Pritožba, ki jo je 21. maja 2011 vložil Carlo De Nicola zoper sodbo, ki jo je 8. marca 2011 izdalo Sodišče za uslužbence v zadevi F-59/09, De Nicola proti EIB
(Zadeva T-264/11 P)
Jezik postopka: italijanščina
Stranki
Pritožnik: Carlo De Nicola (Strassen, Luksemburg) (zastopnik: L. Isola, odvetnik)
Druga stranka v postopku: Evropska investicijska banka
Predlogi
Pritožnik Splošnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo contrariis rejectis delno razveljavi, ugodi dokaznim predlogom in drugim predlogom, podanim v upravnem postopku, nasprotnim strankam v pritožbenem postopku pa naloži stroške postopkov na obeh stopnjah.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Pritožnik v utemeljitev pritožbe navaja sedem pritožbenih razlogov.
1. Sodišče za uslužbence naj sploh ne bi upoštevalo zahteve za razveljavitev upravnega navodila z dne 22. septembra 2008 št. HR/Coord/2008-0038/BK, temveč pritrdilo navedbam obrambe, da naj bi bilo zakonito, da se uslužbencu ni dalo na razpolago ne kopije tonskega posnetka sestanka odbora za pritožbe niti uradnega zapisnika sestanka, skratka tako, da je EIB imela proste roke za izkrivljanje dejstev, tako da ne bi bilo več mogoče dokazati nasprotnega.
2. Pritožnik je zahteval razveljavitev odločbe odbora za pritožbe.
Sodišče za uslužbence naj bi v postopku, v skladu s členom 90 kadrovskih predpisov, menilo, da je zaradi identitete zahtevka (najprej v upravnem postopku, nato pa pred Sodiščem za uslužbence) treba preučiti le slednjega, prvega pa se lahko šteje kot popolnoma asimiliranega. Po mnenju pritožnika se člena 90 ne more uporabiti in trdi, da naj bi imel pravico do razglasitve ničnosti, saj je bil sporni dokument vključen v osebni spis in bi lahko negativno vplival na njegovo nadaljnjo poklicno kariero.
3. Nazadnje, Sodišče za uslužbence naj bi kot prepozno zavrnilo zahtevo za razveljavitev. Ta odločba naj bi bila nezakonita iz štirih razlogov.
Glede ugotovitvene odločbe
4. Pritožnik je zahteval, da Sodišče za uslužbence ugotovi, da je treba temeljito preučiti šikaniranje, zaradi katerega trpi že 18 let, in ki ustreza vsem oblikam, ki so v doktrini poimenovane mobbing. V zvezi s to točko pritožnik očita neprimernost dokumenta z naslovom "Politica in materia di rispetto della dignità della persona sul posto di lavoro" (Politika na področju spoštovanja človekovega dostojanstva na delovnem mestu) (saj v njem pojem mobbing niti ni opredeljen) in izpodbija odločbo Sodišča za uslužbence, ki je zahtevo zavrglo kot nedopustno, ker naj sodišče Skupnosti ne bi smelo dati načelnih pojasnil oziroma navodil EIB. Njegova zahteva naj bi bila namreč ponarejena, saj naj bi zahteval, da se ugotovi, da naj bi se nekateri uslužbenci do njega obnašali neprimerno, da naj bi to šikaniranje, gledano kompleksno, izpolnjevalo dejanski stan mobbinga in da bi EIB, kot mandant, morala nositi odgovornost za ta ravnanja.
5. Pritožnik izpodbija odločbo tudi v delu, v katerem naj bi Sodišče za uslužbence, ob kršitvi člena 41 kadrovskih predpisov, menilo, da je treba uporabiti analogijo in samo ustvarilo ureditev, ki se uporabi za EIB in sicer ob kršitvi njene pravice do samoodločanja.
6. Poleg tega naj bi Sodišče za uslužbence za pogodbo o zaposlitvi zasebnega prava napačno uporabilo predpise, ki veljajo le za javne uslužbence in, kar je še huje, uporabilo predpise o upravnih aktih za nezakonita ravnanja nekaterih uslužbencev.
Glede zahtevkov
7. Pritožnik je vložil tri zahtevke: 1. prekinitev z mobbingom, 2. nadomestilo za materialno in nematerialno škodo, ki mu je nastala 3. naložitev plačila stroškov toženi stranki.
Sodišče za uslužbence naj ne bi odločilo glede prve zahteve.
Drugo zahtevo naj bi zavrnilo, potem ko naj bi jo popačilo, kajti pritožnik je zaradi nezakonitega ravnanja EIB zahteval določena nadomestila in sicer neodvisno od tega, kako bi se presojalo to ravnanje glede na izid zahtevanega celotnega obravnavanja.
V vsakem primeru naj zahteva ne bi bila nedopustna, ker ne obstaja "obremenjujoč ukrep", na katerega bi se lahko navezalo odškodninski zahtevek. Delovno razmerje naj bi bilo zasebne narave, šlo pa naj bi za nezakonita ravnanja in ne za upravne akte.
Tretjo zahtevo naj bi Sodišče za uslužbence zavrnilo, s tem ko je v nasprotju z resnico izhajalo iz tega, da naj pritožnik ne bi zahteval, da se EIB naloži plačilo stroškov.
____________