SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 28. junija 2011

Zadeva T‑454/09 P

Rinse van Arum

proti

Evropskemu parlamentu

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Ocenjevalno obdobje 2005 – Delno očitno nedopustna in delno očitno neutemeljena pritožba“

Predmet:      Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 10. septembra 2009 v zadevi van Arum proti Parlamentu (F‑139/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑291 in II‑A‑1‑1571), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.

Odločitev:      Pritožba se zavrne. Rinse van Arum nosi svoje stroške in stroške, ki jih je v tem postopku priglasil Evropski parlament.

Povzetek

1.      Pritožba – Razlogi – Zgolj ponovitev razlogov in trditev, predstavljenih pred Sodiščem za uslužbence – Nedopustnost

(člen 225 ES; Statut Sodišča, Priloga I, člen 11(1); Poslovnik Splošnega sodišča, člen 138(1))

2.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Dodelitev točk za delovno uspešnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

3.      Pritožba – Razlogi – Razlog, prvič naveden v okviru pritožbe – Nedopustnost

(Statut Sodišča, člen 58)

4.      Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Nadzor organa, pristojnega za imenovanja, v pritožbenem postopku – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90)

5.      Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti

(Statut Sodišča, člen 21; Poslovnik Splošnega sodišča, člena 43(1) in 44(1)(c))

6.      Pritožba – Razlogi – Napačna presoja dejstev – Nedopustnost

(Statut Sodišča, Priloga I, člen 11)

1.      Predvsem iz člena 11(1) Priloge I k Statutu Sodišča in člena 138(1), prvi pododstavek, (c) Poslovnika Splošnega sodišča izhaja, da je treba v pritožbi jasno navesti sporne elemente sodbe, katere razveljavitev je predlagana, in pravne trditve, ki posebej utemeljujejo ta predlog. Te zahteve ne izpolnjuje pritožba, v kateri so le ponovljeni razlogi in trditve, ki so bili predstavljeni že pred Sodiščem za uslužbence. Taka pritožba namreč dejansko pomeni predlog za ponovni preizkus tožbe, vložene pri Sodišču za uslužbence, za kar pa Splošno sodišče ni pristojno.

(Glej točki 26 in 27.)

Napotitev na: Splošno sodišče, 17. marec 2010, Parlament proti Collée, T‑78/09 P, točke od 20 do 22.

2.      V skladu s členom 45 Kadrovskih predpisov, ki določa, da se napredovanje izvede na podlagi primerjalne ocene uspešnosti uradnikov, upravičenih do napredovanja, dodelitev točk za delovno uspešnost, predvidena s Splošnimi določbami o izvajanju, ne temelji na ločeni preučitvi ocenjevalnega poročila vsakega uradnika, temveč na primerjavi njegove uspešnosti glede na druge uradnike. Zato dejstvo, da je dokončno ocenjevalno poročilo zanj ugodnejše kot poročilo, ki je obstajalo ob dodelitvi točk za delovno uspešnost, nujno ne pomeni, da mu je treba dodeliti dodatne točke za delovno uspešnost.

(Glej točko 67.)

Napotitev na: Splošno sodišče, zgoraj navedena sodba z dne 17. marca 2010, Parlament proti Collée, točka 61.

3.      Če bi se stranki dopustilo, da pred Splošnim sodiščem prvič uveljavlja razlog, ki ga ni uveljavljala pred Sodiščem za uslužbence, bi to pomenilo, da se ji dovoli, da Splošnemu sodišču, katerega pristojnost glede pritožb je omejena, predloži širši spor, kot je bil predložen Sodišču za uslužbence. Zato je v okviru pritožbe pristojnost Splošnega sodišča omejena na presojo pravnih ugotovitev glede razlogov, ki so bili predmet razprave na prvi stopnji.

(Glej točko 79.)

Napotitev na: Sodišče, 11. november 2004, Ramondín in drugi proti Komisiji, C‑186/02 P in C‑188/02 P, ZOdl., str. I‑10653, točka 60; Sodišče, 22. junij 2006, Storck proti UUNT, C‑25/05 P, ZOdl., str. I‑5719, točka 61.

4.      Ocenjevalna poročila vsebujejo svobodno izraženo mnenje ocenjevalcev, ne pa presoje organa, pristojnega za imenovanja. Organ, pristojen za imenovanja, zato v pritožbenem postopku zoper ocenjevalno poročilo nima pravice, da bi se − in enako velja za sodišče, ki odloča o tožbi − postavil v vlogo ocenjevalcev in izvedel izčrpen nadzor, temveč se mora omejiti na omejen nadzor.

(Glej točko 109.)

Napotitev na: Sodišče, 3. julij 1980, Grassi proti Svetu, 6/79 in 97/79, Recueil, str. II‑2141, točka 15; Splošno sodišče, 16. julij 1992, Della Pietra proti Komisiji, T‑1/91, Recueil, str. II‑2145, točka 23; Splošno sodišče, 3. oktober 2000, Cubero Vermurie proti Komisiji, T‑187/98, RecFP, str. I‑A‑195 in II‑885, točka 36; Splošno sodišče, 13. julij 2006, Vounakis proti Komisiji, T‑165/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2155 in II‑A‑735, točka 28.

5.      Besedilo tožbe mora vsebovati bistvene elemente utemeljitve tožeče stranke, pri čemer imajo priloge samo dokazno funkcijo.

(Glej točko 133.)

Napotitev na: Splošno sodišče, 5. december 2006, Angelidis proti Parlamentu, T‑416/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑317 in II‑A‑2‑1607, točki 92 in 93 ter navedena sodna praksa.

6.      Ker je v skladu s členom 11 Priloge I k Statutu Sodišča pritožba pri Splošnem sodišču omejena na pravna vprašanja, je Sodišče za uslužbence edino pristojno za ugotavljanje dejstev, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in za presojo teh dejstev.

(Glej točko 153.)

Napotitev na: Splošno sodišče, 19. marec 2010, Bianchi proti ETF, T‑338/07 P, točka 61 in navedena sodna praksa.