poslovnika Sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2018, mobile.de/EUIPO, C‑418/16 P, EU:C:2018:128, točki 34 in 39).
43 Iz tega izhaja, da je pritožba Zvezne dežele dopustna.
Dopustnost nasprotne pritožbe, ki jo je vložila Komisija
Trditve strank
44 Družba DLH trdi, da nasprotna pritožba, ki jo je vložila Komisija, ni dopustna, ker, prvič, v njej v nasprotju s tem, kar določa člen 177(1)(b) Poslovnika Sodišča, ni naveden dan, ko je bila pritožba Zvezne dežele vročena tej instituciji.
45 Drugič, z nasprotno pritožbo, ki jo je vložila Komisija, naj bi bil kršen člen 178(3), drugi stavek, tega poslovnika, ker naj bi bila ta večidel enaka odgovoru, ki ga je ta institucija vložila na glavno pritožbo.
46 Tretjič, ta nasprotna pritožba naj ne bi bila dopustna, ker naj sama glavna pritožba ne bi bila dopustna.
47 Četrtič, vložitev navedene nasprotne pritožbe naj bi pomenila zlorabo, ker naj Komisija zoper Zvezno republiko Nemčijo ne bi začela nobenega postopka za ugotavljanje kršitev, čeprav naj bi jo družba DLH obvestila, da po sprejetju sklepa Hahn IV niti družba FFHG niti Zvezna dežela od družbe Ryanair nista izterjali zadevnih pomoči, da bi se ustrezni zneski prenesli na blokiran račun.
48 Komisija in Zvezna dežela trdita, da je treba trditve družbe DLH zavrniti.
Presoja Sodišča
49 Prvič, glede trditve družbe DLH, da nasprotna pritožba Komisije ni dopustna, ker tudi pritožba Zvezne dežele ni dopustna, zadostuje ugotoviti, da je treba to trditev glede na ugotovitve iz točk od 35 do 43 te sodbe zavrniti.
50 Drugič, opozoriti je treba, da lahko v skladu s členoma 172 in 174 Poslovnika Sodišča stranke v zadevi pred Splošnim sodiščem, ki imajo interes za ugoditev pritožbi ali njeno zavrnitev, vložijo odgovor na pritožbo, v katerem predlagajo, naj se pritožbi v celoti ali deloma ugodi ali naj se pritožba v celoti ali deloma zavrne. Te stranke lahko v skladu s členom 176 ter členom 178(1) in (3) tega poslovnika tudi vložijo nasprotno pritožbo, ki jo je treba vložiti z ločeno vlogo, ki ni odgovor na pritožbo, in s katero se predlaga, naj se odločba Splošnega sodišča v celoti ali deloma razveljavi na podlagi pravnih razlogov in trditev, ki ne smejo biti enaki razlogom in trditvam iz odgovora na pritožbo (sklep z dne 7. decembra 2017, Eurallumina/Komisija, C‑323/16 P, EU:C:2017:952, točka 30, in sodba z dne 3. septembra 2020, Vereniging tot Behoud van Natuurmonumenten in Nederland in drugi/Komisija, C‑817/18 P, EU:C:2020:637, točka 47).
51 Iz teh določb, obravnavanih skupaj, je razvidno, da se z odgovorom na pritožbo ne more predlagati razveljavitev odločbe Splošnega sodišča iz razlogov, ki so drugačni in neodvisni od tistih, navedenih v pritožbi, saj se taki razlogi lahko uveljavljajo le v okviru nasprotne pritožbe (sodba z dne 3. septembra 2020, Vereniging tot Behoud van Natuurmonumenten in Nederland in drugi/Komisija, C‑817/18 P, EU:C:2020:637, točka 48). Iz tega tudi izhaja, da mora nasprotna pritožba načeloma vsebovati razloge in trditve, ki so drugačni in neodvisni od tistih, ki so bili navedeni v odgovoru na glavno pritožbo, ki ga je vložila ista stranka.
52 V obravnavani zadevi se več pritožbenih razlogov, navedenih v nasprotni pritožbi, ki jo je vložila Komisija, delno prekriva s trditvami, ki jih je ta navedla v odgovoru na pritožbo, ki ga je vložila v podporo pritožbi zvezne dežele.
53 Vendar je treba navesti, da Komisija z nasprotno pritožbo predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, pri čemer navaja razloge, ki so deloma neodvisni in drugačni od tistih, navedenih v glavni pritožbi. V skladu s pravili, navedenimi v točki 50 te sodbe, takega predloga ni bilo mogoče vložiti niti takih razlogov uveljavljati v odgovoru na pritožbo, tako da je Komisija nasprotno pritožbo vložila v skladu s temi pravili. V teh okoliščinah ji ni mogoče očitati, da je v nasprotni pritožbi navedla vse pritožbene razloge v utemeljitev njenega predloga za razveljavitev izpodbijane sodbe, vključno s tistimi, ki so bili navedeni tudi v njenem odgovoru na pritožbo, namesto da bi navedbo svojih razlogov razdelila med to nasprotno pritožbo in odgovor na pritožbo, saj bi s tem lahko ogrozila doslednost svojega razlogovanja (glej v tem smislu sklep z dne 7, decembra 2017, Eurallumina/Komisija, C‑323/16 P, EU:C:2017:952, točka 31).
54 Tretjič, v skladu s členom 177(1)(b) Poslovnika Sodišča mora biti v nasprotni pritožbi naveden dan, ko je bila glavna pritožba vročena stranki, ki vlaga nasprotno pritožbo. Vendar Družba DLH navaja, da te navedbe v nasprotni pritožbi, ki jo je Komisija vložila v tej zadevi, ni.
55 Čeprav je res, da te navedbe v tej nasprotni pritožbi ni, ni sporno, da je dan, ko je bila glavna pritožba vročena Komisiji, in sicer 5. avgust 2021, izrecno naveden v odgovoru na to glavno pritožbo, ki ga je vložila Komisija in ki je bil vročen družbi DLH in Zvezni deželi. Poleg tega nikakor ni sporno, da je Komisija to nasprotno pritožbo vložila v za to določenem roku.
56 Iz tega sledi, da okoliščina, da Komisija v nasprotno pritožbo ni vključila navedbe iz člena 177(1)(b) Poslovnika Sodišča, ne pomeni nepravilnosti, ki bi lahko povzročila nedopustnost te nasprotne pritožbe, saj so druge stranke imele možnost preveriti, ali je bila navedena nasprotna pritožba vložena v dveh mesecih od vročitve pritožbe.
57 V nasprotju s tem, kar družba DLH trdi v dupliki na glavno pritožbo, okoliščina, da se s predlogi iz odgovora Komisije na glavno pritožbo predlaga, naj se izpodbijana sodba razveljavi, in ne, kot zahteva člen 174 Poslovnika Sodišča, da se tej pritožbi v celoti ali deloma ugodi oziroma da se ta pritožba v celoti ali deloma zavrne, ne more spremeniti takega sklepa. Taka nepravilnost namreč povzroči zgolj nedopustnost predloga, s katerim Komisija v tem odgovoru na pritožbo predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet, C‑45/15 P, EU:C:2017:402, točka 21).
58 Nazadnje, tudi če bi bila okoliščina, da Zvezna dežela ni sprejela ukrepov, potrebnih za izvršitev izpodbijane sodbe ali sklepa Hahn IV, dokazana, ta okoliščina ne more povzročiti nedopustnosti nasprotne pritožbe Komisije, s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.
59 Zato je nasprotna pritožba Komisije dopustna.
Utemeljenost glavne pritožbe in nasprotne pritožbe Komisije
Uvodne ugotovitve
60 Zvezna dežela v utemeljitev pritožbe navaja pet pritožbenih razlogov, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 263, četrti odstavek, PDEU in nezadostno obrazložitev, drugi na napačno uporabo prava pri presoji ciljnega območja letališča Frankfurt‑Hahn, tretji na kršitev načela ne ultra petita, četrti na neupoštevanje pogojev, pod katerimi lahko Komisija opusti uvedbo formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU, in peti na kršitev člena 264 PDEU.
61 Komisija v utemeljitev nasprotne pritožbe navaja šest pritožbenih razlogov, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 263 PDEU, drugi na kršitev pravil o dokaznem bremenu, obveznosti odgovora na trditve strank in njihovega zaslišanja, tretji na uporabo napačnega merila za preučitev veljavnosti sklepov Komisije o neuvedbi formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU, četrti na napačno razlago Smernic o pomoči za letalski sektor, peti na kršitev pravil o dokaznem bremenu in šesti na kršitev Poslovnika Splošnega sodišča, napačen preizkus po uradni dolžnosti in izkrivljanje dokaza.
Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na neobstoj procesnega upravičenja družbe DLH
Trditve strank
– Prvi razlog iz glavne pritožbe
62 Zvezna dežela s prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je kršilo člen 263, četrti odstavek, PDEU in svojo obveznost obrazložitve.
63 V drugem delu tega prvega pritožbenega razloga Zvezna dežela natančneje meni, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah 62 in 86 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je iz analize celotne tožbe razvidno, da je družba DLH pred njim uveljavljala kršitev svojih procesnih pravic. Družba DLH naj bi se namreč v tej tožbi omejila na navedbo napak, ki jih je Komisija storila pri odobritvi zadevne pomoči. Splošno sodišče naj bi poleg tega s tem, da se je omejilo na ugotovitev, da zatrjevanje take kršitve izhaja iz analize celotne navedene tožbe, kršilo svojo obveznost obrazložitve.
64 Komisija na eni strani meni, da je Splošno sodišče izkrivilo vsebino te tožbe ali jo vsaj pravno napačno razlagalo, ker je menilo, da je ta vsebovala en sam tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev procesnih pravic družbe DLH, čeprav je dejansko vsebovala več tožbenih razlogov. Na drugi strani naj bi bila trditev Splošnega sodišča v točkah 59, 62 in 86 izpodbijane sodbe, da zadostuje, da je kršitev procesnih pravic predmet očitkov v tožbi ali da izhaja iz celotne tožbe, v nasprotju s členom 263, četrti odstavek, PDEU.
65 Družba DLH odgovarja, da je v točki 55 in naslednjih tožbe na prvi stopnji izrecno zatrjevala kršitev svojih procesnih pravic, saj je ta vidik celo naveden v predmetu tožbe na prvi stopnji in v tožbenih razlogih, navedenih v utemeljitev te tožbe, kot je razvidno iz točke 14 te tožbe.
– Drugi razlog iz nasprotne pritožbe Komisije
66 Komisija ob podpori Zvezne dežele z drugim pritožbenim razlogom iz nasprotne pritožbe trdi, da je Splošno sodišče kršilo pravila o dokaznem bremenu ter svojo obveznost odgovoriti na trditve strank in te stranke zaslišati.
67 Komisija v prvem delu tega drugega pritožbenega razloga trdi, da družba DLH pred Splošnim sodiščem ni nikoli trdila, da si letališči Frankfurt‑Hahn in Frankfurt na Majni konkurirata, niti da bi lahko pomoči v korist prvega imele kakršen koli učinek na drugo.
68 Splošno sodišče naj bi zato v točki 50 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker naj bi se sklicevalo na trditev, ki naj je družba DLH ne bi podala pred njim in katere resničnosti naj nikakor ne bi preučilo.
69 Splošno sodišče naj bi v točkah od 52 do 54 izpodbijane sodbe ugotovilo obstoj konkurenčnega pritiska družbe Ryanair na družbo DLH, ki bi se zmanjšal, če zadevna pomoč ne bi bila dodeljena družbi FFHG, ne da bi preučilo dokaze, ki sta jih predložili družba DLH in Komisija, s čimer naj bi bila kršena tudi pravila o dokaznem bremenu.
70 Družba DLH odgovarja, da je v tožbi na prvi stopnji dokazala, da si zadevni letališči konkurirata. Tak konkurenčni položaj naj bi temeljil na okoliščini, navedeni v točkah 43 in 117 ter naslednjih te tožbe, da se ciljna območja teh letališč prekrivajo. Poleg tega naj bi v točki 43 navedene tožbe zatrjevala, da med navedenima letališča obstaja konkurenca glede letalskih povezav s teh letališč.
71 Poleg tega naj Komisija ne bi mogla izpodbijati dejstva, ki ga je ugotovilo Splošno sodišče, da si letališči Frankfurt na Majni in Frankfurt‑Hahn konkurirata, saj je nasprotna pritožba omejena na pravne razloge.
72 Podredno, družba DLH naj bi dokazala, da je letališče Frankfurt‑Hahn izvajalo konkurenčni pritisk na letališče Frankfurt na Majni, tako da je zadnjenavedeno letališče družbi Ryanair marca 2017 omogočilo odprtje baze.
73 Komisija v drugem delu drugega pritožbenega razloga iz nasprotne pritožbe Splošnemu sodišču očita, da je v točkah 52 in 53 izpodbijane sodbe ugotovilo, da si družbi Ryanair in DLH z leti na iste destinacije, ki jih družba Ryanair ponuja iz z letališča Frankfurt‑Hahn, družba DLH pa jih opravlja z letališča Frankfurt na Majni, konkurirata. Komisija pa naj bi pred Splošnim sodiščem trdila, da so leti, ki jih je družba DLH zagotavljala z letališča Frankfurt na Majni, zajemali „premium lete“ in potnike v tranzitu, medtem ko je družba Ryanair zagotavljala nizkocenovne lete v okviru prevoza „od točke do točke“. Komisija naj bi tudi dokazala, da domnevni dokazi, ki jih je predložila družba DLH, niso vsebovali nobene informacije o gibanju števila potnikov in cen ter da so obstajali veliki dvomi o tem, na katerih linijah je družba DLH dejansko opravljala lete in na katere datume. Ker naj bi bila ta trditev Komisije zelo pomembna za izid zadeve, bi moralo Splošno sodišče nanjo odgovoriti.
74 Družba DLH odgovarja, da Splošno sodišče ni dolžno upoštevati trditev, navedenih pred njim, ampak mora le zagotoviti spoštovanje pravice do izjave.
Presoja Sodišča
75 Ker je bil sporni sklep naslovljen na Zvezno republiko Nemčijo, in ne na družbo DLH, je treba opozoriti, da člen 263, četrti odstavek, PDEU določa dva primera, v katerih se fizični ali pravni osebi prizna procesno upravičenje za vložitev tožbe zoper akt Unije, ki ni naslovljen nanjo. Na eni strani je takšno tožbo mogoče vložiti, če se ta akt nanjo neposredno in posamično nanaša. Na drugi strani lahko ta oseba vloži tožbo zoper predpis, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov, če se ta predpis nanjo neposredno nanaša (sodba z dne 31. januarja 2023, Komisija/Braesch in drugi, C‑284/21 P, EU:C:2023:58, točka 50 in navedena sodna praksa).
76 V zvezi s tem je treba najprej navesti, da je Splošno sodišče v točki 33 izpodbijane sodbe presodilo, da se sporni sklep nanaša na individualno pomoč in ga zato ni mogoč šteti za predpis. Poleg tega se ta ugotovitev v okviru teh pritožb ne izpodbija.
77 Dalje, glede vprašanja, ali se sporni sklep na družbo DLH „neposredno in posamično“ nanaša v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da subjekti, ki niso naslovniki sklepa, lahko trdijo, da se ta nanje posamično nanaša, le če ta sklep nanje vpliva zaradi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, ki jih razločuje od vseh drugih oseb, in jih zato individualizira podobno kot naslovnika (glej zlasti sodbi z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija, 25/62, EU:C:1963:17, str. 223, in z dne 31. januarja 2023, Komisija/Braesch in drugi, C‑284/21 P, EU:C:2023:58, točka 51).
78 Ker se je prvostopenjska tožba nanašala na sklep, ki ga je Komisija sprejela na področju državnih pomoči, je treba prav tako opozoriti, da je treba v okviru postopka nadzora nad državnimi pomočmi iz člena 108 PDEU razlikovati med, prvič, fazo predhodne preučitve pomoči, ki je določena v odstavku 3 tega člena, katere edini cilj je omogočiti Komisiji, da si oblikuje prvo mnenje o delni ali popolni združljivosti zadevne pomoči z notranjim trgom, in drugič, fazo preiskave iz odstavka 2 istega člena. Zgolj v okviru zadnjenavedene faze, katere namen je Komisiji omogočiti, da se v celoti seznani z vsemi podatki zadeve, Pogodba določa obveznost te institucije, da pozove zadevne stranke k predložitvi pripomb (glej zlasti sodbi z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 94, in z dne 31. januarja 2023, Komisija/Braesch in drugi, C‑284/21 P, EU:C:2023:58, točka 52).
79 Iz tega izhaja, kot je Splošno sodišče pravilno opozorilo v točki 36 izpodbijane sodbe, da kadar Komisija, ne da bi uvedla formalni postopek preiskave iz odstavka 2 člena 108 PDEU, s sklepom, sprejetim na podlagi odstavka 3 istega člena, ugotovi, da je pomoč združljiva z notranjim trgom, lahko osebe, ki so upravičene do takih postopkovnih jamstev, spoštovanje teh jamstev uveljavljajo le, če imajo možnost, da ta sklep izpodbijajo pred sodiščem Unije. Iz teh razlogov se tožba za razglasitev ničnosti takega sklepa, ki jo vloži „zadevna stranka“ v smislu člena 108(2) PDEU, razglasi za dopustno, kadar želi vlagatelj te tožbe z njeno vložitvijo zaščititi postopkovne pravice, ki jih ima na podlagi te določbe (glej zlasti sodbo z dne 31. januarja 2023, Komisija/Braesch in drugi, C‑284/21 P, EU:C:2023:58, točka 53 in navedena sodna praksa).
80 V zvezi s tem je treba spomniti, da je zakonodajalec Unije opredelitev pojma „zadevna stranka“, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, kodificiral v členu 1(h) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339), ki je bil nadomeščen s členom 1(h) Uredbe 2015/1589. V zadnjenavedeni določbi je analogen pojem „zainteresirana stranka“ opredeljen kot „kater[a] koli držav[a] članic[a] in kater[a] koli oseb[a], podjetje ali združenje podjetij, na katerih interese bi lahko dodelitev pomoči vplivala, predvsem upravičen[ec] pomoči, konkurenčna podjetja in poklicna združenja“ (sodba z dne 31. januarja 2023, Komisija/Braesch in drugi, C‑284/21 P, EU:C:2023:58, točka 58).
81 V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil sporni sklep sprejet ob koncu faze predhodne preučitve iz člena 108(3) PDEU, na katero se nanaša člen 4(3) Uredbe 2015/1589, in torej ne da bi bil začet formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU, na katerega se nanaša člen 4(4) te uredbe.
82 Splošno sodišče je torej pravilno ugotovilo, da je tožbo, ki jo je vložila družba DLH, mogoče šteti za dopustno, če je ta letalska družba na eni strani dokazala, da je „zainteresirana stranka“ v smislu člena 1(h) Uredbe 2015/1589, in če je na drugi strani zatrjevala kršitev svojih procesnih pravic.
83 Vendar Zvezna dežela in Komisija menita, da je Splošno sodišče v točkah od 32 do 64 izpodbijane sodbe napačno presodilo, da sta oba pogoja v obravnavanem primeru izpolnjena.
– Status „zainteresirane stranke“ družbe DLH
84 Splošno sodišče je v točkah od 39 do 56 izpodbijane sodbe razsodilo, da je družba DLH „zainteresirana stranka“ v smislu člena 1(h) Uredbe 2015/1589.
85 V zvezi s tem je treba na prvem mestu opozoriti, da čeprav pojem „zainteresirana stranka“ v smislu te določbe vključuje zlasti konkurenčna podjetja prejemnika pomoči, se ta pojem, kot je Splošno sodišče pravilno poudarilo v točki 44 izpodbijane sodbe, nanaša na nedoločeno število naslovnikov (glej v tem smislu sodbi z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točka 63, in z dne 31. januarja 2023, Komisija/Braesch in drugi, C‑284/21 P, EU:C:2023:58, točka 59).
86 Tako je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je podjetje, ki ni neposredni konkurent prejemnika pomoči, vseeno mogoče opredeliti za „zainteresirano stranko“ v smislu člena 1(h) Uredbe 2015/1589, če navedeno podjetje trdi, da dodelitev pomoči lahko vpliva na njegove interese, za kar se zahteva, da to podjetje pravno zadostno dokaže, da bi lahko pomoč konkretno vplivala na njegov položaj. Zato se za status „zainteresirane stranke“ ne zahteva nujno konkurenčno razmerje (glej v tem smislu zlati sodbe z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točki 64 in 65; z dne 2. septembra 2021, Ja zum Nürburgring/Konusuha, C‑647/19 P, EU:C:2021:666, točka 58, in z dne 31. januarja 2023, Komisija/Braesch in drugi, C‑284/21 P, EU:C:2023:58, točka 60).
87 Na drugem mestu je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točki 55 izpodbijane sodbe razsodilo, da dodelitev zadevne pomoči lahko konkretno vpliva na položaj družbe DLH glede, prvič, delovanja letališča Frankfurt na Majni, ki je prvo „glavno letališče“, in drugič, konkurence glede destinacij letov, ki jih družba DLH ponuja s tega letališča.
88 Natančneje, Splošno sodišče je, prvič, v točki 50 izpodbijane sodbe ugotovilo, da bi zadevna pomoč lahko vplivala na konkurenčni položaj letališča Frankfurt na Majni.
89 Vendar, kot Komisija pravilno navaja v prvem delu drugega pritožbenega razloga iz nasprotne pritožbe, iz tožbe na prvi stopnji ne izhaja, da se je družba DLH na tako trditev sklicevala za utemeljitev svojega procesnega upravičenja. Kot pa je bilo opozorjeno v točki 86 te sodbe, mora tožeča stranka sama dokazati, da bi lahko zadevni ukrep pomoči konkretno vplival na njen položaj.
90 Zato je bilo v točki 50 izpodbijane sodbe napačno uporabljeno pravo.
91 Drugič, Splošno sodišče je v točkah od 51 do 54 izpodbijane sodbe poudarilo, da je dodelitev zadevne pomoči s tem, da je družbi FFHG omogočila nadaljevanje njenih dejavnosti, družbi Ryanair omogočila ohranitev konkurenčnega pritiska na družbo DLH z letališča Frankfurt‑Hahn. Taka ugotovitev temelji na dejstvu, da sta ti letalski družbi konkurentki, ker ponujata lete na iste destinacije z letališč Frankfurt‑Hahn in Frankfurt na Majni, pri čemer to dejstvo potrjujejo, kot je navedeno v točki 51 izpodbijane sodbe, seznami destinacij, ki jih je družba DLH predložila v svojih procesnih vlogah in na obravnavi pred Splošnim sodiščem.
92 Iz te točke 51 tako izrecno izhaja, da je Splošno sodišče upoštevalo dokaze, ki jih je predložila družba DLH. Nasprotno pa, kot Komisija navaja v drugem delu drugega pritožbenega razloga iz nasprotne pritožbe, iz izpodbijane sodbe nikakor ne izhaja, da je Splošno sodišče upoštevalo njene trditve, ki jih je navedla zlasti v točkah od 33 do 40 duplike pred Splošnim sodiščem in s katerimi je izpodbijala upoštevnost dokazov, ki jih je predložila družba DLH, za presojo obstoja konkurenčnega razmerja med to letalsko družbo in družbo Ryanair.
93 V zvezi s tem je treba na eni strani opozoriti, da je v okviru pritožbe namen nadzora Sodišča zlasti to, da se preveri, ali je Splošno sodišče pravno zadostno odgovorilo na vse trditve, ki jih je navedla tožeča stranka, in na drugi, da pritožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj odgovora Splošnega sodišča na trditve, navedene na prvi stopnji, v bistvu pomeni sklicevanje na kršitev obveznosti obrazložitve, ki izhaja iz člena 36 Statuta Sodišča Evropske unije, ki se za Splošno sodišče uporablja v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta, in člena 117 Poslovnika Splošnega sodišča (glej v tem smislu sodbe z dne 20. maja 2010, Gogos/Komisija, C‑583/08 P, EU:C:2010:287, točka 29; z dne 29. septembra 2022, ABLV Bank/EOR, C‑202/21 P, E U:C:2022:734, točka 106, in z dne 2. februarja 2023, Španija in drugi/Komisija, C‑649/20 P, C‑658/20 P in C‑662/20 P, EU:C:2023:60, točka 118).
94 Splošno sodišče sicer ni dolžno podati razlage, ki bi izčrpno in zaporedoma sledila razlogovanju strank v sporu, in je obrazložitev torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih Splošno sodišče ni sprejelo njihovih trditev, Sodišču pa omogoča, da ima na voljo dovolj elementov za izvajanje nadzora (sodbi z dne 9. septembra 2008, FIAMM in drugi/Svet in komisija, C‑120/06 P in C‑121/06 P, EU:C:2008:476, točka 96, in z dne 1. decembra 2022, EUIPO/Vincenti, C‑653/20 P, EU:C:2022:945, točka 47).
95 Ker pa se je v obravnavani zadevi s podatki, ki jih je predložila Komisija, izpodbijala upoštevnost podatkov, ki jih je predložila družba DLH, bi moralo Splošno sodišče, da bi izpolnilo svojo obveznost obrazložitve, navesti razloge, iz katerih je menilo, da s temi dokazi ni mogoče izpodbiti njegove presoje, ki je temeljila na dokazih, ki jih je predložila družba DLH in v skladu s katero sta ta letalska družba in družba Ryanair dejavni na istem trgu zračnega prevoza potnikov in sta zato konkurentki.
96 Iz navedenega izhaja, da je Splošno sodišče s tem, da je razsodilo, da je družba DLH „zainteresirana stranka“ v smislu člena 1(h) Uredbe 2015/1589, napačno uporabilo pravo in kršilo svojo obveznost obrazložitve.
97 Zato je treba prvemu in drugemu delu drugega pritožbenega razloga Komisije ugoditi.
– Sklicevanje družbe DLH na kršitev njenih procesnih pravic
98 Na prvem mestu je treba navesti, da trditev Splošnega sodišča v točki 64 izpodbijane sodbe, da se je družba DLH v tožbi sklicevala na kršitev svojih procesnih pravic, temelji na njegovih ugotovitvah v točkah 62 in 63 te sodbe.
99 V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 62 navedene sodbe presodilo, da „iz analize celotne tožbe izhaja“, da se tožba, ki jo je vložila družba DLH, „nanaša na razglasitev ničnosti sklepa o nenasprotovanju, pri čemer se izpodbija dejstvo, da se s [tem] sklepom ni v celoti preučila [zadevna] pomoč, kar naj bi vplivalo na [družbo DLH], ker je zainteresirana stranka, in kršilo njeno pravico do izjave in njene procesne pravice“.
100 Splošno sodišče je v točki 63 izpodbijane sodbe tudi pojasnilo, da „je v zvezi s tožbo, s katero se izpodbija zakonitost sklepa, sprejetega brez začetka formalnega postopka, treba preučiti vse trditve, ki jih je [družba DLH] navedla v edinem tožbenem razlogu, da bi se presodilo, ali omogočajo ugotovitev resnih težav, zaradi katerih bi morala Komisija začeti navedeni postopek“.
101 Na drugem mestu, opozoriti je treba, da sodišče Unije ni pristojno, da tožbo tožeče stranke, s katero ta izpodbija izključno utemeljenost sklepa o presoji zadevnega ukrepa pomoči, razlaga tako, da je dejansko namenjena zaščiti postopkovnih pravic tožeče stranke v skladu s členom 108(2) PDEU, če tožeča stranka ni izrecno uveljavljala tožbenega razloga za to, ker bi bil sicer spremenjen predmet te tožbe (sodba z dne 2. septembra 2021, Ja zum Nürburgring/Komisija, C‑647/19 P, EU:C:2021:666, točka 115 in navedena sodna praksa).
102 Ob tem so trditve tožeče stranke, katerih namen je posebej dokazati, da bi Komisija morala začeti formalno fazo preiskave, dopustne, če se tožba, v katere utemeljitev se navajajo te trditve, dejansko nanaša na razglasitev ničnosti sklepa o neuvedbi takega postopka in če tožeča stranka v skladu z besedilom tožbe trdi, da zaradi neuvedbe postopka preiskave ni mogla uveljavljati procesnih jamstev, do katerih je upravičena (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2011, Belgija/Deutsche Post in DHL International, C‑148/09 P, EU:C:2011:603, točke od 61 do 63).
103 V obravnavani zadevi je res, prvič, da je družba DLH, kot je Splošno sodišče poudarilo v točki 62 izpodbijane sodbe, s tožbo, ki jo je vložila pri njem, predlagala razglasitev ničnosti sklepa Komisije o neuvedbi formalne faze preiskave iz člena 108(2) PDEU.
104 Ob tem je treba poudariti, drugič, da je Splošno sodišče, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 98 sklepnih predlogov, kršilo obveznost obrazložitve s tem, da je v točki 62 te sodbe zgolj navedlo, da sklicevanje družbe DLH na kršitev njenih procesnih pravic izhaja iz analize celotne tožbe. Nasprotno, Splošno sodišče bi se moralo izrecno sklicevati na točke te tožbe, na katere se je oprlo pri taki presoji, da bi, kot je bilo opozorjeno v točki 94 te sodbe, strankam omogočilo, da se seznanijo z razlogi, iz katerih je tako razsodilo, Sodišču pa, da opravi nadzor.
105 Tretjič, kot je generalni pravobranilec prav tako v bistvu navedel v točki 97 sklepnih predlogov, bi moralo Splošno sodišče preučiti še, kateri očitki družbe DLH so bili posebej namenjeni dokazovanju, da bi Komisija morala začeti formalno fazo preiskave.
106 Iz izpodbijane sodbe pa ni razvidno, da bi Splošno sodišče to preučilo. Nasprotno, iz točke 63 te sodbe izhaja, da je Splošno sodišče menilo, da mora, ker se je s tožbo izpodbijala zavrnitev Komisije, da začne formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU, preučiti vse trditve, ki jih je družba DLH navedla, da bi presodilo, ali te omogočajo ugotovitev resnih težav, zaradi katerih bi morala Komisija začeti tak postopek, ne da bi predhodno preverilo, ali je vsaka od teh trditev namenjena prav dokazovanju obstoja takih težav.
107 Iz tega sledi, da je Splošno sodišče pri presoji, v skladu s katero se je družba DLH sklicevala na kršitev svojih procesnih pravic, napačno uporabilo pravo in podalo nezadostno obrazložitev.
108 Zato je treba drugemu delu prvega pritožbenega razloga Zvezne dežele ugoditi.
109 Glede na vse navedeno in ne da bi bilo treba odločiti o prvem delu prvega pritožbenega razloga Zvezne dežele, niti o prvem pritožbenem razlogu in tretjem delu drugega pritožbenega razloga iz nasprotne pritožbe Komisije, s katerimi se iz drugih razlogov izpodbija dopustnost tožbe, niti o drugih pritožbenih razlogih iz glavne pritožbe in nasprotnih pritožb, s katerimi se izpodbija razlogovanje Splošnega sodišča v zvezi z vsebinsko presojo, in zlasti o pritožbenih razlogih, ki jih je družba DLH navedla v nasprotni pritožbi glede skladnosti pojma „celovit načrt“, ki ga je uporabilo Splošno sodišče, s členom 107 PDEU, je treba izpodbijano sodbo razveljaviti.
Tožba pred Splošnim sodiščem
110 V skladu s členom 61, prvi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče v primeru razveljavitve odločitve Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.
111 V tem primeru ni tako.
112 Glede na to, da je bilo pravo večkrat napačno uporabljeno in da obrazložitev ni zadostna, preizkus dopustnosti tožbe na prvi stopnji in po potrebi utemeljenosti te tožbe namreč vključuje presojo dejanskega stanja, za katero bi moralo Sodišče sprejeti dodatne ukrepe procesnega vodstva ali dodano preučiti spis.
113 Zato je treba zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču in pridržati odločitev o stroških.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
1. Sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 19. maja 2021, Deutsche Lufthansa/Komisija (T‑218/18, EU:T:2021:282), se razveljavi.
2. Zadeva se vrne v razsojanje Splošnemu sodišču Evropske unije.
3. Odločitev o stroških se pridrži.
Podpisi