SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 14. septembra 2023(*)
„Predhodno odločanje – Direktiva (EU) 2015/2302 – Člen 5 – Paketna potovanja in povezani potovalni aranžmaji – Odstop od pogodbe o paketnem potovanju – Neizogibne in izredne okoliščine – Pandemija covida-19 – Pravica do odstopa – Zahteva za celotno povračilo – Obveznost organizatorja potovanja, da zagotovi informacije – Člen 12 – Uporaba načel dispozitivnosti in odločanja v mejah zahtevkov, določenih v nacionalnem pravu – Učinkovito varstvo potrošnika – Preizkus, ki ga nacionalno sodišče opravi po uradni dolžnosti – Pogoji“
V zadevi C‑83/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Juzgado de Primera Instancia no 5 de Cartagena (sodišče prve stopnje št. 5 v Cartageni, Španija) z odločbo z dne 11. januarja 2022, ki je na Sodišče prispela 8. februarja 2022, v postopku
RTG
proti
Tuk Tuk Travel SL,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi A. Prechal (poročevalka), predsednica senata, M. L. Arastey Sahún, sodnica, F. Biltgen, N. Wahl in J. Passer, sodniki,
generalna pravobranilka: L. Medina,
sodna tajnica: L. Carrasco Marco, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 12. januarja 2023,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za špansko vlado I. Herranz Elizalde, agent,
– za češko vlado L. Halajová, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,
– za finsko vlado H. Leppo, agentka,
– za Evropski parlament P. López-Carceller in M. Menegatti, agenta,
– za Svet Evropske unije S. Sáez Moreno in L. Vétillard, agentki,
– za Evropsko komisijo I. Rubene in N. Ruiz García, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 23. marca 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5 Direktive (EU) 2015/2302 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih, spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/314/EGS (UL 2015, L 326, str. 1) glede na člena 114 in 169 PDEU ter na razlago zadnjenavedenih členov in člena 15 te direktive.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med RTG, potnikom, in družbo Tuk Tuk Travel SL, organizatorico potovanja, v zvezi z zneskom, ki ga je ta potnik plačal na podlagi sklenjene pogodbe o paketnem potovanju, katerega delno povračilo zahteva od te organizatorice potovanja po tem, ko je odstopil od te pogodbe o potovanju zaradi širjenja koronavirusa v državah potovanja.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodni izjavi 5 Direktive 2015/2302 je navedeno:
„V skladu s členom 26(2) in členom 49 PDEU notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem so zagotovljeni prosti pretok blaga in storitev ter svoboda ustanavljanja. Za ustvarjanje pravega notranjega trga za potrošnike na tem področju bi bilo treba harmonizirati pravice in obveznosti, ki izhajajo iz pogodb v zvezi s paketnim potovanjem in povezanimi potovalnimi aranžmaji, ob doseganju pravega ravnovesja med visoko ravnijo varstva potrošnikov in konkurenčnostjo podjetij.“
4 Člen 1 te direktive, naslovljen „Predmet urejanja“, določa:
„Namen te direktive je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga ter doseganju visoke in čim bolj enotne ravni varstva potrošnikov s približevanjem nekaterih vidikov zakonov in drugih predpisov držav članic glede pogodb med potniki in trgovci v zvezi s paketnimi potovanji in povezanimi potovalnimi aranžmaji.“
5 Člen 5 navedene direktive, naslovljen „Predpogodbene informacije“, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da – preden se potnik zaveže s pogodbo o paketnem potovanju ali kakršno koli ustrezno ponudbo – organizator in, kadar se turistični paket prodaja prek turističnega agenta, tudi turistični agent potniku zagotovita standardne informacije preko ustreznega obrazca iz dela A ali dela B Priloge I, in, kadar to velja za turistični paket, naslednje informacije:
(a) glavne značilnosti potovalnih storitev:
[…]
(g) informacije, da lahko potnik kadar koli pred začetkom turističnega paketa v skladu s členom 12(1) odstopi od pogodbe proti plačilu ustrezne odstopnine ali, po potrebi, standardnih odstopnin, ki jih zahteva organizator;
[…]
3. Informacije iz odstavkov 1 in 2 se zagotovijo na jasen, razumljiv in viden način. Kadar so take informacije podane pisno, so navedene čitljivo.“
6 Člen 12 iste direktive, naslovljen „Odstop od pogodbe o paketnem potovanju in pravica do umika pred začetkom turističnega paketa“, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da lahko potnik kadar koli pred začetkom turističnega paketa odstopi od pogodbe o paketnem potovanju. Kadar potnik odstopi od pogodbe o paketnem potovanju v skladu s tem odstavkom, se lahko od njega zahteva, da organizatorju plača ustrezno in upravičeno odstopnino. Pogodba o paketnem potovanju lahko določa razumne standardne odstopnine, izračunane na podlagi tega, koliko časa pred začetkom turističnega paketa pride do odstopa od pogodbe, ter pričakovanih prihrankov stroškov in prihodkov iz nadomestne uporabe potovalnih storitev. Če standardnih odstopnin ni, znesek odstopnine ustreza ceni turističnega paketa, od katere se odštejejo prihranki stroškov in prihodki iz nadomestne uporabe potovalnih storitev. Organizator na zahtevo potnika predloži obrazložitev zneska odstopnin.
2. Ne glede na odstavek 1 ima potnik v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin v kraju potovanja ali neposredni bližini, ki znatno vplivajo na izvedbo turističnega paketa, ali okoliščin, ki znatno vplivajo na prevoz potnikov v kraj potovanja, pravico, da pred začetkom turističnega paketa odstopi od pogodbe o paketnem potovanju brez plačila kakršne koli odstopnine. V primeru odstopa od pogodbe o paketnem potovanju v skladu s tem odstavkom je potnik upravičen do celotnega povračila vseh plačil za turistični paket, ni pa upravičen do dodatnega nadomestila.
[…]“
7 Člen 23 Direktive 2015/2302, naslovljen „Obvezna narava te direktive“, določa:
„1. Izjava organizatorja turističnega paketa ali trgovca, ki omogoča povezan potovalni aranžma, da deluje izključno kot ponudnik potovalnih storitev, kot posrednik ali v kakršni koli drugi vlogi ali da turistični paket ali povezan potovalni aranžma ne šteje za turistični paket ali povezan potovalni aranžma, tega organizatorja ali trgovca ne oprosti obveznosti, ki so mu naložene v skladu s to direktivo.
2. Potniki se ne morejo odpovedati pravicam, ki so jim dodeljene z nacionalnimi predpisi za prenos te direktive.
3. Nobena pogodbena ureditev ali izjava potnika, s katero se neposredno ali posredno bodisi odpove pravicam, ki so mu dodeljene na podlagi te direktive, ali jih omejuje ali se skuša izogniti uporabi te direktive, za potnika ni zavezujoča.“
8 Člen 24 te direktive, naslovljen „Izvrševanje“, določa:
„Države članice zagotovijo, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za zagotavljanje skladnosti s to direktivo.“
9 V delu A Priloge I k navedeni direktivi, naslovljenem „Obrazec standardnih informacij za pogodbe o paketnem potovanju, kadar je možna uporaba hiperpovezav“, je v besedilnem okviru predstavljena vsebina tega obrazca in navedeno je, da potnik prek hiperpovezave prejme naslednje informacije:
„Ključne pravice na podlagi Direktive (EU) 2015/2302.
[…]
– Potniki lahko v primeru izrednih okoliščin odstopijo od pogodbe pred začetkom turističnega paketa brez plačila kakršne koli odstopnine, na primer, če so v kraju potovanja resne varnostne težave, ki bi verjetno vplivale na turistični paket.
[…]“
10 V delu B Priloge I k Direktivi 2015/2302, naslovljenem „Obrazec standardnih informacij za pogodbe o paketnem potovanju v primerih, ki niso zajeti v delu A“, je v besedilnem okviru pojasnjena vsebina tega obrazca in so navedene iste temeljne pravice, podeljene s to direktivo, kot so navedene v delu A Priloge I k tej direktivi.
Špansko pravo
Kraljeva zakonska uredba 1/2007
11 S členoma 153 in 160 spremenjenega besedila splošnega zakona o varstvu potrošnikov in uporabnikov in drugih dopolnilnih zakonov, potrjenega s kraljevo zakonsko uredbo 1/2007 z dne 16. novembra 2007 (BOE št. 287 z dne 30. novembra 2007, str. 49181), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, ter z deloma A in B Priloge II k tej uredbi se v špansko pravo prenašajo člena 5 in 12 Direktive 2015/2302 ter dela A in B Priloge I k tej direktivi.
Zakonik o civilnem postopku
12 Člen 216 Ley 1/2000 de Enjuiciamiento Civil (zakon 1/2000 o zakoniku o civilnem postopku) z dne 7. januarja 2000 (BOE št. 7 z dne 8. januarja 2000, str. 575), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakonik o civilnem postopku), določa:
„Civilna sodišča odločajo o sporih, ki so jim predloženi, na podlagi navedenih dejstev, dokazov in zahtevkov strank, razen če zakon v posameznem primeru določa drugače.“
13 Člen 218(1) zakonika o civilnem postopku določa:
„Sodna odločba mora biti jasna in natančna ter mora ustrezati tožbi in drugim zahtevkom strank, ki so bili pravočasno uveljavljani v postopku. Vsebovati mora vse potrebne ugotovitve in odločitev o ugoditvi zahtevkom ali o njihovi zavrnitvi ter razrešitev vseh spornih vprašanj, o katerih se je razpravljalo.
Sodišče odloči v skladu s predpisi, ki se uporabljajo za obravnavano zadevo, čeprav stranki teh nista pravilno navajali ali se nanje sklicevali, pri čemer se ne sme oddaljiti od predmeta tožbe z upoštevanjem pravnih in dejanskih elementov, ki se razlikujejo od tistih, ki so jih želele uveljavljati stranke.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
14 Potnik RTG je 10. oktobra 2019 od družbe Tuk Tuk Travel kupil paketno potovanje za dve osebi v Vietnam in Kambodžo z odhodom 8. marca 2020 iz Madrida (Španija) in z načrtovano vrnitvijo 24. marca 2020.
15 Ob sklenitvi zadevne pogodbe o paketnem potovanju je tožeča stranka v postopku v glavni stvari plačala znesek 2402 EUR kot predplačilo od skupne cene potovanja, ki je znašala 5208 EUR. Splošni pogoji te pogodbe so med drugim vsebovali informacije o možnosti odstopa od te pogodbe pred datumom odhoda proti plačilu odstopnine. Te informacije niso določale možnosti odstopa od navedene pogodbe v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin v kraju potovanja ali njegovi neposredni bližini, ki bi znatno vplivale na izvedbo te pogodbe.
16 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je z elektronskim sporočilom z dne 12. februarja 2020 toženo stranko iz postopka v glavni stvari obvestila o svoji odločitvi, da zaradi širjenja koronavirusa v Aziji odstopi od zadevne pogodbe o paketnem potovanju, in od nje zahtevala povračilo vseh zneskov, do katerih naj bi bila upravičena.
17 Tožena stranka v postopku v glavni stvari ji je 14. februarja 2020 odgovorila, da ji bo v primeru odpovedi potovanja, po odbitku stroškov odpovedi, povrnjen znesek 81 EUR. Istega dne je tožeča stranka v postopku v glavni stvari ponovila svojo odločitev o odstopu in oporekala znesku stroškov odpovedi.
18 Tožena stranka v postopku v glavni stvari je 4. marca 2020 tožečo stranko v postopku v glavni stvari obvestila, da ji bo povrnila znesek 302 EUR, ker je letalska družba, zadolžena za izvedbo zadevnega leta, svojim potnikom zagotovila ugodnost brezplačne odpovedi.
19 Po tej informaciji je tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ne da bi jo zastopal odvetnik, proti toženi stranki v postopku v glavni stvari pri Juzgado de Primera Instancia n° 5 de Cartagena (sodišče prve stopnje št. 5 v Cartageni, Španija), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo. V tožbi trdi, da je bila njena odločitev o odstopu od zadevne pogodbe o paketnem potovanju sprejeta skoraj en mesec pred predvidenim datumom odhoda zaradi višje sile, in sicer širjenja koronavirusa v Aziji. Zahteva, naj se toženi stranki v postopku v glavni stvari naloži, da ji povrne dodatni znesek 1500 EUR. Meni namreč, da preostalih 601 EUR ustreza administrativnim stroškom, ki so nastali toženi stranki v postopku v glavni stvari.
20 Tožena stranka v postopku v glavni stvari je tej zahtevi nasprotovala, pri čemer je trdila, da je bilo tako na dan odstopa od zadevne pogodbe o paketnem potovanju kot na predvideni datum odhoda še vedno mogoče normalno potovati v države potovanja. Poleg tega trdi, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari sprejela splošne pogoje te pogodbe, ki so določali, da v primeru odstopa administrativni stroški znašajo 15 % skupne cene zadevnega potovanja in da odstopnina ustreza stroškom, ki so jih zaračunali njeni ponudniki.
21 Ker stranki nista zahtevali ustne obravnave, se je 22. junija 2021 začelo posvetovanje o zadevi.
22 Vendar je predložitveno sodišče s sklepom z dne 15. septembra 2021 stranki v postopku v glavni stvari pozvalo, naj v desetih dneh predložita stališča o sklopu vprašanj, ki se v bistvu nanašajo na spoštovanje prava Unije, zlasti Direktive 2015/2302.
23 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari v zvezi s tem ni predložila stališč. Tožena stranka v postopku v glavni stvari je ponovila svoje stališče, da na dan odstopa od sklenjene pogodbe o paketnem potovanju ni bilo nobenega razloga, da se zadevno potovanje ne bi izvedlo. Poleg tega naj tožeča stranka v postopku v glavni stvari ne bi nikoli zatrjevala pomanjkanja informacij ali kakršne koli opustitve v zvezi z njenimi pravicami.
24 Predložitveno sodišče se v predlogu za sprejetje predhodne odločbe po eni strani sprašuje o veljavnosti člena 5 Direktive 2015/2302 glede na člen 169 PDEU v povezavi s členom 114 PDEU, ker naj ta člen 5 ne bi določal obveznosti organizatorja potovanja, da potrošnika obvesti o možnosti, da v primeru nastanka neizogibnih in izrednih okoliščin odstopi od pogodbe o paketnem potovanju, ki jo je sklenil, tako da dobi povrnjeno celoto vseh plačil. V obravnavanem primeru tožeča stranka iz postopka v glavni stvari tako naj ne bi vedela za obstoj svoje pravice do celotnega povračila teh plačil, kadar take okoliščine nastanejo. Predložitveno sodišče se zato sprašuje, ali takšna neobvestitev zadevnega potrošnika temu ne otežuje obrambe njegovih pravic in interesov, zlasti če ga, kot v obravnavanem primeru, ne zastopa odvetnik, in ali ta neobvestitev ne ogroža cilja doseganja visoke ravni varstva potrošnikov, ki mu sledi Direktiva 2015/2302.
25 Po drugi strani se predložitveno sodišče sprašuje, ali lahko potrošniku v primeru nastanka neizogibnih in izrednih okoliščin, ki znatno vplivajo na izvedbo zadevne pogodbe o paketnem potovanju, na podlagi prava Unije po uradni dolžnosti odobri povračilo celote vseh plačil. Takšna možnost naj bi zagotavljala cilj, naveden v prejšnji točki. Vendar naj ta možnost ne bi upoštevala temeljnih načel španskega procesnega prava, in sicer načel dispozitivnosti in sodnega odločanja v mejah zahtevkov, določenih v členu 218(1) zakonika o civilnem postopku.
26 V teh okoliščinah je Juzgado de Primera Instancia n° 5 de Cartagena (sodišče prve stopnje št. 5 v Cartageni) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 169(1) in (2)(a) ter člen 114(3) PDEU razlagati tako, da nasprotujeta členu 5 Direktive 2015/2302 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih, ker ta člen med obvezne predpogodbene informacije za potnika ne vključuje pravice, ki mu je priznana s členom 12 te direktive, da v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin, ki znatno vplivajo na izvedbo potovanja, odstopi od pogodbe pred začetkom potovanja in prejme celotno povračilo plačanega zneska?
2. Ali člena 114 in 169 PDEU ter člen 15 Direktive 2015/2302 nasprotujejo uporabi načel dispozitivnosti in odločanja v mejah zahtevkov iz člena 216 in člena 218(1) [zakonika o civilnem postopku], če lahko ti procesni načeli ovirata popolno varstvo tožeče stranke kot potrošnika?“
Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
27 Češka vlada v bistvu izpodbija dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ker naj zahtevana razlaga ne bi bila potrebna za rešitev spora o glavni stvari. Zlasti trdi, da vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, nista utemeljeni, ker strah pred širjenjem koronavirusa v Aziji, na katerega se sklicuje tožeča stranka v postopku v glavni stvari, za odstop od pogodbe o paketnem potovanju skoraj en mesec pred začetkom njenega odhoda ne pomeni neizogibnih in izrednih okoliščin v kraju potovanja ali neposredni bližini, ki so znatno vplivale na izvedbo te pogodbe o potovanju, ali okoliščin, ki so znatno vplivale na prevoz potnikov v kraj potovanja, kot se zahteva v členu 12(2) Direktive 2015/2302.
28 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v okviru postopka iz člena 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, nacionalno sodišče edino pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari (sodba z dne 27. aprila 2023, Legea, C‑686/21, EU:C:2023:357, točka 24 in navedena sodna praksa). Sodišče je pristojno le, da glede na dejansko stanje, ki ga navede nacionalno sodišče, odloči o razlagi ali veljavnosti besedila Evropske unije (sodba z dne 27. aprila 2023, AxFina Hungary, C‑705/21, EU:C:2023:352, točka 28 in navedena sodna praksa). Poleg tega so izključno nacionalna sodišča, ki odločajo o sporu in morajo prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, tista, ki glede na dejansko stanje posamezne zadeve presodijo o potrebi po predložitvi vprašanja za predhodno odločanje, da bi lahko izdala svojo sodbo, in o upoštevnosti vprašanj, ki jih postavijo Sodišču (glej v tem smislu sodbi z dne 16. decembra 1981, Foglia, 244/80, EU:C:1981:302, točka 15, in z dne 7. junija 2018, Scotch Whisky Association, C‑44/17, EU:C:2018:415, točka 22 in navedena sodna praksa).
29 V obravnavanem primeru je treba vprašanje, ali je mogoče dejstva, na katera se sklicuje tožeča stranka v postopku v glavni stvari, da bi utemeljila svoj odstop od zadevne pogodbe o paketnem potovanju, opredeliti kot „neizogibne in izredne okoliščine“ v smislu Direktive 2015/2302, prepustiti samostojni presoji predložitvenega sodišča. Poleg tega predložitveno sodišče ni menilo, da je za rešitev spora, o katerem odloča, treba postaviti vprašanje za predhodno odločanje glede obsega pojma „neizogibne in izredne okoliščine“ v smislu te direktive.
30 Predlog za sprejetje predhodne odločbe je torej dopusten.
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
31 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje o veljavnosti člena 5 Direktive 2015/2302 glede na člen 169(1) in (2)(a) ter člen 114(3) PDEU, ker naj ta člen 5 organizatorju potovanja ne bi nalagal, da potnika obvesti o njegovi pravici iz člena 12(2) te direktive, da v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin, ki znatno vplivajo na izvedbo pogodbe o paketnem potovanju, odstopi od te pogodbe o paketnem potovanju brez plačila kakršnekoli odstopnine in dobi celotno povračilo vseh plačil za ta turistični paket.
32 Španska vlada in Evropska komisija izpodbijata dopustnost tega vprašanja. Komisija trdi, da je navedeno vprašanje hipotetično, ker člen 5(1) Direktive 2015/2302 določa obveznost obvestitve potnika o njegovi pravici do odstopa iz člena 12(2) te direktive.
33 V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko Sodišče zavrne odločanje o predlogu nacionalnega sodišča samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 25. julija 2018, AY (Nalog za prijetje – priča), C‑268/17, EU:C:2018:602, točka 25 in navedena sodna praksa).
34 Predložitveno sodišče pa Sodišče sprašuje o obsegu člena 5(1) Direktive 2015/2302. Razlaga obsega te določbe je namreč predpogoj za presojo njene veljavnosti. Ta razlaga ne pomeni presoje hipotetičnega problema, tako da Komisija napačno trdi, da to vprašanje ni dopustno.
35 Ob tem je treba v zvezi z razlago obsega člena 5(1) Direktive 2015/2302 poudariti, da ta določba predpisuje, da države članice zagotovijo, da organizator potovanja potniku, preden se ta potnik zaveže s pogodbo o paketnem potovanju, sporoči med drugim standardne informacije preko ustreznega obrazca iz dela A ali dela B Priloge I k tej direktivi.
36 V obrazcih standardnih informacij, določenih v delu A in delu B Priloge I k navedeni direktivi, so s hiperpovezavo ali – če take hiperpovezave ni – izrecno navedene ključne pravice, o katerih je treba obvestiti potnike. Med temi pravicami je glede na sedmo alineo dela A in dela B te priloge pravica potnikov turističnega paketa, da „v primeru izrednih okoliščin odstopijo od pogodbe pred začetkom turističnega paketa brez plačila kakršne koli odstopnine, na primer, če so v kraju potovanja resne varnostne težave, ki bi verjetno vplivale na turistični paket“. Ta sedma alinea tako prikazuje in ponazarja vsebino pravice do odstopa od pogodbe, ki jo tem potnikom daje člen 12(2) iste direktive.
37 Zato v nasprotju s tem, kar je menilo predložitveno sodišče, člen 5(1) Direktive 2015/2302 iz predpogodbenih informacij, ki jih je treba zagotoviti potniku, ne izključuje tistih, ki se nanašajo na pravico potnika, ki jo ima na podlagi člena 12(2) te direktive, da odstopi od pogodbe o potovanju pred začetkom turističnega paketa brez plačila kakršne koli odstopnine, če obstajajo neizogibne in izredne okoliščine, ki znatno vplivajo na izvedbo turističnega paketa.
38 Glede na obseg člena 5(1) Direktive 2015/2302 na vprašanje predložitvenega sodišča glede veljavnosti tega člena ni treba odgovoriti. Ker namreč navedeni člen zahteva, da je treba potnika obvestiti o njegovi pravici do odstopa iz člena 12(2) te direktive, se vprašanje veljavnosti člena 5 navedene direktive glede na člen 169(1) in (2)(a) PDEU ter člen 114(3) PDEU, ker naj ta člen 5 ne bi nalagal, da je treba potrošnika obvestiti o tej pravici do odstopa, ne postavlja.
39 Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(1) Direktive 2015/2302 razlagati tako, da organizatorju potovanja nalaga, da potnika obvesti o njegovi pravici do odstopa iz člena 12(2) te direktive. Veljavnosti člena 5(1) navedene direktive glede na člen 169(1) in (2)(a) PDEU v povezavi s členom 114(3) PDEU zato ni mogoče izpodbijati, ker naj ne bi določal, da je treba potnika obvestiti o njegovi pravici do odstopa iz člena 12(2) te direktive.
Drugo vprašanje
40 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem sprašuje, ali je treba člena 114 in 169 PDEU ter člen 15 Direktive 2015/2302 razlagati tako, da nasprotujejo uporabi načel dispozitivnosti in odločanja v mejah zahtevkov iz določb zakonika o civilnem postopku, kadar lahko uporaba teh zadnjenavedenih določb ovira učinkovito varstvo potrošnika, ki nastopa kot tožeča stranka.
41 Španska vlada izpodbija dopustnost tega vprašanja, ker, prvič, nedopustnost prvega vprašanja nujno povzroči nedopustnost drugega vprašanja in, drugič, ker člen 15 Direktive 2015/2302 nima nobene zveze s sporom o glavni stvari. Ta ugovor je treba zavrniti, ker iz razlogov, navedenih v točkah 33 in 34 te sodbe, prvo vprašanje ni nedopustno in ker iz konteksta drugega vprašanja očitno izhaja, da je sklicevanje na člen 15 te direktive tipkarska napaka in da ga je treba razumeti tako, da se nanaša na člen 12(2) navedene direktive.
42 Glede na navedeno in ob upoštevanju dejstva, da je bila Direktiva 2015/2302 sprejeta na podlagi člena 114 PDEU, da bi se prispevalo k uresničitvi cilja zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov iz člena 169(1) in (2)(a) PDEU, je treba drugo vprašanje preoblikovati tako, da se z njim v bistvu sprašuje, ali je treba člen 12(2) te direktive razlagati tako, da nasprotuje uporabi določb nacionalnega procesnega prava, ki določajo načeli dispozitivnosti in odločanja v mejah zahtevkov, na podlagi katerih, če odstop od pogodbe o paketnem potovanju izpolnjuje pogoje iz tega člena 12(2), zadevni potnik pa pri nacionalnem sodišču vloži zahtevek za povračilo, ki je nižje od celotnega povračila, to sodišče temu potniku ne more po uradni dolžnosti odobriti celotnega povračila.
43 V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 12(2) Direktive 2015/2302 določa, da ima potnik v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin v kraju potovanja ali neposredni bližini, ki znatno vplivajo na izvedbo turističnega paketa, ali okoliščin, ki znatno vplivajo na prevoz potnikov v kraj potovanja, pravico, da pred začetkom turističnega paketa odstopi od pogodbe o paketnem potovanju brez plačila kakršne koli odstopnine in ob prejemu celotnega povračila vseh plačil za ta turistični paket.
44 Vendar pravo Unije ne harmonizira postopkovnih pravil, ki se uporabljajo za preizkus te pravice do odstopa. Člen 24 Direktive 2015/2302 določa le, da države članice zagotovijo, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za zagotavljanje skladnosti s to direktivo. Iz tega sledi, da so postopkovna pravila za zagotavljanje varstva pravic, ki jih pravnim subjektom daje člen 12(2) navedene direktive, po načelu procesne avtonomije držav članic predmet njihovega nacionalnega pravnega reda (glej v tem smislu sodbo z dne 17. maja 2022, Unicaja Banco, C‑869/19, EU:C:2022:397, točka 22 in navedena sodna praksa).
45 Pravo Unije tako od nacionalnega sodišča načeloma ne zahteva, da po uradni dolžnosti preizkusi vprašanje kršitve določb Unije, kadar bi s preizkusom tega vprašanja preseglo meje spora, kot so ga določile stranke. Ta omejitev pristojnosti nacionalnega sodišča je utemeljena z načelom, v skladu s katerim imajo iniciativo za začetek postopka stranke. Zato lahko to sodišče deluje po uradni dolžnosti le v izjemnih primerih, kadar javni interes to zahteva (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2009, Martín Martín, C‑227/08, EU:C:2022:792, točki 19 in 20 in navedena sodna praksa).
46 Iz sodne prakse Sodišča prav tako izhaja, da mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti spoštovanje nekaterih določb prava Unije na področju varstva potrošnikov, kadar brez takega preizkusa cilja učinkovitega varstva potrošnikov ne bi bilo mogoče doseči (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2020, OPR-Finance, C‑679/18, EU:C:2020:167, točka 23 in navedena sodna praksa). Iz tega sledi, da je učinkovito varstvo nekaterih pravic, ki jih ima potrošnik na podlagi prava Unije, v javnem interesu, ki zahteva, da nacionalno sodišče posreduje po uradni dolžnosti.
47 Tako je bila nacionalnemu sodišču priznana obveznost preizkusa po uradni dolžnosti med drugim v zvezi s pogoji Direktive Sveta 85/577/EGS z dne 20. decembra 1985 za varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 1, str. 262) (sodba z dne 17. decembra 2009, Martín Martín, C‑227/08, EU:C:2009:792, točka 29), pogoji Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 95, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25) (sodba z dne 17. maja 2022, Ibercaja Banco, C‑600/19, EU:C:2022:394, točka 37 in navedena sodna praksa) ter pogoji Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL 2008, L 133, str. 66, ter popravki v UL 2009, L 207, str. 14, UL 2010, L 199, str. 40 in UL 2011, L 234, str. 46) (sodba z dne 5. marca 2020, OPR-Finance, C‑679/18, EU:C:2020:167, točka 23 in navedena sodna praksa).
48 V obravnavanem primeru je zato treba presoditi, ali mora imeti nacionalno sodišče za zagotovitev učinkovitega varstva pravice do odstopa, ki jo ima potrošnik na podlagi člena 12(2) Direktive 2015/2302, možnost, da po uradni dolžnosti preizkusi kršitev te določbe.
49 V zvezi s tem je treba najprej navesti, da ta pravica do odstopa prispeva k uresničitvi cilja te direktive, ki je, kot je razvidno iz člena 1 navedene direktive v povezavi z njeno uvodno izjavo 5, prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga ter doseganju visoke in čim bolj enotne ravni varstva potrošnikov ob sklenitvi pogodbe o paketnem potovanju. Direktiva 2015/2302 potniku zagotavlja pravico, o kateri se ne bi nujno mogel pogajati z organizatorjem potovanja, saj je glede pogajalske moči o pogojih turističnega paketa v razmerju do tega organizatorja v podrejenem položaju. Pravica do odstopa in pravica do povračila opravljenih plačil po tem odstopu, ki ju imajo potniki na podlagi člena 12(2) te direktive, ustrezata temu cilju varstva potrošnikov (glej v tem smislu sodbo z dne 8. junija 2023, UFC – Que choisir in CLCV, C‑407/21, EU:C:2023:449, točka 33).
50 Dalje, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 54 sklepnih predlogov, ima ta pravica do odstopa pomembno vlogo v sistematiki Direktive 2015/2302, ker je v delih A in B Priloge I k tej direktivi opredeljena kot „ključna pravica“ potnika in ker mora v skladu s členom 5(1) navedene direktive organizator potovanja tega potnika obvestiti o obstoju te pravice do odstopa.
51 Nazadnje, člen 23 Direktive 2015/2302 potrjuje obvezno naravo te direktive. Iz tega sledi, da se v skladu z odstavkoma 2 in 3 tega člena potnik ne more odpovedati pravicam, ki so mu podeljene s to direktivo, in da nobena klavzula ali nobena izjava potnika, ki pomeni neposredno ali posredno odpoved tem pravicam, zanj ni zavezujoča.
52 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da učinkovito varstvo pravice do odstopa, ki jo imajo potniki na podlagi člena 12(2) Direktive 2015/2302, zahteva, da mora imeti nacionalno sodišče možnost, da po uradni dolžnosti preizkusi kršitev te določbe.
53 Vendar za preizkus pravice do odstopa iz člena 12(2) Direktive 2015/2302, ki ga nacionalno sodišče opravi po uradni dolžnosti, veljajo določeni pogoji.
54 Prvič, ena od strank zadevne pogodbe o paketnem potovanju mora sprožiti sodni postopek pred nacionalnim sodiščem, predmet tega postopka pa mora biti ta pogodba (v zvezi s preizkusom nepoštenih pogojev, na katere se nanaša Direktiva 93/13, po uradni dolžnosti glej sodbo z dne 11. marca 2020, Lintner, C‑511/17, EU:C:2020:188, točka 29 in navedena sodna praksa).
55 Drugič, pravica do odstopa iz člena 12(2) Direktive 2015/2302 mora biti povezana s predmetom spora, kot so ga opredelile stranke glede na svoje predloge in tožbene razloge (v zvezi s preizkusom nepoštenih pogojev, na katere se nanaša Direktiva 93/13, po uradni dolžnosti glej sodbo z dne 11. marca 2020, Lintner, C‑511/17, EU:C:2020:188, točka 34).
56 Tretjič, nacionalno sodišče mora imeti na voljo vse pravne in dejanske elemente, potrebne za presojo, ali se zadevni potnik lahko sklicuje na to pravico do odstopa (v zvezi s preizkusom nepoštenih pogojev, na katere se nanaša Direktiva 93/13, po uradni dolžnosti glej sodbo z dne 11. marca 2020, Lintner, C‑511/17, EU:C:2020:188, točka 27 in navedena sodna praksa).
57 Četrtič, ta potnik pred nacionalnim sodiščem ne sme izrecno navesti, da nasprotuje uporabi člena 12(2) Direktive 2015/2302.
58 V položaju, v katerem se navedeni potnik ne sklicuje na uporabo te določbe, čeprav se zdijo pogoji za to uporabo izpolnjeni, ni mogoče izključiti, da ni vedel za obstoj pravice do odstopa iz navedene določbe. To pa zadostuje, da se lahko nacionalno sodišče sklicuje na isto določbo po uradni dolžnosti.
59 V obravnavanem primeru in s pridržkom presoje predložitvenega sodišča se zdi, da so ti pogoji izpolnjeni. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je namreč pri tem sodišču vložila tožbo zaradi odstopa od pogodbe o paketnem potovanju, ki jo je sklenila s toženo stranko v postopku v glavni stvari. Pravica do odstopa iz člena 12(2) Direktive 2015/2302 se zdi povezana s predmetom spora pred navedenim sodiščem, ker se ta nanaša na povračilo opravljenih plačil tožeče stranke zaradi njene odločitve, da od navedene pogodbe zaradi širjenja koronavirusa odstopi. Poleg tega se zdi, da ima predložitveno sodišče na voljo vse pravne in dejanske elemente, potrebne za presojo, ali se potnik lahko sklicuje na to pravico do odstopa. Pri tej samostojni presoji lahko predložitveno sodišče upošteva točke od 41 do 51 sodbe z dne 8. junija 2023, UFC – Que choisir in CLCV (C‑407/21, EU:C:2023:449), v kateri je sodišče na splošno odločilo, da lahko pojem „neizogibne in izredne okoliščine“ v smislu člena 12(2) te direktive zajema izbruh svetovne zdravstvene krize. Poleg tega se ne zdi, da bi navedena tožeča stranka v tožbi pred tem sodiščem izrecno izključila odstop na podlagi člena 12(2) Direktive 2015/2302. Nasprotno, ni mogoče izključiti, da ni vedela za obstoj te pravice, ker organizator potovanja ni izpolnil obveznosti, da jo obvesti o navedeni pravici, ki jo ima v skladu s členom 5(1) te direktive, kot je bil prenesen v špansko pravo.
60 Kadar so izpolnjeni pogoji iz točk od 54 do 57 te sodbe, mora nacionalno sodišče pravico do odstopa iz člena 12(2) Direktive 2015/2302 preizkusiti po uradni dolžnosti.
61 Ta preizkus po uradni dolžnosti zahteva, da to sodišče na način, ki ga v zvezi s tem določajo nacionalna postopkovna pravila, na eni strani, tožečo stranko obvesti o njeni pravici do odstopa, kot je določena v členu 12(2) Direktive 2015/2302, in na drugi strani, da tej tožeči stranki da možnost, da to pravico uveljavlja v sodnem postopku, ki poteka, in da, če navedena tožeča stranka to stori, toženo stranko pozove, naj o njej kontradiktorno razpravlja (v zvezi s preizkusom nepoštenih pogojev, na katere se nanaša Direktiva 93/13, po uradni dolžnosti glej sodbo z dne 11. marca 2020, Lintner, C‑511/17, EU:C:2020:188, točka 42 in navedena sodna praksa).
62 Navedeni preizkus po uradni dolžnosti torej ne zahteva, da nacionalno sodišče po uradni dolžnosti razveljavi zadevno pogodbo o paketnem potovanju brez stroškov in da isti tožeči stranki prizna pravico do celotnega povračila vseh opravljenih plačil za ta turistični paket. Za zagotovitev učinkovitega varstva pravice do odstopa iz člena 12(2) Direktive 2015/2302 takšna zahteva ni potrebna in je v nasprotju z avtonomijo tožeče stranke pri uveljavljanju njene pravice do odstopa.
63 Natančneje, od nacionalnega sodišča ni mogoče zahtevati, da na podlagi te določbe po uradni dolžnosti razveljavi pogodbo o paketnem potovanju, če potnik po tem, ko ga je to sodišče podučilo, prostovoljno in informirano ne odstopi od svoje pogodbe na podlagi navedene določbe. Direktiva 2015/2302 namreč ne gre tako daleč, da bi potnike prisilila k uveljavljanju pravic, ki jih imajo na podlagi sistema varstva, ki ga je vzpostavila (v zvezi s preizkusom nepoštenih pogojev, na katere se nanaša Direktiva 93/13, po uradni dolžnosti glej sodbo z dne 3. oktobra 2019, Dziubak, C‑260/18, EU:C:2019:819, točki 53 in 54 ter navedena sodna praksa).
64 Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 12(2) Direktive 2015/2302 razlagati tako, da ne nasprotuje uporabi določb nacionalnega procesnega prava, ki določajo načeli dispozitivnosti in odločanja v mejah zahtevkov, na podlagi katerih, če odstop od pogodbe o paketnem potovanju izpolnjuje pogoje iz tega člena in zadevni potnik pri nacionalnem sodišču vloži zahtevek za povračilo, ki je nižje od celotnega povračila, to sodišče temu potniku ne more po uradni dolžnosti odobriti celotnega povračila, če te določbe ne izključujejo možnosti, da navedeno sodišče tega potnika po uradni dolžnosti obvesti o njegovi pravici do celotnega povračila in mu omogoči, da jo pred njim uveljavlja.
Stroški
65 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1. Člen 5(1) Direktive (EU) 2015/2302 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih, spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/314/EGS
je treba razlagati tako, da
organizatorju potovanja nalaga, da potnika obvesti o njegovi pravici do odstopa iz člena 12(2) te direktive. Veljavnosti člena 5(1) navedene direktive glede na člen 169(1) in (2)(a) PDEU v povezavi s členom 114(3) PDEU zato ni mogoče izpodbijati, ker naj ne bi določal, da je treba potnika obvestiti o njegovi pravici do odstopa iz člena 12(2) te direktive.
2. Člen 12(2) Direktive 2015/2302
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje uporabi določb nacionalnega procesnega prava, ki določajo načeli dispozitivnosti in odločanja v mejah zahtevkov, na podlagi katerih, če odstop od pogodbe o paketnem potovanju izpolnjuje pogoje iz tega člena in zadevni potnik pri nacionalnem sodišču vloži zahtevek za povračilo, ki je nižje od celotnega povračila, to sodišče temu potniku ne more po uradni dolžnosti odobriti celotnega povračila, če te določbe ne izključujejo možnosti, da navedeno sodišče tega potnika po uradni dolžnosti obvesti o njegovi pravici do celotnega povračila in mu omogoči, da jo pred njim uveljavlja.
Podpisi