Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

JULIANE KOKOTT,

predstavljeni 11. januarja 2024(1)

Zadeva C-48/22 P

Google LLC,

Alphabet, Inc.

proti

Evropski komisiji

„Konkurenca – Zloraba prevladujočega položaja – Storitve splošnega spletnega iskanja – Storitve specializiranega spletnega iskanja za proizvode – Sklep o ugotovitvi kršitve člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma EGP – Zloraba z učinkom vzvoda – Konkurenca na podlagi učinkovitosti – Neenako obravnavanje zaradi dajanja prednosti lastnim izdelkom in storitvam – Prednostno prikazovanje zadetkov lastne storitve specializiranega iskanja – Potencialni učinki izrinjenja – Hipotetična analiza – Hipotetični enako učinkoviti konkurent“

I.      Uvod

1.        S pritožbo, ki sta jo vložili družbi Google LLC in Alphabet, Inc. (v nadaljevanju: pritožnici), pritožnici izpodbijata sodbo Splošnega sodišča z dne 10. novembra 2021 v zadevi Google in Alphabet/Komisija (Google Shopping)(2) (v nadaljevanju: izpodbijana sodba). V tej sodbi je Splošno sodišče v bistvu zavrnilo tožbo pritožnic zoper sklep Evropske komisije z dne 27. junija 2017 v zadevi Google Search (Shopping)(3) (v nadaljevanju: sporni sklep). V njem je Komisija ugotovila, da je družba Google zlorabila svoj prevladujoči položaj v smislu člena 102 PDEU na različnih nacionalnih trgih storitev splošnega spletnega iskanja in specializiranega iskanja proizvodov. Zloraba naj bi izhajala zlasti iz tega, da je družba Google pri prikazovanju zadetkov iskanja na svoji strani s splošnimi zadetki postavila konkurenčne storitve primerjave proizvodov v manj ugoden položaj v primerjavi z lastno storitvijo primerjave proizvodov. Pritožnici sta s tožbo predlagali razglasitev ničnosti spornega sklepa in, podredno, znižanje zneska globe, ki jima je bila z njim naložena.

2.        Pravna vprašanja, ki se tu postavljajo v zvezi s členom 102 PDEU, so velikega pravnega in praktičnega pomena.

3.        Na eni strani je treba pojasniti, pod katerimi pogoji neenako obravnavanje konkurentov s strani podjetja s prevladujočim položajem, zlasti v obliki dajanja prednosti lastnim izdelkom in storitvam na digitalnih trgih, odstopa od (običajnih) sredstev konkurence na podlagi učinkovitosti in ga je torej mogoče opredeliti kot zlorabo. Zlasti je sporno, ali se v ta namen uporabljajo stroga merila, priznana med drugim v sodbi z dne 26. novembra 1998, Bronner(4) (v nadaljevanju: sodba Bronner), za priznanje zlorabe zaradi zavrnitve dostopa do „bistvene zmogljivosti“.

4.        Na drugi strani pa je treba določiti dodatna merila, ki omogočajo ugotovitev ravnanja, ki krši člen 102 PDEU. To vključuje vprašanje, ali in na kakšen način mora Komisija s hipotetično analizo dokazati, da ima to ravnanje vsaj potencialne učinke izrinjenja. Poleg tega je treba pojasniti, ali mora Komisija za dokazovanje takega učinka izrinjenja v primeru, kot je obravnavani, preučiti merilo enako učinkovitega konkurenta(5).

II.    Dejansko stanje

A.      Dejansko stanje spora

5.        Dejansko stanje spora je opisano v točkah od 1 do 20 izpodbijane sodbe in ga je mogoče povzeti tako:

6.        Google je družba s sedežem v Mountain Viewju v Kaliforniji (Združene države Amerike), ki med drugim ponuja različne funkcije spletnega iskanja po vsem svetu. Najbolj znan je iskalnik za splošno iskanje, ki je na voljo na spletnem naslovu www.google.com ali na ustreznih regionalnih spletnih naslovih. Družba Alphabet, ki ima prav tako sedež v Mountain Viewju, je od 2. oktobra 2015 edini družbenik družbe Google in matična družba skupine, katere del je tudi družba Google.

7.        Internetni uporabniki lahko začnejo postopek iskanja z vnosom iskalnih izrazov na spletnem mestu družbe Google. Zadetki iskanja so razvrščeni in prikazani po upoštevnosti na podlagi različnih meril in z uporabo različnih algoritmov.

8.        V obravnavani zadevi je še posebej pomembno razlikovanje med splošnim iskanjem in specializiranim iskanjem informacij na spletu. Splošno iskanje ima lahko veliko namenov iskanja, pri tem pa se lahko uporabijo številni iskalni izrazi. Nasprotno pa se s posebnim iskanjem zasleduje poseben namen iskanja v zvezi z določenimi proizvodi, storitvami, vsebinami ali informacijami. Google na podlagi iskalnih izrazov, ki jih vnesejo uporabniki, izvede splošno iskanje, specializirano iskanje ali kombinacijo obeh iskanj in jim s pomočjo algoritmov predstavi zadetke.

9.        Družba Google je v spornem obdobju konkurirala drugim upravljavcem splošnih iskalnikov, kot so AltaVista, Yahoo, Bing ali Qwant, od katerih so nekateri ponujali tudi storitve specializiranega iskanja (v nadaljevanju: spletni iskalniki). Poleg tega so obstajali upravljavci iskalnikov, posebej namenjenih za primerjavo proizvodov, kot so Bestlist, Nextag, IdealPrice, Twenga, Kelkoo ali Prix.net (v nadaljevanju: storitve primerjave proizvodov).

10.      Predmet spornega sklepa in izpodbijane sodbe sta iskanje proizvodov in prikaz zadetkov takega iskanja na spletnem mestu družbe Google za zadetke splošnega iskanja. Kot odgovor na iskanje proizvodov spletni iskalnik ali storitev primerjave proizvodov kot zadetke prikaže različna spletna mesta, na katerih je mogoče kupiti iskani proizvod. To so lahko spletna mesta prodajalcev ali prodajnih platform, kot sta eBay ali Amazon.

11.      Google je leta 2002 (v ZDA) in 2004 (v Evropi) poleg splošnega iskanja prvič ponudil tudi ločeno iskanje proizvodov. Z uporabo zbirke podatkov, v katero so prispevali prodajalci, „indeksa proizvodov“, so bili zadetki iskanja s posebnimi algoritmi razvrščeni in prikazani glede na njihovo ustreznost. Pri tem je šlo za druge iskalne algoritme od tistih, ki se uporabljajo v okviru splošnega spletnega iskanja po postopku, imenovanem „crawling“, za pridobivanje informacij s spletnih mest, njihovo indeksiranje, vključitev v „spletni indeks“ iskalnika Google, razvrščanje glede na upoštevnost in prikazovanje. Družba Google je sprva omogočila posebno iskanje proizvodov na ločenem spletnem mestu, imenovanem „Froogle“.

12.      Od leta 2003 (v ZDA) oziroma od leta 2005 (v Evropi) je družba Google v zadetke splošnega iskanja vključila zadetke specializiranega iskanja proizvodov. Do leta 2007 so bili zadetki iskanja proizvodov združeni in prikazani v vizualno ločenem „Product OneBox“ med zadetki splošnega iskanja. Ta okvir je vseboval tudi povezave do spletnih mest prodajalcev in do spletnega mesta Froogle s širšim izborom prodajalcev in prodajnih platform. Zunaj Product OneBox so zadetki splošnega iskanja vključevali tudi spletna mesta drugih storitev primerjave proizvodov.

13.      Družba Google trdi, da je leta 2007 spremenila prikaz zadetkov iskanja proizvodov v zadetkih splošnega iskanja. Spletno mesto Froogle je preimenovala v „Product Search“, Product OneBox pa v „Product Universal“ in pozneje v „Shopping Units“. Poleg tega je zadetke iskanja proizvodov dopolnila s fotografijami in podrobnejšimi informacijami, zlasti o ceni proizvodov in njihovi oceni s strani kupcev. Nasprotno pa so zadetki splošnega iskanja, v katerih so bile prikazane tudi strani drugih storitev primerjave proizvodov, še naprej vsebovali zgolj preprosto modro povezavo brez fotografij in besedila. Mehanizem, poimenovan „Universal Search“, je omogočil, da se na strani s splošnimi zadetki vzpostavi hierarhija med proizvodi iz okvira Product Onebox oziroma Product Universal glede na zadetke splošnega iskanja. Družba Google je od septembra 2010 oglaševalcem in internetnim uporabnikom omogočila, da s klikom na besedilo v povečanem formatu v primerjavi s prvotnim besedilnim oglasom vidijo fotografije iskanih proizvodov in njihove cene.

14.      Poleg drugačne vizualne predstavitve zadetkov iskanja proizvodov v Product Universal ali Shopping Units od predstavitve splošnega iskanja je družba Google – v skladu z ugotovitvami iz spornega sklepa(6) – od leta 2011 uvedla posebne prilagoditvene algoritme, zlasti algoritem „Panda“. Ta je bil uporabljen le za zadetke splošnega iskanja, da bi jih razvrstili glede na ustreznost, in ne za zadetke iskanja proizvodov storitve primerjave proizvodov družbe Google, prikazane v Product Universal ali Shopping Units.

15.      Od leta 2013 je spletni iskalnik družbe Google zadetke iskanja proizvodov predstavljal tako: Shopping Units so pod naslovom iskalnega izraza vsebovale povezavo do storitve primerjave proizvodov družbe Google ter pod slikami proizvodov povezave na strani prodajalcev in prodajnih platform. Ta predstavitev je bila podprta s prikazom fotografij, cen in ocen strank. Nasprotno pa povezave do drugih storitev primerjave proizvodov niso bile prikazane v Shopping Units, ampak so bile še naprej prikazane le kot zadetki splošnega iskanja, pri katerih je bila uporabljena preprosta modra povezava.

16.      Po ugotovitvah Komisije(7), povzetih v izpodbijani sodbi, – ki v pritožbenem postopku niso več sporne –, je uporaba zlasti algoritma Panda pomenila, da so bila spletna mesta drugih storitev primerjave proizvodov pogosto prikazana nižje v zadetkih splošnega iskanja, saj so se nanašala le na spletna mesta drugih prodajalcev in prodajnih platform, ne da bi bila predstavljena njihova vsebina. Vendar naj ti algoritmi ne bi bili uporabljeni za storitev primerjave proizvodov družbe Google, čeprav naj bi imela veliko skupnih značilnosti s konkurenčnimi storitvami primerjave proizvodov, zaradi česar bi bila prav tako dovzetna za poslabšanja razvrstitve med splošnimi zadetki. Tako naj bi bili od začetka uporabe Product Universal zadetki storitve primerjave proizvodov družbe Google v večini primerov razvrščeni bodisi nad vse zadetke splošnega iskanja bodisi pod prvimi splošnimi zadetki, torej na zelo dobro vidnem mestu, pri čemer je iz internega elektronskega sporočila družbe Google razvidno, da je bil namen takega ravnanja „močno povečati promet“. Vidnost povezav do drugih storitev primerjave proizvodov naj bi bila konec leta 2010 najvišja ter naj bi se po uvedbi algoritma Panda v Združenem kraljestvu, Nemčiji, Franciji, Italiji in Španiji nenadoma in močno zmanjšala. Njihova predstavitev naj bi bila še naprej omejena na reprodukcijo preproste modre povezave, to je brez dodatnih fotografij in informacij o proizvodu, cenah in trgovcih. Dejstvo, da za Shopping Units skupaj z zadetki iskanja proizvodov storitve primerjave proizvodov družbe Google niso bili uporabljeni isti mehanizmi razvrščanja, zlasti algoritem Panda, in so bili izpostavljeni v „boxu“ na zelo vidnem mestu visoko zgoraj v zadetkih splošnega iskanja, skupaj s prikazom bogatejših grafičnih elementov, vključno s fotografijami in dinamičnimi informacijami, kot je to načrtovala družba Google, naj bi povzročilo višjo stopnjo klikov internetnih uporabnikov in s tem povečanje njenih prihodkov.

17.      Predmet tega postopka je kombinacija ravnanj, ki se je izvajala od leta 2008 in ki naj bi povzročila, da so zadetki iskanja Googlove lastne storitve primerjave proizvodov na strani z zadetki splošnega iskanja imeli prednost pred zadetki konkurenčnih storitev primerjave proizvodov (v nadaljevanju: očitano ravnanje).

B.      Upravni postopek in sporni sklep

18.      Komisija je od leta 2009 prejela več pritožb v zvezi z zgoraj opisano prakso družbe Google. Dne 30. novembra 2010 je začela formalni postopek preiskave v skladu s členom 2(1) Uredbe (ES) št. 773/2004(8). Na podlagi tega je Komisija 13. marca 2013 v skladu s členom 9 Uredbe (ES) št. 1/2003(9) sprejela predhodno oceno. Komisija je po zaslišanju pritožnikov zavrnila ponudbe zavez, ki jih je družba Google predložila med aprilom 2013 in januarjem 2014. Dne 15. aprila 2015 je znova začela postopek za ugotavljanje kršitev iz člena 7(1) Uredbe št. 1/2003 in sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, naslovljeno na družbo Google. Dne 14. julija 2016 je sledilo dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

19.      Podrobnosti o poteku upravnega postopka so navedene v točkah od 21 do 39 izpodbijane sodbe.

20.      Komisija je 27. junija 2017 izdala sporni sklep.

21.      V tem sklepu je ugotovila, da je družba Google zlorabila svoj prevladujoči položaj na trgih storitev splošnega spletnega iskanja in storitev specializiranega iskanja proizvodov v smislu člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma EGP. Zloraba naj bi izhajala iz dejstva, da je družba Google v zadetkih iskanja svojega iskalnika za splošno iskanje prikazala zadetke svoje storitve primerjave proizvodov vizualno bolj izpostavljeno kot zadetke konkurenčnih storitev primerjave proizvodov, algoritem Panda pa je uporabila le za zadnjenavedene. Ta praksa naj bi povzročila povečanje prometa s spletnega mesta družbe Google za zadetke splošnega iskanja na njeno spletno mesto za zadetke iskanja proizvodov in zmanjšanje prometa na spletna mesta konkurenčnih storitev primerjave proizvodov. To naj bi imelo potencialne učinke omejevanja konkurence tako na različnih nacionalnih trgih storitev splošnega spletnega iskanja kot na trgih storitev specializiranega iskanja proizvodov. Komisija je z geografskega in časovnega vidika ugotovila obstoj take zlorabe od januarja 2008 za skupno trinajst držav EGP v različnih časovnih obdobjih, in sicer v Belgiji, na Češkem, Danskem, v Nemčiji, Španiji, Franciji, Italiji, na Nizozemskem, v Avstriji, na Poljskem, Švedskem, v Združenem kraljestvu in na Norveškem.

22.      Komisija je v spornem sklepu te ugotovitve v bistvu obrazložila tako:(10)

23.      Komisija razlikuje med dvema digitalnima trgoma, in sicer trgom storitev splošnega spletnega iskanja (v nadaljevanju: trg storitev splošnega iskanja) in trgom storitev specializiranega spletnega iskanja ali primerjave proizvodov (v nadaljevanju: trg storitev specializiranega iskanja proizvodov), oba z nacionalno razsežnostjo.(11) V zvezi s prvim trgom navaja, da si storitve splošnega iskanja, ki jih ponujajo spletna mesta v smislu „dvostranskih“ platform, med seboj konkurirajo, da bi čim več internetnih uporabnikov spodbudili k (brezplačni) uporabi in tako povečali povpraševanje oglaševalcev za (plačljivo) komercialno uporabo.(12)

24.      Komisija na nacionalnih trgih storitev splošnega iskanja ugotavlja zelo velike vstopne ovire. Za vstop na te trge naj bi bile potrebne znatne naložbe. Spletni iskalnik naj bi lahko dobro deloval le, če zadostno število uporabnikov vnese znatno število iskalnih poizvedb. Poleg tega naj bi zadostno financiranje predpostavljalo, da je na spletnem mestu tega iskalnika objavljenih dovolj plačljivih oglasov. Oba vidika naj bi koristila vodilnemu ponudniku na trgu in oteževala vstop novih ponudnikov na ta trg.(13) Družba Google ima od leta 2008 prevladujoč položaj na vseh nacionalnih trgih storitev splošnega iskanja v EGP, razen na Češkem (kjer ima prevladujoč položaj šele od leta 2011).(14)

25.      Komisija v zvezi z nacionalnimi trgi storitev specializiranega iskanja proizvodov poudarja, da je uspeh storitve primerjave proizvodov odvisen predvsem od obsega ustvarjenega prometa, to je od števila klikov, ki jih internetni uporabniki izvedejo na zadevnem spletnem mestu. Storitve primerjave proizvodov naj bi z velikim prometom prodajalce prepričale, da jim dajo na voljo več podatkov o svojih proizvodih ter tako na tej podlagi povečajo svojo ponudbo in jo naredijo bolj privlačno za prodajalce, oglaševalce, internetne uporabnike in potencialne kupce, s tem pa posledično povečajo svoje prihodke.(15)

26.      Po mnenju Komisije je očitano ravnanje povzročilo zmanjšanje prometa s strani s splošnimi zadetki družbe Googla h konkurenčnim storitvam primerjave proizvodov in ustrezno povečanje prometa s teh strani k njeni storitvi primerjave proizvodov. Približno 95 % klikov internetnih uporabnikov naj bi predstavljalo prvih deset zadetkov splošnega iskanja na spletnem mestu družbe Google, pri čemer je večina od njih predstavljala prvih tri do pet, ki so tako ustvarili največji promet. Sekundarno razvrščanje zadetkov konkurenčnih storitev primerjave proizvodov naj bi zanje pomenilo veliko prikrajšanje,(16) ki naj ga ne bi bilo mogoče učinkovito nadomestiti z drugimi viri prometa.(17)

27.      Po mnenju Komisije naj bi očitano ravnanje povzročilo potencialne učinke omejevanja konkurence na nacionalnih trgih storitev splošnega iskanja in storitev specializiranega iskanja proizvodov. Na slednjih trgih naj bi tako ravnanje lahko povzročilo, da bi konkurenti prenehali s svojimi dejavnostmi, ovirali inovacije in omejili možnosti za potrošnike, da dostopajo do najzmogljivejših storitev. To naj bi poseglo v konkurenčno strukturo teh trgov. Na trgih storitev splošnega iskanja naj bi družba Google dodatne prihodke, ustvarjene s storitvami specializiranega iskanja proizvodov, uporabila za okrepitev svojih storitev splošnega iskanja in tako ohranila prevladujoči položaj na teh trgih.(18)

28.      Komisija je družbi Google zaradi tega ravnanja naložila globo v višini 2.424.495.000 EUR, za katero je družba Alphabet kot njen edini družbenik solidarno odgovorna v višini 523.518.000 EUR.(19)

C.      Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

29.      Pritožnici sta 11. septembra 2017 pri Splošnem sodišču vložili tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa. Podredno sta predlagali, da se globa, ki jima je bila naložena, odpravi ali zniža.

30.      Postopek pred Splošnim sodiščem je podrobno predstavljen v točkah od 79 do 118 izpodbijane sodbe.

31.      V tem postopku se je Evropski potrošniški organizaciji (BEUC), družbi Infederation Ltd (v nadaljevanju: družba Foundem), združenju Verband Deutscher Zeitschriftenverleger e. V. (v nadaljevanju: VDZ), združenju BDZV – Bundesverband Digitalpublisher und Zeitungsverleger e. V. (v nadaljevanju: BDZV), družbi Visual Meta GmbH, družbi Twenga, Nadzornemu organu Efte, družbi Kelkoo in Zvezni republiki Nemčiji dovolila intervencija v podporo predlogom Komisije. Združenju Computer & Communication Industry Association (v nadaljevanju: CCIA) je bila dovoljena intervencija v podporo predlogom pritožnic.

32.      Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo sporni sklep razglasilo za ničen v delu, v katerem je Komisija ugotovila kršitev člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma EGP zaradi zlorabe prevladujočega položaja družbe Google na trinajstih nacionalnih trgih storitev splošnega iskanja. V preostalem je Splošno sodišče zavrnilo tožbo in potrdilo ugotovitev zlorabe prevladujočega položaja družbe Google na trinajstih nacionalnih trgih storitev specializiranega iskanja proizvodov, navedeno v tem sklepu. Na podlagi svoje neomejene pristojnosti je v celoti ohranilo globo, ki jo je Komisija naložila pritožnicama.

III. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

33.      Pritožnici sta 20. januarja 2022 v sodnem tajništvu Sodišča vložili pritožbo zoper izpodbijano sodbo.

34.      Pritožnici sta 2. februarja 2022 v sodnem tajništvu Sodišča vložili predlog, naj se Priloga 2 k njuni pritožbi, ki vsebuje sporni sklep v različici, ki ustreza Prilogi 1 k njuni tožbi, obravnava kot zaupna v razmerju do intervenientk. Splošno sodišče je na prvi stopnji tako zaupno obravnavo že odobrilo. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 22. marca 2022 temu predlogu ugodil.(20)

35.      Družba PriceRunner International AB (v nadaljevanju: PriceRunner) je 9. junija 2022 v sodnem tajništvu Sodišča v skladu s členom 40(2) Statuta Sodišča vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 1. septembra 2022 temu predlogu ugodil. V njem je bila pridržana zaupna obravnava Priloge 2 k pritožbi v razmerju do družbe PriceRunner, ki ji je bilo dovoljeno vložiti intervencijsko vlogo.

36.      Družba FairSearch AISBL je 17. junija 2022 v sodnem tajništvu Sodišča v skladu s členom 40(2) Statuta Sodišča vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 1. septembra 2022 ta predlog zavrnil.

37.      Pritožnici Sodišču predlagata, naj:

–        izpodbijano sodbo razveljavi;

–        sporni sklep razglasi za ničen oziroma podredno, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču;

–        Komisiji naloži, naj plača stroške pritožbenega postopka in stroške postopka pred Splošnim sodiščem, in

–        družbi PriceRunner naloži plačilo stroškov njene intervencije.

38.      Komisija Sodišču predlaga, naj:

–        pritožbo zavrne in

–        pritožnicama naloži plačilo stroškov.

39.      Združenje CCIA predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, razglasitev ničnosti spornega sklepa ali, podredno, vrnitev zadeve Splošnemu sodišču v razsojanje in naložitev plačila stroškov, povezanih z njeno intervencijo, Komisiji.

40.      Nadzorni organ Efte Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in pritožnicama naloži plačilo stroškov.

41.      Organizacija BEUC Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in pritožnicama naloži plačilo stroškov, povezanih z njeno intervencijo v okviru pritožbe.

42.      Družba Foundem Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrže kot očitno nedopustno ali jo v celoti zavrne kot neutemeljeno in pritožnicama naloži plačilo stroškov, povezanih z njeno intervencijo.

43.      Družba Kelkoo Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrže kot nedopustno v delu, v katerem se z njo izpodbija dejanske ugotovitve Splošnega sodišča, in jo poleg tega zavrne kot neutemeljeno v vseh drugih pogledih ter naj pritožnicama naloži plačilo stroškov, povezanih z njeno intervencijo.

44.      Ladenzeile (prej: Visual Meta GmbH), BDZV in VDZ Sodišču predlagajo, naj pritožbo v celoti zavrne in naj pritožnicama naloži plačilo stroškov, vključno s stroški njihove intervencije.

45.      Družba Twenga Sodišču predlaga, naj zavrne pritožbene razloge pritožnic, potrdi izpodbijano sodbo in sporni sklep ter pritožnicama naloži plačilo stroškov.

46.      Družba PriceRunner Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in pritožnicama naloži plačilo stroškov, povezanih z njeno intervencijo.

47.      Stranke so na obravnavi 19. septembra 2023 podale navedbe in odgovorile na vprašanja Sodišča.

48.      Pritožnici sta v odgovor na vprašanje Sodišča, kot je zapisano v zapisniku obravnave, umaknili pritožbo v delu, v katerem je usmerjena zoper del izpodbijane sodbe, s katerim je Sodišče ugodilo njunemu tožbenemu zahtevku (točka 1 izreka).

IV.    Presoja

A.      Dopustnost

49.      Predlogov družb Foundem in Kelkoo, da je treba pritožbo zavreči kot (očitno) nedopustno, ni mogoče sprejeti. V zvezi s tem ni razvidna upoštevna obrazložitev niti iz njunih pisnih stališč niti iz njunih izjav na obravnavi.

50.      Zlasti trditev družbe Foundem, da naj bi pritožba temeljila na zavajajoči ali pomanjkljivi predstavitvi upoštevnih dejstev ali na njihovi nedopustni ponovni oceni, ne izpolnjuje v sodni praksi priznanih zahtev za dokazovanje nedopustnosti pritožbe. Slednje velja le, če je njen namen preveritev dejstev ali dokazov, za katere Sodišče v pritožbenem postopku načeloma ni pristojno.(21) Vendar to ne velja za nobenega od pritožbenih razlogov, navedenih v tej pritožbi. Poleg tega iz trditev družbe Foundem in družbe Kelkoo ni razvidno, ali in v kolikšni meri se domnevno izpodbijanje dejanskih ugotovitev Splošnega sodišča v pritožbi razlikuje od njihove domnevno napačne pravne presoje.

51.      Pritožba je zato dopustna.

B.      Pritožbeni razlogi

52.      Pritožnici navajata štiri pritožbene razloge.

53.      Pritožnici s prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču v bistvu očitata, da ni upoštevalo dejstva, da družba Google konkurenčnim storitvam primerjave proizvodov ni bila dolžna omogočiti nediskriminatornega dostopa do svoje storitve spletnega iskanja, zlasti do „boxov“, namenjenih storitvi iskanja proizvodov.

54.      Pritožnici z drugim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očitata, da je večkrat napačno uporabilo pravo, ker je priznalo, da je bilo s spornim sklepom dokazano, da ravnanje družbe Google odstopa od sredstev običajne konkurence na podlagi učinkovitosti.

55.      Pritožnici s tretjim pritožbenim razlogom trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri presoji vzročne zveze med očitanim ravnanjem in njegovimi verjetnimi učinki, zlasti ker ni izpodbijalo neobstoja hipotetične analize v spornem sklepu.

56.      Pritožnici s četrtim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očitata, da je napačno uporabilo pravo, ker je presodilo, da Komisiji ni bilo treba preučiti, ali je bilo očitano ravnanje tako, da je s trga izrinilo enako učinkovite konkurente.

C.      Zloraba ali sredstvo konkurence na podlagi učinkovitosti? (prvi in drugi pritožbeni razlog)

1.      Uvodne ugotovitve

57.      Prvi in drugi pritožbeni razlog se nanašata na vprašanje, ali je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da očitano ravnanje odstopa od sredstev običajne konkurence na podlagi učinkovitosti in da zato pomeni zlorabo v smislu člena 102 PDEU. Medtem ko se drugi pritožbeni razlog nanaša na različne očitke v zvezi z razlikovanjem med konkurenco na podlagi učinkovitosti in zlorabo na splošno, se prvi pritožbeni razlog nanaša na posebno vprašanje uporabe meril, ki so bila med drugim priznana v sodbi Bronner(22) (v nadaljevanju: merila Bronner).

58.      Sodišče je razvilo merila Bronner za presojo, ali je zavrnitev podjetja s prevladujočim položajem, da svojim konkurentom omogoči (nediskriminatoren) dostop do bistvene posredniške storitve, kot je licenca za uporabo pravice intelektualne lastnine, ali do infrastrukture, ki je v njegovi lasti, zloraba. O tej sodni praksi se že dolgo razpravlja pod izrazom „bistvena zmogljivost“ („essential facility“).(23) Kot je razvidno iz obravnavane zadeve, je področje uporabe teh meril zelo sporno. Menim, da bi morala biti njihova uporaba omejena na prvotno priznane primere zavrnitve dobave ali dostopa. Če pa take zavrnitve, kot v obravnavanem primeru, ni in gre le za nerazumne ali diskriminatorne pogoje dobave ali dostopa, njihova uporaba ne pride v poštev.

59.      V nasprotju z vrstnim redom, po katerem je Splošno sodišče obravnavalo peti tožbeni razlog(24), bom najprej obravnavala prvi pritožbeni razlog (točka 2) in nato drugi pritožbeni razlog (točka 3), da bi preverila, ali je Splošno sodišče lahko potrdilo, da je očitano ravnanje zloraba, ne da bi pri tem napačno uporabilo pravo.

2.      Uporaba meril Bronner (prvi pritožbeni razlog)

a)      Povzetek očitkov v zvezi s prvim pritožbenim razlogom

60.      Pritožnici s prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču v bistvu očitata, da je napačno uporabilo pravo in nedopustno nadomestilo obrazložitev iz spornega sklepa, ker ni upoštevalo meril Bronner (prvi del) in razglasilo, da se ne uporabljajo (drugi del). Ta merila pa naj bi se uporabljala za vsako obveznost podjetja s prevladujočim položajem, da konkurentom omogoči dostop do bistvene zmogljivosti, in načeloma za vse oblike neenakega obravnavanja. Shopping Units, prikazane na strani s splošnimi zadetki družbe Google, naj bi bile ločena infrastruktura, ki jo je razvila družba Google. Ugodnejša razvrstitev zadetkov njene lastne storitve primerjave proizvodov naj bi se zato nanašala na vprašanje neenakega dostopa do te infrastrukture v smislu sodbe Bronner, ki pa je v skladu s konkurenco na podlagi učinkovitosti. Zaradi spornega sklepa pa naj bi morala družba Google konkurenčnim storitvam primerjave proizvodov omogočiti enak dostop do Shopping Units. Splošno sodišče naj bi napačno zavrnilo to trditev.

61.      Komisija ob podpori intervenientov oporeka temu, da je Splošno sodišče nadomestilo obrazložitev spornega sklepa. Poleg tega v bistvu odgovarja, da okviri Shopping Units niso ločena infrastruktura. Ti naj bi bili namreč del strani s splošnimi zadetki družbe Google, do katere naj bi konkurenčnim storitvam primerjave proizvodov že omogočila dostop. Očitek iz spornega sklepa naj se v bistvu ne bi nanašal na vprašanje dostopa do ločene infrastrukture, ampak na prakso družbe Google, da na svoji strani s splošnimi zadetki daje prednost zadetkom iskanja svoje storitve primerjave proizvodov pred zadetki konkurenčnih storitev primerjave proizvodov, kar naj bi jih lahko izrinilo s trga. Merila Bronner naj se ne bi uporabljala niti na splošno niti za tak primer dajanja prednosti lastnim izdelkom in storitvam.

b)      Izpodbijane ugotovitve Splošnega sodišča

62.      Prvi pritožbeni razlog se nanaša na navedbe v točkah od 212 do 249 izpodbijane sodbe, ki v odgovor na drugi del petega tožbenega razloga v bistvu vsebujejo naslednje ugotovitve:

63.      Splošno sodišče se najprej sklicuje na točke od 649 do 651 obrazložitve spornega sklepa, v skladu s katerimi naj se merila Bronner za dejansko stanje v obravnavani zadevi ne bi uporabljala iz treh razlogov. Prvič, zloraba z učinkom vzvoda naj bi bila ustaljena in samostojna oblika zlorabe, ki naj bi se razlikovala od konkurence na podlagi učinkovitosti. Drugič, očitano ravnanje naj ne bi bilo pasivna zavrnitev dostopa do strani s splošnimi zadetki družbe Google, ampak aktivno dajanje prednosti lastni storitvi primerjave proizvodov pred konkurenčnimi storitvami primerjave proizvodov. Tretjič, v nasprotju z zadevo, ki je bila predmet sodbe Bronner, naj v obravnavani zadevi za odpravo zlorabe podjetju s prevladujočim položajem ne bi bilo treba prenesti sredstva ali skleniti pogodb z osebami, ki jih ni izbralo.(25)

64.      Potem ko je Splošno sodišče predstavilo merila Bronner, vključno z merilom nujnosti dostopa do bistvene zmogljivosti, da bi se ohranila ali omogočila konkurenca,(26) je preučilo, ali morajo pogoji, pod katerimi družba Google konkurenčnim storitvam primerjave proizvodov omogoča dostop do strani z zadetki svoje storitve splošnega iskanja, izpolnjevati ta merila.(27)

65.      Prvič, Splošno sodišče zlasti v zvezi z oddelkom 7.2.4.2 ter točkami 662, 699 in 700(c) spornega sklepa ugotavlja, da je cilj tega sklepa v bistvu zagotoviti konkurenčnim storitvam primerjave proizvodov enak dostop do strani z zadetki storitve splošnega iskanja družbe Google – ne glede na vrsto zadetkov –, kot ga je do zdaj imela storitev primerjave proizvodov družbe Google.(28)

66.      Drugič, glede na točke 341, 342, 344 in od 649 do 652 obrazložitve spornega sklepa Splošno sodišče v bistvu ugotavlja, da se Komisija pri dokazovanju zlorabe ni oprla na merila Bronner, temveč na sodno prakso v zvezi z zlorabo z učinkom vzvoda. Komisija naj bi menila, da družba Google izkorišča svoj prevladujoči položaj na trgu storitev splošnega iskanja kot vzvod, da bi na trgu storitev specializiranega iskanja proizvodov dajala prednost lastni storitvi primerjave proizvodov, pri čemer naj bi tako dajanje prednosti povzročalo potencialno ali dejansko izrinjanje konkurence na tem nadaljnjem trgu.(29) Splošno sodišče dodaja, da „ima stran s splošnimi zadetki družbe Google lastnosti, zaradi katerih je podobna bistveni zmogljivosti […], saj trenutno na trgu ni nobenega dejanskega ali potencialnega substituta, ki bi jo nadomestil na ekonomsko vzdržen način“. V zvezi s tem se sklicuje na točke od 170 do 173 izpodbijane sodbe in oddelek 7.2.4 spornega sklepa. Promet iz iskanja s strani s splošnimi zadetki družbe Google naj bi nato predstavljal velik del prometa h konkurenčnim storitvam primerjave proizvodov in naj ga ne bi bilo mogoče nadomestiti z drugimi viri prometa, ki so jim na voljo učinkovito ali „na ekonomsko vzdržen način“. Komisija naj bi torej ta promet štela za „nujnega“ za konkurenčne storitve primerjave proizvodov.(30) Nazadnje naj bi v oddelku 7.3 spornega sklepa ugotovila, da lahko očitano ravnanje povzroči „potencialno odpravo vsakršne konkurence“.(31)

67.      Tretjič, Splošno sodišče je nekoliko okorno pojasnilo, da se očitano ravnanje, čeprav „ni[…] nepovezan[o] z vprašanjem dostopa“, po svojih sestavnih elementih razlikuje od zavrnitve dostopa ali dobave v smislu meril Bronner. Teh meril naj zato ne bi smeli uporabljati za tako samostojno ravnanje, čeprav bi lahko imelo enake učinke izrinjenja.(32) Po eni strani naj bi namreč „zavrnitev“ dostopa predpostavljala, da je izrecna, to je, da obstaja „zahteva“ ali vsekakor želja po dostopu in s tem povezana „zavrnitev“. Po drugi strani pa bi moral učinek izrinjenja izhajati predvsem iz same zavrnitve in ne iz drugega ravnanja, na primer v obliki zlorabe z učinkom vzvoda. Ob neobstoju izrecne zavrnitve dostopa naj se torej ravnanja s primerljivimi učinki, ki ob upoštevanju svojih sestavnih elementov, ki že po sami naravi odstopajo od konkurence na podlagi učinkovitosti, pomenijo samostojno kršitev člena 102 PDEU, ne bi smela presojati na podlagi strogih meril, določenih za tako zavrnitev.(33)

68.      Poleg tega naj bi lahko po mnenju Splošnega sodišča vse ali vsaj večina praks izrinjanja pomenila implicitno zavrnitev dobave, saj je njihov namen otežiti dostop do trga. Kljub temu naj meril Bronner ne bi bilo mogoče uporabiti za vse te prakse. S tem naj bi se namreč prezrla besedilo in smisel člena 102 PDEU, katerega področja uporabe naj ne bi bilo mogoče omejiti na zlorabe v zvezi z „nujnim“ blagom in storitvami v smislu navedene sodbe.(34) Poleg tega naj v sodni praksi v zvezi s težavami pri dostopu do storitve, kot v primeru cenovnih škarij in vezane prodaje, dokaz o nujnosti ne bi bil potreben.(35)

69.      Splošno sodišče zato meni, da se merila Bronner v obravnavani zadevi ne uporabljajo.(36) Neenako obravnavanje, ki se očita družbi Google, na podlagi učinka vzvoda naj bi bilo samostojna oblika zlorabe.(37)

70.      Nazadnje je Splošno sodišče med drugim zavrnilo trditev družbe Google, da obveznost podjetja s prevladujočim položajem, ki zlorablja ta prevladujoči položaj, da prenese sredstva, sklene pogodbe ali omogoči dostop do svoje storitve pod nediskriminatornimi pogoji, nujno pomeni uporabo meril Bronner. Med merili za pravno opredelitev zlorabe in popravnimi ukrepi, ki omogočajo njeno odpravo, naj namreč ne bi moglo biti samodejnosti. Zato naj bi bilo merilo v zvezi s potrebo po prenosu sredstev ali sklenitvi pogodb za odpravo kršitve, kadar gre za aktivne kršitve, ki se, kot v obravnavani zadevi, razlikujejo od preproste zavrnitve dobave, brezpredmetno.(38)

c)      Presoja

1)      Neenako obravnavanje z dajanjem prednosti lastnim izdelkom in storitvam kot samostojna oblika zlorabe?

71.      – Nekoliko okorne in deloma nepotrebne – navedbe Splošnega sodišča v točki 212 in naslednjih izpodbijane sodbe so nove, saj je prvič v sodni praksi neenako obravnavanje v obliki dajanja prednosti lastnim izdelkom in storitvam podjetja s prevladujočim položajem z uporabo učinka vzvoda izrecno opredeljeno kot zloraba v smislu člena 102 PDEU. Vendar, kot bom prikazala v nadaljevanju, se lahko ta razlaga opira na merila, ki so bila za uporabo pojma zlorabe določena v dosedanji sodni praksi, in torej ne kaže na napačno uporabo prava.

72.      Bistvo očitanega ravnanja je, da je družba Google izkoristila svoj – nesporni – prevladujoči položaj na predhodnem trgu storitev splošnega iskanja s pomočjo učinka vzvoda, da bi svoji storitvi primerjave proizvodov zagotovila konkurenčno prednost pred konkurenčnimi storitvami primerjave proizvodov na nadaljnjem trgu storitev specializiranega iskanja proizvodov, kjer takega položaja ni imela. Ta prednost je izhajala iz dajanja prednosti njeni storitvi primerjave proizvodov na strani s splošnimi zadetki na podlagi poizvedb specializiranega iskanja proizvodov s strani internetnih uporabnikov. Družba Google je z uporabo posebnih algoritmov, zlasti algoritma Panda, na svoji strani s splošnimi zadetki prikazala zadetke iskanja svoje storitve primerjave proizvodov na prvem mestu in jih – s privlačnimi vizualnimi in besedilnimi informacijami – izpostavila v Shopping Units. Nasprotno pa so bili zadetki iskanja konkurenčnih storitev primerjave proizvodov na tej strani prikazani zgolj na nižjem mestu kot modra povezava. Prav tako je Komisija nesporno dokazala, Splošno sodišče pa potrdilo, da je to ravnanje trajno vplivalo na ravnanje uporabnikov ter promet v korist družbe Google in v škodo konkurenčnih storitev primerjave proizvodov. V oddelkih 7.1 in 7.2 spornega sklepa je to neenako obravnavanje z dajanjem prednosti lastnim izdelkom in storitvam opredeljeno kot samostojna oblika zlorabe.(39) V zvezi s tem se ta sklep opira zlasti na sodno prakso v zvezi z zlorabo, ki izhaja iz uporabe učinka vzvoda.(40)

73.      Kot bom prikazala v nadaljevanju, gre pri tem očitanem ravnanju za odstopanje od sredstev konkurence na podlagi učinkovitosti, ki ga ni mogoče izpodbijati z merili Bronner.

74.      V ta namen bom najprej preučila pravna merila, ki jih je sodna praksa razvila v zvezi s pojmom zlorabe iz člena 102 PDEU in zlasti z neenakim obravnavanjem konkurentov s strani podjetja s prevladujočim položajem (točka 2). Nato bom obravnavala trditev družbe Google, da lahko tako različno obravnavanje pomeni zlorabo le, če so izpolnjena merila Bronner (točka 3). Nato bom podrobno preučila očitke zoper ugotovitve iz točke 212 in naslednjih izpodbijane sodbe (točka 4).

2)      Splošna merila za presojo zlorabe zaradi neenakega obravnavanja konkurentov

75.      Izhodišče za opredelitev meril, ki so upoštevna za ugotovitev obstoja odstopanja od sredstev konkurence na podlagi učinkovitosti in zlorabe, je člen 102(c) PDEU. Ta določba izrecno ureja poseben primer neenakega obravnavanja s strani podjetja s prevladujočim položajem. V skladu s to določbo je taka zloraba zlasti „uporaba neenakih pogojev za primerljive posle z drugimi trgovinskimi partnerji, ki slednje postavlja v podrejen konkurenčni položaj“.

76.      Ta primer se nanaša predvsem na diskriminacijo med različnimi trgovinskimi partnerji ali konkurenti podjetja s prevladujočim položajem.(41) V skladu z ustaljeno sodno prakso pa primeri iz točk od (a) do (d) te določbe ne predstavljajo izčrpnega prikaza ravnanj, ki pomenijo zlorabo.(42) Zato je načeloma mogoče oblike neenakega obravnavanja, ki so podobne temu posebnemu primeru in enako škodljive za konkurenco, opredeliti kot zlorabe.

77.      Ta predpostavka je po eni strani v skladu s priznanim načelom, da ima podjetje s prevladujočim položajem posebno odgovornost, da s svojim ravnanjem ne ogroža učinkovite in neizkrivljene konkurence na notranjem trgu.(43) Po drugi strani pa je pojem zlorabe prevladujočega položaja v smislu člena 102 PDEU objektiven, čeprav nedoločen pojem, katerega pogoje je treba določiti v vsakem posameznem primeru. V skladu z ustaljeno sodno prakso gre za ravnanja, zaradi katerih se na trgu, na katerem je konkurenca že oslabljena prav zaradi prisotnosti podjetja s prevladujočim položajem, z drugačnimi sredstvi od tistih, ki so značilna za običajno konkurenco na podlagi učinkovitosti med gospodarskimi subjekti, ovira ohranjanje preostale konkurence na trgu ali razvoj te konkurence.(44) Pri presoji, ali ravnanje takega podjetja pomeni zlorabo ali pa je v skladu s sredstvi konkurence na podlagi učinkovitosti, je treba upoštevati vse okoliščine obravnavanega primera.(45)

78.      V okviru prvega pritožbenega razloga se torej postavlja vprašanje, ali neenako obravnavanje z dajanjem prednosti lastnim izdelkom in storitvam, ki se očita družbi Google, pomeni ravnanje, primerljivo s primerom iz člena 102(c) PDEU, ki konkurenčne storitve primerjave proizvodov postavlja v slabši konkurenčni položaj na način, ki odstopa od sredstev konkurence na podlagi učinkovitosti. Vendar pa družba Google v okviru prvega pritožbenega razloga meni, da je mogoče na to vprašanje odgovoriti pritrdilno le, če so merila Bronner za ugotovitev obstoja zavrnitve dostopa ali dobave, ki jih je treba razlagati ozko, vendar v obravnavani zadevi niso izpolnjena, kumulativno prisotna.

79.      Ta trditev se mi ne zdi utemeljena.

80.      Merila Bronner se običajno nanašajo na položaj, v katerem podjetje s prevladujočim položajem svojim konkurentom zavrne dostop do infrastrukture, ki jo je razvilo za svoje dejavnosti in katere lastnik je. Iz sodne prakse izhaja, da lahko taka zavrnitev pomeni zlorabo le, če se, prvič, z zavrnitvijo tega dostopa lahko izloči vsa konkurenca na upoštevnem trgu, ki jo ustvarja povpraševalec po dostopu, drugič, če te zavrnitve ni mogoče objektivno utemeljiti in, tretjič, če je sama infrastruktura tudi nujna za opravljanje dejavnosti povpraševalca, ker ni nobenega dejanskega ali potencialnega nadomestka.(46) V zvezi z obstojem takih izrednih okoliščin je Sodišče v sodbi Magill že prej priznalo ustrezna merila v primeru zavrnitve dobave ali zavrnitve izdaje licence s strani imetnika pravice intelektualne lastnine.(47)

81.      V skladu z dosedanjo sodno prakso Sodišča menim, da bi bilo treba merila Bronner uporabljati pod strogimi pogoji in le v primerljivih primerih zavrnitve dostopa ali dobave. Vendar to ne velja za ravnanja, kakršno je obravnavano, ki – kot bom prikazala v točki 88 in naslednjih spodaj – niso primerljiva s tako zavrnitvijo, vendar vseeno odstopajo od sredstev konkurence na podlagi učinkovitosti, zlasti zaradi njihove neprimernosti in diskriminatorne narave.

82.      V nadaljevanju pojasnjujem, zakaj je lahko Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo, nazadnje menilo, da se ta merila v obravnavani zadevi ne uporabljajo.

3)      Neobstoj posebnega primera zlorabe zaradi zavrnitve dostopa ali dobave (merila Bronner)

83.      Kot je priznano v sodni praksi, so stroga merila Bronner posledica posebnih okoliščin zavrnitve dostopa ali dobave in imajo glede na cilje, ki jim sledijo, zelo omejeno področje uporabe.(48)

84.      Ta merila so namreč izjemne narave in na splošno niso primerna za ugotavljanje obstoja zlorabe.(49) Njihov namen je v posebnem primeru take zavrnitve vzpostaviti ustrezno ravnovesje med načeloma izključno uporabo pravice (intelektualne) lastnine in pogodbeno svobodo podjetja s prevladujočim položajem na eni strani ter omogočanjem ali ohranjanjem konkurence na drugi strani.

85.      Kot navaja tudi Splošno sodišče v točki 217 izpodbijane sodbe, naj bi bila stroga merila Bronner, zlasti merilo nujnosti in merilo v zvezi s tveganjem odprave vsakršne konkurence, konkreten izraz dveh nasprotujočih si ciljev.(50)

86.      Po eni strani ta merila upoštevajo potrebo po varstvu pravice, zagotovljene s temeljnimi pravicami, in svobode podjetja (s prevladujočim položajem) do izbire pogodbenih partnerjev in do razpolaganja s svojo lastnino. Vsaka obveznost dostopa ali dobave konkurentom, ki je temu podjetju naložena s členom 102 PDEU, namreč pomeni poseg v to pravico in to svobodo ter jo je zato treba skrbno pretehtati in utemeljiti.(51)

87.      Po drugi strani pa bi lahko sama merila, ki so manj stroga od meril Bronner, za priznanje obstoja zlorabe zaradi zavrnitve dostopa ali dobave pretirano vplivala na konkurenco, tudi v škodo potrošnikov. Le če bo podjetje lahko uporabljalo zmogljivost ali pravice (intelektualne) lastnine, ki jih je razvilo, izključno zase, bo to podjetje okrepilo ali ohranilo svojo prvotno spodbudo za vlaganje vanje.(52) Z drugimi besedami, ta spodbuda je bistveno gonilo naložb in inovacij, katerih namen je prav spodbujanje razvoja konkurence. Vendar bi lahko obveznost dostopa ali dobave, ki jo nalaga člen 102 PDEU, zmanjšala ali celo izničila to spodbudo za podjetje s prevladujočim položajem in njegove konkurente. Konkurentom bi namreč omogočila, da bi bili deležni sadov takih naložb ali inovacij podjetja s prevladujočim položajem, ne da bi morali sami vlagati v razvoj konkurenčne infrastrukture. Tako ravnanje, znano tudi kot pridobivanje nezasluženih koristi (free riding), lahko zato dolgoročno škodi konkurenci, vključno z blaginjo potrošnikov. Kratkoročno spodbujanje konkurence, ki temelji na obveznosti dostopa ali dobave, ne more nadomestiti take ovire.(53) V zvezi s tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da je glavni namen člena 102 PDEU varstvo konkurence kot celote, vključno z interesi potrošnikov, ne pa interesov posameznih konkurentov.(54)

88.      Glede na ta namen meril Bronner ne morem priznati, da bi za kvalifikacijo očitanega ravnanja v okviru konkurenčnega prava, to je neenako obravnavanje zaradi dajanja prednosti lastnim izdelkom in storitvam, morala veljati tako stroga merila, da bi bilo mogoče ugotoviti zlorabo. Poleg tega bi to neupravičeno zmanjšalo polni učinek člena 102 PDEU.(55)

89.      Sodišče je namreč že odločilo, da se ta merila ne uporabljajo, kadar podjetje s prevladujočim položajem – v nasprotju z zadevo, v kateri je bila izdana sodba Bronner –, že omogoča dostop do svoje infrastrukture ali, kot v telekomunikacijskem sektorju, je to celo dolžno storiti na podlagi obstoječih pravil, vendar ta dostop pogojuje z nerazumnimi pogoji. Taka ravnanja so torej lahko samostojne oblike zlorabe, če imajo vsaj potencialne protikonkurenčne učinke ali celo učinke izrinjenja na upoštevnem trgu. To je še toliko bolj verjetno, kadar je dostop do take infrastrukture, določene storitve ali določenega vmesnega proizvoda nujen za to, da se konkurentom podjetja s prevladujočim položajem omogoči donosno poslovanje na nadaljnjem trgu.(56)

90.      Po mojem mnenju je dajanje prednosti lastnim izdelkom in storitvam, ki se očita družbi Google, samostojna oblika zlorabe z uporabo nerazumnih pogojev dostopa za konkurenčne storitve primerjave proizvodov, če ima vsaj potencialne protikonkurenčne učinke (glej točko 159 in naslednje spodaj). Merila Bronner se za tako obliko zlorabe ne uporabljajo.

91.      V nasprotju s trditvami pritožnic namreč v obravnavani zadevi ni zavrnitve dostopa ali dobave v smislu meril Bronner. Podobno, če se ta merila ne uporabijo, ne bo nerazumno omejena lastninska pravica družbe Google na infrastrukturi njene storitve splošnega iskanja ali njena pogodbena svoboda, kaj šele njena pripravljenost za naložbe ali inovacije. Nasprotno pa so intervenienti Komisije prepričljivo dokazali, zlasti na obravnavi, da od družbe Google niso nikoli zahtevali dostopa do okvirov Shopping Units kot domnevno ločene infrastrukture ali da v ta namen sklene pogodbo. Zahtevali naj bi namreč njihovo odstranitev in vrnitev k prvotni praksi predstavitve in razvrstitve zadetkov iskanja izključno glede na upoštevnost meril iskanja, ki so jih vnesli internetni uporabniki.

92.      Kot je Splošno sodišče ugotovilo v točkah 177 in 178 izpodbijane sodbe, ne da bi napačno uporabilo pravo, naj bi namreč poslovni model družbe Google temeljil na ponujanju načeloma odprte infrastrukture, namenjene privabljanju čim večjega števila internetnih uporabnikov in ustvarjanju prometa, da bi dosegla pozitivne učinke omrežja, potrebne za njen gospodarski uspeh. V skladu z logiko svojega poslovnega modela zato konkurenčnim storitvam primerjave proizvodov od nekdaj omogoča dostop do svoje strani s splošnimi zadetki. Vendar je z očitanim ravnanjem njihove zadetke, med drugim z uporabo posebnih algoritmov, ki se niso uporabljali za njeno storitev primerjave proizvodov, predstavila na tak način in na tako podrejeno mesto, da za internetne uporabnike običajno niso bili zanimivi. Povedano drugače, to neenako obravnavanje, ki je temeljilo na dajanju prednosti lastnim izdelkom in storitvam, je temeljilo na nerazumnih pogojih dostopa v smislu sodne prakse, navedene v točki 89 zgoraj, ki so z zavajajočim vplivom na ravnanje uporabnikov negativno vplivali na donosnost dejavnosti konkurenčnih storitev primerjave proizvodov na nadaljnjem trgu storitev specializiranega iskanja proizvodov. Kot pravilno poudarjata tako Komisija kot Splošno sodišče,(57) je bilo to ravnanje izvedeno z učinkom vzvoda, kar pomeni, da je družba Google izkoristila svoj prevladujoči položaj na trgu storitev splošnega spletnega iskanja, da bi pridobila konkurenčno prednost na nadaljnjem trgu storitev specializiranega iskanja proizvodov, kjer takega položaja (še) ni imela.

93.      Ugotovitve iz točke 212 in naslednjih izpodbijane sodbe zato niso sporne.

94.      Kot je razvidno tudi iz točke 234 in naslednjih izpodbijane sodbe, to ugotovitev potrjuje zlasti dosedanja sodna praksa v zvezi z nerazumnimi pogoji dostopa ali dobave, ki prav tako povzročajo neenako obravnavanje podjetja s prevladujočim položajem in njegovih konkurentov.

95.      Obravnavani primer dajanja prednosti lastnim izdelkom in storitvam je zlasti nekoliko podoben primerom zbijanja marž konkurentov ali „cenovnih škarij“.(58) V teh primerih vertikalno integrirano telekomunikacijsko podjetje, ki ima prevladujoč položaj na predhodnem trgu, izkorišča dejstvo, da so njegovi konkurenti, ki delujejo na nadaljnjem trgu, odvisni od njegovih storitev dostopa – v tem primeru dostopa do krajevnih zank – in morajo za to plačati pristojbino. To podjetje lahko na podlagi svojih cen in privilegiranega, zlasti cenejšega dostopa končnim odjemalcem ponudi nižje cene za svoje storitve na nadaljnjem trgu, ki jih konkurenti zaradi višjih stroškov dostopa, tudi če so na tem trgu enako učinkoviti, ne morejo doseči brez izgub.(59) Njihova marža je s tem zmanjšana do te mere, da ne morejo več učinkovito poslovati in so na koncu prisiljeni izstopiti s trga. Pri tem gre konkretno za prakso oblikovanja cen podjetja s prevladujočim položajem, ki pomeni zlorabo in nazadnje temelji na neenakem obravnavanju tega podjetja in njegovih konkurentov glede pogojev dostopa do posredniške storitve, bistvene za dejavnost na nadaljnjem trgu.

96.      Tudi če ne gre za določanje cen, ki pomeni zlorabo, je očitano ravnanje vsekakor primerljivo z zgoraj opisano prakso, kot trdi tudi Komisija. Kot je navedeno v točki 72 zgoraj, je namreč družba Google uporabila svoj prevladujoči položaj na predhodnem trgu storitev splošnega spletnega iskanja, da bi svoji storitvi primerjave proizvodov na nadaljnjem trgu storitev specializiranega iskanja proizvodov zagotovila konkurenčno prednost in da bi konkurenčne storitve primerjave proizvodov postavila v slabši položaj. Vendar so bile slednje glede na – ne več sporne – ugotovitve Komisije in Splošnega sodišča odvisne od prometa s strani s splošnimi zadetki družbe Google, da bi bile gospodarsko uspešne in da bi lahko ostale na tem trgu.

97.      Poleg tega, kot trdijo Komisija in njene intervenientke, posledična preusmeritev prometa ni temeljila na boljši kakovosti storitve primerjave proizvodov družbe Google. Nasprotno, izhajala naj bi le iz dajanja prednosti lastnim izdelkom in storitvam ter učinka vzvoda prek strani s splošnimi zadetki družbe Google, to je iz izkoriščanja njenega prevladujočega položaja na trgu storitev splošnega spletnega iskanja.(60) To potrjuje dejstvo, navedeno v točki 343 obrazložitve spornega sklepa, da storitev primerjave proizvodov Froogle, ki jo je družba Google sprva ponujala na ločenem spletnem mestu, ni bila uspešna in da je šele očitano ravnanje ta položaj dokazljivo spremenil. Prav tako je v točki 380 in naslednjih obrazložitve tega sklepa navedeno, da je imela storitev primerjave proizvodov družbe Google veliko skupnih značilnosti s konkurenčnimi storitvami primerjave proizvodov, zaradi katerih bi morala biti dovzetna za enaka poslabšanja razvrstitve med zadetki splošnega iskanja, če bi bili tudi zanjo uporabljeni prilagoditveni algoritmi.(61)

98.      Ta oblika neenakega obravnavanja z dajanjem prednosti lastnim izdelkom in storitvam zato pomeni ravnanje, ki odstopa od sredstev konkurence na podlagi učinkovitosti, in pomeni zlorabo, če lahko škodi konkurenci (glej točko 159 in naslednje spodaj).

99.      V nadaljevanju podrobno pojasnjujem, zakaj očitkov, navedenih v okviru prvega pritožbenega razloga, zoper zadevne ugotovitve Splošnega sodišča (in Komisije) ni mogoče sprejeti.

4)      Podrobnosti očitkov v zvezi s prvim pritožbenim razlogom

i)      Prvi del prvega pritožbenega razloga

100. Pritožnici v prvem delu prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očitata, da je v točkah od 224 do 228 izpodbijane sodbe nedopustno nadomestilo obrazložitev Komisije. V njih naj bi Splošno sodišče kljub neobstoju dokazov v spornem sklepu napačno razlikovalo obravnavano zadevo od zadeve, v kateri je bila med drugim izdana sodba Bronner. Splošno sodišče naj bi tako napačno uporabilo pravo, ko je priznalo, da mora družba Google konkurenčnim storitvam primerjave proizvodov omogočiti nediskriminatoren dostop do svoje storitve spletnega iskanja, zlasti do „boxov“, namenjenih storitvi iskanja proizvodov. Poleg tega naj bi Splošno sodišče z očitanimi navedbami nedopustno nadomestilo obrazložitev tega sklepa.

101. Menim, da prvi del prvega pritožbenega razloga na splošno ni utemeljen.

102. Splošno sodišče je v očitanih preudarkih zlasti ugotovilo, prvič, da ima stran s splošnimi zadetki družbe Google lastnosti, zaradi katerih je podobna bistveni zmogljivosti,(62)drugič, da je Komisija menila, da je bil promet s te strani nujen za konkurenčne storitve primerjave proizvodov,(63) in, tretjič, da je ugotovila, da lahko zadevne prakse povzročijo potencialno odpravo vsakršne konkurence.(64)

103. Res je, da ugotovitev, da ima stran s splošnimi zadetki družbe Google lastnosti, zaradi katerih „je podobna bistveni zmogljivosti“, v spornem sklepu ni dobesedno navedena. Vendar gre le za neodvisno presojo, ki jo je Splošno sodišče opravilo na začetku glede bistvene utemeljitve obstoja zlorabe, ki jo je Komisija navedla v točkah od 341 do 343, 444 in naslednjih ter zlasti v točki 539 in naslednjih obrazložitve tega sklepa. Splošno sodišče je nato to presojo podrobno pojasnilo v točkah od 225 do 227. V njihovem smislu je treba razumeti tudi navedbe iz točke 224 izpodbijane sodbe. V skladu z njimi namreč za konkurenčne storitve primerjave proizvodov ni ekonomsko vzdržnega substituta prometu s strani s splošnimi zadetki družbe Google.(65) Presoje Splošnega sodišča, da se promet na tej strani z zadetki približuje kakovosti bistvene zmogljivosti ali posredniške storitve, torej ni mogoče šteti za nedopustno nadomestitev obrazložitve spornega sklepa.

104. Enako velja za presojo iz točke 227 izpodbijane sodbe, da je promet s strani s splošnimi zadetki družbe Google „nujen“ za konkurenčne storitve primerjave proizvodov. Pri tem – v nasprotju z vtisom, ki ga ustvarjata pritožnici –, ne gre za (napačno uporabo prava) pri uporabi merila nepogrešljivosti ali nujnosti v smislu sodbe Bronner.(66) Splošno sodišče se namreč z uporabo pojma „nujno“ v točkah 227 in 234 (na koncu) izpodbijane sodbe sklicuje na merila, na katerih temelji sodna praksa, navedena v točki 89 zgoraj, da bi ugotovilo zlorabo, ki jo pomenijo nerazumni pogoji dobave. V skladu s to sodno prakso lahko namreč ti pogoji pomenijo zlorabo zlasti takrat, kadar je dostop do infrastrukture, storitve ali vmesnega proizvoda nujen za to, da se konkurentom podjetja s prevladujočim položajem omogoči donosno poslovanje na nadaljnjem trgu.

105. Splošno sodišče torej ni nedopustno nadomestilo obrazložitve spornega sklepa. Po eni strani se tudi ta sklep sklicuje na to sodno prakso, čeprav ne tako izrecno kot Splošno sodišče, da bi se očitano ravnanje opredelilo kot zloraba.(67) Po drugi strani pa je v točki 542 in naslednjih obrazložitve sklepa podrobno pojasnjeno, zakaj je bil po mnenju Komisije promet s strani s splošnimi zadetki družbe Google nenadomestljiv za konkurenčne storitve primerjave proizvodov, torej da je bil „nujen“. Na to se Splošno sodišče sklicuje tudi v točki 219 izpodbijane sodbe.

106. Nazadnje je tudi tretji – komajda utemeljen – očitek prvega dela prvega pritožbenega razloga neutemeljen.

107. V skladu s tem očitkom naj Splošno sodišče v točki 228 izpodbijane sodbe ne bi smelo razsoditi, da je Komisija v oddelku 7.3 spornega sklepa ugotovila, da bi očitano ravnanje lahko povzročilo „potencialno odpravo vsakršne konkurence“. Res je, da ta ugotovitev ne odraža natančno vsebine točke 589 in naslednjih obrazložitve tega sklepa, v katerih je podrobno pojasnjeno, zakaj imajo ta ravnanja potencialne protikonkurenčne učinke na trgih storitev specializiranega iskanja proizvodov.(68) Vendar je v točki 594 obrazložitve spornega sklepa, na katero se Splošno sodišče izrecno sklicuje, navedeno, da lahko očitano ravnanje spodbudi konkurenčne storitve primerjave proizvodov, da prenehajo opravljati svojo storitev iskanja proizvodov.(69) Čeprav je Splošno sodišče to trditev nekoliko bolj jasno oblikovalo, jo je mogoče razumeti v smislu potencialne odprave konkurence. Zato ni mogoče govoriti o nedopustni nadomestitvi obrazložitve tega sklepa.

108. V delu, v katerem pritožnici Komisiji in Splošnemu sodišču očitata, da sta na tak način pravno napačno uporabila merila Bronner, je za zavrnitev očitka kot neutemeljenega dovolj poudariti, da se ta merila v obravnavani zadevi ne uporabljajo (glej točko 75 in naslednje zgoraj).

109. Zato je treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavrniti.

ii)    Drugi del prvega pritožbenega razloga

110. Pritožnici z drugim delom prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očitata, da je v točkah od 229 do 248 izpodbijane sodbe večkrat napačno uporabilo pravo. Splošno sodišče naj bi v njih napačno menilo, da se merila Bronner ne uporabljajo, čeprav je bila s spornim sklepom družbi Google naložena obveznost dostopa.

111. Pritožnici s prvim očitkom trdita, da je Splošno sodišče v točkah od 237 do 240 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je ugotovljeno neenako obravnavanje razlikovalo od primera zavrnitve dostopa. V nasprotju s predpostavko iz točke 239 te sodbe naj bi očitana zavrnitev dostopa pomenila poseben primer takega neenakega obravnavanja. Okviri Shopping Units naj bi bili ločena zmogljivost, ki jo je razvila družba Google in ki naj bi omogočala ugodnejši prikaz zadetkov iskanja njene storitve primerjave proizvodov, vendar naj ne bi bila dostopna konkurenčnim storitvam primerjave proizvodov. Te naj bi imele na voljo zgolj manj ugoden dostop do strani s splošnimi zadetki družbe Google. V nasprotju s tem, kar je navedeno v točki 232 izpodbijane sodbe, naj zato neenako obravnavanje ne bi bilo ravnanje zunaj okvira zavrnitve dostopa. Zanj pa naj bi se morala uporabiti merila Bronner.

112. Glede na moje navedbe v točki 75 in naslednjih zgoraj je treba ta prvi očitek zavrniti.

113. V njih sem pojasnila, zakaj meril Bronner ni mogoče uporabiti v obravnavanem primeru neenakega obravnavanja, ki izhaja iz dajanja prednosti lastnim izdelkom in storitvam. V njem namreč ne gre za zavrnitev dostopa do infrastrukture, storitve ali vmesnega proizvoda v smislu sodbe Bronner, temveč za oblikovanje nerazumnih pogojev dostopa ali dobave po tem, ko je bil dostop že odobren.

114. Nasprotno pa je razlikovanje pritožnic med dostopom do strani s splošnimi zadetki družbe Google na eni strani in tamkajšnjimi ločenimi okviri Shopping Units, ki prikazujejo le zadetke iskanja lastne storitve primerjave proizvodov družbe Google, na drugi strani umetno, če ne celo samovoljno. To so na obravnavi prepričljivo utemeljili zlasti združenji VDZ in BDZV ter družba Ladenzeile.

115. Čeprav so ti okviri na strani s splošnimi zadetki družbe Google poudarjeni, ne pomenijo ločene infrastrukture v smislu tehnično popolnoma neodvisne strani z zadetki, temveč jih je družba Google – v nasprotju z njeno prejšnjo neodvisno storitvijo iskanja proizvodov Froogle – v skladu z ugotovitvami Komisije in Splošnega sodišča, ki niso več sporne,(70) namenoma vključila v svoj iskalnik za splošno iskanje in njegov način delovanja, da bi lahko v svojo korist uporabila učinke omrežja, ki se tam ustvarjajo, na trgu storitev specializiranega iskanja proizvodov. V skladu s tem so bili posebni algoritmi, katerih uporaba je privedla do tega, da so okviri Shopping Units prikazovali le zadetke storitve primerjave proizvodov družbe Google, aktivirani z iskalnimi poizvedbami uporabnikov v njenem iskalniku za splošno iskanje. Posledična diskriminacija zadetkov iskanja konkurenčnih storitev primerjave proizvodov se zato nanaša na način dostopa do strani s splošnimi zadetki družbe Google, ne pa na vprašanje dostopa do domnevno ločene infrastrukture v obliki okvirov Shopping Units. Kot je bilo navedeno že v točki 90 zgoraj, so intervenientke Komisije, zlasti na obravnavi, verodostojno trdile, da niso nikoli zahtevale dostopa do teh okvirov, ampak so, nasprotno, zahtevale njihovo odstranitev.

116. V teh okoliščinah zlasti ni mogoče sankcionirati ugotovitve Splošnega sodišča v točki 240 izpodbijane sodbe. V skladu z njo Komisiji za ugotovitev kršitve v obravnavani zadevi namreč ni bilo treba dokazati, da so bila merila Bronner izpolnjena. Splošno sodišče je v njej torej lahko, ne da bi napačno uporabilo pravo, ugotovilo, da je očitano ravnanje samostojna oblika zlorabe z učinkom vzvoda, ki se je kazala v „aktivnem“ ravnanju, in to v obliki pozitivne diskriminacije v korist zadetkov iskanja storitve primerjave proizvodov družbe Google.

117. Drugi očitek je le različica prvega očitka in ga je treba prav tako zavrniti kot neutemeljenega.

118. Pritožnici v njem Splošnemu sodišču očitata, da je zlasti v točkah 219 in 243 izpodbijane sodbe sporni sklep nedopustno in pravno napačno opredelilo tako, da se nanaša na pogoje dostopa ali dobave, ne pa na vprašanje dostopa do ločene infrastrukture. Vendar iz razlogov, navedenih v točkah od 113 do 116 zgoraj, ta očitek ni utemeljen.

119. Pritožnici s tretjim očitkom izpodbijata preudarke Splošnega sodišča iz točk 232 in 233 izpodbijane sodbe, s katerimi je slednje zanikalo uporabo meril Bronner tudi zato, ker v obravnavani zadevi ni bilo niti izrecne zahteve za dostop niti izrecne zavrnitve dostopa.

120. Splošno sodišče se s temi preudarki vsaj implicitno sklicuje na točko 651 obrazložitve spornega sklepa, v skladu s katero se merila Bronner ne uporabljajo za očitano ravnanje. Čeprav sklicevanje na neobstoj zahteve in zavrnitev dostopa nimata izrecnega ekvivalenta v obrazložitvi tega sklepa in temeljita na precej formalističnem pristopu, nikakor nista odločilna za pravno pravilno ugotovitev Splošnega sodišča, da je Komisija v obravnavani zadevi upravičeno opustila uporabo meril Bronner.

121. Iz zgoraj navedenega izhaja, da je tretji očitek brezpredmeten in ga je treba prav tako zavrniti.

122. Četrti očitek se nanaša na točko 240 izpodbijane sodbe. V njej naj bi Splošno sodišče napačno zavrnilo obstoj zavrnitve dobave, ker naj ne bi šlo za „pasivno“ ravnanje, ampak za „aktivno“ neenako obravnavanje.

123. Ker se očitano ravnanje iz razlogov, navedenih v točki 75 in naslednjih, ne nanaša na primer zavrnitve dostopa v smislu meril Bronner, temveč na neenako obravnavanje zaradi dajanja prednosti lastnim izdelkom in storitvam, ki ga je navsezadnje med drugim mogoče pripisati uporabi posebnih algoritmov, opredelitve ravnanja kot „aktivnega“ ravnanja s strani Splošnega sodišča, ki temelji na točki 650 obrazložitve spornega sklepa, ni mogoče izpodbijati.

124. Iz zgoraj navedenega izhaja, da je ta očitek brezpredmeten in ga je treba prav tako zavrniti.

125. Pritožnici s petim očitkom izpodbijata preudarke iz točke 246 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče naj bi v tej točki napačno presodilo, da ukrepi za prenehanje kršitve niso upoštevni za presojo pravne narave očitane zlorabe. Taka povezava naj bi bila namreč ugotovljena v točkah 699 in 700 obrazložitve spornega sklepa v zvezi z zavrnitvijo dostopa do infrastrukture, ki jo očita Komisija.

126. Kot je bilo že navedeno, ta očitek znova temelji na napačni predpostavki, da očitano ravnanje pomeni zavrnitev dostopa ali dobave v smislu meril Bronner.

127. Iz tega izhaja, da je treba tudi ta peti očitek zavrniti kot brezpredmeten.

128. Zato je treba zavrniti tudi drugi del prvega pritožbenega razloga in s tem prvi pritožbeni razlog v celoti.

3.      Splošna presoja obstoja odstopanja od sredstev običajne konkurence na podlagi učinkovitosti (drugi pritožbeni razlog)

a)      Predmet drugega pritožbenega razloga

129. Pritožnici ob podpori združenja CCIA z drugim pritožbenim razlogom trdita, da je Splošno sodišče večkrat napačno uporabilo pravo. Prvič, Splošno sodišče naj bi menilo, da elementi obrazložitve v spornem sklepu, ki naj bi se nanašali le na domnevne verjetne učinke očitanega ravnanja, ne pa na slednje, zadostujejo za ugotovitev, da je prišlo do odstopanja od sredstev konkurence na podlagi učinkovitosti. Drugič, Splošno sodišče naj bi v ta namen uporabilo dodatne elemente obrazložitve, ki pa jih ta sklep ne vsebuje. Tretjič, dodatni elementi obrazložitve naj nikakor ne bi podpirali njegove presoje. Poleg tega naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker naj v to presojo ne bi vključilo za konkurenco koristnih vidikov, ki jih je navedla družba Google, temveč naj bi jih preučilo le kot možno utemeljitev.

130. Komisija meni, da je ta trditev nedopustna, ker je usmerjena proti ugotovitvam iz spornega sklepa v zvezi z očitanim ravnanjem (prvi del), ki naj jih pritožnici pred Splošnim sodiščem ne bi izpodbijali. Poleg tega naj bi ta sklep vseboval zadostno obrazložitev za ugotovitev, da to ravnanje odstopa od konkurence na podlagi učinkovitosti, ker naj bi ga ocenjeval v njegovem gospodarskem kontekstu. Ker pritožnici izpodbijata dodatne preudarke Splošnega sodišča (drugi del), naj bi bilo to brezpredmetno. Ti preudarki naj ne bi nadomestili obrazložitve iz spornega sklepa, temveč naj bi le dodatno pojasnili, zakaj je očitano ravnanje odstopalo od sredstev konkurence na podlagi učinkovitosti. Poleg tega naj teh preudarkov Splošnega sodišča ne bi bilo mogoče izpodbijati vsebinsko (tretji del).

131. Najprej bom obravnavala dopustnost prvega dela drugega pritožbenega razloga.

b)      Dopustnost prvega dela drugega pritožbenega razloga

132. Prvi del drugega pritožbenega razloga se nanaša zlasti na peti tožbeni razlog, ki ga je Splošno sodišče v točki 136 in naslednjih izpodbijane sodbe pod naslovom „skladnost zadevnih ravnanj s konkurenco na podlagi učinkovitosti“ najprej obravnavalo.

133. Iz povzetka v točki 122 izpodbijane sodbe je razvidno, da sta pritožnici s tem tožbenim razlogom v bistvu trdili, da je očitano ravnanje dejansko zajemalo izboljšave kakovosti storitve splošnega iskanja družbe Google. Ker naj Komisija ne bi dokazala nobenih značilnosti teh izboljšav, ki bi odstopale od konkurence na podlagi učinkovitosti, naj ne bi šlo za zlorabo. Nasprotno, družbi Google naj bi naložila obveznost, da svojim konkurentom omogoči dostop do „bistvene zmogljivosti“, ki je zanje nujna, ne da bi upoštevala stroga merila Bronner. Poleg tega je Splošno sodišče v navedeni točki 122 napovedalo, da bo v tem okviru preučilo trditev, da družba Google z uvedbo zadetkov specializiranega iskanja ni zasledovala protikonkurenčnega cilja, ker naj bi ti zadetki pomenili izboljšavo kakovosti njene storitve iskanja.(71)

134. Prvi del drugega pritožbenega razloga se nanaša zlasti na ugotovitve iz točke 162 in naslednjih izpodbijane sodbe v odgovor na ta peti tožbeni razlog. Splošno sodišče je v njih navedlo razloge, na podlagi katerih je lahko Komisija upravičeno sklepala, da je očitano ravnanje odstopalo od sredstev konkurence na podlagi učinkovitosti. V nasprotju s stališčem Komisije naj bi se zato s petim tožbenim razlogom izpodbijale ugotovitve iz točke 341 obrazložitve spornega sklepa, v skladu s katero to ravnanje ne sodi na področje konkurence na podlagi učinkovitosti. Prvi del drugega pritožbenega razloga ponovno obravnava to točko.

135. Vendar se lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso pravna vprašanja, obravnavana na prvi stopnji, ponovno obravnavajo v pritožbenem postopku, kadar pritožnik izpodbija, kako je Splošno sodišče razlagalo ali uporabilo pravo Unije. V nasprotnem primeru bi pritožbeni postopek deloma izgubil pomen.(72)

136. Zato je treba ugovor Komisije o nedopustnosti zavrniti in je prvi del drugega pritožbenega razloga s tem dopusten.

c)      Utemeljenost prvega dela drugega pritožbenega razloga

137. Vendar menim, da prvi del drugega pritožbenega razloga ni utemeljen.

138. V nasprotju s trditvami pritožnic ne drži, da se navedbe iz točke 162 in naslednjih izpodbijane sodbe nanašajo le na verjetne učinke očitanega ravnanja, in ne na to ravnanje samo. Nasprotno, Splošno sodišče je v njih na podlagi vsebine spornega sklepa opravilo pravno opredelitev tega ravnanja, da bi utemeljilo, da odstopa od sredstev konkurence na podlagi učinkovitosti in tako izpolnjuje pojem zlorabe.

139. Splošno sodišče se namreč v teh navedbah sklicuje zlasti na točko 344 obrazložitve spornega sklepa, v kateri Komisija ugotavlja neenako obravnavanje konkurenčnih storitev primerjave proizvodov v obliki dajanja prednosti lastni storitvi primerjave proizvodov družbe Google.(73)Sklicuje se tudi na ugotovitve iz spornega sklepa, v skladu s katerimi bi lahko to neenako obravnavanje oslabilo konkurenco na trgu, prvič, zaradi pomembnosti prometa s strani s splošnimi zadetki družbe Google, drugič, zaradi ravnanja uporabnikov, ko nekaj iščejo na spletu, in tretjič, zaradi dejstva, da pomeni preusmerjeni promet velik del prometa h konkurenčnim storitvam primerjave proizvodov in ga ni mogoče učinkovito nadomestiti z drugimi viri.(74)

140. Splošno sodišče to podrobno utemeljuje tako:

141. Najprej opozarja na pomen prometa in iz tega izhajajoče pozitivne učinke omrežja za gospodarski uspeh storitve primerjave proizvodov, kot je predstavljeno v točkah od 444 do 450 obrazložitve spornega sklepa; nasprotno pa naj bi lahko zmanjšanje tega prometa privedlo v začarani krog in navsezadnje v izstop s trga.(75) Splošno sodišče je nato preučilo analizo ravnanja uporabnikov, predstavljeno v točkah od 454 do 461 in 535 obrazložitve tega sklepa. V skladu z njo se uporabniki na splošno osredotočajo na prvih tri do pet zadetkov iskanja, medtem ko naslednjim zadetkom ne posvečajo (veliko) pozornosti, še zlasti ne tistim pod vsebino, prikazano neposredno na zaslonu („fold“).(76) Poleg tega se Splošno sodišče opira na ugotovitve iz oddelkov 7.2.4.1 in 7.2.4.2 spornega sklepa(77) v zvezi z učinki prometa, preusmerjenega s strani s splošnimi zadetki družbe Google. Ta naj bi predstavljal velik del tega prometa h konkurenčnim storitvam primerjave proizvodov in naj ga ne bi bilo mogoče učinkovito nadomestiti z drugimi viri, vključno z besedilnimi oglasi, mobilnimi aplikacijami, neposrednim prometom, preusmeritvami s partnerskih spletnih strani, družbenimi omrežji ali drugimi iskalniki.(78)

142. Splošno sodišče je na podlagi tega ugotovilo, da Komisija ni napačno uporabila prava s tem, ko je pomembnost prometa s strani s splošnimi zadetki družbe Google in dejstvo, da ga ni mogoče učinkovito nadomestiti, štela za upoštevni lastnosti, ki lahko opredelita ravnanje zunaj okvira konkurence na podlagi učinkovitosti. Pri tem naj se ne bi omejila na ugotavljanje obstoja učinka vzvoda, temveč je pravno opredelila ravnanje družbe Google, ki je spremljalo ta učinek, pri čemer se je oprla na upoštevna merila. Če naj bi Komisija veljavno dokazala dajanje prednosti in njegove učinke, naj bi v tem primeru upravičeno menila, da to dajanje prednosti odstopa od konkurence na podlagi učinkovitosti.(79)

143. Iz teh navedb je razvidno, da je Splošno sodišče podrobno preučilo, ali je lahko Komisija v spornem sklepu zakonito ugotovila, da je bilo očitano ravnanje samo po sebi – in ne le njegovi učinki – nezdružljivo s sredstvi konkurence na podlagi učinkovitosti. Ob upoštevanju dajanja prednosti storitvi primerjave proizvodov družbe Google pred konkurenčnimi storitvami primerjave proizvodov, kar je bil njegov namen in učinek, je Komisija menila, da to drži, kar je potrdilo tudi Splošno sodišče. Po mnenju Komisije in Splošnega sodišča gre pri tem za pravno opredelitev – ki temelji na izčrpnih ugotovitvah dejanskega stanja in izvedbi dokazov Komisije – vprašanja, ali je družba Google – na podlagi delovanja zadevnih digitalnih trgov – upoštevala ali zlorabila sredstva konkurence na podlagi učinkovitosti.

144. Ta pristop je v skladu z zahtevami, priznanimi v sodni praksi. V skladu s to sodno prakso je treba to, ali ravnanje pomeni zlorabo, presojati in dokazati ob upoštevanju vseh upoštevnih dejanskih okoliščin.(80) Poleg tega je treba, kot trdi Komisija s sklicevanjem zlasti na točko 152 izpodbijane sodbe, vprašanje, ali ravnanje odstopa od sredstev konkurence na podlagi učinkovitosti, na pojmovni ravni razlikovati od vprašanja, ali lahko tudi omejuje konkurenco, čeprav sta obe merili sestavni značilnosti pojma zlorabe.

145. Pritožnici ne moreta uspešno nasprotovati temu, da je Splošno sodišče kritiziralo točko 341 obrazložitve spornega sklepa v zvezi z očitkom združenja CCIA glede kršitve načela pravne varnosti.(81) Po mnenju Splošnega sodišča bi bilo namreč to točko obrazložitve, če bi se obravnavala ločeno, mogoče napačno razlagati tako, da je Komisija zgolj iz (potencialnih) učinkov izrinjenja, ki jih je ugotovila, sklepala, da očitano ravnanje odstopa od konkurence na podlagi učinkovitosti. Res je, da se, kot sem navedla v točki 143 teh sklepnih predlogov, s to presojo ne morem strinjati. Vendar pa, kot je Splošno sodišče samo navedlo, je treba točko 341 obrazložitve razumeti v povezavi s točko 342 obrazložitve spornega sklepa.(82) Komisija se je v njej sklicevala na okoliščine, navedene v točkah od 139 do 141 zgoraj, da bi posebej utemeljila odstopanje od sredstev konkurence na podlagi učinkovitosti, tako da je Splošno sodišče na koncu zavrnilo očitek združenja CCIA.(83) Trditve pritožnic so torej brezpredmetne.

146. Prvega dela drugega pritožbenega razloga zato ni mogoče sprejeti in ga je treba zavrniti.

d)      Dodatni elementi obrazložitve izpodbijane sodbe (drugi del drugega pritožbenega razloga)

147. Pritožnici z drugim delom drugega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očitata, da je uporabilo dodatne elemente obrazložitve za odstop od sredstev konkurence na podlagi učinkovitosti, ki naj v spornem sklepu ne bi bili navedeni. S tem naj bi napačno uporabilo pravo, ker je premisleke Komisije nadomestilo s svojimi.

148. Ti dodatni elementi obrazložitve naj bi se, prvič, nanašali na strožje pravno merilo presoje za „superprevladujoče“ podjetje;(84) drugič, presojo, da gre glede na načeloma odprto infrastrukturo iskalnika Google za „anomalijo“, kadar se nekaterim lastnim zadetkom specializiranega iskanja daje prednost pred konkurenčnimi zadetki iskanja,(85) in, tretjič, presojo, da je to ravnanje diskriminatorno.(86)

149. Pritožnicama je treba pritrditi v delu, v katerem je Splošno sodišče v točkah od 176 do 185 izpodbijane sodbe navedlo dodatne preudarke, ki se vsaj deloma ne odražajo v obrazložitvi spornega sklepa.

150. Glede na načeloma odprto infrastrukturo, ki jo zagotavlja družba Google, Splošno sodišče meni, da gre pri dajanju prednosti zadetkom iskanja njene lastne storitve primerjave proizvodov pred zadetki konkurenčnih storitev primerjave proizvodov za anomalijo. Tako neenako obravnavanje naj bi moral avtor upravičiti glede na konkurenčno pravo.(87) To naj bi dokazovala tudi Uredba (EU) 2015/2120,(88) ki ponudnikom univerzalnih internetnih storitev nalaga splošno obveznost enakega obravnavanja, in sicer brez diskriminacije, omejevanja ali motenja prometa.(89) Odstopanje od sredstev konkurence na podlagi učinkovitosti naj bi bilo še toliko očitnejše, ker naj bi očitano ravnanje – po neuspehu iskalnika Froogle na trgu storitev specializiranega iskanja proizvodov – izhajalo iz spremembe ravnanja družbe Google na trgu storitev splošnega iskanja, na katerem ima „superprevladujoč“ položaj. Glede na ta položaj, njeno vlogo spletnih dveri in zelo velike vstopne ovire na trgu storitev splošnega iskanja naj bi bila družbi Google naložena okrepljena obveznost, da s svojim ravnanjem ne ogroža konkurence na povezanem trgu storitev specializiranega iskanja proizvodov.(90)

151. Po mojem mnenju je drugi del drugega pritožbenega razloga vseeno brezpredmeten. Tudi ob predpostavki, da je Splošno sodišče na ta način nedopustno deloma dopolnilo ali celo nadomestilo obrazložitev spornega sklepa,(91) so namreč same navedbe iz točke 162 in naslednjih te sodbe – kot je bilo navedeno v točki 138 in naslednjih teh sklepnih predlogov – zadostovale, da se ne ovrže ugotovitev iz spornega sklepa, da očitano ravnanje odstopa od sredstev konkurence na podlagi učinkovitosti.(92)

152. Dodatne točke obrazložitve, ki jih je navedlo Splošno sodišče, zato ne bi bile potrebne – vsaj v tem okviru in neodvisno od njihove pravne opredelitve. Poleg tega z izjemo preudarka, da je očitano dajanje prednosti lastnim izdelkom in storitvam anomalija in diskriminatorno glede na načeloma odprto infrastrukturo, ki jo zagotavlja družba Google, ni res, da ti preudarki niso izrecno podprti v obrazložitvi spornega sklepa.

153. To izhaja iz naslednjega:

154. Prvič, kot potrjuje uvodno besedilo v točki 180 izpodbijane sodbe,(93) presojo Uredbe 2015/2120 – ki v spornem sklepu ni omenjena – sestavljajo le pomožni preudarki, ki ne podpirajo sklepa iz točke 179 te sodbe. Drugič, sklicevanje na „superprevladujoč“ položaj družbe Google na različnih (nacionalnih) trgih storitev splošnega iskanja v točkah 182 in 183 te sodbe vsaj implicitno temelji na točkah od 271 do 283 obrazložitve tega sklepa, v katerih je Komisija v večini primerov ugotovila, da tržni deleži močno presegajo 90 %. Tretjič, trditev iz točk 181 in 184 te sodbe, da je družba Google spremenila svoje ravnanje na teh trgih po prenehanju uporabe svoje storitve specializiranega iskanja proizvodov Froogle, temelji na ugotovitvah iz točk 343, 490 in 491 obrazložitve tega sklepa. Četrtič, navedbe iz točke 184 te sodbe zgolj ponavljajo ugotovitve o dajanju prednosti lastnim izdelkom in storitvam družbe Google iz točke 344 obrazložitve sklepa.(94)Petič in končno, ugotovitev na koncu točke 185, da očitano ravnanje ne spada v konkurenco na podlagi učinkovitosti, se nanaša le na glavne preudarke iz točk od 170 do 173, ne pa tudi na dodatne preudarke Splošnega sodišča iz točke 176 in naslednjih te sodbe, ki jih pritožnici izpodbijata.

155. Zato je treba zavrniti tudi drugi del drugega pritožbenega razloga.

156. Ker so očitki pritožnic v zvezi z drugim delom brezpredmetni, ni treba presojati tretjega dela drugega pritožbenega razloga, to je vprašanja, ali je bilo pri dodatnih preudarkih iz točke 176 in naslednjih izpodbijane sodbe pravo napačno uporabljeno. To velja tudi za očitek, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker v svojo presojo ni vključilo navedenih za konkurenco koristnih vidikov, temveč jih je preučilo le kot možno utemeljitev.

157. Nazadnje, ker se ti očitki ali preudarki nanašajo na uporabo meril Bronner, za njihovo zavrnitev zadostuje napotitev na navedbe iz točke 83 in naslednjih teh sklepnih predlogov.

158. Drugi pritožbeni razlog je torej treba v celoti zavrniti kot neutemeljen.

D.      Vzročna zveza med očitanim ravnanjem in potencialnimi učinki omejevanja konkurence – Zahteva po hipotetični analizi? (tretji pritožbeni razlog)

1.      Predmet in dopustnost tretjega pritožbenega razloga

159. Pritožnici s tretjim pritožbenim razlogom trdita, da je Splošno sodišče večkrat napačno uporabilo pravo, ker ni sankcioniralo neobstoja hipotetične analize v spornem sklepu. Samo s tako analizo naj bi bilo mogoče dokazati, da domnevni potencialni protikonkurenčni učinki izhajajo predvsem iz očitanega ravnanja, in ne iz drugih okoliščin.

160. Ta pritožbeni razlog se nanaša na ugotovitve iz točke 368 in naslednjih izpodbijane sodbe v odgovor na prvi del tretjega tožbenega razloga. Splošno sodišče je v njih zavrnilo očitke, v skladu s katerimi naj Komisija ne bi dokazala, da je očitano ravnanje povzročilo zmanjšanje prometa v škodo konkurenčnih storitev primerjave proizvodov. V skladu s trditvami, podanimi v tožbi, naj bi bilo namreč to zmanjšanje zgolj posledica – nespornega, vendar s strani Komisije ne izpodbijanega – učinka posebnih prilagoditvenih algoritmov. Vendar pa naj bi ti prilagoditveni učinki služili le izboljšanju kakovosti zadetkov iskanja. Obstoj vzročne zveze med izpodbijanim spodbujanjem storitve primerjave proizvodov družbe Google na eni strani in domnevnim izrinjanjem konkurenčnih storitev primerjave proizvodov na drugi strani naj zato ne bi bil dokazan. Nasprotno, Komisija naj bi morala ugotoviti, kako bi se promet spremenil, če ne bi prišlo do prednostnega razvrščanja in prikazovanja zadetkov iskanja storitve primerjave proizvodov družbe Google v Shopping Units.

161. Ta tretji pritožbeni razlog je sestavljen iz treh delov. Prvič, Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo s tem, ko je v točkah od 377 do 379 izpodbijane sodbe presodilo, da bi morala to hipotetično analizo opraviti družba Google in ne Komisija. Drugič, v točkah 374 in 376 te sodbe naj bi bilo napačno uporabljeno pravo, ker naj bi Splošno sodišče v njih menilo, da je treba za namene take analize prezreti oba sestavna dela, iz katerih je sestavljeno očitano ravnanje. Tretjič, Splošno sodišče naj bi v točki 572 te sodbe napačno uporabilo pravo pri presoji učinkov in objektivne utemeljitve tega ravnanja.

162. V nasprotju s trditvami nekaterih intervenientov na strani Komisije sta prvi in drugi del tega pritožbenega razloga dopustna. Namen teh delov ni ponovna presoja dejstev ali dokazov s strani Sodišča. Ti deli namreč postavljajo pod vprašaj zakonitost meril, ki jih je Splošno sodišče uporabilo za preučitev, ali in kako bi morala Komisija izvesti hipotetično analizo, da bi dokazala vzročno zvezo med ravnanjem, sestavljenim iz različnih sestavnih delov, in njegovimi morebitnimi protikonkurenčnimi učinki.

2.      Prvi del tretjega pritožbenega razloga

163. Pritožnici v prvem delu Komisiji očitata, da je v točki 462 obrazložitve spornega sklepa v resnici ugotovila, da je imelo očitano ravnanje dejanske in ne le potencialne učinke na konkurenco. Ravnanje naj bi namreč povzročilo zmanjšanje prometa s strani s splošnimi zadetki družbe Google h konkurenčnim storitvam primerjave proizvodov. Na to naj bi se oprlo tudi Splošno sodišče v točki 519 izpodbijane sodbe. Komisija naj bi zato morala opraviti hipotetično analizo teh dejanskih učinkov. Splošno sodišče naj torej ne bi smelo domnevati, da je Komisija upoštevala le potencialne učinke tega ravnanja.

164. Ta prvi del tretjega pritožbenega razloga je po mojem mnenju očitno neutemeljen.

165. Splošno sodišče se namreč v točkah 67, 228, 450, 454, 519 in 667 izpodbijane sodbe po eni strani opira na oddelek 7.3 spornega sklepa(95), v katerem je Komisija navedla, da je imelo očitano ravnanje potencialne protikonkurenčne učinke na več nacionalnih trgih. Po drugi strani pa Splošno sodišče v točki 438 in naslednjih ter točki 518 in naslednjih te sodbe izhaja tudi iz načela, da je morala Komisija, da bi dokazala obstoj zlorabe prevladujočega položaja, dokazati le obstoj potencialnih učinkov zadevnega ravnanja, tako da dokazovanje dejanskih učinkov omejevanja konkurence ni bilo potrebno. Poleg tega pritožnici v pritožbi nista izpodbijali teh ugotovitev Splošnega sodišča v odgovor na prvi in četrti del četrtega tožbenega razloga.

166. Nasprotno pa se ugotovitev, ki jo pritožnici navajata v točki 462 spornega sklepa, nanaša le na – zdaj nesporno – dejansko zmanjšanje prometa s strani s splošnimi zadetki družbe Google h konkurenčnim storitvam primerjave proizvodov. Kot pravilno trdi Komisija, se s pritožbo namreč prav tako ne izpodbijajo ugotovitve v zvezi s tem iz točk od 401 do 422 izpodbijane sodbe. Sklicevanja nanje v točki 519 te sodbe zato ni mogoče prekvalificirati tako, da je Splošno sodišče menilo, da je Komisija želela ali morala dokazati, da je imelo očitano ravnanje dejanske učinke na konkurenco. Trditev pritožnic, da je treba dokazati vzročno zvezo z dejanskimi učinki, je zato brezpredmetna in jo je treba zavrniti.

167. Poleg tega pritožnici ob podpori združenja CCIA Splošnemu sodišču očitata, da v točkah od 377 do 379 izpodbijane sodbe ni upoštevalo dejstva, da bi morala Komisija opraviti hipotetično analizo domnevnih dejanskih ali potencialnih učinkov omejevanja konkurence zaradi tega ravnanja in jo obrazložiti v spornem sklepu, ter da je v zvezi s tem nedopustno obrnila dokazno breme.

168. Priznati je treba, da je navedbe Splošnega sodišča v zvezi s tem težko razumeti. V točki 377 izpodbijane sodbe je navedlo, da opredelitev hipotetičnega scenarija, kot v obravnavani zadevi, lahko pomeni tvegano ali celo nemogočo nalogo, če ta hipotetični scenarij „v resničnem svetu ne obstaja na trgu, ki je imel sprva podobne značilnosti kot trg […], na kater[em] so se te prakse izvajale“. Zanesljiv hipotetični scenarij naj bi se moral namreč načeloma ujemati z dejanskim položajem, „ki je bil sprva podoben, vendar na njegov razvoj ni vplival skupek vseh zadevnih praks“. Splošno sodišče v nadaljevanju v bistvu navaja, da mora biti v nasprotju s položajem, v katerem je mogoče primerjati dva dejanska razvoja, presoja potencialnih učinkov realna, vendar mora opisovati verjeten položaj. V točkah 378 in 379 te sodbe je zavrnilo trditev, da bi morala Komisija kot odgovor na hipotetično analizo, ki jo je predložilo preiskovano podjetje, spontano ali sistematično pripraviti hipotetični scenarij. To bi pomenilo njeno – neobstoječo – obveznost dokazovanja, da je imelo očitano ravnanje dejanske učinke. Poleg tega naj bi morala hipotetična analiza, ki jo je predložilo to podjetje in katere namen je izpodbiti presojo Komisije glede potencialnih učinkov tega ravnanja, omogočati opredelitev vseh njegovih učinkov in ne le njegovih delnih učinkov.

169. Menim, da teh ugotovitev ni mogoče razumeti tako, da je Splošno sodišče načeloma zavrnilo dolžnost Komisije, da opravi hipotetično analizo dejanskih ali potencialnih učinkov ravnanja, niti ne kažejo na nedopustno prevalitev dokaznega bremena v zvezi s tem na preiskovano podjetje. Nasprotno jih je treba umestiti v celotni kontekst odgovora Splošnega sodišča na trditev iz prvega dela tretjega tožbenega razloga in jih razumeti le v tem kontekstu.

170. Kot je razvidno zlasti iz točk 372 in 374 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče v njih v bistvu zavrnilo očitek o neobstoju hipotetične analize, ker naj bi ta trditev in hipotetični scenariji, predloženi v njeno podporo, samovoljno razdelili očitano ravnanje, ki je sestavljeno iz dveh neločljivih sestavnih delov. Skupnih učinkov teh kombiniranih sestavnih delov – dajanje prednosti storitvi primerjave proizvodov družbe Google z izpostavljenim prikazom njenih zadetkov iskanja v okvirih Shopping Units na eni strani in uporaba posebnih algoritmov za poslabšanje razvrstitve zadetkov konkurenčnih storitev primerjave proizvodov na drugi strani – naj namreč ne bi bilo mogoče presojati ločeno. Splošno sodišče je zato v točki 376 te sodbe ugotovilo, da bi bil edini upoštevni hipotetični scenarij tisti, v katerem ne bi bil upoštevan nobeden od teh sestavnih delov, sicer bi bili povezani učinki zajeti le delno.

171. To kaže, da je odgovor Splošnega sodišča na trditve, podane v tožbi, primarno vsebovan v točkah od 372 do 376, medtem ko imajo navedbe iz točk od 377 do 379 izpodbijane sodbe, ki se začenjajo z besedami „[p]poleg tega“, kot trdi Komisija, le dopolnilno ali podredno funkcijo.

172. Vendar pa je treba pritožnicama in združenju CCIA priznati, da razlikovanje med hipotetičnimi analizami iz točke 377 izpodbijane sodbe glede na to, ali se nanašajo na dejanske ali potencialne učinke, ni utemeljeno. V obeh primerih je namreč treba opraviti naknadno primerjavo med dejanskim razvojem v preteklosti ob upoštevanju kršitve in hipotetičnim razvojem brez upoštevanja kršitve.(96) Poleg tega ni razvidno, zakaj bi – kot bi lahko menilo Splošno sodišče – sistematična obveznost Komisije, da pripravi hipotetični scenarij v primeru zgolj potencialnih učinkov, pomenila, da se od nje zahteva, da predloži dokaze o dejanskih učinkih.

173. Kljub temu iz teh navedb ni mogoče sklepati, da Splošno sodišče ni menilo, da je Komisija dolžna upoštevati in po potrebi zavrniti izvedljivo hipotetično analizo preiskovanega podjetja, ki bi lahko postavila pod vprašaj njene ugotovitve. Nasprotno je Splošno sodišče v točki 380 in naslednjih izpodbijane sodbe podrobno preučilo vprašanje, ali je Komisija upravičeno zavrnila analize, ki jih je družba Google predložila v upravnem postopku,(97) in ugotovila vzročno zvezo med ravnanjem, ki ji je bilo očitano, in zmanjšanjem prometa z njene strani s splošnimi zadetki h konkurenčnim storitvam primerjave proizvodov.(98)

174. Iz tega sledi, da so trditve pritožnic v delu, v katerem izrecno izpodbijata navedbe iz točk od 377 do 379 izpodbijane sodbe, brezpredmetne in jih je treba zavrniti.

175. V zvezi z vprašanjem, ali je bilo v točkah od 372 do 376 izpodbijane sodbe napačno uporabljeno pravo in ali je bilo vseeno treba opraviti hipotetično analizo v smislu, ki sta ga navedli pritožnici, bom preučila v okviru drugega dela tretjega pritožbenega razloga.

176. Prvi del tretjega pritožbenega razloga je zato treba zavrniti.

3.      Drugi del tretjega pritožbenega razloga

177. Pritožnici ob podpori združenja CCIA z drugim delom Splošnemu sodišču očitata, da je napačno uporabilo pravo, ker je menilo, da se lahko hipotetična analiza nanaša le na kombinacijo obeh sestavnih delov ravnanja, ki se očita družbi Google in ki sta navedena v točki 170 zgoraj. V točkah 374, 376 in 525 izpodbijane sodbe naj bi bilo napačno uporabljeno pravo v delu, v katerem je pojem hipotetične analize napačno razložen iz dveh razlogov. Na eni strani naj bi za izključitev zlorabe zadoščalo, da se ne upošteva že eden od teh sestavnih delov, in sicer razvrščanje in prikaz v okvirih Shopping Units. Na drugi strani naj bi Splošno sodišče uporabilo merilo, ki naj ne bi bilo v skladu z zahtevami realističnega, smiselnega ali verjetnega hipotetičnega scenarija, ki ga priznava sodna praksa. Izključitev obeh sestavnih delov, vključno s posebnimi prilagoditvenimi algoritmi, kot se zahteva v točki 376 te sodbe, naj bi presegala to, kar je potrebno, naj bi bila nerealna in naj bi nedopustno pomešala ustrezne učinke dovoljenih in nedovoljenih sestavnih delov tega kombiniranega ravnanja.

178. Menim, da je tudi ta drugi del tretjega pritožbenega razloga neutemeljen.

179. Kot je razvidno iz ugotovitev Splošnega sodišča v točkah 372, 417, 419 in 525 izpodbijane sodbe, ki jih pritožnici v zvezi s tem ne izpodbijata, očitano ravnanje temelji na dveh neločljivo povezanih sestavnih delih, in sicer na eni strani na uporabi posebnih prilagoditvenih algoritmov, s katerimi se poslabša zgolj razvrstitev zadetkov iskanja konkurenčnih storitev primerjave proizvodov, in na drugi strani na izpostavljenem prikazu zgolj zadetkov iskanja storitve primerjave proizvodov družbe Google v okvirih Shopping Units. Ta dva sestavna dela skupaj prispevata k namenu družbe Google, ki je dajanje prednosti lastnim izdelkom in storitvam. Le v kombinaciji namreč vplivata na ravnanje uporabnikov tako, da je promet v tem obsegu usmerjen v korist njene storitve primerjave proizvodov.

180. V nasprotju s trditvami pritožnic te neločljive povezave ni mogoče prekiniti za namen hipotetične analize vzročne zveze med očitanim ravnanjem in njegovimi (dejanskimi ali potencialnimi) učinki. Tak pristop naj ne bi upošteval združenih tehničnih in gospodarskih učinkov obeh sestavnih delov. Zlasti naj ne bi upošteval njunega skupnega vpliva na ravnanje uporabnikov. Večje število klikov uporabnikov na storitev primerjave proizvodov družbe Google namreč ne temelji le na prednostnem razvrščanju in prikazu njenih zadetkov iskanja v okvirih Shopping Units, temveč tudi na hkratni slabši razvrstitvi zadetkov iskanja konkurenčnih storitev primerjave proizvodov zaradi algoritma in njihovem manj privlačnem prikazovanju, zaradi česar ti ne pritegnejo pozornosti uporabnikov. Ločena hipotetična analiza, ki jo zagovarjata pritožnici, naj torej ne bi bila niti verjetna niti realna, ampak naj bi bila, nasprotno, samovoljna.(99)

181. Splošno sodišče zato ni napačno uporabilo prava, ko je v točki 372 izpodbijane sodbe ugotovilo, da „analize učinkov teh povezanih [sestavnih delov] ni mogoče opraviti tako, da se učinki enega […] izolirajo od učinkov njihovega drugega [sestavnega dela]“. Prav tako ni bilo napačno uporabljeno pravo pri presoji iz točke 376 te sodbe, v skladu s katero naj bi bil edini upoštevni hipotetični scenarij tisti, ki ne bi upošteval nobenega od obeh sestavnih delov, „sicer se povezani učinki teh povezanih [sestavnih delov] zajamejo le delno“.

182. Pritožnici ne moreta ugovarjati temu, da Komisija ni izpodbijala uporabe posebnih prilagoditvenih algoritmov kot take. Kot je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, to ni pomembno. Prav njihova posebna kombinacija s prednostnim prikazom zadetkov iskanja proizvodov v storitvi primerjave proizvodov družbe Google je namreč omogočila potencialne škodljive učinke na konkurenco,(100) ugotovljene v spornem sklepu.

183. Ugotovitev iz točk od 372 do 376 izpodbijane sodbe torej ni mogoče izpodbijati.

184. Zato je treba zavrniti tudi drugi del tretjega pritožbenega razloga.

4.      Tretji del tretjega pritožbenega razloga

185. Iz presoje prvega in drugega dela izhaja, da tudi tretjega dela tretjega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti. V skladu s tem naj bi Splošno sodišče v točki 572 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo pri presoji učinkov in objektivne utemeljitve očitanega ravnanja.

186. Splošno sodišče je namreč lahko v navedeni točki 572, ne da bi napačno uporabilo pravo, iz svojih ugotovitev o neločljivosti obeh sestavnih delov očitanega ravnanja sklepalo, da potencialnih škodljivih učinkov tega ravnanja na konkurenco in blaginjo potrošnikov ni mogoče izravnati zgolj z morebitnim povečanjem učinkovitosti, ki se pripisuje le enemu od teh sestavnih delov, in sicer posebnim prilagoditvenim algoritmom. To velja ne glede na to, ali je bilo dokazano, da je z uporabo posebnih prilagoditvenih algoritmov prišlo do posebnega povečanja učinkovitosti ali ne.(101)

187. Iz tega sledi, da je treba tudi tretji del in tretji pritožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljena.

E.      Možnost uporabe merila enako učinkovitega konkurenta? (četrti pritožbeni razlog)

188. Pritožnici s četrtim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očitata, da ni sankcioniralo tega, da Komisija ni presojala učinkov očitanega ravnanja na enako učinkovite konkurente. V skladu s ciljem člena 102 PDEU, ki je priznan v sodni praksi, naj bi bili učinki omejevanja konkurence na splošno izkazani le, če bi to ravnanje negativno vplivalo na obstoječe ali hipotetične enako učinkovite konkurente. Vendar naj Komisija v spornem sklepu ne bi analizirala učinkovitosti konkurenčnih storitev primerjave proizvodov niti naj ne bi upoštevala takega hipotetičnega konkurenta. Splošno sodišče naj bi zato napačno uporabilo pravo, ko je v točki 538 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisija v odsotnosti cenovne konkurence ni bila dolžna uporabiti merila enako učinkovitega konkurenta.

189. Komisija ob podpori intervenientov trdi, da brez cenovne konkurence primerjava z obstoječim ali hipotetičnim enako učinkovitim konkurentom ni bila potrebna. Ker družba Google ni bila obtožena zlorabe v smislu cen, naj ji ne bi bilo treba uporabiti merila enako učinkovitega konkurenta. Komisija naj bi namreč lahko predložila dokaz o potencialnih učinkih na konkurenco v kakršni koli obliki, kar naj bi v spornem sklepu tudi storila.

190. Splošno sodišče je učinke omejevanja konkurence zaradi očitanega ravnanja preučilo v točki 518 in naslednjih ter merilo enako učinkovitega konkurenta v točkah od 538 do 543 izpodbijane sodbe. V točki 527 te sodbe je najprej potrdilo(102), da je Komisija pravilno ugotovila, da je to ravnanje povzročilo zmanjšanje prometa h konkurenčnim storitvam primerjave proizvodov in povečanje tega prometa k storitvi primerjave proizvodov družbe Google, s čimer je vplivala na položaj znatne skupine konkurentov v taki meri, da bi bilo mogoče ugotoviti obstoj protikonkurenčnih učinkov. V točkah od 538 do 541 izpodbijane sodbe Splošno sodišče nato v bistvu ugotavlja, da Komisiji v ta namen ni bilo treba uporabiti merila enako učinkovitega konkurenta. To naj bi bilo smiselno le v primeru cenovne konkurence, ki v obravnavanem primeru ne obstaja. Komisija naj bi torej morala dokazati le potencialne učinke omejevanja konkurence zaradi očitanega ravnanja.(103) V zvezi s tem naj ne bi bilo pomembno, ali je bil iskalnik proizvodov družbe Google učinkovitejši od iskalnika konkurenčnih storitev primerjave proizvodov.

191. Menim, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ko je zanikalo, da bi bila Komisija dolžna uporabiti merilo enako učinkovitega konkurenta.

192. Uporaba tega merila na splošno vključuje preverjanje, ali lahko cenovna strategija podjetja s prevladujočim položajem s trga izrine konkurenta, ki je prav tako učinkovit kot to podjetje.(104) V ta namen je potrebna analiza cen in stroškov, ki se na splošno opravi glede na strukturo stroškov samega podjetja s prevladujočim položajem.(105)

193. Res je, da v skladu z ustaljeno sodno prakso namen člena 102 PDEU ni zagotoviti, da ostanejo konkurenti, ki so manj učinkoviti kot podjetje s prevladujočim položajem, na trgu. Konkurenca na podlagi učinkovitosti, zaščitena s to določbo, lahko po definiciji vodi do izginotja s trga ali do marginalizacije konkurentov, ki so manj učinkoviti in zato za potrošnike manj zanimivi, zlasti z vidika cen, izbire, kakovosti in inovacije.(106)

194. Vendar te sodne prakse ne bi smeli napačno razumeti tako, da dejavnosti manj učinkovitih, zlasti manjših konkurentov, ki nimajo ali ne morejo nadomestiti ekonomije obsega ali stroškovnih prednosti podjetja s prevladujočim položajem, nikakor niso vredne zaščite ali nimajo vloge pri ohranjanju delujoče konkurence.(107)

195. Nasprotno, odvisno od strukture trga, zlasti tam, kjer obstajajo visoke vstopne ovire, lahko namreč tudi manj učinkovit konkurent poveča konkurenčni pritisk in tako vpliva na ravnanje podjetja v prevladujočem položaju.(108) To velja še toliko bolj, kadar je ob upoštevanju take strukture trga malo verjetno, da bi bilo drugo podjetje lahko enako učinkovito kot podjetje s prevladujočim položajem. Poleg tega, če je ob upoštevanju obstoja takega podjetja konkurenca na trgu tako oslabljena, da se na njem ne morejo uveljaviti niti konkurenti z enako stopnjo učinkovitosti, ni mogoče a fortiori prezreti konkurenčnega pritiska, ki ga izvajajo manj učinkovita podjetja. Tudi ta lahko namreč prepreči nadaljnje poslabšanje strukture trga in možnosti izbire potrošnikov zaradi poslovnih praks prevladujočega podjetja in s tem služi temeljnemu cilju ohranjanja konkurence, ki mu sledi člen 102 PDEU.(109) Sodišče je v takih primerih logično izključilo možnost uporabe merila enako učinkovitega konkurenta.(110)

196. V nasprotju s trditvami pritožnic torej merilo enako učinkovitega konkurenta ne velja na splošno, kaj šele, da bi bilo nujen pogoj za ugotavljanje, ali je ravnanje podjetja s prevladujočim položajem v skladu s sredstvi konkurence na podlagi učinkovitosti.(111) Tudi Sodišče je večkrat potrdilo to razumevanje in poudarilo, da organi, pristojni za konkurenco, načeloma niso pravno zavezani k uporabi tega merila. Gre namreč le za eno od metod, ki omogočajo presojo, ali lahko ravnanje, povezano s cenami, povzroči učinke izrinjenja.(112) Poleg tega, če njegova uporaba ne pride v poštev, niti Komisija niti Splošno sodišče nista dolžna odgovoriti na upoštevne trditve zadevnega podjetja.(113)

197. Zlasti se področje uporabe merila enako učinkovitega konkurenta ne bi smelo razširiti na ravnanja, ki niso povezana s cenovno konkurenco, za katera je bilo v skladu s sporočilom Komisije o prednostnih nalogah prvotno zasnovano.(114) Menim, da bi bilo treba vsaj navedbe iz sodne prakse, ki so v zvezi s tem dvoumne, pojasniti, če že ne popraviti.(115)

198. Očitano ravnanje nima nobene zveze s cenovno konkurenco. Splošno sodišče je zato lahko ugotovilo, ne da bi napačno uporabilo pravo, da Komisiji ni bilo treba uporabiti merila enako učinkovitega konkurenta za konkurenčne storitve primerjave proizvodov ali za ustrezne hipotetične konkurente, da bi lahko ugotovila, da je to ravnanje povzročilo potencialne učinke izrinjenja v njihovo škodo.

199. Četrti pritožbeni razlog je zato neutemeljen in ga je treba prav tako zavrniti.

F.      Vmesni sklep

200. Iz navedenega izhaja, da je treba štiri pritožbene razloge in s tem pritožbo v celoti zavrniti.

V.      Stroški

201. Zato Sodišče o stroških odloči v skladu s členom 184(2) Poslovnika.

202. V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi njegovega člena 184(1), se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker so Komisija in intervenientke, ki jo podpirajo, podale predlog v tem smislu, je treba pritožnicama naložiti, da nosita svoje stroške ter stroške pritožbenega postopka in stroške intervenientk, ki podpirajo Komisijo.

203. V skladu s členom 140(1) in (2) Poslovnika, ki se prav tako uporablja za pritožbeni postopek, države članice in Nadzorni organ Efte, ki so intervenirali v postopku, nosijo svoje stroške. Poleg tega lahko Sodišče v skladu s členom 184(4) Poslovnika v zvezi z intervenientko na prvi stopnji, ki ni vložila pritožbe, vendar pa je sodelovala pri pisnem ali ustnem delu postopka pred Sodiščem, odloči, da nosi svoje stroške.

204. V skladu s to določbo je treba zato odločiti, da Nadzorni organ Efte nosi svoje stroške. Glede na točko 5 izreka izpodbijane sodbe ni treba odločiti o stroških v zvezi z Zvezno republiko Nemčijo, ki ni sodelovala v pritožbenem postopku.

205. V skladu s členom 140(3) Poslovnika, ki se prav tako uporablja za pritožbeni postopek, lahko Sodišče odloči, da intervenient, ki ni naveden v odstavkih 1 in 2, nosi svoje stroške. Ker je združenje CCIA podprlo predloge pritožnic, ki niso uspele, nosi svoje stroške.

VI.    Predlog

206. Na podlagi zgornjih preudarkov Sodišču predlagam, naj odloči tako:

1.      Pritožba se zavrne.

2.      Družbi Google LLC in Alphabet Inc. poleg svojih stroškov nosita stroške pritožbe ter stroške Komisije, Evropske potrošniške organizacije (BEUC), družbe Infederation Ltd, združenja Verband Deutscher Zeitschriftenverleger e. V., združenja BDZV – Bundesverband Digitalpublisher und Zeitungsverleger e. V., družbe Visual Meta GmbH, družbe Twenga in družbe Kelkoo.

3.      Nadzorni organ Efte in združenje Computer & Communications Industry Association nosita svoje stroške.

1      Jezik izvirnika: nemščina.

2      T-612/17, EU:T:2021:763.

3      Sklep C(2017) 4444 final v zvezi s postopkom na podlagi člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma EGP (Zadeva AT.39740 – Google Search (Shopping)).

4      C-7/97, EU:C:1998:569, točka 37 in naslednje.

5      V angleščini imenovano „as-efficient-competitor-test” ali „AEC-test“.

6      Glej zlasti točko 356 in naslednje obrazložitve spornega sklepa ter točko 59 in naslednje, točko 282 in naslednje ter točko 369 in naslednje izpodbijane sodbe.

7      Točke od 59 do 62 izpodbijane sodbe; glej tudi točko 371 in naslednje obrazložitve spornega sklepa.

8      Uredba Komisije z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 81).

9      Uredba Sveta z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205).

10      Glej tudi točke od 40 do 78 izpodbijane sodbe.

11      Točka 154 in naslednje obrazložitve spornega sklepa.

12      Glej tudi točko 43 izpodbijane sodbe.

13      Točke 254, 269, 270, 285 in naslednje obrazložitve spornega sklepa; glej tudi točki 46 in 47 izpodbijane sodbe.

14      Točka 264 in naslednje obrazložitve spornega sklepa; točka 54 izpodbijane sodbe.

15      Točka 444 obrazložitve spornega sklepa; točka 64 izpodbijane sodbe.

16      Točka 452 in naslednje obrazložitve spornega sklepa; točka 65 izpodbijane sodbe.

17      Točka 539 in naslednje obrazložitve spornega sklepa; točka 66 izpodbijane sodbe.

18      Točka 89 in naslednje obrazložitve spornega sklepa; točka 67 izpodbijane sodbe.

19      Točka 710 in naslednje obrazložitve spornega sklepa in člen 2 spornega sklepa; točka 78 izpodbijane sodbe.

20      Sklep predsednika Sodišča z dne 22. marca 2022, Google in Alphabet/Komisija (C-48/22 P, neobjavljen, EU:C:2022:207).

21      Glej v tem smislu sodbi z dne 3. septembra 2020, Vereniging tot Behoud van Natuurmonumenten in Nederland in drugi/Komisija (C-817/18 P, EU:C:2020:637, točka 46), in z dne 22. junija 2023, DI/EZB (C-513/21 P, EU:C:2023:500, točka 53 in navedena sodna praksa).

22      Sodba z dne 26. novembra 1998, Bronner (C-7/97, EU:C:1998:569, točka 37 in naslednje).

23      Glej novejše sklepne predloge generalnega pravobranilca H. Saugmandsgaarda Øeja v zadevah Deutsche Telekom/Komisija in Slovak Telekom/Komisija (C-152/19 P in C-165/19 P, EU:C:2020:678, točka 56 in naslednje) ter sklepne predloge generalnega pravobranilca A. Rantosa v zadevi Lietuvos geležinkeliai/Komisija (C-42/21 P, EU:C:2022:537, točka 55 in naslednje).

24      Glej točko 136 in naslednje izpodbijane sodbe.

25      Točka 212 izpodbijane sodbe.

26      Točke od 213 do 217 izpodbijane sodbe.

27      Točka 218 in naslednje izpodbijane sodbe.

28      Točke od 219 do 222 izpodbijane sodbe.

29      Točka 223 izpodbijane sodbe.

30      Točke od 224 do 227 izpodbijane sodbe s sklicevanjem na točke od 285 do 305, 544, 568, 580 in 588 obrazložitve spornega sklepa.

31      Točka 228 izpodbijane sodbe, ki napotuje na točko 594 obrazložitve spornega sklepa.

32      Točke od 229 do 231 izpodbijane sodbe, ki napotujejo na točko 649 obrazložitve spornega sklepa.

33      V tem smislu točki 232 in 233 izpodbijane sodbe, ki sem ju preoblikovala zaradi večje jasnosti.

34      Točka 234 izpodbijane sodbe s sklicevanjem na sklepne predloge generalnega pravobranilca H. Saugmandsgaarda Øeja v zadevah Deutsche Telekom/Komisija in Slovak Telekom/Komisija (C-152/19 P in C-165/19 P, EU:C:2020:678, točke od 85 do 89).

35      Točka 235 izpodbijane sodbe, ki napotuje na sodbe z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige (C-52/09, EU:C:2011:83, točke od 55 do 58); z dne 10. julija 2014, Telefónica in Telefónica de España/Komisija (C-295/12 P, EU:C:2014:2062, točka 75), in z dne 17. septembra 2007, Microsoft/Komisija (T-201/04, EU:T:2007:289, točka 961).

36      Točka 236 izpodbijane sodbe, ki napotuje na sodbo z dne 26. novembra 1998, Bronner (C-7/97, EU:C:1998:569, točki 48 in 49).

37      Točke od 237 do 240 izpodbijane sodbe, ki napotujejo zlasti na sklepne predloge generalnega pravobranilca J. Mazáka v zadevi TeliaSonera Sverige (C-52/09, EU:C:2010:483, točka 32) in na sodbo z dne 25. marca 2021, Deutsche Telekom/Komisija (C-152/19 P, EU:C:2021:238, točka 45).

38      Točke od 241 do 247 izpodbijane sodbe.

39      Glej točko 331 in naslednje, zlasti točke 334 ter 341 in naslednje obrazložitve spornega sklepa.

40      Sodba z dne 14. novembra 1996, Tetra Pak/Komisija (C-333/94 P, EU:C:1996:436, točka 25).

41      V tem smislu sodba z dne 19. aprila 2018, MEO – Serviços de Comunicações e Multimédia (C-525/16, EU:C:2018:270, točki 24 in 25 ter navedena sodna praksa). Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca J. Mazáka v zadevi TeliaSonera Sverige (C-52/09, EU:C:2010:483, točka 32).

42      Sodbe z dne 14. oktobra 2010, Deutsche Telekom/Komisija (C-280/08 P, EU:C:2010:603, točka 172); z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige (C-52/09, EU:C:2011:83, točka 26), in z dne 16. marca 2023, Towercast (C-449/21, EU:C:2023:207, točka 46).

43      Ustaljena sodna praksa, glej samo sodbi z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi (C-307/18, EU:C:2020:52, točka 153), in z dne 12. januarja 2023, Lietuvos geležinkeliai/Kommission (C-42/21 P, EU:C:2023:12, točka 76 in navedena sodna praksa).

44      V tem smislu sodba z dne 12. januarja 2023, Lietuvos geležinkeliai/Komisija (C-42/21 P, EU:C:2023:12, točka 77 in navedena sodna praksa).

45      V tem smislu sodbi z dne 12. januarja 2023, Lietuvos geležinkeliai/Komisija (C-42/21 P, EU:C:2023:12, točka 78), in z dne 19. januarja 2023, Unilever Italia Mkt. Operations (C-680/20, EU:C:2023:33, točki 40 in 44 ter navedena sodna praksa).

46      V tem smislu sodbe z dne 26. novembra 1998, Bronner (C-7/97, EU:C:1998:569, točka 41); z dne 25. marca 2021, Deutsche Telekom/Komisija (C-152/19 P, EU:C:2021:238, točka 44), in z dne 12. januarja 2023, Lietuvos geležinkeliai/Komisija (C-42/21 P, EU:C:2023:12, točka 79). Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca A. Rantosa v zadevi Lietuvos geležinkeliai/Komisija (C-42/21 P, EU:C:2022:537, točka 61).

47      Sodba z dne 6. aprila 1995, RTE in ITP/Komisija (C-241/91 P in C-242/91 P, EU:C:1995:98, točka 50 in naslednje). Glej tudi sodbo z dne 29. aprila 2004, IMS Health (C-418/01, EU:C:2004:257, točka 35 in naslednje).

48      V tem smislu sodbi z dne 25. marca 2021, Deutsche Telekom/Komisija (C-152/19 P, EU:C:2021:238, točka 45 in naslednje), in z dne 12. januarja 2023, Lietuvos geležinkeliai/Komisija (C-42/21 P, EU:C:2023:12, točka 78 in naslednje).

49      V sklepnih predlogih generalnega pravobranilca H. Saugmandsgaarda Øeja v zadevah Deutsche Telekom/Komisija in Slovak Telekom/Komisija (C-152/19 P in C-165/19 P, EU:C:2020:678, točka 63) je to povedano posebej jasno: „S pogoji Bronner je za ugotovitev zlorabe določen posebej visok pravni standard. Na nek način pomenijo ‚vrh‘ v normativni krajini člena 102 PDEU.“

50      Povzeto iz sklepnih predlogov generalnega pravobranilca A. Rantosa v zadevi Lietuvos geležinkeliai/Komisija (C-42/21 P, EU:C:2022:537, točke od 63 do 65).

51      V tem smislu sodba z dne 25. marca 2021, Deutsche Telekom/Komisija (C-152/19 P, EU:C:2021:238, točka 46); sklepni predlogi generalnega pravobranilca A. Rantosa v zadevi Lietuvos geležinkeliai/Komisija (C-42/21 P, EU:C:2022:537, točka 64).

52      Komisija je ta tako imenovani problem zadržanja podrobneje opisala v uvodni izjavi 16(e) in (f) Smernic o vertikalnih omejitvah (UL 2022, C 248, str. 1).

53      V tem smislu sodba z dne 25. marca 2021, Deutsche Telekom/Komisija (C-152/19 P, EU:C:2021:238, točka 47); sklepni predlogi generalnega pravobranilca A. Rantosa v zadevi Lietuvos geležinkeliai/Komisija (C-42/21 P, EU:C:2022:537, točka 65).

54      V tem smislu sodba z dne 12. maja 2022, Servizio Elettrico Nazionale in drugi (C-377/20, EU:C:2022:379, točka 73). Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca A. Rantosa v zadevi Lietuvos geležinkeliai/Komisija (C-42/21 P, EU:C:2022:537, točka 65).

55      Glej sodbo z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige (C-52/09, EU:C:2011:83, točka 58 na koncu).

56      V tem smislu sodbi z dne 25. marca 2021, Deutsche Telekom/Komisija (C-152/19 P, EU:C:2021:238, točka 50 in naslednje), in Slovak Telekom/Komisija (C-165/19 P, EU:C:2021:239, točka 50 in naslednje). Glej tudi sodbi z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige (C-52/09, EU:C:2011:83, točke od 54 do 58 in od 70 do 72), in z dne 10. julija 2014, Telefónica in Telefónica de España/Komisija (C-295/12 P, EU:C:2014:2062, točki 75 in 96).

57      Točka 331 in naslednje ter točka 652 obrazložitve spornega sklepa; točka 223 ter točke od 237 do 240 izpodbijane sodbe.

58      Sodbe z dne 14. oktobra 2010, Deutsche Telekom/Komisija (C-280/08 P, EU:C:2010:603); z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige (C-52/09, EU:C:2011:83); z dne 10. julija 2014, Telefónica in Telefónica de España/Komisija (C-295/12 P, EU:C:2014:2062), in z dne 25. marca 2021, Deutsche Telekom/Komisija (C-152/19 P, EU:C:2021:238) in Slovak Telekom/Komisija (C-165/19 P, EU:C:2021:239).

59      Glej položaje, opisane v sodbah z dne 14. oktobra 2010, Deutsche Telekom/Komisija (C-280/08 P, EU:C:2010:603, točka 4), in z dne 25. marca 2021, Deutsche Telekom/Komisija (C-152/19 P, EU:C:2021:238, točka 16), in Slovak Telekom/Komisija (C-165/19 P, EU:C:2021:239, točka 16).

60      Glej točki 287 in 288 izpodbijane sodbe, v skladu s katerima neenako obravnavanje ne izhaja iz objektivne razlike med dvema vrstama zadetkov iskanja, ampak iz izbire družbe Google, da manj ugodno obravnava zadetke iskanja konkurenčnih storitev primerjave proizvodov kot zadetke svoje storitve primerjave proizvodov, tako da zanje uporabi manj viden prikaz in razvrstitev.

61      Glej tudi točko 61 izpodbijane sodbe.

62      Točka 224 izpodbijane sodbe.

63      Točka 227 izpodbijane sodbe.

64      Točka 228 izpodbijane sodbe.

65      Točka 226 izpodbijane sodbe s sklicevanjem na točke od 285 do 305, 544, 568, 580 in 588 obrazložitve spornega sklepa.

66      V tem smislu samo točka 239 izpodbijane sodbe.

67      Glej točko 335 in naslednje obrazložitve spornega sklepa s sklicevanjem na sodno prakso v zvezi s primeri cenovnih škarij.

68      Naslov tega oddelka v izvirni angleški različici določa: „The Conduct has potential anti-competitive effects on several markets“.

69      Izvirna različica v angleškem jeziku določa: „… the Conduct is capable of leading competing comparison shopping services to cease providing their services“ (moj poudarek).

70      Glej točke od 333 do 335 izpodbijane sodbe, ki napotujejo na točko 414 in naslednje obrazložitve spornega sklepa, s katerimi je Splošno sodišče zavrnilo drugi del drugega tožbenega razloga.

71      Glej tudi točke 136, 139, od 142 do 145 in 158 izpodbijane sodbe.

72      Glej v tem smislu sodbo z dne 3. decembra 2015, Italija/Komisija (C-280/14 P, EU:C:2015:792, točka 43 in navedena sodna praksa).

73      Točka 168 izpodbijane sodbe.

74      Točka 169 izpodbijane sodbe s sklicevanjem na oddelke od 7.2.2 do 7.2.4 spornega sklepa.

75      Točki 170 in 171 izpodbijane sodbe.

76      Točka 172 izpodbijane sodbe.

77      Točka 539 in naslednje obrazložitve tega sklepa.

78      Točka 173 izpodbijane sodbe.

79      Točki 174 in 175 izpodbijane sodbe (moj poudarek).

80      V tem smislu sodbi z dne 12. januarja 2023, Lietuvos geležinkeliai/Komisija (C-42/21 P, EU:C:2023:12, točka 78), in z dne 19. januarja 2023, Unilever Italia Mkt. Operations (C-680/20, EU:C:2023:33, točki 40 in 44 ter navedena sodna praksa). Prav tako sklepni predlogi generalnega pravobranilca A. Rantosa v zadevi Lietuvos geležinkeliai/Komisija (C-42/21 P, EU:C:2022:537, točka 92).

81      Točka 195 izpodbijane sodbe.

82      Točka 196 izpodbijane sodbe.

83      Točka 197 izpodbijane sodbe.

84      Točke 180, 182 in 183 izpodbijane sodbe.

85      Točke od 176 do 184 izpodbijane sodbe.

86      Točka 180 izpodbijane sodbe; glej tudi točko 240 ter točko 279 in naslednje te sodbe.

87      Točke od 176 do 179 izpodbijane sodbe.

88      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji (UL 2015, L 310, str. 1).

89      Točka 180 izpodbijane sodbe.

90      Točke od 181 do 184 izpodbijane sodbe.

91      V zvezi s to prepovedjo nadomestitve glej sodbe z dne 10. aprila 2014, Areva in drugi/Komisija (C-247/11 P in C-253/11 P, EU:C:2014:257, točka 56); z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija (C-603/13 P, EU:C:2016:38, točka 73), in z dne 28. septembra 2023, Ryanair/Komisija (C-321/21 P, EU:C:2023:713, točka 105).

92      Glej tudi točko 83 in naslednje teh sklepnih predlogov.

93      „Poleg tega je mogoče zaradi celovitosti ugotoviti […]“. „It may be observed, for the sake of completeness…“ v angleški jezikovni različici; še jasneje v francoski jezikovni različici: „Il peut d’ailleurs être observé, à titre surabondant …“.

94      Glej tudi točko 378 in naslednje obrazložitve spornega sklepa ter točko 168 izpodbijane sodbe.

95      Točka 589 in naslednje obrazložitve tega sklepa.

96      Glej v zvezi s kršitvijo člena 101 PDEU sodbe z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi (C-307/18, EU:C:2020:52, točke od 118 do 121); z dne 2. aprila 2020, Budapest Bank in drugi (C-228/18, EU:C:2020:265, točka 55 in navedena sodna praksa), in z dne 18. novembra 2021, Visma Enterprise (C-306/20, EU:C:2021:935, točka 74). Glej tudi moje sklepne predloge v zadevi Komisija/Servier in Servier Laboratories (C-176/19 P, EU:C:2022:576, točka 288 in naslednje).

97      Oddelek 7.2.3.2 ter točka 464 in naslednje ter 523 in naslednje obrazložitve spornega sklepa.

98      Glej zlasti točko 392 izpodbijane sodbe.

99      V tem smislu ni mogoče izpodbijati niti trditve Splošnega sodišča v točki 377 izpodbijane sodbe.

100      Točka 344 in naslednje ter 589 in naslednje obrazložitve tega sklepa.

101      Glej v zvezi s tem točke 568, 577, 588 in 590 izpodbijane sodbe.

102      Ob sklicevanju na ugotovitve iz točk 420, 506 in od 520 do 526 izpodbijane sodbe.

103      V zvezi s tem se Splošno sodišče sklicuje na ugotovitev iz točke 441 izpodbijane sodbe.

104      V tem smislu sodba z dne 6. oktobra 2015, Post Danmark (C-23/14, EU:C:2015:651, točka 53).

105      Glej sodbi z dne 6. oktobra 2015, Post Danmark (C-23/14, EU:C:2015:651, točka 54), in z dne 19. januarja 2023, Unilever Italia Mkt. Operations (C-680/20, EU:C:2023:33, točka 56 na koncu).

106      V tem smislu sodbe z dne 27. marca 2012, Post Danmark (C-209/10, EU:C:2012:172, točki 21 in 22); z dne 6. septembra 2017, Intel/Komisija (C-413/14 P, EU:C:2017:632, točka 134), in z dne 12. maja 2022, Servizio Elettrico Nazionale in drugi (C-377/20, EU:C:2022:379, točka 45).

107      Vendar glej sklepne predloge generalnega pravobranilca A. Rantosa v zadevi Servizio Elettrico Nazionale in drugi (C-377/20, EU:C:2021:998, točka 45), ki to sodno prakso razume tako, da ščiti le najbolj učinkovita podjetja, ki lahko delujejo kot spodbuda za konkurenčnost trga, ne pa manj sposobnih in manj učinkovitih podjetij.

108      V tem smislu sodba z dne 6. oktobra 2015, Post Danmark (C-23/14, EU:C:2015:651, točka 60).

109      Glej v tem smislu moje sklepne predloge v zadevi Post Danmark (C-23/14, EU:C:2015:343, točki 71 in 73).

110      Sodbi z dne 6. oktobra 2015, Post Danmark (C-23/14, EU:C:2015:651, točka 59), in z dne 12. maja 2022, Servizio Elettrico Nazionale in drugi (C-377/20, EU:C:2022:379, točka 101). Glej tudi moje sklepne predloge v zadevi Post Danmark (C-23/14, EU:C:2015:343, točke od 71 do 73).

111      Sodba z dne 12. maja 2022, Servizio Elettrico Nazionale in drugi (C-377/20, EU:C:2022:379, točka 82), ne omogoča drugačnega razumevanja. Kar zadeva prakse izrinjenja, je Sodišče v njej merilo enako učinkovitega konkurenta opredelilo kot eno od meril, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, ali ravnanje podjetja s prevladujočim položajem temelji na uporabi sredstev običajne konkurence, le, če ga je mogoče preučiti (moj poudarek).

112      Sodbe z dne 6. oktobra 2015, Post Danmark (C-23/14, EU:C:2015:651, točke od 57 do 61); z dne 12. maja 2022, Servizio Elettrico Nazionale in drugi (C-377/20, EU:C:2022:379, točki 81 in 82), in z dne 19. januarja 2023, Unilever Italia Mkt. Operations (C-680/20, EU:C:2023:33, točke od 56 do 58); glej tudi moje sklepne predloge v zadevi Post Danmark (C-23/14, EU:C:2015:343, točki 61 in 63 ter od 71 do 74).

113      Glej a contrario sodbo z dne 6. septembra 2017, Intel/Komisija (C-413/14 P, EU:C:2017:632, točka 141).

114      Glej točko 23 in naslednje sporočila Komisije – Navodila glede prednostnih nalog izvrševanja Komisije pri uporabi člena [102 PDEU] za izključevalna ravnanja, s katerimi prevladujoča podjetja zlorabljajo svoj položaj (UL 2009, C 45, str. 7). Glej tudi moje sklepne predloge v zadevi Post Danmark (C-23/14, EU:C:2015:343, točki 59 in 60).

115      Sodba z dne 19. januarja 2023, Unilever Italia Mkt. Operations (C-680/20, EU:C:2023:33, točka 59).