SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 11. januarja 2024(*)
„Predhodno odločanje – Intelektualna in industrijska lastnina – Zdravilo za uporabo v humani medicini – Dodatni varstveni certifikat (DVC) – Direktiva 2004/48/ES – Člen 9(7) – Dajanje izdelkov v promet s kršitvijo pravic, podeljenih z DVC – Začasni ukrepi, odrejeni na podlagi DVC – Naknadna ugotovitev ničnosti DVC in razveljavitev ukrepov – Posledice – Pravica do ustreznega nadomestila za škodo, ki so jo povzročili začasni ukrepi – Odgovornost vlagatelja predloga za sprejetje navedenih ukrepov za škodo, povzročeno z njimi – Nacionalna zakonodaja, ki določa objektivno odgovornost“
V zadevi C‑473/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo markkinaoikeus (tržno sodišče, Finska) z odločbo z dne 14. julija 2022, ki je na Sodišče prispela 14. julija 2022, v postopku
Mylan AB
proti
Gilead Sciences Finland Oy,
Gilead Biopharmaceutics Ireland UC,
Gilead Sciences Inc.,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi K. Jürimäe (poročevalka), predsednica senata, N. Piçarra, M. Safjan, N. Jääskinen in M. Gavalec, sodniki,
generalni pravobranilec: M. Szpunar,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Mylan AB A. Jäälinoja in B. Rapinoja, asianajajat,
– za Gilead Sciences Finland Oy, Gilead Biopharmaceutics Ireland UC in Gilead Sciences Inc. R. Hilli in M. Segercrantz, asianajajat,
– za finsko vlado M. Pere, agentka,
– za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in J. M. Hoogveld, agenta,
– za Evropsko komisijo S. L. Kalėda, P.‑J. Loewenthal, J. Ringborg, J. Samnadda in I. Söderlund, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 21. septembra 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 9(7) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 2, str. 32).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Mylan AB na eni strani ter družbami Gilead Sciences Finland Oy, Gilead Biopharmaceutics Ireland UC in Gilead Sciences Inc. (v nadaljevanju skupaj: družba Gilead in druge družbe) na drugi strani glede povračila škode, ki jo je družba Mylan utrpela zaradi začasnega ukrepa, ki je bil proti njej sprejet na predlog družbe Gilead in drugih družb ter pozneje razveljavljen.
Pravni okvir
Mednarodno pravo
3 V prvem odstavku preambule Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (v nadaljevanju: Sporazum TRIPS), ki je Priloga 1 C k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO), podpisanem v Marakešu 15. aprila 1994 in odobrenem s Sklepom Sveta z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (94/800/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 80), je navedeno:
„z željo, da bi zmanjšale nesorazmerja in ovire v mednarodni trgovini in ob upoštevanju potrebe po spodbujanju učinkovitega in ustreznega varstva pravic intelektualne lastnine ter z željo, da bi preprečili, da ukrepi in postopki za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine sami ne bi postali ovire v zakoniti trgovini“.
4 Člen 1 Sporazuma TRIPS, naslovljen „Narava in obseg obveznosti“, v odstavku 1 določa:
„Članice so dolžne izvajati določbe tega sporazuma. Članice smejo, vendar ne da bi bile k temu zavezane, z domačim zakonom izvajati širše varstvo, kot ga zahteva ta sporazum, pod pogojem, da tako varstvo ni v nasprotju z določbami tega sporazuma. Članice svobodno določajo ustrezen način izvajanja določb tega sporazuma v okviru njihovega lastnega pravnega sistema in prakse.“
5 Člen 50 tega sporazuma, naslovljen „Začasni ukrepi“, v odstavku 7 določa:
„Če so začasni ukrepi preklicani ali če prenehajo veljati zaradi kakšnega koli vlagateljevega dejanja ali opustitve ali če se pozneje ugotovi, da ni bilo kršitve ali ogrožanja pravice intelektualne lastnine, imajo sodne oblasti na toženčevo zahtevo pravico zahtevati od vlagatelja, naj zagotovi tožencu ustrezno nadomestilo škode, če je ta povzročena s temi ukrepi.“
Pravo Unije
6 V uvodnih izjavah 4, 5, 7, 8, 10 in 22 Direktive 2004/48 je navedeno:
„(4) Na mednarodni ravni vse države članice, pa tudi [Evropska s]kupnost samo glede zadev v njeni pristojnosti, zavezuje [Sporazum TRIPS].
(5) Sporazum TRIPS vsebuje zlasti določbe o sredstvih za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine, ki so skupni standardi, ki se uporabljajo na mednarodni ravni in se izvajajo v vseh državah članicah. Ta direktiva ne sme vplivati na mednarodne obveznosti držav članic, vključno z obveznostmi na podlagi Sporazuma TRIPS.
[…]
(7) Iz posvetovanj, ki jih je imela [Evropska k]omisija o tem vprašanju, izhaja, da so v državah članicah kljub Sporazumu TRIPS še vedno velika neskladja glede sredstev uveljavljanja pravic intelektualne lastnine. Na primer, ureditve za uporabo začasnih ukrepov, ki se uporabljajo zlasti za ohranjanje dokazov, izračun odškodnin ali ureditve za vlaganje sodnih odredb, se zelo razlikujejo od ene države članice do druge. […]
(8) Neskladja med sistemi držav članic glede sredstev uveljavljanja pravic intelektualne lastnine so škodljiva za pravilno delovanje notranjega trga in onemogočajo zagotovitev, da bi pravice intelektualne lastnine uživale enako raven varstva v vsej Skupnosti. […]
[…]
(10) Cilj te direktive je približevanje zakonodajnih sistemov [držav članic], da bi zagotovili visoko, enakovredno in homogeno raven varstva na notranjem trgu.
[…]
(22) Bistveno je tudi, da se zagotovijo začasni ukrepi za takojšnjo prekinitev kršitev, brez čakanja na meritorno odločitev o primeru, ob hkratnem upoštevanju pravic obrambe, zagotovitvi sorazmernosti začasnih ukrepov, tako da ustrezajo značilnostim zadevnega primera, in da se zagotovijo jamstva, potrebna za pokritje stroškov in škode, povzročene tožencu z neutemeljenim zahtevkom. Taki ukrepi so utemeljeni zlasti, kadar bi kakršno koli odlašanje povzročilo nepopravljivo škodo imetniku pravice intelektualne lastnine.“
7 Člen 1 te direktive določa:
„Ta direktiva se nanaša na ukrepe, postopke in pravna sredstva, ki so potrebna za zagotovitev uveljavitve pravic intelektualne lastnine. V tej direktivi izraz ,pravice intelektualne lastnine‘ vključuje pravice industrijske lastnine.“
8 Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 3 določa:
„Ta direktiva ne vpliva na:
[…]
(b) mednarodne obveznosti držav članic in predvsem na Sporazum TRIPS, vključno s tistimi, ki se nanašajo na kazenske postopke in kazni;
[…]“.
9 Poglavje II Direktive 2004/48, naslovljeno „Ukrepi, postopki in pravna sredstva“, vsebuje člene od 3 do 15 te direktive. Člen 3 te direktive, naslovljen „Splošne obveznosti“, določa:
„1. Države članice predvidijo ukrepe, postopke in pravna sredstva, potrebne za zagotovitev uveljavitve pravic intelektualne lastnine, ki jih zajema ta direktiva. Ti ukrepi, postopki in pravna sredstva so pošteni in pravični in niso po nepotrebnem zapleteni ali dragi in ne vsebujejo nerazumnih časovnih rokov ali neupravičenih zamud.
2. Ti ukrepi, postopki in pravna sredstva so tudi dejanski, sorazmerni in odvračilni in se uporabljajo na tak način, da se izogibajo ustvarjanju ovir za zakonito trgovino in zagotavljajo zaščito pred zlorabo.“
10 Člen 7 navedene direktive, naslovljen „Ukrepi za zavarovanje dokazov“, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da lahko pristojni sodni organi še pred začetkom meritornega postopka o zadevi na zahtevo stranke, ki je predložila razumno dosegljive dokaze v podporo svojim trditvam, da je bila kršena njena pravica intelektualne lastnine ali kaže, da bo kršena, odredijo takojšnje in dejanske začasne ukrepe za zavarovanje ustreznih dokazov v zvezi z domnevno kršitvijo ob upoštevanju varstva zaupnih podatkov. Taki ukrepi lahko vključujejo podroben opis z jemanjem vzorca ali brez njega ali fizični zaseg blaga, ki je predmet kršitve, in v ustreznih primerih materiala in opreme, ki se uporablja za proizvodnjo in/ali distribucijo tega blaga in z njim povezanih dokumentov. Ti ukrepi se sprejmejo, po potrebi brez zaslišanja druge stranke, zlasti kadar bi kakršno koli odlašanje lahko povzročilo nepopravljivo škodo imetniku pravice ali kadar obstaja dokazljivo tveganje, da bodo dokazi uničeni.
[…]
4. Kadar so ukrepi za zavarovanje dokazov preklicani ali zapadejo zaradi katerega koli dejanja ali opustitve vlagatelja ali kadar je naknadno ugotovljeno, da ni bilo kršitve ali nevarnosti kršitve pravice intelektualne lastnine, lahko sodni organi pooblaščeni na zahtevo toženca odredijo vlagatelju, da zagotovi tožencu ustrezno nadomestilo za škodo, ki so jo povzročili navedeni ukrepi.
[…]“
11 Člen 9 iste direktive, naslovljen „Začasni in varnostni ukrepi“, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da lahko sodni organi na zahtevo vlagatelja:
(a) izdajo proti domnevnemu kršitelju začasno odredbo, namenjeno preprečitvi kakršne koli neposredne kršitve pravice intelektualne lastnine, ali začasno prepovejo, po potrebi s ponavljajočimi se [periodičnimi] denarnimi kaznimi, kadar je to predvideno z nacionalno zakonodajo, nadaljevanje domnevnih kršitev navedene pravice ali za tako nadaljevanje predvidijo predložitev garancij, namenjenih zagotovitvi odškodnine imetniku pravice; začasna odredba se lahko po enakih pogojih izda tudi proti posredniku, katerega storitve tretja stranka uporablja za kršitev pravice intelektualne lastnine; odredbe proti posrednikom, katerih storitve uporablja tretja stranka za kršitev avtorske ali sorodne pravice, so zajete v Direktivi 2001/29/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230)];
(b) odredijo zaseg ali izročitev blaga, s katerim se domnevno krši pravica intelektualne lastnine, da se prepreči njegov vstop ali gibanje v komercialnih tokovih.
2. V primeru kršitve, storjene v komercialnem obsegu, države članice zagotovijo, da lahko [pristojni] sodni organi, če oškodovana stranka dokaže okoliščine, ki bi verjetno ogrozile izterjavo odškodnine, odredijo varnostni zaseg premičnin in nepremičnin domnevnega kršitelja, vključno z blokiranjem njegovih bančnih računov in drugega premoženja. V ta namen lahko pristojni organi odredijo predložitev bančnih, finančnih ali komercialnih dokumentov ali primeren dostop do ustreznih informacij.
3. Sodni organi imajo v zvezi z ukrepi iz odstavkov 1 in 2 pravico zahtevati od vlagatelja, da priskrbi razumno dosegljive dokaze, da bi se lahko v zadostni meri prepričali, ali je vlagatelj imetnik pravice in je bila vlagateljeva pravica kršena ali da je taka kršitev neizogibna.
4. Države članice zagotovijo, da se lahko začasni ukrepi iz odstavkov 1 in 2 v ustreznih primerih sprejmejo brez zaslišanja toženca, zlasti kadar bi kakršno koli odlašanje povzročilo imetniku pravice nepopravljivo škodo. V tem primeru se stranke obvestijo najpozneje takoj po izvedbi ukrepov.
Na zahtevo toženca se opravi preizkus, vključno s pravico do zaslišanja, z namenom, da se v razumnem času po obvestilu o ukrepih odloči, ali je treba ukrepe spremeniti, preklicati ali potrditi.
5. Države članice zagotovijo, da se začasni ukrepi iz odstavkov 1 in 2 prekličejo ali drugače prenehajo veljati na zahtevo toženca, če vlagatelj ne sproži v razumnem roku postopka, ki vodi do odločitve o vsebini zadeve pred pristojnim sodnim organom v roku, ki ga določi sodni organ, ki odreja ukrepe, kadar to dovoljuje zakonodaja države članice ali, če ni take odločitve, v roku, ki ne presega 20 delovnih dni ali 31 koledarskih dni, kar [kar koli] je pozneje.
6. Pristojni sodni organi lahko za ukrepe iz odstavkov 1 in 2 postavijo pogoj, da vlagatelj predloži ustrezno varščino ali enakovredno zavarovanje, namenjeno zagotavljanju nadomestila za povzročeno škodo, ki jo je utrpel toženec, kot je predvideno v odstavku 7.
7. Kadar so začasni ukrepi preklicani ali zapadejo zaradi katerega koli dejanja ali opustitve vlagatelja ali kadar je naknadno ugotovljeno, da ni bilo kršitve ali nevarnosti kršitve pravice intelektualne lastnine, lahko sodni organi na zahtevo toženca odredijo vlagatelju, da zagotovi tožencu ustrezno nadomestilo za škodo, ki so jo povzročili navedeni ukrepi.“
Finsko pravo
12 Poglavje 7 oikeudenkäymiskaari (zakonik o sodnem postopku) vsebuje člen 11, iz katerega izhaja, da mora stranka v primeru, da je bil na njen predlog odrejen nepotreben začasni ukrep, nasprotni stranki povrniti škodo, ki je nastala zaradi začasnega ukrepa in njegove izvršitve, vključno z nastalimi stroški.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
13 Patentti – ja rekisterihallitus (patentni in registrski urad, Finska) je 3. decembra 2009 na podlagi evropskega patenta št. EP 0915894, v katerem je imenovana Finska, podelil dodatni varstveni certifikat št. 266 „dizoproksiltenofovirat ter njegove soli, hidrati, tavtomeri in solvati v kombinaciji z emtricitabinom“ (v nadaljevanju: zadevni DVC) za protiretrovirusno zdravilo, indicirano za zdravljenje oseb, ki so okužene s HIV.
14 Spomladi leta 2017 je družba Mylan oddala ponudbo za javni naročili, ki sta ju organizirala dva finska zdravstvena okraja, za dobavo svojega generičnega zdravila „EMTRICITABIN/DIZOPROKSILTENOFOVIRAT MYLAN 200 mg/245 mg, filmsko obložene tablete“ (v nadaljevanju: zadevno generično zdravilo). Ti naročili je pridobila.
15 Evropski patent št. EP 0915894 je potekel 25. julija 2017.
16 Družba Gilead in druge družbe so 15. septembra 2017 pri markkinaoikeus (tržno sodišče, Finska) vložile tožbo proti družbi Mylan zaradi kršitve zadevnega DVC. Družba Gilead in druge družbe so vložile tudi predlog za odreditev začasnih ukrepov proti družbi Mylan. Zadnjenavedena družba je ugovarjala tožbi zaradi kršitve in predlogu za odredbo začasnih ukrepov. 30. novembra 2017 je pri tem sodišču vložila tudi tožbo za ugotovitev ničnosti zadevnega DVC.
17 Markkinaoikeus (tržno sodišče) je z odločbo z dne 21. decembra 2017 ugodilo predlogu družbe Gilead in drugih družb, naj se jim na podlagi zadevnega DVC priznajo začasni ukrepi, in družbi Mylan prepovedalo ponujanje, dajanje v promet in uporabo zadevnega generičnega zdravila v času veljavnosti zadevnega DVC, pa tudi uvoz, proizvodnjo in posedovanje zadevnega generičnega zdravila za te namene, sicer bi ji bila naložena globa v višini 500.000 EUR. To sodišče je poleg tega odredilo, da ti ukrepi ostanejo v veljavi do odločitve v postopku v glavni stvari ali do izdaje drugih odredb v tej zadevi.
18 Navedeni začasni ukrepi so bili pozneje na predlog družbe Mylan s sklepom Korkein oikeus (vrhovno sodišče, Finska) z dne 11. aprila 2019 preklicani.
19 Markkinaoikeus (tržno sodišče) je s sodbo z dne 25. septembra 2019 ugotovilo ničnost zadevnega DVC. Ta sodba je bila predmet pritožbe pri Korkein oikeus (vrhovno sodišče), ki je z odločbo z dne 13. novembra 2020 zavrnilo predlog družbe Gilead in drugih družb za dopustitev pritožbe, s čimer je navedena sodba postala pravnomočna.
20 Nato je družba Mylan na podlagi člena 11 poglavja 7 zakonika o sodnem postopku, s katerim se v finsko pravo prenaša člen 9(7) Direktive 2004/48, markkinaoikeus (tržno sodišče), ki je predložitveno sodišče v obravnavani zadevi, predlagala, naj družbi Gilead in drugim družbam naloži, da ji plačajo odškodnino v znesku 2.367.854,99 EUR, povečano za zamudne obresti, za povračilo škode, povzročene z začasnimi ukrepi, katerih sprejetje je bilo doseženo po nepotrebnem na podlagi zadevnega DVC, za katerega je bilo pozneje ugotovljeno, da je ničen.
21 Po mnenju družbe Mylan glede na razlago tega člena 9(7), ki jo je Sodišče podalo v sodbi z dne 12. septembra 2019, Bayer Pharma (C‑688/17, v nadaljevanju: sodba Bayer Pharma, EU:C:2019:722), ni mogoče sklepati, da ta direktiva nasprotuje uporabi načela objektivne odgovornosti, ki je določeno v finskem pravu. Nasprotno pa družba Gilead in druge družbe trdijo, da je bila v sodbi Bayer Pharma podana razlaga te določbe, ki nasprotuje temu, da bi se obveznost povračila škode lahko določila že zgolj zato, ker je bila pozneje ugotovljena ničnost zadevnega DVC, s katerega kršitvijo je bila utemeljena izdaja odredbe o začasnih ukrepih.
22 Predložitveno sodišče opozarja, da iz finske sodne prakse in pravne teorije izhaja, da člen 11 poglavja 7 zakonika o sodnem postopku določa nekrivdno, to je objektivno odgovornost. Iz tega izhaja, da mora vsaka oseba, ki doseže sprejetje začasnega ukrepa, plačati odškodnino, če se za pravico intelektualne lastnine, na podlagi katere je bil ta začasni ukrep odobren, pozneje ugotovi, da je nična.
23 Ob tem poudarja, da je mogoče v skladu z ustaljeno finsko sodno prakso tudi v primerih, za katere se uporabi ta določba, znesek povračila znižati zato, ker je toženec sam omogočil nastanek škode ali ni sprejel možnih ukrepov za njeno preprečitev ali omejitev in je s tem prispeval k njenemu nastanku.
24 Poleg tega predložitveno sodišče poudarja, da se načelo objektivne odgovornosti, kot je določeno v finskem pravnem redu, upošteva tudi pri odredbi začasnega ukrepa. Za odredbo takega ukrepa naj bi bilo treba namreč presoditi, kakšna je verjetnost, da bo na podlagi morebitne ničnostne tožbe ugotovljena ničnost pravice intelektualne lastnine, na kateri temelji ta ukrep. Glede morebitne škode, ki bi nastala v obeh primerih, pa naj bi se tehtalo med, po eni strani, škodo, ki bi z odredbo začasnega ukrepa nastala osebi, proti kateri je ukrep usmerjen, in po drugi strani, škodo, ki bi nastala vlagatelju predloga, če začasni ukrep ne bi bil odrejen.
25 Vendar se predložitveno sodišče ob upoštevanju razlage, ki jo je Sodišče podalo v sodbi Bayer Pharma, sprašuje, ali je ureditev povračila škode, ki temelji na objektivni odgovornosti, mogoče šteti za združljivo s členom 9(7) Direktive 2004/48.
26 V teh okoliščinah je markkinaoikeus (tržno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba odškodninsko ureditev, ki velja na Finskem in temelji na objektivni odgovornosti […], šteti za združljivo s členom 9(7) [Direktive 2004/48]?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: na kateri vrsti odškodninske odgovornosti pa v tem primeru temelji odgovornost na podlagi člena 9(7) Direktive 2004/48? Ali je treba šteti, da gre pri tej odgovornosti za obliko krivdne odgovornosti, obliko odgovornosti zaradi zlorabe prava ali za odgovornost iz drugih razlogov?
3. Ob sklicevanju na drugo vprašanje: katere okoliščine je treba upoštevati pri presoji obstoja odgovornosti?
4. Ali je treba presojo v smislu tretjega vprašanja opraviti zlasti zgolj na podlagi okoliščin, ki so bile znane ob odredbi začasnega ukrepa, ali pa se lahko na primer upošteva, da je bila pravica intelektualne lastnine, z domnevno kršitvijo katere je bil utemeljen začasni ukrep, pozneje, po njegovi odredbi, razglašena za nično že vse od začetka, in, če je odgovor pritrdilen, za kako pomembno bi bilo treba šteti zadnjenavedeno okoliščino?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
27 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 9(7) Direktive 2004/48 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa mehanizem povračila vsake škode, povzročene z začasnim ukrepom v smislu te določbe, ki temelji na ureditvi objektivne odgovornosti vlagatelja predloga za odredbo teh ukrepov, v okviru katerega pa lahko sodišče ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve, vključno z morebitno udeležbo toženca pri nastanku škode, prilagodi znesek odškodnine.
28 Člen 9(1) in (2) Direktive 2004/48 določa, da lahko imetnik pravice intelektualne lastnine od pristojnih sodnih organov zahteva sprejetje različnih začasnih ukrepov, ki so našteti v tej določbi in ki med drugim omogočajo takojšnjo prekinitev kršitve te pravice brez čakanja na meritorno odločitev o primeru. Vendar morajo biti ti začasni ukrepi, kot je navedeno v uvodni izjavi 22 te direktive, sprejeti ob upoštevanju pravice do obrambe, sorazmerni glede na značilnosti zadevnega primera in morajo zagotavljati jamstva, potrebna za pokritje stroškov in škode, povzročene tožencu z neutemeljenim zahtevkom.
29 S tega vidika člen 9(7) navedene direktive določa, da lahko sodni organi, kadar so začasni ukrepi preklicani ali zapadejo zaradi katerega koli dejanja ali opustitve vlagatelja ali kadar je naknadno ugotovljeno, da ni bilo kršitve ali nevarnosti kršitve pravice intelektualne lastnine, na zahtevo toženca odredijo vlagatelju, da zagotovi tožencu ustrezno nadomestilo za škodo, ki so jo povzročili navedeni ukrepi.
30 Iz besedila te določbe je tako jasno razvidno, da mora sodni organ, ki odloča o taki zahtevi, preučiti, ali so izpolnjeni trije pogoji iz navedene določbe. Prvič, preveriti mora bodisi, da so bili začasni ukrepi preklicani ali so prenehali veljati zaradi dejanja ali opustitve vlagatelja, bodisi, da ni bilo kršitve ali nevarnosti kršitve pravice intelektualne lastnine tega vlagatelja. Drugič, presoditi mora, ali obstaja škoda. Tretjič, ugotoviti mora, ali obstaja vzročna zveza med to škodo in temi ukrepi.
31 Vendar je treba ugotoviti, da v navedeni določbi med temi pogoji ni naveden obstoj krivde vlagatelja predloga za odredbo začasnih ukrepov.
32 Za ugotovitev, ali člen 9(7) Direktive 2004/48 državam članicam nalaga posebno ureditev odgovornosti predlagatelja začasnih ukrepov, je treba upoštevati kontekst, v katerega se umešča ta določba, cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je, in zgodovino nastanka navedene določbe.
33 V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso določbe navedene direktive niso namenjene urejanju vseh vidikov pravic intelektualne lastnine, temveč le tistih vidikov, ki so na eni strani neločljivo povezani z uveljavitvijo teh pravic in na drugi strani s kršitvami teh pravic, tako da se z njimi zahteva obstoj učinkovitih pravnih sredstev za preprečitev, prekinitev oziroma odpravo katere koli kršitve obstoječe pravice intelektualne lastnine. S tem se je zakonodajalec Unije odločil za minimalno harmonizacijo glede uveljavljanja pravic intelektualne lastnine na splošno (glej v tem smislu sodbo z dne 28. aprila 2022, Koch Media, C‑559/20, EU:C:2022:317, točki 31 in 32 ter navedena sodna praksa).
34 Kar zadeva, natančneje, pravico do nadomestila za škodo, ki jo je toženec utrpel zaradi začasnih ukrepov, besedilo člena 9(7) navedene direktive v bistvu ustreza besedilu člena 50(7) Sporazuma TRIPS. Ta sporazum pa v členu 1(1) izrecno določa, da članice Svetovne trgovinske organizacije svobodno določajo ustrezen način izvajanja določb navedenega sporazuma v okviru njihovega lastnega pravnega sistema in prakse.
35 Tako je zakonodajalec Unije s tem, da je v členu 9(7) Direktive 2004/48 povzel zelo široko formulacijo člena 50(7) Sporazuma TRIPS, izrazil voljo, na eni strani, da se pravila o povračilu škode tožencu harmonizirajo le do tiste mere, ki se zahteva s tem sporazumom, in na drugi strani, da se državam članicam pusti polje proste presoje glede konkretnega izvajanja ureditve odgovornosti vlagatelja.
36 Iz tega sledi, da je treba člen 9(7) Direktive 2004/48 v povezavi s členom 50(7) Sporazuma TRIPS razlagati tako, da določa minimalni standard glede uveljavljanja pravic intelektualne lastnine, pri čemer državam članicam načeloma pušča polje proste presoje, ki jim omogoča, da po potrebi izberejo ureditev objektivne odgovornosti ali ureditev krivdne odgovornosti.
37 Sodišče je v sodbi Bayer Pharma sicer razsodilo, da člen 9(7) te direktive načeloma ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, s katero se zavrne odškodnina tožencu, ki je utrpel začasne ukrepe, kadar ni ravnal, kot je mogoče na splošno pričakovati od vsake skrbne osebe, da bi se izognila svoji škodi ali jo zmanjšala, in sicer tudi če je bila naknadno ugotovljena ničnost patenta, na podlagi katerega so bili ti ukrepi odobreni. Vendar je Sodišče izrecno pojasnilo, da je taka zakonodaja s to določbo združljiva le, če lahko sodišče za morebitno zavrnitev upošteva vse okoliščine zadeve (glej v tem smislu sodbo Bayer Pharma, točka 71).
38 Iz navedene sodbe pa glede na poseben primer, na katerega je Sodišče omejilo svoj odgovor v isti sodbi, ni mogoče izpeljati, da člen 9(7) Direktive 2004/48 določa nadomestilo za škodo za toženca le v primeru krivde vlagatelja predloga za odredbo začasnih ukrepov. Sodišče je, kot je razvidno iz točke 51 sodbe Bayer Pharma, zgolj želelo opozoriti pravosodni organ, da mora presoditi posebne okoliščine zadeve, o kateri odloča, da odloči, ali je treba vlagatelju naložiti, da tožencu plača „ustrezno“ nadomestilo za škodo, to je tako nadomestilo, ki je utemeljeno glede na te okoliščine.
39 Čeprav namreč za možnost pristojnih nacionalnih sodišč, da dodelijo tako nadomestilo za škodo, strogo veljajo pogoji iz člena 9(7) Direktive 2004/48, pa dejstvo, da so ti pogoji v določeni zadevi izpolnjeni, ne pomeni, da bi bila ta sodišča samodejno in v vsakem primeru dolžna naložiti vlagatelju, da povrne vso škodo, ki jo je toženec utrpel zaradi navedenih ukrepov (glej v tem smislu sodbo Bayer Pharma, točka 52).
40 Iz tega izhaja, da morajo države članice pri prenosu člena 9(7) Direktive 2004/48 upoštevati zahtevo, da mora biti sodišču omogočeno, da upošteva vse okoliščine zadeve, o kateri odloča, vključno z ravnanjem strank (glej v tem smislu sodbo Bayer Pharma, točka 71), in to ne glede na uporabljeno ureditev odgovornosti.
41 Polje proste presoje, ki ga imajo na voljo države članice pri tem prenosu, je omejeno tudi z zahtevami iz člena 3 Direktive 2004/48. Ukrepi, ki jih določijo te države za zagotovitev uveljavitve pravic intelektualne lastnine na podlagi te direktive, morajo namreč v skladu s tem členom 3 biti pravični, sorazmerni in odvračilni ter se uporabljati na tak način, da se izogibajo ustvarjanju ovir za zakonito trgovino, katere zaščita je v skladu s prvim odstavkom preambule Sporazuma ADPIC eden od ciljev tega sporazuma, in da zagotavljajo zaščito pred zlorabo.
42 Za ugotovitev, ali je ureditev objektivne odgovornosti v skladu z zahtevami iz člena 3 Direktive 2004/48, jo je treba umestiti v okvir začasnih ukrepov iz člena 9 te direktive in preučiti, ali je sistem, ki izhaja iz njihove kombinacije, pravičen, sorazmeren in ne ustvarja ovir za zakonito trgovino, hkrati pa ostaja odvračilen.
43 V obravnavanem primeru je iz pojasnil predložitvenega sodišča razvidno, da mora v skladu z nacionalno zakonodajo iz postopka v glavni stvari vlagatelj, na predlog katerega je bil začasni ukrep odrejen po nepotrebnem ali brez podlage, tožencu povrniti škodo, ki je nastala zaradi začasnega ukrepa in njegove izvršitve, vključno s stroški, ki so nastali v zvezi s tem. Tako v okviru take zakonodaje za uveljavljanje odgovornosti vlagatelja ni nujno, da ta ravna krivdno. Iz tega izhaja, da mora vsaka oseba, ki predlaga začasni ukrep, plačati odškodnino za kritje škode, povzročene s tem ukrepom, če se pravica intelektualne lastnine, na podlagi katere je bil navedeni ukrep odobren, pozneje razglasi za nično. Ob tem je mogoče v skladu z nacionalno sodno prakso znesek povračila znižati, kadar je toženec sam omogočil nastanek škode ali ni sprejel možnih ukrepov za preprečitev ali omejitev škode in je s tem prispeval k njenemu nastanku.
44 Prvič, v zvezi s sorazmernostjo in pravičnostjo sistema začasnih ukrepov, ki vključuje ureditev objektivne odgovornosti, da se zagotovi nadomestilo tožencu, ki je utrpel škodo, povzročeno z neutemeljenimi začasnimi ukrepi, je treba ugotoviti, da je zakonodajalec Unije z Direktivo 2004/48 določil pravne instrumente, s katerimi je mogoče splošno zmanjšati tveganje, da bo toženec zaradi začasnih ukrepov utrpel škodo, in ga tako zaščititi (glej v tem smislu sodbo z dne 28. aprila 2022, Phoenix Contact, C‑44/21, EU:C:2022:309, točka 44). Zakonodajalec Unije je s tem želel zagotoviti ravnotežje med visoko ravnjo varstva pravic intelektualne lastnine ter pravicami in svoboščinami toženca.
45 Iz ukrepov, postopkov in pravnih sredstev, določenih v Direktivi 2004/48, je namreč razvidno, da so pravna sredstva za zagotovitev varstva pravic intelektualne lastnine dopolnjena z odškodninskimi zahtevki, ki so z njimi tesno povezani. Tako na eni strani člen 7(1) in člen 9(1) te direktive določata ukrepe zavarovanja in začasne ukrepe, namenjene zlasti preprečitvi kakršne koli neposredne kršitve pravice intelektualne lastnine, pri čemer gre za ukrepe, ki med drugim vključujejo zaseg blaga, s katerim se domnevno krši taka pravica. Na drugi strani člen 7(4) in člen 9(7) navedene direktive za zagotovitev ravnotežja iz točke 44 te sodbe določata ukrepe, ki tožencu omogočajo, da zahteva nadomestilo za škodo, če je naknadno ugotovljeno, da ni bilo kršitve ali nevarnosti kršitve pravice intelektualne lastnine. Kot je razvidno iz uvodne izjave 22 te direktive, ti odškodninski ukrepi pomenijo jamstva, za katera je zakonodajalec menil, da so potrebna kot protiutež takojšnjim in učinkovitim začasnim ukrepom, katerih obstoj je določil (sodba z dne 16. julija 2015, Diageo Brands, C‑681/13, EU:C:2015:471, točka 74).
46 Ni mogoče trditi, da bi mehanizem objektivne odgovornosti, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, omajal ravnotežje, opisano v prejšnji točki, ker bi imetnika pravice intelektualne lastnine odvračal od vložitve tožbe in uveljavljanja te pravice. Namen začasnih ukrepov je namreč preprečiti neposredno kršitev take pravice oziroma preprečiti nadaljevanje domnevne kršitve. Če pa se nazadnje izkaže, da ni bilo kršitve te pravice, podlaga za začasne ukrepe preneha obstajati, zaradi česar mora vlagatelj načeloma povrniti vso škodo, povzročeno s temi neutemeljenimi ukrepi. Vendar je treba v zvezi z zadnjenavedenim vidikom navesti, da mehanizem objektivne odgovornosti, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v okviru katerega lahko sodišče, ki odloča o sporu, upošteva vse okoliščine obravnavanega primera, vključno z morebitno udeležbo toženca pri nastanku škode, med drugim omogoča prilagoditev zneska odškodnine in s tem omilitev morebitnega odvračilnega učinka za imetnika intelektualne pravice.
47 Dejstvo, da mora vlagatelj predloga za odredbo takih ukrepov presoditi tveganje, ki izhaja iz njihove izvršitve, ustreza tveganju, ki ga toženec prevzema z odločitvijo, da bo tržil izdelke, ki bi lahko pomenili kršitev. Tako je mehanizem objektivne odgovornosti, ki temelji na tveganju, ki ga sprejme vlagatelj, očitno sorazmeren s ciljem zakonodajalca Unije, da se zagotovi uveljavitev pravic intelektualne lastnine ob hkratnem splošnem zmanjšanju tveganja, da bo toženec zaradi začasnih ukrepov utrpel škodo.
48 Poleg tega se zdi, da je ravnotežje med pravicami vlagatelja in toženca povsem zagotovljeno z mehanizmom objektivne odgovornosti, kakršen je ta v postopku v glavni stvari. To, da tožencu ni treba dokazati krivde vlagatelja, je namreč protiutež temu, da je lahko ta vlagatelj dosegel odredbo takih ukrepov, ne da bi mu bilo treba predložiti dokončni dokaz o morebitni kršitvi v skladu s členom 9(3) Direktive 2004/48.
49 Drugič, v zvezi z neobstojem ovire za zakonito trgovino je treba navesti, da domneva veljavnosti pravice intelektualne lastnine njenemu imetniku omogoča, da ukrepa in zahteva začasne ukrepe pred katero koli meritorno tožbo. Vendar mora zadnjenavedeni vložiti tožbo zaradi kršitve v roku, določenem v členu 9(5) Direktive 2004/48, pri čemer ob tej tožbi navadno toženec vloži nasprotno tožbo ali nasprotni zahtevek za ugotovitev ničnosti navedene pravice. Če se ob koncu teh postopkov pravica intelektualne lastnine, ki je bila podlaga za začasne ukrepe, razglasi za nično z retroaktivnim učinkom, kot je to v postopku v glavni stvari, je treba ugotoviti, da dejanja toženca, ki so bila s temi ukrepi preprečena, v celoti spadajo v zakonito trgovino in da se jih ne bi smelo ovirati. Prav tako se v tem primeru ni mogoče sklicevati na visoko raven varstva intelektualne lastnine, ki jo je želel doseči zakonodajalec Unije, ker za pravico intelektualne lastnine, ki je bila retroaktivno razglašena za nično, velja, da ni nikoli obstajala. Iz tega izhaja, da sistem začasnih ukrepov, ki vključuje ureditev objektivne odgovornosti, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ne ustvarja ovir za zakonito trgovino.
50 Tretjič, v zvezi z odvračilnim učinkom sistema začasnih ukrepov, kakršen je ta iz člena 9 Direktive 2004/48, ki vključuje ureditev objektivne odgovornosti, kakršna je opisana v točki 43 te sodbe, je treba navesti, da ker lahko sodišče, ki odloča o odškodninskem zahtevku, pri določitvi zneska odškodnine upošteva vse okoliščine zadeve, vključno z ravnanjem toženca, taka ureditev objektivne odgovornosti ne more omajati odvračilne narave sistema začasnih ukrepov. Pravica do odškodnine je namreč strogo omejena na škodo, ki jo je utrpel toženec in ki je bila povzročena z neutemeljenimi začasnimi ukrepi, ki jih je zahteval imetnik zadevne pravice intelektualne lastnine. S tega vidika se na pravico do odškodnine iz člena 9(7) te direktive ni mogoče sklicevati za kritje dela škode, ki je posledica ravnanja tega toženca in s katero se je morda povečala škoda, ki je bila prvotno povzročena z začasnimi ukrepi.
51 Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 9(7) Direktive 2004/48 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa mehanizem povračila vsake škode, povzročene z začasnim ukrepom v smislu te določbe, ki temelji na ureditvi objektivne odgovornosti vlagatelja predloga za odredbo teh ukrepov, v okviru katerega lahko sodišče ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve, vključno z morebitno udeležbo toženca pri nastanku škode, prilagodi znesek odškodnine.
Vprašanja od drugega do četrtega
52 Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje in glede na to, da so bila drugo, tretje in četrto vprašanje postavljena le, če bi bil odgovor na prvo vprašanje nikalen, na ta vprašanja ni treba odgovoriti.
Stroški
53 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
Člen 9(7) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa mehanizem povračila vsake škode, povzročene z začasnim ukrepom v smislu te določbe, ki temelji na ureditvi objektivne odgovornosti vlagatelja predloga za odredbo teh ukrepov, v okviru katerega lahko sodišče ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve, vključno z morebitno udeležbo toženca pri nastanku škode, prilagodi znesek odškodnine.
Podpisi