SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 11. januarja 2024(*)
„Predhodno odločanje – Skupna ribiška politika – Ohranjanje virov – Celotni dovoljeni ulovi (TAC), ki se uporabljajo za staleže trske na zahodu Škotske in v Keltskem morju, staleže mola v Irskem morju in staleže morske plošče v južnem Keltskem morju – Uredba (EU) 2020/123 – Priloga IA – TAC nad nič – Iztek obdobja uporabe – Presoja veljavnosti – Uredba (EU) št. 1380/2013 – Člen 2(2), drugi pododstavek – Cilj doseči stopnjo izkoriščanja, ki omogoča največji trajnostni donos za vse staleže najpozneje do leta 2020 – Členi 2, 3, 9, 10, 15 in 16 – Socialno-ekonomski cilji in cilji na področju zaposlovanja – Najboljše razpoložljivo znanstveno mnenje – Obveznost iztovarjanja – Mešani ribolov – Vrste, ki omejujejo ribolov – Uredba (EU) 2019/472 – Členi od 1 do 5, 8 in 10 – Ciljni staleži – Prilov – Popravni ukrepi – Diskrecijska pravica“
V zadevi C‑330/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo High Court (višje sodišče, Irska) z odločbo z dne 7. aprila 2022, ki je na Sodišče prispela 16. maja 2022, v postopku
Friends of the Irish Environment CLG
proti
Minister for Agriculture, Food and the Marine,
Ireland,
Attorney General,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi E. Regan, predsednik senata, Z. Csehi, M. Ilešič, I. Jarukaitis in D. Gratsias (poročevalec), sodniki,
generalna pravobranilka: T. Ćapeta,
sodna tajnica: C. Strömholm, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. marca 2023,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Friends of the Irish Environment CLG J. Devlin, SC, J. Kenny, BL, in F. Logue, solicitor,
– za Minister for Agriculture, Food and the Marine, Ireland in Attorney General M. Browne, A. Joyce, M. Lane in M. Tierney, agenti, skupaj z D. Brownom, BL, in C. Tolandom, SC,
– za Evropski parlament I. Anagnostopoulou, E. Ni Chaoimh in I. Terwinghe, agenti,
– za Svet Evropske unije F. Naert, A. Nowak-Salles in P. Pecheux, agenti,
– za Evropsko komisijo A. Dawes in A. Stobiecka-Kuik, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 15. junija 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na veljavnost Priloge IA k Uredbi Sveta (EU) 2020/123 z dne 27. januarja 2020 o določitvi ribolovnih možnosti za leto 2020 za nekatere staleže rib in skupine staležev rib, ki se uporabljajo za vode Unije in za ribiška plovila Unije v nekaterih vodah zunaj Unije (UL 2020, L 25, str. 1), glede na člen 2(1) in (2) ter člen 3(c) in (d) Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta 2004/585/ES (UL 2013, L 354, str. 22) v povezavi s členi 9, 10, 15 in 16 Uredbe št. 1380/2013 ter členi od 1 do 5, 8 in 10 Uredbe (EU) 2019/472 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2019 o vzpostavitvi večletnega načrta za staleže, ki se lovijo v zahodnih vodah in sosednjih vodah, ter ribištvo, ki izkorišča te staleže, spremembi uredb (EU) 2016/1139 in (EU) 2018/973 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 811/2004, (ES) št. 2166/2005, (ES) št. 388/2006, (ES) št. 509/2007 in (ES) št. 1300/2008 (UL 2019, L 83, str. 1) v delu, v katerem je ta priloga za leto 2020 določila celotne dovoljene ulove (TAC) za trsko (Gadus morhua), na eni strani, v območju 6a ter v vodah Evropske unije in mednarodnih vodah območja 5b vzhodno od 12° 00' Z (COD/5BE6A) in, na drugi strani, na območjih 7b, 7c, od 7e do 7k, od 8 do 10 ter v vodah Unije območja Odbora za ribištvo za vzhodni srednji Atlantik (CECAF) 34.1.1 (COD/7XAD34), za mola (Merlangius merlangus) na območju 7a (WHG/07A) in za morsko ploščo (Pleuronectes platessa) na območjih 7h, 7j in 7k (PLE/7HJK) (v nadaljevanju: sporni TAC).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med, na eni strani, Friends of the Irish Environment CLG (v nadaljevanju: FIE), nevladno organizacijo, ki je dejavna na področju okolja, in na drugi strani, Minister for Agriculture, Food and the Marine (minister za kmetijstvo, prehrano in pomorstvo, Irska), Ireland in Attorney General (generalni državni odvetnik, Irska) zaradi zakonitosti obvestil o upravljanju ribolova št. 15, 16, 19, 20, 23 in 24, ki jih je ta minister izdal za april, maj in junij 2020.
Pravni okvir
Mednarodno pravo
3 Člen 61 Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, ki je bila 10. decembra 1982 podpisana v Montego Bayu (v nadaljevanju: Konvencija o pomorskem mednarodnem pravu), naslovljen „Ohranitev živih bogastev“, določa splošna načela v zvezi z ohranjanjem morskih bioloških virov.
4 Ta splošna načela se uporabljajo za ohranjanje in upravljanje čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib s Sporazumom o uporabi določb Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu z dne 10. decembra 1982 glede ohranjanja in upravljanja čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib, ki je bil podpisan v New Yorku 4. avgusta 1995 (v nadaljevanju: Sporazum o ohranjanju in upravljanju staležev rib), zlasti s členom 5 tega sporazuma.
Pravo Unije
Uredba št. 1380/2013
5 V uvodnih izjavah od 5 do 8 Uredbe št. 1380/2013 je navedeno:
„(5) Unija je pogodbenica [Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu] in […] Sporazuma [o ohranjanju in upravljanju staležev rib] […].
(6) V teh mednarodnih instrumentih so predvidene predvsem obveznosti ohranjanja, tudi obveznosti sprejetja ukrepov za ohranjanje in upravljanje za ohranitev ali obnovitev morskih virov na ravneh, ki omogočajo največji trajnostni donos […] [in] obveznosti široke uporabe previdnostnega pristopa pri ohranjanju, upravljanju in izkoriščanju staležev rib […]. Skupna ribiška politika [(SRP)] bi morala zato prispevati k izvajanju mednarodnih obveznosti Unije na podlagi teh mednarodnih instrumentov. […]
(7) Unija in njene države članice so se leta 2002 na svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju v Johannesburgu zavezale, da bodo ukrepale proti stalnemu upadanju številnih staležev rib. Zato bi morala Unija izboljšati svojo [SRP] in tako zagotoviti, da se z izkoriščanjem morskih bioloških virov v razumnem roku obnovijo in ohranijo populacije lovljenih staležev rib nad ravnmi, ki omogočajo največji trajnostni donos. Ravni izkoriščanja bi morale biti dosežene do leta 2015. Doseganje teh ravni izkoriščanja po letu 2015 bi moralo biti dovoljeno le, če bi bila sicer resno ogrožena socialna in gospodarska trajnost zadevnih ribiških flot. Po letu 2015 bi bilo treba te ravni doseči čim prej, v nobenem primeru pa ne pozneje kot leta 2020. Kadar za določitev navedenih ravni ni na voljo dovolj znanstvenih informacij, se lahko proučijo približni parametri.
(8) Pri odločitvah o upravljanju, ki se nanašajo na največji trajnostni donos v mešanem ribištvu, bi bilo treba upoštevati težave pri ribolovu vseh staležev hkrati v mešanem ribištvu z največjim trajnostnim donosom, zlasti kadar znanstveno mnenje kaže, da je s povečanjem selektivnosti uporabljenega ribolovnega orodja zelo težko preprečiti pojav vrst, ki omejujejo ribolov. Ustrezne znanstvene organe bi bilo treba zaprositi za mnenje o ustreznih ravneh ribolovne umrljivosti v takih primerih.“
6 Člen 2 te uredbe, naslovljen „Cilji“, v odstavkih od 1 do 3 in 5 določa:
„1. [SRP] zagotavlja, da so ribolovne dejavnosti in dejavnosti ribogojstva okoljsko dolgoročno trajnostne in upravljane na način, ki je skladen s cilji doseganja gospodarskih in socialnih koristi ter koristi zaposlovanja ter prispevanja k zanesljivi preskrbi s hrano.
2. [SRP] uporablja previdnostni pristop k upravljanju ribištva; njen cilj je zagotoviti, da se izkoriščanje živih morskih bioloških virov izvaja na način, ki dovoljuje obnavljanje in ohranjanje populacij lovljenih vrst nad ravnmi, ki omogočajo največji trajnostni donos.
Da bi dosegli cilj postopne obnovitve in ohranjanja populacij staležev rib nad ravnmi biomase, ki omogočajo največji trajnostni donos, se stopnja izkoriščanja največjega trajnostnega donosa doseže do leta 2015, kjer je to mogoče, za vse staleže pa postopoma, vendar najpozneje do leta 2020.
3. [SRP] izvaja ekosistemski pristop k upravljanju ribištva, s čimer se zagotavlja, da se čim bolj zmanjšajo negativni vplivi ribolovnih dejavnosti na morski ekosistem […].
[…]
5. [SRP] zlasti:
(a) postopno odpravlja zavržke za vsak primer posebej in ob upoštevanju najboljšega razpoložljivega znanstvenega mnenja, pri čemer preprečuje in čim bolj zmanjšuje neželen ulov in postopno zagotavlja iztovarjanje ulova;
[…]
(c) zagotavlja pogoje za gospodarsko donosen in konkurenčen sektor ribolova in predelave rib ter z ribolovom povezane dejavnosti na kopnem;
[…]
(f) prispeva k primernemu življenjskemu standardu tistih, ki so odvisni od ribolovnih dejavnosti, pri čemer upošteva obalno ribištvo in socio‑ekonomske vidike;
[…].“
7 Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Načela dobrega upravljanja“, določa:
„[SRP] se vodi v skladu z naslednjimi načeli dobrega upravljanja:
[…]
(c) vzpostavitev ukrepov v skladu z najboljšim razpoložljivim znanstvenim mnenjem;
(d) dolgoročna perspektiva;
[…].“
8 Člen 4 te uredbe, naslovljen „Opredelitev pojmov“, v odstavku 1 določa:
„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
(7) ,največji trajnostni donos‘pomeni največji donos v teoretičnem ravnovesju, ki se lahko v povprečju stalno ulovi v staležu v obstoječih povprečnih okoljskih razmerah, ne da bi bistveno vplivali na proces razmnoževanja;
[…]
(14) ,stalež’pomeni morski biološki vir, ki je prisoten na zadevnem območju upravljanja;
[…]
(36) ,mešani ribolov’pomeni ribolov, pri katerem je prisotna več kot ena vrsta rib, in pri katerem bodo pri isti ribolovni dejavnosti verjetno ulovljene različne vrste;
[…].“
9 Člen 6 Uredbe št. 1380/2013, naslovljen „Splošne določbe“, v odstavku 2 določa:
„[…] Ohranitveni ukrepi se sprejmejo ob upoštevanju razpoložljivih znanstvenih, tehničnih in gospodarskih mnenj […].“
10 Člen 9 te uredbe, naslovljen „Načela in cilji večletnih načrtov“, v odstavkih od 1 do 3 in 5 določa:
„1. Večletni načrti, ki temeljijo na znanstvenih, tehničnih in ekonomskih mnenjih, se sprejmejo prednostno in zajemajo ohranitvene ukrepe za obnovitev in ohranitev staležev rib nad ravnmi, ki omogočajo največji trajnostni donos v skladu s členom 2(2).
2. Kadar ciljev v zvezi z največjim trajnostnim donosom iz člena 2(2) ni mogoče določiti zaradi nezadostnih podatkov, se v večletnih načrtih določijo ukrepi, temelječi na previdnostnem pristopu, s katerimi se zagotovi najmanj primerljiva stopnja ohranjenosti zadevnih staležev.
3. Večletni načrti zajemajo:
[…]
(b) v primeru mešanega ribolova ali če je dinamika staležev medsebojno povezana, ribištvo, ki izkorišča več staležev na ustreznem geografskem območju […].
[…]
5. Za reševanje specifičnih problemov mešanega ribolova, kar zadeva doseganje ciljev iz člena 2(2) za kombinacijo staležev iz načrta, lahko v primerih, ko znanstveno mnenje kaže, da ni mogoče povečati selektivnosti, večletni načrti vsebujejo specifične ohranitvene cilje in ukrepe, ki temeljijo na ekosistemskem pristopu. […]“
11 Člen 10 navedene uredbe, naslovljen „Vsebina večletnih načrtov“, v odstavku 1 določa:
„Brez poseganja v ustrezne pristojnosti iz Pogodbe večletni načrt po potrebi vključuje:
[…]
(b) cilje, ki so skladni s cilji iz člena 2 in z ustreznimi določbami členov 6 in 9;
(c) merljive cilje, kot so ravni ribolovne umrljivosti in/ali biomasa drstitvenega staleža;
[…].“
12 Člen 15 iste uredbe, naslovljen „Obveznost iztovarjanja“, v odstavkih 1 in 9 določa:
„1. Celoten ulov vrst, za katere veljajo omejitve ulova, […] ulovljen med ribolovnimi dejavnostmi v vodah Unije ali z ribiškimi plovili Unije zunaj voda Unije, v vodah, ki niso pod suverenostjo ali jurisdikcijo tretjih držav, […] se izvleče na krov in obdrži na krovu ribiških plovil ter evidentira in iztovori in se po potrebi odšteje od kvot […] v skladu z naslednjim časovnim okvirom:
[…]
(d) najpozneje od 1. januarja 2017 za vrste, ki opredeljujejo ribištvo, in najpozneje 1. januarja 2019 za vse druge vrste […].
[…]
9. Države članice lahko za staleže, za katere velja obveznost iztovarjanja, uporabijo vsakoletno prilagodljivost v višini do 10 % svojega dovoljenega iztovarjanja. Zato lahko država članica dovoli iztovarjanje dodatnih količin staleža, za katerega velja obveznost iztovarjanja, če te količine ne presegajo 10 % kvote, dodeljene tej državi članici. […]“
13 Člen 16 Uredbe št. 1380/2013, naslovljen „Ribolovne možnosti“, v odstavkih 2 in 4 določa:
„2. Ob uvedbi obveznosti iztovarjanja za ribji stalež se ribolovne možnosti določijo tako, da se upošteva sprememba pri določanju ribolovnih možnosti, ki ne odražajo več iztovarjanja, temveč ulove, na podlagi dejstva, da v prvem letu in pozneje zavržki tega staleža ne bodo več dovoljeni.
[…]
4. Ribolovne možnosti se dodelijo v skladu s cilji iz člena 2(2) in so skladne z merljivimi cilji, časovnimi okviri in omejitvami, določenimi v skladu s členom 9(2) ter točkama (b) in (c) člena 10(1).“
Uredba 2019/472
14 Člen 1 Uredbe 2019/472, naslovljen „Predmet urejanja in področje uporabe“, v odstavkih 1 in 4 določa:
„1. Ta uredba vzpostavlja večletni načrt […] za pridnene staleže, navedene v nadaljevanju, […] in ribištvo, ki izkorišča te staleže, v zahodnih vodah […]:
[…]
4. Ta uredba se uporablja tudi za prilov, ulovljen v zahodnih vodah pri ribolovu staležev iz odstavka 1. […]“
15 Člen 2 te uredbe, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:
„V tej uredbi se […] uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
(1) ,zahodne vode’ pomeni severozahodne vode (na podobmočjih [Mednarodnega sveta za raziskovanje morja (ICES)] 5 (razen razdelka 5a in le vode Unije razdelka 5b), 6 in 7) in jugozahodne vode (na podobmočjih ICES 8, 9 in 10 (vode okoli Azorov) ter na območjih CECAF 34.1.1 […] (vode okoli Madeire in Kanarskih otokov));
(2) ,razpon FMSY’pomeni razpon vrednosti, določenih v najboljšem razpoložljivem znanstvenem mnenju, zlasti mnenju ICES […], pri katerih vse ravni ribolovne umrljivosti znotraj tega razpona dolgoročno dosegajo največji trajnostni donos (maximum sustainable yield, MSY) pri določenem ribolovnem vzorcu in v trenutnih povprečnih okoljskih razmerah, brez pomembnega vpliva na razmnoževanje zadevnega staleža. […]
[…]
(8) ,Blim’pomeni referenčno točko za biomaso drstitvenega staleža, določeno v najboljšem razpoložljivem znanstvenem mnenju, zlasti mnenju ICES ali podobnega neodvisnega znanstvenega organa, priznanega na ravni Unije ali mednarodni ravni, pod katero se lahko zmanjša sposobnost razmnoževanja;
[…].“
16 Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Cilji“, v odstavku 1 določa:
„Načrt prispeva k uresničevanju ciljev [SRP], navedenih v členu 2 Uredbe [št. 1380/2013], zlasti z uporabo previdnostnega pristopa k upravljanju ribištva, njegov namen pa je zagotoviti, da se pri izkoriščanju živih morskih bioloških virov populacije lovljenih vrst obnavljajo in ohranjajo nad ravnmi, ki omogočajo [največji trajnostni donos].“
17 Člen 4 iste uredbe, naslovljen „Merljivi cilji“, v odstavku 1 določa:
„Ciljna ribolovna umrljivost v skladu z razponi FMSY, opredeljenimi v členu 2, se za staleže iz člena 1(1) doseže čim prej, a postopoma in z rastočim ritmom do leta 2020, nato pa se ohranja v razponih FMSY, v skladu s tem členom.“
18 Člen 5 Uredbe 2019/472, naslovljen „Upravljanje staležev prilova“, v odstavkih od 1 do 3 določa:
„1. Ukrepi upravljanja staležev iz člena 1(4), vključno z ribolovnimi možnostmi, kadar je to primerno, se določijo ob upoštevanju najboljšega razpoložljivega znanstvenega mnenja in morajo biti skladni s cilji, določenimi v členu 3.
2. Staleži iz člena 1(4) se upravljajo v skladu s previdnostnim pristopom k upravljanju ribištva, […] kadar ni na voljo ustreznih znanstvenih podatkov […].
3. V skladu s členom 9(5) Uredbe [št. 1380/2013] se pri upravljanju mešanega ribolova v zvezi s staleži iz člena 1(4) te uredbe upoštevajo težave pri ribolovu vseh staležev hkrati z največjim trajnostnim donosom, zlasti v primerih, ko to vodi k prezgodnjemu zaprtju ribolova.“
19 Člen 8 Uredbe 2019/472, naslovljen „Zaščitni ukrepi“, v odstavku 2 določa, da se lahko, zlasti če je biomasa drstitvenega staleža nižja od Blim, sprejmejo dodatni popravni ukrepi, zlasti, prekinitev ciljnega ribolova zadevnega staleža ali funkcionalne enote in ustrezno zmanjšanje ribolovnih možnosti.
20 Člen 10 te uredbe, naslovljen „Ribolovne možnosti“, v odstavku 1 določa:
„Države članice pri dodelitvi ribolovnih možnosti, ki jih imajo na voljo v skladu s členom 17 Uredbe [št. 1380/2013], upoštevajo [verjetno] sestavo […] ulova plovil, ki izvajajo mešani ribolov.“
Uredba 2020/123
21 V uvodnih izjavah 7, 8, od 16 do 18 in 26 Uredbe 2020/123 je navedeno:
„(7) Obstaja nekaj staležev, za katere je ICES izdal znanstveno mnenje o ničnem ulovu. Če so TAC za te staleže določeni na ravni, navedeni v znanstvenem mnenju, bi obveznost iztovarjanja celotnega ulova, vključno s prilovom teh staležev, pri mešanem ribolovu privedla do pojava ,vrste, ki omejuje ribolov’. Da bi dosegli pravo ravnovesje med nadaljevanjem ribolova zaradi morebitnih resnih socialno-ekonomskih posledic in potrebo po doseganju dobrega biološkega statusa navedenih staležev, ob upoštevanju težav pri ribolovu vseh staležev hkrati z največjim trajnostnim donosom pri mešanem ribolovu, je primerno določiti posebne TAC za prilov navedenih staležev. Stopnja teh TAC bi morala biti taka, da se smrtnost teh staležev zmanjša ter se zagotovijo spodbude za izboljšanje selektivnosti in izogibanja. Za zagotovitev, da se kolikor je mogoče uporabijo ribolovne možnosti pri mešanem ribolovu v skladu s členom 16(2) Uredbe [št. 1380/2013], je ustrezno vzpostaviti skupen fond za izmenjavo kvot za tiste države članice, ki nimajo kvot za kritje svojega neizogibnega prilova.
(8) Da bi se zmanjšal ulov staležev, za katere so določeni prilovni TAC, bi bilo treba ribolovne možnosti za ribolov, pri katerem se ujamejo ribe iz teh staležev, določiti na ravneh, ki pripomorejo k obnavljanju biomase ogroženih staležev do trajnostnih ravni. Da bi se preprečili nezakoniti zavržki rib, bi bilo treba prav tako določiti tehnične in nadzorne ukrepe, ki so neločljivo povezani z ribolovnimi možnostmi.
[…]
(16) V skladu s členom 8 večletnega načrta za zahodne vode je treba v primeru, ko je po znanstvenem mnenju biomasa drstitvenega staleža katerega koli staleža iz člena 1(1) navedenega načrta nižja od Blim, sprejeti dodatne popravne ukrepe, da se zagotovi hitra vrnitev staleža na ravni, ki so višje od ravni, ki omogoča največji trajnostni donos. Ti popravni ukrepi lahko zlasti vključujejo prekinitev ciljnega ribolova zadevnega staleža in ustrezno zmanjšanje ribolovnih možnosti za navedene staleže in/ali druge staleže pri ribolovu, kjer prihaja do prilova trske ali mola.
(17) ICES je v svojem mnenju navedel, da so staleži trske in mola v Keltskem morju pod Blim. Zato bi bilo treba za navedene staleže sprejeti dodatne popravne ukrepe. […] Glede mola v Keltskem morju, bi morali ti ukrepi vključevati tehnične spremembe značilnosti orodja, da se zmanjša prilov mola, ki so funkcionalno povezani z ribolovnimi možnostmi za ribolov, pri katerem so te vrste ulovljene.
(18) Pri ribolovnih možnostih za leto 2019 so bili sprejeti popravni ukrepi za trsko v Keltskem morju. Pri tem je bil TAC za ta stalež ohranjen samo za prilov. Ker pa je stalež pod Blim, bi bilo treba v skladu s členom 8(2) večletnega načrta za zahodne vode z dodatnimi popravnimi ukrepi zagotoviti, da bo stalež spet nad ravnjo, ki omogoča največji trajnostni donos. S takimi ukrepi bi izboljšali selektivnost, saj bi predpisali obvezno uporabo orodij z nižjo ravnjo prilova trske na območjih, kjer so ulovi trske znatn[o] [manjši], s čimer bi zmanjšali ribolovno umrljivost tega staleža. Določiti bi bilo treba raven TAC ter tako preprečiti predčasno zaprtje ribolova v prvih mesecih leta 2020. Poleg tega bi moral biti TAC tak, da bi preprečil morebitne zavržke, ki bi lahko izkrivili zbiranje podatkov in znanstveno oceno staleža. Če bi bil TAC določen pri 805 tonah, bi bilo zagotovljeno precejšnje, vsaj 100‑odstotno povečanje biomase drstitvenega staleža v letu 2020, s čimer bi bilo zagotovljeno, da bi bile hitro spet zagotovljene ravni staleža, ki omogočajo največji trajnostni donos (Btrigger).
[…]
(26) Glede na to, da je biomasa staležev […] COD/5BE6A, WHG/56-14, WHG/07A in PLE/7HJK pod Blim ter da je leta 2020 dovoljen le prilov in znanstveni ribolov, so se države članice poleg tega odločile, da za te staleže leta 2020 ne bodo uporabile člena 15(9) Uredbe [št. 1380/2013], tako da ulov leta 2020 ne bi presegel določenih TAC.“
22 Člen 5 Uredbe 2020/123, naslovljen „TAC in dodelitve“, v odstavku 1 določa:
„TAC za ribiška plovila Unije v vodah Unije ali nekaterih vodah zunaj Unije in dodeljevanje teh TAC državam članicam ter po potrebi pogoji, ki so s tem funkcionalno povezani, so določeni v Prilogi I.“
23 Člen 8 te uredbe, naslovljen „Mehanizem izmenjave kvot za TAC za neizogiben prilov v zvezi z obveznostmi iztovarjanja“, v odstavkih od 1 do 3 določa:
„1. Da bi se upoštevala uvedba obveznosti iztovarjanja in da bi se kvote za nekatere prilove dale na voljo državam članicam, ki nimajo kvot, se za TAC, opredeljene v Prilogi IA, uporablja mehanizem izmenjave kvot, iz odstavkov 2 do 5 tega člena.
2. 6 % vsake kvote v okviru TAC za trsko v Keltskem morju, trsko na zahodu Škotske, mola v Irskem morju in morsko ploščo v razdelkih ICES 7h, 7j in 7k […], ki se dodelijo vsaki državi članici, se dajo na voljo za skupen fond za izmenjavo kvot, ki se vzpostavi 1. januarja 2020. Države članice brez kvot imajo izključen dostop do skupnega fonda kvot do 31. marca 2020.
3. Količin iz skupnega fonda ni dovoljeno izmenjati ali prenesti v naslednje leto. Vse neporabljene kvote se po 31. marcu 2020 vrnejo tistim državam članicam, ki so prvotno prispevale v skupen fond za izmenjavo kvot.“
24 Člen 13 navedene uredbe, naslovljen „Popravni ukrepi za trsko in mola v Keltskem morju“, določa več ukrepov za izboljšanje selektivnosti pridnenih vlečnih mrež in potegalk, ki jih plovila, katerih ulov zajema vsaj 20 % vahnje, uporabljajo na več območjih Keltskega morja. Ta plovila ne smejo loviti na teh območjih, razen če uporabljajo orodja z določenimi tehničnimi lastnostmi, zlasti minimalne zahteve glede velikosti mrežnega očesa, ki so naštete v tem členu. Vendar se ta pravila ne uporabljajo za plovila, katerih prilov trske po oceni Znanstvenega, tehničnega in gospodarskega odbora za ribištvo (STECF) ne presega 1,5 %. Med drugim lahko plovila Unije uporabljajo drugo zelo selektivno orodje, ki ni našteto v tem členu in katerega tehnične lastnosti v skladu z znanstveno študijo, ki jo oceni STECF, zagotavljajo, da se ulovi manj kot 1 % trske.
25 Priloga IA k Uredbi 2020/123 določa za Unijo sporne TAC na 1279 ton za trsko (Gadus morhua) na območju 6a ter v vodah Unije in mednarodnih vodah območja 5b vzhodno od 12° 00′ O (COD/5BE6A), na 805 ton za to vrsto na območjih 7b, 7c, od 7e do 7k, od 8 do 10 ter v vodah Unije območja CECAF 34.1.1 (COD/7XAD34), na 721 ton za mola (Merlangus merlangus) na območju 7a (WHG/07A) in na 67 ton za morsko ploščo (Pleuronectes platessa) na območjih 7h, 7j in 7k (PLE/7HJK). V tej prilogi IA je natančneje določeno, da se ti TAC nanašajo izključno na prilov trske, mola in morske plošče pri ribolovu drugih vrst in da v okviru kvote, ki je dodeljena vsaki državi članici, ni dovoljen ciljni ribolov teh vrst.
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
26 Minister za kmetijstvo, prehrano in pomorstvo je po sprejetju Uredbe 2020/123 med drugim izdal obvestila o upravljanju ribištva št. 15 in št. 16 za april 2020, št. 19 in št. 20 za maj 2020 ter št. 23 in št. 24 za junij 2020. S temi obvestili so za staleže, na katere se nanašajo sporni TAC, določene omejitve ulova nad nič, izključno iz naslova prilova.
27 FIE je s tožbo, ki jo je 17. junija 2020 vložilo pri High Court (višje sodišče, Irska), ki je predložitveno sodišče, temu med drugim predlagalo, naj Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje o veljavnosti Uredbe 2020/123 in izda sklep o vsebinski odpravi (certiorari) navedenih obvestil o upravljanju ribištva.
28 FIE v okviru te tožbe uveljavlja ugovor nezakonitosti Uredbe 2020/123, ker Svet Evropske unije z določitvijo spornih TAC na ravneh nad nič ni upošteval mnenj ICES, s katerimi so bili za dosego največjega trajnostnega donosa priporočeni nični ulovi za staleže trske na zahodu Škotske, staleže mola v Irskem morju in staleže morske plošče v Keltskem morju, za katere se uporabljajo navedeni TAC. Svet naj bi s tem kršil določbe člena 2(2) Uredbe št. 1380/2013, ki še posebej določa, da bo stopnja izkoriščanja staležev rib, ki omogoča največji trajnostni donos, za vse staleže dosežena najpozneje do leta 2020.
29 Tožene stranke iz postopka v glavni stvari z ugovorom zatrjujejo, da je navedena tožba hipotetična, ker Uredba 2020/123 ne velja več in je bila nadomeščena z uredbama, ki določata TAC za leto 2021 in leto 2022. Zato po njihovem mnenju predložitveno sodišče ne bi smelo niti postaviti vprašanja za predhodno odločanje niti preučiti to tožbo.
30 Z vsebinskega vidika te stranke navajajo, da je Uredbo 1380/2013 treba razumeti v povezavi z Uredbo 2019/472 in da iz tega izhaja, da je Svet za sprejetje Uredbe 2020/123 moral opraviti zapleteno presojo vprašanja, ki vključuje več parametrov, ki jih je treba upoštevati, kot so socialno-ekonomske posledice načrtovanih ukrepov in težave, ki so neločljivo povezane z mešanim ribolovom, pri čemer je moral upoštevati dejstvo, da je mogoče določeno vrsto uloviti kot prilov pri ciljnem ribolovu drugih vrst.
31 Na prvem mestu, predložitveno sodišče meni, da mora preučiti tožbo, ki mu je predložena. V zvezi s tem med drugim na eni strani ugotavlja, da bi omejeno obdobje veljavnosti Uredbe 2020/123 in zadevnih obvestil o upravljanju ribištva v nasprotnem primeru onemogočalo izpodbijanje teh obvestil pred irskimi sodišči in da je, na drugi strani, vprašanje, ki se postavlja v obravnavanem primeru, mogoče postaviti v prihodnjih sporih v zvezi s podobnimi uredbami.
32 Na drugem mestu, predložitveno sodišče meni, da je glede na merila, ki so določena s sodbo z dne 22. oktobra 1987, Foto-Frost (314/85, EU:C:1987:452), zavezano predložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe.
33 Najprej ugotavlja, da je temeljno pravno vprašanje, ki ga je treba razrešiti v obravnavani zadevi, vprašanje, ali se cilj iz člena 2(2) Uredbe št. 1380/2013 odraža s splošno imperativno obveznostjo, ki jo mora Svet spoštovati pri določanju TAC za leto 2020, oziroma, ali gre – kot so navedle tožene stranke v postopku v glavni stvari – le za enega od ciljev, ki jih mora Svet upoštevati, enako kot številne znanstvene in ekonomske vidike.
34 Dalje predložitveno sodišče navaja, da se strinja s stališčem toženih strank v postopku v glavni stvari, da je moral Svet pri določanju TAC upoštevati nekatere vidike z ekonomskimi posledicami, zlasti na obalne skupnosti, ki so odvisne od prihodkov od ribolova, kot so prilov pri mešanem ribolovu in pojav „vrst, ki omejujejo ribolov“ ter uporaba obveznosti iztovarjanja za vse ulovljene vrste, vključno s tistimi, ki niso predmet usmerjenih ribolovnih dejavnosti.
35 Vendar so po njegovem mnenju obvestila, ki jih je ICES izdal leta 2019 in v katerih je predlagana nična raven ulova za staleže iz točke 28 te sodbe, da bi se zagotovila raven izkoriščanja za največji trajnostni donos v letu 2020, najboljše razpoložljivo znanstveno mnenje na dan sprejetja Uredbe 2020/123.
36 Predložitveno sodišče še meni, da člen 2(2) Uredbe št. 1380/2013 ne vsebuje nobenega posebnega pravila niti odstopanja za prilov. Iz tega sklepa, da je ta določba Svetu nalagala, da za zagotovitev ravni izkoriščanja, ki omogoča največji trajnostni donos za vse staleže do leta 2020, določi TAC v skladu z mnenji ICES, ki so omenjena v prejšnji točki.
37 Predložitveno sodišče med drugim meni, da spornih TAC ni mogoče upravičiti s trditvijo o njihovem minimalnem učinku, ker so ti TAC – kot je razvidno iz dokazov, ki so mu bili predloženi – predstavljali 62 % oziroma 54 % biomase drstitvenega staleža trske na vsakem od zadevnih območij in 52 % take biomase v primeru mola.
38 Nazadnje meni, da cilj člena 2(2) Uredbe št. 1380/2013 ni „zgolj ambiciozen cilj“, ampak nasprotno osrednji cilj SRP velikega pomena. Zato naj bi bilo treba ta cilj spoštovati v večletnih načrtih in ribolovnih možnostih iz člena 9 oziroma člena 16(4) te uredbe.
39 Glede na vse te preudarke predložitveno sodišče resno dvomi o veljavnosti Uredbe 2020/123.
40 V teh okoliščinah je High Court (višje sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba v okoliščinah, v katerih je bila Uredba [2020/123] nadomeščena in/ali so nacionalni izvedbeni ukrepi prenehali veljati, predložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe?
2. Ali je Priloga IA k Uredbi [2020/123] – glede na namene in cilje Uredbe [št. 1380/2013] in natančneje njenega člena 2(1) in (2), vključno s ciljem drugega stavka člena 2(2) ter z načeli dobrega upravljanja iz členov 3(c) in (d) te uredbe (vključno z obsegom, v katerem se uporablja za staleže, za katere se zahteva previdnostni pristop), v povezavi s členi 9, 10, 15 in 16 navedene uredbe ter njenimi uvodnimi izjavami in členi 1, 2, 3, 4, 5, 8 in 10 Uredbe [2019/472] – neveljavna, če se pri [TAC], določenih z Uredbo [2020/123], ne upošteva mnenje o ničnem ulovu za največji trajnostni donos […], ki ga je izdal [ICES] za nekatere vrste?“
Vprašanji za predhodno odločanje
Dopustnost
41 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanaša na veljavnost Uredbe 2020/123, nujen, čeprav se ta uredba in nacionalni ukrepi za njeno izvajanje, ki so predmet postopka v glavni stvari, ne uporabljajo več. V bistvu poziva Sodišče, naj se izreče o dopustnosti tega predloga.
42 V zvezi s tem tožene stranke v postopku v glavni stvari zatrjujejo, da navedeni predlog ni dopusten. Po njihovem mnenju sta, po eni strani, glede na iztek obdobja uporabe Uredbe 2020/123 in obvestil o upravljanju ribištva, ki so predmet postopka v glavni stvari, vprašanji, ki sta postavljeni v tej zadevi, hipotetični v smislu sodne prakse Sodišča. Po drugi stani navajajo, da bi Sodišče z odgovorom na ti vprašanji oceno veljavnosti Uredbe 2020/123 opravilo po izteku dvomesečnega roka, ki je določen v členu 263 PDEU, in ne bi imelo na razpolago vseh dejanskih elementov, ki so potrebni za odgovor in ki bi jih imelo na voljo v okviru tožbe, ki bi temeljila na tem členu.
43 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da kadar se pred nacionalnim sodiščem zastavi vprašanje veljavnosti akta, ki ga je sprejela ena od institucij Unije, je to sodišče pristojno za presojo, ali je treba pred izrekom sodbe odločiti o tem vprašanju, in tudi za to, da predlaga Sodišču, naj o njem odloča. Kadar se vprašanja, ki jih zastavi nacionalno sodišče, nanašajo na veljavnost pravila prava Unije, je zato Sodišče načeloma dolžno o tem odločati (sodba z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 49 in navedena sodna praksa).
44 Sodišče lahko tako odločanje o vprašanju za predhodno odločanje glede presoje veljavnosti zavrne zlasti takrat, kadar niso spoštovane zahteve v zvezi z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe iz člena 94 Poslovnika Sodišča, ali kadar je očitno, da presoja veljavnosti nekega pravila Unije, za katero prosi nacionalno sodišče, nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari oziroma kadar gre za hipotetičen primer (glej v tem smislu sodbo z dne 28. marca 2017, Rosneft (C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 50 in navedena sodna praksa).
45 Zlasti ob upoštevanju pripravljenosti sodelovanja, ki mora prevladati pri izvajanju postopka predhodnega odločanja, mora nacionalno sodišče v predložitveni odločbi navesti natančne razloge, iz katerih ni bilo prepričano o veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in razloge za neveljavnost, za katere meni, da se lahko upoštevajo (glej v tem smislu sodbi z dne 10. januarja 2006, IATA in ELFAA, C‑344/04, EU:C:2006:10, točka 31, in z dne 4. maja 2016, Pillbox 38, C‑477/14, EU:C:2016:324, točki 24 in 25 ter navedena sodna praksa).
46 V zvezi s tem, kot je razvidno iz obrazložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe, predložitveno sodišče ob upoštevanju nacionalne sodne prakse meni, da mora preučiti tožbo iz postopka v glavni stvari, čeprav se Uredba 2020/123 in obvestila o upravljanju ribištva, ki se izpodbijajo v okviru navedene tožbe, ne uporabljajo več. Predvsem meni, da teh aktov zaradi njihove začasne narave ni mogoče izpodbijati v omejenem obdobju njihove veljavnosti.
47 Vendar, na prvem mestu, Sodišče ne sme podvomiti o presoji predložitvenega sodišča o dopustnosti tožbe v postopku v glavni stvari, ki v okviru postopka predhodnega odločanja spada v pristojnost nacionalnega sodišča. V obravnavani zadevi je predložitveno sodišče zavrnilo ugovore nedopustnosti, ki so jih pred njim uveljavljale tožene stranke v postopku v glavni stvari in ki so se nanašali na hipotetično naravo navedene tožbe v smislu nacionalnega prava. Poleg tega dejstvo, da je obdobje uporabe obvestil o upravljanju ribištva, ki so predmet tožbe v postopku v glavni stvari, poteklo, ne preprečuje Sodišču, da odloči o vprašanju za predhodno odločanje, če je taka tožba dovoljena po nacionalnem pravu in če to vprašanje ustreza objektivni potrebi za rešitev spora, o katerem predložitveno sodišče redno odloča (glej v tem smislu sodbo z dne 10. decembra 2018, Wightman in drugi, C‑621/18, EU:C:2018:999, točki 30 in 31 ter navedena sodna praksa).
48 Na drugem mestu, glede poteka obdobja uporabe spornih TAC zadostuje, prvič, navesti, da so bila obvestila o upravljanju ribištva, ki se izpodbijajo v okviru tožbe v postopku v glavni stvari, sprejeta na osnovi teh TAC, drugič, da so ti TAC veljali na dan sprejetja teh obvestil, in tretjič, da se njihova neveljavnost posredno uveljavlja v utemeljitvi te tožbe. Iz tega sledi, da iztek obdobja uporabe navedenih TAC ne more povzročiti nedopustnosti vprašanja o njihovi veljavnosti, saj to vprašanje ustreza objektivni potrebi za rešitev spora, o katerem predložitveno sodišče redno odloča.
49 Teh preudarkov ni mogoče izpodbiti s trditvami toženih strank v postopku v glavni stvari, da naj bi Sodišče s tem presojalo veljavnost Uredbe 2020/123 zunaj dvomesečnega roka iz člena 263 PDEU, ne da bi imelo na voljo vse dejanske elemente, ki so potrebni za njegov odgovor in ki bi jih imelo na voljo v okviru ničnostne tožbe.
50 Zadošča namreč spomniti, da je za ta zaključen sistem pravnih sredstev in postopkov, ki je vzpostavljen s PDEU – na eni strani, z njenima členoma 263 in 277, in, na drugi strani, s členom 267 iste pogodbe – značilno, da imajo posamezniki pravico, da v okviru pravnega sredstva pred nacionalnim sodiščem izpodbijajo veljavnost določb, vsebovanih v aktih Unije, na katerih temelji nacionalna odločitev ali nacionalni akt, ki je bil sprejet v zvezi z njimi, in zahtevati od tega sodišča, ki samo po sebi ni pristojno za ugotovitev take neveljavnosti, da Sodišču o tem postavi vprašanje za predhodno odločanje, razen kadar so nedvomno imeli pravico vložiti direktno tožbo na podlagi člena 263 PDEU zoper te določbe in je niso izkoristili v določenem roku (sodba z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točki 66 in 67 ter navedena sodna praksa). Vendar ni jasno, da je bilo FIE nedvomno dopuščeno, da zoper sporne TAC vloži ničnostno tožbo na podlagi člena 263 PDEU, čemur tožene stranke v postopkih v glavni stvari ne oporekajo.
51 Na tretjem mestu, kot je razvidno iz točk od 35 do 38 te sodbe, je predložitveno sodišče v predložitveni odločbi z vso zahtevano natančnostjo navedlo razloge za svoje resne dvome o veljavnosti spornih TAC, ker naj ti ne bi spoštovali mnenj ICES, s katerimi je bila predlagana raven ničnega ulova za staleže, omenjene v točki 28 te sodbe. Predložitveno sodišče je zato Sodišču predložilo vse potrebne informacije o razlogih, iz katerih meni, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe upošteven za rešitev spora, o katerem odloča.
52 Glede na vse navedene preudarke je treba šteti, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.
Drugo vprašanje
53 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je Priloga IA k Uredbi 2020/123 veljavna v delu, v katerem je za leto 2020 sporne TAC določila pod ravnjo ničnega ulova, ki je bila v mnenjih ICES iz leta 2019 predlagana za staleže trske na zahodu Škotske in v Keltskem morju, mola v Irskem morju in morske plošče v južnem Keltskem morju (v nadaljevanju: mnenja ICES o ničnem ulovu), glede na cilje SRP, ki so določeni v členu 2(1) in (2) Uredbe št. 1380/2013, zlasti glede na cilj iz člena 2(2), drugi pododstavek, te uredbe, ter glede na načela dobrega upravljanja te politike, zlasti načel iz člena 3(c) in (d) navedene uredbe, ter ob upoštevanju členov 9, 10, 15 in 16 iste uredbe ter členov od 1 do 5, 8 in 10 Uredbe 2019/472.
54 Kot je razvidno iz točk 35, 36 in 38 te sodbe, dvomi predložitvenega sodišča o veljavnosti spornih TAC temeljijo predvsem na dveh preudarkih. Prvič, po njegovem mnenju je treba uredbi št. 1380/2013 in 2019/472 razlagati tako, da je člen 2(2) Uredbe št. 1380/2013 Svetu nalagal jasno obveznost brez odstopanj, da sporne TAC določi v skladu z najboljšim razpoložljivim znanstvenim mnenjem, da bi za vse staleže, tudi tiste, na katere se nanašajo sporni TAC, dosegel stopnje izkoriščanja, ki bi omogočale največji trajnostni donos najpozneje do leta 2020. Drugič, po njegovem prepričanju so mnenja ICES o ničnem ulovu v tem primeru najboljše razpoložljivo znanstveno mnenje v smislu zlasti člena 3(c) Uredbe št. 1380/2013.
55 Zato mora Sodišče preučiti, prvič, v kolikšnem obsegu je bila diskrecijska pravica Sveta pri določitvi spornih TAC omejena s ciljem iz člena 2(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1380/2013 in z mnenji ICES o ničnem ulovu, in drugič, ali Svet v obravnavanem primeru ni prekoračil meja svoje diskrecijske pravice.
Meje diskrecijske pravice Sveta za določitev spornih TAC
56 Uvodoma je treba opozoriti, da morata Evropski parlament in Svet v skladu z rednim zakonodajnim postopkom -kot izhaja iz besedilačlena 43(2) PDEU -določiti med drugim „določbe, potrebne za doseganje ciljev skupne kmetijske in ribiške politike“, medtem ko Svet v skladu s členom 43(3) PDEU na predlog Evropske komisije sprejme „ukrepe o določitvi cen, prelevmanov, pomoči in količinskih omejitev ter o določitvi in dodelitvi ribolovnih možnosti“.
57 Prav tako je treba spomniti, da morajo v skladu s sodno prakso Sodišča ukrepi, ki zahtevajo politično odločitev, ki je pridržana zakonodajalcu Unije, zaradi njihove nujnosti za uresničevanje ciljev skupne kmetijske in ribiške politike temeljiti na členu 43(2) PDEU, medtem ko za sprejetje ukrepov o določitvi in dodelitvi ribolovnih možnosti v skladu s členom 43(3) PDEU taka izbira ni potrebna, saj so taki ukrepi večinoma tehnični in naj bi se sprejemali za izvajanje določb, sprejetih na podlagi člena 43(2) PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 26. novembra 2014, Parlament in Komisija/Svet, C‑103/12 in C‑165/12, EU:C:2014:2400, točka 50, in z dne 1. decembra 2015, Parlament in Komisija/Svet, C‑124/13 in C‑125/13, EU:C:2015:790, točki 48 in 50).
58 Poleg tega v skladu s to sodno prakso velja, da odstavka 2 in 3 člena 43 PDEU uresničujeta različne cilje in imata vsak svoje posebno področje uporabe, tako da ju je mogoče uporabiti ločeno kot podlago za sprejetje ukrepov, ki so določeni v okviru SRP, pri čemer velja, da mora Svet, kadar sprejme akte na podlagi člena 43(3) PDEU, ukrepati v okviru meja svojih pristojnosti ter, če je to primerno, v pravnem okviru, ki je že določen na podlagi člena 43(2) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 1. decembra 2015, Parlament in Komisija/Svet, C‑124/13 in C‑125/13, EU:C:2015:790, točka 58).
59 V obravnavanem primeru upoštevni pravni okvir, ki ga je določil zakonodajalec Unije, sestavljata na eni strani Uredba št. 1380/2013, ki določa splošni okvir SRP, in na drugi strani Uredba 2019/472, s katero je bil vzpostavljen večletni načrt za staleže, ki se lovijo v zahodnih vodah in sosednjih vodah, ter ribištvo, ki izkorišča te staleže (v nadaljevanju: večletni načrt za zahodne vode). Glede področja uporabe zadnjenavedene uredbe člen 1(1) in (4) te uredbe določa, da se nanaša tako na staleže, ki so našteti v tem odstavku 1, kot tudi na prilov v zahodnih vodah pri ribolovu teh staležev. Kot pa je razvidno iz besedila Priloge IA k Uredbi 2020/123, se sporni TAC uporabljajo za staleže, ki so izključno predmet prilova in so na ribolovnih območjih staležev, ki so našteti v členu 1(1) Uredbe 2019/472. Naloga Sveta je torej, da te TAC določi ne le ob spoštovanju določb Uredbe št. 1380/2013, temveč tudi določb Uredbe 2019/472.
60 Prvič, v zvezi z Uredbo št. 1380/2013 je treba poudariti, da člen 2(2), prvi pododstavek, te uredbe utrjuje načelo, v skladu s katerim SRP „uporablja previdnostni pristop k upravljanju ribištva“, in določa, da je namen te politike „zagotoviti, da se pri izkoriščanju živih morskih bioloških virov populacije lovljenih vrst obnavljajo in ohranjajo nad ravnmi, ki omogočajo [največji trajnostni donos]“.
61 Kot je navedeno v uvodni izjavi 6 te uredbe, mora namreč SRP Uniji omogočiti, da izpolnjuje svoje obveznosti v skladu s Konvencijo o pomorskem mednarodnem pravu in Sporazumom o ohranjanju in upravljanju staležev rib, katerih pogodbenica je, v zvezi z ohranjanjem, upravljanjem in izkoriščanjem staležev rib.
62 Natančneje, kot izhaja iz uvodne izjave 7 navedene uredbe in kot je generalna pravobranilka v bistvu poudarila v točkah 25 in 26 sklepnih predlogov, je namen njenega sprejetja boj proti „stalnemu upadanju številnih staležev rib“ in „izboljšanje“ SRP s preusmeritvijo na dolgoročni cilj trajnosti ribolovnih dejavnosti, predvsem s „prilagoditvijo stopenj izkoriščanja“ teh staležev, da se „v razumnem roku“ zagotovi uresničitev cilja obnovitve in ohranjanja lovljenih populacij nad ravnmi, ki omogočajo največji trajnostni donos.
63 Konkretneje, „za dosego [tega] cilja“ člen 2(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1380/2013 določa, da „bo stopnja izkoriščanja [največjega trajnostnega donosa], če je to mogoče, dosežena v letu 2015 in za vse staleže, in sicer najpozneje do leta 2020“.
64 Iz besedila te določbe je razvidno, da čeprav obstaja določen manevrski prostor za določitev stopnje izkoriščanja, ki omogoča največji trajnostni donos med letom 2015 in letom 2020, pa se – kot je to poudarjeno v izrazih „najpozneje“ in „vsi staleži“ – rok za uresničitev tega cilja načeloma izteče leta 2020, in sicer za vse biološke vire na območjih upravljanja, ki jih zajema SRP, v skladu z opredelitvijo pojma „stalež“ iz člena 4, točka 14, te uredbe.
65 Vendar je treba navedeno določbo, prvič, razlagati ob upoštevanju člena 2 Uredbe št. 1380/2013 kot celote, ki v odstavku 1 zahteva, da SRP zagotavlja, da so ribolovne dejavnosti in dejavnosti ribogojstva okoljsko dolgoročno trajnostne in upravljane na način, ki je v skladu s cilji doseganja gospodarskih in socialnih koristi ter koristi zaposlovanja ter prispevanja k zanesljivi preskrbi s hrano. Med zadnjenavedenimi cilji sta v členu 2(5)(c) in (f) te uredbe cilj ustvariti pogoje za gospodarsko donosen in konkurenčen sektor ribolova in cilj prispevati k primernemu življenjskemu standardu tistih, ki so odvisni od ribolovnih dejavnosti, pri čemer se upoštevajo obalno ribištvo in socio‑ekonomski vidiki.
66 Poleg tega iz tega člena 2 kot celote izhaja tudi, da okoljsko dolgoročna trajnost ribolovnih dejavnosti ne pomeni le določitve stopenj izkoriščanja vrst, ki omogočajo največji trajnostni donos, ampak v skladu z njegovim odstavkom 3 tudi čim večje zmanjšanje negativnih vplivov teh dejavnosti na morski ekosistem, in kot je navedeno v njenem odstavku 5(a), postopno odpravljanje zavržkov za vsak primer posebej ob upoštevanju najboljšega razpoložljivega znanstvenega mnenja, pri čemer se preprečuje in čim bolj zmanjšuje neželen ulov in se postopno zagotavlja iztovarjanje ulova.
67 Drugič, navesti je treba, da v skladu s členom 10(1)(b) in (c) Uredbe št. 1380/2013 večletni načrt med drugim vključuje cilje, ki so v skladu s cilji, ki so med drugim našteti v členu 2 in v ustreznih določbah člena 9 te uredbe, ter merljive cilje, kot je raven ribolovne umrljivosti.
68 Glede tega je treba navesti, da člen 9(5) navedene uredbe določa, da lahko večletni načrti, ki so sprejeti na podlagi člena 9(1) iste uredbe, vsebujejo specifične ohranitvene cilje in ukrepe, ki temeljijo na ekosistemskem pristopu, zaradi reševanja specifičnih problemov mešanega ribolova, kar zadeva doseganje ciljev iz člena 2(2) Uredbe št. 1380/2013 za kombinacijo staležev iz tega načrta v primerih, ko znanstveno mnenje kaže, da ni mogoče povečati selektivnosti.
69 Ta člen 9(5) je treba razumeti ob upoštevanju uvodne izjave 8 te uredbe, v kateri je navedeno, da bi bilo treba „pri odločitvah o upravljanju, ki se nanašajo na največji trajnostni donos v mešanem ribištvu, upoštevati težave pri ribolovu vseh staležev hkrati v [takem] ribištvu z največjim trajnostnim donosom, zlasti kadar znanstveno mnenje kaže, da je s povečanjem selektivnosti uporabljenega ribolovnega orodja zelo težko preprečiti pojav vrst, ki omejujejo ribolov“. Dejstvo, da je zakonodajalec Unije menil, da je nujno podati ta pojasnila takoj po tem, ko je v uvodni izjavi 7 navedene uredbe določil cilj obnavljanja vseh staležev na ravni največjega trajnostnega donosa najpozneje do leta 2020, poudarja njegov namen, da se ne izključi možnost sprejetja tega cilja v primerih, v katerih ga ne bi bilo mogoče doseči hkrati za vse staleže v mešanem ribolovu.
70 Kot je namreč generalna pravobranilka v bistvu navedla v točki 8 sklepnih predlogov, lahko imajo v primerih mešanega ribolova v smislu člena 4, točka 36, Uredbe št. 1380/2013 – to je ribolova, pri katerem bodo lahko pri isti ribolovni dejavnosti ulovljene različne vrste – staleži, katerih dodeljena kvota je nična ali izčrpana, veliko prej „omejitveni“ učinek, ki ribiška plovila prisili, da nehajo opravljati vse dejavnosti, še preden dosežejo kvote, dodeljene za druge vrste, zlasti tiste vrste, ki se s temi dejavnostmi lovijo ciljno. Ta pojav se povečuje z obveznostjo iztovarjanja, ki je uvedena s členom 15 te uredbe, ki nalaga, da se celoten ulov rib obdrži na krovu, se evidentira in odšteje od kvot, ki se uporabljajo za zadevni stalež, in ki se v skladu s časovnim okvirom iz odstavka 1 tega člena v celoti uporablja od 1. januarja 2019. Poleg tega se, kot je poudarjeno v uvodni izjavi 8 navedene uredbe, pojavu staležev z omejenimi kvotami ni mogoče vedno izogniti s povečanjem selektivnosti uporabljenega ribolovnega orodja.
71 Iz člena 9(5) Uredbe št. 1380/2013 v povezavi z uvodno izjavo 8 te uredbe torej izhaja, da je zakonodajalec Unije nameraval predvideti možnost, da se v okviru večletnih načrtov prilagodijo cilji, ki so navedeni v členu 2(2) navedene uredbe, zlasti cilj iz drugega pododstavka tega odstavka 2, da bi se upoštevale težave – v okviru mešanega ribolova – pri doseganju stopnje izkoriščanja, ki omogoča največji trajnostni donos, za vse staleže, ki se hkrati izkoriščajo, glede na pojav „vrst, ki omejujejo ribolov“, kadar povečanje selektivnosti ribolovnega orodja ne omogoča preprečevanja tega pojava.
72 Na drugem mestu, zakonodajalec Unije je v zvezi s tem v okviru Uredbe 2019/472 v členih 4 in 5 te uredbe vzpostavil diferencirani sistem upravljanja, prvič, za ciljne staleže, in drugič, za staleže prilova, s katerim naj bi se konkretneje upoštevale posebnosti mešanega ribolova v skladu s členom 9(5) Uredbe št. 1380/2013.
73 Na eni strani namreč člen 4(1) Uredbe 2019/472 za ciljne staleže določa ciljno ribolovno umrljivost v skladu z razponi FMSY v smislu člena 2, točka 2, te uredbe, to so razponi vrednosti, „določenih v najboljšem razpoložljivem znanstvenem mnenju, […] pri katerih vse ravni ribolovne umrljivosti znotraj tega razpona dolgoročno dosegajo največji trajnostni donos […]“, in določa, da se ta cilj doseže čim prej, a postopoma in z rastočim ritmom [najpozneje] do leta 2020. Ta merljivi cilj tako glede ciljnih staležev, ki so zajeti v večletnem načrtu za zahodne vode, določa cilj doseganja stopnje izkoriščanja, ki omogoča največji trajnostni donos za vse staleže najpozneje do leta 2020, kot je to določeno v členu 2(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1380/2013.
74 Na drugi strani člen 5(1) Uredbe 2019/472 določa, da se ukrepi upravljanja staležev prilova, vključno z ribolovnimi možnostmi, kadar je to primerno, določijo „ob upoštevanju najboljšega razpoložljivega znanstvenega mnenja“ in morajo biti v skladu s cilji, ki so določeni v členu 3 te uredbe in ki na splošno povzemajo dolgoročne cilje okoljske trajnosti iz člena 2 Uredbe št. 1380/2013. Poleg tega člen 5(3) Uredbe 2019/472 določa, da se v skladu s členom 9(5) Uredbe št. 1380/2013 pri upravljanju mešanega ribolova v zvezi s staleži prilova upoštevajo težave pri ribolovu vseh staležev hkrati z največjim trajnostnim donosom, „zlasti v primerih, ko to vodi k prezgodnjemu zaprtju ribolova“.
75 Iz tega je treba sklepati, da se najdaljše obdobje za doseganje stopnje izkoriščanja, ki omogoča največji trajnostni donos, ki je določeno v členu 2(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1380/2013, uporablja strogo in brez izjeme za ciljne staleže, ki so našteti v členu 1(1) Uredbe 2019/472. Vendar pa ima Svet pri upravljanju staležev prilova, ki spadajo v zadnjenavedeno uredbo, in zlasti pri določanju ribolovnih možnosti za te staleže, diskrecijsko pravico glede na težave, ki izhajajo iz določitve takih stopenj izkoriščanja za vse hkrati ulovljene staleže, zlasti če bi ta določitev vodila k prezgodnjemu zaprtju ribolova zaradi pojava „vrst, ki omejujejo ribolov“, opisanega v točki 70 te sodbe.
76 To razlago členov 4 in 5 Uredbe 2019/472 potrjujeta splošna sistematika in zgodovina nastanka te uredbe.
77 Glede splošne sistematike navedene uredbe je treba navesti, da ta uredba določa druge ukrepe, s katerimi se upoštevajo posebne težave pri mešanem ribolov, ki so opisane v točki 71 te sodbe in ki so dodatne v razmerju do diferenciranega sistema upravljanja za ciljne staleže in staleže prilova, ki je bil vzpostavljen z navedenima členoma 4 in 5. Tako na eni strani, kadar je sposobnost razmnoževanja tega staleža ogrožena, člen 8(2) iste uredbe določa možnost sprejetja popravnega ukrepa prekinitve ciljnega ribolova tega staleža skupaj z ustreznim zmanjšanjem ribolovnih možnosti. V takem primeru je lahko zadevni stalež le predmet prilova. Na drugi strani člen 10(1) Uredbe 2019/472 določa obveznost držav članic, da pri dodelitvi ribolovnih možnosti, ki jim jih je dal na voljo Svet, upoštevajo verjetno sestavo ulova, ki ga izvršijo plovila, ki izvajajo mešani ribolov.
78 V zvezi z zgodovino nastanka te uredbe je Komisija v obrazložitvenem memorandumu k svojemu predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi večletnega načrta za staleže, ki se lovijo v zahodnih vodah in sosednjih vodah, ter ribištvo, ki izkorišča te staleže, spremembi uredb (EU) 2016/1139 o vzpostavitvi večletnega načrta za Baltsko morje ter razveljavitvi uredb (ES) št. 811/2004, (ES) št. 2166/2005, (ES) št. 388/2006, (ES) št. 509/2007 in (ES) št. 1300/2008 (COM (2018) 149 final), na podlagi katerega je prišlo do sprejetja Uredbe 2019/472, predvsem poudarila tveganje „premajhne izkoriščenosti kvot pri mešanem ribolovu v zahodnih vodah“ zaradi pojava vrst, ki omejuje ribolov, do katerega pride v primeru popolne uporabe obveznosti iztovarjanja. Zato je pojasnila, da bi bilo treba v okviru večletnega načrta za zahodne vode „staleže, ki določajo ravnanje ribičev in so gospodarsko pomembni, […] upravljati v skladu z razponi [največjega trajnostnega donosa]“ in da „se bo približno 95 % iztovorjenih rib v zahodnih vodah upravljalo v skladu z največjim trajnostnim donosom“, „ker bi bilo treba ostale, tj. staleže, ki se ulovijo zlasti kot prilov, upravljati v skladu s previdnostnim načelom“.
79 Iz vsega navedenega izhaja, da je Svet glede na to, da se sporni TAC uporabljajo za staleže, ki so izključno predmet prilova, imel diskrecijsko pravico pri ugotavljanju, ali je bilo te TAC mogoče določiti na raven, ki omogoča največji trajnostni donos, in torej, ali je bilo treba ravnati v skladu z mnenjem ICES o ničnem ulovu.
80 Vendar je treba opozoriti, da mora Svet pri določitvi TAC in dodelitvi ribolovnih možnosti med države članice opraviti oceno zapletenih gospodarskih razmer, za katero ima načeloma široko diskrecijsko pravico, ki se ne nanaša izključno na določitev narave in obsega predpisov, ki jih je treba sprejeti, ampak do neke mere tudi na ugotavljanje osnovnih podatkov. Sodišče se mora pri nadzoru nad izvajanjem takega pooblastila omejiti na preizkus, ali je podana očitna kršitev ali zloraba pooblastil oziroma ali ni zadevni organ očitno prekoračil meje svoje diskrecijske pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 11. januarja 2017, Španija/Svet, C‑128/15, EU:C:2017:3, točka 46 in navedena sodna praksa). Sodišče mora zato preučiti, ali ni Svet očitno prekoračil meje te diskrecijske pravice.
Vprašanje, ali ni Svet očitno prekoračil meje svoje diskrecijske pravice
81 Na prvem mestu, kot izrecno izhaja iz uvodne izjave 7 Uredbe 2020/123, je Svet ugotovil, da če se sporni TAC določi na raven, ki je navedena v znanstvenem mnenju ICES o ničnem ulovu, bi obveznost iztovarjanja celotnega ulova, vključno s prilovom teh staležev, pri mešanem ribolovu privedla do pojava vrste, ki omejuje ribolov. Zato je Svet v skladu z besedilom te uvodne izjave 7, „da bi dosegli pravo ravnovesje med nadaljevanjem ribolova zaradi morebitnih resnih socialno-ekonomskih posledic in potrebo po doseganju dobrega biološkega statusa navedenih staležev“, menil, da je primerno „ob upoštevanju težav pri ribolovu vseh staležev hkrati z največjim trajnostnim donosom“ določiti posebne TAC za prilov navedenih staležev in jih določiti na tako „stopnjo, da se smrtnost teh staležev zmanjša ter se zagotovijo spodbude za izboljšanje selektivnosti in izogibanja“.
82 Pri tej ugotovitvi pa ni bila storjena očitna napaka pri presoji.
83 Glede tega je treba navesti, da navedena ugotovitev temelji na mnenju ICES iz novembra 2019, v katerem je ta ovrednotil verjetno raven prilova v letu 2020 na staleže, za katere je izdal svoja mnenja o ničnem ulovu, če bi bili TAC za ciljne staleže v skladu z mnenji, ki jih je izdal v zvezi s temi staleži. ICES pa je v tem mnenju ta verjetni prilov ovrednotil na ravneh, ki so znatno višje od nič, in sicer na 1279 ton za stalež trske, na katerega se nanaša prvi sporni TAC, med 1606 tonami in 1854 tonami za stalež iste vrste, na katerega se nanaša drugi od teh TAC, glede na raven ulova vahnje, med 901 tonami in 917 tonami za mola glede na raven ulova škampa in če ni znanstvenih podatkov, na približno 100 ton za morsko ploščo glede na raven nedavnih iztovarjanj. Iz navedenega mnenja je bilo torej mogoče sklepati, da je določitev ničnih TAC za te staleže lahko povzročila prezgodnje zaprtje ribolova v zvezi s ciljnimi staleži, s katerimi so navedeni staleži povezani, in posledično vplivala na gospodarsko sposobnost zadevnih ribiških flot in življenjski standard tistih, ki so odvisni od teh dejavnosti.
84 Na drugem mestu, kot je bilo poudarjeno v točki 81 te sodbe, je iz uvodne izjave 7 Uredbe 2020/123 razvidno, da so bili sporni TAC določeni zaradi uskladitve cilja ohranjanja aktivnega ribolova in cilja doseganja dobrega biološkega statusa navedenih staležev. Natančneje, v tej uvodni izjavi 7 je navedeno, da so bili ti TAC določeni na ravni, ki omogoča zmanjšanje ribolovne smrtnosti in spodbude za izboljšanje selektivnosti in izogibanja.
85 V zvezi s tem je treba po eni strani navesti, da je Svet določil sporne TAC bodisi v primeru TAC za trsko zahodno od Škotske na ravni ocene prilova, ki jo je podal ICES, bodisi v primeru drugih spornih TAC na nižjo raven od te ocene. Ti ukrepi so bili torej taki, da so spodbujali ribiška plovila k omejitvi takega prilova ob ulovu ciljnih staležev, da bi se izognilo tveganju predčasnega zaprtja zadevnih ribolovov.
86 Po drugi strani se je Svet oprl na mnenje ICES iz novembra 2019 in tri od spornih TAC določil tako, da je omogočil povečanje biomase zadevnih staležev med približno 10 % do 100 %, pri čemer je TAC za morsko ploščo v južnem Keltskem morju zaradi neobstoja znanstvenih podatkov ICES temeljil na previdnostnem pristopu. Vendar kljub številčnim podatkom, ki jih je navedlo predložitveno sodišče in ki sta jih na obravnavi potrdila Komisija in Svet ter iz katerih je razviden znaten delež biomase zadevnih staležev trske, ki ga predstavljajo sporni TAC, ki veljajo za ta staleža, in kot je navedeno v točki 37 te sodbe, iz vseh elementov, ki so bili predloženi Sodišču, ne izhaja, da so bile ravni, na katere so bili določeni ti TAC, očitno nezdružljive s ciljem Sveta, ki je – kot izhaja iz uvodne izjave 8 Uredbe 2020/123 – obnavljanje biomase ogroženih staležev do trajnostnih ravni v skladu z dolgoročno perspektivo iz člena 3(d) Uredbe št. 1380/2013. Poleg tega te ravni temeljijo bodisi – v skladu s členom 3(c) te uredbe in členom 5(1) Uredbe 2019/472 – na „najboljšem razpoložljivem znanstvenem mnenju“, v obravnavanem primeru na mnenju ICES iz točke 83 te sodbe, bodisi na previdnostnem pristopu, ki se ob neobstoju takega mnenja zahteva s členom 5(2) te uredbe.
87 Na tretjem mestu, iz Uredbe 2020/123 izhaja, da so bili poleg spornih TAC sprejeti številni popravni ukrepi za omejitev prilova staležev, na katere so se nanašala mnenja ICES o ničnem ulovu.
88 Prvič, da bi se upoštevala obveznost iztovarjanja, člen 8 te uredbe določa, da se mehanizem izmenjave kvot uporablja za sporne TAC, da bi se odstotek kvot za ulov, ki so dodeljene nekaterim državam članicam, dal na voljo tistim državam članicam, ki nimajo kvot, za kritje njihovega neizogibnega prilova. Kot je navedeno v uvodni izjavi 7 navedene uredbe, ta mehanizem zagotavlja, da se ribolovne možnosti, dodeljene državam članicam, uporabijo v skladu s členom 16(2) Uredbe št. 1380/2013, ki določa, da je namen teh ribolovnih možnosti to, da se ne upošteva več iztovarjanje, temveč ulov, kadar ne bodo dovoljeni zavržki zadevnega staleža.
89 Drugič, kot je razvidno iz uvodne izjave 8 Uredbe 2020/123, so bile, da bi se zmanjšal ulov staležev, za katere je Svet določil prilovne TAC, med katere spadajo sporni TAC, ribolovne možnosti za mešani ribolov, v katerem lahko pride do teh ulovov, določene na ravni, ki pripomorejo k obnavljanju biomase najbolj ogroženih staležev. Tako je bil, kot v bistvu navaja Komisija, za zmanjšanje pritiska, ki se z ribolovom vahnje izvaja na trsko v Keltskem morju, TAC za ciljni stalež vahnje na ustreznih območjih določen s Prilogo IA k tej uredbi na 10.859 ton namesto na 16.671 ton, kot je za ta stalež priporočil ICES.
90 Tretjič, kot je navedeno v uvodnih izjavah od 16 do 18 navedene uredbe, glede na mnenja ICES o oceni ravni staleža trske v Keltskem morju pod Blim v smislu člena 2(8) Uredbe 2019/472, to je referenčna raven biomase drstitvenega staleža, pod katero se lahko zmanjša reproduktivna zmogljivost, se, prvič, ciljni ribolov tega staleža prekine v skladu s členom 8(2) te uredbe, in drugič, v členu 13 Uredbe 2020/123 so določeni ukrepi, s katerimi se nalagajo posebne značilnosti za ribolovno orodje, ki se uporablja na tem območju za izboljšanje njegove selektivnosti glede teh staležev.
91 Četrtič, kot je navedeno v uvodni izjavi 26 te uredbe, so se države članice, da ulov leta 2020 ne bi presegel določenih TAC, zavezale, da predvsem za staleže trske zahodno od Škotske, mola v Irskem morju in morske plošče v južnem Keltskem morju ne bodo uporabljale vsakoletne prilagodljivosti iz člena 15(9) Uredbe št. 1380/2013, ki jim omogoča, da znotraj 10 % dovoljenih iztovarjanj dovolijo iztovarjanje dodatnih količin staleža, ki je predmet obveznosti iztovarjanja, zaradi česar se bodo zmanjšale njihove prihodnje kvote.
92 Zato so bili sporni TAC določeni na podlagi najboljšega razpoložljivega znanstvenega mnenja na raven, ki ni očitno neprimerna za uskladitev cilja ohranjanja aktivnega mešanega ribolova s ciljem obnovitve dobrega biološkega stanja zadevnih staležev. Poleg tega so jih spremljali popravni ukrepi za omejitev prilova, opravljenega leta 2020, na staleže, ki so predmet teh TAC, in posledično vpliva zadevnega mešanega ribolova na te staleže. Šteti je torej treba, da Svet s sprejetjem navedenih TAC ni očitno prekoračil meje svoje diskrecijske pravice, ki so opredeljene z Uredbo št. 1380/2013, predvsem s členom 2(2), drugi pododstavek, členom 3(c) in (d) ter členom 9(5) te uredbe, in s členom 5 Uredbe 2019/472, zlasti njegovim odstavkom 3.
93 Glede na vse navedene preudarke je treba ugotoviti, da pri preučitvi drugega vprašanja ni bil ugotovljen noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost Priloge IA k Uredbi 2020/123 v delu, v katerem je ta priloga za leto 2020 določila sporne TAC.
Stroški
94 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
Pri preučitvi drugega vprašanja za predhodno odločanje ni bil ugotovljen noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost Priloge IA k Uredbi Sveta (EU) 2020/123 z dne 27. januarja 2020 o določitvi ribolovnih možnosti za leto 2020 za nekatere staleže rib in skupine staležev rib, ki se uporabljajo za vode Unije in za ribiška plovila Unije v nekaterih vodah zunaj Unije v delu, v katerem je ta priloga za leto 2020 določila celotne dovoljene ulove (TAC) za trsko (Gadus morhua), prvič, na območju 6a ter v vodah Evropske unije in mednarodnih vodah območja 5b vzhodno od 12° 00′ O (COD/5BE6A), in drugič, na območjih 7b, 7c, od 7e do 7k, od 8 do 10 ter v vodah Unije območja Odbora za ribištvo za vzhodni srednji Atlantik (CECAF) 34.1.1 (COD/7XAD34), za mola (Merlangius merlangus) na območju 7a (WHG/07A) in za morsko ploščo (Pleuronectes platessa) na območjih 7h, 7j in 7k (PLE/7HJK).
Podpisi