SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 11. januarja 2024(*)
„Predhodno odločanje – Notranji trg električne energije – Direktiva 2009/72/ES – Člen 3(5) in (7) – Varstvo potrošnikov – Pravica do zamenjave dobavitelja – Negospodinjski odjemalec – Pogodba o dobavi električne energije za določeno obdobje s fiksno ceno, sklenjena z malim podjetjem – Pogodbena kazen zaradi predčasne odpovedi pogodbe – Nacionalna ureditev, ki omejuje znesek te kazni na ,stroške in odškodnine, ki izhajajo iz vsebine pogodbe‘“
V zadevi C‑371/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska) z odločbo z dne 12. maja 2022, ki je na Sodišče prispela 8. junija 2022, v postopku
G sp. z o.o.
proti
W S.A.,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi E. Regan, predsednik senata, Z. Csehi, M. Ilešič, I. Jarukaitis (poročevalec) in D. Gratsias, sodniki,
generalni pravobranilec: A. Rantos,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za grško vlado K. Boskovits in C. Kokkosi, agenta,
– za Evropsko komisijo M. Owsiany-Hornung in T. Scharf, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 7. septembra 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(5) in (7) Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (UL 2009, L 211, str. 55).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo G sp. z o.o. (v nadaljevanju: družba G) in družbo W S.A., dobaviteljem energije (v nadaljevanju: dobavitelj W), glede plačila pogodbene kazni, ki jo mora družba G plačati, ker je predčasno odpovedala pogodbo o dobavi električne energije, ki sta jo ti stranki sklenili za določeno obdobje in po fiksni ceni.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2009/72
3 V uvodnih izjavah 1, 3, 7, 8, 42, 51, 52, 54 in 57 Direktive 2009/72 je bilo navedeno:
„(1) Cilj notranjega trga z električno energijo, ki se postopoma uvaja po vsej Skupnosti od leta 1999, je zagotovitev resnične izbire vsem potrošnikom v Evropski uniji, bodisi državljanom bodisi podjetjem, novih poslovnih priložnosti več čezmejnega trgovanja, da bi zagotovili večjo učinkovitost, konkurenčne cene in višje standarde storitev […]
[…]
(3) Svoboščine, ki jih Pogodba zagotavlja državljanom Unije […] so možne le na popolnoma odprtem trgu, ki vsem potrošnikom omogoča svobodno izbiro dobaviteljev, vsem dobaviteljem pa, da svoje proizvode svobodno dobavljajo svojim odjemalcem.
[…]
(7) [Evropska k]omisija je v Sporočilu z dne 10. januarja 2007 z naslovom ,Energetska politika za Evropo‘ poudarila pomen vzpostavitve notranjega trga z električno energijo in zagotavljanja enakovrednih pogojev za vsa elektroenergetska podjetja, ustanovljena v Skupnosti. […]
(8) Za zagotovitev konkurence in oskrbe z električno energijo po najbolj konkurenčni ceni bi morale države članice in nacionalni regulativni organi spodbujati čezmejni dostop novih ponudnikov različnih energetskih virov in novih ponudnikov proizvodnje električne energije.
[…]
(42) Vsa industrija in trgovina v Skupnosti, vključno z malimi in srednje velikimi podjetji, in vsi državljani Unije, ki uživajo gospodarske koristi notranjega trga, bi morali uživati tudi visoko stopnjo varstva potrošnikov […]. Ti odjemalci bi morali tudi imeti dostop do izbire, poštenosti, zastopanja in mehanizmov za reševanje sporov.
[…]
(51) Interesi potrošnikov bi morali biti v središču te direktive, kakovost storitev pa bi morala biti osrednja odgovornost za elektroenergetska podjetja. Že obstoječe pravice potrošnikov je treba okrepiti in zaščititi, vključevati pa bi morale tudi večjo preglednost. Varstvo potrošnikov bi moralo zagotoviti, da lahko vsi potrošniki na področju Skupnosti izkoristijo prednosti konkurenčnega trga. Pravice potrošnikov bi morale uveljavljati države članice ali regulativni organi, kadar država članica tako določi.
(52) Potrošnikom bi morale biti na voljo jasne in razumljive informacije o njihovih pravicah, povezanih z energetskim sektorjem. […]
[…]
(54) Večje varstvo potrošnikov je zagotovljeno z razpoložljivostjo učinkovitih pravnih sredstev za reševanje sporov za vse potrošnike. […]
[…]
(57) Spodbujanje poštene konkurence in lahkega dostopa za različne dobavitelje ter omogočanje zmogljivosti za novo proizvodnjo električne energije bi morala biti nadvse pomembna za države članice, da bodo lahko potrošniki v celoti izkoristili priložnosti, ki jih prinaša liberaliziran notranji trg z električno energijo.“
4 Člen 1 te direktive, naslovljen „Vsebina in področje uporabe“, je določal:
„Ta direktiva določa skupna pravila za proizvodnjo, prenos, distribucijo in dobavo električne energije, ki vključujejo določbe za varstvo potrošnikov, namenjena pa so izboljšanju in integraciji konkurenčnih trgov z električno energijo v Skupnosti. […]“
5 Člen 2 navedene direktive je določal:
„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
7. ,odjemalec‘ pomeni trgovca ali končnega odjemalca električne energije;
[…]
9. ‚končni odjemalec‘ pomeni odjemalca, ki kupuje električno energijo za svojo lastno rabo;
10. ‚gospodinjski odjemalec‘ pomeni odjemalca, ki kupuje električno energijo za svojo lastno rabo v gospodinjstvu, in ne vključuje trgovskih ali poklicnih dejavnosti;
11. ‚negospodinjski odjemalec‘ pomeni fizično ali pravno osebo, ki kupuje električno energijo, ki ni namenjena za rabo v lastnem gospodinjstvu, in vključuje proizvajalce in trgovce na debelo;
12. ‚upravičeni odjemalec‘ pomeni odjemalca, ki lahko kupuje električno energijo od dobavitelja po lastni izbiri v smislu člena 33;
[…].“
6 Člen 3 te direktive, naslovljen „Obveznosti javnih storitev in varstvo odjemalcev“, je v odstavkih od 3 do 5 in 7 določal:
„3. Države članice zagotovijo, da vsi gospodinjski odjemalci in, kjer po mnenju držav članice to ustreza, mala podjetja (namreč podjetja z manj kot 50 zaposlenimi in z letnim prometom ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 10 milijonov [evrov]), uživajo univerzalne storitve […]
[…]
4. Države članice zagotovijo, da imajo vsi odjemalci pravico do dobave električne energije na osnovi sporazuma z dobaviteljem ne glede na to, v kateri državi članici je registriran […]
5. Države članice zagotovijo, da:
(a) kadar želi odjemalec ob spoštovanju pogodbenih pogojev zamenjati dobavitelja, zadevni operater(ji) spremembo izvrši(jo) v treh tednih […]
[…]
Države članice zagotovijo, da imajo odjemalci, brez diskriminacije glede na stroške, vloženi trud ali čas, pravice iz točk (a) in (b).
[…]
7. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da zaščitijo končne odjemalce […]. Zagotovijo visoko raven varstva potrošnikov, zlasti glede preglednosti splošnih pogodbenih pogojev, splošnih informacij in mehanizmov za reševanje sporov. Države članice upravičenim odjemalcem zagotovijo dejansko možnost enostavne zamenjave dobavitelja. Vsaj kar zadeva gospodinjske odjemalce, ti ukrepi vključujejo ukrepe, navedene v Prilogi I.“
7 Člen 33 Direktive 2009/72, naslovljen „Odprtje trga in vzajemnost“, je v odstavku 1 določal:
„Države članice zagotovijo, da se za upravičene odjemalce štejejo:
[…]
(c) od 1. julija 2007, vsi odjemalci.“
8 Priloga I k tej direktivi, naslovljena „Ukrepi za varstvo potrošnikov“, je v odstavku 1 določala:
„Ne da bi to posegalo v pravila Skupnosti o varstvu potrošnikov […], je namen ukrepov iz člena 3 zagotoviti odjemalcem:
(a) pravico do pogodbe z njihovim dobaviteljem električne energije, ki določa:
[…]
– trajanje pogodbe, pogoje za podaljšanje in prenehanje storitev in pogodbe ter če je dovoljen brezplačen odstop od pogodbe,
[…]
Pogoji morajo biti pravični in znani vnaprej. V vseh primerih je treba te podatke zagotoviti pred sklenitvijo ali potrditvijo pogodbe. […]
[…]
(e) da se jim zamenjava dobavitelja ne zaračuna;
[…].“
9 Direktiva 2009/72 je bila v skladu s členom 72, prvi odstavek, Direktive 2019/944 razveljavljena in nadomeščena, z učinkom od 1. januarja 2021, z Direktivo (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU (UL 2019, L 158, str. 125).
Direktiva 2019/944
10 Člen 4 Direktive 2019/944, naslovljen „Prosta izbira dobavitelja“, določa:
„Države članice zagotovijo, da lahko vsi odjemalci prosto izbirajo dobavitelja, od katerega bodo kupovali električno energijo, in zagotovijo, da imajo lahko vsi odjemalci hkrati sklenjeno več kot eno pogodbo o dobavi električne energije, pod pogojem, da so vzpostavljena zahtevana priključna in merilna mesta.“
11 Člen 12 te direktive, naslovljen „Pravica do zamenjave in pravila o pristojbinah v zvezi z zamenjavo“, v odstavku 3 določa:
„[…] Države članice se lahko […] odločijo, da bodo dobaviteljem […] dovoljevale zaračunavati odstopnino odjemalcem, kadar ti odjemalci po lastni volji odpovedo pogodbo o dobavi s fiksno ceno električne energije, sklenjeno za določeno obdobje, pred njenim potekom, pod pogojem, da so pristojbine del pogodbe, ki jo je odjemalec sklenil po lastni volji, in če je odjemalec o takšnih pristojbinah jasno obveščen pred sklenitvijo pogodbe. Take pristojbine so sorazmerne in ne presegajo neposredne gospodarske škode, ki jo zaradi odjemalčeve odpovedi pogodbe utrpi dobavitelj […] vključno s stroški paketnih naložb ali storitev, ki so bile za odjemalca že opravljene kot del pogodbe. Dokazno breme neposredne gospodarske škode nosi dobavitelj […], dopustnost odstopnine pa nadzoruje regulativni organ ali kateri koli drug pristojni nacionalni organ.“
Poljsko pravo
12 Ustawa – Prawo energetyczne (energetski zakon) z dne 10. aprila 1997 (Dz. U. št. 54, pozicija 348) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: energetski zakon), v členu 4j(3a) določa:
„Končni odjemalec lahko odpove pogodbo, sklenjeno za določeno obdobje, na podlagi katere mu energetsko podjetje dobavlja plinasta goriva ali energijo, ne da bi moral plačati kakršne koli stroške ali odškodnine, razen tistih, ki izhajajo iz vsebine pogodbe, tako da energetskemu podjetju pošlje pisno obvestilo.“
13 Ustawa – Kodeks cywilny (zakon o civilnem zakoniku) z dne 23. aprila 1964 (Dz. U. št. 16, pozicija 93) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: civilni zakonik), v členu 483(1) določa:
„Pogodba lahko določa, da se odškodnina za škodo zaradi neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve nedenarne obveznosti poravna s plačilom določenega zneska (pogodbena kazen).“
14 Člen 484 civilnega zakonika določa:
„§1. V primeru neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve obveznosti se pogodbena kazen plača upniku do zneska, predvidenega za ta namen, ne glede na obseg nastale škode. Odškodninski zahtevek, ki presega znesek določene kazni, ni dopusten, razen če se stranke ne dogovorijo drugače.
§2. Če je bil izpolnjen znaten del obveznosti, lahko dolžnik zaprosi za znižanje pogodbene kazni; enako velja, če je pogodbena kazen očitno previsoka.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
15 Družba G, malo podjetje z manj kot 50 zaposlenimi, in dobavitelj W sta 1. januarja 2010 sklenila splošno pogodbo (v nadaljevanju: splošna pogodba), s katero se je zadnjenavedeni zavezal, da bo prodajal električno energijo za turistično kmetijo v K. (Poljska).
16 Ti stranki sta 23. februarja 2015 sklenili sporazum, s katerim se je družba G zavezala k izvajanju sklenjene pogodbe v obdobju vsaj do 31. decembra 2016. V tem sporazumu sta se tudi dogovorili, da bosta imeli pravico odpovedati navedeno pogodbo z odpovednim rokom in da bo dobavitelj W, če bi družba G odpovedala pogodbo pred iztekom obdobja, za katero je bila sklenjena, od te družbe zahteval plačilo zneska, ki ustreza ceni električne energije, za katero se je navedena družba zavezala, da jo bo kupila pri njem, vendar te energije ni še ne plačala ne porabila, pri čemer je bila ta cena določena v navedenem sporazumu.
17 Poleg tega je družba G 30. januarja 2015 z družbo Z S.A., drugim dobaviteljem električne energije, sklenila pogodbo o dobavi električne energije za isto turistično kmetijo. Dobavitelj Z je 25. februarja 2015 na podlagi pooblastila, ki ga je dobil v tem okviru, obvestil dobavitelja W o sklenitvi te pogodbe in ga uradno obvestil, da bo v primeru, če se ta ne bi strinjal s tem novim položajem, odpovedal splošno pogodbo.
18 Dobavitelj W je 9. marca 2016 družbi G izdal bremepis v znesku 63.959,70 poljskih zlotov (PLN) (približno 14.161 EUR), in sicer iz naslova pogodbene kazni zaradi predčasne prekinitve splošne pogodbe, ki je posledica predčasne zamenjave dobavitelja električne energije. Ker ta družba zahtevanega plačila ni opravila v predpisanem roku, je ta dobavitelj 21. novembra 2016 pri Sąd Rejonowy dla m. st. Warszawy w Warszawie (občinsko sodišče mesta Varšava, Poljska) vložil predlog, naj se navedeni družbi naloži, da mu plača ta znesek skupaj z obrestmi.
19 Navedeno sodišče je s sodbo z dne 7. februarja 2020 temu predlogu ugodilo. Med drugim je ugotovilo, da je dobavitelj W upravičeno zahteval plačilo pogodbene kazni, saj je bila njegova pogodba z družbo G odpovedana pred dogovorjenim rokom zaradi zamenjave dobavitelja, do katere je prišlo s sklenitvijo nove pogodbe z dobaviteljem Z. V zvezi s tem je navedlo, prvič, da na podlagi člena 484(1) civilnega zakonika zahtevek za pogodbeno kazen ni pogojen z dokazom o obstoju škode, in drugič, da zahtevani znesek ustreza temu, kar je bilo določeno v sporazumu, navedenem v točki 16 te sodbe.
20 Družba G je zoper to sodbo vložila pritožbo pri Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska), ki je predložitveno sodišče, in med drugim zatrjevala, da ji v skladu s členom 3(5) Direktive 2009/72 ni mogoče naložiti pogodbene kazni. V zvezi s tem je poudarila, da dobavitelju W ni nastala škoda, ampak zgolj izguba dobička. Dobavitelj W pa v odgovoru na pritožbo navaja, da je v skladu s členom 484(1) civilnega zakonika višina pogodbene kazni neodvisna od višine nastale škode.
21 Predložitveno sodišče najprej ugotavlja, da čeprav se za spor, o katerem odloča, ratione temporis uporablja Direktiva 2009/72, sta člen 4 in člen 12(3) Direktive 2019/944 vsebovala pojasnila k tej prvi direktivi, ki lahko po njegovem mnenju vplivajo na izvajanje pravic odjemalcev, kot so določene v Direktivi 2009/72.
22 Glede spora o glavni stvari na prvem mestu poudarja, da člen 4j(3a) energetskega zakona dopušča, da se pogodba odpove za določeno obdobje, ne da bi bilo pri tem treba plačati kakršne koli stroške ali odškodnine, razen tistih, ki izhajajo iz vsebine pogodbe, vendar ta zakon ne določa nobenih meril, niti merila sorazmernosti, za izračun teh stroškov in odškodnin ter ne izključuje možnosti, da se zahteva pavšalna odškodnina. Prav tako navaja, da lahko sodišče pogodbeno kazen v smislu civilnega zakonika zniža le na predlog zadevne stranke in da dokazno breme glede pretiranosti te kazni nosi ta stranka.
23 Poleg tega predložitveno sodišče poudarja, da čeprav je v skladu z doktrino mogoče razveljaviti očitno previsoke odškodnine za odpoved pogodbe glede pogodbenih razmerij s potrošniki, pa naj po drugi strani ne bi bilo mogoče preučiti morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev, ki nalagajo take pogodbene kazni, kadar pogodbeno razmerje zadeva malo podjetje.
24 Glede tega ugotavlja, da energetski zakon ne vsebuje nobenega sklicevanja na varstvo potrošnikov in ne določa možnosti znižanja pogodbenih kazni po uradni dolžnosti za negospodinjske odjemalce niti ne vsebuje merila za njihov izračun. Po eni strani naj bi člen 3(5) Direktive 2009/72 državam članicam nalagal, da zagotovijo, da je pravica do zamenjave dobavitelja električne energije odjemalcem zagotovljena brez diskriminacije glede na stroške, vloženi trud ali čas. Po drugi strani pa naj bi člen 3(7) te direktive določal, da je treba zagotoviti, da se lahko to pravico učinkovito in enostavno uveljavlja, kar pomeni, da je treba pri izvajanju navedene pravice upoštevati ustrezno sorazmernost med zneskom pogodbene kazni in stroški, ki jih ima druga pogodbena stranka. Poleg tega predložitveno sodišče meni, da čeprav člen 3(7) Direktive 2009/72 v povezavi s Prilogo I k tej direktivi določa, da za gospodinjskega odjemalca zamenjava dobavitelja ne zahteva nobenega plačila, energetski zakon ne vsebuje take določbe.
25 Predložitveno sodišče meni, da bi dejstvo, da nacionalno pravo dopušča določitev pogodbenih kazni, ne da bi poleg tega določalo merila za določitev njihovih zneskov, lahko izničilo cilj varstva potrošnikov, ki ga je zakonodajalec Unije želel doseči z določitvijo člena 3(5) in (7) Direktive 2009/72 in člena 12(3) Direktive 2019/944, kot tudi omejilo svobodo odjemalcev, da odpovejo pogodbe, in izkrivilo jamstva enakega dostopa do odjemalcev za elektroenergetska podjetja v Uniji.
26 Glede na navedeno se predložitveno sodišče sprašuje, ali člen 3(5) in (7) Direktive 2009/72 nasprotuje možnosti, da se odjemalcu zaradi odpovedi pogodbe o dobavi energije, sklenjene za določeno obdobje, naloži pogodbena kazen, če namerava ta odjemalec zamenjati dobavitelja, ne da bi se upoštevala škoda, ki jo je utrpel, in ne da bi pravo, ki se uporablja, določalo merilo za izračun pristojbin in njihovo znižanje.
27 Na drugem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje, ali je mogoče odjemalcem energije s pogodbo naložiti pristojbino za odpoved pogodbe o dobavi energije pred iztekom njene veljavnosti v okviru zamenjave dobavitelja, če te pristojbine dejansko ustrezajo stroškom neporabljene energije, ob upoštevanju cilja zagotavljanja učinkovite možnosti enostavne zamenjave dobavitelja energije in nediskriminatornega izvajanja zamenjave dobavitelja energije ter potrebe po spoštovanju načela sorazmernosti. Meni, da daje Direktiva 2019/944 v zvezi s tem v členu 12(3) koristne napotke za razlago člena 3(5) in (7) Direktive 2009/72, zlasti s sklicevanjem na „neposredno gospodarsko škodo“, ki jo utrpi dobavitelj, in na sorazmernost.
28 V tem okviru trdi, da pogodbena kazen vrste „take or pay“ odjemalcu nalaga celotno finančno tveganje te pogodbe. Zato naj bi bila očitno pretirana in bi lahko od odjemalca zahtevala, da nadaljuje z izvajanjem pogodbe, tudi če tega ne želi. Vendar bi pri takih pogodbah „neposredna gospodarska škoda“ lahko ustrezala stroškom, povezanim z dobavo energije zadevnemu odjemalcu in s potrebo po vzdrževanju celotne infrastrukture, pristojbinam, povezanim z že sklenjenimi pogodbami o prenosu ali distribuciji, in plačam. Sprašuje se torej o razlagi pojma „ustrezen delež pristojbin, povezanih z neposredno gospodarsko škodo“ dobavitelja energije in o tem, ali Direktiva 2009/72 nalaga, da se v nacionalni zakonodaji izrecno določi, kako je treba izračunati te pristojbine.
29 V teh okoliščinah je Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 3(5) in (7) Direktive [2009/72], ki določa, da mora uveljavljanje pravic odjemalca energije (malega podjetja) v primeru zamenjave dobavitelja energije potekati ob spoštovanju načela, da mora imeti upravičeni odjemalec dejansko možnost enostavne zamenjave dobavitelja in da mora biti zamenjava izvedena brez diskriminacije glede na stroške, vloženi trud ali čas, razlagati tako, da nasprotuje možnosti, da se odjemalcu energije naloži pogodbena kazen za odpoved pogodbe o dobavi energije, sklenjene za določeno obdobje, če želi zamenjati dobavitelja energije, ne glede na višino nastale škode (člen 483(1) ter člen 484(1) in (2) [civilnega zakonika]) in ne da bi bila v [energetskem zakonu] določena merila za izračun teh pristojbin in za njihovo znižanje?
2. Ali je treba člen 3(5) in (7) [Direktive 2009/72], ki določa, da mora biti uveljavljanje pravic odjemalca energije (malega podjetja) v primeru zamenjave dobavitelja energije izvedeno brez diskriminacije glede na stroške, vloženi trud ali čas in v skladu z načelom, da mora biti upravičenemu odjemalcu dana dejanska možnost enostavne zamenjave dobavitelja, razlagati tako, da nasprotuje taki razlagi pogodbenih določb, ki v primeru predčasne odpovedi pogodbe o dobavi energije za določeno obdobje, sklenjene z dobaviteljem, omogoča, da se odjemalcem (malim podjetjem) po načelu [,take or pay‘] zaračunajo pristojbine, ki dejansko ustrezajo ceni energije, ki ni bila porabljena do [prvotnega] konca veljavnosti pogodbe?“
Vprašanji za predhodno odločanje
30 Najprej, poudariti je treba, po eni strani, da čeprav se predložitveno sodišče v obrazložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe sklicuje na več določb Direktive 2019/944, je ta Direktivo 2009/72 razveljavila in nadomestila šele s 1. januarjem 2021. Zato se glede na čas dejanskega stanja spora o glavni stvari za ta spor še vedno uporabi Direktiva 2009/72. V obravnavanem primeru torej ni treba razlagati Direktive 2019/944, na katero se poleg tega formalno ne nanašajo vprašanja predložitvenega sodišča. Po drugi strani pa, čeprav se predložitveno sodišče na splošno sklicuje na dobavo energije, se spor o glavni stvari nanaša le na dobavo električne energije. Direktiva 2009/72 se poleg tega v skladu s svojim členom 1 nanaša le na notranji trg z električno energijo.
31 V teh okoliščinah je treba razumeti, da predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(5) in (7) Direktive 2009/72 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero mora malo podjetje, ki je predčasno odpovedalo pogodbo o dobavi električne energije, sklenjeno za določeno obdobje in po fiksni ceni, z namenom zamenjave dobavitelja, plačati pogodbeno kazen, določeno v tej pogodbi, katere znesek lahko ustreza celotni ceni električne energije, za katero se je zavezalo, da jo bo kupilo, tudi če ta električna energija ni bila in ne bo porabljena, medtem ko ta ureditev ne določa merila za izračun take kazni ali za njeno morebitno znižanje.
32 Pri razlagi določbe prava Unije je treba upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je.
33 Na prvem mestu, kar zadeva besedilo določb, za katere je naprošena razlaga, člen 3(5), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2009/72 določa, da morajo države članice – če odjemalec želi ob spoštovanju pogodbenih pogojev zamenjati dobavitelja – zagotoviti, da zadevni operater ali operaterji spremembo izvršijo v treh tednih. V drugem pododstavku odstavka 5 člena 3 te direktive pa je dodano, da države članice zagotovijo, da imajo odjemalci, brez diskriminacije glede na stroške, vloženi trud ali čas, pravice iz prvega pododstavka tega odstavka 5. Odstavek 7 tega člena 3 pa določa, da morajo države članice sprejeti ustrezne ukrepe, da zaščitijo končne odjemalce, da zagotovijo visoko raven varstva potrošnikov, zlasti glede preglednosti splošnih pogodbenih pogojev, in da upravičenim odjemalcem zagotovijo dejansko možnost enostavne zamenjave dobavitelja. Ta določba poleg tega določa, da – vsaj kar zadeva gospodinjske odjemalce – ti ukrepi vključujejo ukrepe, navedene v Prilogi I k navedeni direktivi.
34 Poleg tega v skladu s točko 9 člena 2 te iste direktive pojem „končni odjemalec“ pomeni „odjemalca, ki kupuje električno energijo za svojo lastno porabo“, medtem ko v skladu s točko 12 tega člena 2 pojem „upravičeni odjemalec“ pomeni „odjemalca, ki lahko kupuje električno energijo od dobavitelja po lastni izbiri v smislu člena 33 [Direktive 2009/72]“. Ta zadnjenavedeni pojem torej v skladu s členom 33(1)(c) te direktive od 1. julija 2007 vključuje „vse odjemalce“.
35 Prav tako je treba poudariti, kot je to storil generalni pravobranilec v opombi 17 sklepnih predlogov, da Direktiva 2009/72 ne vsebuje opredelitve pojma „potrošnik“, ki se v njej pojavlja, temveč da ga je mogoče izpeljati iz uvodne izjave 1 te direktive, ki določa, da je cilj notranjega trga z električno energijo zagotoviti resnično izbiro „vsem potrošnikom v [U]niji, bodisi državljanom bodisi podjetjem“, kot tudi iz uvodne izjave 42 te direktive, ki določa, da ima pojem „gospodinjski odjemalec“, če v direktivi ni drugače določeno, širok pomen in zato načeloma vključuje vse „končne odjemalce“, torej tako „gospodinjske odjemalce“ kot tudi „negospodinjske končne odjemalce“, vključno z malimi podjetji.
36 Iz navedenega izhaja, da je besedilo člena 3(5) in (7) Direktive 2009/72 v povezavi z upoštevnimi opredelitvami, navedenimi v točkah 34 in 35 te sodbe, v bistvu omejeno na to, da nacionalna ureditev – kot je ta, opisana v točki 31 te sodbe – prvič, zagotavlja, da lahko končni odjemalec, če to želi, dejansko in enostavno zamenja dobavitelja električne energije ob spoštovanju pogojev svoje pogodbe o dobavi električne energije, drugič, zagotavlja, da so pogodbena določila, kot so opisana v tej točki 31, pregledna, in tretjič, določa mehanizem za reševanje sporov, ki bi lahko nastali med potrošniki in njihovim dobaviteljem električne energije.
37 Dejstvo, da taka nacionalna ureditev omogoča, da pogodba o dobavi električne energije za določeno obdobje po fiksni ceni določa, da je treba pogodbeno kazen plačati, če odjemalec predčasno odpove pogodbo z namenom zamenjave dobavitelja – tudi če ima značilnosti, opisane v točki 31 te sodbe, in če ta ureditev po eni strani zahteva, da mora biti tako pogodbeno določilo jasno, tako da odjemalcu omogoča, da razume njegov obseg pred podpisom pogodbe in da se o njem svobodno dogovori, s čimer izpolnjuje pogoj preglednosti, ki ga to besedilo nalaga, in po drugi strani, določa možnost pravnega sredstva v upravnem ali sodnem postopku v primeru spora – ni nujno ovira za to, da bi ta odjemalec lahko enostavno zamenjal dobavitelja.
38 Po drugi strani pa je mogoče ugotoviti, da člen 3(5) Direktive 2009/72 natančno določa, da se zamenjava dobavitelja izvede ob spoštovanju pogodbenih pogojev.
39 Poleg tega, kot je bilo že navedeno v točki 33 te sodbe, zadnji stavek člena 3(7) te direktive resda določa, da morajo države članice, da bi zagotovile visoko raven varstva potrošnikov, vsaj kar zadeva gospodinjske odjemalce, sprejeti ukrepe iz Priloge I k navedeni direktivi. Kot je razvidno iz te priloge I, ti ukrepi vključujejo ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da imajo odjemalci v skladu z odstavkom 1(a) navedene priloge I pravico do pogodbe, sklenjene s svojim dobaviteljem električne energije, v kateri je pojasnjen obstoj pogodbenega pogoja o brezplačni odpovedi, in da v skladu z odstavkom 1(e) iste priloge I ob zamenjavi dobavitelja ni treba ničesar plačati. Iz točke 10 člena 2 iste direktive pa je razvidno, da pojem „gospodinjski odjemalec“ pomeni „odjemalca, ki kupuje električno energijo za svojo lastno rabo v gospodinjstvu, kar izključuje komercialne ali poklicne dejavnosti“, medtem ko pojem „negospodinjski odjemalec“ v skladu s točko 11 tega člena 2 pomeni „fizično ali pravno osebo, ki kupuje električno energijo, ki ni namenjena za rabo v lastnem gospodinjstvu, in vključuje proizvajalce in trgovce na debelo“.
40 Ker člen 3(7) Direktive 2009/72 izrecno določa, da lahko države članice za namene uporabe ukrepov iz Priloge I k tej direktivi razlikujejo med odjemalci, ki kupujejo električno energijo za lastno rabo, in odjemalci, ki kupujejo električno energijo za komercialno ali poklicno dejavnost, ta člen 3(7) še zdaleč ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta, opisana v točki 31 te sodbe, temveč – nasprotno – kaže na to, da države članice lahko prosto določijo, da mora malo podjetje, če predčasno prekine pogodbo o dobavi električne energije, sklenjeno za določeno obdobje in po fiksni ceni, da bi zamenjalo dobavitelja, plačati pogodbeno kazen, določeno v tej pogodbi.
41 Na drugem mestu, glede konteksta, v katerega sta umeščena odstavka 5 in 7 člena 3 Direktive 2009/72, je treba najprej poudariti, da nobena določba Direktive 2009/72 državam članicam ne nalaga, da določijo možnost brezplačne zamenjave dobaviteljev ali podobnih ukrepov v korist končnih negospodinjskih odjemalcev, tudi če gre za mala podjetja.
42 Dalje, člen 3(4) te direktive v bistvu določa, da države članice zagotovijo, da imajo vsi odjemalci pravico nabavljati električno energijo od dobavitelja po lastni izbiri, če ta dobavitelj s tem soglaša.
43 Nazadnje, v uvodni izjavi 51 Direktive 2009/72 je opozorjeno, da so interesi potrošnikov v središču te direktive in da morajo pristojni nacionalni organi zagotoviti spoštovanje njihovih pravic, v uvodni izjavi 52 te direktive je navedeno, da bi morale biti potrošnikom na voljo „jasne in razumljive informacije o njihovih pravicah v zvezi z energetskim sektorjem“, v uvodni izjavi 54 navedene direktive pa je navedeno, da so sredstva za reševanje sporov, ki jih je treba zagotoviti v skladu s členom 3(7) te iste direktive, namenjena „vsem potrošnikom“.
44 Zato je treba ugotoviti, da iz tega konteksta ne izhaja, da bi določbe, za razlago katerih se prosi, načeloma nasprotovale nacionalni ureditvi, kakršna je ta, opisana v točki 31 te sodbe, kadar se zadevna država članica ni odločila razširiti ugodnosti ukrepov iz Priloge I k Direktivi 2009/72 na odjemalce, ki niso gospodinjski odjemalci. Nasprotno, iz navedenega okvira v bistvu izhaja, da mora taka nacionalna ureditev zagotoviti, da imajo odjemalci pravico, da izberejo svojega dobavitelja, in da so potrošniki jasno in razumljivo obveščeni o svojih pravicah ter da jih lahko uveljavljajo prek mehanizma za reševanje sporov.
45 Na tretjem mestu, glede ciljev, ki jim sledi Direktiva 2009/72, je treba poudariti, da je v skladu s členom 1 te direktive njen namen določiti skupna pravila za proizvodnjo, prenos, distribucijo in dobavo električne energije, ki vključujejo določbe za varstvo potrošnikov, namenjena pa so izboljšanju in integraciji konkurenčnih trgov z električno energijo v Uniji. V tem okviru in kot izhaja iz uvodnih izjav 3, 7 in 8 navedene direktive, so njeni cilji med drugim vzpostavitev popolnoma odprtega in konkurenčnega notranjega trga z električno energijo, ki vsem odjemalcem omogoča, da svobodno izbirajo svoje dobavitelje, dobaviteljem pa, da svobodno oskrbujejo svoje odjemalce, spodbujanje konkurenčnosti na notranjem trgu, da se zagotovi dobava električne energije po najnižjih možnih cenah, in vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev na tem trgu z namenom dokončne vzpostavitve notranjega trga z električno energijo (glej v tem smislu sodbi z dne 17. oktobra 2019, Elektrorazpredelenie Yug, C‑31/18, EU:C:2019:868, točka 39, in z dne 11. junija 2020, Prezident Slovenskej republiky, C‑378/19, EU:C:2020:462, točka 22 in navedena sodna praksa).
46 V tem smislu je tudi v uvodni izjavi 57 iste direktive navedeno, da bi moralo biti za države članice izjemno pomembno, da spodbujajo pošteno konkurenco in lahek dostop do različnih dobaviteljev ter nove zmogljivosti za proizvodnjo električne energije, da bi se potrošnikom omogočilo, da v celoti izkoristijo priložnosti liberaliziranega notranjega trga z električno energijo.
47 V zvezi s tem je treba poudariti, kot je to storil generalni pravobranilec v točki 50 sklepnih predlogov, da pogodbe o dobavi električne energije za določeno obdobje in po fiksni ceni lahko zagotovijo varstvo odjemalcev tako, da se odjemalcem zagotovi nizka in stabilna cena električne energije, tako da se potrošnikom ponudi gotovost, da se stroški, ki jih bodo morali kriti, ne bodo spreminjali ves čas trajanja pogodbe. Vendar ima lahko zadevni dobavitelj električne energije, da bi izpolnil svoje obveznosti, ki izhajajo iz takih pogodb, posebne pristojbine, ki so mu lahko povzročile dodatne stroške v primerjavi s pogodbo za nedoločeno obdobje in brez fiksne cene, zlasti zato, da bi se zavaroval pred nestanovitnostjo stroškov na veleprodajnem trgu. Tako naj bi možnost, da se v primeru predčasne prekinitve tovrstne pogodbe za določeno obdobje s fiksno ceno odjemalcu naloži pogodbena kazen, dobavitelju omogočila, da nadomesti posebne stroške, ki mu nastanejo zaradi tovrstnih pogodb, hkrati pa se izogne temu, da bi moral na vse svoje odjemalce prenesti finančno tveganje, povezano s tovrstno pogodbo, kar bi lahko povzročilo višje cene električne energije za odjemalce in bi to bilo v nasprotju s ciljem zagotavljanja najnižjih možnih cen za potrošnike.
48 Vendar je treba upoštevati tudi splošni cilj Direktive 2009/72, in sicer dokončno oblikovanje notranjega trga z električno energijo, ter bolj specifične cilje, navedene v uvodnih izjavah 51 in 57 te direktive, in sicer zagotoviti, da imajo potrošniki koristi od konkurenčnega in liberaliziranega trga. Uresničitev teh ciljev pa bi bila ogrožena, če bi nacionalna ureditev omogočala naložitev pogodbenih kazni, ki niso sorazmerne s stroški, ki so nastali s pogodbo, vendar niso bili v celoti amortizirani zaradi predčasne odpovedi te pogodbe. Take kazni lahko namreč zadevne odjemalce umetno odvrnejo od predčasne odpovedi svoje pogodbe o dobavi električne energije za določeno obdobje in po fiksni ceni, da bi zamenjali dobavitelja, ter jim tako preprečujejo, da bi v celoti izkoristili prednosti konkurenčnega in liberaliziranega notranjega trga z električno energijo.
49 Ker se postavljena vprašanja nanašajo na nacionalno ureditev, ki po eni strani določa, da so stroški in odškodnine – ki jih je mogoče pogodbeno določiti, če končni negospodinjski odjemalec predčasno odpove tako pogodbo o dobavi električne energije – dolgovani ne glede na morebitno škodo, ki bi jo je utrpel prvotni dobavitelj, po drugi strani pa ne določa nobenih meril, kako naj upravni ali sodni organi, pred katerimi je bil sprožen spor v zvezi s tem, te stroške izračunajo ali morebiti znižajo, je treba poudariti, da Direktiva 2009/72 res ne vsebuje nobene navedbe v zvezi s tem.
50 Vendar, v skladu s sodno prakso Sodišča morajo države članice svoje pristojnosti izvajati ob spoštovanju prava Unije in torej z izvajanjem svojih pristojnosti ne smejo ogrožati polnega učinka Direktive 2009/72 (glej po analogiji sodbi z dne 30. junija 2005, Candolin in drugi, C‑537/03, EU:C:2005:417, točke od 25 do 27, ter z dne 17. decembra 2015, Szemerey, C‑330/14, EU:C:2015:826, točka 42).
51 Glede na to, kar je bilo ugotovljeno v točki 48 te sodbe, pa bi bilo tako v primeru, če upravni ali sodni organ – ki odloča o zadevi, v okviru mehanizma reševanja sporov, ki ga morajo države članice v skladu s to direktivo določiti v korist odjemalcev električne energije – ne bi mogel opraviti ocene zneska pogodbene kazni, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, in po potrebi naložiti zmanjšanja kazni ali celo odprave te kazni, če bi se izkazalo, da je glede na vse okoliščine obravnavane zadeve znesek, ki je nesorazmeren glede na stroške, ki so nastali s pogodbo, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, vendar niso v celoti amortizirani zaradi predčasne odpovedi te pogodbe, tako da bi taka pogodba v praksi povzročila odvzem bistva pravici končnega odjemalca, da lahko dejansko enostavno zamenja dobavitelja, in ogrozila cilje Direktive 2009/72, na katere je bilo opozorjeno v točkah 45, 46 in 48 te sodbe.
52 Čeprav je za takšno presojo sorazmernosti zneska take pogodbene kazni pristojen le nacionalni organ, ki odloča o morebitnem sporu, pa je treba za koristen odgovor predložitvenemu sodišču vseeno navesti, da se lahko za namene navedene presoje med drugim upošteva prvotno trajanje zadevne pogodbe, obdobje, ki je preostalo ob njeni odpovedi, količina električne energije, ki je bila kupljena zaradi izvršitve te pogodbe, vendar je odjemalec navsezadnje ne bo porabil, ter sredstva, ki bi jih imel razumno skrben dobavitelj, da bi omejil morebitne ekonomske izgube, nastale zaradi te predčasne odpovedi.
53 V obravnavanem primeru iz spisa, predloženega Sodišču, ni razvidno, da bi Republika Poljska nameravala ugodnost ukrepov iz Priloge I k Direktivi 2009/72 – ki jih morajo države članice na podlagi člena 3(7) te direktive predvideti v korist gospodinjskih odjemalcev – razširiti na končne negospodinjske odjemalce ali na mala podjetja. Poleg tega je iz predložitvene odločbe res razvidno, da veljavna nacionalna ureditev v bistvu določa, da lahko pogodbeni stranki prosto določita znesek pogodbene kazni, ki se uporabi, če končni odjemalec sopogodbenik predčasno odpove pogodbo o dobavi električne energije, sklenjeno za določeno obdobje in po fiksni ceni, z namenom zamenjave dobavitelja, in da je treba dogovorjeni znesek plačati ne glede na obseg nastale škode. Vendar je iz predložitvene odločbe hkrati razvidno, da je v skladu s členom 484(2) civilnega zakonika v primeru spora v zvezi s tem možno zadevo predložiti sodišču in predlagati znižanje zneska te kazni, „če je bil znaten del obveznosti izpolnjen“ ali če je ta kazen „očitno pretirana“. Poleg tega iz spisa, predloženega Sodišču, ni razvidno, da poljsko pravo ne bi zagotavljalo drugih pogojev, katerih spoštovanje je naloženo z Direktivo 2009/72 in na katere je bilo opozorjeno v točki 36 te sodbe. V teh okoliščinah in s pridržkom končnih preverjanj in presoj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, člen 3(5) in (7) te direktive ne nasprotuje temu, da se nacionalna ureditev, kot je ta iz postopka v glavni stvari, uporabi za končnega negospodinjskega odjemalca v smislu te direktive.
54 V zvezi s tem je treba še dodati, da tudi če bi predložitveno sodišče v okviru teh preverjanj ugotovilo, da družba G, ki jo opredeljuje kot „malo podjetje“, ne izpolnjuje dveh kumulativnih pogojev iz člena 3(3) Direktive 2009/72, na podlagi katerih bi bilo mogoče tako opredelitev uporabiti glede na to direktivo, to ne bi vplivalo na upoštevnost odgovora za rešitev spora o glavni stvari, ker – kot izhaja iz preudarkov, navedenih v točki 44 te sodbe – ta odgovor načeloma velja za vse končne negospodinjske odjemalce v smislu navedene direktive in ker se – kar mora preveriti predložitveno sodišče – ne zdi, da družba G ne bi ustrezala tej zadnjenavedeni opredelitvi.
55 Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 3(5) in (7) Direktive 2009/72 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero mora malo podjetje, ki je predčasno odpovedalo pogodbo o dobavi električne energije, sklenjeno za določeno obdobje in po fiksni ceni, z namenom zamenjave dobavitelja, plačati pogodbeno kazen, določeno v tej pogodbi – katere znesek lahko ustreza celotni ceni električne energije, za katero se je zavezalo, da jo bo kupilo, tudi če ta električna energija ne bi bila in ne bo porabljena, medtem ko ta ureditev ne določa merila za izračun take kazni ali za njeno morebitno znižanje – pod pogojem, da navedena ureditev po eni strani zagotavlja, da mora biti tako pogodbeno določilo jasno, razumljivo in svobodno dogovorjeno, in po drugi strani določa možnost pravnega sredstva v upravnem ali sodnem postopku, v okviru katerega lahko organ, ki obravnava zadevo, presoja sorazmernost te kazni glede na vse okoliščine primera in po potrebi naloži njeno znižanje ali odpravo.
Stroški
56 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
Člen 3(5) in (7) Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero mora malo podjetje, ki je predčasno odpovedalo pogodbo o dobavi električne energije, sklenjeno za določeno obdobje in po fiksni ceni, z namenom zamenjave dobavitelja, plačati pogodbeno kazen, določeno v tej pogodbi – katere znesek lahko ustreza celotni ceni električne energije, za katero se je zavezalo, da jo bo kupilo, tudi če ta električna energija ne bi bila in ne bo porabljena, medtem ko ta ureditev ne določa merila za izračun take kazni ali za njeno morebitno znižanje – pod pogojem, da navedena ureditev po eni strani zagotavlja, da mora biti tako pogodbeno določilo jasno, razumljivo in svobodno dogovorjeno, in po drugi strani določa možnost pravnega sredstva v upravnem ali sodnem postopku, v okviru katerega lahko organ, ki obravnava zadevo, presoja sorazmernost te kazni glede na vse okoliščine primera in po potrebi naloži njeno znižanje ali odpravo.
Podpisi