Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MACIEJA SZPUNARJA,
predstavljeni 11. januarja 2024(1)
Zadeva C‑632/22
AB Volvo
proti
Transsaqui SL,
ob udeležbi
Ministerio Fiscal
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija))
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Kartel tovornjakov – Odškodninska tožba – Vročitev pisanja o začetku postopka hčerinski družbi matične družbe – Uredba (ES) št. 1393/2007)
1. Obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) daje Sodišču priložnost, da razjasni področje uporabe Uredbe (ES) št. 1393/2007(2) v položaju, v katerem namerava tožeča stranka vročiti pisanje o začetku postopka hčerinski družbi družbe, proti kateri namerava vložiti odškodninsko tožbo.
2. Ključno vprašanje je, ali se glede na sodbo Sodišča Sumal,(3) v kateri je Sodišče ugotovilo, da je v okoliščinah kartela tovornjakov, glede katerega je Evropska komisija naložila sankcije, odškodninske tožbe zaradi kršitve pravil Unije o konkurenci („private enforcement“) mogoče vložiti tako zoper matično družbo kot zoper njene hčerinske družbe, pisanja o začetku postopka proti matični družbi lahko vročijo njeni hčerinski družbi.
Pravni okvir
Pravo Evropske unije
3. Člen 1 Uredbe št. 1393/2007, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:
„Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, kadar je treba poslati sodno ali izvensodno pisanje iz ene države članice v drugo državo članico z namenom vročitve v slednji državi članici. Ne uporablja se zlasti za davčne, carinske ali upravne zadeve ali za odgovornost države za dejanja in opustitve dejanj pri izvajanju javne oblasti (,acta iure imperii‘).“
Špansko pravo
4. Člen 24 španske ustave določa:
„1. Vsakdo ima pri uveljavljanju svojih pravic in legitimnih interesov pravico do učinkovitega sodnega varstva, ne da bi lahko v kakršnem koli primeru prišlo do tega, da ni zagotovljena obramba.
2. Poleg tega ima vsakdo pravico do z zakonom vnaprej določenega rednega sodišča; do obrambe in do pomoči zagovornika; do seznanitve z obtožbo zoper njega; do javnega sojenja brez nepotrebnega odlašanja in z vsemi jamstvi; do izvajanja dokazov, potrebnih za njegovo obrambo, do tega, da ni dolžan izpovedati zoper sebe; da ni dolžan priznati krivde, in do domneve nedolžnosti.“
5. Člen 155 Ley 1/2000 de Enjuiciamiento Civil (zakon 1/2000 o zakoniku o civilnem postopku) z dne 7. januarja 2000(4) v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari, naslovljen „Dejanja obveščanja strank, ki se še niso udeležile postopka ali ki jih ne zastopa pooblaščenec. Prebivališče ali sedež.“, določa:
„1. Kadar strank ne zastopa pooblaščenec ali gre za prvo vročitev ali vabilo toženi stranki, se dejanja obveščanja izvedejo s pošiljanjem na naslov prebivališča ali sedeža strank.
[…]
3. Za namene dejanj obveščanja se lahko kot naslov za vročanje opredeli naslov, ki je naveden v registru prebivalstva ali ki je uradno razviden za druge namene, pa tudi tisti, ki je naveden v uradnem registru ali v objavah poklicnih združenj, kadar gre za podjetja oziroma druge subjekte ali osebe, ki opravljajo poklic, za katerega se morajo obvezno pridružiti poklicni organizaciji. Kot prebivališče ali sedež za navedene namene se lahko opredeli tudi kraj, kjer se izvaja poklicna dejavnost ali delo, ki ni občasno.
[…]
Če je tožba vložena proti pravni osebi, se lahko kot naslov za vročanje navede tudi prebivališče ali sedež kogar koli, ki nastopa kot upravljavec, vodja ali zastopnik gospodarske družbe ali kot predsednik, član ali upravitelj katerega koli združenja, ki je navedeno v uradnem registru.“
Dejansko stanje v sporu o glavni stvari, postopek in vprašanji za predhodno odločanje
6. V letu 2008 je družba Transsaqui SL kupila dva tovornjaka Volvo.
7. Komisija je 19. julija 2016 sprejela sklep v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992(5) (Zadeva AT.39824 – Tovornjaki) (notificirano pod dokumentarno številko C(2016) 4673) (v nadaljevanju: sklep Komisije z dne 19. julija 2016).(6) Med naslovniki tega sklepa je bila družba AB Volvo. V njem je Komisija ugotovila, da je več proizvajalcev tovornjakov, tudi Volvo, sodelovalo v kartelu v obliki enotne in trajajoče kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP. Ugotovljeno je bilo, da so naslovniki sklepa sodelovali pri nedovoljenem dogovarjanju in/ali so za to odgovorni. Nedovoljeni dogovori so vključevali sporazume in/ali usklajena ravnanja v zvezi z določanjem cen in povišanjem bruto cen za uskladitev bruto cen v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) ter časovni okvir in prenos stroškov za uvedbo tehnologij z nizkimi emisijami v skladu s standardi Euro od 3 do 6. Glede družbe Volvo je bilo ugotovljeno, da je kršitev trajala od 17. januarja 1997 do 18. januarja 2011.
8. Družba Transsaqui je 12. julija 2018 pri Juzgado de lo Mercantil nº1 de Valencia (sodišče za gospodarske spore št. 1 v Valencii, Španija) proti družbi Volvo vložila tožbo, s katero je zahtevala odškodnino za škodo zaradi previsoke cene, ki ji je bila postavljena v okviru kartela tovornjakov, ugotovljenega s sklepom Komisije z dne 19. julija 2016. Znesek zahtevka je znašal 24.420,69 EUR in je ustrezal navedeni previsoki ceni. Kot pravno podlago za tožbo je družba Transsaqui navedla člena 72 in 76 Ley 15/2007 de Defensa de la Competencia (zakon 15/2007 o varstvu konkurence) z dne 3. julija 2007(7), sklep Komisije z dne 19. julija 2016 ter Direktivo 2014/104/EU(8).
9. Čeprav ima družba Volvo sedež registriran v Göteborgu (Švedska), je družba Transsaqui kot naslov družbe Volvo za vročanje vabila za namene odgovora na tožbo navedla naslov njene hčerinske družbe v Španiji, Volvo Group España, SAU, ki je v Madridu (Španija).
10. Juzgado de lo Mercantil nº1 de Valencia (sodišče za gospodarske spore št. 1 v Valencii) je tožbi ugodilo, nato pa so bili izvodi tožbe in priloženih pisanj s priporočeno pošiljko poslani na sedež družbe Volvo Group España v Madridu. Vendar je bil sprejem pošiljke zavrnjen z ročno napisanim sporočilom, v katerem je bil naveden naslov družbe Volvo na Švedskem. Glede na to je Juzgado de lo Mercantil nº1 de Valencia (sodišče za gospodarske spore št. 1 v Valencii) družbi Transsaqui odobrilo obravnavo, da bi lahko o zadevi podala stališča. Družba Transsaqui je trdila, da je ravnanje družbe Volvo Group España, in sicer zavrnitev vročitve vabila za odgovor na tožbo proti družbi Volvo, samo mahinacija, storjena v slabi veri, zato da bi se postopek zavlekel, saj je imela zadnjenavedena v lasti 100 % kapitala prvonavedene, torej sta v skladu s konkurenčnim pravom del istega podjetja.
11. Juzgado de lo Mercantil nº1 de Valencia (sodišče za gospodarske spore št. 1 v Valencii) je s sklepom z dne 22. maja 2019 odredilo, naj se vročitev toženi stranki, družbi Volvo, v skladu z „načelom enotnosti podjetja“ opravi na sedežu njene hčerinske družbe Volvo Group España. Zato je sodiščem v Madridu poslalo zaprosilo za pravosodno sodelovanje. Tako je bil 5. septembra 2019 po madridskih sodiščih opravljen poskus vročitve na navedenem naslovu, vendar je odvetnik, ki se je predstavil kot „pravni zastopnik družbe Volvo Group España“, vročitev zavrnil, češ da jo je treba opraviti na sedežu družbe Volvo na Švedskem. Drugi poskus vročitve na sedežu hčerinske družbe, ki so ga izvedla madridska sodišča, je bil uspešen. Vročitev je sprejela oseba, ki je trdila, da je iz pravne službe.
12. Ker je Juzgado de lo Mercantil nº1 de Valencia (sodišče za gospodarske spore št. 1 v Valencii) menilo, da je bila vročitev pravilno opravljena, in ker se družba Volvo, ki so ji bila pisanja vročena, v določenem roku ni spustila v postopek, je bila tožena stranka razglašena za nenavzočo in postopek se je nadaljeval. Vročitev ustreznega sklepa družbi Volvo je bila poskušena na sedežu njene hčerinske družbe, Volvo Group España, vendar je ta družba vročitev spet zavrnila, ker naj ne bi bila pravi naslov. Juzgado de lo Mercantil nº1 de Valencia (sodišče za gospodarske spore št. 1 v Valencii) je 26. februarja 2020 izdalo sodbo, s katero je tožbi družbe Transsaqui ugodilo ter družbi Volvo naložilo plačilo odškodnine družbi Transsaqui v znesku 24.420,69 EUR z zakonitimi obrestmi in plačilo stroškov.
13. Juzgado de lo Mercantil nº1 de Valencia (sodišče za gospodarske spore št. 1 v Valencii) je navedeno sodbo vročilo družbi Volvo s priporočenim pismom na sedežu hčerinske družbe v Madridu, kjer jo je sprejela tam navzoča oseba, ki je povratnico podpisala 10. marca 2020. Ker je bila sodba pravnomočna, so bili nato v skladu s predlogom družbe Transsaqui odmerjeni stroški. Sodišče je za predložitev stališč o tem obvestilo družbo Volvo na navedenem naslovu v Madridu in povratnica o tem obvestilu je bila podpisana. Ker tožena stranka stroškov ni izpodbijala v določenem roku, jih je sodišče potrdilo v znesku 8310,64 EUR in sklep vročilo družbi Volvo s priporočenim pismom, poslanim na sedež hčerinske družbe v Madridu, kjer je bila povratnica podpisana. Na predlog družbe Transsaqui je bila sodba izvršena, zoper premoženje družbe Volvo pa izdan poziv k plačilu, in sicer s sodnima sklepoma, ki sta bila 17. marca 2021 vročena na sedežu hčerinske družbe Volvo Group España.
14. V nadaljnjih pisanjih, predloženih Juzgado de lo Mercantil nº1 de Valencia (sodišče za gospodarske spore št. 1 v Valencii) v odgovor na vsak poskus sodnega obveščanja, je družba Volvo Group España pojasnila razloge, iz katerih je zavrnila sprejem vročitev in obvestil, naslovljenih na družbo Volvo, saj ima ta sedež na Švedskem. Med drugim je trdila, prvič, da čeprav sta družbi Volvo Group España in Volvo del iste skupine podjetij, imata ločeno pravno osebnost in prva nima statusa upravljavca druge niti ni pooblaščena za sprejemanje vročitev v njenem imenu; drugič, da je v skladu s špansko procesno zakonodajo treba vročitev vabila toženi stranki opraviti na njenem sedežu in da je več španskih sodišč v sporih v zvezi s kartelom tovornjakov odločilo, da je kljub povezanosti družb pravilna vročitev na sedežu tožene matične družbe, ki je v drugi državi članici, ne pa na sedežu hčerinske družbe v Španiji; tretjič, da je v primerih, v katerih ima tožena družba sedež v drugi državi članici Evropske unije, vročitev treba opraviti v skladu z Uredbo št. 1393/2007; in četrtič, da tožeča stranka ne more zaobiti predpisov, ki urejajo vročanje vabila, z uporabo alternativnih naslovov, ki ne pripadajo toženi stranki, saj sicer obstaja razlog za revizijo sodbe.
15. Družba Volvo je 15. junija 2021 pri Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), predložitvenem sodišču, vložila predlog za revizijo pravnomočne sodbe, ki jo je Juzgado de lo Mercantil nº1 de Valencia (sodišče za gospodarske spore št. 1 v Valencii) izdalo v nenavzočnosti tožene stranke in s katero je tej naložilo, naj družbi Transsaqui plača odškodnino zaradi kršitve konkurenčnega prava. Navedla je, da ta predlog vlaga v zakonskem roku treh mesecev od seznanitve z razlogom za revizijo, saj je bila z obsodilno sodbo „posredno seznanjena“ ob vročitvi sklepov o izvršitvi sodbe na sedežu njene hčerinske družbe v Španiji 17. marca 2021.
16. Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) v povezavi s členom 101 PDEU razlagati tako, da nasprotuje temu, da se vabilo matični družbi, ki ima sedež registriran v drugi državi članici, vroči na sedežu njene hčerinske družbe.
17. V teh okoliščinah je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) s sklepom z dne 7. oktobra 2022, ki je na Sodišče prispel 10. oktobra 2022, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je v okoliščinah spora v zvezi s kartelom tovornjakov, opisanih v tem sklepu, člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s členom 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije mogoče razlagati tako, da je bila pravilno izvedena vročitev matični družbi, zoper katero je vložena odškodninska tožba iz naslova škode, povzročene zaradi ravnanja, ki je omejevalo konkurenco, če je bila ta vročitev izvedena (ali nameravana biti izvedena) na sedežu hčerinske družbe s sedežem v državi, v kateri poteka sodni postopek, matična družba s sedežem v drugi državi članici pa se ni udeležila postopka in ostaja nenavzoča?
2. Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen, ali je ta razlaga člena 47 Listine skladna s členom 53 Listine glede na sodno prakso Tribunal Constitucional (ustavno sodišče, Španija) o vročanju matičnim družbam s sedežem v drugi državi članici v sporih v zvezi s kartelom tovornjakov?“
18. Pisna stališča so predložile družbi Volvo in Transsaqui, češka in španska vlada ter Komisija. Obravnave 18. oktobra 2023 so se udeležile družbi Volvo in Transsaqui, španska vlada in Komisija.
Presoja
Prvo vprašanje
19. S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu želi ugotoviti, ali člen 101 PDEU in člen 47 Listine dopuščata, da se pravna pisanja, naslovljena na matično družbo s sedežem v eni državi članici, veljavno vročijo njeni hčerinski družbi v drugi državi članici.
Uvodne ugotovitve
20. Glede na informacije v predložitvenem sklepu zadeva, ki se obravnava pred nacionalnim sodiščem, spada na področje uporabe Uredbe št. 1215/2012(9). Na podlagi določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici načeloma tožene pred sodišči te države članice.(10) Vendar so lahko med drugim v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti tožene pred sodišči druge države članice. V takem primeru so lahko osebe s stalnim prebivališčem v eni državi članici tožene v drugi državi članici pred sodišči v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka.(11)
21. Družba Transsaaqui je iz Španije. Tovornjaka sta bila nabavljena v Španiji, kjer je nastala škoda. Skladno z ustaljeno prakso Sodišča imajo torej španska sodišča po členu 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 pristojnost, da obravnavajo tožbo, s katero se uveljavlja nepogodbena odgovornost družbe s sedežem na Švedskem, kolikor se je škodni dogodek zgodil v kraju, kjer imajo pristojnost.
Uredba št. 1393/2007
22. Čeprav stranki iz postopka v glavni stvari očitno ne prerekata pristojnosti španskih sodišč, se ne strinjata glede tega, ali bi na podlagi določb Uredbe št. 1393/2007 moralo biti pisanje o začetku postopka iz Španije vročeno na Švedskem.
23. Družba Volvo trdi, da bi bilo treba vročitev pisanja o začetku postopka opraviti v skladu s to uredbo in da se družba Transsaqui ne more izogniti določbam, ki urejajo vročitev pisanja o začetku postopka, z uporabo alternativnih naslovov, ki niso povezani z družbo Volvo. Družba Transsaqui trdi, da družba Volvo ravna postopkovno slaboverno in da družba Volvo in njena hčerinska družba v Španiji za namene konkurenčnega prava tvorita eno podjetje, čeprav imata ločeni pravni osebnosti, ter nazadnje, da tožbe ne bi mogla vložiti, če bi morala plačati stroške prevoda v švedščino.
24. Glede na ta spor je pred preučitvijo določb, na kateri se nacionalno sodišče eksplicitno sklicuje v prvem vprašanju,(12) treba ugotoviti, ali so za obravnavano zadevo pomembne določbe Uredbe št. 1393/2007.
– Področje uporabe
25. Za pravilno delovanje notranjega trga je potrebna določena stopnja ureditve in harmonizacije na področju mednarodnega civilnega postopka, zato zakonodajalec Unije(13) postopoma sprejema okvir, ki določa usklajevanje civilnih postopkov med državami članicami,(14) pa tudi pravosodno sodelovanje. Pošiljanje pisanj za vročitev med državami članicami spada v zadnjo kategorijo. S tem namenom(15) Uredba št. 1393/2007 določa soroden mehanizem vročanja sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah med državami članicami.
26. Na podlagi Uredbe št. 1393/2007 sta dva glavna načina za vročanje sodnih pisanj: (i) neposredno vročanje, kar pomeni, da lahko prosilec pisanja vroči neposredno naslovniku po pooblaščenih osebah v državi članici, kjer se vročitev opravlja, in (ii) pošiljanje po pristojnih organih, ko lahko prosilec pisanje pošlje pristojnim organom v državi članici, v kateri naj se vročitev opravi. Pristojni organi nato pisanje vročijo naslovniku v skladu z nacionalno zakonodajo te države članice.
27. Razume se, da Uredba št. 1393/2007 obravnava predvsem način, na katerega se pisanja pošljejo za vročitev.
28. Vprašanje, ali in kdaj se pisanja pošljejo za vročitev je verjetno bolj zapleteno. Člen 1(1) Uredbe št. 1393/2007 določa, da se ta uporablja v „civilnih in gospodarskih zadevah, kadar je treba poslati sodno ali izvensodno pisanje iz ene države članice v drugo državo članico z namenom vročitve v slednji državi članici“.(16) Tako se postavlja vprašanje, katero pravo določa, ali je pisanja treba vročiti v tujini: sama uredba ali nacionalna zakonodaja?
29. To besedilo člena 1(1) Uredbe št. 1393/2007 je mogoče razumeti, kot da je področje uporabe Uredbe št. 1393/2007 določeno izključno z nacionalno zakonodajo,(17) kar bi pomenilo, da imajo države članice prednost pri določanju, ali in kdaj naj se pisanja pošljejo za vročitev.
30. Doslej je Sodišče odločalo drugače.
31. V sodbi Alder(18) je bilo zaprošeno za presojo, ali je s pravom Unije skladno nacionalno procesno pravo, ki določa, da se sodna pisanja, naslovljena (iz države članice A) na stranko, ki ima stalno ali običajno prebivališče v drugi državi članici (državi članici B), vložijo v spis (ki je v državi članici A) in se s tem štejejo za vročena, če ta stranka ni določila pooblaščenca za sprejemanje pisanj s prebivališčem v državi članici, v kateri poteka sodni postopek (državi članici A).
32. V sodbi Alder(19) je Sodišče zavrnilo trditev, da se področje uporabe Uredbe št. 1393/2007 določi z nacionalnim procesnim pravom. Ugotovilo je, da člen 1(1) Uredbe št. 1393/2007 nasprotuje obravnavanemu civilnemu procesnemu pravu. Sodišče je iz sistematične razlage uvodnih izjav in določb Uredbe št. 1393/2007 v povezavi s sklepanjem a contrario v bistvu sklepalo na naslednje: ker je samo v členu 1(2) uredbe(20) in uvodni izjavi 8(21) izrecno omenjen položaj, v katerem se uredba ne uporablja, se uporablja v vseh drugih okoliščinah. Zlasti je Sodišče izrecno potrdilo sklepne predloge generalnega pravobranilca Y. Bota(22) in presodilo, da razen v dveh zgoraj omenjenih položajih(23) „vročitev sodnega pisanja, kadar naslovnik takega pisanja prebiva v tujini, nujno spada na področje uporabe Uredbe št. 1393/2007 in jo je zato treba, kakor določa člen 1(1) te uredbe, opraviti na načine, ki jih za to določa ta uredba“.(24)
33. Ključno, Sodišče je ugotovilo, da „[č]e bi se naloga določitve primerov, v katerih nastane ta obveznost, prepustila nacionalnemu zakonodajalcu, bi bila preprečena vsaka enotna uporaba Uredbe št. 1393/2007, ker je mogoče, da države članice glede tega sprejemajo različne rešitve“.(25)
34. Po mojem mnenju razlaga člena 1(1) Uredbe št. 1393/2007, ki jo je podalo Sodišče, popolnoma ustreza tako nemotenemu sodelovanju v civilnih in gospodarskih zadevah kakor razlogom za določbe o notranjem trgu.(26)
35. Torej je mogoče z gotovostjo domnevati, da Uredba št. 1393/2007 temelji na splošnem načelu, po katerem se morajo pisanja, naslovljena na toženo stranko s stalnim prebivališčem v drugi državi članici od tiste, v kateri je postopek sprožen, nujno vročiti v državi članici tožene stranke. To načelo je poleg tega v skladu z razlogi za celoten sistem civilnega procesnega prava Unije, v katerem ima pojem stalnega prebivališča osrednje mesto.
36. Obrobno bi omenil, da to načelo ne pomeni, da ta uredba ureja vse vidike vročanja sodnih in izvensodnih pisanj v čezmejnih položajih. Zagotovo obstajajo primeri, v katerih nekatere posebne vidike vročanja določa nacionalno pravo.(27) Toda to ne spremeni dejstva, da nacionalno pravo ne more prilagoditi položajev, v katerih vročitev pisanja osebi s stalnim prebivališčem v drugi državi članici spada na področje uredbe.
– Posledice za obravnavano zadevo
37. Če se vrnem na obravnavano zadevo, zgoraj navedeno razlogovanje pomeni, da se določbe Uredbe št. 1393/2007 uporabljajo.
38. Obstaja soglasje, da ima družba Volvo stalno prebivališče(28) v drugi državi članici (Švedska) od tiste, v kateri je bila vložena tožba zoper njo (Španija). Prav tako je sprejeto, da so družba Volvo in njene hčerinske družbe različne pravne osebe. Poleg tega družba Volvo svoje hčerinske družbe ni imenovala za pooblaščenko v Španiji za namene vročanja sodnih pisanj.
39. Posledično se mora vročitev zadevnih sodnih pisanj opraviti v skladu z določbami Uredbe št. 1393/2007. Glede tega Uredba št. 1393/2007, zato da bi se določili učinkoviti in koristni sodni postopki ter da bi se zagotovilo učinkovito izvajanje sodne oblasti, uvaja načelo neposrednega pošiljanja sodnih in izvensodnih pisanj med subjekti, ki jih imenujejo države članice.
40. V zvezi s tem je, kot je poudarila Komisija, načelo, da je toženec v civilnem postopku upravičen, da se mu pisanje o začetku postopka vroči osebno in dovolj zgodaj, da lahko pripravi obrambo, temeljni element pravice do poštenega sojenja. Tukaj tako člen 28 Uredbe št. 1215/2012 kakor člen 19 Uredbe št. 1393/2007 zagotavljata pravice toženih strank, ki se niso spustile v postopek. V takem primeru mora predložitveno sodišče prekiniti postopek, dokler se ne ugotovi, da je bilo pisanje toženi stranki vročeno v skladu z Uredbo št. 1393/2007.
41. Torej je matična družba, ustanovljena v drugi državi članici (Švedski), upravičena, da se ne spusti v postopek, če je bilo pisanje o začetku postopka vročeno na sedežu njene hčerinske družbe, ustanovljene v drugi državi članici (Španiji). Podobno od hčerinske družbe (ki je v Španiji) ni mogoče zahtevati, da sprejme vročitev pisanja o začetku postopka, ki je naslovljeno na njeno matično družbo, ustanovljeno v drugi državi članici (Švedski).
Člen 101 PDEU in člen 47 Listine
42. Zdaj bom preučil, ali člen 101 PDEU in člen 47 Listine to začasno ugotovitev postavljata pod vprašaj.
43. Družba Volvo navaja, da odškodninske tožbe za povrnitev škode, povzročene s kršitvijo konkurenčnega prava, popolnoma spadajo na stvarno področje Uredbe št. 1393/2007 in da uporabe te uredbe za pravna sredstva v zadevah s področja konkurence na splošno ali tista, ki temeljijo na sklepu Komisije z dne 19. julija 2016, ni mogoče izključiti na podlagi člena 47 Listine in člena 101 PDEU.
44. Češka vlada in Komisija se v bistvu strinjata s to presojo.
45. Po drugi strani družba Transsaqui iz sodbe Sumal sklepa, da je pojem „gospodarska enota ali podjetje“, oblikovan v tej sodbi, uporabljiv tudi na procesnem področju, saj je Sodišče v navedeni sodbi ugotovilo, da je v okoliščinah kartela mogoče tožiti hčerinsko družbo.
46. Ob upoštevanju te sodbe družba Transsaqui meni, da glede na to, da je proti hčerinski družbi mogoče vložiti tožbo ter je lahko z matično družbo solidarno odgovorna za škodo, povzročeno v okviru kartela, ker tvorita eno in isto podjetje, mora biti mogoče, da je hčerinska družba naslovnica vabila, ki se vroča podjetju.
47. Družba Transsaqui dodaja, da v obravnavani zadevi zaradi ekonomičnosti postopka ne bi bilo smiselno vabilo vročiti na Švedskem, ko pa je bilo pravno dejanje, ki je podlaga za postopek, namreč prodaja tovornjakov, izvedeno v Španiji.
48. Družba Transsaqui meni, da se člen 47 Listine v povezavi s členom 101 PDEU lahko razlaga tako, da je bilo matični družbi, proti kateri je bila vložena odškodninska tožba zaradi škode, povzročene s kartelom, vabilo veljavno vročeno, če je bila vročitev pisanja o začetku postopka, opravljena na naslovu njene hčerinske družbe, ki ima sedež v državi, v kateri poteka sodni postopek, matična družba, ki ima sedež v drugi državi članici, pa se ni spustila v postopek in ostaja nenavzoča.
49. V sodbi Sumal je Sodišče razsodilo, da je v okviru odškodninske tožbe, ki temelji na obstoju kršitve člena 101 PDEU, ki jo je Komisija ugotovila v sklepu, pravni subjekt, ki v tem sklepu ni opredeljen kot kršitelj konkurenčnega prava, na tej podlagi lahko vseeno odgovoren zaradi kršitvenega ravnanja drugega pravnega subjekta, če sta ta subjekta del iste gospodarske enote in tako tvorita podjetje, ki je kršitelj v smislu člena 101 PDEU.(29) V zvezi s tem je Sodišče poudarilo, da je določitev subjekta, ki mora povrniti škodo, povzročeno s kršitvijo člena 101 PDEU, urejena neposredno s pravom Unije(30) in da je pojem „podjetje“ v smislu člena 101 PDEU avtonomen pojem prava Unije.(31)
50. Po mojem mnenju člen 101 PDEU in člen 47 Listine ne postavljata pod vprašaj temeljnega načela, ki izhaja iz Uredbe št. 1393/2007, da se morajo pisanja, naslovljena na toženo stranko s sedežem v drugi državi članici, vročiti v tej državi članici. Povedano drugače, v obravnavanem primeru se uporaba določb Uredbe št. 1393/2007 ne more in ne sme opustiti. Čisto preprosto, v sodbi Sumal ni ničesar, kar bi kazalo na to.
51. Prvič, razlogovanje Sodišča v sodbi Sumal je bilo osredotočeno izključno na materialnopravne preudarke. Pri tem je običajno, da se zagotovi neka prožnost, tako da lahko oškodovanci protikonkurenčnega ravnanja uveljavljajo ustrezna pravna sredstva. Za posameznika je ključno, da ve, na kateri subjekt se mora obrniti za odškodnino. V tem okviru pojem „gospodarska enota“ preprečuje, da bi tožena stranka na primer prenesla kapital z matične družbe na hčerinsko in obratno. S tem, da se je Sodišče osredotočilo na „isto gospodarsko enoto“, je pravno stvarnost uskladilo z gospodarsko. Nasprotno pa je pri pravilih, ki urejajo načine vročitve pisanja o začetku postopka, treba preprečiti vsakršno dvoumje. To je navsezadnje temeljni vidik pravice do obrambe v civilnem postopku.
52. Drugič, spoštovanje vseh zahtev, ki urejajo pravilno vročitev sodnega pisanja, je kočljivo vprašanje, zlasti glede na procesne učinke, ki jih vročitev povzroči. Na primer, civilni postopek navadno zakonsko in uradno začne teči takoj, ko je vročeno pisanje o začetku postopka. Po drugi strani je lahko nevročitev ali nepravilna vročitev razlog za zavrnitev priznanja(32) ali izvršitve sodbe.(33) Splošneje, pravilna vročitev sodnega pisanja je vprašanje poštenosti postopka.
53. Tretjič, oslabitev učinka določb Uredbe št. 1393/2007 s tem, da bi dopustili, da se pisanje vroči drugi (pravni) osebi (in casu hčerinski družbi), bi lahko končno pripeljala do medsebojnega nezaupanja pri pravosodnem sodelovanju. Medsebojno zaupanje pomeni in temelji na predpostavki, da so bile procesne zahteve – zlasti tiste, ki izvirajo neposredno iz prava Unije (in casu Uredbe št. 1393/2007) – upoštevane in izpolnjene, ko se je postopek začel. Če bi določbam te uredbe dodali povezano razlago člena 101 PDEU in člena 47 Listine, to po mojem mnenju ne bi služilo pravosodnemu sodelovanju, ampak bi pomenilo majhen, vendar pomemben korak k njegovemu dejanskemu zatrtju.
54. Nazadnje želim obravnavati problem prevoda pisanj, omenjen na obravnavi. Družba Transsaqui je navedla, da bi vročitev pisanja družbi Volvo na Švedskem – v skladu z Uredbo št. 1393/2007 – za malo podjetje, kot je družba Transsaqui, pomenila znatne težave. Natančneje je navedla, da družba Volvo ne bi sprejela pisanj v španščini. Iz naslednjih razlogov menim, da je ta problem popolnoma hipotetičen. Prvič, v zadevnem sporu o glavni stvari ni bilo niti poskusa, da se pisanje o začetku postopku v skladu s to uredbo vroči na Švedskem. Drugič, nacionalno sodišče – niti implicitno – ne sprašuje o razlagi Uredbe št. 1393/2007. V teh okoliščinah bi bil vsak preudarek o tem, ali bi lahko uporaba te uredbe družbi Transsaqui preprečila dostop do sodnega varstva v tem konkretnem postopku, popolnoma hipotetičen. Končno, menim, da so taki premisleki neodvisni od glavnega pravnega problema, ki je predmet vprašanj, predloženih Sodišču v predhodno odločanje.
55. Če povzamem, v obravnavani zadevi ne vidim prostora za uporabo člena 101 PDEU in člena 47 Listine.
Direktiva 2014/104
56. Če člen 101 PDEU za obravnavano zadevo ni pomemben, potem enako velja za določbe hierarhično nižje Direktive 2014/104.
57. Zaradi celovitosti je kljub temu treba poudariti, da Direktiva 2014/104 nikakor ne obravnava vprašanja vabljenja ali vročanja sodnih pisanj. Skladno s tem je v uvodni izjavi 11 Direktive popolnoma nedvoumno in že pravno tavtološko navedeno, da kadar ne obstaja pravo Unije, odškodninske tožbe urejajo nacionalna pravila in postopki držav članic ter da morajo vsa taka pravila in predpisi upoštevati načeli učinkovitosti in enakovrednosti.
58. Ker pa procesno pravo Unije, ki se uporablja v položaju, kakršen je v obravnavani zadevi, obstaja v obliki Uredbe št. 1393/2007, glede tega za nacionalno procesno avtonomijo ter načeli učinkovitosti in enakovrednosti ni prostora. Sklicevanje na nacionalno zakonodajo v Direktivi 2014/104 ne sme spremeniti načel, določenih s pravom Unije, kot je splošno načelo iz Uredbe št. 1393/2007, da se morajo pisanja, naslovljena na toženo stranko s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v drugi državi članici od tiste, v kateri je bil postopek začet, nujno vročiti v državi članici tožene stranke.
Končne ugotovitve
59. Nazadnje želim poudariti, da se po moji vednosti Sodišče že zaveda spornega problema v sodbi Sumal. Generalni pravobranilec G. Pitruzzella namreč v sklepnih predlogih v navedeni zadevi, ki jim je Sodišče v bistvu sledilo, izrecno priznava, da „se s tem, da ima oškodovanec možnost, da ukrepa zoper hčerinsko družbo s sedežem v njegovi državi članici, preprečijo zapleteni postopki, povezani z vročanjem tožbe in izrekom morebitne sodbe o ugotovitvi odgovornosti v tujini“.(34) S to trditvijo se lahko samo strinjam. Preprosto rečeno, tožeče stranke imajo na izbiro, da tožijo matično družbo, hčerinsko družbo ali obe. Glede procesnega prava, ki se uporabi v vsakem od teh položajev, pa izbire ni. Tožeča stranka ne more izbirati, kar ji najbolj ustreza, v smislu, da proti hčerinski družbi vloži tožbo, pisanje o začetku postopka pa vroči matični družbi ali obratno. Vsebina posameznega položaja ne vpliva na postopek.
Predlog odgovora
60. Moj predlog odgovora na prvo vprašanje je torej, da je člen 1(1) Uredbe št. 1393/2007 treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi se sodna pisanja, naslovljena na matično družbo s sedežem v eni državi članici, veljavno vročila njeni hčerinski družbi v drugi državi članici. Člen 101 PDEU in člen 47 Listine na to ugotovitev ne vplivata.
Drugo vprašanje
61. Z drugim vprašanjem nacionalno sodišče v bistvu sprašuje, ali je ob pritrdilnem odgovoru na prvo vprašanje treba člen 53 Listine razlagati tako, da dopušča, da država članica zahteva, da se vročitev pisanja o začetku postopka opravi na registriranem sedežu družbe, na katero je pisanje naslovljeno, in ne na naslovu hčerinske družbe te družbe.
62. Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo ni treba odgovoriti. To vprašanje temelji na premisi, da če bi se s členom 47 Listine in členom 101 PDUE spremenila pravila o vročanju pisanj, določena v Uredbi št. 1393/2007, bi bilo mogoče šteti, da je sodna praksa Tribunal Constitucional (ustavno sodišče) v nasprotju s pravom Unije. Po eni strani se glede na načelo primarnosti prava Unije odgovor zdi očiten. Po drugi pa bi bilo o tem vprašanju težko nedvoumno odločiti, ne da bi natančno poznali okoliščine same sodbe ali razlogov, ki so vodili do njene izdaje, zlasti v okviru varstva temeljnih pravic po nacionalnem pravu.
63. Ker se mi nacionalna sodna praksa, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, ne zdi sporna glede na člen 101 PDEU in člen 47 Listine, je ni treba preučiti z vidika člena 53 Listine in nato po potrebi poiskati ravnotežje med morebiti nasprotujočimi si temeljnimi pravicami. Povedano drugače, določbe Uredbe št. 1393/2007 po mojem mnenju za namene obravnavane zadeve celostno obravnavajo in uravnovešajo morebitne nasprotujoče si pravice in interese različnih strank.
Predlog
64. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), odgovori:
Člen 1(1) Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000
je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi se pravna pisanja, naslovljena na matično družbo s sedežem v eni državi članici, veljavno vročila njeni hčerinski družbi v drugi državi članici.
Člen 101 PDEU in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah na to ugotovitev ne vplivata.